Mehiška vlada je v veliki meri opustila zaščitne ukrepe in ukrepe za izvrševanje zaščite glavatih karet, kar je privedlo do povečanja števila želv, ki so se ujele in umrle v ribiških mrežah, razkriva nedavno objavljeno poročilo.
Ugotovitve je objavila Komisija za okoljsko sodelovanje, ki deluje v okviru sporazuma o prosti trgovini med ZDA, Mehiko in Kanado. Čeprav komisija nima pooblastil za izvrševanje, lahko ameriška vlada zahteva, da Mehika spoštuje te ugotovitve, in bi lahko uvedla prepoved uvoza mehiških morskih sadežev, če ugotovi, da Mehika ne izvaja zaščitnih ukrepov.
Od leta 2019 so kvote za ulov želv v Mehiki v bistvu odpravljene, inšpekcije pa so močno upadle. “Izgubili smo na tisoče ogroženih glavatih karet, ker Mehika skoraj nič ne stori za njihovo zaščito,” je dejal Alejandro Olivera, višji znanstvenik in mehiški predstavnik pri Centru za biološko raznovrstnost. “Vesel sem, da mednarodna skupnost končno poziva mehiško vlado k odgovornosti.”
Smrtnost glavatih karet se je povečala v letu 2018, ko je predsedniški položaj prevzel Andrés Manuel López Obrador, in ostajata na izjemno visoki ravni. Med letoma 2015 in 2017 so našli vsaj 329 mrtvih želv v zalivu Ulloa in njegovi okolici, ki je glavno tihooceansko ribolovno območje ob obali mehiškega polotoka Baja California. Od leta 2018 do 2020 se je to število povečalo na 1360.
V zgodnjih 2000-ih je Mehika določila kvoto za število mrtvih glavatih karet v tem območju. Teoretično bi, ko bi dosegli prag mrtvih želv, ribolov morali prekiniti do naslednjega leta. Leta 2023 pa je Mehika preprosto odpravila to kvoto in zmanjšala število inšpekcij. Med letoma 2012 in 2017 je Mehika izvedla 1542 inšpekcijskih in nadzornih ukrepov okoli zaliva Ulloa. Med letoma 2018 in 2023 se je to število zmanjšalo na 338.
O tem, kaj lahko s prehranskega vidika sami storimo za telo, da bo čim manj obremenjeno s toksini, pa tudi o varnem postenju, smo se pogovarjali z gospo Bilko Baloh, mentorico in svetovalko za zdravo ter varno razstrupljanje.
Kaj lahko na dnevni ravni naredimo, da bo telo čim manj obremenjeno s toksini?
Vsakodnevno lahko za svoje notranje organe, ki skrbijo za dobro presnovo in prebavo, naredimo zelo veliko, če bomo zgolj upoštevali nekaj osnovnih smernic:
1. Dan začnemo s toplo vodo z nekaj kapljicami limone in ščepcem himalajske soli.
2. Hrano si nosimo v službo ali na delovno mesto, da se ne prehranjujemo v menzah ali s hitro prehrano. Taka hrana je polna aditivov, pesticidov in drugih kemikalij, ki motijo naš endokrini sistem žlez z notranjim izločanjem. Ker je telo ne presnovi, se pretvori v amo – strupe, ki se nalagajo v medceličnini, in ko jih telo ne izloča več, preko urina, blata in znojenja, se toksini iz medceličnine preselijo v krvni obtok. Potem iščejo najšibkejši člen v telesu, kjer se začnejo kopičiti. Tako nastajajo prve bolezni. To so na začetku razne kalcinacije, bolečine v križu, slabo delovanje jeter in vsa preostala sistemska vnetja.
3. Jemo izključno takrat, ko se je prvi obrok presnovil, to pomeni, da je prešel kislo fazo v želodcu. Nikoli ne nalagamo enega obroka na drugega. Zato je najbolje, da smo vedno nekoliko lačni, ko zaužijemo drugi obrok.
4. Ne uživamo hrane vsaj 3–4 ure pred spanjem. Če se hranimo tik pred spanjem, hrana ostaja v želodcu in gnije, fermentira. To pa ponovno ustvarja strupe in pline v telesu. Zelo slabo vplivajo tudi obroki, ki jih uživamo ob gledanju televizije, ko smo za računalnikom ali na telefonu. Jemo v miru, v lepem ambientu in se za hrano tudi zahvalimo.
5. Izogibamo se ocvrti in pečeni hrani, saj ta povzroča neprijetnosti v želodcu, prav tako se izogibamo sladicam, zlasti kupljenim. Namreč domala vsa hrana se v telesu na koncu pretvori v sladkor in naše telo ga v velikih količinah dodatno sploh ne potrebuje. Potrebuje ga naš begajoči um, da zapolnimo vrzeli. Večina ljudi, ki se prenajeda, ima čustvene težave. Takim ljudem pravimo čustveni jedci.
Ali obstajajo osnovna pravila, zelišča, ki jih lahko uporabimo za podporo telesu v detoksifikacijskih procesih, ne glede na individualne razlike v telesni konstituciji?
