Propolis – spoznajte njegove zdravilne lastnosti

Propolis je čebelji pridelek, ki ga tudi same potrebujejo za svoje zdravje, človek pa njegove zdravilne sestavine pozna že vsaj od davnega  leta 300 pred našim štetjem. Čebele s propolisom preprečujejo trohnenje panja, s tem pa preprečujejo tudi širjenje bolezni, poleg tega pa propolis ščiti panj pred vdorom vlage v panj.

Naravni propolis
Takole izgleda naravni propolis, preden ga obdelajo v alkoholni raztopini.

Čebelji izdelki lahko s svojimi (dobesedno) čarobnimi lastnostmi in bogato hranilno vrednostjo nahranijo tako telo kot duha. Odlikujejo jih številni pozitivni učinki na zdravje. Med vsemi čebeljimi izdelki danes posebno pozornost namenjamo propolisu.

Propolis je snov, ki jo čebele proizvajajo in uporabljajo za premaz notranjih sten panjev. Beseda propolis sicer izhaja iz grščine in v dobesednem prevodu pomeni »pred mestom«. Čebelarji so namreč opazovali čebele, kako so si v svojih bivališčih pred vhodom vanje zgradila steno iz propolisa. Nekateri drugi viri pa navajajo, da beseda propolis izhaja iz latinske besede propoliso, ki pomeni zamazati oziroma zgladiti. Ta pomen se močno približa tudi slovenskemu poimenovanju za propolis, saj mu pravimo zadelavina.

Čebele s propolisom oziroma zadelavino mašijo luknje, poleg tega pa je propolis tudi odlična zaščita pred najrazličnejšimi mikrobi. Čebele s propolisom prevlečejo vso notranjost panja, pa tudi notranjost celic v satju, preden matica vanje zaleže jajčeca.

Propolis je smolnata in zelo zdravilna snov, ki krepi imunski sistem in deluje protibakterijsko. Njegova uporaba na področju zdravilstva in zeliščarstva je zelo dolga. Propolis sestavljajo smola, eterična olja, cvetni prah, vitamini (B1, B2, B6, C, E), minerali (magnezij, kalcij, kalij, natrij, baker, cink, mangan, železo) in druge organske snovi. V njem najdemo tudi številne aromatične organske kisline, kot so kofeinska kislina, cimetna kislina, fenolkarbonska kislina, antibiotične spojine in druge.

Ljudje propolis največkrat uporabljamo za uničevanju glivic in bakterij ter kot popolnoma  naraven antibiotik, ki ne povzroča nobenih neželenih reakcij. Poleg tega propolis pomaga tudi lajšati bolečine, zavira razvoj virusov, izniči ali zmanjša škodljive vplive delovanja prostih radikalov, lahko pa uniči celo rakaste celice.

Vsebuje veliko flavonoidov, pozitivno vpliva na različne okužbe in pomaga pri hitrejšem celjenju ran. Nekatere raziskave kažejo, da lahko propolis, če ga nanesemo na okužena mesta, uniči bakterije, viruse in druge mikroorganizme. Prav tako vsebuje sestavine, ki povečujejo prepustnost membran in zavirajo razmnoževanje bakterij. Bogat je tudi z bioflavonoidi, ki čistijo in krepijo žile.

Propolis

Propolis je odlična pomoč pri aftah

Na znamenitem Harvardu so opravili raziskavo o učinkih propolisa na afte – razjede v ustih. Številna zdravila in sredstva, ki se uporabljajo za lajšanje tovrstnih težav, imajo veliko različnih stranskih učinkov. Propolis pa se je izkazal za zelo učinkovito in popolnoma naravno sredstvo, s pomočjo katerega lahko ozdravimo neprijetne afte v ustih.

Pomaga krepiti imunski sistem

Propolis ima protibakterijske in protivirusne lastnosti, zaradi katerih učinkovito spodbuja delovanje imunskega sistema. Ameriški raziskovalci so leta 2010 potrdili, da lahko propolis pomaga okrepiti oslabljen imunski sistem.

Propolis pomaga pri aknah

Akne še zdaleč niso le težava najstnikov, ampak imajo z njimi kdaj težave tudi odrasli. Na koži, kjer se pojavijo akne, se največkrat zamašijo podkožne lojnice in povzročajo vnetja. Zaradi aken lahko trpi vaša samopodoba, vendar pa je mogoče to neprijetno težavo uspešno odpraviti. Pri težavah z aknami in nečisto kožo nam je lahko v pomoč tudi propolis. Žal še ni na voljo veliko klinični raziskav, ki bi to potrdile, vendar raziskovalci s polno paro proučujejo propolisove antibakterijske, protivnetne in antioksidantne lastnosti.

Priporočamo vam, da se pred uporabo propolisa za zdravljenje aken posvetujete z zdravnikom ali farmacevtom.

Propolis je poleg tega učinkovit še pri površinskih ranah, odrgninah, lažjih oblikah opeklin, pri herpesu na ustnicah, pri glivičnih okužbah, deluje kot lokalni anestetik in antiseptik ter umirja razdraženo kožo. Oralna uporaba propolisa je primerna pri vneti ustni votlini, vnetem žrelu, pri gripoznih in prehladnih obolenjih, pri razjedi na želodcu.

