Nesladkan smoothie iz granatnega jabolka in jagod je osvežilen in razstrupljevalen jutranji napitek z veliko antioksidanti.
Sestavine:
Priprava:
Zmiksajte vse sestavine v blenderju in spijte sveže.
Ris je največja mačka v Evropi in je nekoč živel po vseh njenih gozdovih, potem pa ga je do druge svetovne vojne doletela usoda, podobna volkovi, saj so ga zdesetkali in na nekaterih področjih popolnoma iztrebili. Njegova usoda se od tedaj ves čas spreminja, saj je določene napake in težave, ki ga spremljajo, zagrešil tudi človek, ko ga je v sedemdesetih letih ponovno naselil na slovenskih tleh.
Ris je majhna mačka in sodi med zveri, tako kot medved in volk. Ta mačka je redka, plaha žival, poseljuje pa precejšne dele našega planeta. Ker je boječ, ga redki vidijo v naravi, saj večino časa lovi ponoči, podnevi pa počiva. Čeprav naj bi bilo danes število primerkov stabilno, še vedno sodi med ogrožene vrste, tako da je odstrel dovoljen le z odločbo. Risi so kratkorepe mačke na visokih nogah, ki imajo na konicah uhljev čop dlak, ki ga druge mačke nimajo. Poznamo pet vrst risov, ki poseljujejo Severno Ameriko, Evrazijo in Afriko. Pri nas in v državah bivše Jugoslavije živi le ena vrsta. Njihov rep je kratek in jim pomaga pri plenjenju in skrivanju pred sovražniki.
Čeprav je pri nas edina divja mačka, pa je razširjen od Evrope prek Kavkaza, Male Azije in Sibirije do Mandžurije in celo jugovzhodnega Tibeta. Povsod po Evropi je zelo razredčen, tako ga zdaj lahko najdemo samo še pri nas, na Balkanskem polotoku, pa v Karpatih, na Poljskem ter v severnih delih evropskega dela bivše Sovjetske zveze in v Skandinaviji. V naših krajih je stalna zver (po znanih podatkih) že vse od 17. stoletja. Največji samci lahko tehtajo tudi do 50 kg. Ima značilnost, da lahko kremplje popolnoma vpotegne v šape v nasprotju z volkom, medtem pa tako ob vdihu kot izdihu prede kot mačka. Njegov vid in sluh sta izjemna, saj lahko plen zasliši celo s petdesetih metrov razdalje. Njegovi zalizki namreč usmerjajo zvok v ušesa. Ker ima široke šape, se lahko giblje celo po mehkem snegu.
Od druge svetovne vojne pa vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili naši gozdovi oplenjeni risov. Naši gozdovi so sicer eno izmed redkih življenjskih okolij, v katerem sobivajo tri zveri: volk, medved in ris. V tistem času je ris izginil ne le iz Kočevskega roga, pač pa tudi s Snežnika ter Gorskega kotarja na Hrvaškem. Celotno območje namreč za to žival pomeni enotno sklenjeno območje. Leta 1973 so tako slovenski lovci v kočevske gozdove pripeljali šest risov: tri samce in tri samice s Slovaške. Velika bojazen, da bo mačka iztrebljena, je vodila k naravovarstveni gesti, ki velja za eno prvih uspešnih naselitev risa v Evropi.
Pa vendar je bil en razlog tudi koristoljuben, gre namreč za lovsko plenilstvo, saj so risi zelo prestižen plen, že samo zaradi svoje redkosti in dejstva, da so edina velika mačka v Evropi. Glede na to, da jih zdaj na našem področju živi približno od 15 do 20, obstaja velika verjetnost, da bo brez posebnih ukrepov, s katerimi bi jih še dodatno zaščitili in razmnožili, pri nas ponovno izumrl. Biologi opozarjajo, da je naša populacija risov med najbolj ogroženimi v Evropi in (kot kaže) gre samo navzdol.
Za zmanjševanje populacije te mačke pa bi lahko našli več različnih razlogov. Dejstvo, da je žival ogrožena in zavarovana vrsta, namreč ne zmanjša pogostosti nezakonitega odstrela. Koliko risov je odstreljenih ilegalno, lahko samo ugibamo, gre pa za to, da tisti, ki grejo nadenj s puško, nimajo vedno namena loviti prestižni plen. Pogosto jim gre ris na živce in ga ne marajo, med drugim tudi zato, ker so številni lovci mnenja, da ni pravi plenilec. Volk, kot smo že pisali, lovi šibke in bolne živali, medtem ko naj bi ris napadal tudi najmočnejše, največje in najboljše živali.
