Včasih si zaželimo določene jedi ali živila in zdi se nam, da lahko le s tem potešimo svojo željo. Na žalost gre v takšnih primerih običajno za željo po zelo nezdravi hrani, polni praznih kalorij. Vendar pa ni treba, da takoj popustite in se vdate vzgibu. Telo nam s tovrstnimi nenadnimi željami po zelo specifični hrani pogosto sporoča, da mu primanjkuje določenih hranilnih snovi. Tako je mogoče velikokrat potešiti lakoto, tako fizično kot »psihično«, s precej bolj zdravimi alternativami …
Čokolada
Pri mnogih ljudeh so nenadne želje po določenem živilu povezane predvsem s čokolado. Si tudi sami večkrat tako močno zaželite čokolade, da se tej želji preprosto ne morete upreti? Morda bo naslednjič lažje, če boste upoštevali, da je to pogosto povezano s pomanjkanjem magnezija. Gre za mineral, ki ga primanjkuje mnogim ljudem in ki ga lahko med drugim najdemo prav v čokoladi oziroma v kakavovih zrnih.
Magnezij poskrbi za občutek sproščenosti in umirjenosti, zato ni nenavadno, da je čokolada tako »zasvajajoča«. Če nam primanjkuje magnezija, smo pogosto razdražljivi, nemirni, težko spimo, naše telo pa je razbolelo. Tako je smiselno, da poskusite potešiti željo po čokoladi z drugimi, bolj zdravimi živili, ki vsebujejo večje količine magnezija, na primer s stročnicami, bučnimi semeni, zelenolistno zelenjavo, mandlji, avokadom, s suhimi figami ali bananami.
Beli kruh in testenine iz bele moke
Ob misli na še topel beli kruh ali pa zvrhan krožnik testenin z njihovo najljubšo omako se številnim pocedijo sline. Silna želja po enostavnih ogljikovih hidratih, kamor uvrščamo izdelke iz bele moke, se še posebej pogosto pojavlja takrat, ko smo zelo utrujeni ali pa pod hudim stresom. Telo namreč ve, da bo s tem dobilo hiter vir energije. Vendar pa bo želja hitro izginila, če si boste namesto hrane privoščili počitek. Če ste v resnici lačni, pa raje izberite polnovredne vire ogljikovih hidratov, na primer rjavi riž, polnozrnate testenine, ajdovo kašo ipd.
Še eden izmed možnih razlogov, zakaj pogosto hrepenite po enostavnih ogljikovih hidratih, pa so lahko prehitra nihanja ravni krvnega sladkorja. Težavo seveda še poslabšate, če vsakič podležete tej želji. Namesto tega priporočamo več živil, bogatih s kromom, ki izboljšuje občutljivost celic na inzulin. Krom na primer najdemo v arašidih, gobah, v polnozrnati pšenični moki, v krompirju in v pivskem kvasu.
Čips in drugi slani prigrizki
Še ena izmed pogostih skušnjav so slani prigrizki, ki pogosto vsebujejo tudi precej maščobe. Velikokrat nam telo s tem preprosto sporoča, da potrebuje malce več soli (včasih pa tudi zdravih maščob), še posebej če ste precej fizično aktivni. Z znojenjem namreč izgubljamo tudi precej mineralov. Poskusite torej raje z bolj zdravimi alternativami, na primer z mandlji, sončničnimi semeni ipd., ki so obenem tudi odličen vir zdravih maščob. Včasih pa lahko željo po čipsu potešimo celo s pitjem limoninega soka!
Naši mandlji so polni žepkov, v katere se zlahka ujamejo bakterije, sluz, ostanki hrane itn. Sčasoma se ti delci spojijo in otrdijo. Tako nastanejo tvorbe, podobne drobnim kamenčkom, za katere se uporablja tudi poimenovanje tonzilarni kamni. Kadar so ti kamni večji, se lahko pojavijo stalne bolečine v grlu, ki so še posebej izrazite ob požiranju, bolečine v ušesih in celo glavoboli. Večinoma so sicer ti kamenčki dovolj majhni, da ne povzročajo resnejših težav, vendar pa je po drugi strani prav to eden glavnih razlogov za slab zadah. Se sprašujete, kako se znebiti tonzilarnih kamnov? Ponujamo vam nekaj povsem naravnih možnosti …
Grgranje slane vode
Ena najučinkovitejših naravnih metod za odstranjevanje drobnih kamenčkov, ki se zagozdijo v mandljih, s tem pa tudi za preprečevanje neprijetnega zadaha je grgranje slane vode. Vse, kar potrebujete, je 250 mililitrov tople vode, ki ste ji primešali približno pol žličke soli. Bodite pozorni na to, da pri grgranju nagnete glavo rahlo nazaj, sicer slana voda ne bo mogla doseči mandljev. Priporočamo vam, da z grgranjem slane vode nato nadaljujete tudi preventivno, še posebej po obrokih. S tem namreč preprečite ponoven nastanek tonzilarnih kamnov.
Jabolčni kis
Ocetna kislina v jabolčnem kisu je prav tako odlična izbira za raztapljanje kamenčkov, ki se lahko pojavijo v žepkih naših mandljev. Pred grgranjem jabolčni kis razredčite z vodo. Za 250 mililitrov tople vode zadostuje približno 1 žlica jabolčnega kisa. Dodatna prednost te metode je, da jabolčni kis učinkuje protibakterijsko, zato bo preprečil pretirano razmnožitev škodljivih bakterij v vaši ustni votlini.
