Gabrielova metoda hujšanja: hujšajmo drugače

Gabrielova metoda hujšanja prinaša nov način hujšanja in razmišljanja. Zaradi vse bolj agresivnega in tekmovalnega okolja, vse večjih zahtev, ki jih predse postavljamo sami, bogato podprti s “standardi” modernega življenja in potrošniško miselnostjo, posledično pa zaradi kroničnega pomanjkanja časa in večajočega se stresa na delovnem mestu in v življenju nasploh se paleta možnih zdravstvenih težav stalno širi. Vse več je različnih psihosomatskih bolezni, tudi takšnih, ki o njih še ni dovoljšne prakse in je možnost, da se jih medicina loti na nepravi način, razmeroma velika. Da o prepletenosti ali prepoznavnosti simptomov ne govorimo posebej.

HujšanjeDebelost do pred nedavnim ni bila smatrana za bolezensko stanje, pač pa je bil uveljavljen stari model uvrščanja ljudi z odvečnimi kilogrami med lenuhe, zanemarjence, graščake, požeruhe in podobne vzorce, ki bi morali že zdavnaj ostati na smetišču zgodovine, pa so ravno nasprotno še zelo živi. Šele pred nekaj leti se je medicina glede debelosti opredelila zelo določno in jo uvrstila med bolezni. Že prej je bilo jasno, da je ta problem velik, še več, počasi – ne da bi to opazili, saj je v zvezi s kilogrami vedno krožilo preveč predsodkov in negativnih čustev, kot so sram, gnus in podobno – je debelost postala svetovni problem, s pretiranim izrazom bi jo smeli imenovati kar pandemija. Število predebelih se v razvitem svetu hitro povečuje. Prekomerna telesna teža in debelost sta uvrščeni med najpogostejši bolezni današnjega časa. Številne statistike kažejo, da je v razvitem svetu prekomerno težkih že preko 60 odstotkov ljudi, in tudi v Sloveniji ni bistveno drugače. Debelost je postala velika zdravstvena problematika in velika težava za bolnika, ki se z njo bori.

Problem ni od danes

Nesporno je dejstvo, da živimo v takšnem družbenem okolju, ki temu pojavu omogoča skoraj nemoten razvoj, saj živimo v družbi izobilja, v kateri imamo hrane na pretek. A dokaj sprejemljivo in obvladljivo bi bilo, če bi ostalo samo na tem in bi se torej moglo valiti “krivdo” za tako neželeno stanje le na tiste, ki “se ne znajo kontrolirati”, torej jedo čez mero, se ne gibljejo in vse tisto, kar pripomore k preveliki telesni teži. Le malo bolj natančen pogled v zakulisje te problematike nam pove, da je velik del predebelih ljudi pogojen tudi že gensko, se pravi, da imajo predispozicije biti debeli že ob rojstvu (in je samo vprašanje časa, kdaj oziroma do kolikšne mere se bodo ti potenciali uresničili; z nekoliko fatalizma bi lahko rekli, da so brez možnosti …). Izpeljava tega spoznanja se ponuja kar sama po sebi: če je tako, potem so se z isto problematiko srečevali že starši teh ljudi, stari starši, sorodniki, vsekakor predniki. Kar seveda pomeni, da je bila debelost bolezen modernega časa že včeraj; ne gre za kaj novega – le spoznanje oziroma priznanje je novo.

Druga pomembna komponenta sindroma debelosti je okolje, a v tej točki še ne zorni kot stresa in pritiska, pod katerim živimo. Ustavimo se pri promociji, reklamah, ki smo jih deležni dan za dnem. Kaj vse nam je predstavljeno kot “zdravo”, “naravno”, “neproblematično”! Še po nekaj desetletjih priporočanja nezdrave fast-food hrane je znaten delež oglasnega prostora zakupljen s strani proizvajalcev in prodajalcev hitre, presladke hrane, jedi in živil, ki po vrsti vsebujejo sestavine, za katere že vrabci čivkajo, da niso koristna oziroma zdrava ali pa so celo škodljiva. Posebna podkomponenta tega istega problema so različne raziskave, ki jih dandanes financirajo prav proizvajalci in prodajalci te hrane, se pravi, da gre za medijsko prevaro težko predstavljivih razsežnosti.

Sram pred ogledalom

Pri študiju problematike debelosti zelo hitro naletimo na dodatno dimenzijo, namreč da so motnje hranjenja eden od načinov izražanja duševne stiske v neugodnem družbenem okolju, v kakršnem živimo. Če pa samo pomislimo, kdo vse služi na podlagi vzdrževanja te problematike, denimo od tega živijo farmacevtske multinacionalke, dietna in lepotna industrija, šole hujšanja, lepotilni in fitnes saloni, prodajalci medicinskih in trenažnih pripomočkov in še marsikdo (vsi pa seveda obljubljajo, celo zagotavljajo, da bodo čudežno odpravili naše nezadovoljstvo), se motnje hranjenja naenkrat kažejo kot precej zaželena oblika izražanja duševne stiske*. Motnje hranjenja so tudi za medije precej atraktivna problematika, ki se žal prepogosto predstavlja v izkrivljeni podobi. V napačnem kontekstu predstavljanja problematike pa deluje tudi kot propaganda, namesto da bi delovala kot svarilo, kako tragična je pravzaprav sama narava motenj hranjenja. In še več kot to: medijsko dodobra podprti standardi zunanje podobe, prehranjevanja, oblačenja, obnašanja, … uspešno ohranjajo pretežni del predebele populacije na pozicijah, ki bi se jim ta tako močno želela odreči. Hujšanje in shujšanje sta postala in ostajata nekaj nedosegljivega, torej kronični in nerešljivi problem.

Pri tem je najpogosteje izpostavljena slaba telesna samopodoba, pri čemer je oseba nezadovoljna s svojo telesno težo, videzom ali obliko telesa, torej s svojo zunanjo podobo, zato temu primerno na primer želi shujšati ali kakorkoli drugače spremeniti svoj videz. Ker pa nezadovoljstvo s telesno samopodobo izpostavljamo v preveliki meri, se odmikamo od razumevanja same problematiko motenj hranjenja. Nezadovoljstvo s telesno samopodobo, ki ga oseba doživlja in je vsekakor resnično, namreč za seboj skriva precej globlje osebne stiske.

(*Kako lahko drugače dojemamo modno industrijo, ki se je pri iskanju čim primernejših modelov ustavila pri suhicah, od katerih bolj “vitke” manekenke lahko najdemo samo še na klinikah za anoreksične bolnike? Pred nekaj leti se je del modnega establišmenta odločil kreacije predstavljati z bolj “normalnimi” manekenkami, pa je vse skupaj precej hitro potihnilo. Preveč denarja se vrti v tej branži, da bi se lahko zgodilo kaj takega. Modeli so torej še naprej točno takšni, kakršni morajo biti – nedosegljivi. Ker le tako so nekaj posebnega, nekaj več, torej nekaj, za kar se je treba truditi – in temu primerno tudi več plačati. In vrtiljak gre naprej – milijoni se trudijo doseči ideal, ki je umetno zastavljen na nivoju, ki se mu ne da približati …)

Diete, diete, diete

Človek pa se ne da. Že tisočletja je tako, k sreči, saj bi nas kje v zgodovini počasi zmanjkalo, a nam je trdoživost pomagala ne samo ohraniti se, ampak se tudi razviti in postati vodilna kreacija na planetu. Človek se je vedno izboril za nekaj več ali nekaj drugega, nekaj, kar je vredno, in če je vredna boljša samopodoba ali pa postava, potem je to cilj milijonov po svetu. In kjer je povpraševanje, tudi ponudbe ne manjka. Različnih metod, sistemov, tehnik, pripomočkov in pomagal za hujšanje je toliko, da jih verjetno nihče ne bi znal prešteti. Prvotno večina resnično izhaja iz notranje stiske in neumornega iskanja po eni strani ter iz pripravljenosti pomagati sočloveku v stiski po drugi strani, pa vendar današnja izbira, če le malo pobrskamo po ponudbi, na primer po svetovnem spletu, ponuja pomislek, da se marsikaj rodi tudi iz drugih, manj človekoljubnih vzgibov, na primer zaradi tekmovalnosti, izrivanja konkurence in promoviranja, da o zaslužkih, ki na tem področju niti slučajno niso majhni, ne govorimo posebej.

Prve (in v pričujočem zapisu tudi edine) so nedvomno diete. Da je hrana, torej tisto, kar nam daje energijo in za pravilno delovanje našega organizma potrebne substance, veliko pomembnejša kot je “kaj bi danes jedli”, so ugotovili že starodavni zdravniki. Svojim pacientom so predlagali in ponujali svoje znanje o pravilni prehrani ter ugotavljali, kako se organizem odziva, kasneje pa (sami ali njihovi učenci) izdelali kup navodil in priporočil, kaj početi v primeru te ali katere druge zdravstvene zagate. Iz tega so sčasoma nastale diete, od katerih vsaka ima učinek, saj koristno deluje na ta ali oni sklop organov ali tkiv, večinoma pa so (ne pozabimo: že zaradi tega, ker se je pacient zavoljo zdravstvene težave, ki ga je pripeljala k zdravniku, in njegove verodostojnosti nekako “vzel v roke”!) se odrazile tudi na telesni teži in splošnem telesnem počutju. V dvajsetem stoletju, ki je človeštvu med drugim postreglo z razširjeno možnostjo zboleti za rakom, srčnimi in sladkorno boleznijo (med številnimi drugimi; in nobena od teh bolezni ni tudi produkt prejšnjega stoletja; vemo, da so simptome raka našli že na mumijah …), so se diete sčasoma pretežno osredotočile na debelost.

