Pogosta so ugibanja glede tega, ali lahko ženske z
določenimi navadami vplivajo na spol svojega bodočega otroka. Obstajajo pa celo
znanstvene študije, povezane s to tematiko. Te se pogosto osredotočajo na povezavo
med otrokovim spolom in prehrano matere pred spočetjem.
Eno najbolj zanimivih raziskav s tega področja je pred nekaj leti izvedla biologinja Fiona Mathews, v njej pa je sodelovalo 740 britanskih nosečnic. Kot nakazujejo izsledki te raziskave, naj bi imele pomembno vlogo pri otrokovem spolu … banane!
Zakaj prav banane?
V okviru omenjene raziskave so bile analizirane prehranjevalne navade sodelujočih žensk leto dni pred samim spočetjem. Še posebej veliko pozornosti je bilo pri tem posvečene zadnjemu menstrualnemu ciklu pred zanositvijo. Na koncu, ko so tem podatkom dodali še informacijo o tem, ali je posamezna ženska rodila deklico ali dečka, se je izkazalo, da lahko uživanje večjih količin banan pred zanositvijo močno poveča verjetnost za to, da bo otrok moškega spola.
Kako je to mogoče? Skrivnost naj bi bil kalij – in prav
banane sodijo med živila, ki so najbolj bogata s tem mineralom. Po drugi strani
naj bi obstajala pri ženskah, ki pred zanositvijo niso uživale posebej veliko
hrane, bogate s kalijem, večja verjetnost, da rodijo deklico.
Lahko vplivajo tudi druge prehranjevalne navade?
Med drugim je bilo med isto raziskavo ugotovljeno tudi, da
se verjetnost za rojstvo dečka poveča tudi pri tistih ženskah, ki pred
zanositvijo uživajo bolj kalorično bogata živila. Ženske, ki niso imele navade
zajtrkovati, pa so po drugi strani pogosteje rodile otroke ženskega spola.
Seveda pa je treba tovrstne izsledke jemati s precej
previdnosti. Visoka korelacija med določenimi pojavi še ne pomeni
vzročno-posledične povezave. Tako ni pravega zagotovila, da boste zares rodili
deklico, če se pred nosečnostjo izogibate bananam oziroma večjim količinam
kalija – oziroma da bodo ljubiteljice banane zagotovo rodile dečka.
Če torej poskušate zanositi, naj bo vaša skrb v prvi vrsti posvečena temu, da uživate uravnoteženo prehrano, ki oskrbi vaše telo z vsemi pomembnimi hranilnimi snovmi. To bo imelo pozitiven vpliv tako na vaše zdravje kot na možnost za zanositev oziroma za to, da bo otrok zdrav – kar pa je, kot se verjetno strinjate, precej pomembnejše od tega, katerega spola bo …
Običajna rešitev v primeru kariesa je seveda zalivka. Ta
namreč prepreči nadaljnje širjenje okužbe in zajezi bolečino. Vendar pa se
moramo ob tem zavedati, da zalivka vendarle ni rešitev v dobesednem pomeni te
besede. Ne odpravi namreč škode, ki je nastala na zobu. A zdaj se zdi, da je
prof. Paul Sharpe, ki deluje v sklopu dentalnega inštituta na londonskem
Kraljevem kolidžu, prišel do resnične rešitve – zdravila, ki dejansko spodbudi
obnovo zoba.
Tideglusib – zdravilo, ki naj bi spodbudilo obnovo zobovine
Omenjeno zdravilo, ki bo morda v prihodnosti celo povsem nadomestilo zobne zalivke, se imenuje Tideglusib. Nanos tega zdravila lahko spodbudi telo k temu, da samo sanira poškodbo zoba, ki je nastala zaradi kariesa. Posledica nanosa Tideglusib sta namreč obnova dentina oziroma zobovine in ponovna mineralizacija.
Popolna obnova poškodovanega zoba že v nekaj tednih?
Kako sploh deluje Tideglusib? V osnovi gre za to, da zavre
delovanje encima, ki sicer sporoča telesu, da je tvorba plasti dentina, ki
običajno nastane na poškodovanem zobu, zaključena.
Posledično se ob uporabi Tideglusib tvorba dentina nadaljuje
in že kmalu naj bi ga bilo dovolj, da pride do popolne obnove zoba. Kot kažejo
trenutni izsledki, naj bi bila s pomočjo nanosa Tideglusiba obnova zoba, ki ga
je napadla zobna gniloba, možna že v nekaj tednih.
Najbolj zanesljiva izbira v vsakem primeru dobra ustna higiena
Če bo vse potekalo v skladu z načrti raziskovalcev, bi bil
lahko izdelek že zelo kmalu na tržišču. Čeprav gre vsekakor za razveseljivo
novico, pa naj to seveda ne bo izgovor za zanemarjanje ustrezne ustne higiene.
Najboljša rešitev za zobno gnilobo je seveda še vedno ta, da preprečite, da bi
se sploh pojavila.
Vitamin D je eden izmed najpomembnejših vitaminov za naše zdravje – na primer za močne kosti in zobe ter za močan imunski sistem. Ker obstaja še posebej v zimskem času zaradi manj sončne svetlobe povečano tveganje za pomanjkanje tega vitamina, se mnogi odločijo za prehranska dopolnila (ta običajno vsebujejo vitamin D3). Čeprav je to v večini primerov smiselna odločitev, pa morate vendarle paziti, da z odmerki ne pretiravate.
Kakšni so priporočljivi dnevni odmerki?
Koliko vitamina D3 torej jemati? Odmerek mora biti vedno individualno prilagojen, zato se pred začetkom uporabe priporoča posvet z zdravnikom oziroma s farmacevtom. Večinoma se sicer svetuje odmerek 50 mikrogramov ali 2000 mednarodnih enot (pogosto se uporablja oznaka IU, ki označuje »International Unit«). Manjše doze lahko sicer pripomorejo k zaščiti kosti, vendar pa običajno ne zadoščajo za optimalen vpliv na krepitev imunskega sistema.