Žvrkljanje olja
Še ena izvrstna možnost, kako se znebiti tonzilarnih kamnov, pa je žvrkljanje olja. Še posebej dobra izbira je kokosovo olje, ki se lahko prav tako pohvali s protibakterijskim delovanjem. Ta metoda vam med drugim pomaga pri razstrupljanju telesa in pri tem, da bodo vaši zobje bolj beli. Žvrkljanje naj traja približno 20 minut, olje pa na koncu izpljunite. Tudi tu bodite pozorni na to, da bo olje zares doseglo tonzilarne kamenčke.
Odsvetujemo uporabo prstov in drugih pripomočkov
Morda ste pomislili tudi na to, da bi poskusili tonzilarne kamne odstraniti kar s pomočjo prstov ali pa pripomočkov, kot so na primer palčke za čiščenje ušes. Ta metoda ni najbolj priporočljiva, saj lahko s tem v usta vnesete precej bakterij, še bolj problematična pa je možnost, da s tem poškodujete mandlje. Raje se torej omejite na zgoraj predstavljene tehnike. Če vam z njimi kljub rednemu izvajanju ne uspe odstraniti vseh kamenčkov, ki so se nakopičili v brazdah mandljev, pa se je najpametneje čim prej odpraviti do (zobo)zdravnika, ki vam lahko pri tem pomaga s sterilnimi pripomočki.
Stalna napihnjenost je zelo neprijetna. Na srečo pa lahko težavo močno ublažite s pravilno prehrano. Določena živila in začimbe so še posebej dobra izbira za tiste, ki imate pogosto težave z napihnjenim trebuhom.
Ingver
Ingver se pogosto priporoča za pomiritev razdraženega želodca. Zelo koristen pa je tudi za preprečevanje napihnjenosti. Izboljšuje namreč prebavo in s tem razbremeni prebavila. Tako je koristno redno pitje ingverjevega čaja, ingver pa lahko uporabite tudi za popestritev okusa številnih jedi, še posebej azijskih.
Zelena
Kadar imate še posebej hude težave z napihnjenostjo, vam priporočamo, da si za prigrizek privoščite nekaj stebel zelene. Zelena namreč ni le izvrsten naravni diuretik, ampak preprečuje tudi pretirano kopičenje plinov v prebavilih, ki so pogosto krivi za napihnjen trebuh.
Mandljevo oziroma druga rastlinska mleka
Rastlinsko mleko sicer ni samo po sebi rešitev za napihnjenost, vendar je dobra alternativa za kravje mleko. Prav živalsko mleko in mlečni izdelki namreč pogosto povzročijo težave z napihnjenostjo. Če jih boste zamenjali z rastlinskimi različicami, kakršno je na primer mandljevo mleko, se bo stanje zagotovo že kmalu izboljšalo.
Zelenolistna zelenjava
Zaradi visoke vsebnosti vlaknin zelenolistna zelenjava velikokrat pomaga pri napihnjenosti. Težave z napihnjenostjo so namreč pogosto povezane s počasno prebavo, ta pa je mnogokrat posledica nezadostnega vnosa vlaknin.
Kumare in paradižnik
Odlična izbira za ublažitev napihnjenosti so tudi kumare in paradižnik. Kumare vsebujejo ogromno vode in vlaknin, kar bo pripomoglo k precej boljši prebavi. Paradižnik pa poleg vlaknin vsebuje tudi precej kalija – minerala, ki pomaga pri uravnavanju ravni natrija v telesu, kar bo preprečilo prekomerno zadrževanje tekočine v telesu, kar je eden izmed možnih vzrokov za napihnjenost.
Koromač
Verjetno najbolj priljubljena naravna pomoč v primeru napihnjenosti je koromač. Koristna so tako semena kot drugi deli rastline. Tudi različne raziskave potrjujejo, da je koromač izvrstna naravna izbira v boju z napihnjenostjo.
Meta
Med zelišči, ki pomagajo pri ublažitvi napihnjenosti, ima zagotovo pomembno mesto tudi meta. Priporočljivo je, da še pred posameznim obrokom popijete skodelico metinega čaja. Tako bo tveganje za napihnjenost precej manjše, saj je meta znana po ugodnem vplivu na prebavila. Priporoča pa se tudi pri mnogih drugih prebavnih težavah, ne le pri napihnjenosti.
Veliko sobnih rastlin v domu običajno močno izboljša kakovost bivanja. Zelene rastline, še posebej nekatere, so na primer znane po tem, da čistijo zrak. To pomenijo, da lovijo delce prahu, različnih kemikalij itn. Poleg tega nam sobne rastline pomagajo pri tem, da se lažje zberemo, ponoči pa izboljšujejo kakovost našega spanca. Ljudi, ki imajo pogosto težave s suho kožo, pa bo verjetno zanimal še eden izmed mnogih pozitivnih učinkov zelenih rastlin. V mislih imamo namreč dejstvo, da lahko te pomagajo tudi pri preprečevanju pretirane izsušitve naše kože. Določene rastline naj bi bile pri tem še posebej učinkovite …
Zelene rastline prispevajo k ohranjanju primerne vlažnosti zraka
V hladnejših mesecih se mnogi spopadajo s precej bolj suho kožo kot običajno. Pri nekaterih ljudeh je ta težava še posebej izrazita. Koža se začne luščiti, pokati in peči, kar je seveda izjemno neprijetno. Na srečo pa obstaja kar precej možnosti, tudi naravnih, kako se spopasti s to težavo. Ena izmed njih so tudi sobne rastline. Raziskovalci, ki delujejo v sklopu Royal Horticultural Society, so namreč ugotovili, da lahko večja količina sobnih rastlin v stanovanju močno zmanjša težave s pretirano suho kožo. Kaj je razlog za to?