Ko so leta 1973 pripeljali tri samce in tri samice, so se ti pridno razmnožili in v dvajsetih letih razširili na celotno območje in tako poselili slovensko-hrvaško področje, na katerem je danes okrog osemdeset risov. Nekje med dvajset in trideset izmed teh ima »stalno prebivališče« na slovenskih tleh. Težava pa je v tem, da majhno število risov, od katerih izhajajo novi, mladi risi, prinaša zaplet, ki mu pravimo parjenje v sorodstvu, kar ima precej neprijetne posledice. Pri nas se te kažejo kot odpovedi srca, deformacije skeleta, levkemija in tudi slabša uspešnost pri razmnoževanju.
Njihova življenjska doba traja nekje med 14 in 17 leti, parijo pa se februarja in marca. Samice so breje približno 70 dni in navadno skotijo dva ali tri mladičke. Ker so najbolj ogrožena vrsta sesalcev v Sloveniji, je vsak novi podatek o njih zelo pomemben in dragocen. Raziskovalci projekta DinaRis, ki rise spremljajo s pomočjo telemetričnih ovratnic, jih srečajo kar pogosto in o njih veliko izvejo tudi z zbiranjem genetskih analiz njihovih iztrebkov, urina in sline. Najlažje jim sledijo v snegu, ostanke risovega plena in iztrebke pa lahko najdejo tudi s pomočjo telemetrijskih podatkov. Včasih nastavijo avtomatske kamere za nočno snemanje ob ostankih plena in z njimi spremljajo prehranjevanje risov.
Morali bi bolj resno obravnavati nezakonit odstrell, preprečevati krivolov in doseliti živali iz drugih področij, da bi prerešetali parjenje v sorodstvu. Ker gre za zelo redko žival, ga ljudje slabo poznajo. Tako še kar vlada prepričanje, da živijo na drevesih, da plenu izpijejo kri in mu odtrgajo glavo. Dejstvo pa je, da je ris poleg volka glavni plenilec velikih rastlinojedov v evropskih gozdnih ekosistemih, saj s selektivnim plenjenjem ohranja ugodno zdravstveno stanje v populacijah svojega plena. Če se ne bomo pravilno lotili upravljanja z njimi, pač pa bomo z njim delali tako kot pretekla leta, obstaja prav velika verjetnost, da bomo spet ostali brez njega. Mar nas zgodovina resnično ne nauči ničesar?
Spet po indijsko. Pri nas imamo radi začimbe, močne odločne okuse. Za vse, ki tega ne marate, indijska hrana ne bo za vas. Izpustite lahko kakšno začimbo ali začimbno mešanico, če je nimate pri roki, vsekakor pa jih je indijska hrana polna. In dajo tisti pravi okus. Glede na to, da tole pripravljam doma, seveda niso ravno pravi indijski recepti, pač pa precej obdelani in prilagojeni naši kuhinji.
Sestavine:
Priprava:
Grah iz kozerve dobro splaknemo pod vodo. Tofu splaknemo in narežemo na kocke. Na dveh žlicah ghee masla kocke tofuja popečemo, da malce porjavijo. Preložimo ga v skledo, v isti posodi pa na dveh žlicah ghee masla popražimo strta semena kordamoma in lovorjeve liste. Čebulo nasekljamo, prav tako česen in ingver. Čebulo dodamo v ponev k začimbama in jo popražimo, da rahlo porjavi. Dodamo na drobno narezan česen in ingver, malce popražimo, da se zmehča, potem pa dodamo ostale začimbe: čili, mlet koriander, kurkumo. Malce še popražimo in dodamo paradižnikovo mezgo. Zalijemo z malo vode, dodamo semena janeža in garam marsalosolimo po potrebi in počasi kuhljamo kakih 15 minut, da se okusi povežejo. Postrežemo z rižem ali indijskimi kruhi.
Besedilo in foto: Lidija Dornik
Ker se bližajo vroči dnevi, je čas za recept za sladoled iz arašidovega masla in banan.
Sestavine:
Priprava:
Banane olupite in jih zamrznite. V mešalniku gladko zmešajte arašidovo maslo, kakav in zmrznjene banan. Dodajte agavin nektar. Postrezite posuto z oreščki.
