V letošnjem letu nameravam na manjši njivi (približno 10 arov) zasejati piro. Ker je to kultura, s katero se letos soočam prvič, vas prosim, da mi lahko napišete kaj več o njeni pridelavi. Bojan iz okolice Postojne
Pira je nezahtevna za pridelovanje in dobro uspeva tudi ob ekstenzivnih pogojih za pridelovanje. Za piro je značilno, da ni občutljiva na ostre zime, tako da lahko mlad posevek prenese temperature tudi do ‒20 ˚C. Zrnje ima tudi veliko energijo kaljivosti, tako da lahko kali tudi pod snegom, zaradi česar piro lahko sejemo tudi pozno. Ni zahtevna glede tal. Posevek pa ni občutljiv niti za sušo, kakor tudi ne za večje količine padavin. Navadno pa piro sejemo med 15. oktobrom in 15. novembrom.
Priporočamo, da v kolobarju pira sledi metuljnicam (npr. detelji), saj nam tako pri predsetveni pripravi tal ni potrebno gnojiti z dušikom. Lahko pa jo sejemo tudi za okopavinami (krompir) in žiti. V tem primeru priporočamo, da pred setvijo pognojite njivo npr. s kompostom. Piro sejemo povprek (ali z žitno sejalnico, in sicer od 160 pa do 250 kg semena na hektar), za vašo površino od 16 do 25 kg. Globina setve pa naj bo od 3 do 6 cm (v vašem primeru semena dobro zadelajte v zemljo s pomočjo grabelj). Samega posevka pa spomladi ni potrebno dognojevati.
Pira se dobro razrašča, zato prepreči rast plevelov. Sam posevek pa tudi druge bolezni in škodljivci le redko napadejo. Zaradi teh lastnosti je pira še kako dobrodošla v ekološkem kmetovanju.
Piro boste želi ob koncu julija, vendar jo morate požeti, preden nastopi polna zrelost. Pridelek se giblje med 2,5 in4 t zrnja na hektar.
Značilnost pire so tudi trde, svetlikajoče se krovne pleve, ki obdajajo klaske. Te pleve lahko predstavljajo kar polovico vsega pridelka. Tudi po žetvi zrnje ostane v plevi in od njega ga ločimo komaj tik pred uporabo.
Mogoče za konec še nekaj besed o pirini moki. Le-ta nima take sposobnosti vzhajanja kakor pšenična moka, zaradi česar bo kruh nižji. Tudi okus pekovskih izdelkov bo svojevrsten. Ostajajo pa taki pekovski izdelki tudi dalj časa uporabni in sočni. Piro lahko uporabljamo tudi surovo, iz nje naredimo zdrob ali si pripravimo kavni nadomestek. Ne pozabimo pa tudi na to, da izdelke iz pirine moke lahko uživajo tudi ljudje, ki sicer pšenične moke ne prenesejo.
Ananas, simpatični sadež, ki se zdi tako zelo trd in skrivnosten, je svoje najditelje precej begal. A ko so ga le odprli in našli sladko sredico, so bili navdušeni, tako kot smo danes mi. Močan, trpek okus ananasa, ki ostane na jeziku še dolgo po tem, ko se že božate po zadovoljnem trebuščku, je značilen za ta čudežen sadež. Za ženske je lahko čudežen tudi tako, da odganja menstrualne bolečine, ki marsikatero žensko pestijo vsak mesec. In da vam prišepnemo: topi celulit!
Na prodajnih policah ga najdemo v številnih oblikah: svežega, konzerviranega, v kompotu, v lastnem soku ali pa stisnjenega v sok. Lahko ga uporabimo za pripravo sladic, sadnih solat, sladoleda, jogurta in celo v kombinaciji z glavnimi jedmi.
Ananas – cvetni sadež
Ananas zraste iz tal in navadno ne preseže višine enega metra; v vsaki rastlini čisto na sredini dozori samo en sadež. Rastlina ima čokato steblo ter trde liste in medtem ko ustvarja sadež, lahko proizvede tudi do dvesto cvetov. Vsi cvetovi se potem združijo v tisto, kar mi poznamo kot ananas. Ko ustvarijo prvi sadež, jih včasih nekaj deluje »samostojno« in te pustijo, saj včasih ti poganjki lahko ustvarijo nov sadež, najpogosteje pa jih odstranijo, da tako dobijo nove poganjke, s pomočjo katerih rastlino razmnožujejo. Navadno ima rastlina kakih trideset mesnatih listov, ki so podolgovati in na koncu oblikovani v bodico, podobno kot sadež, in lahko merijo od trideset centimetrov pa do enega metra.
Na Filipinih ananasove liste uporabljajo za izdelovanje tekstilnih vlaken, iz katerih ustvarjajo tapete.
V prvem letu se steblo veča in gosti, po dvanajstih mesecih pa zraste v bodikavo socvetje, ki meri približno petnajst centimetrov. Barve cvetov, ki poženejo, se razlikujejo in so odvisne od vrste, toda navadno jih lahko najdete v vseh odtenkih od sivkine vijolične, nežne škrlatne pa do svetlo rožnate. Cvetovi so čudoviti in pritegnejo pogled, marsikoga pa tudi presenetijo, saj veliko ljudi ananas pričakuje na posebnih palmah in ne na nizkih grmičkih. Jajčniki cvetov se povežejo v jagode in ustvarijo velik, kompakten sadež, ki je sestavljen iz dveh vijačnic, prepletenih med seboj. Osem jih gre v eno smer, trinajst pa v drugo, obe številki pa sta pravilni Fibonaccijevi števili!
Uporaba Ananasa
Kot že sami najbrž veste, je ananas zelo uporaben in v skoraj vsaki obliki si ga lahko privoščite tudi v svoji kuhinji. Lahko uporabite tako meso kot sok ananasa in v tropskih deželah, kjer raste, ga lahko kupite ob cestah in si ga privoščite kot zdrav prigrizek. Olupljeni in včasih celo razrezani imajo v meso zapičeno palico in so tako na voljo kot kakšni zelo zdravi in sveži ražnjiči. Ne dovolite, da bi vas rahlo trpek okus, ki bo pustil svojo sled na vašem jeziku, odvrnil od uživanja v čudovitem sadežu, ki v sebi skriva ogromno zdravih snovi, ki so tako nujno potrebne za dobro delovanje našega telesa. Uporabite ga v sladicah ali pikantnih jedeh, lahko celo v burgerjih in na picah. Nasekljane koščke ananasa si vsujte v jogurt, iz njih skuhajte marmelado ali si iztisnite sok.