Tveganje, da bi vnašali toliko vitamina D3, da bi se v telesu nakopičile potencialno strupene količine, je sicer zelo majhno, pa vendarle je tudi tu pomembno, da sledite smernicam varne uporabe. Načeloma velja za zgornjo še varno mejo vnosa odmerek 4000 mednarodnih enot na dan. Pri vitaminu D3 sicer ni nujno, da ga dodajamo vsak dan, ampak lahko namesto tega vzamemo sedemkratni odmerek tudi zgolj enkrat tedensko.
Tipični znaki previsokih količin vitamina D v telesu
Zagotovo boste dobili najbolj natančne informacije o tem, ali je določene snovi v vašem telesu preveč ali premalo, če se izvede analiza vzorca krvi. Podobno velja tudi za ugotavljanje količine vitamina D v telesu.
Zaradi pretiravanja z vitaminom D lahko pride med drugim tudi do previsokih ravni kalcija, kar je lahko precej nevarno. Simptomi povečane količine kalcija v telesu med drugim vključujejo prebavne težave (bolečine v trebuhu, diarejo ipd.), povečano utrujenost, omotičnost, zmedenost, povečano žejo in zelo pogosto potrebo po uriniranju. Tudi mnogi drugi simptomi, tipični za vnos previsokih odmerkov vitamina D, so povezani z vplivom, ki ga ima to na raven kalcija v telesu. Tako lahko na primer pride tudi do pomanjkanja apetita.
Tu je smiselno omeniti še, da lahko tudi preveč vitamina D – podobno kot pomanjkanje tega vitamina – privede do težav s kostmi. To naj bi bilo povezano z dejstvom, da preveliki odmerki vitamina D povzročijo upad ravni vitamina K2 v krvi – ena izmed najpomembnejših nalog vitamina K2 pa je ta, da poskrbi, da kalcij ostane v kosteh. V skrajnih primerih lahko prevelike količine vitamina D povzročijo tudi povečano nevarnost za težave z ledvicami.
Če torej jemljete vitamin D v obliki prehranskega dopolnila in doživljate katerega izmed omenjenih simptomov, je torej vsekakor smiselno, da o tem čim prej obvestite svojega zdravnika.
Znano je, da manj vožnje z lastnim avtomobilom in več
uporabe javnega prevoza pripomore k čistejšemu okolju. Vendar pa lahko to
obenem bistveno zmanjša odstotek pretežkih posameznikov znotraj določene
populacije. Do te ugotovitve so pred nedavnim prišli tudi raziskovalci z
Univerze v Illinoisu.
Dokaz, da resnično šteje prav vsaka telesna aktivnost
Namen
raziskave je bil preučiti povezavo med pogostostjo uporabe javnih prevoznih
sredstev in debelostjo. Kot se je izkazalo, obstaja izredno močna korelacija
med normalno telesno težo in pogostejšo uporabo javnega prevoza. Že majhno
povečanje števila uporabnikov javnega prevoza lahko pomembno vpliva na odstotek
debelosti znotraj posameznih skupin.
Čeprav
se torej še vedno vozite, naj bi že samo dejstvo, da morate priti do posameznih
postajališč, pomembno pripomoglo k ohranjanju zdrave telesne teže. Posamezna
pot sicer mogoče ni dolga, vendar se te razdalje vseskozi seštevajo. Mnogokrat
so se posamezniki, ki bi bili sicer ves dan praktično neaktivni, prisiljeni
vsaj malo gibati prav zaradi uporabe javnega prevoza.
»Urbana dieta«: uporaba javnega prevoza vpliva tudi na nakupe
Kot
je mogoče domnevati, pa naj bi obstajali tudi drugi dejavniki, zakaj pogostejša
uporaba javnega prevoza običajno pomeni manjšo verjetnost za debelost pri
posameznikih. Eden izmed njih naj bi bil na primer ta, da so ljudje takrat, ko
uporabljajo javni prevoz, v živilskih trgovinah precej bolj premišljeni pri
izbiri hrane, kot če gredo v trgovino z lastnim avtomobilom. Zavedajo se
namreč, da bodo morali nato nakupljeno hrano tudi nekako spraviti domov.
Nekateri imenujejo ta fenomen kar »urbana dieta«.
Učinkovit javni prevoz predpogoj za njegovo pogostejšo uporabo
Ponekod v tujini se sicer porast storitev, kot je na primer Uber, vse večkrat uporablja kot izgovor za zmanjševanje sredstev, namenjenih izboljševanju javnega prevoza. Vendar pa navedeni podatki kažejo, da razvita infrastruktura na področju javnega prevoza ni zgolj investicija v bolj zdravo okolje, ampak tudi v bolj zdravo prebivalstvo.
Pri povišanem holesterolu si lahko uspešno pomagate z določenimi naravnimi možnostmi – nekatere izmed najboljših boste našli v nadaljevanju. Še preden pa jih naštejemo, naj spomnimo, katera sta dva najpogostejša razloga za povišan holesterol: živalski izdelki in stres. Čeprav je lahko narava naša velika zaveznica pri blaženju številnih zdravstvenih težav, pa je za dolgoročno izboljšanje pogosto potrebno razčistiti s samimi vzroki.
Zeleni čaj
Katehin, najpomembnejši polifenol v zelenem čaju, je odličen
antioksidant, ki blaži številne težave z zdravjem in pomaga pri zmanjševanju
tveganja za mnoge bolezni. Tako lahko pitje zelenega čaja med drugim pomaga
tudi pri zniževanju količine škodljivega
LDL-holesterola v telesu.
Artičoke
Čeprav imajo artičoke številne pozitivne vplive na zdravje, je eden izmed njih še posebej izrazit, in sicer pozitiven vpliv na jetra. Ker holesterol nastaja prav v naših jetrih, ni posebej presenetljivo, da lahko tudi artičoke pripomorejo k znižanju ravni slabega holesterola.