Za rastline je značilna transpiracija, torej izgubljanje vode (predvsem) skozi liste, s čimer prispevajo k ohranjanju primerne vlažnosti zraka v prostoru. Prav pretirano suh zrak je namreč tisti, ki običajno močno prispeva k težavam s suho kožo.
Izbirajte rastline, ki potrebujejo veliko vode
Zelene rastline torej delujejo kot povsem naraven vlažilnik zraka, ki pa za svoje delovanje seveda ne potrebuje elektrike ali zahtevnega čiščenja. Obenem pa prinaša še ogromno drugih pozitivnih vplivov na zdravje in počutje. Raziskovalci so testirali nekaj različnih vrst rastlin, da bi ugotovili, katere so še posebej dobra izbira za ljudi z zelo suho kožo. Zelo dobro so se na primer odrezali:
navadni bršljan,
spatifil,
palma areka,
gumovec in
čopasta zelenčica.
Načeloma pa naj bi upoštevali pravilo, da so najbolj priporočljive tiste rastline, ki veljajo za zelo »žejne« in ki tako tudi oddajajo precej vlage.
Tople kopeli z dodatkom grenke soli so nekaj, česar se naša stopala močno razveselijo. Po napornem dnevu se tovrstne kopeli še posebej priležejo. V nadaljevanju lahko preverite, kaj so najpomembnejši blagodejni vplivi grenke soli na stopala, našli pa boste tudi navodila za pripravo kopeli …
Razbremenitev utrujenih stopal in boljši spanec
Kadar smo veliko na nogah, so stopala na koncu dneva močno utrujena. Vroča voda z dodatkom grenke soli, bogate z magnezijem, bo poskrbela za razbremenitev in prijetno sprostitev stopal. Seveda si lahko pripravite tudi kopel z grenko soljo za celotno telo, ki bo sprostila napete mišice in ublažila vnetja. Med kopelmi naj bi naša koža absorbirala tudi precej magnezija, ki je med drugim znani po tem, da spodbuja kakovosten spanec. To je torej še en razlog, zakaj si je kopeli z grenko soljo najbolje privoščiti zvečer, tik pred odhodom v posteljo.
Pomoč pri glivicah in vraščeni nohti
Kopeli z grenko soljo se priporočajo tudi vsem, ki imate pogosto težave z glivičnimi okužbami stopal in vraščenimi nohti. Tako bo tveganje za ponovitve precej manjša. V primeru hujših, ponavljajočih se težav z glivicami pa se je seveda dobro posvetovati tudi z zdravnikom.
Nič več trde kože na petah
Koža na petah postane hitro zelo trda, zato ji moramo posvetiti posebno pozornost. Običajno so te težave še posebej izrazite v zimskem času, ko se koža pretirano izsuši. Včasih začne tudi pokati, hkrati pa se pojavijo bolečine. Tudi tu vam lahko pomagajo prav kopeli z grenko soljo, ki poskrbi za nežen piling in mehčanje kože na petah. Tako boste zlahka odstranili odmrle kožne celice, koža pa bo prijetno mehka in nežna. Priporočamo, da na koncu stopala namažete še s kakovostnim vlažilnim mazilom.
Odprava neprijetnega vonja
Se vaša stopala močneje znojijo, zato se v obutvi hitro razvije neprijeten vonj? Če boste stopala redno razvajali s kopelmi z grenko soljo bo ta težava zagotovo že kmalu precej manjša. Preden se obujete, seveda stopal ne pozabite dobro zbrisati, posujete pa jih lahko tudi z malce sode bikarbone, ki bo absorbirala odvečno vlago.
Kako pripraviti kopeli z grenko soljo za stopala?
Potrebujete manjšo plastično kad, dovolj veliko, da lahko vanjo spravite obe stopali. Napolnite jo s toplo vodo, nato pa vanjo vsujte približno 100 gramov grenke soli. Premešajte oziroma počakajte, da se sol raztopi. Preverite, ali je voda primerne temperature, nato pa vanjo položite stopala za približno 20–30 minut. Po potrebi lahko vmes dolijete še malce tople vode. Za dodatne pozitivne učinke lahko mešanici dodate še nekaj kapljic eteričnega olja, na primer eteričnega olja čajevca, ki je znano po tem, da uničuje glivice, ali pa eteričnega olja sivke, ki učinkuje izjemno pomirjajoče.
Po slovenskih statističnih podatkih naj bi se z radioterapijo kadarkoli med boleznijo zdravila več kot polovica vseh bolnikov, ki zbolijo za rakom. Čeprav se je v zadnjih desetletjih predvidevalo, da se bo zaradi razvoja kemoterapije in imunoterapije uporaba radioterapije postopoma zmanjševala, se kaže ravno nasprotno. Nekateri evropski statistični podatki govorijo o tem, da se z radioterapijo zdravi celo dve tretjini ali več obolelih. Zato je pomembno, da ima oseba, ki se srečuje s to obliko terapije, vse informacije glede poteka zdravljenja in njenih posledic, med katere spadajo tudi srednje do hujše poškodbe kože, ki jim s skupnim imenom pravimo radiodermatitis.
Radioterapija je zdravljenje malignih in nemalignih bolezni z ionizirajočim sevanjem, bodisi samostojno bodisi v kombinaciji z drugimi načini, npr. kirurgijo in sistemsko terapijo. Uvrščajo jo med lokalne načine zdravljenja, saj je njen učinek omejen na mesto absorpcije ionizirajočih žarkov. Najpogostejši stranski učinek obsevanja je akutna kožna reakcija, ki jo imenujemo radiodermatitis. Radiacijska poškodba kože se nanaša na morfološke in funkcionalne spremembe, ki se pojavijo na nerakavem tkivu kot direktna posledica ionizirajočega sevanja.