Danes obeležujemo 20. obletnico dveh ključnih instrumentov za ohranjanje in trajnostno rabo narave v EU: direktive o habitatih in evropskega programa financiranja za okolje LIFE. Pred dvajsetimi leti so države članice EU soglasno sprejele Direktivo o habitatih, da bi zaščitile najbolj ogrožene vrste in habitate po vsej Evropi. Povod za to je bila zaskrbljenost ob hitrem zmanjševanju števila prostoživečih živali in izgubljanja naravnih habitatov zaradi sprememb v rabi zemljišč, onesnaženja in širjenja mestnih območij. Da bi vrstam in habitatom omogočili dovolj prostora za okrevanje, je omenjena direktiva vzpostavila omrežje zaščitenih območij Natura 2000, s finančnim instrumentom LIFE pa je bila zagotovljena strateška podpora za njegov razvoj.
Evropski komisar za okolje Janez Potočnik je povedal: „Danes, ko obeležujemo njihovo dvajseto obletnico, smo lahko ponosni na naravovarstvene zakone EU, ki nam pomagajo spoštovati in ohranjati našo bogato naravno dediščino. Biotska raznovrstnost je naše življenjsko zavarovanje, njegov temeljni kamen, Natura 2000, pa varuje območja, ki so velikega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti. V zadnjih dveh desetletjih smo naredili ogromen napredek in na marsikaj smo lahko ponosni, vendar narava še vedno potrebuje našo pomoč. Zanjo nas bo izdatno nagradila v obliki življenjsko pomembnih ekosistemskih storitev, ki nam jih zagotavlja.“
Direktiva o habitatih je v dveh desetletjih, odkar je bila sprejeta, znatno pripomogla k zaustavitvi obsežnega uničevanja naših najdragocenejših virov biotske raznovrstnosti. Tudi po njeni zaslugi številne vrste in habitati že kažejo znake okrevanja. Omrežje Natura 2000 zajema več kot 26 000 zaščitenih območij, katerih površina je večja od Nemčije, Poljske in Češke skupaj. Danes je v to omrežje vključenih skoraj 18 % ozemlja EU in 200 000 kvadratnih kilometrov zaščitenih območij na morju. Slovenija je na primer zaščitila več kot tretjino svojega ozemlja.
Količina evropskih sredstev za ohranjanje narave se je v zadnjih dvajsetih letih povečala. Sočasno z direktivo o habitatih je bil sprejet tudi program LIFE, v okviru katerega je bilo doslej zagotovljenih več kot 1,2 milijarde EUR za upravljanje in obnovitev preko 2 000 območij Nature 2000 po vsej EU.
Projekti, financirani iz programa LIFE, so omogočili preživetje številnih ogroženih vrst, ki jim je grozilo izumrtje, med drugim sladkovodne biserne školjke v Nemčiji in na Češkem, abruškega gamsa v Italiji, malega gada na Madžarskem in španskega kraljevega orla. LIFE podpira tudi ohranitev nižinskega urha v Nemčiji, na Danskem, Švedskem in v Latviji.
Obsežno uničevanje dragocenih habitatov z obilo prostoživečimi živalmi je bilo zaustavljeno po zaslugi številnih praktičnih projektov obnove, ki so bili izvedeni po vsej EU, na primer projektov za zaščito peščenih sipin v Litvi, za odstranitev tujerodnih vrst iz rastišč morske pozidonije v Franciji ter za obnovitev Donave v Avstriji, listnatega gozda na Švedskem, mokrišča na Nizozemskem in visokih barij na Poljskem in Danskem. Številne od teh pobud so prejele podporo v okviru programa LIFE.
Foto: Dreamstime
Če bi podeljevali nagrade za najbolj ekološki par, bi bila ritmična gimnastičarka Mojca Rode in telovadec Mitja Petkovšek nedvomno na samem vrhu izbora. Obiskali smo ju v njuni pasivni, plusenergijski hiški, da nam povesta več o prednostih tovrstne gradnje za kvaliteto bivanja in za naravo, izvedeli pa, da to še zdaleč ni njuna edina ekološka plat. Simpatična športnika sta namreč predana ljubitelja narave, ekološke prehrane, varčnosti in podobnih nazorov, ki odlikujejo odgovorne ljudi.
Kako je prišlo do odločitve, da zgradita pasivno hiško?
