Če bi podeljevali nagrade za najbolj ekološki par, bi bila ritmična gimnastičarka Mojca Rode in telovadec Mitja Petkovšek nedvomno na samem vrhu izbora. Obiskali smo ju v njuni pasivni, plusenergijski hiški, da nam povesta več o prednostih tovrstne gradnje za kvaliteto bivanja in za naravo, izvedeli pa, da to še zdaleč ni njuna edina ekološka plat. Simpatična športnika sta namreč predana ljubitelja narave, ekološke prehrane, varčnosti in podobnih nazorov, ki odlikujejo odgovorne ljudi.
Kako je prišlo do odločitve, da zgradita pasivno hiško?
Že po naravi sva takšna. (Smeh.) Ekologija in skrb za okolje nama pomenita ogromno in zato se nama je zdela ta ideja enostavno čudovita. Mitja je entuziast, kar se tiče ekologije, in tudi jaz sem bila navdušena nad varčno hiško. Prav iz vseh teh vzgibov sva se odločila za pol metra debele stene, za dobro izolacijo, za solarni sistem.
Zdi se mi, da ljudje pogosto razmišljajo o tem na določen način. “To je predrago, za to zdaj nimam denarja, tega si ne morem privoščiti.”
Res je, ampak hkrati pa ne razmislijo o tem, da se ti vložen denar tudi hitro povrne. Pa čeprav morava priznati, da midva tega nisva preračunavala. Midva sva preprosto želela živeti najbolj ekološki način življenja in v to kategorijo spada tudi hiša, ki proizvede več energije, kot je porabi. Nekateri pri tem noro varčujejo. Obstajajo ljudje, ki so pripravljeni dati nerazumljive količine denarja za avtomobil, samo da imajo najhitrejšega, najboljšega in najbolj zmožnega. Prav tako je bila najina želja imeti najbolj varčno hiško, kar jih znamo v Sloveniji zgraditi, in nama za to ni bilo škoda denarja.
Ali je bilo težko najti ljudi in podjetja, ki bi bili pravi izbor za uresničevanje te želje?
Načeloma sva vedela, katera podjetja so vodilna na tem področju in sva z njimi tudi brez težav našla skupno besedo. Navdušeni so bili tudi nad tem, da kot dva uspešna športnika želiva zgraditi nekaj tako okolju prijaznega.
Kako dolgo je potekala gradnja?
Od trenutka, ko sva začela graditi, pa do takrat, ko sva se vselila, je minilo približno od leta in pol do dveh let, hiška pa je montažna, zato je stala že v mesecu dni.
Ko sta se lotila gradnje, ni bilo veliko ljudi, ki bi si želeli takšne hiške.
Res je, bila sva med redkimi. Večina podjetij nama je razložila, da ljudje tega ne želijo, da oni kot podjetje to sicer znajo zgraditi, vendar nima smisla. Zelo malo podjetij se je s tem ukvarjalo. Midva sva našla skupno besedo s podjetjem Lumar, v istem mesecu pa je država razpisala tudi subvencije za takšne gradnje, tako da naju gradnja hiše ni stala veliko več kot gradnja običajne hiše. 135 m2 bivalne površine je ustvarjene na arhitekturno zelo nezahteven način – nimava balkonov – in tako je bila že zasnova sama precej preprosta in poceni.
Predvidevam, da sta veliko prebrala o varčnih, nizkoenergijskih in pasivnih hišah, preden sta se lotila svojega projekta?
Vsekakor. V Nemčiji je bilo to zelo priljubljeno, v slovenskih revijah o tem nisi našel skoraj ničesar. V dar sva pozneje dobila tudi knjigo dr.Martine Zbašnik Senegačnik z naslovom Pasivna hiša, v katero nama je kot posvetilo sama avtorica napisala zahvalo, da sva toliko pripomogla k promoviranju nizkoenergijske hiše. Izobraževati se o tem tedaj ni bilo tako lahko.
Sta tudi glede drugih zadev ekološko osveščena?
Zelo. Mitja se vedno smeji, ko njegovi kolegi pravijo, naj bolj pritisne na plin, ko se kam skupaj peljejo, a vedno raje vozi 100 km/h po avtocesti kot pa 130 ali še več. Že zelo dolgo skrbiva za ekološki način življenja, odpadke sva ločevala že takrat, ko to sploh še ni bilo tako znano, kaj šele uzakonjeno. Ne bi rekla, da sva nora in greva v skrajnosti (smeh), ampak poskrbiva, da narediva vse, kar se z najine strani da narediti. Imava samo en avto in Mitja ima celoletno vozovnico za avtobus, s katero se pelje v Ljubljano na trening in nazaj – in mu je to v veliko navdušenje in veselje.
Neverjetno, kako toplo je v hiši, pa ne vidim nobenega radiatorja!
Res je! Hiša je obrnjena na južno stran in najina okna so visoka in široka, da sprejmejo čim več sončne svetlobe. Sonce potem – ne glede na letni čas – greje hiško skozi okna in zavoljo dobre izolacije imava lahko toplo skozi vse leto. In tako, kot morajo nekateri pred zimo očistiti dimnike in preveriti vse v zvezi s pečjo, morava midva pomiti okna. (Smeh.)
Kaj se zgodi ob oblačnih dneh?