Danes propolis vsebujejo številni izdelki – od sirupov, razpršil, tablet, mazil, tinktur in emulzij. Naj poudarimo, kako zelo pomembno je, da se pri uporabi propolisa oziroma kateregakoli izdelka, ki propolis vsebuje, držite predpisanih navodil.

Šparglji na domačem vrtu

Špargelj je trajno zelišče, ki lahko daje pridelek tudi 20 let. V zemlji razvije posebno koreniko s številnimi stebli, ki sčasoma oleseni. Dokler so stebla mlada, mesnata in krhka, so užitna. Ker so njegove poganjke včasih belili s posebnimi lončenimi štulami ali zvonci, so ga imenovali tudi beluš.

Šparglji ali belušiPri zasnovi nasada s sadikami posadimo mlade rastlinice na stalno mesto praviloma do meseca junija. Rastline zrastejo do 45 cm v višino. Najbolje uspeva pri temperaturi od 16 do 24 oC, za sajenje izberemo lego, kjer ni velike nevarnosti, da pride do zmrzali. Prenaša različno rodovitna tla, z bazičnim ali nevtralnim pH-jem. Tla morajo biti dobro odcedna, ob deževju ne sme zastajati voda. Dobri sosedje špargljev so krompir, solata, motovilec in špinača.

Sadike posadite na dno brazde, globoke od 20 do 22 cm. Razdalja v vrsti med sadikami pa mora biti 30 cm, medvrstni razmik pa 120‒150 cm. V prostor med vrstami lahko sejemo solato. Korenine razprostremo po jarku in jih do vrha zasujemo s prstjo. Zlasti prvo leto potrebujejo dovolj vlage. Jeseni damo okrog rastlin mešanico komposta in gnoja. Če želimo pridelati beljen špargelj, v tretjem letu oblikujemo grebene, ker to leto pobiramo prvi pridelek. Tako prisilimo poganjke, da rastejo skozi prst brez svetlobe, zato ostanejo bledi (brez zelenila). Greben naj bi bil visok približno 25 cm in zgoraj širok 30 cm. Njegove stene obtolčemo s hrbtom lopate, da lažje spoznamo mesta, kjer silijo beluši na dan. Ko opazimo razpoke, poiščemo s prsti poganjek in ga odrežemo z nožem, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo sosednjih, še nerazvitih poganjkov. Belušev nasad je priporočljivo zastirati z listjem ali slamo, saj s tem zadržujemo vlago in preprečujemo rast plevelom.

Ko je rez končana in so vsi poganjki zunaj, podremo grebene in prst zravnamo med vrste, da nastane ravna greda. Za zeleni špargelj pripravimo zemljišče na enak način, le jarki so bolj plitvi (do 20 cm globok jarek), da so sadike, ko jih posadimo, le 10‒15 cm pod površino. Režemo jih v maju ali začetku junija, ko so poganjki dolgi približno 20 cm.

Pri obeh načinih vzgoje je treba pustiti nekaj poganjkov, da rastlina doraste, cveti, napravi seme in se okrepi.

Sončnice niso le za ptičke, saj koristijo zdravju in počutju

Sončnica ne razveseli le našega pogleda, ampak lahko »razvedri« tudi naš jedilnik. Eden od učinkov sončničnih semen je namreč prav vpliv na izboljšanje razpoloženja, saj visoka vsebnost aminokisline triptofan spodbuja nastanek serotonina. Semena sončnice vsebujejo še veliko magnezija, uravnovešajo presežke kalcija in uravnavajo delovanje živčevja. Tudi vitamin B6 je znan po protidepresivnem delovanju in sončnična semena so z njim dokaj bogata. Poleg tega že 50 gramov dnevno zaužitih sončničnih semen pokrije tudi dnevne potrebe po antioksidativnem vitaminu E.

Sončnica
Na velikih poljih, posejanih s sončnicami, se rade pasejo tudi čebele in pridelajo kakovosten sončnični med.

Sončnica je enoletna rastlina, ki zraste od 1,2 do tri metre in ima značilno veliko okroglo glavo, polno semen. Spada v rod Helianthus, ki vključuje več kot petdeset vrst, največ v Severni Ameriki. Nekatere sončnice so okrasne in rastejo v vrtovih na kakovostni zemlji. Cvetovi sončnice se preko dneva obračajo za soncem in se zvečer, ko sonce zaide,  popolnoma zaprejo. Zaradi svoje podobnosti soncu so jo Azteki gojili v templjih boga sonca.

Uporaba sončnice

Danes sončnico kot rastlino v celoti izkoriščamo, saj so prav vsi njeni deli uporabni. Listi so krma za živino, iz stebla pridelujemo celulozo in semena uporabljamo za pridobivanje olja ali kot dodatek jedem. Stržen sončnice je ena od najlažjih snovi in ga večinoma uporabljajo v raziskovalnih laboratorijih. Sončnica kot rastlina ima veliko sposobnost vsrkavanja vode iz tal, zato so sončnice na Nizozemskem začeli uporabljati za izboljšavo oziroma izsuševanje močvirnih tal.
V Evropi največ sončnic pridelujejo v Rusiji, Španiji, Romuniji, na Madžarskem in v Nemčiji. Velika pridelovalka je tudi Japonska. V omenjenih državah proizvajajo tudi veliko sončničnega olja.

