Prijava
Človek pri svojem razvoju vedno teži za novim in boljšim. Pri tem pa največkrat pozablja na okolje in ga po nepotrebnem uničuje. Znanstvene raziskave v Ameriki in Evropi so v preteklih tridesetih letih pokazale, da so ravno čebele najboljši naravni indikator onesnaženosti rastlin in vode s strupi. Učinki teh strupov se odražajo pri čebeljih družinah tako, da so take čebele bolj občutljive za bolezni, se slabše razvijajo, naberejo znatno manj medu in cvetnega prahu. Vse več je primerov tako imenovanega izginjanja čebeljih družin, katere gre v veliki meri predpisati zastrupitvi čebel z pesticidi.
V zadnjem času predstavljajo za čebele največjo nevarnost pesticidi iz razreda neonikotinoidov. Ti spadajo med sistemične insekticide, kar pomeni, da korenine rastlin vsrkajo insekticid, ki se nato z rastlinskim sokom prenese po celotni rastlini in tako zagotovi zaščito pred škodljivci tudi med rastjo.
Uporaba neonikotinodov v kmetijstvu sovpada z pojavom, ki so ga čebelarski strokovnjaki poimenovali izginjanje čebeljih družin (Colony collapse disorder). O tem pojavu v zadnjih letih poročajo iz Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Belgije, Nemčije, Poljske, Španije in iz še nekaterih drugih evropskih držav. Ponekod so izgubili tudi do 70 odstotkov čebeljih družin. Posledice tega pojava so prazni panji s satjem, čebeljo zalego, obsojeno na smrt in z zalogo medu. Vzrok za takšno stanje, kar potrjujejo tudi najnovejše raziskave, so pesticidi iz razreda neonikotinodov.
Ti spadajo v generacijo novejših pesticidov in so za čebeljo družino še posebej strupeni. V kolikor ne povzročijo takojšnje smrti čebel, vplivajo na njihove vedenjske spremembe, kot so zmanjševanje izletne aktivnosti, zmanjšanje sposobnosti spomina in vonja. Če čebele zaužijejo manj strupa, jih ta sicer ne ubije takoj, jim pa uniči imunski sistem, zato so bolj dovzetne za zajedavce in druge bolezni. Posledica teh učinkov so prazni čebelji panji ob polnih satih medene zaloge.
Kako nevarni in strupeni so neonikotinoidi priča izjava predsednika svetovne čebelarske organizacije Apimondija g. Giles Ratie, ki pravi: »V kolikor bomo dopustili uporabo neonikotionidov v kmetijstvu, ki so preko 7000-krat bolj strupeni kot DDT (ta se je izkazal za visoko toksično in kancerogeno snov in so ga prepovedali, op. ČZS), bomo našim vnukom namesto rodovitnih polj in cvetočih travnikov zapustili puščavo.«
Dejstvo je, da je pridelek kmetov odvisen od delovanja čebelarjev in tudi pridelek čebelarja odvisen od delovanja kmeta. Eni in drugi moramo imeti odgovornost do čistega okolja in s tem do čebel. S čebelami bi morali ravnati modro in se zavedati bogastva, ki ga imamo na sončni strani Alp. In to bogastvo gotovo ni kmetijska proizvodnja podkrepljena z uporabo najhujših strupov kot so neonikotinoidi!
Vir: Čebelarska zveza Slovenije