Takrat pač nimaš koristi od sonca. (Smeh.) V tem primeru morava seveda ogrevati hiško, urejeno imava talno gretje, ampak zaenkrat sva letno porabila 40 ali 50 evrov za gretje hiše. Vse ostalo segreva sonce s pomočjo izolacije. Ko temperatura pade pod določeno številko, se avtomatsko zaženejo grelci, ki hišo spet segrejejo do želene temperature. Ogrevava pa načeloma samo ponoči ter tako izkoristiva poceni el. tok za pogon toplotne črpalke. Pridobljena toplota, akumulirana v estrih, se potem čez cel dan prijetno sprošča skozi parket. Tudi v najhujši zimi je osem ali deset ur delovanja dovolj.
Kaj pa je bilo za vaju najpomembneje, ko sta začela iskati nekoga, ki bi vama pomagal zgraditi hišo?
Najtežje je bilo sploh najti ljudi, ki bi bili to pripravljeni narediti. Udeleževala sva se tudi predavanj gradbenega inštituta v sklopu sejma Dom in sva tudi tam dobila nekaj namigov in idej, kdo bi to v praksi znal najbolje izpeljati. Zanimalo naju je, kdo bi znal primere dobrega tesnenja in zrakotesnega ovoja dovolj dobro izvesti. V hiši je namreč tudi prezračevalni sistem, ki skrbi za to, da ima hiša svež zrak, ki se menja in nama zato ni potrebno odpirati oken in izgubljati toplote. Večino energije, ki bi drugače šla skozi okno, s pomočjo prezračevalnega sistema vrneš nazaj v hišo, saj že na vstopnem kanalu segreje zrak, ki prihaja noter (ki ima, recimo danes, 0 °C), segreje na osemnajst stopinj. A majhni stroški ogrevanja niso bili najvišje na prioritetni lestvici glede najinega odločanja za tako hiško. Najpomembnejša nama je bila ekološka osveščenost in z njo povezan perfekcionizem, h kateremu sva stremela pri tem, da imava najboljšo možno ekološko prijazno hiško. Gradnja te hiše pa ima prednost tudi v tem, da je možnost napak toliko manjša, saj je večina stvari izdelana v tovarni.
Ste imeli veliko dela?
Zaupala sem Mitji, ki je “nadziral” vse delavce in z budnim očesom pazil, da je vse potekalo tako, kot je moralo in kot je bilo treba. K sreči sva imela pridne delavce in podizvajalce, ki so za vse dobro poskrbeli.
Če se prav spomnim, sta imela tudi dneve odprtih vrat?
Tako je, najprej sva imela dan odprtih vrat, ko si je hišo ogledalo petsto ljudi in je bilo tu notri kot v diskoteki. (Smeh.) Potem pa je sledil še teden odprtih vrat, ko je zagotovo vsak dan prišlo dvajset ali petindvajset ljudi. V tistem tednu je prišlo kakšnih sto družin in vse so bile mlade družine z majhnimi otročki. Navdušeno sva jima razlagala vse, kar je bilo treba vedeti v zvezi s hišo.
Zakaj sta se za to odločila?
Pravzaprav je šlo za dogovor s podjetjem. Vendar sva tudi po tem, ko je najin dogovor z njimi “potekel”, še vedno z veseljem razkazala hišo in še danes se ljudje ustavijo pri nama in prosijo, če si lahko ogledajo pasivno hišo. Vsem odpreva vrata, jih povabiva v hišo in razloživa, kar jih zanima, saj sva mnenja, da je treba o tem govoriti, razlagati in predvsem ljudi podučiti, da to ni bavbav ali grozovit strošek, pač pa investicija – ne le finančna, pač pa tudi generacijska. Če bomo prijazni do narave, okolja, planeta, bo ta veliko dlje lahko pomagal in skrbel tudi za naše zanamce.
Na strehi imata tudi sončne celice?
To je bil pa drugi podvig. S tem sva naredila korak naprej. Najina hiša tako ni le pasivna, pač pa je bila prva plusenergijska hiša v Sloveniji. Kot sva omenila prej, gre za hišo, ki proizvede več energije, kot jo porabi. Midva s pomočjo fotovoltaike na strehi pridelava dvainpolkrat toliko elektrike, kot jo porabiva v celi hiši. Zato vso proizvedeno elektriko pošiljava v omrežje.
Tudi okrog hiše imate veliko zelenja.
Tudi svoj vrt imava! Sicer je manjši in ni zahteven, a dovolj velik, da sva vso zelenjavo prejšnje leto pridelala doma. Zasadila bova tudi nekaj drevesc, izkopati pa morava še luknjo za zbiranje deževnice. To bova potem zbirala in speljala tako, da bo polnila kotliček nad straniščem in bova stranišče lahko izpirala z deževnico, namesto s pitno vodo.
Poleg vrta in lastne zelenjave se prehranjujeta tudi z domačim mesom?
Res je. Nisva vegetarijanca, vendar hkrati nisva nora na meso. Kadar pa ga jeva, rada veva, od kod prihaja. Povezala sva se tudi s projektom Ekodar, ki je darilo zdravju in naravi ter skrbi za primerno certificirano eko meso slovenskega porekla in višje kakovosti. Vsak košček Ekodar mesa, ki ga kupite, lahko izsledite vse do izvorne kmetije. Že tako prijaznemu projektu pa so dodali še dobrodelni sklad Ekodar – Mitja Petkovšek. Od vsakega prodanega izvoda gre tako en odstotek cene Pediatrični kliniki v Ljubljani. Na to sva res zelo ponosna.
Preberite si tudi članek Zakaj je moja nova obleka tako čudovito strupena?
Petra Žigon, Foto: Peter Irman