Sončnice

Koristne lastnosti

Povprečni cvetni koš sončnice ima premer do 40 centimetrov. Površen pogled nanj nam ustvari predstavo, da gre za en sam cvet, a je v resnici sestavljen iz neštetih samostojnih cvetov. Semena, ki se razvijejo v cvetnem košu, so bela ali črno-belo progasta. Ker so drobna, bi bilo ročno luščenje zelo zamudno, zato danes to opravljajo posebni stroji.
Semena so bogat vir beljakovin, saj lahko vsebujejo:

  • 16 do 28 odstotkov beljakovin
  • 21 do 40 odstotkov maščob oziroma olja z visokim deležem nenasičenih maščobnih kislin – posebej linolne (omega-6)
  • 10 odstotkov ogljikovih hidratov
  • lecitin
  • vitamine A, B1, B2, B6, B12, E, K, D in
  • rudnine, kot so kalcij, klor, kobalt, mangan, magnezij, jod, cink,baker in železo.

Maščobne kisline omega-6 so potrebne za gradnjo zdravih celic v telesu in za nastajanje eikozanoidov, hormonom podobnih snovi v telesu, ki nadzirajo vrsto telesnih dogajanj, med drugim vnetja in pretok krvi. Pomanjkanje maščobnih kislin omega-6 povzroča zastoj v rasti, težave s kožo in strjevanjem krvi ter oslabi imunski sistem. Odrasla oseba na dan potrebuje okoli štiri grame omega-6 maščobnih kislin (dve žlici sončničnega olja oziroma pest mandljev ali orehov). Optimalni odmerek omega-6 maščobnih kislin varuje pred boleznimi srca in ožilja.

sončnično olje
V ljudski medicini je znana uporaba sončničnega olja za ogrevanje mišic. V deciliter sončničnega olja namočimo posušen čili, pustimo nekaj dni in dobili bomo masažno olje za ogrevanje.

Semena imajo močan učinek na odvajanje vode (diuretični učinek). V ljudski medicini jih uporabljajo tudi kot sredstvo za izkašljevanje (ekspektorans), pri zdravljenju bronhitisa, vnetju grla in kašlja različnih vzrokov.
Sončnična semena priporočajo tudi pri zdravljenju depresije. Na izboljšanje razpoloženja vpliva visoka vsebnost aminokisline triptofan (spodbuja nastanek serotonina) in vitamina B6.

Sončnično olje

Sončnično olje pridobivajo s stiskanjem semen. Dobljeno olje je limonasto rumene barve in rahlo sladkastega okusa. Pri segrevanju semen iz mase pridobivajo manj kakovostno olje kot pri hladnem stiskanju, zato bi naj to olje uporabljali predvsem v industriji pridobivanja mila in sveč.
Hladno stiskano sončnično olje pridobivajo s stiskanjem najkakovostnejših semen po posebnem hladnem postopku (kjer temperatura ne preseže 40 stopinj Celzija). Dobljeno olje ni beljeno, ni rafinirano in ne vsebuje kemičnih dodatkov. Naravna sestava olja je v celoti ohranjena. Tako pridobljeno olje ima značilen blag vonj, okus in barvo ter je bogato z esencialnimi maščobnimi kislinami, naravnimi voski, vitaminom E in fosfatidi.
Uporabljamo ga za pripravo zdrave prehrane, tako za pripravo solat in marinad, kakor tudi za dušenje in pečenje. Preostala masa po stiskanju je odlična krma za živali. Krave, hranjene z dodatkom te mase, dajejo znatno več mleka, konji postanejo bolj vitalni in iskri.

sončnična semena
Sončnična semena nasujmo v skledico na mizo in prsti bodo kar sami segali po okusnem zalogaju.

Sončnična semena

Sončnična semena lahko uživamo na različne načine. Priporočeno je uživanje svežih, kakovostnih in toplotno neobdelanih semen. Semena lahko za uro do dve namočimo v vodi, odcedimo in pojemo čez dan. Z namakanjem sprožimo proces nakaljevanja, zato je hranilnih snovi v takih semenih več in so lažje prebavljiva.
Sončnično seme je odličen dodatek fermentiranim mlečnim izdelkom (jogurt), skuti in dopolnjuje okus solatam. Mleta semena v prahu lahko uporabljate za zgoščevanje juh, omak in nadevov. Cela ali na grobo mleta semena lahko dodajamo kruhu, pecivu, zavitkom, zelenjavnim paštetam in seveda različnim vrstam peciva. Zelo okusni so sončnični cvetni popki v solati, poparjene pa lahko postrežemo kot artičoke.
Sončnica je torej vsestransko uporabna in le od nas je odvisno, kako bomo njene vrednosti znali ali hoteli izkoristiti.

Recept:
Endivija s sončničnimi semeni

Sestavine:

  • glava endivije
  • 50 g šalotke
  • majhna mlada čebula
  • rdeča in rumena mesnata paprika

Preliv:endivija

  • žlica gorčice
  • 40 ml hladno stiskanega sončničnega olja
  • 1 do 2 žlici jabolčnega kisa
  • sok polovice limete
  • velika žlica sesekljanega drobnjaka
  • 100 g sončničnih semen
  • sol, poper po okusu

Priprava:
Očiščeno endivijo na drobno narežemo, jo damo v večjo skledo, dodamo na drobno narezano šalotko in čebulo. Na hitro popražimo 40 gramov sončničnih semen, dodamo še 60 gramov nepraženih in vse sestavine preliva. Dobro pomešamo in s pripravljenim prelivom prelijemo solato, rahlo pomešamo in takoj postrežemo.