Radiodermatitis je akutna poškodba kože, ki nastane zaradi zdravljenja z radioterapijo. Povzroča bolečine, neudobje, omejuje aktivnosti, podaljšuje proces zdravljenja in občutno vpliva na znižanje kakovosti življenja obolelega. Vse osebe, ki so obsevane, so v potencialni nevarnosti, da razvijejo radiodermatitis. Reakcije na koži niso opekline, kot zmotno misli večina ljudi, temveč kombinacija poškodbe kože zaradi sevanja in posledičnega vnetnega odgovora, ki se lahko pojavi tako na mestu vstopa kot na izstopni strani sevanja.
Radiodermatitis
Radiodermatitis se navadno razvije v dveh tednih po začetku obsevanja in je lahko prisoten še nekaj tednov po končanem zdravljenju. Reakcije kože so različne, odvisne od odmerka sevanja pri posameznem obsevanju in skupne prejete doze, lokacije obsevanja, strukture in obsega tkiva, ki je obsevano, pa tudi od sočasne sistemske terapije, če je izvajana. Seveda so reakcije odvisne tudi od posameznika in se od bolnika do bolnika razlikujejo.
Direktni učinki se delijo na:
takojšnje,
akutne, ki se razvijejo v nekaj dneh do nekaj tednih, in
zapoznele, ki se pojavijo v nekaj mesecih ali celo letih.
Posledica obsevanja so kožne poškodbe, ki lahko variirajo vse od manjšega eritema in suhe deskvamacije pa vse do konfluentne vlažne deskvamacije in ulceracij. Okrog 85 % ljudi doživi srednje do resne stranske učinke, izmed teh 10–15 % vlažno deskvamacijo.
Potek radiodermatitisa in njegove faze
Eritem
Bazalne celice v epidermisu so prizadete in uničene že po prvem obsevanju, pojavi se lahko bled eritem (rdečica). Opaznejše spremembe na koži so navadno vidne po 10–14 dnevih obsevanja, kolikor potrebujejo celice, da migrirajo na površje kože, kjer povzročijo močnejši eritem. Koža je videti rdeča in ima videz izpuščaja, na predelu obsevanja je navadno topla, občutljiva in srbeča. V hujših primerih se pozneje pojavi tudi edem (oteklina), pride lahko tudi do »žariščnih« krvavitev.
Ko je koža skozi potek zdravljenja vedno bolj poškodovana, poskusi poškodbe popravljati s pospešeno delitvijo celic in migracijo novih na površje kože, da bi nadomestila poškodovane celice. Po 3. do 4. tednu po začetku zdravljenja postaja koža vedno bolj suha. Luščenje je posledica zmanjšanja sposobnosti bazalne plasti za pravočasno nadomeščanje luščečih se celic in zmanjšanega lubriciranja zaradi poškodbe žlez znojnic in lojnic. Pri večini ljudi se začne izpadanje dlak in las.
Suha deskvamacija
Če je skupen odmerek obsevanja manjši, nastopi nekje po 4. do 5. tednu faza suhe deskvamacije, ki jo zaznamujejo srbečica, luščenje in povečanje v pigmentaciji melanina v bazalni plasti epidermisa. V dveh mesecih se vnetni eksudat in edem zmanjšata, področje pa ostane rjavo pigmentirano.
Vlažna deskvamacija
Če je skupen odmerek obsevanja večji, lahko fazi eritema sledi vlažna deskvamacija. Ta faza se navadno pojavi v 4. tednu in je pogosto izredno neprijetna, koža pa je zaradi »odprtosti« podvržena okužbam. Mehurji segajo skozi vse plasti epidermisa, včasih celo pod in področje je izredno občutljivo in boleče. Sčasoma se površina mehurjev in z njo večina epidermisa odlušči, medtem ko edem in eksudat ostaneta. Eksudat (kožni izcedek) je bogat z nutrienti in pomaga zagotavljati vlažnost in pospeševanje celjenja, zato se ne sme odstranjevati. Če ne pride do vnetja, se začne reepitelizacija poškodovanega tkiva v 10 dneh.
Kožna reakcija in posledice so navadno najhujše od 7 do 10 dni po prenehanju obsevanja. Za tem se začnejo stranski učinki, vidni na koži, počasi umirjati in stanje se postopoma izboljšuje. Po dveh do treh tednih po zaključeni radioterapiji se bazalna plast obnovi in ravnovesje med celično proizvodnjo in luščenjem se spet vzpostavi. Po štirih do šestih tednih po zaključenem zdravljenju se koža celi in obnavlja in stanje se normalizira. Še vedno lahko ostane prisotna hiperpigmentacija.
Po okvirno letu dni po obsevanju je epidermis tanek, suh, semitransfuenten, z dobro vidnimi žilami. Lasni folikli in sebacialne žleze so navadno odsotne, ravno tako je lahko uničen del žlez znojnic. Sčasoma pride do fibroze kože, ki lahko omeji gibljivost.
Nega kože z radiodermatitisom
Tako študije kot osebne izkušnje bolnikov so pokazale precejšnja odstopanja v priporočilih glede nege kože pred, med obsevanjem in po njem s strani različnih institucij, zdravnikov, onkologov, radiologov in drugega strokovnega osebja (npr. medicinskih sester). Nekonsistentnost med nasveti strokovnjakov vodi v nasprotujoče si in včasih celo napačne informacije, hkrati pa spravlja bolnika, ki je že tako na življenjski preizkušnji, v še dodatno stisko.
Stranskih učinkov, ki se kažejo s poškodbami kože pri radioterapiji, ni mogoče preprečiti, zato je cilj usmerjen v:
minimizacijo stranskih učinkov,
podporo s primerno domačo nego,
preprečevanje nadaljnjih poškodb in bolečin zaradi neprimernega ravnanja,
spodbujanje okolja za čim boljše celjenje ran.