Že po naravi sva takšna. (Smeh.) Ekologija in skrb za okolje nama pomenita ogromno in zato se nama je zdela ta ideja enostavno čudovita. Mitja je entuziast, kar se tiče ekologije, in tudi jaz sem bila navdušena nad varčno hiško. Prav iz vseh teh vzgibov sva se odločila za pol metra debele stene, za dobro izolacijo, za solarni sistem.
Zdi se mi, da ljudje pogosto razmišljajo o tem na določen način. “To je predrago, za to zdaj nimam denarja, tega si ne morem privoščiti.”
Res je, ampak hkrati pa ne razmislijo o tem, da se ti vložen denar tudi hitro povrne. Pa čeprav morava priznati, da midva tega nisva preračunavala. Midva sva preprosto želela živeti najbolj ekološki način življenja in v to kategorijo spada tudi hiša, ki proizvede več energije, kot je porabi. Nekateri pri tem noro varčujejo. Obstajajo ljudje, ki so pripravljeni dati nerazumljive količine denarja za avtomobil, samo da imajo najhitrejšega, najboljšega in najbolj zmožnega. Prav tako je bila najina želja imeti najbolj varčno hiško, kar jih znamo v Sloveniji zgraditi, in nama za to ni bilo škoda denarja.
Ali je bilo težko najti ljudi in podjetja, ki bi bili pravi izbor za uresničevanje te želje?
Načeloma sva vedela, katera podjetja so vodilna na tem področju in sva z njimi tudi brez težav našla skupno besedo. Navdušeni so bili tudi nad tem, da kot dva uspešna športnika želiva zgraditi nekaj tako okolju prijaznega.
Kako dolgo je potekala gradnja?
Od trenutka, ko sva začela graditi, pa do takrat, ko sva se vselila, je minilo približno od leta in pol do dveh let, hiška pa je montažna, zato je stala že v mesecu dni.
Ko sta se lotila gradnje, ni bilo veliko ljudi, ki bi si želeli takšne hiške.
Res je, bila sva med redkimi. Večina podjetij nama je razložila, da ljudje tega ne želijo, da oni kot podjetje to sicer znajo zgraditi, vendar nima smisla. Zelo malo podjetij se je s tem ukvarjalo. Midva sva našla skupno besedo s podjetjem Lumar, v istem mesecu pa je država razpisala tudi subvencije za takšne gradnje, tako da naju gradnja hiše ni stala veliko več kot gradnja običajne hiše. 135 m2 bivalne površine je ustvarjene na arhitekturno zelo nezahteven način – nimava balkonov – in tako je bila že zasnova sama precej preprosta in poceni.
Predvidevam, da sta veliko prebrala o varčnih, nizkoenergijskih in pasivnih hišah, preden sta se lotila svojega projekta?
Vsekakor. V Nemčiji je bilo to zelo priljubljeno, v slovenskih revijah o tem nisi našel skoraj ničesar. V dar sva pozneje dobila tudi knjigo dr.Martine Zbašnik Senegačnik z naslovom Pasivna hiša, v katero nama je kot posvetilo sama avtorica napisala zahvalo, da sva toliko pripomogla k promoviranju nizkoenergijske hiše. Izobraževati se o tem tedaj ni bilo tako lahko.
Sta tudi glede drugih zadev ekološko osveščena?
Zelo. Mitja se vedno smeji, ko njegovi kolegi pravijo, naj bolj pritisne na plin, ko se kam skupaj peljejo, a vedno raje vozi 100 km/h po avtocesti kot pa 130 ali še več. Že zelo dolgo skrbiva za ekološki način življenja, odpadke sva ločevala že takrat, ko to sploh še ni bilo tako znano, kaj šele uzakonjeno. Ne bi rekla, da sva nora in greva v skrajnosti (smeh), ampak poskrbiva, da narediva vse, kar se z najine strani da narediti. Imava samo en avto in Mitja ima celoletno vozovnico za avtobus, s katero se pelje v Ljubljano na trening in nazaj – in mu je to v veliko navdušenje in veselje.
Neverjetno, kako toplo je v hiši, pa ne vidim nobenega radiatorja!
Res je! Hiša je obrnjena na južno stran in najina okna so visoka in široka, da sprejmejo čim več sončne svetlobe. Sonce potem – ne glede na letni čas – greje hiško skozi okna in zavoljo dobre izolacije imava lahko toplo skozi vse leto. In tako, kot morajo nekateri pred zimo očistiti dimnike in preveriti vse v zvezi s pečjo, morava midva pomiti okna. (Smeh.)