Ta simpatični sadež namreč vsebuje mangan in vitamin B1, veliko biotina, vitaminov E, B12 in C ter tudi veliko železa. V njem najdete tudi encim bromelain, ki ga pridobijo iz lupine in iz osrednjega stebla. Osrednje steblo predstavlja trdi del, ki ga pri rezanju po navadi zavržemo. Sprva so menili, da pomaga pri prebavi, potem pa ugotovili, da je dober tudi v primeru hudih vnetij, nenormalnega strjevanja krvi in da zatira rast tumorjev. To sicer velja za koncentrirane količine bromelaina in (zaenkrat) ne za vsebnost v samem sadežu. Bromelain tudi znižuje krvni pritisk in pomaga razgrajevati obloge na notranjih stenah žil. Če jeste sveži ananas, bo deloval odvajalno in pomagal pri prebavi, vendar morajo biti ljudje z občutljivim želodcem previdni pri uživanju, saj vsebuje veliko kisline.
Ananas izvaja kislinsko CAM presnovo (fotosintezo). Del presnove in prejemanje ogljikovega dioksida se izvaja ponoči, ko se ogljikov dioksid skladišči v obliki raznih soli jabolčne kisline (malatov) v tkivu, ki delujejo kot vmesni člen v presnovi ogljikovega dioksida. Čez dan pa vezan ogljikov dioksid (ko je sproščen) v tkivu sodeluje pri fotosintezni tvorbi sladkorja. S tem pomaga fotosintezi.
Deluje protivnetno
Ena od najbolj prepoznavnih lastnosti ananasa je njegova protivnetna lastnost. Vsebuje namreč encim bromelain, ki se s cisteinsko proteazno aktivnostjo uporablja v protivnetni terapiji, saj zmanjša aktivirane CD+4 celice. Torej, če se želite znebiti bolečin pri artritisu ali zgolj pospešiti celjenje ran, pojejte ananas.
Ananas uničuje tudi rakave celice
Ananas ščiti pred prostimi radikali in deluje protivnetno. Ti dve metodi močno zmanjšata tveganje za razvoj raka. Encim bromelain izboljša imunotoksičnost monocitov v boju s tumornimi celicami in s spodbujevanjem proizvodnje različnih citokinov. Ta encim tumorje dobesedno uniči in ananas se pri zdravljenju tumorjev in raka zato posebno priporoča.
Fosfor pomaga pri zdravih kosteh
Ananas vsebuje izredno veliko minerala fosforja. Ta mineral pomaga pri tvorbi zdravih kosti in zob, kajti kalcij sam tega ne zmore. Ena sama skodelica ananasa vsebuje več kot 13 mg fosforja.
Mangan za kožo in kosti
Tudi mangana je veliko v tem sadežu. To je vitamin, ki ga naše telo ne more proizvajati samo, zato ga moramo zaužiti z ustrezno hrano. Mangan sodeluje pri tvorbi kosti, celjenju ran in ohranja zdravo ter žarečo kožo. Poleg tega pomaga pri uravnavanju ravni sladkorja v krvi in krepitvi imunskega sistema.
Nam ananas lahko pomaga izboljšati prebavo?
Naravno bogat z vlakninami in prebavnimi encimi, ananas dela čudeže pri prebavi in dobro učinkuje na celoten prebavni trakt. Encim bromelain pomaga prebavnemu sistemu pri razgradnji in absorbaciji beljakovin iz hrane, ki jo jeste in je zato učinkovit tudi pri lajšanju želodčnih bolečin, zgagi in driski.
Odlična alternativa za sirup
Ananasov sok je ena najboljših alternativ za sirup, če ne zmoremo premagati kroničnega kašlja in se ne želimo posluževati umetnih preparatov proti kašlju. Že omenjeni encim bromealin ima protivnetne lastnosti, ki pomagajo ubiti bakterije. Če želite zaustaviti kašelj spijte ananasov sok ter vanj vmešajte malo medu.
Spodbuja zdrave dlesni
Zaradi visoke vsebnosti vitamina, ananas dela čudeže tudi pri zdravju vaše ustne votline. Vitamin C namreč pomaga zmanjšati tveganje za nastanek gingvitisa in paradontalne bolezni. Poleg tega pomaga izboljšati obrambo v telesu, ki pomaga v boju proti bakterijam in drugim strupom, ki prispevajo k boleznim dlesnim.
Vzgojite svojega!
Na našem koncu sveta ga dandanes v večini dobimo uvoženega iz jugovzhodne Azije, kjer ga poberejo, ko je še napol zrel. Če ne veste, kako prepoznate zrel ananas, vam lahko prišepnemo, da njegovo zrelost določa temnejša barva in tudi močan vonj. Če predvsem slednjega nima, je še nezrel, in bo dozorel čez nekaj dni na sobni temperaturi. Ananas je zelo pomemben pomočnik pri presnovi beljakovin v telesu. Njegov učinek na telo pa je očiten tudi na zunanjosti, saj prodira skozi kožo. Ananas naj bi tako pomagal raztapljati celulit, njegov sok pa lahko namažemo na starostne pege in se jih tako celo znebimo ali pa le-te vsaj pobledijo.
Ta skrivnostni sadež preprečuje strjevanje krvi in tudi izboljšuje prekrvitev (ter s pomočjo tega tudi razbija celulit), znižuje krvni pritisk, blaži vnetja, sprošča mišice in preprečuje lokalne mišične krče, med drugim tudi menstrualne krče. Hranilna vrednost približno stotih gramov ananas pa znaša samo 50 kalorij. Nekateri tudi pravijo, da ga lahko preprosto posadite na svojem vrtu tako, da obrnete krono ananasa in jo pustite na suhem nekaj dni, potem pa jo posadite. Nekateri priporočajo, da posadite kar cel sadež tako, da sadež zakopljete v zemljo in ga zalijete, vendar bodite previdni, da bo listje (krona) na vrhu gledalo iz zemlje. Včasih se zgodi, da prvo leto ne rodi in pogosto obrodi samo dvakrat (drugi sadež je manjši).