Kadar je telo stabilno in v ravnovesju, je kar nekaj zelišč, gomoljev, čajev, pa tudi sadja in zelenjave, ki podpirajo razstrupljanje telesa. Naj omenim samo nekatere: pegasti badelj, sok mladih brez, čemaž, regrat, peteršilj, koprive, rman, ingver, rdeča pesa, jabolka, ananas, kivi, zeljnica, artičoke, česen, šparglji in še bi lahko naštevala. Kadar pa imamo v telesu neko neravnovesje, moramo biti pazljivi. Če imamo na primer gastritis ali kako drugače poškodovano želodčno sluznico, potem ne smemo uživati soka rdeče pese, saj je agresivna in bo sok stanje samo poslabšal. Enako je z ingverjem, lahko nam v želodcu nagaja tudi peteršilj, ki je sicer močen čistilec, vendar bodo v želodcu večje količine škodovale. Kapusnice, kot je zelje, lahko napenjajo in podobno. Ni vse za vsakogar, treba je vedeti, kakšno neravnovesje ima oseba, in šele potem ji lahko svetujemo, kaj je zanjo najbolj primerno.
Ali se lahko razstrupljanja v obliki postenja lotimo sami/zakaj je dobro, da nas skozi post spremlja izkušena oseba?
Ko se lotimo prvega posta, je najbolje, da nas na to potovanje popelje izkušena oseba. Ko smo resnično odločeni, da se bomo postili, si izberemo mentorja z dolgoletnimi izkušnjami, nekoga, ki se s tem ukvarja profesionalno. Med postom je potreben tudi pogovor, najpogosteje o telesnih težavah, pa tudi nezavednih mentalnih vsebinah, saj se čistijo »smeti«, ki so globoko zakoreninjene v naši podzavesti. Post ni samo biotransformacija strupov, ampak je tudi duhovno potovanje. Telo se čisti na vseh treh ravneh – telesni, duhovni in mentalni. In nekdo, ki ima veliko izkušenj in je popeljal veliko ljudi na tako potovanje, ima znanje, da vam bo lahko vedno v pomoč, ko sami ne boste imeli odgovora. Gre za vašo varnost in dobre rezultate.
Zakaj je trajanje in način postenja treba prilagoditi posamezniku?
Najboljši so terapevtski posti, ki so prirejeni za vsakega posameznika posebej. Na Zemlji je skoraj osem milijard ljudi, kar pomeni, da si niti dve osebi nista enaki, niti po značaju ali konstituciji. To hkrati tudi pomeni, da telesni odzivi med postom nikoli niso enaki, lahko so si podobni, nikoli pa enaki. Zato so najboljša individualno zasnovana postenja.
Kakšno vlogo igra prehrana po zaključenem postu?
Hrana po postu je izjemnega pomena zaradi več dejavnikov. Prebavni in presnovni organi so nekaj časa počivali, zato je treba najprej urediti redno odvajanje blata. Nekateri ljudje imajo že v osnovi slabo prebavo. Prevladuje jim suhost, kar povzročata elementa zrak in eter, ki vladata njihovi konstituciji. Zato se po postu držimo nežne in kuhane hrane, ki črevesje poboža. Najbolje, da se nekaj dni držimo juh, belega riža, kuhanih kosmičev in neagresivnega sadja ter zelenjave. Ajurveda tako hrano imenuje satvična hrana. Seveda je treba telo regenerirati, ga zdravo »naložiti« nazaj. Pomembna je tudi količina zaužite hrane, saj je želodec skrčen na naravno velikost stisnjene pesti. Kadar so obroki preveliki, je velika možnost, da nas bo bolel želodec, poleg tega hrana dlje časa prehaja kislo fazo, ki se odvija v želodcu. Iz tega razloga hrana tam ostaja in gnije, fermentira, kar ponovno zastruplja naše telo, saj se ustvarjajo strupi in plini.
Na tržišču je v zadnjem času veliko izdelkov za razstrupljanje. Ali imate kake izkušnje z omenjenimi prehranskimi dopolnili? So v sklopu celostnega zavzemanja za zdrav življenjski slog lahko koristna?
V sklopu retreatov, ki jih organiziram, včasih svetujem uporabo prehranskega dopolnila Floradix Detox BIO, tonik, ki ima več koristnih lastnosti. V svoji sestavi ima ogromno čistilnih in revitalizacijskih komponent. Naj izpostavim pegasti badelj, ki je odličen za jetra, pa ingver in kurkumo, ki ustavljata sistemska vnetja. Artičoka je že stoletja znana kot odličen prebiotik. Nekaj vsebuje tudi grenčin, ki jih ne marajo paraziti. Za nameček pa so vse sestavine pridelane ekološko. Pri pridobivanju rastlinskih sestavin ne uporabljajo sintetičnih pesticidov, gnojil, gensko spremenjenih rastlin in rastlin, ki so bile v času rasti izpostavljene kakršnemukoli sevanju. Zato tonik lahko uživajo vsi, ki so na kakršnemkoli razstrupljanju, postu, pa tudi drugi, ki se želijo zgolj prečistiti ter revitalizirati presnovne organe.
Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.
Preteklo sredo so Združeni arabski emirati (ZAE) doživeli najmočnejše deževje v zadnjih 75 letih. Nekatera območja na vzhodnem robu Arabskega polotoka so v enem dnevu zabeležila več padavin, kot jih običajno prejmejo v celem letu.
V Dubaju, najbolj naseljenem mestu Emiratov, so poplave ustavile promet, leti na mednarodnem letališču Dubaj, enem najbolj prometnih letališč na svetu, so bili odpovedani, strehe pa so se sesuvale pod težo vode.