Ingver
Verjetno poznate kar precej situacij, v katerih si je mogoče
pomagati z ingverjem. To je na primer izvrstna rešitev za prebavne težave, za
lajšanje simptomov prehlada, za lažje hujšanje itn. Med mnoge blagodejne učinke
ingverja pa sodi tudi dejstvo, da je zelo koristen za tiste, ki se spopadate s
povišanim holesterolom.
Česen
Podobno kot v primeru previsokega krvnega tlaka lahko tudi
pri povišanem holesterolu pomaga česen – zagotovo eno najbolj zdravih živil.
Pozitivni vplivi česna so tudi tu povezani predvsem z alicinom – ključno
sestavino, ki jo vsebuje.
Žafran
Uporaba žafrana pripomore k barvni popestritvi številnih
jedi, saj gre za začimbo, ki poskrbi za sončen rumenkast odtenek. Vendar pa to
še zdaleč ni edino, kar žafran zmore. To je začimba, ki je med drugim odlična
naravna pomoč pri zniževanju holesterola oziroma nasploh pri zaščiti vašega
srčno-žilnega sistema.
Pegasti badelj
Ob omembi pegastega badlja seveda mnogi najprej pomislijo na jetra. Res gre za dodatek, ki je še posebej priljubljen za preprečevanje resnejših težav z jetri. To pa pomeni, da lahko koristi tudi tistim, ki ste zaskrbljeni zaradi povišanega LDL-holesterola.
Kako daleč seže prijateljska vez med živaljo in človekom? Govoril bom o rešiteljici Tamari in kobili Belli. To zelo divjo kobilo je Tamara, takrat 16-letno dekle, rešila gotove smrti. Danes ji to Bella vrača z velikim srcem. Tamara se nikoli ni srečala z divjim konjem, je pa imela nekaj jahalnih izkušenj iz kluba. Z ljubeznijo sta se povsem združili in obe zaživeli novo življenje.
Obisk pri Tamari
Ob pozdravu
Tamare in njene prijateljice sem slišal prijetno hrzanje konj. Šli smo do
pašnika z Bello in Šargom. To je prvi
konj, ki ga je imela Tamara v klubu, ko se je začela učiti dela s konji. Dekleti
sta se lotili priprave konj. Jaz sem se spoznaval z Bello. Bila je mirna kobila,
poteze na obrazu so izžarevale radovednost, toplino in prijaznost. Navdušila me
je. Ponudil sem ji kos suhega kruha. Hvaležno ga je vzela iz roke in ga
pohrustala. Kmalu je na travniku ob gozdu Bella pokazala, kaj zna. Tega nisem
videl nikjer. Cirkuški konji so že dvigovali noge in plesali, Bella pa je
pokazala več!
Ko Bella ne uboga pogleda vstran
Konj in jezdec zlita v eno
Bili sta
nežni in zliti druga z drugo. Bella se ponosno postavi in naredi pozdrav s prednjo
nogo. Opazil sem, da dekleti ne potrebujeta sedla. Sledila je nagrada in zadovoljni
pogled lastnice ter njenega konja. Pošalil sem se, da se samo še objeti ne
znata. A bi bilo bolje, če bi zaprl usta. Takoj ko sem to rekel, je sledil
romantičen objem. Skoraj bi pozabil fotografirati, tako sem se zatopil v
prizor. To še ni vse. Na koncu sta se poljubili. Nežen in pozoren je bil ta
poljub POLTONSKE ŽIVALI! Sledila je nagrada, Bella je uživala v žvečenju
jabolk. Nato se je elegantno priklonila. Nasmehnil sem se, ker je poredno izkoristila
priložnost in hlastnila po sveži travi. Tudi ona zna poskrbeti zase. Najlepše
je bilo, ko se je ulegla na travo in se prepustila Tamarinemu božanju.
Predstavil bom utrinek njunega življenja
Tamara ima rada živali, jahati je začela že pri 13 letih. Zelo je želela konja, a ga ji mama ni dovolila imeti. Nasprotovala je. Proti temu se je dekle borilo s svojo jekleno voljo. Zelo so jo podpirali oče in sorodniki. Težko ji je bilo, imela je grozen občutek. Bella je bila zapisana zakolu. Tamara jo je želela rešiti pred gotovo smrtjo. Dejstvo nevarnega, podivjanega konja je mirno sprejela. Na začetku jo je bilo strah. Nikoli ni delala s podivjanim konjem. Zavedala se je dejstva, da je zanjo edini rešitelj. Trdno je ohranjala močno voljo. Pred prihodom konja domov sta z očetom postopoma pripravila mamo na Bellin prihod.
Ob prihodu Belle so se v dekletu pojavili mešani občutki veselja in strahu. Bala se je mamine reakcije, saj jo ima zelo rada. Ni je želela obremenjevati s konjem. Z Bello sta vražje prebrisani in z vsemi žavbami namazani dekleti, zato sta tudi mamo kaj kmalu ukrotili. Ob prihodu Belle v sončnem marčevskem popoldnevu so bili vsi srečni in nasmejani, le mama je bila tiho. A se je tudi ona čez čas sprijaznila in se ujela z Bello – ti šment, le kdo bi si mislil?! Mama se je z Bello ujela v trenutku, ko je bila z njo čisto sama doma in jo je morala nahraniti. Kot vsak dober kuhar tudi ona ve, kako je, če si lačen. Tako je z dobrim srcem nahranila Bello in poskrbela zanjo. Ker pa je Bella konj z močnim karakterjem konj in potrebuje veliko pozornosti, si verjetno z mamo še ne zaupata povsem, saj se ne videvata pogosto.
Tamara in Bella sta danes najboljši prijateljici, kar sestri. Pa ni bilo vedno tako. Na začetku je mislila, da s konjem ne bo nič dosegla. Zelo težko je pridobivala Bellino zaupanje. Bala se je njenih brc, pobegov, podivjanosti, Bella se je bala okolice in njenih odzivov. Danes pa je popolnoma drugače. Njuno zaupanje je zelo močno, skupaj dopolnjujeta druga drugo, se učita. Najraje izvajata različne trike in akrobacije. Tamari ni samo do jahanja, veliko da tudi na notranjo kakovost in razvoj konja. Belli veliko pomeni njena družba. Veliko časa preživi z njo, tudi ko ima Tamara kakšna delovna opravila. Skupaj poprimeta za vsako delo, radi gresta tudi na sprehod, še raje se skupaj pocartata. Med izvajanjem Trick trainingov sta prava atrakcija za ljudi, ki ju opazujejo z odprtimi usti in sploh ne morejo verjeti, kako je lahko tako podivjano in poltonsko žival spremenila v krotkega zvestega kužka. Med njima so se razvili harmonija, spoštovanje ter radosti zabave in učenja.