Ananasova pot
S Kolumbovega drugega potovanja v Ameriko se je o ananasu ohranilo pismo njegovega spremljevalca Michaela de Cunea. V njem je opisoval neznan sadež, ki spominja na artičoko, le da je dvakrat večji in podoben borovemu storžu. Od takrat Španci ananasu pravijo »pina«, kar pomeni borov storž, pa tudi angleška beseda »pineapple« izvira iz te primerjave. Kolumbu ni uspelo prinesti ananasa španskemu kralju, ker mu je med dolgim potovanjem zgnil. Šele neki drugi pomorski odpravi na začetku 16. stoletja je uspelo v Evropo pripeljati en sam sadež.
Ananas raste iz tal in praviloma ne preseže niti enega metra višine. V vsaki rastlini dozori le en sadež. Ananasov sadež dozori sredi rastline. Domačini ga sekajo kakor Evropejci repo. Domovina ananasa je po vsej verjetnosti obrežje reke Paraná. Botaniki domnevajo, da so ananas v davni preteklosti gojili in s selekcijo izboljševali že Indijanci iz plemena Guarani in ga, kot je razvidno iz zapisov zgodnjih kolonialističnih raziskovalcev, razširili po vsej tropski Ameriki.
Izberite pravi ananas
Današnji hiter transport in dobro načrtovana blagovna izmenjava omogočata, da ananas lahko uživamo skozi vse leto. Zanimivo pa je, da ga manj kupujemo v času, ko imamo svoje lokalno pridelano sadje. Veliko pogosteje ga namreč kupujemo v hladnejših mesecih. Ananas, ki ga države pridelovalke izvažajo, največkrat oberejo napol zrelega. Zato je pomembno, da pri nakupu izberete sadež, ki ima že sladek vonj, saj je ananas edini sadež, ki neha zoreti, ko je že odtrgan. Tudi na liste bodite pozorni – imeti mora sveže, čvrste zelene liste. Splača se kupiti velike sadeže, pri katerih je razmerje med količino mesa in lupino mnogo ugodnejše. Večji ima več užitnega mesa, medtem v kakovosti ne bi smelo biti bistvene razlike.
Pri nakupu zrelega sadeža bodite pozorni tudi na njegovo barvo – zrel sadež je nekoliko temnejše barve in se ob dotiku s prsti vda. Če se odločite za nakup manj zrelega ananasa, ga nikoli ne shranjujte v hladilniku, ker ne prenaša mraza, mraz pa tudi uniči številne encime. Manj zreli ananas za nekaj dni pustite na toplejšem mestu. Svež, zdrav ananas ne sme imeti na dotik mehkih delov in temnih lis/oči, kar kaže, da ni več svež. Nikoli ne kupite ananasa, ki ima vonj po kislem, ker ta ni več za uporabo. Z zrelega ananasa se da enostavno odluščiti trde in navzven izbočene luske. Ananasove encime uničimo pri kuhanju in s pasteriziranjem soka, le v sveže iztisnjenem soku zdravilno delovanje ni prizadeto. Konzerviranje le neznatno vpliva na vsebnost vitamina C, vendar uniči bromelain! Enaka količina konzerviranega ananasa v lastnem soku in ne v sirupu vsebuje le malenkostno več kalorij kot svež sadež.
Ananas vsebuje bromelain
Nekatere študije nakazujejo, da bromelain učinkovito lajša vnetje obnosnih votlin, druge spet nakazujejo, da pomaga pri absorpciji nekaterih antibiotikov. Na omenjenih področjih potekajo še vedno obsežne raziskave.
Bromelain v črevesju razgrajuje močne ovojnice neželenih bakterij in parazitov in jih tako na naraven način uničuje.
S hrano zaužite beljakovine razgrajuje v aminokisline, ki nato brez težav skozi črevo prehajajo v krvni obtok.
Sok svežega ananasa, ki je bogat vir bromelaina (le ta prodira tudi skozi kožo), uporabljamo tudi v kozmetične namene. Če namažemo starostne pege s sokom svežega ananasa, sčasoma pobledijo ali celo povsem izginejo.
Vse skupaj zmešajte in sadje dodajte na koncu, razporedite v modelčke za muffine, ki naj bodo namaščeni ali pa vanje položite papirnate modelčke. Po želji lahko po vrhu posujete cimet, zmešan z malce masla in sladkorja, da se lepo zlatorumeno zapečejo in imajo sladek premaz, ali pa jih posujete z zdrobljenimi mandlji. Pečico segrejte na 180 ° in šele potem pecite približno 20‒25 minut, odvisno od pečice. Najbolje je, da z zobotrebcem, ki ga zapičite globoko v muffin, preverite, če so pečeni. Ko je zobotrebec suh, lahko muffine vzamete ven.
Za številne vrtnarje in vrtičkarje, ki vse leto z ljubeznijo in pozornostjo obdelujejo svojo zemljo, sta pozno poletje in zgodnja jesen čas velike radosti ob uživanju plodov narave. Čeprav se mnogi veselijo počitka, ki ga napovedujejo zimski meseci in ki ga bodo izkoristili za načrtovanje prihajajoče sezone, pa se delo na vrtu jeseni, ko so pobrani še zadnji plodovi, ne konča. Pravzaprav se takrat v resnici šele začne, kar še posebej velja za vse, ki vrtove in njive obdelujejo po načelih biodinamike.
Čeprav zemlja pozimi počiva, pa to ne pomeni, da spi. Pozno jeseni (od druge polovice novembra naprej) se v zemlji začnejo procesi kristalizacije. Večletne rastline pospešeno razvijajo svoje korenine. Mikroorganizmi predelujejo organske ostanke in bogatijo prst s svojimi izločki ter tako ustvarjajo rahli, rodovitni humus. Semena in čebulčki se pripravljajo na spomladansko rast. Z ustrezno jesensko obdelavo in pripravo vrta omogočimo kar najbolj ustrezne pogoje za vse te aktivnosti.
Nahranimo zemljo, oživimo tla
Brez živih in zdravih tal tudi pridelek ne more biti zdrav in vitalen, zato velja tla zares dobro nahraniti. Če z gnojili hranimo neposredno rastline, lahko to vodi v prehitro in neuravnovešeno rast, to pa privablja tudi škodljivce in bolezni. Kakovostna tla so bogata s humusom, ki dobro vpija vodo in jo dalj časa skladišči. Humus nastaja iz odmrlega in razpadajočega organskega materiala s pomočjo v tleh živečih mikroorganizmov. Jesensko gnojenje z zrelimi komposti čez zimo nahrani mikroorganizme v prsti ter tako ustvarja humus, dobro strukturo prsti in odlično podlago za optimalno rast rastlin. Na takšni zemlji bo tudi manj glivic, uši in drugih nadležnih obiskovalcev, obenem pa rastline spomladi ne bodo preobremenjene z dušikom ter bodo lahko pridelale več hranil in zdravilnih učinkovin.