Kaj se zgodi ob oblačnih dneh?
Takrat pač nimaš koristi od sonca. (Smeh.) V tem primeru morava seveda ogrevati hiško, urejeno imava talno gretje, ampak zaenkrat sva letno porabila 40 ali 50 evrov za gretje hiše. Vse ostalo segreva sonce s pomočjo izolacije. Ko temperatura pade pod določeno številko, se avtomatsko zaženejo grelci, ki hišo spet segrejejo do želene temperature. Ogrevava pa načeloma samo ponoči ter tako izkoristiva poceni el. tok za pogon toplotne črpalke. Pridobljena toplota, akumulirana v estrih, se potem čez cel dan prijetno sprošča skozi parket. Tudi v najhujši zimi je osem ali deset ur delovanja dovolj.
Kaj pa je bilo za vaju najpomembneje, ko sta začela iskati nekoga, ki bi vama pomagal zgraditi hišo?
Najtežje je bilo sploh najti ljudi, ki bi bili to pripravljeni narediti. Udeleževala sva se tudi predavanj gradbenega inštituta v sklopu sejma Dom in sva tudi tam dobila nekaj namigov in idej, kdo bi to v praksi znal najbolje izpeljati. Zanimalo naju je, kdo bi znal primere dobrega tesnenja in zrakotesnega ovoja dovolj dobro izvesti. V hiši je namreč tudi prezračevalni sistem, ki skrbi za to, da ima hiša svež zrak, ki se menja in nama zato ni potrebno odpirati oken in izgubljati toplote. Večino energije, ki bi drugače šla skozi okno, s pomočjo prezračevalnega sistema vrneš nazaj v hišo, saj že na vstopnem kanalu segreje zrak, ki prihaja noter (ki ima, recimo danes, 0 °C), segreje na osemnajst stopinj. A majhni stroški ogrevanja niso bili najvišje na prioritetni lestvici glede najinega odločanja za tako hiško. Najpomembnejša nama je bila ekološka osveščenost in z njo povezan perfekcionizem, h kateremu sva stremela pri tem, da imava najboljšo možno ekološko prijazno hiško. Gradnja te hiše pa ima prednost tudi v tem, da je možnost napak toliko manjša, saj je večina stvari izdelana v tovarni.
Ste imeli veliko dela?
Zaupala sem Mitji, ki je “nadziral” vse delavce in z budnim očesom pazil, da je vse potekalo tako, kot je moralo in kot je bilo treba. K sreči sva imela pridne delavce in podizvajalce, ki so za vse dobro poskrbeli.
Če se prav spomnim, sta imela tudi dneve odprtih vrat?
Tako je, najprej sva imela dan odprtih vrat, ko si je hišo ogledalo petsto ljudi in je bilo tu notri kot v diskoteki. (Smeh.) Potem pa je sledil še teden odprtih vrat, ko je zagotovo vsak dan prišlo dvajset ali petindvajset ljudi. V tistem tednu je prišlo kakšnih sto družin in vse so bile mlade družine z majhnimi otročki. Navdušeno sva jima razlagala vse, kar je bilo treba vedeti v zvezi s hišo.
Zakaj sta se za to odločila?
Pravzaprav je šlo za dogovor s podjetjem. Vendar sva tudi po tem, ko je najin dogovor z njimi “potekel”, še vedno z veseljem razkazala hišo in še danes se ljudje ustavijo pri nama in prosijo, če si lahko ogledajo pasivno hišo. Vsem odpreva vrata, jih povabiva v hišo in razloživa, kar jih zanima, saj sva mnenja, da je treba o tem govoriti, razlagati in predvsem ljudi podučiti, da to ni bavbav ali grozovit strošek, pač pa investicija – ne le finančna, pač pa tudi generacijska. Če bomo prijazni do narave, okolja, planeta, bo ta veliko dlje lahko pomagal in skrbel tudi za naše zanamce.
Na strehi imata tudi sončne celice?
To je bil pa drugi podvig. S tem sva naredila korak naprej. Najina hiša tako ni le pasivna, pač pa je bila prva plusenergijska hiša v Sloveniji. Kot sva omenila prej, gre za hišo, ki proizvede več energije, kot jo porabi. Midva s pomočjo fotovoltaike na strehi pridelava dvainpolkrat toliko elektrike, kot jo porabiva v celi hiši. Zato vso proizvedeno elektriko pošiljava v omrežje.
Tudi okrog hiše imate veliko zelenja.