Sosednji Oman je prav tako doživel količine dežja, kot jih ne pomnijo, kar je povzročilo smrt najmanj 20 ljudi in zelo obsežno gmotno škodo.
Družbena omrežja so polna teorij o tem, kaj bi lahko povzročilo tako katastrofalno povodenj. Veliko jih je okrivilo sejanje oblakov, ki se na območju ZAE uporablja že nekaj časa.
Sejanje oblakov je tehnika modifikacije vremena, ki se uporablja za spodbujanje padavin. Pogosto se uporabljajo letala, ki med letom razpršijo snovi, kot so določene netopne soli v zrak, da nase privlačijo vlago, ki nato pade na tla v obliki kapljic. Ta tehnika se pogosto uporablja po svetu za spodbujanje dežja v suhih območjih ali za preprečevanje nastajanja toče.
Satelitske slike prikazujejo množično zbiranje nevihtnih oblakov nad jugovzhodnim delom Arabskega polotoka v dneh pred močnim deževjem. Takšne formacije oblakov bi se tako lahko potencialno uporabile za sejanje oblakov.
Privabljanje dežja v ZAE
Nacionalni center za meteorologijo (NCM) v Abu Dabiju pospešeno raziskuje tehnologije sejanja oblakov od konca 90. let. Puščavska država uporablja sejanje oblakov za povečanje padavin in posledično količine razpoložljive sladke vode.
Odzvali pa so se iz raziskovalne ekipe na Univerzi Hohenheim v južni Nemčiji, ki trenutno izvaja skupni projekt z NCM. Član ekipe in meteorolog Oliver Branch je zapisal, da ni bil obveščen o nobenih operacijah sejanja oblakov v začetku tedna pred poplavami.
Branch je dodal, da je popolnoma nerealistično domnevati, da bi sejanje oblakov lahko proizvedlo tako močno deževje. “Verjetnost povezave med aktivnostjo sejanja oblakov in poplavami v Dubaju je skoraj nična,” je dejal.
Sajenje oblakov namreč lahko iz oblakov privabi toliko vode, kot jo je običajno v njih, ne more pa ustvariti dodatne količine vode, če le-ta že ni akumulirana v oblakih.
Kaj je sejanje oblakov?
Sejanje oblakov je tehnika umetnega vplivanja na vreme, ki se uporablja za povečanje količine padavin, zmanjšanje toče ali izboljšanje vodnih virov. Gre za metode, ki vključujejo poseganje v naravne procese z namenom pridobiti želene meteorološke in hidrološke učinke.
Tehnike Sejanja Oblakov
Sejanje oblakov vključuje vnašanje delcev, kot so srebrov jodid ali ledeni kristali, v oblake. Te snovi delujejo kot kondenzacijska jedra, okrog katerih se lahko zberejo mikroskopske vodne kapljice v oblaku, kar pospeši proces padavin. Metode sejanja se razlikujejo glede na cilje in vrsto oblakov:
Statično sejanje: Pri tej metodi se snovi razpršijo neposredno v območje, kjer se pričakujejo padavine.
Dinamično sejanje: Ta pristop temelji na spodbujanju večje vertikalne rasti oblakov, kar vodi do močnejših in daljših padavin.
Uporaba in cilji
Sejanje oblakov se pogosto uporablja v kmetijstvu za boj proti suši, v vodnem gospodarstvu za polnjenje vodnih rezervoarjev ali za zmanjševanje škode, ki jo povzroča toča. Prav tako se metode uporabljajo v nekaterih smučarskih središčih za zagotavljanje zadostne količine snega.
Etična in okoljska vprašanja
Kljub nekaterim koristim se sejanje oblakov sooča z etičnimi vprašanji, vključno z vplivom na naravne vremenske vzorce in možnostjo čezmejnih vplivov, kjer deževanje v eni regiji potencialno zmanjšuje padavine v drugi. Poleg tega zaradi snovi, ki se uporabljajo za sejanje oblakov obstajajo pomisleki glede dolgoročnih vplivov na okolje in ekosisteme.
Ali je bilo za tako veliko količino padavin krivo sejanje oblakov?
Na kratko: znanstveniki pravijo, da ne.
V izjavi, posredovani več medijskim hišam, je NCM, ki nadzira operacije sejanja oblakov v ZAE, zatrdil, da pred ali med nevihto ni bilo nobenih operacij sejanja oblakov.
Omar Al Yazeedi, namestnik generalnega direktorja NCM, je dejal: “Med tem posebnim vremenskim dogodkom nismo izvajali nobenih operacij sejanja. Bistvo sejanja oblakov je v ciljanju oblakov v zgodnejši fazi, preden pride do padavin. Izvajanje dejavnosti sejanja med hudo nevihto bi bilo neuspešno.”
Strokovnjaki so medtem ovrgli teorijo sejanja oblakov. Maarten Ambaum, profesor atmosferske fizike in dinamike na Univerzi v Readingu, je povedal, da “se sejanje oblakov, zagotovo v Emiratih, uporablja za oblake, ki običajno ne povzročajo dežja … Običajno iz tega ne bi nastala zelo huda nevihta.”
Dodaja: “V 50. in 60. letih so ljudje še razmišljali o uporabi sejanja oblakov za proizvodnjo teh velikih vremenskih dogodkov ali za spremembo teh velikih vremenskih dogodkov. To je že dolgo prepoznano kot nekaj, kar ni realistična možnost.”