Mikroorganizmom lahko na različne načine zagotovimo čim boljše življenjske pogoje. Med drugim jih gnojimo s kompostom ali z dobro uležanim hlevskim gnojem, ne hodimo po in ne prekopavamo gredic, tla zastiramo z organskim materialom ter sadimo pokrovne rastline. Dobro jim denejo tudi zasaditve z metuljnicami (grah, leča, bob, detelja, lucerna …) ter drugimi rastlinami za zeleno gnojenje. V Sloveniji je zelo veliko glinenih prsti, ki le s težavo prepuščajo vodo, zato jih je priporočljivo obogatiti tudi s kremenčevim peskom, apnom in organskimi snovmi.
Brez golote, prosim
Zelo pomembno je, da je prst vedno pokrita. Če so tla izpostavljena vremenskim vplivom, se lahko izsušijo, iz njih se izpirajo dragocene hranljive snovi, mikroorganizmi pa se umikajo v globino. Enako velja pri pripravljanju gredic na zimovanje. Ko se gredica sprazni, jo prekrijemo z organsko zastirko (trava, slama, listje) ali pa posejemo pokrovne rastline. Tako preprečimo izhlapevanje vode s površine tal ter nepotrebno izgubo vode. Zastirka preprečuje odtekanje vode v močnejših nalivih in preprečuje zbijanje tal, obenem pa bogati tla s humusom. Pred zimo je čas, da zrel kompost posujemo in vdelamo v zemljo tudi pod grmovnice, sadno drevje in jagode. Pri slednjih je potrebno paziti, da jih ne prekrijemo.
Zeleno gnojenje
Ko gredice zapustijo še zadnji pridelki, jih zrahljamo, posejemo izbrane rastline in jih pustimo preko zime. Za zeleno gnojenje po koncu sezone so najprimernejše rastline, ki prezimijo, na primer deteljice: inkarnatka, lucerna, bela in črna detelja, odlično se obneseta tudi pšenica in ječmen. Primerne, čeprav ne prezimijo, so tudi bela gorjušica, olja redkev, facelija in ajda.
Ker naj bi vrtnine na teh gredicah ostale vsaj do aprila, je pomembno, da na teh gredicah ne načrtujete sejanja zgodnjih spomladanskih vrtnin. Spomladi so pripravljene, da jih prekopljemo ter tako vso maso zadelamo v tla, kjer se bo začela spreminjati v humus in bogatila prst. Na teh gredicah bodo najbolje uspevale plodovke (paprike, jajčevci, paradižniki). Pokrovne rastline lahko sejemo kar sproti, ko se posamezna gredica sprosti. Izjemnega pomena je tudi zastirka, ki je mora biti zimi primerno precej veliko, da bo lahko uspešno ščitila rastline in prst skozi dolge zimske mesece.
Previdno pri načrtovanju
Pomembno je, da rastline za zeleno gnojenje skrbno izbiramo glede na to, kaj želimo na posamezni gredici v prihodnji sezoni gnojiti. Oljna redkev in bela gorjušica sta si sorodni z zeljem, cvetačo, brokolijem, kolerabico in mesečno redkvico; napadajo jih enake bolezni in škodljivci. Namesto tega so boljša izbira korenovke, četudi gredo v zemljo nekoliko kasneje. Enako je tudi pri deteljicah, za njimi naj ne rastejo fižol, grah, bob in druge stročnice, medtem ko so kapusnice odlična izbira. Varna izbira pokrovnih rastlin sta na primer ajda in facelija, saj lahko za njima sejemo vse vrtnine.
Včasih je veljalo, da je treba obdelovalne površine preorati vsaj dvakrat letno – jeseni po zaključku in spomladi pred začetkom dela. Po načelih biodinamike velja zemljo jeseni tudi obračati, da pred kristalizacijo vase potegne čim več energije, kar pa je treba storiti pred obdobjem sonca v škorpijonu, torej najkasneje do 22. oktobra. V prelopateni zemlji se lahko talni organizmi še enkrat razmnožijo, jo dobro predelajo in pripravijo podlago na novo življenje. Prav tako je spomladi potrebno vsaj nežno lopatenje, ki pomaga pri polnem izkoristku zelenega gnojila.
Oranje – da ali ne?
Tako strokovnjaki kot številni zadovoljni vrtičkarji zagotavljajo, da gre tudi brez tega napornega opravila in da je tako lahko tudi bolj koristno. Oranje, prekopavanje in mešanje so grobi posegi, ki lahko porušijo strukturo vrhnjih plasti prsti. Poškodujejo lahko tudi povezave in ravnovesje z globljimi plastmi, kar otežuje ukoreninjenje, prehajanje vode v globino in slabo vsrkavanje hranilnih snovi. Pristop brez oranja zavaruje tudi prehransko mrežo, ki obstaja v zemlji in jo rahlja ter bogati. Prst pod našimi nogami je živ organizem, v katerem svoje mesto najdejo številne bakterije in glive, ki bivajo v simbiozi s koreninami rastlin. S prekopavanjem lahko uničimo kopico koristnih organizmov za uspešno rast. Primerneje in dolgoročno donosnejše je uporabljati postopke, ki so sicer dolgotrajnejši, a bolj učinkoviti ter nežnejši do narave.
Pri tovrstni pripravi prsti pravzaprav posnemamo naravne procese. V gozdu organizmi neprestano rastejo, zorijo in umirajo ter vse vrnejo nazaj v zemljo. Eden od ključnih elementov tega nežnega vrtnarjenja je mulčenje oziroma zastiranje, saj na ta način lahko zaviramo in obvladujemo rast plevelov, zastirka pa pomaga zemljo ohranjati vlažno, jo hrani ter ustvarja različne plasti prsti, ki se premešajo s pomočjo organizmov, ki v njej domujejo. Čeprav v tem primeru torej ne lopatimo zemlje, pa jo lahko še vedno po potrebi prerahljamo z vilami.
Nujno je, da tudi jeseni in pozimi dodobra poskrbite za svojo zemljo, da vam bo naslednje leto spet dobro služila.