Cilj zdravljenja pri suhi deskvamaciji je zmanjšanje nelagodja, saj v teh primerih ne pride do globljih poškodb in razgradnje kože, kar sicer predstavlja glavno tveganje za okužbo. Za zmanjševanje srbečice in kožne iritacije se lahko uporabita vlažilna krema ali losjon. Oseba si lahko na tej stopnji pomaga sama. Na kožo se nanaša krema, ki spodbuja regeneracijo, vlaži, hladi, daje koži prožnost in s tem preprečuje nastanek razpok in erozij.
V primeru vlažne deskvamacije postane koža »odprta« in posledično dovzetna za okužbe, zato se pogosto predpišejo protibakterijska ali protiglivična zdravila. Oseba si lahko pomaga sama le do neke mere, navadno pa je potrebna tudi primerna zdravstvena oskrba.
V preteklosti se je uveljavila praksa, da obsevane kože ne smemo umivati, saj uporaba čistilnih sredstev poslabša stanje. Novejše študije so ugotovile manj resne posledice pri bolnikih, ki so obsevano kožo umivali z blagim neagresivnim milom. Tako srbečica kot deskvamacija sta se v skupini, ki je kožo umivala, opazno zmanjšali v primerjavi s testno skupino, ki obsevane kože ni umivala.
Dolgo se je odsvetovala tudi domača nega obsevanega predela s kozmetičnimi izdelki. Novejše študije so zelo spodbudne tudi na tem področju, saj kažejo na to, da lahko pravilna uporaba primernih kozmetičnih izdelkov v veliki meri ublaži stranske učinke obsevanja na kožo in je zato priporočljiva.
Uradna strokovna priporočila tako Onkološkega inštituta v Ljubljani kot tudi drugih institucij v razvitem svetu sledijo novejšim evropskim in svetovnim ugotovitvam in priporočajo tako umivanje kot uporabo vlažilnih krem, pri čemer naj oseba upošteva nasvete:
Obsevano kožo lahko umivamo z blagim milom in mlačno vodo, po umivanju pa kožo popivnamo s čisto in mehko brisačo in je ne frotiramo ali drgnemo.
Uporaba agresivnih mil, gelov za prhanje ali penečih se kopeli se odsvetuje.
Kozmetični izdelki ne smejo vsebovati metalnih elementov (npr. aluminij v dezodorantih ali cinkov oksid v kremah za sončenje), saj lahko prisotnost metalnih elementov v kozmetičnih izdelkih proizvede dodatno sevanje na površini kože, kar poveča odmerek in posledično tudi reakcije na koži.
Negovalni izdelki naj ne vsebujejo lanolina in dišav, ki lahko še dodatno dražijo kožo.
Britje na obsevanem predelu je dovoljeno samo z električnim brivnikom in ne z britvico. Odsvetuje se uporaba krem ali gelov za britje, izdelkov za nego po britju (aftershave) in izdelkov, ki vsebujejo alkohol.
Med izvajanjem terapij je treba kožo zaščititi pred soncem, mrazom in vetrom, po zaključenem zdravljenju pa je treba uporabljati kremo z visokim zaščitnim faktorjem.
Domača pomoč pri radiodermatitisu
Študij, ki bi testirale delovanje posameznih sestavin ali učinkovin na kožo z radiodermatitisom, skoraj ni. Tistih nekaj, ki so narejene in dostopne, pa večinoma ni dovolj natančnih v podajanju informacij glede sestave kozmetičnega izdelka, ki je bil v študiji uporabljan. Ker je izbira pravih sestavin ključnega pomena, poglejmo, kaj naj kozmetični izdelek vsebuje.
Najbolj pomemben izdelek pri negi radiodermatitisa je negovalno sredstvo. Strinjam se z nasveti strokovnjakov, da bi bila za ta namen najboljša vlažilna krema ali losjon, torej emulzija tipa olje v vodi (O/V). Sestavine, ki bi jih izdelek vseboval, bi morale biti protivnetne, vlažilne in regenerativne. Pomembno je, da izdelek ne vsebuje znanih iritantov.
Pri osnovnih sestavinah bi svetovala uporabo kakovostnih okluzivnih in emolientnih sestavin. Te bodo kožo ščitile, jo mehčale in izboljševale njeno prožnost. Uporaba rastlinskih masel, kot so npr. karitejevo, kupuasu ali murumuru, bo koži dobro dela, saj jo bodo zaščitila pred dodatno izgubo vlage. Od olj bi bila dobra izbira borečevo in svetlinovo olje ter olje aleksandrijskega lovorja (olje tamanu). Vsa delujejo protivnetno in pospešujejo celjenje.
V naši emulziji moramo nujno poskrbeti tudi za intenzivno vlaženje, zato bi priporočala uporabo hialuronske kisline, pantenola, glicerina in v primerih suhe deskvamacije tudi uree. Dodatek ovsenih proteinov bo mehčal kožo in dodatno pripomogel k povečani hidrataciji, uporaba ceramidov pa bo izboljšala funkcijo lipidne bariere.
Za piko na i bi formulaciji dodala še bisabolol, ki ima močno protivnetno delovanje, in botanične ekstrakte laškega smilja, prave kamilice, sivke, ognjiča in rmana za še potencirano regeneracijo.