Mozolji oziroma akne so že v osnovi zelo neprijetna težava, ki negativno vpliva na samozavest. To velja za vse tipe aken, vendar pa je nadloga še toliko večja za tiste, ki se spopadajo z nodularnimi aknami. Gre za vrsto, ki spada med t. i. vnetne akne. To pomeni, da je za nodularne akne značilen vnetni odziv. Posledično gre za akne, ki so pogosto rdeče in zelo boleče. Nikakor torej ne gre za »navaden mozolj«, ampak za resnejšo težavo, ki posledično zahteva precej bolj proaktiven pristop.
Kaj je krivo za nastanek nodularnih aken?
Nodularne akne zahtevajo čim hitrejše ukrepanje. Če pustimo, da se prosto širijo, lahko težava hitro postane neobvladljiva. V primerjavi z nevnetnimi oblikami aken so vnetne akne, kamor poleg nodularnih uvrščamo tudi cistične akne, precej trdovratnejše. Nodularne akne običajno nastanejo zaradi bakterij z znanstvenim imenom Cutibacterium acnes, ki se skupaj z maščobo in odmrlimi kožnimi celicami ujamejo v pore. To sproži vnetni odziv, posledično pa nastanejo akne, ki so zelo boleče in občutljive na dotik.
Nodularne akne za sabo pogosto pustijo brazgotine
Medtem ko so običajni mozolji praviloma locirani na površju kože in prepoznavni po belem vrhu, se nodularne akne »zažrejo« v globlje plasti kože. Posledično se jih je precej težje znebiti – včasih vztrajajo tudi več tednov ali celo mesecev. Poleg tega pa je tveganje za brazgotine pri nodularnih aknah posebno izrazito oziroma bistveno večje kot pri nevnetnih aknah.
Kako prepoznati nodularne akne?
Na otip so nodularne akne podobne nekakšnemu trdemu podkožnemu vozlu oziroma podkožnim bulicam. Pojavijo se lahko tako na obrazu kot po telesu. Težko jih zamenjamo z običajnimi »belimi« mozolji, saj so že na pogled precej unikatne, poleg tega pa jih pogosto spremlja bolečina – posebno če se jih dotaknemo, saj so zelo občutljive. Nodularne akne so lahko na prvi pogled podobne ranicam, saj so rdeče in vnete. Praviloma so na otip trše od cističnih aken, v primerjavi z mozolji pa so razširjene po večji površini.
V ozadju pogosto presežek androginih hormonov
Kot omenjeno, so nodularne akne pogosto posledica kombinacije presežka maščobe, odmrlih kožnih celic in bakterije Cutibacterium acnes, kar privede do zamašitve por in infekcije. Podobno kot pri drugih tipih aken tudi tu ni povsem jasno, kateri dejavniki vse lahko vplivajo na razširitev nodularnih aken, toda domneva se, da je težava pogosto povezana s hormoni. Posebno problematična je lahko prevelika količina androgenih hormonov. Ta namreč spodbudi pospešeno nastajanje maščob, poleg tega pa so maščobe zaradi androgenih hormonov praviloma gostejše. Verjetnost za zamašitev por se s tem poveča, obenem pa se ustvari ugodno okolje za razmnoževanje bakterij, ki povzročajo akne. Najverjetneje je v ozadju tudi genetski vpliv, saj ima z nodularnimi aknami pogosto težave več oseb iz iste družine.
Kako se spopasti z nodularnimi aknami?
Zlato pravilo pri mozoljih oziroma aknah vseh vrst je, da jih ne smemo stiskati. Upoštevanje tega pravila je posebno pomembno prav pri nodularnih aknah, ki jih niti ne moremo zares stisniti. Stiskanje bi kvečjemu intenziviralo bolečino, spodbudilo nadaljnje širjenje aken in povečalo tveganje za nastanek brazgotin. Ljudje, ki se spopadajo z nodularnimi aknami, morajo biti obenem posebno pozorni na to, da pri negi kože uporabljajo izključno izdelke, na katerih je jasno navedeno, da so nekomedogeni, kar pomeni, da ne mašijo por. Priporočljiv je obisk pri dermatologu, saj gre za zelo trdovratno obliko aken, ki je praviloma ni mogoče odpraviti izključno z naravnimi metodami. Včasih lahko pomaga kemični piling, ki odstrani odmrle kožne celice in s tem spodbudi obnovo kože, pri čemer pa je pomembno, da je piling izveden profesionalno. Ko gre za kozmetiko, so lahko dobra izbira izdelki, ki vsebujejo hidroksikisline. Te namreč pomagajo odstraniti odmrle kožne celice. Za odpravo hiperpigmentacije pa so lahko koristne sestavine, kot je vitamin C.
Biohekanje je izraz, ki se nanaša na načrtne ukrepe za izboljšanje telesne pripravljenosti in različnih telesnih funkcij, pa tudi za doseganje mentalne agilnosti. Pri tem se uporabljajo spoznanja iz biologije, genetike, nevroznanonosti, nutricionistike itn. Nekateri verjamejo, da gre za pristop, ki lahko občutno podaljša življenje.
Tehnike, ki jih je mogoče razumeti kot biohekanje, so lahko precej preproste, po drugi strani pa se »biohekerji« nemalokrat odločijo tudi za precej drastične pristope.