Iz travnika v gredice
Imate v načrtu nove začetke, pa bi radi travnik spremenili v gredice? Verjeli ali ne, lopatenje ni nujno potrebno niti pri ustvarjanju novih obdelovalnih površin. Postopek sicer traja približno pol leta, zato je najbolje začeti že pozno poleti, da bo površina pripravljena na pomladno obdelovanje. Trato za dva meseca prekrijte z lepenko, kartonom ali papirjem ter obtežite s kamni ali deskami. Tako ustvarite temno in vlažno okolje, v katerem deževniki lahko predelujejo trato v plast humusa. V začetku septembra zemljo prerahljamo z vilami. Med zgornjo plast primešamo kompost. Zemljo takoj posejemo z »zelenim gnojilom«, lahko jo tudi izdatno prekrijemo z zastirko. Tako bodo pozimi lahko deževniki in drugi organizmi v zemlji (navkljub mrzlim temperaturam) delovali in do pomladi pridelali še veliko humusa. Spomladi po potrebi prerahljamo in posadimo krompir, ki ga moramo pogosto osipavati. S tem zemljo večkrat zračimo. Ko krompir poberemo, je novi vrt pripravljen tudi na drugo zelenjavo.
Najsi bo vaš vrt spomladi ponovno v akciji ali pa ga boste šele premierno zasadili in se veselili prvih pridelkov, je skrbna in ljubeča priprava zemlje pred zimskim počitkom ključna za uspešno sezono. Vmes pa lahko dolge zimske mesece izkoristite za načrtovanje, sanjarjenje ter izobraževanje na tem področju.
Sliši se povsem neverjetno, toda ideja izraelskega izumitelja Izhar Gafnija o kolesu iz kartona bo kmalu postala resničnost. Gafni je v izdelavo kartonastega kolesa vložil več let raziskav in poskusov, da bi izpopolnil kartonasto konstrukcijo, ki bi bila vzdržljiva v različnih situacijah in končno mu je uspelo izdelati prototip kolesa, ki dejansko deluje. Okvir kolesa je izdelan iz recikliranega kartona, ki je dodatno obdelan s posebnim organskim zaščitnim premazom, ki zagotovlja vodoodpornost in negorljivost kolesa. Izumitelj je premaz testiral tako, da je obdelano kartonasto ogrodje več mesecev namakal v bazenu z vodo in kljub temu je karton ohranil vso svojo trdnost. Celo zavorni mehanizem, kolesi in pedali so izdelani iz recikliranih snovi, tako da je kolo dejansko vozno brez kakršnih koli kovinskih elementov. Stroški izdelave tega kolesa bodo zaradi tega izjemno nizki, le okrog 9 dolarjev oz. slabih 7 evrov. To je dobra novica tudi za kupce kolesa, saj izumitelj in njegov poslovni partner menita, da prodajna cena kolesa ne bi smela biti več kot 20 dolarjev (15 evrov). Poleg ugodne cene je kolo tudi izjemno lahko (tehta samo okrog 9 kilogramov), kljub temu pa je njegova nosilnost neverjetnih 220 kilogramov. Kolo ne potrebuje nobenih popravil, gume, izdelane iz recikliranih avtomobilskih gum, pa se vam nikoli ne bodo spraznile. Življenjska doba kolesa naj bi bila okrog 5 let, odsluženo kolo pa bo mogoče ponovno reciklirati. Eko karotnasto kolo naj bi se začelo masovno proizvajati v nekaj mesecih, za uporabnike pa bo naprodaj čez približno leto dni.
Tibetanski zdravstveni sistem je eden od najstarejših na svetu. Staro tibetansko zdravljenje temelji na bogatem poznavanju in uporabi zelišč. Pri nabiranju rastlin in plodov pazijo na vse – od mesta, na katerem rastlina uspeva, do pozicije zvezd v trenutku, ko rastline nabirajo.
Zdravila iz zgodnje tibetanske kulture lahko vsebujejo tudi več kot 100 sestavin. Tokrat smo jih izbrskali nekaj, ki jih lahko uporabljate tudi pri nas, saj so iz sestavin kot so česen, limona, ingver in med. Ti pripravki se uporabljajo za čiščenje ožilja, sprostitev in pomladitev telesa.
Tibetanska pijača za zdravo srce in ožilje
To je pripravek za postopno čiščenje maščobnih oblog iz krvnih žil in preprečevanje srčnih napadov in kapi. Prav tako preprečuje nastanek tumorjev, izboljšuje vid in pomlajuje telo.
Sestavine:
1 kg ekološko pridelanih limon
300 g česna
Priprava:
Limone (z lupino) in česen zmeljemo in mešanico stresemo v 1,5 litra vrele vode in jo nato v pokritem loncu na zmernem ognju kuhamo natanko 15 minut. Ohlajeno mešanico v kozarec in ga zaprite.
Pripravek uživajte 25 dni, po pol decilitra na dan. Nato naredite 10-dnevni premor in ponovite postopek.
Postopek se lahko izvaja enkrat ali dvakrat letno, največ enkrat vsakih šest mesecev.
Cilj zdravljenja je izboljšanje splošnega zdravja telesa in čiščenje maščobnih oblog, obvezno pa je treba upoštevati tudi 10-dnevni premor pred začetkom katerega koli novega načina zdravljenja.
Tibetanski čaj za sprostitev
Ta pripravek se uporablja za sprostitev in blaženje učinkov stresa, pravijo pa tudi, da podaljša življenje.
Sestavine:
5 g naribanega ingverja
2 žlici limoninega soka
2 žlici medu
ščepec čilija
ščepec janeža
Priprava:
Skuhajte 2 litra vode in pustite, da vre 5 minut in jo nato odstavimo iz ognja.
Ohlajeni vodi dodamo nariban ingver, limonin sok, 2 žlici medu, ščepec popra, čili in janež.
Čaj lahko pijete čez dan, eno skodelico po požirkih pred vsakim obrokom. Količina iz recepta je predvidena za tri ali štiri osebe.
Tibetanski pomlajevalni eliksir za telo
Ta mešanica česna, medu in limone v tibetanski medicini je znana kot naravni eliksir, ki uspešno premaguje učinke staranja.
Sestavine:
10 glav česna
Limonin sok 10 limon
1 kg medu
Priprava:
Drobno sesekljajte 10 glav česna in jih zmešajte z enim kilogramom medu in sokom limon.
Mešanico vlijte v posodo, pokrijte in pustite da stoji osem do deset dni.
