Ris bo za vedno izginil iz slovenskih gozdov

Ris je največja mačka v Evropi in je nekoč živel po vseh njenih gozdovih, potem pa ga je do druge svetovne vojne doletela usoda, podobna volkovi, saj so ga zdesetkali in na nekaterih področjih popolnoma iztrebili. Njegova usoda se od tedaj ves čas spreminja, saj je določene napake in težave, ki ga spremljajo, zagrešil tudi človek, ko ga je v sedemdesetih letih ponovno naselil na slovenskih tleh.

Kdo je ris?

Ris je majhna mačka in sodi med zveri, tako kot medved in volk. Ta mačka je redka, plaha žival, poseljuje pa precejšne dele našega planeta. Ker je boječ, ga redki vidijo v naravi, saj večino časa lovi ponoči, podnevi pa počiva. Čeprav naj bi bilo danes število primerkov stabilno, še vedno sodi med ogrožene vrste, tako da je odstrel dovoljen le z odločbo. Risi so kratkorepe mačke na visokih nogah, ki imajo na konicah uhljev čop dlak, ki ga druge mačke nimajo. Poznamo pet vrst risov, ki poseljujejo Severno Ameriko, Evrazijo in Afriko. Pri nas in v državah bivše Jugoslavije živi le ena vrsta. Njihov rep je kratek in jim pomaga pri plenjenju in skrivanju pred sovražniki.

PREBERITE TUDI

Rjavi robovi na listih sobnih rastlin? To pomeni, da jim manjka ta stvar

Čeprav je pri nas edina divja mačka, pa je razširjen od Evrope prek Kavkaza, Male Azije in Sibirije do Mandžurije in celo jugovzhodnega Tibeta. Povsod po Evropi je zelo razredčen, tako ga zdaj lahko najdemo samo še pri nas, na Balkanskem polotoku, pa v Karpatih, na Poljskem ter v severnih delih evropskega dela bivše Sovjetske zveze in v Skandinaviji. V naših krajih je stalna zver (po znanih podatkih) že vse od 17. stoletja. Največji samci lahko tehtajo tudi do 50 kg. Ima značilnost, da lahko kremplje popolnoma vpotegne v šape v nasprotju z volkom, medtem pa tako ob vdihu kot izdihu prede kot mačka. Njegov vid in sluh sta izjemna, saj lahko plen zasliši celo s petdesetih metrov razdalje. Njegovi zalizki namreč usmerjajo zvok v ušesa. Ker ima široke šape, se lahko giblje celo po mehkem snegu.

Nevarnosti, ki grozijo risu

Od druge svetovne vojne pa vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili naši gozdovi oplenjeni risov. Naši gozdovi so sicer eno izmed redkih življenjskih okolij, v katerem sobivajo tri zveri: volk, medved in ris. V tistem času je ris izginil ne le iz Kočevskega roga, pač pa tudi s Snežnika ter Gorskega kotarja na Hrvaškem. Celotno območje namreč za to žival pomeni enotno sklenjeno območje. Leta 1973 so tako slovenski lovci v kočevske gozdove pripeljali šest risov: tri samce in tri samice s Slovaške. Velika bojazen, da bo mačka iztrebljena, je vodila k naravovarstveni gesti, ki velja za eno prvih uspešnih naselitev risa v Evropi.

Pa vendar je bil en razlog tudi koristoljuben, gre namreč za lovsko plenilstvo, saj so risi zelo prestižen plen, že samo zaradi svoje redkosti in dejstva, da so edina velika mačka v Evropi. Glede na to, da jih zdaj na našem področju živi približno od 15 do 20, obstaja velika verjetnost, da bo brez posebnih ukrepov, s katerimi bi jih še dodatno zaščitili in razmnožili, pri nas ponovno izumrl. Biologi opozarjajo, da je naša populacija risov med najbolj ogroženimi v Evropi in (kot kaže) gre samo navzdol.

Parjenje risov

Za zmanjševanje populacije te mačke pa bi lahko našli več različnih razlogov. Dejstvo, da je žival ogrožena in zavarovana vrsta, namreč ne zmanjša pogostosti nezakonitega odstrela. Koliko risov je odstreljenih ilegalno, lahko samo ugibamo, gre pa za to, da tisti, ki grejo nadenj s puško, nimajo vedno namena loviti prestižni plen. Pogosto jim gre ris na živce in ga ne marajo, med drugim tudi zato, ker so številni lovci mnenja, da ni pravi plenilec. Volk, kot smo že pisali, lovi šibke in bolne živali, medtem ko naj bi ris napadal tudi najmočnejše, največje in najboljše živali.

Ko so leta 1973 pripeljali tri samce in tri samice, so se ti pridno razmnožili in v dvajsetih letih razširili na celotno območje in tako poselili slovensko-hrvaško področje, na katerem je danes okrog osemdeset risov. Nekje med dvajset in trideset izmed teh ima »stalno prebivališče« na slovenskih tleh. Težava pa je v tem, da majhno število risov, od katerih izhajajo novi, mladi risi, prinaša zaplet, ki mu pravimo parjenje v sorodstvu, kar ima precej neprijetne posledice. Pri nas se te kažejo kot odpovedi srca, deformacije skeleta, levkemija in tudi slabša uspešnost pri razmnoževanju.

Prihodnost

Njihova življenjska doba traja nekje med 14 in 17 leti, parijo pa se februarja in marca. Samice so breje približno 70 dni in navadno skotijo dva ali tri mladičke. Ker so najbolj ogrožena vrsta sesalcev v Sloveniji, je vsak novi podatek o njih zelo pomemben in dragocen. Raziskovalci projekta DinaRis, ki rise spremljajo s pomočjo telemetričnih ovratnic, jih srečajo kar pogosto in o njih veliko izvejo tudi z zbiranjem genetskih analiz njihovih iztrebkov, urina in sline. Najlažje jim sledijo v snegu, ostanke risovega plena in iztrebke pa lahko najdejo tudi s pomočjo telemetrijskih podatkov. Včasih nastavijo avtomatske kamere za nočno snemanje ob ostankih plena in z njimi spremljajo prehranjevanje risov.

Morali bi bolj resno obravnavati nezakonit odstrell, preprečevati krivolov in doseliti živali iz drugih področij, da bi prerešetali parjenje v sorodstvu. Ker gre za zelo redko žival, ga ljudje slabo poznajo. Tako še kar vlada prepričanje, da živijo na drevesih, da plenu izpijejo kri in mu odtrgajo glavo. Dejstvo pa je, da je ris poleg volka glavni plenilec velikih rastlinojedov v evropskih gozdnih ekosistemih, saj s selektivnim plenjenjem ohranja ugodno zdravstveno stanje v populacijah svojega plena. Če se ne bomo pravilno lotili upravljanja z njimi, pač pa bomo z njim delali tako kot pretekla leta, obstaja prav velika verjetnost, da bomo spet ostali brez njega. Mar nas zgodovina resnično ne nauči ničesar?

Posebnosti risov

• Risi se rodijo slepi.
• Njihovo krzno je lahko od rumenkasto rjavo do sivo rjavega.
• Gibčni so in dobro plezajo, hkrati so tudi dobri plavalci.
• Z urinom in praskanjem s kremplji ter drgnjenjem glave ob predmet zaznamujejo svoj teritorij.
• So približno dvakratne velikosti navadne domače mačke.
• So zelo vokalni in komunicirajo s pihanjem, predenjem, pljuvanjem, javkanjem, ipd.
• So samotarji, razen v času parjenja.