Vez med konjem in jezdecem
Kdor ima
konja s srcem in ljubeznijo, lahko splete z njim močno vez. O tem sem se
prepričal pri Tamari. Tega, kar zna njena kobila, nisem videl nikjer. Niti
toliko ljubezni in sodelovanja med jezdecem in konjem ne. Tamara mi je zaupala,
da je dresura Trick training zelo redka. Kasneje mi je povedala še veliko
stvari, ki dodatno utrjujejo vez med jezdecem in konjem. Tamara ima prav. Za
začetnike so najbolj pomembni potrpežljivost, volja in veliko upanja, kajti
konj je žival in ne predmet, je zrcalo lastnika. Zelo je pomembna harmonija, da
se vzpostavijo stiki, v veliki meri ljubezen. Tamara in Bella sta dokaz, da se
da vse rešiti brez jeze in agresije. Pomembno je poslušati drug drugega. Imeti
konja je zelo velika odgovornost! To ni zlata ribica, je poltonska žival, ki te
lahko ubije z eno samo usodno potezo.
Kot vse
povsod so tudi tukaj dobri in slabi trenutki. Najboljši trenutki za dekleti so
druženje, cartanje in jahanje brez vsega. Sedlo in stremena so jezdecu v veliko
pomoč, da se obdrži na konju. Bella je bila zelo divji konj. Danes lahko
vidimo, da sta se združili in jahata brez sedla ter opreme, si zaupata, pazita
druga na drugo. Ko se odpravita na ježo brez sedla, morata zaupati druga drugi.
Tamara mora njej zaupati, da ne bo ponorela, jo vrgla ali ubila, ona pa ji mora
zaupati, da se lahko ob njej počuti varno. Tudi jaz sem se lahko brez težav
usedel na Bellin hrbet, brez sedla. Bila je mirna in zaupljiva. Med njune dobre
trenutke sodita tudi delo in učenje s konjem ter da drugim pokažeta, kaj znata.
Zelo je bilo zanimivo, ko sem ju opazoval, kako se pogovarjata. Z nežnim in
prav posebnim hrzanjem je Bella Tamaro večkrat poklicala k sebi. Ko sem v
tistem trenutku Bello pogledal v obraz, sem opazil veliko pozornosti in
skrbnosti ter čisto posebno obrazno mimiko. Slišal sem že različna konjska
hrzanja, takšnega, kot ga ima Bella, ko pokliče Tamaro, pa še nikoli. Tamara se
vedno toplo odzove na Bellin klic in obratno.
Nikoli ne
gre brez slabih trenutkov. Za Tamaro in Bello so slabi trenutki takrat, ko se
Bellči poškoduje. Takrat ji je zelo
hudo. Takšnih trenutkov je bilo v preteklosti več, saj ji Bella še ni zaupala,
in verjetno je bilo takrat Belli vseeno, če poškoduje Tamaro. Danes si tako
zaupata, da takšnih trenutkov skoraj ni. Jezdita brez sedla, Tamara lahko tudi
stoji na Belli, kar vidimo tudi na fotografiji. Sploh vemo, koliko zaupanja,
ljubezni, volje in poguma je potrebnih za vse to? Da, ti dve sta res odlični.
Tamari je v veliko podporo tudi njena najboljša prijateljica Leja, z njeno
pomočjo sem spoznal Tamaro in Bello. Obema želim veliko prijetnih dogodivščin z
Bello.
Po mrzli zimi, ponekod je bil vrt sicer le kratek čas pod snežno odejo, nas višje temperature in več sončnih dni opominjajo na prebujanje narave. V mesecu marcu že začnemo s pripravami na novo vrtnarsko sezono. Velikost vrta ni tako pomembna, kot je pomembno to, da si vsaj nekaj hrane pridelamo sami in imamo na voljo svojo domačo zelenjavo, za katero nedvomno vemo, kako je pridelana.
Zelenjavni vrt
Ko nam vremenske razmere dopuščajo, zavihajmo rokave, kajti na vrsti je plitvo prekopavanje vrta. Ob tem ga pognojimo s kompostom, hlevskim gnojem ali z ustreznim drugim gnojilom. Lahko pa se odločimo in vrta prav nič ne okopljemo, ampak samo rahlo pregrabimo površino in jo očistimo odmrlih rastlinskih ostankov ter morebitnega kamenja. Po setvi semen ali saditvi sadik je v vrtu, za katerega smo se odločili, da ga ne bomo prekopavali, nujno zastreti tla s slamo, pokošeno travo ali časopisnim papirjem. Z zastiranjem tla ne bodo tako izpostavljena vremenskim vplivom in ne bodo zbita.
Pripravimo si načrt kolobarjenja, kako bomo izmenjevali vrtnine. Pravilno načrtovan kolobar namreč pripomore k ohranjanju in celo izboljšanju rodovitnosti tal, preprečuje pa tudi širjenje škodljivcev, plevelov ter bolezni. Če bomo gnojili s hlevskim gnojem, seveda pognojimo le del vrta, saj del vrta pustimo za rastline, ki hlevskega gnoja ne prenašajo najbolje. V praksi vrt razdelimo na tri t. i. poljine. Prvo poljino pognojimo in nanjo sejemo vrtnine, ki hlevski gnoj dobro prenašajo, to so zelje, cvetača, ohrovt, listnati ohrovt, paradižnik, paprika, jajčevec, kumare, buče, bučke, melone in lubenice.