Nato naravni eliksir jemljite iz posode s čisto žlico, dvakrat na dan – zjutraj na prazen želodec in zvečer pred zadnjim obrokom.
Zakaj so ti recepti so tako učinkoviti?
Recepti vsebujejo tri izmed najbolj zdravih sestavin iz ljudskega zdravilstva: med, limono in česen. Vsak izmed njih ima številne koristne lastnosti za zdravje.
Česen
Česen ščiti krvne žile, znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi ter zmanjšuje tveganje za srčni infarkt in možgansko kap. Med drugim je koristen tudi pri preprečevanju raka in ščiti pred mnogimi kroničnimi boleznimi.
Limona je močan antioksidant, malo kdo pa ve, da ima tudi antibiotične lastnosti. Zahvaljujoč močni bioučinkovitosti – sposobnosti, da se v krvi zadrži do 24 ur – je učinkovita pri preprečevanju raka in njegovega širjenja na okoliške organe.
Poleg že vsem znanih pozitivnih lastnosti preprečuje tudi kopičenje holesterola v stenah arterij in prispeva k nižanju slabega holesterola, kar nas varuje pred možgansko kapjo in srčnim infarktom.
Poleg dobrih učinkov na naše zdravje, limone kot močan antioksidant tudi upočasnjujejo procese staranja celic.
Med
Tudi med je antioksidant, ki ima tudi antibiotične lastnosti. Naše telo ščiti pred škodljivimi snovmi, v kombinaciji z zelišči pa lahko še povečamo njihovo učinkovitost. Več o medu si lahko preberete tukaj >>
Tako imenovana Gersonova terapija, ki jo je razvil nemški zdravnik Max Gerson pred več kot osemdesetimi leti, velja za revolucionarni naravni način zdravljenja številnih degenerativnih bolezni sodobnega časa. Po Gersonovem zatrjevanju imajo vse sodobne bolezni dva osnovna vzroka: zastrupljenost zaradi onesnaženega okolja in predelane hrane s številnimi prehranskimi dodatki ter prehransko nedohranjenost zaradi umetnih gnojil, ki jih prekomerno uporabljamo pri pridelavi hrane. Gersonova terapija, ki temelji na strogi dieti in kavnem klistirju, oboje odpravlja z bogato prehrano in razstrupljanjem organizma. V Gersonovem zdravstvenem centru, ki se nahaja v madžarskem turističnem kraju Dobogokö (sedemintrideset kilometrov oddaljen od Budimpešte) že več kot tri leta učinkovito zdravijo paciente z rakom z vsega sveta.
Štirinajstdnevni intenzivni program, ki ga izvajajo, je sestavljen iz vsakodnevnega kavnega klistriranja, pitja sveže stisnjenih sadnih sokov (pitje sokov se v času terapije stopnjuje vse do trinajst kozarcev na dan), uživanja svežega sadja in zelenjave biološke pridelave in kuhanih vegetarijanskih jedi. Za dosego želenih rezultatov morajo pacienti še najmanj dve leti dosledno slediti programu klistiranja, pitja svežih zelenjavnih in sadnih sokov, uživanja raznolike organske vegetarijanske prehrane z nič soli in malo maščobe ter s številnimi prehranskimi dodatki, ki telesu pomagajo pri samozdravljenju.
Gersonova terapija se je izkazala za izjemno učinkovito pri rakavih in kroničnih boleznih, boleznih srca in ožilja, učinkovita je tudi pri zdravljenju astme, alergije in prehranske netolerance, različnih vrst zasvojenosti, hiperaktivnosti, depresije, Chronove bolezeni, migrene, endometrioze, osteoporoze in drugih.
V tradicionalnih zdravilnih rastlinah se morda skriva ključ za lajšanje številnih resnih zdravstvenih težav, pa tudi ključ za čvrstejšo in manj nagubano kožo.
O raziskavi
Mešana skupina strokovnjakov iz britanske Univerze Kingston in podjetja za naravno kozmetiko Neal’s Yard je testirala 21 rastlinskih izvlečkov in preučila njihov vpliv na preprečevanja rakavih obolenj in staranja. Trije izmed njih – beli čaj, virginski nepozebnik (hamamelis) in navadna vrtnica – so v laboratorijskih pogojih izkazali naravnost izjemne zdravilne zmožnosti.
»Dobili smo vtis, kot da že ena popita skodelica belega čaja pomembno zmanjša tveganje posameznika za razvoj raka ali revmatoidnega artritisa in celi starostne gube na obrazu,« je dejal profesor Declan Naughton. Ugodni laboratorijski rezultati so spodbudili raziskovalce k nadaljnjim preskušanjem, da bi ugotovili, ali je mogoče rezultate ponoviti na človeških kožnih celicah.
Osredotočili so se na preučevanje protivnetnih in antioksidativnih učinkih teh treh izvlečkov. Uporabili so tri različne koncentracije belega čaja (suho zamrznjen prah), nepozebnika (posušene rastline) in izvlečka vrtnice (v obliki tinkture) in opazovali njihov učinek na vnetna dogajanja ter staranje kože. Preskušanja še potekajo.
Danski raziskovalci so izvedli raziskavo, v kateri so preučevali povezavo med življenjem v mestnih središčih in pojavnostjo poapnenja koronarnih žil pri naključno izbranih 1.225 posameznikih, ki sicer niso kazali nobenih simptomov srčne bolezni. Izsledki so pokazali, da je bilo poapnenje žil prisotno pri 43 odstotkih vseh udeležencev raziskave. Osebe, ki so živele v strogih mestnih središčih, so imele 80 odstotkov večje tveganje, da razvijejo poapnenje koronarnih žil kot tisti, ki so živeli v drugih, manj onesnaženih predelih mest oziroma na podeželju.
Ravni onesnaženosti zraka so bile vzete iz nacionalnega registra meritev. Primerjave so pokazale, da je bila stopnja onesnaženosti v mestnih središčih približno trikrat večja kot v drugih urbanih predelih in sedemkrat večja kot na podeželju. Raziskava je med drugim tudi pokazala, da je bilo tveganje za poapnenje koronarnih žil pri moških trikrat večje kot pri ženskah, precej povečano pa je bilo tudi pri starejših udeležencih raziskave, sladkornih bolnikih in kadilcih.Med dejavnike tveganja sodijo poleg onesnaženosti zraka tudi visoke ravni hrupa in stresa, ki so v mestih prav tako višje kot drugod.