Tudi svoj vrt imava! Sicer je manjši in ni zahteven, a dovolj velik, da sva vso zelenjavo prejšnje leto pridelala doma. Zasadila bova tudi nekaj drevesc, izkopati pa morava še luknjo za zbiranje deževnice. To bova potem zbirala in speljala tako, da bo polnila kotliček nad straniščem in bova stranišče lahko izpirala z deževnico, namesto s pitno vodo.
Poleg vrta in lastne zelenjave se prehranjujeta tudi z domačim mesom?
Res je. Nisva vegetarijanca, vendar hkrati nisva nora na meso. Kadar pa ga jeva, rada veva, od kod prihaja. Povezala sva se tudi s projektom Ekodar, ki je darilo zdravju in naravi ter skrbi za primerno certificirano eko meso slovenskega porekla in višje kakovosti. Vsak košček Ekodar mesa, ki ga kupite, lahko izsledite vse do izvorne kmetije. Že tako prijaznemu projektu pa so dodali še dobrodelni sklad Ekodar – Mitja Petkovšek. Od vsakega prodanega izvoda gre tako en odstotek cene Pediatrični kliniki v Ljubljani. Na to sva res zelo ponosna.
Preberite si tudi članek Zakaj je moja nova obleka tako čudovito strupena?
Petra Žigon, Foto: Peter Irman
Quiche ali kiš s šparglji bo prav gotovo popestril vaš spomladanski jedilnik.
Potrebujemo (priloga 4 osebe, glavna jed 2 osebi):
Priprava:
Zmešamo moko, jajce, kislo smetano, maslo, ščep soli in vodo v voljno testo. Pustimo ga počivati v hladilniku vsaj kako uro, lahko tudi čez noč. Ko ga vzamemo ven, počakamo, da se malce segreje in z njim obložimo pekač.
Šparglje očistimo. Zgornje vršičke shranimo in jih na hitro blanširamo v vodi. Ostali del narežemo na koščke. Por narežemo na koščke in ga na žlici olja, skupaj s šparglji popražimo, da malce porjavi. Takoj odstavimo in ohladimo. V šparglje vmešamo sladko smetano, dijonsko gorčico, parmezan in jajce, ter dobro premešamo. Maso nadevamo v obložen pekač, po vrhu okrasimo s cvetki špargljev in pečemo v pečici na 180*c.
Šparglje si lahko pripravite tudi s porom in feta sirom. Uživajte v okusih pomladi!
Potrebujemo:
Priprava:
Por očistimo, operemo in narežemo. Šparglje operemo in narežemo na mejhne koščke. Na olju popražimo por, da uvene, dodamo šparglje, solimo popramo in pražimo, da rahlo porjavijo z vseh strani. Mešamo ves čas. Potem na pečene šparglje posujemo nadrobljen feta sir in počakamo (ne mešamo!), da se sir zmehča. Postrežemo kot prilogo mesu, ribam, zelenjavnim glavnim jedem, ali pa k polenti, kus kusu, krompirju …
Obveščamo vas, da je Evropska komisija včeraj dokončno sprejela seznam dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih. Gre za seznam 222 zdravstvenih trditev na živilih, ki so se na Evropskem tržišču uporabljale pred letom 2006 in za katere je bilo ugotovljeno, da so osnovane na znanstvenih podatkih. Gre za prelomni dogodek na področju označevanja živil, saj zakonodaja predvideva polletno prehodno obdobje, po katerem bodo na označbah živil in pri njihovem oglaševanju dovoljene izključno predhodno odobrene zdravstvene trditve. 
Glede na podatke Inštituta za nutricionistiko bodo do konca letošnjega izdelka proizvajalci morali spremeniti označbe na številnih izdelkih, najbolj pa bo to vplivalo na segment mlečnih izdelkov, pijač ter žit za zajtrk, kjer je uporaba zdravstvenih trditev najbolj pogosta.