Na drugi poljini, ki smo jo lansko leto gnojili, lahko letos sejemo vrtnine, ki hlevskega gnoja ne prenašajo najbolje. Take vrtnine so: korenček, peteršilj, redkvica, rdeča pesa, redkev, kolerabica, blitva, špinača, solatnice itd. Tretja poljina pa je tista, ki že dve leti ni bila gnojena s hlevskim gnojem. Če do zdaj nismo imeli tako razdeljenega vrta, bomo to lahko v celoti izpeljali naslednje leto. Na tej tretji poljini lahko sejemo rastline, kot so zelišča, cvetlice pa tudi bob, grah, fižol, leča, čičerika, čebula in česen.
Pripravimo
si gredice in prehode med njimi ter opravimo prve setve. Sadimo lahko namreč že
bob, grah, česen, čebulo, od sredine marca dalje pa tudi že cvetačo, zelje,
blitvo, por in solato. S setvijo pa nikar ne hitimo, temveč to opravimo v primernem
času.
Pri setvi
smo pozorni na to, da medsebojno izmenjujemo vrtnine, ki ustvarjajo globok
koreninski sistem, s tistimi, ki imajo plitkega. Le tako bomo lahko dosegli
izkoristek hranil, ki so v različnih plasteh zemlje. Priporočljivo pa je tudi,
da pozornost namenite tudi dobrim in slabim sosedam posamezne vrtnine.
Dobri in slabi sosedje
Nekatere vrtnine se medsebojno bolje prenašajo kot sosede na vrtu in zato bolje uspevajo. Na primer: za bučke so dobri sosedje bazilika, fižol, čebula, kapucinka, rdeča pesa in koruza, slabe sosede pa so kumare.
Korenčku so
dobri sosedje endivija, grah, česen, zelje, kreša, por, redkvica, paradižnik, blitva
in solata, slaba pa meta ter nov posevek korenčka.
Solati in
endiviji so dobri sosedje grah, kumare, špinača, paradižnik, fižol, redkvica,
redkev in rdeča pesa, v svoji bližini pa ne preneseta zelene ter peteršilja.
Rastline, ki
so v sorodu, naj ne rastejo v neposredni bližini, prav tako naj si v kolobarju
ne sledijo. Tako, na primer, na gredico, kjer je lani uspeval paradižnik, letos
ne bomo sadili krompirja. Krompirjeva ali paradižnikova plesen napada obe
rastlini. Klice, ki so od lani ostale v zemlji, bi letos napadle krompir.
Združene setve
Zanimive so
tudi združene setve, ko na isti gredici rasteta dve vrtnini. Omogočajo nam
dobro izkoriščanje prostora in tudi bolj zdravo ter okusno zelenjavo. Med
jagode posadimo česen in bomo imeli manj težav z listno pegavostjo jagod, med
paradižnik pa zelje (vendar ne rdečih sort), ohrovt ali katero drugo kapusnico.
Med korenčkom lahko raste solata in podobno. Med paradižnik lahko sadimo zelje,
ohrovt, kolerabico in por. Tako bomo imeli manj težav s kapusovim belinom in s
porovim moljem.
Varovalne cvetlice, zelišča in dišavnice
Na vrt
vsekakor sodi sivka. Njen prijeten vonj ima tudi to dobro lastnost, da odganja
molje, v vrtu pa listne uši. Pred temi škodljivci varuje tudi enoletnica
kapucinka.
Žametnica je
znana in priljubljena enoletna cvetlica, ki hvaležno cveti od pozne pomladi do
jeseni. Polepša vsak vrt in prispeva k ohranjanju zdravih ter rodovitnih tal.
Šetraj varuje fižol pred nadležnimi črnimi ušmi. Tudi timijan odvrača uši,
poleg tega pa še kapusovega belina. Če v bližino kopra sejemo peso, solato ali
peteršilj, naj bi seme bolj zanesljivo vzkalilo.
Tako česen deluje proti bakterijam in glivam ter odganja miši, zato ga v manjših skupinicah posadimo po vsem vrtu, tudi po okrasnem. Pazimo samo, da ga ne posadimo zraven graha, fižola in zelja, saj je tem slab sosed. Korenine špinače ugodno vplivajo na tla, sam vonj špinače pa odganja škodljivce, med njimi tudi bolhače. Spodbuja rast vseh vrtnin. Boreč varuje kapusnice in odvrača polže. Koprc vpliva na boljšo kalivost semen. Sivka odvrača mravlje in uši. Drobnjak preprečuje širjenje in razvoj pepelastim plesnim. Timijan odganja polže in uši. Vse omenjene je priporočljivo sejati/saditi po vsem vrtu. Proti voluharju sadimo/sejemo česen, cesarski tulipan, bob, križnolistni mleček in medeno deteljo. Po vsem vrtu naj v manjših skupinah rastejo tudi žametnica, ognjič in kapucinka.
Sadni vrt
Mesec marec
lahko izkoristimo za redno obrezovanje jablan in hrušk. Z rednim obrezovanjem
poskrbimo, da je krošnja dovolj osvetljena in zračna, kar vpliva na dozorevanje
plodov. Pri obrezovanju pazimo predvsem na to, da na drevju ostane dovolj
cvetnih listov in tudi listih brstov, saj bomo le tako lahko v jeseni nagrajeni
s plodovi.
Pri rezi
velja tudi to pravilo, da če odrežemo vrhnji, vodilni brst, to vpliva na rast
brstov ali poganjkov pod njim: če ga odrežemo, bodo močneje pognali stranski
brsti ali poganjki, ki so pod vrhnjim.
Pomlad je tudi čas, ko lahko sejemo nove sadike sadnega drevja in grmovnice. Pognojimo na novo posajene sadike in tudi starejša drevesa. Drevesa pod obodom krošnje pognojimo s kompostom, hlevskim gnojem ali z drugim ustreznim gnojilom.
Med
spomladanska opravila sodi tudi pomlajevanje starih sadnih dreves.