V iskanju tistega “čudežnega zdravila”, ki bi se lahko izkazal za rešitelja te vedno večje civilizacijske nadloge, so raziskovalci in znanstveniki našli številne pristope, ki ugodno delujejo na zdravje, počutje, prebavo, presnovo, celično strukturo, obnovo tkiva ali energije in še in še. Rezultati raziskav so spodbudni in v veliki meri verodostojni, dokazani, in vendar se nobeden od teh pristopov ne izkaže za “tisto pravo”. Tako poznamo diete z ogljikovimi hidrati, pa brez njih, pa z bananami, pa z jajci, pa ločevalno, pa brezmesno in podobno. Nekateri trdijo, da je veganski način prehrane edini “naravni”, podobno zagotavljajo presnojedci. Priljubljeni so različne vrste posti (ob neki priložnosti smo na svetovnem spletu zbrali več kot ducat različnih) in vsak od teh pristopov ima svoje zagovornike, podpornike, promotorje.

Prva težava se pojavi v trenutku, ko se katere od teh diet lotimo, po možnosti take, s pomočjo katere je nekdo od znancev uspešno izgubil kilograme. Hitro opazimo, da pri nas ta zadeva ne deluje ali pa ima le kratkotrajen učinek. Druga težava nastopi v fazi, ko nam je uspelo znebiti se kar nekaj kilogramov, pa pride neki slab trenutek ali hčerin rojstni dan in po znanem sistemu jo-jo dobimo v kratkem nazaj vse kilograme in še približno tri zraven. O razočaranju ob (vnovičnem) neuspehu ni potrebno govoriti. Obstajajo ljudje, ki so poskušali več kot desetkrat in venomer znova doživeli isto – vse se je vrnilo nazaj.

Še več, marsikateri izmed teh pristopov že vnaprej opozarja, da gre za “dieto, ki se je moramo navaditi za stalno”, se pravi, da naj postanemo sužnji samonadzora, tehtanja obrokov, odmerjanja minut gnanja na sobnem kolesu in podobno. A tudi to še ni vse – nekateri znani sistemi hujšanja vključujejo ne samo stroge jedilnike, ki se jih moramo držati, temveč ponujajo “ustrezno” hrano, pripravljeno seveda v sodelovanju z avtorji ali lastniki te metode, kar čisto nehote vsaj malo diši po dobro organizirani trgovini.

dieta

Vse je kljub vsemu v glavi

Ni čudno, da so se med raziskovalci te problematike našli ljudje, ki so zavzeli drugačen pristop. Zanje slabšalna ocena problema odvečnih kilogramov, ki trdi, da je zadeva čisto enostavna, češ “manj jej in več telovadi”, ne pride v poštev. Trdijo, da je “vse v glavi”, se pravi, da je nujno popolnoma spremeniti pristop.

Ameriška strokovnjakinja za prehrano in fizično vadbo Janet Thomson, sicer tudi avtorica knjige “Think More, Eat Less”, namreč pravi, da je med telesom in mislimi velika povezava, saj prav z mislimi uravnavamo svoje obnašanje. Prepričana je, da je vzrok za debelost prav v razmišljanju, kriva naj bi bila zmedena sporočila, ki jih pošiljajo možgani in zaradi katerih “sabotiramo” željo po tem, da bi postali vitki. Če nam je kdo kdaj rekel, da smo močnejše postave, okrogli ali da so diete izguba časa, se nam ta sporočila lahko zasidrajo globoko v možgane, s čimer hrano nezavedno povezujemo s čustvi.

Američan Jon Gabriel je ta sistem še izpopolnil. Ker je bil v času spopadanja s svojimi kilogrami (z impozantnimi 187 kilogrami) ekonomist in ne prehrambni strokovnjak, ni nadgrajeval nobene znane diete ali tehnike, ampak se je – potem ko je neuspešno obiskal vse znane strokovnjake za hujšanje in zmetal v svoj boj kupe denarja – zadeve lotil drugače, po svoje. Dve leti ni počel drugega kot študiral biokemijo, nutricionizem, nevrobiologijo, psihologijo, meditacijo, hipnozo, nevrolingvistično programiranje, tai-či, či gong, lotil se je celo kvantne fizike, izbrskal stotine znanstvenih poročil, povezanih s to tematiko, in na koncu izdal knjigo (leta 2008) z enostavnim naslovom “Gabrielova metoda”. Knjiga je v kratkem postala prodajna uspešnica po vsem svetu in biblija za vse, ki se že leta borijo z odvečnimi kilogrami. Hitro je bila prevedena v vse večje svetovne jezike, od letos pa jo lahko na knjižnih policah najdemo tudi v slovenščini. Gabriel gostuje v številnih najpopularnejših oddajah po svetu, na spletu pa najdemo ogromno pričevanj ljudi, ki se jim je z njegovo metodo končno uspelo rešiti težkega bremena in si spremeniti življenje.

O tem, kako natančno ve, skozi kakšne agonije in razočaranje gredo debeli ljudje, saj je še pred nekaj leti tehtal več kot 180 kilogramov, Gabriel pripoveduje takole: “Preskusil sem dobesedno vsako dieto pod soncem, da bi se znebil kilogramov, zapravil sem pravo bogastvo za razne holistične terapije in najrazličnejše alternativno zdravljenje, tedne preživel pri svetovno znanem nutricionistu dr. Robertu Atkinsu v New Yorku, a rezultati so bili vedno le kratkotrajni. Vseh napotkov sem se natančno držal, v začetku je vse delovalo zelo hitro, ponavadi sem hitro izgubljal kilograme, potem pa se je ustavilo. Bil sem razočaran in izgubljal sem moč, da bi se še naprej bojeval proti skušnjavam, v katere me je spravljala hrana. V nekaj tednih sem ponavadi dobil nazaj vse kilograme, ki sem jih prej s trudom izgubljal nekaj mesecev. Včasih sem bil kar naprej lačen, ne glede na to, koliko sem pojedel. Moje življenje je bilo pogosto nočna mora. Debelejši ko sem postajal, bolj sem bil lačen in moje življenje se je vrtelo v začaranem krogu.” Kako znana zgodba za tisoče ljudi po svetu! A pri Gabrielu se je vse zasukalo, in to prav 11. septembra 2001.

Na ta dan bi moral leteti v San Francisco, predvidoma z nesrečnim letalom 93, a je sodelavec kupil karto za drug polet in mu s tem rešil življenje. Ko je zaradi posledic katastrofe propadlo še Gabrielovo uspešno podjetje, je bilo to zanj znamenje, da je treba vse spremeniti. Odselil se je v Avstralijo in se usmeril v novo področje, boj s kilogrami. “Odkril sem nekaj neverjetnega, in sicer da ima naše telo nekakšno stikalo za maščobo. To je del našega genetskega programa, ki smo ga podedovali od prednikov. Ko je to stikalo prižgano, skorajda ni možnosti, da bi se znebili kilogramov in to stanje obdržali, vsaj ne dolgotrajno. Toda če to stikalo lahko izklopimo, želi telo biti suho in izguba teže postane avtomatska. Preprosto imamo manj skušnjav po hrani, metabolizem postane hitrejši in telo zelo učinkovito porablja maščobo,” pravi.

103 kilogrami razlike

Od tu naprej je šlo samodejno. Najprej z njegovimi lastnimi kilogrami, saj so se od nekega trenutka dalje (vendar ne od samega začetka!) začeli skoraj dobesedno topiti z njega! V dveh letih in pol je prišel do osupljivih 83 kilogramov, ne da bi moral zato rigorozno spremeniti svojo prehrano ali prebiti v telovadnici več, kot je prebil v svojih “težjih” časih. Še več, njegovo telo se je spremenilo tako, da za kilogrami ni ostajala odvečna koža in ni bil prisiljen oditi na korekcijske operacije! Ni treba omenjati posebej, da se mu ni zgodil strašljivi jo-jo efekt in da danes živi svoje telo, kot da nikoli ni bil debel. O tem obdobju pripoveduje naslednje: “Diete se vse začnejo na enak način. Najprej shujšate zelo hitro, vendar se nato vaše hujšanje upočasni. Na koncu popolnoma prenehate izgubljati težo in kilogrami se vam kmalu za tem, v zelo kratkem času tudi povrnejo.

john gariel
Slike prikazujejo stanje, ki ga avtor opisuje na začetku svoje knjige, svetovnega bestselerja “Gabrielova metoda hujšanja”, ter sedanjo podobo, po končani preobrazbi. Razlika med njima je dve leti in pol in pa 103 kilogrami! Brez kakršne koli diete!

Sam odvečne teže nisem izgubljal hitro niti v prvem obdobju, izgubljal sem jo počasi. V prvih šestih mesecih sem shujšal približno 11 kilogramov. To je okvirno pol kilograma na teden. Za nekoga, ki je tehtal več kot 180 kilogramov, to ni rekord.

Toda namesto da bi se po tem hujšanje upočasnilo, sem začel težo izgubljati hitreje. Naslednjih 68 kilogramov sem izgubil s hitrostjo 1 kilogram na teden in nato še dodatnih 10 kilogramov s hitrostjo 1,5 kilograma na teden.

Zadnjih 10 kilogramov – teža, za katero večina ljudi meni, da jo je najtežje izgubiti – pa s hitrostjo 2,5 kilograma na teden. Hitrost je bila petkrat večja kot pri prvih 10 kilogramih! Ne samo, da je bilo izgubljanje zadnjih 10 kilogramov možno, ampak so pravzaprav kar sami izpuhteli iz mene. Moje telo enostavno ni več prenašalo, da bi na sebi imelo dodatno unčo maščobe. Odvrglo je vsak drobec zadnjih odvečnih kilogramov. Spet sem lahko občudoval svoje trebušne mišice, kar je bilo nekaj, o čemer sem lahko prej samo sanjal in česar nisem mogel početi že od otroštva.