S papirjem napolnili kar tri zabojnike!

0

Včeraj, 9. 6. 2012, je Društvo za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ LJ) sklenilo že deveto akcijo zbiranja papirja pod geslom Pomagajmo naravi in osrečimo živali. Junija lani so napolnili dva zabojnika podjetja Gorenje Surovina in zbrali 20.060 kg papirja, letos pa so bili izpred Centra Interspar Vič odpeljani kar trije polni zabojniki. V prvem, ki je bil odpeljan že dopoldne, se je nabralo za 12 ton papirja.

zbiranje papirja za živali
Z zbranim papirjem za pomoč živalim so napolnili kar tri zabojnike!

Zbiranje papirja je tokrat potekalo od 8. do 18. ure in čeprav je prostovoljce in podpornike DZZŽ LJ skoraj ves dan močil dež, so do zadnje minute z nasmehom na obrazih veselo praznili prtljažnike in prikolice. Pri tem so jim ves čas velikodušno pomagali gasilci iz Gasilske brigade Ljubljana, ki so združili svoje moči za okolje in živali, čeprav je njihov dolgoletni slogan „Ljudje na prvem mestu!“ Na akciji je bila postavljena tudi stojnica DZZŽ LJ z številnimi koristnimi informacijami o odgovornem skrbništvu živali in artikli iz spletne trgovine Nakupi iz srca. Vsi, ki so v preteklih mesecih pridno zbirali papir in ga pripeljali na zaključek akcije, so prejeli priboljške iz trgovine Doget za svoje mačje in pasje sopotnike. Kar nekaj podpornikov akcije se je odločilo zapuščenim živalim pomagati tudi z donacijo odej in sorodne opreme za zavetišča.

Društvo za zaščito živali Ljubljana
Pomagali so tudi štirinožni prijatelji.

Na vseh akcijah do sedaj je bilo skupaj zbranih kar 85.740 kg odpadnega papirja! Če temu prištejemo kilažo, zbrano na včerajšnji akciji, bo skupna vrednost gotovo presegla 100.000 kg oziroma 100 ton papirja. O končni kilaži junijske akcije nas bodo prostovoljci DZZŽ LJ obvestili v začetku tedna.

Potpuri: Večplastnost vonjav in lep okras doma

Potpuri je veliko več kot le mešanica dišečih cvetov in začimb, je umetnost ali celo obrt, ki združuje naravne elemente v harmonično celoto, ki spodbuja vse naše čute. Potpuri odraža tudi tradicijo in kulturo in se je skozi stoletja razvijal ter postal cenjen del domačega dekorja in aromaterapije.

Od kod prihaja potpuri?

Potpuri je prvič v 17. stoletju nastal v Franciji, kjer so ga sprva uporabljali kot način za ohranjanje vonjav rastlin in cvetov. Prvi potpuriji so bili pogosto uporabljeni v bogato okrašenih posodah in so služili kot simbol gostoljubnosti in prefinjenosti. Skozi leta se je ta praksa razvila v umetnost, ki združuje estetiko in aromaterapijo, ter tako postala priljubljena po vsem svetu.

Sestavine in priprava potpurija

Osnova potpurija so skrbno izbrani suhi cvetovi, zelišča in eterična olja. Ta mešanica ni izbrana naključno, temveč odraža skrbno izbrano harmonijo barv, tekstur in arom, ki skupaj ustvarjajo edinstveno doživetje za naše čute. Proces priprave potpurija je prefinjen in zahteva natančno pozornost do vsakega detajla in sestavine.

Izdelajte si svoj potpuri

Svež kopalniški vonj bo pričaral potpuri iz evkaliptusa, ki ga pripravite iz 100 g evkaliptusovih listov (dobijo se v lekarni in bolje založenih eko trgovinah) in 0,5 l brezbarvnega kisa. Z ljubkim rožnim vonjem bo obdal stanovanje cvetni potpuri iz 300 g cvetov po izbiri, 100 g cvetov vrtnic, pol vaniljevega stroka, žličke mletega cimeta, žličke pimenta, 4 plodov zvezdastega janeža in 10 g cvetov sivke. Sestavine zložite v stekleno skledo ali krožnik in jih poškropite s štirimi kapljicami poljubnega cvetnega olja. Prijeten potpuri lahko naredite tudi iz začimb in čajev. Izvrstna sestavina za potpuri so rožmarin, žajbelj, kamilica, lovorovi listi in timijan, za sladek vonj pa poskrbita cimet in nageljnove žbice.

Potpuri

Sladki potpuri

100 g cimetove skorje
30 g pehtrana
30 g nageljnovih žbic
30 g lovorovih listov
30 g žajbljevih listov
60 g cvetov kamilice

Zdrobite cimetovo skorjo v možnarju. Dodajte ostale sestavine. Nakapajte z nekaj kapljicami limoninega soka.