Drevesa, ki
so zelo visoka, le s težavo oskrbujemo in obiramo sadje. Ko pa se drevo stara,
je praviloma tudi rodnost manjša, plodovi so manjši in slabše kakovosti. Ukrep,
s katerim bomo drevesu podaljšali življenjsko dobo in ga lažje oskrbovali, je pomlajevanje
dreves.
S staranjem
se začne tudi postopno odmiranje drevesa. Ta dva procesa lahko zaustavimo z
močno rezjo. Z uspešnim pomlajevanjem lahko taka drevesa, ki bi sicer počasi
propadala, gojimo še nekaj desetletij. Sam uspeh pomlajevanja je odvisen od
pravočasnega začetka procesa pomlajevanja, zato ga začnemo v času staranja in
ne odmiranja drevesa.
Pri
pomlajevanju je tako pomembna močna rez, vendar brez ustreznega gnojenja ne
bomo dosegli želenega rezultata. Z gnojenjem namreč spodbujamo rast koreninskega
sistema. Pri pomlajevalni rezi je navadno treba izrezati (skrajšati) vrh,
skrajšati ogrodne veje, izrežemo tudi suhe in poškodovane veje. Vse rezne
ploskve zamažemo s cepilno smolo.
Varuhi vrta
Čeprav smo v
teh mesecih polno zaposleni z delom, pa nikar ne pozabimo tudi na t. i.
koristne živali. Če bomo privabili v vrt nekatere živali, bomo imeli namreč
precej manj težav s škodljivci. Veliko vrst ptičev nam lahko pomaga pri
varovanju sadnega drevja in grmičevja, ker se hranijo z gosenicami in drugimi
na vrtu nezaželenimi gosti. Če jih pozimi hranimo v krmilnicah, se bodo tudi
čez poletje radi vračali v okolico hiše, vrta, kjer bodo prav tako iskali hrano,
zato jim lahko posejemo sončnice, da se bodo tako še bolj zadrževali v
neposredni okolici vrta. V vročih dneh jim lahko v plitve posode ali podstavke
za rože natočimo vodo in tako še dodatno poskrbimo zanje – ribeza, malin,
češenj, paradižnika in še česa se ptice namreč lotijo predvsem zaradi žeje.
Čeprav nam bodo morda res nekaj škode povzročile s svojo prisotnostjo, je ta
zelo majhna v primerjavi s koristnim delom. Na sadnih drevesih, če jih imamo na
vrtu ali v bližini, jim lahko postavimo valilnice.
Poleg ptičev
so zelo koristni ježi, žabe in krastače, ki prav tako uničijo veliko
škodljivcev, predvsem polžev ter črvov, pa tudi nekaterih insektov. Zelo
pomembna, koristna in dobrodošla žuželka na vrtu ter v okolici je prav gotovo
pikapolonica, saj se prehranjuje z listnimi ušmi. Pikapolonicam lahko ravno
tako postavimo posebne »hišice«, ki jih imajo za zatočišče. Med koristnimi
živalmi so še muhe trepetavke, tančičarice, najezdniki in strigalice.
Okrasna trata
V tem
spomladnem obdobju se moramo posvetiti tudi okrasni trati. Prvo redno opravilo
je zračenje travne ruše. Travno rušo najprej pograbimo, tako da odstranimo
odmrle rastline, nato pa z vilami prebodemo trato in jo na rahlo privzdignemo.
S tem bomo izboljšali zračnost tal in zmanjšali zbitost, zaradi česar bo trata
bolje uspevala. Lepa okrasna trata ima predvsem dva večja sovražnika, ki onemogočata,
da bi bila zelena in gosta. Gotovo ju vsak pozna: prvi je plevel, drugi pa mah.
Plevel v
trati moramo redno odstranjevati, saj lahko le tako preprečimo, da se nam ne razraste
in prekrije vso zelenico. Če je plevela malo, ga lahko odstranimo ročno, pri
tem pa pazimo, da odstranimo tudi korenino. Če korenine ne odstranimo, nam iz
nje kaj lahko spet požene plevel. Veliko plevela pa lahko odstranimo tudi z
redno košnjo, ki plevele izčrpava. Mah je ravno tako velik problem na
marsikateri trati. Navadno se pojavi tam, kjer trava zaradi neugodnih talnih
razmer ne raste ali pa je propadla. Za mah namreč velja, da najbolje raste tam,
kjer druge rastline ne uspevajo najbolje, to je na kislih, senčnih in slabo
prepustnih tleh. Zato ne zadostuje, da se znebimo samo mahu v trati, temveč
moramo tudi preprečiti vzrok, zaradi katerega je do pojava mahu prišlo. Za
odstranjevanje mahu lahko uporabimo kar železne grablje in ga pograbimo. Ob
novi setvi ali dosejevanju na prazna mesta po odstranitvi mahu ali plevela
poleg semena dodamo tudi kremenčev pesek, s čimer povečamo odcednost tal.
Dandanes je mnogim zelo težko usklajevati različne
obveznosti. Da bi pridobili vsaj malce časa, se številni odločijo za
zmanjševanje količine spanca, kar pa ni najboljša poteza. Kot je znano, namreč pomanjkanje
spanja pogosto povzroči težave z zbranostjo. Čeprav imate navidezno več časa,
to ne pomeni kaj dosti, če se morate s posameznimi nalogami ukvarjati precej
dlje, kot če bi bili spočiti. Seveda pa lahko na dolgi rok kronično pomanjkanje
spanca prinese tudi težave s spanjem.
Kljub vsemu povedano pa lahko morda vsaj v določeni meri
ublažimo težave, ki so povezane z manjšimi količinami spanja, kot bi ga naše
telo v resnici potrebovalo. Ekipa raziskovalcev z različnih ameriških univerz
se je namreč pred kratkim dokopala do zelo zanimivega odkritja, ki bo zagotovo
koristilo mnogim …
Kako se sploh lotiti treninga čuječnosti?