Kar je še bolj presenetljivo, kazal nisem nobenih znakov, da bi bil kdaj v življenju bolestno predebel. Moja koža je postala zategnjena in čvrsta. To dejstvo še vedno preseneča v isti meri tako zdravnike kot laike.”

Istočasno je Gabriel razvijal in izpopolnjeval tudi svojo metodo. Ugotovil je, da pozna telo program, ki ga je poimenoval FAT (Famine and Temperature, slov. Lakota in temperatura, pri čemer “fat” v angleščini pomeni “debel” ali “tolšča”). Večino svojih študijskih ugotovitev je povezal v razumljivo in logično celoto ter jo v knjigi objavil v obliki dodatka – za vse tiste, ki jim ni dovolj zgolj lepa in prepričljiva zgodba, ampak želijo v skladu s svojim znanjem vedeti kaj več tudi o tem, zakaj to deluje in kako.

Poleg tega je ugotovil, kako se je mogoče s pomočjo preproste tehnike spraviti v posebno stanje, v katerem je naš um bolj dovzeten, ter sistem dopolnil z vizualizacijsko tehniko, pri kateri si predstavljamo svojo sliko, ki je še ni, ter jo skozi čas izgrajujemo v dosegljivo in realno podobo, dokler ta ne postane resničnost.

gabrielova metoda hujšanjaPosebnost Gabrielove metode je ta, da ne predvideva nikakršnih “nujnih” jedilnikov ali načinov prehranjevanja, še več, Gabriel trdi, da potem, ko nam uspe zmagati v tej temeljiti preobrazbi, lahko jemo čisto običajne stvari, pri čemer nam telo počasi samo pove, kaj je tisto, kar potrebuje. Druga značilnost pa je ta, da za to metodo ne potrebujemo zunanje podpore, ampak se svojega največjega problema lahko lotimo sami – enako kot tudi vsakršno zavezo sprejmemo sami. Ponovno je treba omeniti le še to, da Gabrielova metoda ni “koren-lečen” in da rezultati niso hipni, tako kot pri marsikateri shujševalni tehniki, ki je zaradi prepričljivosti in marketinškega efekta zasnovana prav na hitrih rezultatih, ampak je najprej treba opraviti pomembno delo “v glavi”. Od tedaj gre lažje.

Stotine ljudi po celem svetu potrjuje in priča, da se s pomočjo Gabrielove metode niso le znebili odvečne telesne teže, ampak da so pomembne spremembe dosegli tudi na drugih področjih življenja. Nekaj tovrstnih uspešnih zgodb je nastalo tudi že na naših tleh in ena od njih se je znašla celo na zadnji platnici knjige, pred kratkim izdane v Sloveniji.

Več o knjigi, cedeju za vizualizacijo in problematiki s telesno težo lahko poiščete na spletni strani

www-gabrielova-metoda.si

 

Strupene snovi v hrani in okolju

Nekatere strupene snovi so bile pred leti zakonsko prepovedane ali omejene (na primer PCB-ji), a smo jim še vedno izpostavljeni, predvsem zato, ker v naravi težko razpadejo. Tudi svinca, ki nas je dolgo obremenjeval kot sestavina bencina, se še nismo znebili.  Z neosvinčenim bencinom smo pridobili novo težavo: benzen, ki je dokazano rakotvoren. Prepovedani so nekateri pesticidi, a so jih že nadomestili novi, ravno tako ali še bolj strupeni. Številnim snovem bodo torej škodljivost morda dokazali šele v prihodnosti, nekatere pa nam tudi po prepovedi še vedno zastrupljajo življenje.

Med novejše strupene snovi sodijo polibromirani bifenil etri, ki so prisotni kot zaviralci gorenja v električnih in elektronskih napravah in žicah. Ko se naprave segrevajo, te strupene snovi hlapijo. Delci se v okolico izločajo tudi z obrabljanjem oziroma drgnjenjem in se vežejo na prah, ki ga vdihavamo. Te snovi slabo vplivajo predvsem na človekov hormonski in imunski sistem. Večji delci prahu se zadržijo na nosni sluznici, medtem ko manjši pridejo v kri in se raznesejo po telesu. Zdaj jih že povezujejo z nastankom srčno-žilnih bolezni.

V Sloveniji je zrak močno onesnažen s prašnimi delci tudi zunaj hišnih sten. K temu ne pripomore le industrija, sežigalnice odpadkov (težke kovine na primer ostanejo v pepelu), temveč tudi mi sami s kurjenjem vej, listja in raznovrstnih odpadkov na svojih vrtovih. Asist. mag. Lucija Perharič, dr. med., toksikologinja z Inštituta za varovanje zdravja, ocenjuje, da lahko prašni delci vežejo nase 173 različnih vrst kemikalij, tudi težkih kovin. Pravi, da največ škodljivih kemikalij dejansko vdihnemo, in sicer kot snovi, ki hlapijo, ali snovi, ki se prenašajo s prahom.

Steklenička za dojenčka
Sestavine iz polikarbonatne plastike in epoksi smol (na primer bisfenol A) se izplavljajo iz poškodovanih plastičnih posod, skled, posodic za shranjevanje, pribora, stekleničk za dojenčke, …

Strupi, ki jih vdihujemo

Izpuhi: še vedno prihaja največja množica strupenih snovi, ki jih vsak dan vdihavamo, iz avtomobilskih izpuhov. Več kot 100 jih je. Učinki nekaterih sploh še niso raziskani, a med najnevarnejše uvrščajo benzen. Benzen je tudi v premogovem katranu. V telesu uničuje krvne celice in je rakotvoren.
Škodljivi hlapi lepil, barv in lakov se sproščajo iz notranjosti novih avtomobilov, novih kosov pohištva, preprog, sedežnih garnitur, oblačil (predvsem nova športna oblačila so pogosto prepojena s fungicidi, da ne plesnijo), dišečih svečk, osvežilcev zraka in raznih razpršil, sproščajo se pri pečenju na olju in žaru, pri uporabi čistil, praškov in belil. Celo iz papirja se sproščajo strupene snovi, ki jih uporabljajo za beljenje.
Toksini plesni ne prihajajo le z vlažnih zidov, ampak so tudi na prostem. Na deželi jih najdemo v silosih, kjer neustrezno hranijo krmo.
Teflon. Vdihavanje hlapov, ki se sproščajo iz poškodovane teflonske posode, lahko povzroči tako imenovano vročico polimernih hlapov (gripi podobna bolezen). Zato je pomembno, da prazne teflonske posode nikoli ne segrevamo dlje od treh minut.
Kovine. Živemu srebru smo izpostavljeni, če se nam razbije varčna žarnica, ko nam odstranjujejo amalgamsko zalivko iz zoba ali če ga vdihnemo z vetrom. Veliko strupenih snovi, tudi težkih kovin (kadmij, baker, arzen), je v cigaretnem dimu.
Policiklični aromatski ogljikovodiki se sproščajo pri pečenju mesa na oglenem žaru. Med pečenjem sok iz mesa kaplja na vroče oglje, sestavine soka razpadejo in se spremenijo.

Strupi, ki jih zaužijemo s hrano

Strupene snovi, ki jih zaužijemo s hrano, pridejo v telo:

  1. zaradi poškodovane embalaže: pločevinke, tetrapak, tesnila na pokrovčkih za stekleno embalažo in za kozarce za vlaganje in plastika.
  2. zaradi procesnega postopka pri industrijski predelavi hrane,
  3. s strojev ali posode (nikelj, krom), ki jo uporabljamo pri kuhi. V kovinskih posodah naj hrana ne bi stala več kot dve uri, sicer se kovine lahko izlužijo v hrano. Teflonska prevleka posod ne sme imeti razpok ali se luščiti. Pazljivi moramo biti tudi s plastičnimi posodami.
  4. s samimi živili lahko zaužijemo pesticide, aditive, ostanke veterinarskih zdravil, ostanke črnil, ki so namenjena za tiskanje na embalažo za živila, dioksin, poliklorirane bifenile (PCB-ji so še vedno prisotni v mesu, ribah in ribjem olju) in strupene naravne snovi, na primer plesni, ki se jim skoraj težko izognemo na suhem sadju, oreščkih, čokoladi, kavi, začimbah in kosmičih.

V »stekleničkah« za dojenčke

V porastu so nekatere škodljive snovi, ki jih uporabljajo pri proizvodnji plastičnih mas. Sestavine iz polikarbonatne plastike in epoksi smol (na primer bisfenol A) se izplavljajo iz poškodovanih plastičnih posod, skled, posodic za shranjevanje, pribora, stekleničk za dojenčke, prevlek, ki so na notranji strani pločevink s hrano in pijačo ter rezervoarjih za vodo in vinskih sodih. Gre za snovi, ki povzročajo motnje v delovanju žlez z notranjim izločanjem, povečujejo tveganje za srčne bolezni, vplivajo na učenje in spomin ter pojavnost raka dojk.

Posodo iz plastike zato pri čiščenju ne drgnemo intenzivno in ne uporabljamo grobih detergentov, ker bi povzročili majhne poškodbe, iz katerih te snovi prehajajo v hrano. Izdelke iz polikarbonatne plastike ali epoksi smol prepoznamo po, običajno spodaj, vtisnjenem trikotniku in številki. Če so v trikotniku številke 2, 4, 5 ali pa črke HDP, HPDE, LPDE, PP, je plastika, kot zatrjujejo poznavalci, varna. Kljub temu visokim temperaturam raje ne izpostavljajmo nobene posode iz plastike. Najvarnejša je uporaba steklenih posod, pove toksikologinja asist. mag. Lucija Perharič, dr. med.