Sama želja po boljšem zdravju in daljšem življenju seveda ni nekaj novega. Tisto, kar je pri biohekanju novo, je gibanje, ki se je oblikovalo okoli tega koncepta. Privrženci biohekanja, med katerimi je veliko moških, se običajno ne zadovoljijo zgolj rahlim izboljšanjem, ampak si želijo doseči optimum. Prepričani so, da zdravje ne bi smelo biti odvisno od naključja ali genetike
Za »očeta biohekanja« velja Dave Asprey, avtor knjige Smarter, Not Harder: The Biohacker’s Guide to Getting the Body and Mind You Want. Asprey, ki se je do spoznanj, s katerimi zdaj navdihuje svoje privržence, prebil z veliko eksperimentiranja na sebi (med drugim si je v različne sklepe injiciral matične celice, pridobljene iz lastnega kostnega mozga), pravi, da je njegov cilj živeti do 180. leta starosti.
Metode, na katere prisegajo privrženci biohekanja, je mogoče glede na osnovni cilj razdeliti v več skupin. Preverite, katere so posebno priljubljene …
Biohekanje biološke starosti
Biohekanje večino privržencev pritegne takrat, ko začnejo pri sebi opažati malce bolj očitne znake staranja. Največ privržencev tega gibanja je tako mogoče najti med ljudmi, starimi 35–50 let.
Pri tem tipu biohekanja je v ospredju staranje celic. Ko se celice v telesu poškodujejo (zaradi stresa, bolezni itn.), jih telo odstrani. Gre za proces, imenovan apoptoza, ki je nujen za normalno delovanje organizma. S staranjem postaja apoptoza vse manj učinkovita. Posledično se začnejo v telesu kopičiti poškodovane celice, kar lahko privede do vnetja, ki lahko poškoduje sosednje celice, kar pospeši proces staranja in poveča tveganje za različne bolezni.
Tako ni presenetljivo, da se ljudje, ki jih zanima biohekanje biološke starosti, osredotočajo predvsem na celično zdravje. Med najbolj priljubljene tehnike spadajo terapija z rdečo svetlobo, terapija z matičnimi celicami, krioterapija, terapija z neablativnimi laserji za domačo uporabo ter uporaba dodatkov za upočasnjevanje staranja in podporo mitohondrijem (koencim Q10, polifenoli, L-karnitin itn.).
Biohekanje za več energije
Tisti, ki želijo s pomočjo biohekanja rešiti težave s pomanjkanjem energije, pogosto uporabljajo pripomočke za spremljanje spanja. V to skupino metod pa denimo uvrščamo še uporabo pripomočkov za blokado modre svetlobe, svetlobno terapijo za uravnavanje cirkadianega ritma in časovno zamejen vnos kofeina.
Prehransko biohekanje
Biohekanje je pogosto tesno povezano s prilagajanjem prehrane. Osnovni cilj je lahko izguba odvečnih kilogramov, optimizirano delovanje metabolizma, boljša prebava ipd. Ljudje, ki se navdušujejo nad biohekanjem, se pogosto odločijo za prekinitveni post, ketonsko dieto in sorodne načine prehranjevanja, ki se lahko zdijo drugim precej drastični. Obenem uporabljajo pripomočke, kot so naprave za neprekinjeno spremljanje krvnega sladkorja in merilniki ketonov. Med »biohekerji« je zelo priljubljena tudi nutrigenomika – veda, ki raziskuje povezave med geni in hranili.
Biohekanje za povečanje telesne odpornosti
Med biohekanje lahko uvrstimo tudi metode, kot so potapljanje v ledeno mrzlo vodo, vibracijska terapija, savnanje in PEMF-terapija (terapija z uporabo pulzirajočih elektromagnetnih polj). Cilj teh pristopov je povečanje telesne odpornosti in vzdržljivosti. Tovrstne tehnike so tako posebno priljubljene med športniki, tako profesionalnimi kot rekreativnimi. V to skupino lahko pravzaprav uvrstimo tudi samo vadbo, saj lahko telesna aktivnost poskrbi za ogromno pozitivnih učinkov že na celični ravni. Med drugim lahko spodbudi nastajanje novih mitohondrijev, izboljša celični metabolizem, poveča občutljivost celic na inzulin in spodbudi izločanje rastnega hormona.
Možgansko biohekanje
Biohekanje, osredotočeno specifično na zdravje možganov, vključuje metode, kot so transkranialna magnetna stimulacija, uporaba nootropikov, meditacija in nevrofeedback. Nekateri pa zagovarjajo celo mikrodoziranje psihedelikov. Biohekanje možganov temelji na prepričanju, da se najboljša lekarna skriva v naših glavah. Če se naučimo nadzorovati svoje možgane, si lahko tako zagotovimo tudi nadzor nad drugimi vidiki svojega zdravja. Biohekerji posebno pozornost posvečajo t. i. možganskemu nevrotrofičnemu faktorju (BDNF). Gre namreč za beljakovino, ki spodbuja nevrogenezo, tj. nastajanje novih živčnih celic, pa tudi nevroplastičnost (sposobnost možganov, da ustvarijo nove povezave). Večja količina možganskega nevrotrofičnega faktorja tako praviloma poskrbi za optimizacijo kognitivnih funkcij, vključno s spominom.