Raziskovalci so ugotovili, da ima lahko 10 minut treninga čuječnosti podoben učinek kot 44 minut spanja. Tako lahko torej »prihranimo« 34 minut. S treningom čuječnosti so seveda mišljene različne »vaje«, na primer meditativne ali dihalne tehnike ipd. Bistvo je predvsem v tem, da se poskušate osredotočiti na tukaj in zdaj. Mnogim denimo pomaga, da se osredotočijo na povsem konkretne dražljaje okoli sebe. Katere barve in oblike vidite? Katere zvoke zaznavate? Kako topel/hladen je zrak okoli vas? Kakšni so predmeti, ki vas obdajajo, na otip? Če se osredotočite na te zelo osnovne čutne zaznave, vam bo to zagotovo pomagalo, da se umirite in da postanete bolj zbrani.
Če ste utrujeni kljub temu, da spite dovolj, ta tehnika ne bo imela pravega
učinka
Do navedene ugotovitve so sicer ameriški raziskovalci prišli
s pomočjo dveh eksperimentov, v katerih so sodelovali zelo zaposleni podjetniki.
V sklopu raziskave so se preverjali vplivi stresa, spalne navade in pogostost
izvajanja treninga čuječnosti (oziroma ali sploh kdaj izvajajo tovrstne vaje).
Ugotovljeno je sicer bilo, da pri tistih, ki načeloma spijo dovolj, vendar so
še vedno pogosto utrujeni, trening čuječnosti ni imel pravega učinka. Najboljši
učinki so se pokazali pri tistih posameznikih, pri katerih je bilo mogoče
govoriti zgolj o rahlem pomanjkanju spanja.
Zadostne količine kakovostnega spanca na dolgi rok še vedno zelo pomembne
za zdravje
Čeprav je ta »trik« po eni strani lahko zelo koristen, pa pazite, da to ne postane izgovor za to, da lahko odslej ostajate pokonci še dlje. Čeprav lahko z določenimi metodami nekoliko omilimo posledice občasnega pomanjkanja spanja, pa za zdravje zagotovo ni najbolje, da svojemu telesu na daljši rok ne privoščite počitka, kot si ga zasluži.
Alergija na mleko ali laktozna intoleranca je poleg alergije na jajca najpogostejša alergija pri otrocih. Ko se pojavi, smo starši pogosto v dilemi, kaj pripraviti novopečenemu alergiku, saj so mleko in mlečni izdelki pogoste sestavine številnih izdelkov ter jedi. Vendar pa na tržišču obstaja polno nadomestkov za mleko, s katerimi se da pripraviti popolnoma enakovredne jedi. Z rastlinskimi napitki, rastlinsko smetano in margarinami brez mleka bodo vaše jedi prav tako okusne kot »originali«, pa še bolj zdrave in manj kalorične bodo.
Bučna juha s pomarančo in timijanom
Sestavine:
1 kg oranžne buče
2 žlici olivnega olja
2 srednje veliki čebuli
2 stroka česna
1,5 l vroče zelenjavne ali kokošje jušne osnove
sok in lupinica 1 bio pomaranče
3 žlice timijana
sol
poper
150 ml kokosovega napitka
Priprava:
Bučo
olupimo in narežemo na manjše kocke. Čebulo in česen drobno nasekljamo. V
velikem loncu na olivnem olju prepražimo čebulo, da se nekoliko zmehča. Dodamo
česen in bučo ter med mešanjem dušimo še 2 minuti.
Prilijemo
juho in pomarančni sok, dodamo nastrgano pomarančno lupinico in 2 žlici
timijana. Pokrijemo in na rahlem ognju kuhamo približno 20 minut, da se buča
zmehča.
Odstavimo
z ognja in vsebino s pomočjo paličnega mešalnika spasiramo v gladko kremno
juho. Začinimo s soljo in poprom. Prilijemo še kokosov napitek in narahlo
kuhamo še 3–5 minut.
Potresemo
s preostalim timijanom. Postrežemo s kosom pirinega kruha.
Nasvet:
Zelenjavno
jušno osnovo najpreprosteje naredimo tako, da vreli vodi dodamo doma
pripravljeno »vegeto« iz jušne zelenjave ali bio zelenjavno jušno kocko brez
mononatrijevega glutaminata.
Namesto kokosovega napitka lahko dodamo tudi kokosovo mleko, katerikoli rastlinski napitek ali rastlinsko smetano za kuhanje. Juha je primerna praktično za vse alergike in celiakaše. Ker so navadno buče večje, lahko skuhamo tudi več juhe, jo prelijemo v posodice, ki jih dobro zapremo, in jo preprosto zamrznemo.
Široki rezanci z lososom in smetano
Sestavine:
50 g margarine brez
mleka/kokosovega olja ali
3 žlice olivnega olja
150 g prekajenega
lososa (če je mogoče iz
kontroliranega ekološkega
ribogojstva)
200 ml riževe smetane za
kuhanje
muškatni orešček
sol
400 g širokih rezancev
Priprava:
V
vreli osoljeni vodi skuhamo široke rezance po navodilih z embalaže. V kozici
segrejemo margarino ali olje, dodamo na koščke narezanega lososa, smetano, sol
in muškatni orešček. Na hitrico prevremo. Kuhane rezance odcedimo in stresemo k
omaki. Dobro premešamo, nad ognjem kakšno minuto še pokuhamo in postrežemo še
vroče.
Nasvet:
Gre
za lahek, zdrav in hitro pripravljen obrok. Če vzamemo testenine brez jajc in
glutena, je jed primerna tudi za celiakaše, alergike na pšenico in jajca ter za
ljudi na kandida dieti. Namesto riževe smetane lahko izberemo katero koli drugo
rastlinsko smetano za kuhanje.
Preprosta čokoladna pita za čokoholike
Sestavine
za testo:
125 g margarine brez mleka
80 g rjavega sladkorja
250 g polnovredne pirine
moke
2 rumenjaka
majhen ščepec soli
4 žlice hladne vode
Sestavine za nadev:
300 ml riževe smetane za
stepanje
majhen ščepec soli
110 g zmehčane margarine
brez mleka
450 g temne čokolade brez
mleka
100 ml kokosovega napitka
kakav v prahu za posip
Priprava:
Maslo,
sladkor in sol penasto vmešamo. Dodamo moko in rumenjake ter premešamo, da
dobimo drobtinasto zmes. Prilijemo hladno vodo. Na hitro pregnetemo, oblikujemo
v kepo ali svaljek, zavijemo v plastično folijo in položimo v hladilnik za
najmanj 1–2 uri (še bolje v zamrzovalnik za 1 uro).