Težke ribe

Težke kovine (kadmij, arzen, svinec, živo srebro) najdemo v vodi in zemlji. Kopičijo se predvsem v ribah in morskih sadežih. Ribe lahko nakopičijo do 100.000-krat več živega srebra, kot ga je v vodi, ki jih obdaja (tako v morski vodi kot v jezerih in rekah). Nekaj živega srebra ljudje prejmemo s cepivi, zdravili za odvajanje vode (diuretiki), pesticidi, imamo ga tudi v amalgamskih zalivkah. Neorgansko živo srebro se v vodnem okolju spremeni v organsko obliko, ko prehaja najprej v plankton, ki ga pojedo majhne ribe in nato le-te večje. Živo srebro se s prehrano v človekovem telesu popolnoma vsrka. Čez nekaj časa se ga sicer nekaj izloči, vendar ga do 15 odstotkov ostane v telesu. Škodljivo vpliva na osrednje živčevje (poškoduje možgane) in obrobno živčevje, kjer se učinki kažejo kot glavobol, izguba spomina in teka, depresija, vnetje dlesni, mravljinčenje v prstih rok in nog. Poleg tega vpliva na srce in ožilje, imunski sistem in spolne organe. Ker se živo srebro v telesu kopiči, je treba upoštevati tudi majhne količine, ki smo jim morda izpostavljeni.

meso na žaru
Pri peki na oglenem žaru se spremenijo tudi sestavine v mesu. Tako pripravljeno meso vsebuje strupene snovi (na primer benzo(a)piren, rakotvorno snov, ki je tudi v cigaretnem dimu), ki lahko povzročijo spremembe v jetrih.

Stari zastrupljevalec

Z ribami, mesom, vodo in s kozmetičnimi izdelki pride v telo tudi arzen. Maja 2009 so ga na primer našli v pudru za telo iz Italije. Arzen in njegove spojine uporabljajo tudi v škropivih za sadno drevje, insekticidih, herbicidih, strupih za podgane, sredstvih za zaščito lesa, pri izdelavi stekla ter v industriji električnih prevodnikov. Nahaja se tudi v podtalnici. Arzen ima pri akutni zastrupitvi škodljive učinke na prebavne organe (slabost, bruhanje, krvava driska), imunski sistem, srce (nizek krvni tlak, srčno popuščanje) in možgane (glavobol, slabost, krči) ter je rakotvoren. Pri kronični zastrupitvi, ko smo izpostavljeni manjšim odmerkom skozi dlje časa, se pojavi izguba las, rdečica, okvare živcev rok in nog, povečana obarvanost (pigmentacija) kože ter različne oblike raka (pljučni, kožni).

Draga naložba

Čeprav svinec pogosto povezujemo z bencinom iz preteklosti, ko smo še uporabljali osvinčeni bencin, je še vedno prisoten v našem okolju, kamor se je dolga leta odlagal. Lahko je v vodi hrani in zraku, v nekaterih kozmetičnih sredstvih in zeliščnih pripravkih. Svinec je tudi na primer v kristalnih kozarcih, iz katerih pijemo drage pijače, v glazurah keramičnih posod, kot barvilo v kozmetičnih izdelkih (na primer ličilih za ustnice).

Na količino svinca, ki prehaja iz želodca v kri, zelo vpliva čas od zadnjega obroka, ki smo ga zaužili. Če imamo poln želodec, se bo vsrkala le majhna količina (okoli šest odstotkov) svinca in pri praznem želodcu kar 60 do 80 odstotkov.

Svinec se nalaga v kosteh, kjer ostane zelo dolgo. Dolgotrajna izpostavljenost škodljivo vpliva na živčevje (motnje učenja in vedenja, sluha, šibkost prstov), povzroča slabokrvnost, visok krvni tlak in poškodbe ledvic. Ker je zastrupljena oseba utrujena, apatična, slabokrvna in ima slabo prebavo, lahko učinke pomotoma pripišejo kakšni drugi bolezni.

Neuničljivi uničevalec

Med najbolj strupene umetne kemikalije, ki je je v zadnjem času tudi veliko v našem okolju, sodi dioksin. Lahko ga vdihavamo ali zaužijemo. Dioksin nastane kot stranski proizvod pri različnih kemičnih reakcijah, na primer pri gorenju dreves, lesa, plastičnih mas, motornih olj, gum, sežiganju raznovrstnih odpadkov, nastaja pri izgorevanju dizelskega goriva, pri proizvodnji herbicidov in pesticidov…
V naravi je neuničljiv, razgradi se le pri temperaturah, večjih od 2.000 stopinj Celzija. V telesu se zadržuje dolgo. Uničuje vse organe v človeškem telesu, zmanjša učinkovitost imunskega sistema, vpliva na hormonsko ravnovesje in je rakotvoren. Uživamo ga lahko tudi z mesom, ker se kopiči v živalskih maščobah.

Nevarno kopičenje

Ribe
Težke kovine (kadmij, arzen, svinec, živo srebro) najdemo v vodi in zemlji. Kopičijo se predvsem v ribah in morskih sadežih.

Vpliv strupenih snovi na telo se sešteva in tako prihaja do najrazličnejših težav. Strupene snovi, ki jih vdihnemo, gredo neposredno v kri, torej se za kratek čas izognejo predelavi in razstrupljanju v jetrih. Zaužite snovi pa jetra prej predelajo, a seveda le, če strupov ni preveč oziroma jim nismo izpostavljeni prepogosto. Prim. Marija Jamšek, dr. med., iz Centra za zastrupitve Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, pove, da je tveganje za zdravje odvisno od vrste snovi (strupenosti, škodljivosti) in izpostavljenosti (trajanja in količine). Določene snovi povzročajo kontaktne poškodbe kože, sluznice, dihal in prebavil. Lahko učinkujejo tako, da poškodujejo le posamezne organe ali pa vplivajo na celotno telo. Med slednje sodi ogljikov monoksid, ki ne draži kože, oči ali sluznice dihal, nima vonja in ne okusa, a je smrtno nevaren strup. Določene snovi imajo škodljive učinke na plod (so teratogene), so mutagene (spreminjajo DNK zapise v naših celicah, kar lahko vodi v rakave spremembe) ali rakotvorne.

Tempirane bombe

Nekatere strupene snovi se iz telesa sčasoma izločijo, nekatere ostanejo. Izločajo se skozi ledvice, z žolčem, blatom, znojem in izdihanim zrakom, tudi z dojenjem. A številne se kopičijo v kostnem mozgu in osrednjem živčevju ter odlagajo v maščobah (predvsem PCB-ji, dioksini, zaviralci gorenja). Težava nastane, ko človek maščobe začne izgubljati, na primer pri hujšanju, in se te snovi ponovno sprostijo v krvni obtok.
Ne glede na ocene tveganja in obširne raziskave o še varnih odmerkih je vse možne neželene dogodke in učinke nemogoče predvideti. Zato upoštevajmo vsaj tisto, kar vemo, in se izognimo snovem, za katere vemo, da so škodljive, svetuje toksikologinja Lucija Perharič, dr. med., (nekaj nasvetov glede tega lahko preberete v okvirju) in obenem svetuje tudi hrano, ki ščiti jetra in pomaga pri razstrupljanju. V telesu so naravno prisotni encimi, ki strupene snovi predelajo ali razstrupijo. Telo jih lahko izdela samo. Spojine, ki obnavljajo nujno potrebne jetrne encime, so iz sulfhidrilne skupine – to sta aminokislini cistein in metionin. Najdemo jih tako v hrani živalskega (mleko in mlečni izdelki, jajca, perutnina) kot rastlinskega izvora (rdeča paprika, čebula, česen, brokoli, oves).
Vedno mora biti na razpolago dovolj kalorij, kajti če se zaloge ogljikovih hidratov in maščob porabijo, se presnova spremeni in nastajajo jetrni ketoni. Jetra se zamastijo in ne morejo več učinkovito opravljati razstrupljevalne vloge.

Počistimo dom

Prim. Marija Jamšek, dr. med., opozarja, da trenutno najnevarnejše kemikalije (sredstva za čiščenje odtokov in stranišč) še vedno prodajajo v trgovinah (sicer imajo tako imenovana  varna zapirala, a so jih tudi triletni otroci že odprli). Opozarja, da strupenih kemikalij, ki imajo varnostna zapirala in oznako za zdravju škodljivo snov, v gospodinjstvu ne smemo uporabljati, jedke snovi pa glede na zakonodajo lahko. »Je za otroka požirek strupene snovi bolj nevaren od požirka koncentriranega luga, ki ga dobimo v samopostrežni trgovini?« se sprašuje strokovnjakinja.
Izpostavljeni smo veliko strupenim snovem, na katere nimamo vpliva, a veliko je takih, ki bi jih sami lahko omejili ali se jim izognili. Varen dom lahko naredimo že s tem, če pazimo, kaj vanj prinesemo, zaključi prim. Jamškova.

Velike pojedo veliko

Koliko živega srebra bo riba nakopičila, je odvisno od njene starosti oziroma od tega, kako dolgo je bila v vodi in v katerih vodah in morjih. Največ živega srebra se nakopiči v večjih ribah na koncu prehranjevalne verige (tuna, orada, zobatec, mečarica, delfini, kiti, tudi sladkovodne ščuke). Manj ga vsebujejo sardele, skuše, oslič, brancin in podobni.
Večja onesnaženost z živim srebrom je na severni polobli (Kitajska, Japonska, ZDA, Aljaska, Kanada, Rusija in Evropa). Čeprav je v Evropi onesnaženje največje v Skandinaviji, je tudi v Sredozemskem morju naravno prisotnega veliko živega srebra. Z vodami se ga veliko odplavlja tudi iz naše Idrije v Tržaški zaliv. Sredozemske ribe torej vsebujejo več živega srebra kot na primer tihooceanske.