Na osnovi strokovnih mnenj Evropske agencije za varno hrano (EFSA) je Evropska komisija objavila seznam trditev, ki bodo dovoljene na celotnem območju Evropske unije (EU). Pred vključitvijo na seznam je potrebno za vsako trditev dokazati njeno veljavnost na najvišjem znanstvenem nivoju. Zaradi visokih meril se večina od doslej obravnavanih 2758 trditev ni uspela uvrstiti na omenjeni seznam. Tako bodo iz tržišča npr. morale biti umaknjene trditve, da konjugirana linolenska kislina (CLA) pomaga pri hujšanju, da antioksidant lutein ščiti oči, da je fosfor pomemben za zmanjševanje utrujenosti ter številne druge. Kljub temu je sprejeti seznam hkrati tudi dobra novica za živilsko industrijo, ki bo imela zdaj bolj jasne kriterije, katere trditve sme na živilih uporabljati. Sprejetja seznama se bodo seveda najbolj razveselili potrošniki, ki bodo trditvam na živilih lahko tudi bolj zaupali, pa tudi inšpekcijske službe, ki bodo imele jasne zakonodajne okvire pri nadzoru tržišča. Pričakujemo, da bo po polni uveljavitvi seznama uporaba zdravstvenih trditev na živilih in prehranskih dopolnilih bistveno bolj urejena, vendar na Inštitutu za nutricionistiko v zvezi s tem že dalj časa opozarjamo na več problemov. Predvsem nas skrbi, ker v procesu vzpostavljanja seznama dovoljenih trditev niso bili primerno predpisani pogoji uporabe nekaterih trditev. Ob številnih dovoljenih trditvah za vitamine in minerale bi namreč lahko zdaj prišlo do poplave trditev na tržišču in do potencialnega zavajanja potrošnika – prav do tistega, zaradi česar smo se procesa urejanja področja trditev na živilih sploh lotili. Dodatno nas skrbi, da bi uporaba trditev na živilih z neugodno hranilno sestavo lahko spodbujala ljudi k manj zdravemu prehranjevanju. Po našem mnenju bi bilo potrebno določiti merila za izdelke, ki se jih lahko označuje z zdravstvenimi trditvami. Zakonodaja to sicer predpisuje, vendar do uveljavitve teh določb še ni prišlo.
Doc. Dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko:
»Uveljavitev seznama dovoljenih zdravstvenih trditev pomeni velik korak pri preprečevanju zavajanja potrošnika, pa tudi prostega pretoka blaga znotraj EU, nas pa na tem področju čaka še zelo veliko dela. Med drugim bi bilo koristno zbrati ustrezne znanstvene dokaze za nekatere trditve, ki se (še) niso uspele uvrstiti na seznam dovoljenih trditev, čeprav so resnične. Lep primer takšne trditve je npr. za sok iz suhih sliv, za katerega je splošno znano, da ima odvajalni učinek, vendar pa takšna informacija potrošniku ne bo več dovoljena, ker ni podkrepljena z znanstvenimi dokazi na najvišjem nivoju. V resnici raziskav na takšnem nivoju nikoli ni bilo, verjetno pa jih tudi ne bo, saj so zelo drage. Bojim se, da bo šlo posledično v pozabo kar nekaj resničnih trditev za komercialno manj zanimive izdelke, ki so za potrošnika sicer zelo zanimivi, saj se bo industrija razumljivo posvetila predvsem dokazovanju trditev za prodajno najbolj zanimive izdelke.«
Dr. Elizabeta Mičović, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje:
»Na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pozdravljamo sprejetje seznama, katerega priprava je zaradi izjemnega obsega dela potekala zelo dolgo, lahko bi rekli celo predolgo. Upam, da bo Evropska komisija zdaj našla še voljo, da se uredi področje prehranskih profilov, ki bodo omogočili uporabo trditev le na živilih z zdravju koristno hranilno sestavo. Pri tem ima podporo Slovenije in nekaterih drugih, žal pa ne vseh držav članic EU.«
Dr. Anita Kušar, Inštitut za nutricionistiko:
»Naša raziskava o uporabi zdravstvenih trditev na živilih v Sloveniji je pokazala, da je bilo v lanskem letu od preko 6000 pregledanih živil z zdravstvenimi trditvami označenih dobrih 600 oz 10%. Na nekaterih kategorijah živil se trditve pojavljajo tudi mnogo bolj pogosto, npr. pri jogurtih skoraj na polovici, pri žitih za zajtrk pa na četrtini izdelkov. To sta tudi kategoriji, kjer bodo proizvajalci posledično imeli največ dela s spremembami označb.«
Dr. Anita Kušar, Inštitut za nutricionistiko
Minuli vikend se je v italijanskem obmorskem mestu Genova na Pedagoški Fakulteti v sodelovanju z italijanskim Inštitutom za bioetiko odvijal posvet z naslovom »Čustveno življenje živali«. Udeležili so se ga številni strokovnjaki: veterinarji, zdravniki, filozofi, pravniki, sociologi, pa tudi aktivisti s področja zaščite in osvoboditve živali (Animals Asia, Nacionalna Agencija za zaščito živali ENPA in Antivisekcijska liga LAV). Prisotni so bili povečini italijanski strokovnjaki (Bruno Fedi, Luisella Battaglia, Ilaria Ferri), gostili pa so tudi Kima Stallwooda. Glavni oder je bil rezerviran za vodilnega svetovnega etologa in biologa Marca Bekoffa, poznanega tudi kot tesnega sodelavca primatologinje Jane Goodall. Na posvetu je bila tudi Sara Štuva z Univerze na Primorskem, ki je pripravila tole poročilo.