Ste vedeli, da so stari Egipčani imenovali aloe vero rastlina nesmrtnosti? Aloe vera je bila zelo ljuba celo Kleopatri. Prav ta rastlina naj bi imela pomembne zasluge za njeno znamenito lepoto. Čeprav je od časov Kleopatre minilo že več stoletij, pa to še ne pomeni, da je aloe vera izgubila svojo moč. Povsem nasprotno, gre za eno najpogosteje uporabljenih sestavin v številnih kozmetičnih izdelkih. Idealno bi bilo, da si priskrbite aloe vero, ki jo uvrščamo med sukulente, zato ne potrebuje veliko nege. Če jo boste imeli doma, boste lahko namreč kadar koli iz listov iztisnili gel in ga uporabili. Še ena možnost pa je, da kupite 100-odstotni gel aloe vere …
Nega kože na obrazu
Gel aloe vere je izjemno koristen v primeru sončnih opeklin. Poskrbi za hitro pomiritev in ohladitev kože ter ublaži vnetje. Z gelom si lahko zelo uspešno pomagate tudi pri vlaženju kože. To je pravzaprav skrivnost številnih zvezdnic. Da bi vaša koža ohranjala ustrezno vlažnost in s tem mladosten videz, torej v resnici ne potrebujete dragih vlažilnih krem. Uporaba gela aloe vere se še posebej priporoča tistim z zelo občutljivo kožo. V tem primeru se je namreč pametno izogibati preveliki količini sestavin v kozmetiki, ki lahko kožo dodatno razdražijo. Namesto tega se raje omejite na čim bolj naravne in preproste izdelke.
Aloe vera je znana po izjemno pomirjajočem vplivu na kožo, hkrati pa jo oskrbi s številnimi pomembnimi vitamini in minerali. Gel vam bo pomagal tudi pri težavah z aknami, saj učinkuje protibakterijsko. Za povrh pa bo zmanjšal vaše pore in preprečil prezgodnje staranje kože. In še ena zanimiva možnost: gel aloe vere lahko uporabite tudi namesto običajnih odstranjevalcev ličil.
Gel aloe vere za čudovite lase
S pomočjo gela aloe vere lahko uspešno spodbudite rast svojih las. Preprosto ga vtrite v lasišče in razporedite po laseh. Nato počakajte približno eno uro, preden lase operete. Gel aloe vere lahko odlično nadomesti tudi vaš običajni balzam. Po želji ga lahko zmešate z malce kokosovega olja in z nekaj kapljicami izbranega eteričnega olja. Vaši lasje bodo na koncu neverjetno mehki in sijoči. Imate težave s prhljajem? Tudi v tem primeru vam lahko na pomoč priskoči aloe vera! Z gelom zmasirajte lasišče in ga izperite po dveh urah. Podobna metoda je koristna tudi za preprečevanje pretirano mastnih las že kmalu po pranju.
Aloe vera za kožo po telesu
Seveda pa gel aloe vere ni primeren le za nego kože na obrazu, ampak za celotno telo. Med drugim pomaga pri ublažitvi videza strij in pospeši celjenje manjših ranic. Hkrati je to tudi odlična pomoč pri izpuščajih, če boste gel aloe vere zmešali z malce sladkorja, pa dobite krasen naravni piling za kožo, ki bo pomagal pri razstrupljanju celotnega telesa. Za konec pa še ena ideja … Če vam zmanjka pene za britje, uporabite kar gel aloe vere. Zaradi protibakterijskega delovanja bo nevarnost za vnetja oz. okužbe precej manjša, koža pa bo na koncu mehka kot še nikoli.
Ali imate navado, da večinoma jeste šele tik pred odhodom v posteljo? Se morda celo zbujate sredi noči in se odpravite v kuhinjo, kjer si privoščite prigrizek? Pred kratkim izvedena raziskava, ki je bila objavljena v reviji International Journal of Cancer, je razkrila, da lahko s tem močno povečamo tveganje za raka, še posebej pa za raka dojk in prostate.
Dobro je, da večerjamo vsaj dve uri pred odhodom v posteljo
Že dolgo je znano, da imajo naše prehranjevalne navade velik vpliv na tveganje za različne vrste raka. Vendar pa smo se pri tem večinoma osredotočali predvsem na vrsto in količino obrokov. V zadnjem času pa se vse bolj poudarja, da je zelo pomemben tudi čas prehranjevanja. V omenjeni raziskavi je sodelovalo 1826 ljudi z rakom dojk ali proste, hkrati pa tudi 2193 zdravih posameznikov. Sodelujoči so morali odgovarjati na vprašanja glede svojih večernih in nočnih prehranjevalnih navad. Na podlagi analize zbranih podatkov so raziskovalci ugotovili, da lahko večerja pred 21. uro oziroma vsaj dve uri pred spanjem zmanjša verjetnost za raka prostate za kar 26 odstotkov. Zgodnja večerja pa zmanjšuje tudi verjetnost za raka dojk pri ženskah, in sicer za 16 odstotkov.
Pretirano aktiven prebavni sistem med spanjem lahko uniči naš bioritem
Raziskovalci sicer še niso povsem prepričani, kaj je tisto, kar vpliva na tako močno povezavo med časom večerje in verjetnostjo za raka. Vendar menijo, da bi bilo to lahko povezano z našim bioritmom, ki med drugim vpliva na hormonsko ravnovesje v našem telesu, na metabolizem in mnoge druge procese. Optimalen bioritem bi moral biti uravnan s sončnimi vzhodi in zahodi. Vendar pa je danes pri mnogih posameznikih bioritem porušen. Velik vpliv na to ima uporaba elektronskih naprav, ki oddajajo modro svetlobo, seveda pa tudi čas naših obrokov. Že v preteklosti so bile izvedene raziskave, ki so razkrile, da obstaja povečano tveganje za raka pri ljudeh, ki delajo v nočnih izmenah. Podobna težava pa se pojavi tudi zaradi prehranjevanja v zelo poznih urah. S tem namreč pretirano obremenimo svoj prebavni sistem, ki mora biti zelo aktiven tudi med spanjem, zato naš spanec, ki je eden izmed temeljev dobrega zdravja, ni najboljši.