Slab zrak ogrozi tudi srce
V industrializiranih državah, za katere je značilna visoka stopnja onesnaženosti zraka, so srčno-žilne bolezni vodilni vzrok umrljivosti. Kljub številnim raziskavam ostaja povezava med onesnaženim zrakom in kratkoročnim tveganjem za miokardni infarkt kontroverzna. Niso je namreč potrdile vse raziskave, nekatere pa so jo potrdile le v povezavi z določenimi onesnaževalci. Sistematični pregled 34 predhodnih raziskav na to temo, ki so ga izvedli na pariški univerzi Descartes, pa je pokazal, da za povečanje tveganja za srčni infarkt zadošča že sedemdnevno izpostavljanje večini pogostih onesnaževalcev zraka, kot so ogljikov monoksid, dušikov dioksid, žveplov dioksid, večji in manjši trdni delci, z izjemo ozona. Vendar pa naj bi bilo to tveganje razmeroma majhno v primerjavi s klasičnimi dejavniki tveganja za srčni infarkt, kot so kajenje, visok krvi tlak in sladkorna bolezen.
Tudi iz Združenih držav Amerike prihajajo podobna nova poročila. Tako denimo bostonski raziskovalci, ki so več kot deset let preučevali 1.700 bolnikov po srčnem infarktu, ugotavljajo, da tveganje za ishemični infarkt poveča že izpostavljenost zmerno onesnaženemu zraku, zlasti če so v njem prisotni drobni atmosferski delci, premera manj kot 2,5 mikromertrov ( PM 2,5). Ti so na primer v izpuhih in sajah ter lahko prodrejo globoko v pljuča. Izračunali so, da predstavlja vdihovanje onesnaženega zraka največje tveganje 12 do 14 ur pred infarktom. Med preučevanimi onesnaževalci so kot najbolj nevarna za srce izpostavili črni ogljik in dušikov dioksid.
Ocenjujejo, da bi z zmanjšanjem prisotnosti delcev PM 2,5 v ozračju za 20 odstotkov lahko preprečili 6100 od 184.000 sprejemov v bolnišnico zaradi srčnega infarkta. Podatki se nanašajo na Boston, ki velja za mesto z razmeroma čistim zrakom, za leto 2007.
Pripravlja se zima in čas, ko je potrebno preveriti kondicijsko stanje ogrevalnega sistema. Redno vzdrževanje in pregledovanje zagotavljata učinkovitejše delovanje in nižjo porabo – ne glede na to, kako star ali nov, optimiziran ali ne je ogrevalni sistem ter ne glede na vrsto energenta. Ker bo med kurilno sezono peč še posebej obremenjena in ker je sredi zime hudo, če nenadoma odpove ogrevanje, so nekatera opravila pred zimo zelo dobrodošla, če že ne nujna. Čeprav veliko lahko naredimo sami, pa je priporočljivo, da vsaj enkrat letno celoten ogrevalni sistem pregleda tudi pooblaščen in usposobljen serviser.
Pri naših podnebnih razmerah traja kurilna sezona približno pol leta in takrat so obremenitve ogrevalnih naprav velike; kadar jih potrebujemo za ogrevanje sanitarne vode, pa ne počivajo niti poleti. Redno vzdrževanje ogrevalnega sistema pomembno pripomore k podaljšanju njegove življenjske dobe, saj tako nastane veliko manj poškodb v kotlu, dimniku ter v drugih elementih. Te nastanejo predvsem zaradi kondenzacije dimnih plinov, ki lahko povzročijo korozijo sten kurišča. Te poškodbe so zaradi številnih hladnih zagonov pogosto bolj izražene pri kotlih na trda goriva.
Prihranki, ki jih prinašajo dobro vzdrževane ogrevalne naprave, nekajkrat presegajo stroške nastavitve in čiščenja. Zanemariti pa ne gre tudi posledičnega pozitivnega vpliva, ki ga ima redno vzdrževanje ogrevalnih sistemov na okolje, saj poleg že v osnovi manj porabljenih energentov posledično v zrak spustimo tudi manj nesnage.
Že 1 milimeter oblog lahko pomeni do šest odstotkov toplotnih izgub.
Obloge = toplotne izgube
Ne glede na vrsto energenta, torej biomasa, kurilno olje ali zemeljski plin, je potrebno čiščenje kotla. Ob izgorevanju se na notranjih stenah kotla nabirajo trdovratne obloge in že 1 milimeter oblog lahko pomeni do šest odstotkov toplotnih izgub. Debelejše kot so obloge, manjši je izkoristek in večji kupček stran vrženega denarja.
Največ dela zahtevajo kotli na trda goriva, čeprav ne glede na vrsto energenta velja, da zgorevanje ni popolno, če je kotel predimenzioniran glede na toplotno moč ali uporaba goriv ni primerna. Stranski produkti tega so saje in katranske obloge, ki so za odstranjevanje zelo trdovratne. Zahtevajo mehansko odstranjevanje s strgalom ali kovinsko ščetko, za trdovratnejše pa je potrebno tudi kemično čiščenje. Kotli na trda goriva potrebujejo večkratno čiščenje med ogrevalno sezono, medtem ko za kotle na tekoča goriva zadostuje dvakrat. Zgorevanje plina je najčistejše, zato tudi ti kotli praviloma zahtevajo čiščenje zgolj po potrebi.
Gorilnik naj pregleda strokovnjak
Pri ogrevanju s kurilnim oljem ali zemeljskim plinom so vsaj enkrat letno potrebni pregled, nastavitev in morebitni servis gorilnika. Medtem ko kotle lahko očistimo sami ali pa to delo prepustimo dimnikarju, pa mora gorilnik pregledati in nastaviti usposobljen in pooblaščen izvajalec.
To ni nujno le za čim bolj varčno obratovanje ogrevalnega sistema – dobro nastavljen gorilnik lahko pomeni tudi do deset ali več odstotkov prihranka –, temveč tudi za zanesljivo in varno delovanje. Pri nastavitvi gorilnikov in za merjenje parametrov, kot so zrak, tlak črpalke goriva, sestavo in temperaturo dimnih plinov, vlek v dimniku, potrebuje serviser ustrezno merilno opremo. Serviserju, ki te opreme nima, v nobenem primeru ni priporočljivo zaupati nastavljanja gorilnika.