Vonj po novem

Poglejmo nekaj ukrepov, kako lahko doma omejimo izpostavljenost nevarnim snovem.

  • Prostori v stanovanju naj bodo čim bolje prezračeni in prazni.
  • Prisotnih naj bo čim manj stvari, na katerih se nabira prah. Redno brisanje prahu z mokro krpo je nujno.
  • Kupujmo čim manj novih stvari, stare so namreč bolj varne, saj so nevarni hlapi strupenih snovi že izhlapeli.
  • Operimo vsako novo kupljeno oblačilo.
  • Ugašajmo električne naprave.
  • Redno odnašajmo odpadke.
  • Zmanjšajmo uporabo plastike.
  • Zavrzimo vso poškodovano posodo.
  • Uporabljajmo čim manj agresivna čistila, tudi kis lahko temeljito očisti marsikaj.
  • Če pa le imate možnost, ob hiši zasadite drevesa, predvsem lipo ali brin, ki s svojimi eteričnimi olji razkužujeta zrak.

Sicer pa manj stvari bomo imeli, manj bo odpadkov in manj bo onesnaževanja.

Strupi doma
Škodljivi hlapi se sproščajo tudi iz novih kosov pohištva, preprog, dišečih svečk, osvežilcev zraka, raznih razpršil in čistil.

Za boljše razstrupljanje

Za čim boljše razstrupljevalne sposobnosti jeter mnogi avtorji svetujejo izogibanje hrani iz bele moke, hitri in cvrti hrani, belemu sladkorju, belemu ali črnemu popru, živalskim maščobam (ne le iz mesa, temveč tudi iz smetane, margarine, masla, mastnih sirov), alkoholu, cigaretam, kavi, nepotrebnim zdravilom (več podobnih zdravil za isto bolezen) in ostalim drogam.

Na jetra dobro vpliva enostavna, čim manj predelana hrana, hrana z veliko antioksidanti, kalijem, vitamini: A, B, K ter cinkom. Med sadjem in zelenjavo priporočajo banane, grozdje, slive, mandlje, bučna semena, korenček, cikorijo, regrat, zeleno, beluše ali šparglje, ingver, limone, rdečo peso, nebrušen riž iz celega zrna, proso, ajdo, čim več temno zelene zelenjave, koprive in čemaž (divji česen). Priporočljiva so hladno stiskana rastlinska olja, ki jih pri pripravi obroka ne izpostavljamo visokim temperaturam. Koristna naj bi bila tudi koencim Q 10 in rastlinski klorofil.

Kavitacija – ko telo dobi pravo obliko

Kavitacija omogoča neinvazivno odstranjevanje trdovratnih maščobnih oblog, ki jim niti stroga dieta in povečana telesna dejavnost ne prideta do živega. Najbolj problematični deli telesa so: trebuh, boki, stegna (»jahalne hlače«), zadnjica, notranja stran kolena in nadlaket. Zavedajte se, da metoda ni namenjena izgubi telesne teže, ampak zmanjševanju obsega in posledično oblikovanju telesa.

Kaj je kavitacija?

Kavitacija je naraven pojav, ki nastane pod vplivom nizkofrekvenčnega ultrazvočnega valovanja. Ultrazvočno polje sproži nastanek mehurčkov, ki zrastejo do določene velikosti in se nato sesedejo sami vase. Pri tem se sprosti energija v obliki toplote (zanemarljiv učinek) in pritiska (prevladujoč učinek). Slednji zlahka razbije maščobne celice v podkožju, ker njihove membrane niso odporne na nastale vibracije. S tem je zagotovljena visoka natančnost in selektivnost terapije, saj ostala tkiva (površina kože, žile, živci, mišice) ostanejo nedotaknjena.

Kaj se zgodi s sproščeno maščobo?

Maščoba iz razbitih maščobnih celic se v obliki trigliceridov izlije v medcelično tekočino, kjer se pod vplivom encimov razgradi v glicerol in proste maščobne kisline. Vodotopni glicerol prodre v krvni obtok in se porabi za energijo, netopne proste maščobne kisline pa potujejo v jetra, kjer se razgradijo kot vsaka druga prosta maščobna kislina, vključno s tistimi iz hrane.

Kako poteka terapija?

Kavitacija ne zahteva posebnih priprav. Prvi korak je vedno merjenje obsega predela telesa, ki bo obravnavan. Sama terapija se izvaja s krožnimi gibi preko izbranega dela telesa. Običajno se v eni terapiji obravnava samo en predel (na primer samo trebuh, noge ali zadnjica). Terapija se zaključi s ponovnim merjenjem obsega.

Sama terapija traja od 20 do 40 minut, odvisno od velikosti predela in debeline maščobnih oblog. Za dosego vidnih rezultatov priporočamo tri do šest obiskov v enotedenskih razmakih. S terapijami seveda lahko nadaljujete, dokler ne dosežete želene oblike postave. Po terapiji ne občutite nelagodja ali bolečine, koža je popolnoma nedotaknjena, zato lahko takoj nadaljujete z vsakodnevnimi dejavnostmi.

Dopolnilne terapije niso nujnost, vendar pa limfna drenaža, radiofrekvenca ali RDT terapija bistveno pospešijo presnovo sproščenih maščob in izboljšajo elastičnost kože.

Kako jo občutimo?

Kavitacijska terapija ne zahteva anestezije. Večinoma jo opisujejo kot prijetno in nebolečo. Manjšo neprijetnost lahko predstavlja le poseben zvok, ki ga slišite med terapijo, vendar je povsem neškodljiv in izgine takoj, ko niste več v stiku z aplikatorjem. Poleg tega lahko na obravnavanem predelu občutite tudi rahlo toploto, ki pa ne sme biti neprijetna. Če postane moteča, prosite terapevta, naj nanese dodatno količino gela.

Ali so možni kakršnikoli stranski učinki?

Obstaja možnost manjših stranskih učinkov, kot so začasna rdečina, povečana žeja in slabost takoj po terapiji, ki pa jo enostavno odpravite s povečanim vnosom tekočine. Vsi ti občutki so kratkotrajni in izzvenijo v nekaj urah.
Kljub različnim študijam, ki so dokazale varnost te terapije, kavitacijo strogo odsvetujemo v primeru akutnih bolezni, bolezni jeter, problemov s strjevanjem krvi, srčnih spodbujevalnikih ter med nosečnostjo.

Kakšne rezultate lahko pričakujemo ?

Kavitacija zagotavlja takojšnje in dolgotrajne rezultate. V veliko primerih se obseg obravnavanega predela zmanjša za enega do dva centimetra že po prvi terapiji. Z vsako nadaljnjo terapijo se lahko znebite še nekaj dodatnih centimetrov. Rezultati lahko nihajo od primera do primera, odvisno od same zgradbe tkiva, predela telesa, starosti, presnove, nekaterih zdravil in hormonskih sprememb.
Pravilna prehrana in povečana telesna dejavnost sta seveda dobrodošli in lahko precej prispevata k samemu vzdrževanju učinka terapije.

Metodo kavitacije z limfno drenažo izvajamo tudi v naši Dermatološki ambulanti na Savski cesti 10 v Ljubljani. Pokličete nas lahko na 040 561 205 in dobili boste vse informacije glede terapije, lahko pa nas obiščete tudi na https://www.dermatologija-korsika.si/.

Jadranka Korsika, dr. med., spec. dermatovenerologinja
Predstavitvena informacija

Gorčično olje – zdravilo s pekočim okusom

Gorčično olje je eno izmed najbolj cenjenih rastlinskih olj na svetu, ki že stoletja slovi po svojih izjemnih zdravstvenih koristi. V zadnjih letih je gorčično olje pridobilo še večjo prepoznavnost zaradi svojih lastnosti, ki so ključne za ohranjanje zdravja in dobrega počutja.

Gorčično olje je bogato z zdravimi maščobami, vitamini in minerali. Vsebuje visoke koncentracije omega-3 in omega-6 maščobnih kislin, ki so bistvene za srčno-žilno zdravje. Poleg tega vsebuje vitamin E, ki deluje kot močan antioksidant, ter vitamin K, ki je pomemben za zdravje kosti.

Kako izdelujejo gorčično olje?

Gorčično olje pridobivajo iz semen gorčice (Brassica juncea). Obstajata dve vrsti gorčičnega olja: hladno stiskano in rafinirano olje. Hladno stiskano olje ohranja večino hranilnih snovi in ima bogat, oreščkast okus, medtem ko je rafinirano olje pogosto obdelano, kar zmanjša njegovo hranilno vrednost.

Gorčico, starodavno začimbo so uporabljali že Stari Grki in Rimljani. Gorčica je predstavljala naravno jedilno zdravilo in je bila tako običajna, kot je danes peteršilj v kuhinji. Pravi hit pa je nedavno postalo gorčično olje, katerega uporaba se izjemno hitro širi tudi po Evropi. Ta zlatorumeni dar narave namreč ne samo da ureja slabo prebavo, kot nam jo povzroča sodoben način prehranjevanja, pač pa se lahko pohvali tudi z najvišjimi parametri nenasičenih maščob.

Gorčično olje

Je gorčično olje, ki ima svoj specifičen, nekoliko pikanten okus, lahko rešitev za današnji način prehranjevanja? Če odmislimo hitro hrano in v industriji predelano meso iz živali, ki so  v velikem številu rejene za zakol, je nujno treba poudariti tudi dejstvo, da mnogo ljudi še vedno premalo časa posveča načinu priprave hrane. Ekološko pridelana zelenjava ali domače meso izgubita  svojo vrednost, če obroka ne  pripravimo na zdrav način.