Potpuri kot darilo

Potpuri je idealno darilo za vsako priložnost. Je lep in uporaben, ampak tudi simbolizira skrb in pozornost do osebe, ki jo obdarujemo. Personaliziran potpuri je izraz individualnosti in ustvarjalnosti.

Izkoristimo moč sonca

Sonce je tista velika krogla, ki nas vedno razveseli, ko se pojavi na nebu in pokuka skozi oblake. Nudi nam svetlobo in toploto in v naša srca prinese veliko veselja in pozitivne energije. In prav zato, ker ima tako izjemne sposobnosti segrevanja in ker je tako močno, je pravzaprav tudi najbolj ekološki način za segrevanje in ogrevanje ter celo proizvajanje elektrike. Kolikokrat ste že slišali nekoga, ki je prijatelja spodbujal, naj ne pusti, da bi lep, sončen dan ušel mimo? Zagotovo ste tudi sami že rekli, da je prelep dan in bi bilo škoda ves čas tičati v pisarni. Točno to razmišljanje je vodilo k izkoriščanju sončne energije za naše vsakdanje potrebe.

Sonce in sončna energija

Moč sonca

Sonce je večni jedrski reaktor, ki je neizčrpljiv vir obnovljive energije. To pomeni, da ko njegovo energijo, toploto in moč zbiramo, ga s tem ne izčrpavamo. Naslednje jutro bo sonce prav tako močno, kot je bilo prejšnji dan, ne glede na to, ali ste zbrali njegove sončne žarke za svojo uporabo ali ne. Hkrati je to čist in donosen vir, ki nam lahko zagotavlja pomemben del energije, ki jo potrebujemo, saj na zemljo seva od 10- do 1- tisočkrat več energije, kot jo uspe človek porabiti. In kar je najboljše: ta energija je čista, ne onesnažuje, se ne kopiči v obliki odpadka in je hkrati še brezplačna. Denar, ki ga boste porabili za namestitev potrebnih vzvodov za njeno izkoriščanje, tako ne bo strošek, pač pa naložba, zato naj vas cena, ki se bo zasvetila pred vašimi očmi, ne ovira pri odločitvi za način zbiranja energije, ki vam bo dolgoročno prihranila veliko več denarja, kot ga boste investirali.

Sončno energijo poznamo že tisočletja in njena najboljša stvar je prav to, da je prisotna skoraj na vseh koncih sveta, v nasprotju z vodo in vetrom, drugima naravnima viroma energije. Če bi znali izkoristiti čisto vsak sončni žarek, pa bi z okolju prijazno energijo lahko zadovoljili vse letne potrebe, energija pa bi bila tudi brezplačna. Prvotno izkoriščanje sončne energije je bilo seveda namenjeno osvetljevanju stanovanjskih površin in ogrevanju. V ta namen jo uporabljamo še danes, saj vsi poznamo koristi hiše, ki je z večino bivalnih in dnevnih prostorov obrnjena na toplejšo, sončno stran in tako v hiši ali stanovanju, obrnjenem na jug, pozimi prihrani kar nekaj stroškov kurjave. Sončni kolektorji so potem omogočili še ogrevanje vode; ta se segreje v zbiralih in je takoj na voljo za uporabo.

Sončni pogon

V zadnjem času pa smo z izkoriščanjem te veličastne energije napravili še korak naprej. Tako vedno več hiš uporablja sončno energijo za proizvodnjo električne energije. Zagotovo ste že opazili hiše, ki imajo na strehi nameščene fotovoltaične celice? Te namreč njihovim lastnikom pomagajo, da lahko skozi vse leto proizvajajo električno energijo. Če ste zadovoljni s tem, kar vam nudi, izkoriščate sončno energijo za zadovoljevanje svojih potrebo po elektriki, lahko pa se odločite za drzen, a napreden korak naprej. Lahko si namreč postavite lastno sončno elektrarno, s katero lahko električno energijo usmerjate v sistem elektro distributerja in jo tako prodajate.

Ker navadno sončne elektrarne proizvedejo več električne energije, kot je cela hiša sploh lahko porabi, se večina ljudi odloča za to drugo možnost. Električno energijo prodajo v centralo, sami pa jo potem odkupujejo po znižani ceni. Tako lahko ne le prihranijo denar in si v nekaj letih povrnejo investicijo (in z njo celo vedno bolj pridno služijo), ki so jo namenili za sončno elektrarno, pač pa tudi pomagajo okolju, saj prispevajo čisto, okolju prijazno energijo, ki ne onesnažuje in ne izkorišča naravnih virov na neprijazen način, nima stranskih produktov plinov ali prašnih delcev.