Vodni kamen na grelnikih
Kjer je voda, se tudi vodnemu kamnu težko izognemo, kar je pomembno pri vzdrževanju pretočnih in kombiniranih plinskih grelnikov. Ta se začne intenzivno izločati pri temperaturah, višjih od 60 °C, nabira pa se na stenah toplotnega prenosnika. Zato je priporočljivo, da je temperatura sanitarne vode med 50 in 60 °C, kar zadosti tudi higienskim in zdravstvenim razlogom.
Opozorilni znaki vključujejo manjši pretok vode, glasno pretakanje in šumenje ter daljši čas priprave vode. Tudi obloge vodnega kamna prispevajo k večjim toplotnim izgubam in večji porabi goriva, saj vodni kamen slabo prevaja toploto. Obenem obstaja tudi nevarnost, da grelnik postane netesen, zato je vsekakor priporočljivo, da ob prvih znakih pokličemo serviserja, usposobljenega za strokovno čiščenje grelnika.
Dimnikar ni le za srečo
Dimnik odvaja dimne pline ter zagotavlja vlek skozi kurišče kotla in prav tako zahteva redno čiščenje in vzdrževanje. Pri kotlih na trdna in tekoča goriva je čiščenje priporočljivo vsaj enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat v kurilni sezoni. Usposobljeni dimnikar bo poleg čiščenja dimnik tudi pregledal in opozoril na morebitne poškodbe.
Seveda pa je redno pregledovanje, vzdrževanje ter morebitno menjanje pomembno za vse elemente ogrevalnega sistema, tudi za merilne instrumente, kot so manometri in termometri. Če je vgrajen, je enkrat letno potrebno preveriti tudi delovanje varnostnega ventila na kotlu in na zaprti raztezni posodi. Tudi elastična gumijasta membrana v posodi se sčasoma postara in prične puščati vodo iz sistema. Opozorilni znak za raztezno posodo v okvari je izrazito nihanje tlaka v sistemu med mirovanjem in obratovanjem.
Prihranite z dobrim nasvetom
Ogrevalni sistemi ter vse druge okoliščine, ki vplivajo na porabo energije, se razlikujejo od objekta do objekta in kar deluje pri nekom, velikokrat ni pisano na kožo tudi drugim. Z učinkovito izrabo energije lahko prispevate k izboljšanju bivalnih razmer, nižjim stroškom za energijo, pa tudi k varovanju okolja.
Čeprav smo v Sloveniji znani po tem, da smo vsi strokovnjaki za vse, pa je strokoven nasvet pogosto nepogrešljiv. Vzpostavljena je svetovalna mreža energetskih strokovnjakov, ki v sklopu projekta Ensvet direktorata za energijo ministrstva za gospodarstvo vsem občanom strokovno, neodvisno in brezplačno svetujejo.
Majhne investicije za velik prihranek
Obnova ali menjava ogrevalnega sistema je velik zalogaj, še posebej, ker je takrat navadno priporočljivo zamenjati tudi okna in dodatno izolirati domovanje. Kljub temu pa obstajajo manjše investicije, ki lahko skupaj z rednim vzdrževanjem ogrevalnega sistema pomenijo tudi do 15 odstotkov prihranka energije:
Termostatski ventili naj bodo nameščeni v vsaj polovici vseh ogrevanih prostorov, predvsem večjih, nastavljeni pa naj bodo, da ohranjajo temperaturo na največ 21 °C.
Odbojniki med radiatorjem in steno bodo nekaj toplote, ki bi se sicer sprostila skozi zunanjo steno, vrnili nazaj v prostor. Naredite jih lahko tudi sami tako, da tanko stiroporno ploščo oblečete v aluminijasto folijo.
Reže in stike pri oknih zatesnimo s tesnilnim penastim trakom, ki ga nalepimo na okvir okna ali na okno, kjer se stikata.
Izolirane razvodne cevi in dvižni vodi od kotla do prostorov in radiatorjev ne bodo več po nepotrebnem ogrevali pomožnih prostorov, v katerih ne bivamo. Pomembno je, da so izolirane tudi vse cevi okoli peči, vključno s povratnimi vodi.
Namig
Temen ali črn dim je znak slabega izgorevanja, ne glede na vrsto energenta. To povzroča večjo porabo in večje stroške, obenem pa tudi po nepotrebnem onesnažuje zrak. Zato je potrebno redno čistiti tako dimnik kot kotel. Pri kotlih na trda goriva (polena, peleti, sekanci) mora biti les obvezno suh. Pri kotlih na plin ali kurilno olje pa mora serviser vsaj enkrat letno zamenjati šobo gorilnika ter nastaviti vse parametre izgorevanja. Za kakovostno gorenje pa je nujno zagotoviti tudi, da v kotel pride dovolj zraka.
Društvo Planet Zemlja je že tretje leto zapored preverjalo potratnost in ekološko osveščenost slovenskih občin ob novoletnem okraševanju. Občine smo razdelili v tri kategorije: do 3.000 prebivalcev, med 3.000 in 10.000 ter nad 10.000 prebivalcev. Gospodarska kriza in zmanjševanje proračunskih sredstev se pozna pri večini občin, ki so odgovorile na naš vprašalnik. Kljub temu pa bo petina vprašanih občin – vse iz kategorije največjih občin – , za novoletno okraševanje porabila več kot 15.000 evrov, ena celo 71.000 evrov.
Anketne vprašalnike smo kot ponavadi naslovili na vse slovenske občine, a se je nanj odzvala le slaba sedmina občin. Količina okraskov in energetska potratnost, ki je pri večini občin vezana na javno razsvetljavo, bo pri treh četrtinah občin ostala enaka kot v prejšnjih letih. Manj kot 5.000 kw/h bo porabilo 60 % sodelujočih občin. Novoletne lučke bodo dve tretjini slovenskih občin krasile od 15 do 30 dni, medtem ko bodo v večjih občinah žarele dlje – tudi do 38 dni.
V manjših občinah po večini ne okrašujejo z LED svetili, medtem ko imajo srednje in velike občine že večino ali vsaj polovico okrasnih svetil okolju prijaznejših in energetsko manj potratnih.
Ob prestopu v leto 2013 bodo pirotehnični izdelki zameglili nebo le v treh srednjih in treh večjih občinah, medtem ko ostale slovenske občine ognjemeta ne bodo imele.
Skupni stroški bodo pri veliki večini sodelujočih občin (70 %) na enaki ravni kot prejšnja leta, pri ostalih pa bodo zaradi manjšega okraševanja nižji.