Prav gorčično olje, ki se ga seveda lahko uživa hladnega in je prav zaradi bogatosti okusa zelo zaželen med gurmani, je primerno tudi za pečenje. Tudi nekatera druga olja seveda. A za gorčično olje velja, tako vsaj zagotavljajo vsi proizvajalci (povečini prihajajo iz Avstralije), da ima visoko točko dimljenja. To pomeni, da pri segrevanju ne prihaja do neželenih transmaščob.

Recite da tudi maščobam

Maščobe vsebujejo življenjsko pomembne maščobne kisline. Poleg izboljšanja okusa hrane, predstavljajo pomembno rezervo v organizmu. A kaj danes, ob poplavi izdelkov, sploh izbrati? Kateri podatki nam povedo, katero olje je kakovostno? Tako, ki ima nizko vsebnost nasičenih maščobnih kislin, zmerno vsebnost esencialnih maščobnih kislin ter zelo visoko vsebnost mononenasičenih maščobnih kislin! Gorčično olje ima le pet odstotkov nasičenih maščob, 47 odstotkov mononenasičenih (omega-9), 32 odstotkov linolske polinenasičene maščobe (omega- 6) in 16 odstotkov alfalinolske polinenasičene maščobe (omega-3).

Olje gorčičnih semen je dobro založeno z rudninami in tudi vitamini, ima veliko karotenoidov in flavonoidov, sploh pa glukozinolatov. Zato je to krepka hrana, ki spodbuja, razkužuje in varuje  – v slednjem primeru pred zdravstvenimi težavami, ki jih imenujemo civilizacijske.  Ugodno deluje na sluznico dihal in prebavnih poti, jih razkužuje in krepi. Pozor! Amanda Ursell, strokovnjakinja za prehrano, ki je sodelovala pri neki britanski študiji, je zatrdila, da uživanje gorčičnega olja oziroma semen gorčice povzroči za 15 odstotkov hitrejše izgorevanje kalorij.

Gorčica zmanjša telesno temperaturo, odpravi strupe iz telesa in pomaga zdraviti sluz membrane v pljučih. Je najboljši vir luteina in zeaksanatina. Poleg tega pa je tudi dober vir vitamina C, ki preprečuje glavkom. Ajurveda ga priporoča zaradi njegove dobre sestave. Njegova uporaba lahko pozdravi prhljaj, saj ima velik antibakterijski učinek ter hkrati pospešuje rast las.

Zeliščarji uvrščajo gorčico med tako imenovane rubefaciense, to so snovi, ki povzročajo prijetno toploto, kadar jih nanesemo na kožo – zaradi tega gorčica spodbuja  potenje v telesu, delovanje krvnega obtoka in zmanjšuje telesno temperaturo ter odpravlja iz telesa toksine in sol  –  zato je gorčično olje tudi zelo primerno za masaže.

Gorčica
Tudi naravno, doma pridelano ali ekološko pridobljeno hrano je treba znati na pravilen in zdrav način pripraviti.

Kako uporabljati gorčično olje?

Gorčično olje lahko uporabljate na več načinov. Lahko ga vključite v svojo prehrano kot solatni preliv, uporabite pri kuhanju ali pa ga nanesete neposredno na kožo in lase kot del vaše lepotne rutine.

Prehranska uporaba

Pri kuhanju lahko gorčično olje uporabljate za cvrtje, praženje ali pečenje, saj ima visoko točko dimljenja. Zaradi svojega izrazitega okusa je idealno za pripravo tradicionalnih jedi, kot so kari, marinade in solate.

Zunanja uporaba

Gorčično olje je priljubljeno v ajurvedski medicini za terapevtske masaže, saj ogreva telo in izboljšuje cirkulacijo. Uporablja se tudi kot naravni balzam za lase in kožo, saj pomaga pri hidraciji in ohranjanju mehkobe.

Gorčična semena
Obstajajo tri vrste gorčičnih semen.

Priljubljena gorčica

Bela gorčica, visoka do 60 cm, sprva ne peče, toda po desetih minutah v topli vodi dobi ostre sestavine. Ker se arome izgubljajo, jo moramo hitro uporabiti. Črna gorčica, visoka do 100 cm, pa daje takoj oster, pekoč okus. Mokrota ji okus celo okrepi. Gorčična semena so drobna, bledorumena zrna in imajo oster okus, ki nekoliko spominja na redkvico ali krešo.

Kar se rastline tiče, so vsi deli blago pekoči, z značilno aromo, ki je zaradi glukozinolatov skupna rastlinam iz družine križnic. Med rezanjem ali žvečenjem razpadejo na gorčična olja in druge manj ali bolj pekoče sestavine. Te se med toplotno obdelavo spremenijo, zato jih podobno kot večino drugih križnic tako zaradi okusa kot prehransko-zdravilnega učinka uporabljamo predvsem surove.

Gorčica raste skoraj povsod, prenaša visoke in nizke temperature, semena hitro vzklijejo, uspeva pa tudi v revni zemlji. Stroki med zorenjem pokajo, da se seme strese naokrog, zato rastlino požanjejo, preden  semena dozorijo. Semena so trdoživa in plodna nekaj let. Zato ni nenavadno, da imajo tak učinek na človekovo telo, počutje in zdravje.

Gorčično olje
Olje gorčičnih semen ima zelo veliko nenasičen maščob, vitaminov in drugih sestavin, ki pomembno vplivajo na posameznikovo zdravje.

Pri čem vse nam lahko olje gorčičnih semen pomaga

  • Odpravlja strupe iz telesa in pomaga zdraviti sluz membrane v pljučih.
  • Ima antibakterijske in protivnetne lastnosti, pomaga pri glivičnih okužbah, zdravi prhljaj.
  • Poživlja delovanje želodčnih žlez – pospešuje prebavo.
  • Zmanjšuje trigliceride v telesu.
  • Širi krvne žile, spodbuja delovanje krvnega obtoka, zavira poapnenje žil.
  • Znižuje raven holesterola.
  • Deluje proti okužbam sečil in dihal, oteklinam in ledvičnim kamnom.
  • Pomaga proti vnetim sklepom oziroma vezivnim tkivom.
  • Pomaga proti revmatičnim in sklepnim bolečinam, artritisu – je rubefacient (začasno segreje kožo, širi kapilare, poveča prekrvljenost).
  • Deluje proti neješčnosti in slabi prebavi.
  • Redna uporaba znižuje tveganje za srčnim napadom.
  • Odlično je kot masažno olje, s koristnimi učinki za kožo.
  • Zaradi glukozinolatov učinkuje menda protirakavo.

Vas zanima tudi, za kaj vse je uporabno ricinusovo olje?

 

Avokadovo olje: Naredite si ga sami

Avokadovo olje me je najbolj pritegnilo. Veliko sem že pisala o oljih, sedaj pa me je zanimalo, če ga lahko naredim doma, z opremo, ki jo najdem v kuhinji. Prav potruditi sem se morala, da sem našla recept. Opazila sem, da avokadovo olje nekateri pridobivajo tako, da mu primešajo kokosovo olje. Vendar jaz želim čisto avokadovo olje, ki ga poljubno mešam z ostalimi ali pa ga kot čistega uporabim v kozmetiki in/ali prehrani.

Recept na internetu

Za izvedbo potrebujete:

  • avokado,
  • posodo za segrevanje in kuhalnico za mešanje,
  • kuhinjsko krpo,
  • kozarec, v katerem boste shranili olje.

Opis postopka: Avokado zmečkate v pasto. V ponvi ga segrevate, dokler ne postane temno rjavo. Nato maso položite v kuhinjsko krpo, jo dobro zavijete v mošnjiček in iz nje iztisnite olje.
Poskusimo to v praksi.

Izvedba recepta

Dva in pol avokada sem zmečkala v fino pasto in jo položila v ponev ter jo razmazala po celi površini. Če prav razumem, je potrebno iz avokadov izpariti vso vodo, dokler ne postanejo temno rjave barve – kot kavna zrna. V receptu piše, da postopek traja od ene do dve uri, kar je odvisno od količine avokadov in vode, ki jo vsebujejo.

Ne potrebujemo nujno svežega avokada, lahko uporabimo takega, ki je že začel gniti. Glede na to, da je avokado v Sloveniji eksotični sadež in ne raste kot jabolka na drevesu, je izdelava olja drag špas. Vseeno je lepo vedeti, da pozabljenega avokada v hladilniku ni treba zavreči, ampak iz njega naredimo olje.

Po 10 min: Mase ni potrebno neprestano mešati, vmes si lahko vzamete 5 minut časa za kakšno drugo opravilo, potem pa maso pomešajte. Priznam, da sem bila skeptična glede tega nemešanja, ker sem mislila, da se mi bo avokado prijel na ponev in sežgal. Nič od tega se ni zgodilo. Vidim, da iz avokada res izpareva voda, vonj mi je malce neprijeten.

Po 15 min: Masa je začela vreti.

Po 25 minutah: Opažam, da se pri mešanju avokado formira v grudice, ki se mi sprimejo na kuhalnico. Masa postaja težje mazljiva. To je dober znak; voda gre počasi ven.

Po 45 minutah: Masa je zelo gosta, skrčila se je za približno polovico, avokado pa postaja temno zelen. Sedaj mešam pogosteje.

Po 1 uri: Grudice mase postajajo vedno manjše in se ne držijo skupaj. Masa postaja še bol temnozelena, na nekaterih predelih rjava.

Po 1 uri in 20min: Masa je postala rjava. Proti koncu me je malo skrbelo, ali je morda nisem že preveč »spekla«. Za pomoč vam prilagam sliko, kakšne barve je bila masa, ko sem končala s postopkom.