Testo
narežemo na 6–7 mm debele rezine in z njimi obložimo okrogel pekač za pito.
Rezine sestavljamo kot sestavljanko, stike dobro spojimo. Na koncu obložimo še
rob pekača. Tako pripravljeno testo postavimo v segreto pečico na 180 °C in pečemo
kakšnih 15 minut, da se povsem zapeče in pozlati. Vzamemo iz pečice in
ohladimo.
Za nadev prelijemo v kozico riževo smetano, dodamo ščepec soli in zavremo. Takoj odstavimo in dodamo zmehčano margarino ter na koščke nalomljeno čokolado. Mešamo tako dolgo, da se čokolada popolnoma raztopi. Zmes naj se nekoliko ohladi. Nato prilijemo še hladen kokosov napitek in dobro premešamo, da dobimo gladko in sijočo zmes. Tako pripravljen nadev prelijemo v pečeno testo za pito, narahlo potresemo, da odstranimo zračne mehurčke, in dobro ohladimo (vsaj 1–2 uri v hladilniku). Preden postrežemo, potresemo s kakavom v prahu. Praviloma je testo krhko in hrustljavo, gladek nadev pa bi se moral rezati kot maslo.
Nasvet:
Pita
je primerna za alergike na mleko, pšenico, sojo in oreščke. Ker smo uporabili
polnovredno pirino moko, le 80 g rjavega sladkorja in temno čokolado s stevio,
je primerna tudi za diabetike. Namesto pirine moke lahko vzamemo tudi drugo
moko. Če nimamo pri roki riževe smetane za stepanje, lahko vzamemo tudi sojino
ali kokosovo. Kokosov napitek lahko adomestimo
s katerim koli rastlinskim napitkom. Testo za pito lahko tudi zamrznemo za
nenapovedane obiske. Pred uporabo ga moramo samo nekoliko odtaliti in pita bo takoj
pripravljena.
V preteklosti je bil sindrom karpalnega kanala pogosta težava pri šiviljah in podobnih poklicih, ki so zahtevali ponavljajoče se gibe. Danes pa je težava še posebej razširjena med ljudmi, ki pri svojem delu uporabljajo računalniško miško. Pri sindromu karpalnega kanala gre namreč za utesnitev živca, ki poteka prek našega zapestja in ima pomembno vlogo pri oživčevanju naših prstov oziroma dlani (gre za t. i. mediani živec).
Sindrom karpalnega kanala pogosto spremlja huda bolečina pri premikanju zapestja, ki je povezana z vnetjem. Predvsem v primerih, ko stopnja okvare živca še ni prehuda, lahko pomagajo tudi določeni naravni pristopi – mnoge metode, ki jih predstavljamo v nadaljevanju, pa so tudi dober ukrep za preprečevanje (ponovitve) sindroma karpalnega kanala.
Redno razgibavanje zapestja
Sindrom
karpalnega kanala je večinoma, kot že rečeno, posledica ponavljajočih se gibov.
Pri ublažitvi oziroma preprečevanju težav lahko zato pomaga redno razgibavanje
zapestja. Če veste, da vas na primer čaka delo, med katerim bo zapestje
nekoliko bolj obremenjeno, poskrbite za razgibavanje na začetku in na koncu.
Hkrati pa je dobro, da si tudi med samim delom večkrat vzamete vsaj nekaj
sekund za to, da malce razmigate zapestje. To storite tako, da z dlanjo najprej
krožite v eno, nato pa še v drugo smer. Pomaga tudi, da roko iztegnete naprej,
nato pa privzdignete dlan in nagnete prste proti sebi.
Za sindrom karpalnega kanala pomagajo topli obkladki ali nežna masaža z oljem in singverjem/kajenskim poprom
Medtem
ko se ob določenih poškodbah bolj priležejo hladni obkladki, pa so pri vnetju,
povezanim s sindromom karpalnega kanala, boljša izbira topli obkladki. Za
toplotni učinek pa lahko poskrbi tudi nežna masaža zapestja z olivnim ali
katerim koli drugim oljem. Za še boljši učinek olju dodajte malce naribanega
ingverja/ingverja v prahu ali pa kajenskega popra. Obe začimbi sta namreč znani
po močnem protivnetnem in protibolečinskem delovanju.
»Knajpanje« – izmenično potapljanje dlani v hladno in toplo vodo
Še ena izmed naravnih možnosti, ki jih lahko preizkusite pri sindromu karpalnega kanala, je t. i. knajpanje. Pripravite dve manjši plastični kadi. Prvo napolnite z vročo, drugo pa s hladno vodo. Problematično dlan, na kateri se vam pojavlja sindrom karpalnega kanala, najprej za približno 30 sekund potopite v vročo vodo. Pri tem bodite pozorni na to, da bo voda dosegla zapestje. Nato dlan za 15 sekund potopite še v hladno vodo. Nekajkrat ponovite. Večinoma ta postopek vsaj nekoliko pomaga pri ublažitvi bolečine in zmanjšanju zatekanja.
Protistresne žogice
Običajno so dober pripomoček pri različnih težavah, povezanih z zapestjem, žogice, ki so sicer namenjene sproščanju, zato se jih je oprijelo ime protistresne žogice. Pomagajo pa nam lahko tudi, če imamo sindrom karpalnega kanala. Princip uporabe je tu zelo preprost. Žogico preprosto stiskate, kar lahko pomaga pri zmanjšanju napetosti v karpalnem kanalu. Za začetek si omislite čim mehkejšo žogico. Ko se stanje izboljša, pa lahko začnete uporabljati tudi nekoliko trše žogice, kar po zmanjšalo nevarnost za ponovitev težav z zapestjem.