Sončni kolektorji
Trije načini za izkoriščanje neizčrpnega vira energije (sončne energije):

  • pasivno – s solarnimi sistemi za ogrevanje in osvetljevanje prostorov (potrebujete okna, sončne stene, steklenike ipd.);
  • aktivno – s sončnimi kolektorji za pripravo tople vode in ogrevanje prostorov, kar pomeni, da uporabljate sončne kolektorje, v katerih se segreje voda za pripravo tople vode in zrak za ogrevanje prostorov;
  • s fotovoltaiko – sončne celice pretvorijo sončno energijo neposredno v električno energijo;

Nujni pogoji

  • Za segrevanje hiše je dobro, da so vaši prostori (vsaj dnevni oziroma tisti, v katerih čez dan preživite največ časa) obrnjeni na južno stran in imajo velika okna, ki jih pridno čistite. Čisto steklo je pogoj za čim več pridobljene sončne energije, ki segreje vaš dom.
  • Tudi streha, na kateri imate potencialne kolektorje ali fotovoltaiko, naj bo obrnjena na isto stran.
  • Čeprav sonce sije skozi vse leto, so oblačni dnevi krivi za kakšen žarek manj, zato je nujno, da se zavedate, da med oblačnimi dnevi ne morete računati na enako učinkovitost. Vsaka hiša potemtakem potrebuje podporno možnost ogrevanja, ki pa je navadno izkoriščena minimalno.

Po grozoviti naravni katastrofi, ki je zajela Japonsko, so se začele velike spremembe glede pridobivanja energije. Po radiološki katastrofi, ki je sledila, so odgovorni naredili nov načrt, po katerem bodo vse elektrarne v državi do leta 2030 pridobivale električno energijo s pomočjo sonca. Novi plan je velika sprememba od zadnjega načrta iz leta 2010, ko so (do leta 2030)nameravali zgraditi vsaj 14 novih jedrskih elektrarn. Obeta se, da bo to tako postal edini način pridobivanja električne energije na Japonskem, ki je trenutno na tretjem mestu po pridobivanju sončne energije.

Redkev nas očisti od znotraj

Redkev je zelo stara kulturna rastlina in cenjeno živilo. Sodi v družino križnic, tako kot brokoli, brstični ohrovt, zelje in cvetača. Vsebuje veliko kalija (320 miligramov na 100 gramov), ki vpliva na delovanje ledvic in pospešuje izločanje škodljivih snovi, kakor tudi odvečne vode. Redkev cenimo še zaradi vsebnosti olj, eteričnih olj in žveplovih spojin, ki imajo čistilno in protivnetno delovanje in jim pripisujejo celo varovalni učinek pred nekaterimi vrstami raka.

Redkev vsebuje tudi nekaj vitamina C, kalcija, fosforja, železa in natrija. Ker nima veliko kalorij, je priljubljen prigrizek pri ljudeh, ki se bojujejo s preveliko telesno težo. Vendar, treba jo je uživati zmerno, da ne povzroči prebavnih težav.

Redkev za ohranjanje moči

Njena domovina je Mala Azija, kjer so jo kot oljarico in kot zdravilno rastlino vzgajali že v antiki. Stari Egipčani so iz njenih semen izdelovali olje. V času gradenj piramid so redkev skupaj s česnom dajali kot hrano sužnjem za ohranjanje zdravja in moči. Tako Stari Grki kot Rimljani so vzgajali različne sorte redkev, ki so jih uporabljali ne le za prehrano, ampak tudi v zdravstvene namene, in sicer proti kašlju, hripavosti in za zdravljenje dihalnih poti. Kot povrtnino z zdravilnim učinkom so jo Rimljani razširili še v druge dežele po Evropi.

V evropskih državah so jo na začetku vzgajali na samostanskih vrtovih, kjer so iz nje menihi izdelovali razna zdravila. Kot neobčutljiva vrtnina se je kaj kmalu razširila tudi izven samostanskih zidov na vrtove revežev, in to kot hrana in kot zdravilo proti boleznim dihal ter tuberkulozi. V Franciji so jo v dobi renesanse najbolj cenili kot zdravilo proti revmi in za izločanje žolča.

Rdeče redkvice

Od bele do črne

Danes jo pravzaprav kot vrtnino različnih oblik in barv poznamo po vsem svetu. Krepi nas lahko vse leto, saj obstajajo tako spomladanske in poletne kot tudi zimske sorte. Koren je okrogel, podolgovat ali vretenaste oblike. Njegova barva je bela, rdeča, rumena, vijolična ali črna.

V Sloveniji najbolj poznamo črno zimsko redkev, belo zimsko redkev, daikon ali japonsko redkev in pomladansko rdečo redkvico. Temnejše sorte imajo bolj trdno meso in so izrazitega ostrega okusa. Črna zimska redkev ima močan oster okus, zato jo v ljudskem zdravilstvu uporabljamo največ.

BELA REDKEV. Kot samonikla rastlina izvira iz Južne Azije. Že v prazgodovinskih časih so jo gojili na Srednjem vzhodu. Za Egipčane je bila najbolj znamenita vrtnina. Danes bele gojene sorte pridelujejo v številnih deželah. Po okusu so najboljše spomladi, vendar so na voljo vse leto. Največ jih uporabljamo v kulinariki kot delikatesno živilo s posebnim okusom.

DAIKON. Ta tradicionalna japonska redkev je v zadnjem času naprodaj tudi v Evropi. Po okusu je milejša od ostalih sort, lahko jo strgamo in uporabljamo za garniranje ali jo vlagamo v kis. Na Japonskem je priljubljena zelenjava za juhe ali pa jo ponudijo z mešanico zelenjave kot prilogo ali kot solato.