Stiskanje olja: Del mase sem dala v kuhinjsko krpo in jo zavila v mošnjiček. Krpo sem stiskala in gnetila. Opazila sem, da se je obarvala temno zeleno. Roke sem imela oljaste, ampak ven nisem dobila nobene kapljice olja. Vztrajala sem in dlje časa stiskala, gnetila in na koncu mi je le uspelo iztisniti žličko olja globoko temnozelene barve.

Avokadovo olje masa
Takole izgleda masa, ko končamo s postopkom pridelave olja.

Obstaja drug način stiskanja? Opazim, da bom tako dobila izredno majhne količine olja, roke pa mi bodo pri tem odpadle. Odločila sem se, da avokadovo maso preneham stiskati, ampak jo položim v kozarec ter prelijem z alkoholom. Alkohol nase veže olje. Če pustim kozarec na prostem, bo alkohol izhlapel, morebitna voda (odvisno koliko odstoten alkohol imate) bo ostala spodaj, olje pa zgoraj.

Načrt se je posrečil, olje sem z žličko previdno prenesla v drug kozarec in ga precedila. Dobila sem večjo količino olja kot s stiskanjem krpe. Vsega skupaj sem iztisnila približno 20 g. Če bi preskočila postopek s krpo, bi dobila več olja, saj ga je le-ta dosti vpila. Ocenim lahko, da se na en avokado dobi od 10 do 15 g olja. Na splošno sadež avokada vsebuje od 5 do 30 odstotkov olja.

Izdelava ni bila lahka, zato bom pa toliko raje iz olja naredila nekaj posebnega – balzam za ustnice.

Preberite si tudi, kako si lahko sami naredimo balzam za ustnice.

Srednja šola za lesarstvo iz Škofje Loke ponovno najbolj pozor(!)na

V Kranju se je danes z EKOpiknikom slovesno zaključilo srednješolsko tekmovanje v ločenem zbiranju odpadkov v sklopu kampanje Pozor(!)ni za okolje. Med desetimi tekmujočimi gorenjskimi srednjimi šolami je naziv najboljše šole že drugo leto zapored prejela Srednja šola za lesarstvo Šolskega centra Škofja Loka. Kampanja Pozor(!)ni za okolje, ki na pobudo družbe Goodyear Dunlop Sava Tires poteka drugič, je 22 partnerjev in več kot 6.000 dijakov združila v opozarjanju na pomen odgovornega ravnanja z okoljem.
EkošolaKampanji se je v letošnjem šolskem letu pridružilo že 22 partnerjev, osrednji del pa je ponovno predstavljalo tekmovanje v ločevanju odpadkov med kar več kot 6.000 dijaki s sodelujočih srednjih šol na Gorenjskem. Dijaki so se v pravilnosti ločevanja odpadkov merili vse od novembra 2011 do konca aprila letošnjega leta, v času tekmovanja pa je gorenjske srednje šole štirikrat nenapovedano obiskala EKOmisija, ki je spremljala doslednost dijakov pri ločevanju odpadkov. Člani EKOmisije so uspešnost posamezne šole presojali po štirih kriterijih: ločevanje odpadkov zunaj šole, znotraj šole in v zbornici, ocenjevali pa so tudi učinkovitost vzpostavljenega sistema zabojnikov za ločevanje.  Posamezna šola je ob obisku EKOmisije lahko dosegla največ deset točk, na podlagi dodeljenih ocen vseh štirih ogledov pa je bil določen zmagovalec.

V sklopu kampanje je bila organizirana tudi kopica dodatnih aktivnosti: dijaki so lahko prisluhnili predavanjem strokovnjakov s področja okoljevarstva, se udeležili številnih ekskurzij, odgovarjali na nagradna mesečna EKO vprašanja v obliki kviza in izdelovali EKO novoletne okraske. Največja letošnja novost so bili EKOfrendi in EKOfrendice, ki so bili izbrani med dijaki sodelujočih srednjih šol. Vsako izmed srednjih šol so predstavljali štirje EKOfrendi oziroma EKOfrendice, katerih naloga je bila dodatno spodbujanje sovrstnikov k aktivnemu sodelovanju v projektu Pozor(!)ni za okolje. Za konec šolskega leta so se za nagrado lahko udeležili EKOkampa, organiziranega posebej za njih.
Že drugo zaporedno zmagoslavje Srednje šole za lesarstvo Škofja Loka

V kampanji Pozor(!)ni za okolje v šolskem letu 2011/2012 je naziv najboljše šole prejela Srednja šola za lesarstvo Šolskega centra Škofja Loka (zmagovalka tudi v šolskem letu 2010/2011).

Šola je v letošnjem letu dosegla 35,1 točk od skupno 40, kar predstavlja najvišje število točk izmed vseh sodelujočih šol. S prizadevno skrbjo za prihodnost našega naravnega okolja pa je največji napredek dosegla Srednja šola Jesenice, ki je v času tekmovanja izboljševala svoj rezultat začenši z oceno 5,5, ob zadnjem ocenjevanju EKOmisije pa je dosegla kar 9,5 točk od skupno desetih. Za aktivno sodelovanje v kampanji sta posebno priznanje za najboljšega koordinatorja oz. najboljšo koordinatorko prejela Janez Štalec iz Loške komunale in mag. Branka Jarc Kovačič s Tehniškega šolskega centra Kranj, ki sta z dodatno vloženim trudom pokazala iskreno skrb za okolje.

Jedrska vojna brez prave vojne

Že več kot leto dni je minilo od pustošenja velikega potresa in cunamija na Japonskem, kjer je bila poškodovana tudi jedrska elektrarna na vzhodni obali Japonske, iz katere so ušle radioaktivne snovi, ki jih je zaneslo praktično po celem svetu. Nekateri so ta dogodek opisali tudi kot jedrsko vojno brez vojne.

Fukushima
Sevanje iz prej poškodovanih reaktorjev v Fukušimi se še vedno širi.

Čeprav japonska vlada in mediji umirjajo ljudi, češ da so katastrofo zajezili, je dejstvo, da njene posledice še vedno ogrožajo zdravje in razvoj rastlin, živali in ljudi. Nekateri celo trdijo, da bodo dolgoročne posledice hujše od tistih iz leta 1986 v Černobilu.

Čeprav se nesreča ne more primerjati z opustošenjem atomske bombe, iz Fukušime še naprej tihoma uhajajo radioaktivno sevanje in radioaktivni delci, ki se preko morskih tokov in zraka širijo v zeljo, pitno vodo, travnikih, gozdovih, našli so jih tudi na letalih, ki so potovala po japonskem zračnem prostoru … Posledično se na trgu pojavljajo tudi izdelki, ki so posredno onesnaženi z radioaktivnimi snovmi in najdejo pot do tisočih ali celi milijonov ljudi.

Radioaktivni elementi, ki uidejo v zrak in v morje, se nabirajo in kopičijo praktično na vsakem koraku; na primer v prehranskih verigah (v algah, rakih, majhnih ribah, večjih ribah, potem pridemo do tal in zemlje, trave, mesa in mleka, nato pa vedno tudi do ljudi).

Te elemente v telesu imenujemo notranji onesnaževalci, ki se po vstopu v telo nabirajo v organih kot so ščitnica, jetra, kosti in možgani. Majhna količina celic v organih je zaradi tega nenehno pod veliko količino obsevanja z alfa, beta in/ali gama sevanjem, kar po nekaj letih pogosto povzroči rakava obolenja.

Fukushima
Jedrska elektrarna v Fukushimi.

Ne glede na to, da je nesreča v Fukušimi posledica naravnega dogodka oziroma nesreče in ne človeškega napada z jedrskim orožjem, si lahko samo predstavljamo, kakšne posledice bi bile na Zemlji, če bi res prišlo do jedrskega obračuna. Ne smemo pa niti pozabiti na tisoče, ki so umrli zaradi jedrskega orožja in milijone, ki še danes nosijo posledice.

V Fukušimi pa je reaktor številka 4 tudi že na robu propada, sevanje iz prej poškodovanih reaktorjev pa se še vedno širi in se še ni popolnoma ustavilo.

Lov na divje lovce v Indiji

0

V indijski državi Maharaštra so zaradi razširjenega divjega lova na ogrožene tigre razglasili odprto sezono lova na divje lovce. Tako lahko sedaj lovci z licenco divje lovce, ki delajo škodo tudi po zaščitenih območjih in redčijo že tako zelo ogrožene živali, tudi ustrelijo.
TigerIndijska vlada je razglasila, da uboj divjih lovcev, ki ubijajo zaščitene živali po novem ni več kriminalno dejanje, seveda če nanje streljajo kvalificirani in za to usposobljeni lovci, ki imajo tudi ustrezno licenco.

Ves trud do sedaj, da bi divje lovce ustavili je bil zaman, saj se divji lovci oblasti več kot očitno ne bojijo in še naprej streljajo in odirajo tigre, zato  njihovo število strmo pada, čeprav se organizacije trudijo, da bi se ponovno razmnožili in naselili v svojem naravnem okolju.

Polovica vse še preostale svetovne populacije tigrov se nahaja prav v Indiji, in organizacije za zaščito živali se že od 70-ih let prejšnjega stoletja trudijo za njihov obstoj. V 90-ih letih jim je uspelo nekoliko dvigniti njihovo število, vendar se jih je zaradi divjega lova do leta 2008 iz Indije izginilo kar 60% obstoječe populacije.

Skupaj je na svetu le še 3500 tigrov, od tega 1400 na območju Indije.