Bekoff je prisotne nagovoril z uvodnimi besedami, da je človek v primerjavi z ostalimi živalmi »tisti, ki ustvarja največ potomcev, tisti, ki največ potroši in izrablja, tisti, ki pušča največ sledi za seboj, tisti, ki je zelo vsiljiv, aroganten in gre, kamor se mu trenutno zahoče.« To je slaba plat človeka, ki ji Bekoff sicer ne želi dajati teže. Po njegovem se je namreč potrebno vselej ozreti na pozitivne vidike in na plemenita dejanja, ki jih človek naredi iz sočutja in ljubezni do drugih bitij, ob tem pa poudari, da »ljubezni in sočutja ni nikoli preveč.«
Brezsmiselno in energijsko potratno je prerekanje s trdoglavo in brezkompromisno nasprotno mislečimi. Prav ti, ki klišejsko omalovažujejo ostale, ki v živalih vidijo svoje sorodnike, pozabljajo, da obstajajo tudi znanstveni dokazi o tem, da si z ostalimi sesalci (in nekaterimi drugimi vrstami) delimo limbični sistem, možganski center za čustvovanje. Čustvovanje in sposobnost za bolečino pa se zdita tista primarna in neizpodbitna kriterija za moralno spoštovanje živali.
Nenehno potrjevanje človeku analognih sposobnosti pri živalih se marsikomu zdi nadvse nepotrebno, saj že ob samem pogledu na žival in v sobivanju z njo intuitivno ve, da je temu tako. Seveda pa je potrebno pri tem ohranjati mero »kritičnega antropomorfizma«, ki upošteva znanstvena dognanja (in to Bekoff, ki mu očitajo antropomorfičen pristop, tudi počne). Etologija pravi, da prepogosto pozabljamo, da imajo živali, če pustimo ob strani evolucionistično kontinuiteto, začrtano od Charlesa Darwina, ogromno čutov, ki se od človekovih razlikujejo. Čeprav kdaj pa kdaj menimo, da z določenim ravnanjem živalim koristimo, delamo ravno nasprotno.
Spoznanja etologije (in njenih različic) ter biologije imajo nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju védenja o živalih. Potrjujejo že izoblikovano filozofsko smer zadnjih 30 let, ki pravi, da je potrebno številnim bitjem na Zemlji priznati in spoštovati njihovo drugačnost, ne pa jih podrejati antropocentrični homogenizaciji njihovih lastnosti po meri človeka. V tem je bistvo kritičnega oz. biocentričnega antropomorfizma: živali so nam podobne, saj si delimo celo vrsto skupnih lastnosti, vendar je vsaka, prav tako, kot je vsak posameznik, unikatna. To je temelj moralnega spoštovanja.
Nadvse zanimivo je bilo opaziti, da je Italija polna strokovnjakov z naravoslovnega področja (zdravnikov, veterinarjev, biologov), ki se pri svojem delu ukvarjajo z živalmi in so prepričani v znanstveno in etično neustreznost izkoriščanja živali za človekove potrebe; nekaj, česar Slovenija še ne premore. Italija pa se od Slovenije razlikuje tudi po tem, da je že 20 let v veljavi Zakon 413/1993 o ugovoru vesti za poskuse na živalih. Med veterinarji in zdravniki je kar nekaj takih, ki niso samo uveljavili te pravice, temveč so izbrali tudi veganski način življenja.
In če smo udeleženci odšli z upanjem na boljši svet, je izjava prisotnega veterinarja še kako dobrodošla za tiste, ki še niso na strani zaščitnikov (vseh) živali: »Zrezek že napolni želodec, izprazni pa razsodnost!«
Sara Štuva (iz Veganske iniciative)