RDEČA REDKVICA. Tudi njena pradomovina je Južna Azija. Gojene sorte rdeče redkvice so v Evropi in Ameriki naprodaj vse leto, vendar je okus spomladi znatno milejši kot pozneje.
Navadno jo jemo presno v solati ali s kruhom in maslom oziroma mehko margarino kot predjed ali za malico. Tudi zelo mlade spomladanske liste lahko ponudimo v solati.

ČRNA REDKEV. Gomolj črne redkve po velikosti bolj spominja na drobnejšo repo kot na druge vrste redkev. Največ jo uporabljamo kot zimsko solatno vrtnino. Znana je še kot domače zdravilo proti obolenjem dihalnih poti in kot sredstvo za odvajanje vode (diuretik).

Prehranska poslastica

Redkev je priljubljena sestavina prehrane. Zaradi lažje prebavljivosti je priporočljivo, da jo pred uporabo v jedeh naribamo ali narežemo na zelo tanke lističe. Drobno naribano ali narezano dodajamo solatam, prikuham, prilogam ali pa z njo gratiniramo zelenjavne jedi. Lahko jo tudi skuhamo (juhe) ali popečemo. Pomešano z limonovim sokom ali kisom lahko postrežemo kot poseben kulinarični dodatek pri pečenkah ali pri pečenem mesu na žaru.
Redkev solimo čim manj, ker s soljenjem izgubi svoje dragocene sestavine in ni uporabna v zdravstvene namene. Tudi postana naribana redkev izgubi svojo ostrino in zdravstvene koristi.

Sveži sok iz redkvic

Za dihala, prebavila, sečila

Redkev ni le zelenjava, ampak tudi zdravilna rastlina. V ljudskem zdravilstvu ji pripisujejo številne zdravilne lastnosti:

  • izboljšanje teka
  • pospeševanje prebave
  • razkužitev sluznice želodca in črevesja
  • pomoč pri rednem iztrebljanju in pri zaprtosti
  • blagodejno delovanje na sluznico dihal in redčenje sluzi
  • pomoč proti kašlju
  • pomoč pri bronhitisu in astmi
  • vpliv na izločanje žolča
  • blagodejno delovanje na jetra
  • odvajanje vode iz telesa
  • nekateri jo priporočajo celo pri revmatičnih boleznih.

Izdelki iz redkev iz domače lekarne 

Pri bolečinah kosti: redkvino vino

Sestavine:

  • velika črna redkev
  • liter kakovostnega belega vina

Priprava: dobro oprano črno redkev skupaj z lupino na drobno naribamo, damo v steklenico in prelijemo z vinom. Steklenico dobro zapremo in pustimo stati 14 dni, nato odcedimo.
Tri tedne pijemo po pol decilitra tako pripravljenega vina na tešče. Kuro čez dva meseca še enkrat ponovimo.

Za odpornost – sveže izcejen sok
V ta namen priporočajo, da deset dni na mesec popijemo po deciliter redkvinega soka ali pojemo celo redkev.

Za bolezni dihal – redkev z medom
Črno redkev dobro operemo, odrežemo zgornji del, v sredini izdolbemo luknjo, ki jo napolnimo z medom, redkev postavimo v čašo in pustimo čez noč, da se izcedi ves sok. Štiri do pet dni naj bi pili tak sok po požirkih čez dan, zvečer pa pojedli še redkev.

Pot nazaj je težka

Ljudje s prekomerno telesno težo se težko vrnejo na svojo normalno težo. Znanstveniki so potrdili, da se bo večina ljudi, ki poskušajo shujšati z zmanjševanjem kalorij ali telesno aktivnostjo, težko vrnila na svoj izhodiščni položaj. Navajajo podatek, da manj kot 10 % od 12 milijonov Britancev vsako leto izberejo kakšno dieto in uspejo izgubiti kar veliko število kilogramov, vendar jih velika večina pridobi enako število kilogramov lepo nazaj v roku enega leta.
DietaZnanstveniki so v svoji raziskavi proučevali 25.000 ljudi, in sicer 5.362 moških in žensk, ki so se rodili leta 1946, in 20.000 ljudi, ki so bili rojeni po letu 1958. Pri tem so merili njihovo težo, krvni pritisk in ocenjevali njihov način življenja. Ugotovili so, da so ljudje iz obeh skupin začeli pridobivati odvečne kilograme po letu 1980 in da ta trend zviševanja še kar traja. Strokovnjaki pravijo, da ko ljudje postanejo predebeli, gre ta trend samo še navzgor in se le redki vračajo na svojo prvotno težo. Moški postopno pridobivajo svojo težo, medtem ko se ženskam začne odvečna teža pospešeno nabirati po 30. letu.

Strokovnjaki pa poudarjajo, da dobljeni rezultati ne pomenijo, da so diete nekoristne, prav tako ni nesmiselno telovaditi in zmanjševati krvni pritisk ter pridobivati vitko linijo. Njihova trditev je, da ljudje v evolucijskem procesu z leti le pridobivajo kilograme. Diete lahko ta razvoj samo poslabšajo, saj pripeljejo telo v stanje slabega prehranjevanja in manjše porabe energije, kar pomeni, da je v takšnem stanju težko izgubljati kilograme.

Preberite si tudi, kako lahko hujšamo brez diete.