Sladkorna pesa na vrtu za svoj sladkor

Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo pridelati svoj sladkor kar na domačem vrtu? Zveni kot nekaj iz preteklosti, vendar je gojenje sladkorne pese nekaj, kar lahko z lahkoto dosežete tudi sami. Sladkorna pesa ni le industrijska rastlina – s pravim pristopom lahko postane del vašega vrta in vašega vsakdana. Če imate radi vrtnarjenje in bi radi naredili nekaj edinstvenega, je ta članek pravi za vas.

Ali ste že kdaj pomislili, da bi sladkorna pesa našla svoj prostor na vašem na vrtu in da bi si pridelali svoj sladkor? O škodljivosti belega sladkorja, ki je rafiniran in beljen, ne bi razpravljali. Strokovnjaki kot nadomestilo belemu sladkorju priporočajo, da sladkamo z drugimi sladkornimi nadomestki, ki pa prihajajo iz daljnih dežel in so velikokrat za večino ljudi cenovno nedosegljivi. Zakaj si ne bi torej pridelali svojega domačega sladkorja, ki ga bomo pridelali na ekološki način in pri predelavi pridelka v sladkor ne bomo uporabljamo nobenih kemičnih dodatkov?

Kaj je sladkorna pesa?

Sladkorna pesa (Beta vulgaris) je korenasta rastlina, ki je primarno gojena zaradi visoke vsebnosti sladkorja v svoji korenini. Njena bela korenina je bogata z saharozo, zaradi česar je ključna sestavina v industrijski pridelavi sladkorja. Čeprav jo pogosto povezujemo z velikimi kmetijskimi površinami in tovarnami sladkorja, lahko sladkorno peso uspešno gojimo tudi na domačem vrtu.

Zakaj gojiti sladkorno peso?

Morda se sprašujete, zakaj bi sploh razmišljali o gojenju sladkorne pese na vrtu. Razlogov je več! Gojenje sladkorne pese je odličen način, da postanete bolj samooskrbni. Poleg tega je pridelava lastnega sladkorja nekaj, kar vas lahko poveže s preteklostjo in tradicionalnimi metodami pridelave hrane. Pa še nekaj – pridelava sladkorja iz sladkorne pese je zabaven in poučen projekt, ki bo navdušil celo družino.

Sladkorna pesa

Kako začeti z gojenjem sladkorne pese?

Začeti z gojenjem sladkorne pese ni tako zapleteno, kot si morda mislite. Potrebujete le nekaj osnovnih informacij, malo prostora na vrtu in nekaj potrpežljivosti. Preden začnete, pa je pomembno, da razumete, kako pripraviti zemljo, izbrati semena in pravilno saditi.

Prvi korak do svojega sladkorja je ta, da posejemo in pridelamo sladkorno peso. Naj že takoj na začetku tudi povemo, da postopek pridobivanja sladkorja iz sladkorne pese ni prav nič zahteven in so to obvladale že naše babice, a žal sodi to znanje med pozabljene veščine. Za namig, da se ne ustrašite že pred setvijo, naj povemo, da sladkor pridobimo s pomočjo kuhanja sladkorne pese (okrog ene ure), nato s kuhanjem preostale tekočine in hlajenjem. Natančnejši postopek sledi, saj najprej potrebujemo glavno sestavino (poleg vode) – sladkorno peso. Če se boste odločili za svoj sladkor, je najprej na vrsti sama setev in pridelava sladkorne pese.

Nakup semena

Prva ovira, ki jo moramo premagati, je nakup semena. Žal se ga v Sloveniji ne da kupiti, treba je čez mejo ali seme naročiti po internetu. V kolikor želite za naslednje leto pridobiti svoje seme, bomo morali počakati dve leti. V prvem letu po setvi (v jeseni) v zemlji sladkorna pesa namreč oblikuje zadebeljen koren, v katerem nalaga sladkor. V drugem letu pa sladkorna pesa razvije cvetno steblo, na katerem oblikuje seme. Sladkorno peso lahko sejemo na gredico, kjer smo prejšnje leto imeli krompir, vsekakor pa ne na gredico, kjer smo imeli rdečo peso.

Če v jeseni tal nismo prelopatili in pognojili s hlevskim gnojem, jih bomo morali sedaj (spomladi) pred setvijo obilno pognojiti s kompostom. Kot večina poljščin tudi sladkorna pesa potrebuje nevtralen pH tal, sicer ne bo primernega pridelka.

Priprava zemlje

Pravilna priprava zemlje je ključnega pomena za uspešno rast sladkorne pese. Sladkorna pesa najbolje uspeva v rahlo kisli do nevtralni zemlji s pH vrednostjo med 6,0 in 7,5. Zemlja naj bo dobro odcedna, bogata s humusom in hranili. Pred sajenjem je priporočljivo zemljo prekopati in obogatiti z organskim kompostom. Tako bo koreninam omogočena dobra rast, rastline pa bodo bolj odporne na bolezni.

Sladkorna pesa
Med vrstami naj bo razmak 45 cm, rastline redčimo tako, da bo v dolžini vrste enega metra od 4 do 5 rastlin.

Setev sladkorne pese

Setev opravimo do prve polovice aprila. Sicer bomo imeli zadovoljiv pridelek tudi, če setev opravimo pozneje, vendar bo odstotek sladkorja v korenih manjši. Med vrstami naj bo razmak 45 cm, rastline redčimo tako, da bo v dolžini vrste enega metra od 4 do 5 rastlin. Torej seme polagamo v zemljo na razdaljo 17‒18 cm, da bomo dobili dovolj gost posevek, ki ga bomo po potrebi redčili. Globina setve je 2‒3 cm. Ko imajo rastline razvite 4 liste, je priporočljivo, da posevek dognojimo.

V posevku se pojavijo pleveli, katere je potrebno izkoreniniti s pomočjo pletja in okopavanja. Z okopavanjem dosežemo enakomerno vpijanje padavin, preprečevanje izgub vode, boljšo izmenjavo med plini v atmosferi ter boljše ukoreninjenje pese in s tem lažje sprejemanje hranil.

Pridelek poberemo okrog 20. septembra.

Skrb za rastline

Ko sladkorna pesa začne rasti, je pomembno, da ji zagotovite ustrezno nego. Redno odstranjujte plevel, ki bi lahko oviral rast pese, ter rastline zalivajte, predvsem v sušnih obdobjih. Gnojenje s fosforjem in kalijem bo pomagalo pri razvoju korenin, vendar bodite previdni, da ne pretiravate z dušikovimi gnojili, saj lahko prekomerna količina dušika povzroči, da bodo korenine manj sladke.

Pridelek in pobiranje

Sladkorno peso običajno poberemo jeseni, ko listi začnejo rumeneti in se posušijo. Korenine so takrat že razvite in polne sladkorja. Žetev opravite previdno, da ne poškodujete korenin, saj so le-te krhke in občutljive. Korenine nato očistite in pripravite za nadaljnjo predelavo.

Kako naredimo sladkor iz pese
Sladkor pridobimo s pomočjo kuhanja sladkorne pese

Pridelava sladkorja iz pese

Pridelava sladkorja iz sladkorne pese je lahko prav tako zanimiv projekt kot samo gojenje pese. Korenine sladkorne pese je potrebno najprej temeljito očistiti, nato pa jih naribati ali narezati na majhne koščke. Te koščke kuhamo v vodi, da se izloči sladkor. Po kuhanju tekočino precedimo, nato pa jo segrevamo, da izpari voda in ostane zgolj gost sirup, ki se strdi v kristale sladkorja.

Koristi sladkorne pese v kuhinji

Sladkor iz sladkorne pese lahko uporabite na številne načine v svoji kuhinji. Uporabljate ga lahko za peko, pripravo domačih marmelad, sirupov ali za sladkanje pijač. Poleg sladkorja pa lahko sladkorno peso uporabite tudi kot zelenjavo – kuhano, pečeno ali celo surovo v solatah.

Sladkor iz sladkorne pese

Kako shranjevati sladkorno peso?

Shranjevanje sladkorne pese je relativno enostavno. Korenine lahko shranite v hladnem in temnem prostoru, kot je klet, kjer bodo ostale sveže več mesecev. Pomembno je, da jih shranjujete na mestu, kjer ni preveč vlage, saj lahko to povzroči gnitje.

Pogoste težave in rešitve

Kot pri vsaki rastlini se lahko tudi pri sladkorni pesi pojavijo nekatere težave. Ena izmed najpogostejših težav je napad škodljivcev, kot so listne uši in bolhači. Uporaba naravnih insekticidov in pravilna nega rastlin lahko pomaga preprečiti te težave. Prav tako je pomembno, da pazite na pojav bolezni, kot je listna pegavost, ki jo lahko preprečimo z ustreznim prezračevanjem rastlin in izogibanjem prekomernemu zalivanju.

Vas zanima tudi, kako lahko doma vzgojimo aloe vero?

Recept: Omleta iz bučk in feta sira

Pripravite si omleto iz bučk in feta sira.

Omleta iz bučk in feta sira

Za 4 osebe potrebujemo:

  • 3 manjše bučke
  • 125 g feta sira
  • 2 jajci
  • bazlika
  • majaron
  • muškatni orešček
  • 1/2 čebule
  • 2 česna
  • olje

Priprava:
Bučke očistimo in naribamo. Čebulo in stroke česna narežemo na majhne koščke in vse skupaj na žlici olja popražimo, da rahlo porjavi. Ohladimo. Na naribane bučke damo popraženo čebulo in česen, 2 jajci, narezan feta sir, začimbe in dobro premešamo. Maso pečemo na naoljeni ponvi, počasi na najmanjšem ognju. Obrnemo vse skupaj, ali pa premešamo. Postrežemo s solato, kot prilogo siru, mesu ali zelenjavi.

Vas zanima tudi, kako se pripravi kuskus z bučkami?

Lidija Dornik