Slovenska znanstvenika sta sodelovala pri raziskavi, s katero so odkrili posebno vrsto bakterij, ki v črevesju porabljajo holesterol in lahko pomagajo pri zniževanju holesterola in tveganja za bolezni srca in ožilja pri ljudeh. Sodelujoči v študiji se nadejajo, da bodo z razumevanjem črevesnih bakterij prišli do novih možnosti za terapije.
Bolezni srca in ožilja so vodilni razlog smrtnosti v zahodnem svetu, kjer predstavljajo tretjino vseh smrti. Pojavnost te skupine bolezni, ki vključuje diabetes tipa 2, aterosklerozo, previsoko telesno težo in povišan krvni pritisk, se z leti vztrajno povečuje, okoljski dejavniki, ki vplivajo ali blažijo to skupino bolezni, pa niso docela poznani.
Kot pojasnjuje prvi avtor študije Martin Stražar z inštituta Broad (Cambridge, Massachusetts), so za povečano tveganje za srčne bolezni značilni povišani nivoji holesterola v krvnem obtoku posameznika. Najpogostejša in učinkovita terapija za nižanje krvnega holesterola je sicer terapija s statini, posebno vrsto zdravil, ki zavirajo encime, vključene v proizvodnjo holesterola. Vendar pa ima ta terapija veliko stranskih učinkov. V izogib visokemu holesterolu in tveganjem za bolezni srca in ožilja se osebam priporočajo tudi prehranske smernice z nizkim holesterolom, kot je mediteranska prehrana.
“Kot alternativa pa se vse pogosteje omenja poseganje v črevesni mikrobiom, skupnost bakterij, ki s svojimi, povečini nepoznanimi beljakovinami vplivajo na številne spojine v krvnem obtoku, presnovo in zdravje posameznika. Hitra evolucija in prilagajanje teh bakterij predstavlja zakladnico beljakovin s še nepoznanimi funkcijami,” je poudaril Stražar.
Skupina raziskovalcev z Broad inštituta in bolnišnice Massachusetts General Hospital, katere del je bila tudi slovenska znanstvenica Tina Lebar z inštituta Wyss na harvardski univerzi, je tako v novi raziskavi ugotovila, da imajo črevesne bakterije vpliv tudi na bolezni srca in ožilja. V študiji, ki so jo objavili v reviji Cell, je identificirala posebne bakterije roda Oscillibacter, ki v črevesju porabljajo holesterol in tako pomagajo pri zniževanju holesterola v krvi ter tveganja za bolezni srca in ožilja pri ljudeh.
Stražar trdi, da so bile tovrstne bakterije do sedaj pomanjkljivo poznane, študija pa sedaj razkriva široko prisotnost teh bakterij v zahodnih populacijah pacientov. V okviru raziskave so raziskovalci analizirali laboratorijske izvide in meritve več kot tisoč bolnikov in prostovoljcev. Skupina je pri tem odkrila 26 predstavnikov roda Oscillibacter, ki skupno predstavljajo tudi do nekaj odstotkov bakterijske biomase v črevesju. Z modernimi modeli umetne inteligence, ki določijo funkcije nepoznanim beljakovinam, so kot prvi pokazali, da rod proizvaja encime za razgradnjo holesterola. Na ta način lahko izbrane bakterije vplivajo na nivoje holesterola v obtoku, kar trenutno testirajo na mišjih modelih.
Raziskovalci se nadejajo, da bodo z razumevanjem črevesnih bakterij prišli do novih možnosti za terapije, katerih učinkovitost bo močno odvisna od obstoječih bakterijskih skupnosti v bolnikih.
Kot poudarja Stražar, kljub novemu odkritju lahko mine še kar nekaj let, preden bodo potencialne nove terapije prešle v praktično uporabo. Vseeno pa raziskava tako strokovnjakom kot posameznikom s povišanim holesterolom omogoča nova spoznanja, ki so vredna pozornosti, je izpostavil. “Merjenje črevesnega mikrobioma, ki je neinvazivno in bo vedno cenejše, lahko pojasni pomembne razlike v nivojih maščob in drugih molekul ter napove tveganja preden se ta udejanjijo,” je dodal.
O urejenem bioritmu govorimo, ko je zaporedje različnih procesov v našem telesu kar se da predvidljivo in ustaljeno. Po drugi strani pa je porušen bioritem povezan z nepredvidljivostjo in kaotičnostjo. Ena izmed težav, ki lahko spremljajo neurejen bioritem, je tudi čezmerna telesna teža.
Tudi če se lotite hujšanja, bodo vaši poskusi najverjetneje obsojeni na neuspeh, dokler ne uredite svojega bioritma. Uspešno hujšanje namreč ni zgolj odraz tega, kaj jemo in koliko telovadimo, ampak je zelo pomembno tudi to, kdaj to počnemo. Resetiranja bioritma, katerega primarni cilj je hujšanje, se je tako najpametneje lotiti tako, da poskušate vzpostaviti čim bolj stalen urnik prehranjevanja, vadbe in drugih aktivnosti, ki lahko vplivajo na metabolizem in s tem tudi na vašo telesno težo. Če bo vaša notranja ura ponovno tiktakala v enakomernem ritmu, boste zagotovo brez večjih težav oklestili odvečne kilograme. V nadaljevanju vas čaka urnik, ki je optimalen za večino ljudi. Dovoljena so sicer rahla odstopanja, vendar je zelo priporočljivo, da se poskušate čim bolj približati temu idealu.