Nevarnost neonikotinoidov za čebele

0

Človek pri svojem razvoju vedno teži za novim in boljšim. Pri tem pa največkrat pozablja na okolje in ga po nepotrebnem uničuje. Znanstvene raziskave v Ameriki in Evropi so v preteklih tridesetih letih pokazale, da so ravno čebele najboljši naravni indikator onesnaženosti rastlin in vode s strupi. Učinki teh strupov se odražajo pri čebeljih družinah tako, da so take čebele bolj občutljive za bolezni, se slabše razvijajo, naberejo znatno manj medu in cvetnega prahu. Vse več je primerov tako imenovanega izginjanja čebeljih družin, katere gre v veliki meri predpisati zastrupitvi čebel z pesticidi.
ČebeleV zadnjem času predstavljajo za čebele največjo nevarnost pesticidi iz razreda neonikotinoidov. Ti spadajo med sistemične insekticide, kar pomeni, da korenine rastlin vsrkajo insekticid, ki se nato z rastlinskim sokom prenese po celotni rastlini in tako zagotovi zaščito pred škodljivci tudi med rastjo.

Uporaba neonikotinodov v kmetijstvu sovpada z pojavom, ki so ga čebelarski strokovnjaki poimenovali izginjanje čebeljih družin (Colony collapse disorder). O tem pojavu v zadnjih letih poročajo iz Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Belgije, Nemčije, Poljske, Španije in iz še nekaterih drugih evropskih držav. Ponekod so izgubili tudi do 70 odstotkov čebeljih družin. Posledice tega pojava so prazni panji s satjem, čebeljo zalego, obsojeno na smrt in z zalogo medu. Vzrok za takšno stanje, kar potrjujejo tudi najnovejše raziskave, so pesticidi iz razreda neonikotinodov.

Ti spadajo v generacijo novejših pesticidov in so za čebeljo družino še posebej strupeni. V kolikor ne povzročijo takojšnje smrti čebel, vplivajo na njihove vedenjske spremembe, kot so zmanjševanje izletne aktivnosti, zmanjšanje sposobnosti spomina in vonja. Če čebele zaužijejo manj strupa, jih ta sicer ne ubije takoj, jim pa uniči imunski sistem, zato so bolj dovzetne za zajedavce in druge bolezni. Posledica teh učinkov so prazni čebelji panji ob polnih satih medene zaloge.

Kako nevarni in strupeni so neonikotinoidi priča izjava predsednika svetovne čebelarske organizacije Apimondija g. Giles Ratie, ki pravi: »V kolikor bomo dopustili uporabo neonikotionidov v kmetijstvu, ki so preko 7000-krat bolj strupeni kot DDT (ta se je izkazal za visoko toksično in kancerogeno snov in so ga prepovedali, op. ČZS), bomo našim vnukom namesto rodovitnih polj in cvetočih travnikov zapustili puščavo.«

Dejstvo je, da je pridelek kmetov odvisen od delovanja čebelarjev in tudi pridelek čebelarja odvisen od delovanja kmeta. Eni in drugi moramo imeti odgovornost do čistega okolja in s tem do čebel. S čebelami bi morali ravnati modro in se zavedati bogastva, ki ga imamo na sončni strani Alp. In to bogastvo gotovo ni kmetijska proizvodnja podkrepljena z uporabo najhujših strupov kot so neonikotinoidi!

Vir: Čebelarska zveza Slovenije

Zdravljenje s svetlobo in sončni pripravki

Soleopatija je trenutno v Sloveniji nekoliko manj uveljavljena zdravilska metoda, več jo uporabljalo v Avstriji in Nemčiji. Svoje učinke dosega v povezavi z naravnim in zdravim načinom življenja. Pomaga si tudi z naravnimi pripravki, ki temeljijo na osončeni slani in izvirski vodi. Ta je po soleopatiji namreč temeljna sestavina zdravega živila.
SoleopatijaPri izboljšanju zdravja in celostnem uravnovešanju si lahko pomagamo s soleopatskimi pripravki, še pojasni sogovornica. Med drugim spodbujajo samozdravljenje telesa, njegovo ravnovesje in ga čistijo. Med njimi so:

  • svetosol pripravki – osončena in z rudninami obogatena slana voda, ki vsebuje tudi zdravilno informacijo iz žive narave, to je rudnin ali zdravilnih rastlin.
  • silicin pripravki – narejeni so iz zdravilnih rastlin in so v obliki
  • olj, pri katerih je osnova oljčno olje, vsebujejo pa lahko mak, šentjanževko in druge rastline
  • tinktur, pri katerih so deli rastlin namočeni v alkohol, na primer divji kostanj, ščetica
  • praškov iz zmletih zdravilnih rastlin, na primer omela, peteršilj …
  • florasol pripravki – osončena slana voda z izvlečki zdravilnih rastlin.

Olja za pripravke naj bi bila ekološko pridelana, prav tako naj bi bile rastline za pripravke nabrane na ekološko čistih območjih. Za učinkovitost pripravkov je bistveno tudi, da so različni pripravki natančno določen čas izpostavljeni sončni svetlobi in shranjeni v posebnem barvnem steklu, ki nudi dobro zaščito pred vplivom svetlobe in podaljša trajnost pripravkov. “Vsi pripravki so osončeni in shranjeni v vijoličnem steklu, saj je to edino steklo, ki zadrži celoten sončni barvni spekter.