Težko zdržite brez krajšega dremeža v popoldanskem času? Zaradi tega vam ni treba imeti slabe vesti. Obstaja namreč ogromno raziskav, katerih izsledki kažejo, da je lahko to izjemno koristna navada …
Izboljšan spomin
Ekipa singapurskih raziskovalcev je izvedla zanimiv eksperiment, v katerem je sodelovalo 72 prostovoljcev. Ti so morali najprej poslušati 80-minutno predavanje o 12 različnih vrstah mravelj in rakov. Sodelujoče so nato razdelili v tri skupine. Prva skupina je naslednjo uro porabila tako, da so si ogledali film, druga skupina je spala oziroma dremala, tretja skupina pa je ponavljala snov, ki so se jo naučili med predavanjem. Nato je sledilo še 80 minut učenja. Na koncu so udeleženci opravljali test, ki je vključeval 360 vprašanj o mravljah in rakih. Skupina, ki je odmor porabila za dremanje, je v povprečju dosegla najboljši rezultat. To pa je le ena izmed študij, katerih rezultati nakazujejo, da lahko dremež pripomore k boljšemu spominu oziroma k lažjemu utrjevanju naučenega. Na nekaterih delovnih mestih so se zato že odločili, da svojim zaposlenim omogočijo čas za dremanje sredi delovnika, kar je pripomoglo k izboljšani produktivnosti.
Manj utrujenosti in boljše razpoloženje
Že krajši dremež nam lahko pomaga, da smo mnogi manj utrujeni, kot smo bili pred tem. Tako se lažje lotimo nalog, ki so se nam zdele pred krajšim popoldanskim spancem skorajda neizvedljive, in jih tudi uspešno opravimo. Namesto da pretiravate s kofeinom, je torej bolje, da si privoščite krajši dremež, ko se vas poloti popoldanska utrujenost – če imate seveda možnost za to. Popoldanski dremež pa ne bo zgolj zmanjšal utrujenosti, ampak bo vplival tudi na boljše razpoloženje oziroma na bolj pozitiven pogled na morebitne težave.
Večja zbranost in hitrejša odzivnost
Ta vidik je še posebej pomemben za tiste, ki pogosto vozite zaspani. S tem namreč ogrožate tako sebe kot druge udeležence v prometu. Navsezadnje ima zaspanost zelo podoben učinek na naše možgane kot alkohol. Če med vožnjo opažate, da postajate zelo utrujeni in nezbrani, je vsekakor pametno, da se čim prej ustavite in poskusite za krajši čas zadremati. Vaša odzivnost bo tako mnogo boljša. Seveda pa velja podobno tudi nasploh: kratek popoldanski dremež vam bo pomagal, da ste bolj zbrani in da bo vaša odzivnost boljša.
Rešitev za težavo, ki jo neuspešno iščete
Pri ukvarjanju z določenim problemom se včasih znajdemo na mrtvi točki, ko se zdi, da smo premislili že vse možnosti. V takšnih trenutkih je pogosto najboljša odločitev dremež. S tem boste namreč dali svojim možganom možnost, da v miru predelajo različne informacije, ki so jih prejemali. Ko se zbudite, se bo rešitev, ki ste jo pred tem zaman iskali, morda pojavila kar sama od sebe, brez posebnega napora. Danes se pogosto pretirano osredotočamo na delo in pri tem pozabljamo, da je za dobre ideje potreben tudi dober počitek!
Vitamin K je eden tistih vitaminov, ki so pogosto spregledani, čeprav imajo izjemno velik pomen za naše zdravje. Med najpomembnejše koristi vitamina K sodi zmanjševanje tveganja za številne srčno-žilne bolezni, med drugim tudi zato, ker preprečuje poapnitev arterij. Hkrati pa je to tudi vitamin, ki je izredno pomemben za zdrave in močne kosti ter za normalno strjevanje krvi.
Kako deluje vitamin K v telesu?
Vitamin K sodeluje v različnih biokemičnih procesih, od katerih sta najpomembnejša strjevanje krvi in mineralizacija kosti. Ko se telo poškoduje, vitamin K aktivira beljakovine, ki pomagajo pri strjevanju krvi, s čimer prepreči prekomerno krvavitev. Poleg tega sodeluje pri pravilni porazdelitvi kalcija, tako da se kalcij ne kopiči v arterijah, ampak v kosteh, kjer je resnično potreben.
Vitamin K in zdravje kosti
Vitamin K je ključni igralec pri vzdrževanju močnih kosti. Pomaga pri aktivaciji osteokalcina, beljakovine, ki veže kalcij na kostno tkivo. Brez zadostnih količin vitamina K se kalcij ne more pravilno integrirati v kosti, kar lahko vodi v šibkejšo kostno strukturo in sčasoma do osteoporoze.
Vloga vitamina K pri zdravju srca
Kalcifikacija arterij – proces, pri katerem se kalcij kopiči v arterijah – je eden glavnih dejavnikov za bolezni srca. Vitamin K preprečuje ta proces, tako da aktivira beljakovine, ki odstranijo kalcij iz arterij in ga usmerijo tja, kamor resnično spada – v kosti. To pomeni, da lahko zadosten vnos vitamina K zmanjša tveganje za srčni infarkt in druge srčno-žilne bolezni.