Jutranja hidracija telesa je izjemno pomembna (6.00–6.30)
Zjutraj smo običajno močno dehidrirani. Tako je nujno, da čim prej nadomestite tekočino, ki jo je telo izgubilo pred spanjem. Svetujemo vam, da v 30 minutah po zbujanju popijete vsaj dva velika kozarca vode. Še posebno dobra izbira je mlačna voda (po želji ji lahko dodate še malce limonovega soka). Nekoliko toplejša voda je namreč odlična za pospeševanje metabolizma, ki mora biti v skladu z našim naravnim bioritmom najhitrejši prav v jutranjih urah. Seveda pa morate tudi podnevi paziti na zadosten vnos tekočine. Priporočamo vam, da pred vsakim obrokom popijete kozarec ali dva vode – možnost, da boste pojedli več hrane, kot je v resnici potrebujete, bo tako bistveno manjša.
Zgodnje jutranje ure: najboljši čas za kardiovadbo (6.30–7.00)
Jutra naj bi bila najboljši del dneva za t. i. kardiovadbo, ki jo je najbolje izvajati na tešče. Podobno kot pri pitju tekočine je tudi tu priporočljivo, da se čim prej spravite na delo. Prej ko boste začeli, več energije boste porabili. Še posebno koristna je vadba na prostem. Sončna svetloba v jutranjih urah je namreč izjemno pomembna za urejen bioritem.
Preskakovanje zajtrka ni najboljša ideja (7.00–7.30)
Čeprav obstajajo ljudje, pri katerih ima lahko izpuščanje zajtrka celo določene koristi, pa je za večino ta vendarle priporočljiv. Če s prvim obrokom dneva odlašamo predolgo, lahko namreč količina grelina v telesu pretirano naraste. Gre za hormon, povezan z občutkom lakote. V primeru prevelikih količin grelina se je zato skorajda nemogoče upreti prenajedanju.
Zdrava malica – manj možnosti za poznejše prenajedanje (9.30–9.45)
Manjši obroki večkrat na dan so praviloma precej boljši za ustaljen, predvidljiv bioritem. Tako vam priporočamo, da si med zajtrkom in kosilom privoščite tudi malico, ki seveda ne sme biti preobilna. Dobra izbira je na primer jabolko z žlico poljubnega masla iz oreščkov.
Uprite se želji po kosilu, polnem nezdravih maščob (13.00–14.00)
Glavni obrok dneva ne bi smel priti na vrsto šele proti večeru, kar pa se zaradi različnih obveznosti dogaja pri vedno večjem številu ljudi. Če je le mogoče, si poskušajte svoj (delovni) urnik organizirati tako, da boste lahko kosilo pojedli približno med prvo in drugo uro popoldne. Hkrati pa bodite pozorni na past, ki vam jo pripravlja hormon, imenovan galanin, katerega količina običajno naraste prav sredi dneva. Galanin je prav tako hormon lakote, podobno kot grelin, pri čemer je njegova posebnost ta, da je povezan predvsem z željo po zelo mastni hrani. Ker priložnost dela tatu, poskrbite, da bo v času kosila čim manj nevarnosti za to, da se vdate skušnjavi in si na primer privoščite ocvrto hrano.
Izogibajte se kofeinu po 16. uri (16.00–)
Priprave na spanec niso nekaj, česar bi se lahko lotili šele tik pred odhodom v posteljo, ampak moramo o tem razmišljati že podnevi. Tisti, ki si čez dan pomagate s kofeinom, morate paziti predvsem na to, da si zadnjega odmerka ne boste privoščili prepozno. Če želite zaspati okrog 22. ure, nikakor ni dobro, da pijete kofeinske napitke po 16. uri. To je torej tista skrajna ura, ko se je treba posloviti od kofeina do naslednjega dne – še bolje pa je seveda, da prenehate že malce prej.
Dremanje sredi dneva je lahko izjemno koristno (16.15–16.30)
Marsikomu je zelo dobro znan občutek hude utrujenosti, ki se pogosto pojavi sredi dneva. Če je pred vami še veliko obveznosti, si seveda ne morete privoščiti, da vas utrujenost povsem premaga. V takšnih situacijah začnejo naši možgani običajno iskati hitre rešitve. Tudi če se vam uspe upreti kofeinu, na žalost nevarnost še ni mimo. Naši možgani namreč pogosto odkrijejo navidezno rešitev za pomanjkanje energije sredi dneva v čezmernih količinah sladkorja. V tem delu dneva se tako marsikoga poloti neobvladljiva želja po sladkarijah. Če vam je težava znana, vam svetujemo, da si raje privoščite krepčilen popoldanski dremež, ki pa seveda ne sme trajati predolgo. Dremanje naj tako nikoli ne traja dlje kot 20 minut, sicer bo učinek nasproten od želenega: namesto bolj urejenega bioritma bo postala situacija še bolj kaotična.
Vaje za moč izvajajte v popoldanskem času (17.00–18.00)
Medtem ko so najprimernejši čas za kardiovadbo jutranje ure, naj bi bilo vaje za moč bolje izvajati v popoldanskem času (vendar ne prepozno, da ne bo trpel vaš spanec!). Popoldne naj bi bila namreč pri večini možna optimalna izvedba vaj. Ker je prepozno za kofein, vam svetujemo, da si za dodatno spodbudo pred vadbo oziroma več energije privoščite kozarec pesinega soka.