Preprečuje kalcinacijo arterij
Ko zaužijemo dovolj vitamina K, aktiviramo določene beljakovine, kot je matriksni Gla-protein (MGP), ki je odgovoren za preprečevanje nalaganja kalcija v arterijah. Brez vitamina K te beljakovine ostanejo neaktivne, kar omogoča kopičenje kalcija v arterijah, s čimer se poveča tveganje za srčne bolezni. Torej, vitamin K deluje kot nekakšen “smetar”, ki odstranjuje odvečni kalcij iz krvnih žil.
Različni tipi vitamina K
Obstajata dve glavni vrsti vitamina K – vitamin K1 in vitamin K2. Vitamin K1, znan tudi kot filokinon, najdemo v rastlinski hrani, predvsem v zeleni listnati zelenjavi. Vitamin K2, ali menakinon, pa je prisoten v živalskih proizvodih in fermentirani hrani. Obe obliki igrata pomembno vlogo v telesu, vendar vitamin K2 velja za bolj učinkovitega pri podpori zdravja srca in kosti, saj se lažje absorbira in dlje zadržuje v telesu.
Katera hrana je bogata z vitaminom K?
Če želite v svojo prehrano vnesti več vitamina K, je uživanje zelene listnate zelenjave ključno. Tukaj je nekaj najboljših virov:
Špinača
Kale (ohrovt)
Brokoli
Brstični ohrovt
Blitva
Peteršilj
Vitamin K2 lahko najdemo v:
Fermentirani hrani (npr. natto, japonski fermentirani sojini zrni)
Jajčnih rumenjakih
Meso, predvsem piščanec in goveje meso
Sirih
Koliko vitamina K potrebujemo dnevno?
Priporočeni dnevni vnos vitamina K za odrasle moške je približno 120 mikrogramov na dan, za ženske pa okoli 90 mikrogramov. To količino lahko zlahka dosežemo z uživanjem majhnih porcij zelene listnate zelenjave vsak dan. Ena skodelica kuhanega špinače vsebuje več kot 100 mikrogramov vitamina K.
Pomanjkanje vitamina K
Pomanjkanje vitamina K je redko, saj ga dobimo dovolj z običajno prehrano. Vendar pa lahko pomanjkanje povzroči težave s strjevanjem krvi, kar pomeni, da bi lahko ob poškodbi krvaveli dlje časa. Prav tako lahko pomanjkanje prispeva k oslabljenim kostem in povečanemu tveganju za osteoporozo.
Vloga pri osteoporozi
Osteoporoza je stanje, pri katerem se kosti postopoma tanjšajo in postanejo krhke. Ker vitamin K sodeluje pri aktivaciji beljakovin, ki so odgovorne za mineralizacijo kosti, njegovo pomanjkanje lahko vodi do tega, da se kalcij ne veže pravilno na kostno tkivo. Raziskave kažejo, da ljudje, ki zaužijejo dovolj vitamina K, običajno nimajo težav s kostno gostoto in imajo manjše tveganje za zlome.
Prehranska dopolnila ali zdrava hrana?
Načeloma je sicer pomanjkanje vitamina K precej redko, vendar morate kljub temu paziti, da zaužijete dovolj živil, ki so še posebej bogata s tem vitaminom. Pri prehranskih dopolnilih z vitaminom K bi morali biti še posebej previdni tisti, ki jemljete zdravila za preprečevanje krvnih strdkov. Na srečo pa v večinoma ni potrebe po prehranskih dopolnilih, saj lahko potrebam svojega telesa zadostimo s pravilno načrtovano prehrano. Kje torej najdemo največ vitamina K?
Ohrovt
Med odlične vire vitamina K sodi ohrovt, podobno kot praktično vsa zelenolistna zelenjava (špinača ipd.). Ohrovt bo hkrati oskrbel vaše telo s pomembnimi vlakninami, s kalcijem, manganom, železom in mnogimi drugimi koristnimi snovmi. Uživanje ohrovta pomaga tudi pri zniževanju ravni škodljivega holesterola v krvi. Vitamin K v ohrovtu pa bo pripomogel tudi k ublažitvi vnetij v telesu.
Velikokrat zavržemo nadzemni del zelenjave, kot je repa. Vendar pa vsebuje to zelenje običajno ogromno pomembnih hranilnih snovi. Zelenje repe je še posebej bogato z vitaminom K. Uživanje tega zelenja bo med drugim zmanjšalo nevarnost za osteoporozo ter pripomoglo k bolj zdravi koži in lasem.
Brokoli
Odlična izbira za vse, ki želite preprečiti, da bi prišlo v vašem telesu do pomanjkanja vitamina K, je zagotovo tudi brokoli. S tem boste v telo vnesli tudi večje količine vitamina C, ki bo skupaj z vitaminom K prispeval h krepitvi vašega imunskega sistema.
Buče
V jesenskem času so izvrsten vir vitamina K buče, ki vsebujejo tudi zelo veliko vitamina A oziroma betakarotena (predstopnje vitamina A) in vitamina C. Pomembna prednost buč je med drugim tudi ta, da jih je mogoče uporabiti tako v sladkih kot v slanih receptih, zato jih lahko v tem obdobju brez posebnega napora večkrat uvrstite na svoj jedilnik.
Granatno jabolko
Zelo veliko vitamina K najdemo tudi v granatnem jabolku, iz katerega lahko po želji pripravite tudi sok (če ga boste kupovali, pazite, da ne vsebuje dodanega sladkorja). Seveda so tudi granatna jabolka odličen vir vitamina C in drugih pomembnih antioksidantov. Uživanje tega okusnega sadeža bo pripomoglo k temu, da bo vaš imunski sistem precej močnejši, hkrati pa boste močno zmanjšali tveganje za resnejše bolezni v prihodnosti, ki bi bile lahko povezane z oksidativnim stresom v telesu.