Odpovedovanje večerjam lahko povzroči več škode kot koristi (19.00–19.30)
Poskušate shujšati tako, da se odpovedujete večerjam? Napaka! Če boste hodili spat lačni, obstaja precejšnja nevarnost, da se ponoči zbudite in napadete hladilnik. Privoščite si lahko uravnoteženo večerjo, ki naj vsebuje tudi nekaj zdravih maščob za dolgotrajnejši občutek sitosti. Tudi če niste pretirano lačni, si pripravite vsaj manjši prigrizek, na primer banano ali manjši košček rženega kruha z zelenjavnim namazom. Odlična izbira za pred spanjem pa so tudi višnje. Gre namreč za enega najboljših naravnih virov melatonina – hormona, ki je ključen za to, da postanemo zvečer zaspani.
Pred spanjem se izogibajte modri svetlobi (21.00–22.00)
Z določenimi navadami oziroma živili je torej mogoče povečati količino melatonina v telesu, po drugi strani pa obstajajo tudi navade s skorajda diametralno nasprotnim učinkom, ki povzročijo upočasnitev tvorbe melatonina, kar lahko vodi do težav s spanjem. Zlasti problematična je izpostavljenost modri svetlobi v večernih urah, torej svetlobi, ki jo oddajajo različne elektronske naprave. Za urejen bioritem – s tem pa tudi za lažje hujšanje oziroma ohranjanje zdrave teže – je torej nujno izogibanje elektronskim napravam pred spanjem, še posebno pa eno uro pred načrtovanim odhodom v posteljo.
Čas odhoda v posteljo naj bo čim bolj konsistenten (22.00)
Odhodi v posteljo ob zelo različnih urah lahko povsem zmedejo vaše telo. Posledično težje zaspite, hkrati pa lahko to negativno vpliva na mnoge druge procese v vašem telesu, vključno z metabolizmom. Ljudje, ki hodijo vsak večer spat ob približno istem času, imajo tako v povprečju manj težav z odvečnimi kilogrami.
Po potrebi uporabljajte spalno masko in ušesne čepke (22.00–6.00)
Poskrbite, da vas med spanjem ne bo motila svetloba, ki lahko prekine tvorbo melatonina. Pomembno je, da je prostor, kjer spite, kar se da temen. Splača se vam torej investirati v kakovostna senčila, začasna rešitev pa je lahko tudi spalna maska. Hkrati poskrbite, da vas ponoči ne bo zbujal hrup (po potrebi si pomagajte s čepki za ušesa), da temperatura v spalnici ne bo previsoka in da boste imeli za spanje na voljo vsaj približno osem ur. To so namreč osnovni ukrepi, ki so del spalne higiene, katere pozitivni učinki so precej obsežnejši, kot se zdi na prvi pogled. Med drugim je ta zelo pomembna tudi za uspešno hujšanje.
Sodobno življenje prinaša veliko izzivov. Če želimo ostati v ravnovesju in se izogniti različnim boleznim, je priporočljivo, da poskrbimo zase. Ko enkrat resnično vzljubimo sami sebe, se nam bo odprl povsem nov svet.
Prioritete se bodo zamenjale, želeli bomo bolj vitalno in zdravo telo, nič ne bo samoumevno, navezanosti in odvisnosti bodo izginile. Aktivirale se bodo tudi samozdravilne moči. To je seveda pot, ki jo mora vsak posameznik prehoditi sam. Za nekoga bo najprej pomembno odkrivanje svojega notranjega sveta, za druge bo lažje, če poskrbijo za svoje fizično telo, nekateri se bodo odločili, da spremenijo vse naenkrat.
Kaj je razstrupljanje
Razstrupljanje je del procesa osebne transformacije, ki ga izvajamo tako na telesni kot tudi na mentalni in emocionalni ravni. Lahko traja nekaj tednov, več mesecev ali let, odvisno od potreb vsakega posameznika. Na koncu je pomembno, da usvojena znanja integriramo v svoje življenje, tako da začnemo živeti bolj zdravo, zavestno in uglašeno z našimi resničnimi potrebami.
Opozorilni znaki, ki nam sporočajo, da je skrajni čas, da se lotimo dela na sebi in začnemo proces čiščenja, so:
različni vzorci (nisem dovolj dober, življenje nima smisla, ne zaslužim si, za vse sem kriv, nimam moči, ne zmorem …)
Vsak dan si je treba vzeti čas zase, ga začeti v miru in s hvaležnostjo ter odprtostjo do vseh novih izkušenj, ki so nam namenjene.
Osnovni program razstrupljanja
V času razstrupljanja naj se uživajo predvsem sadje, zelenjava, nekaj brezglutenskih žit, lahko tudi oves, različne trave, spirulina, moringa. Z jedilnika je treba črtati vse maščobe (olja, masla, margarina, semena, oreški, avokado …) in stročnice. Ne uživamo fermentirane hrane (kis, sojini izdelki, siri …), fermentirane zelenjave (kislo zelje, repa, kimči, kisle kumare …), predelanih živil, sladkorja, živil živalskega izvora, jedilnega, navadnega kvasa, droži. Ne pijemo kave, sladkih, energetskih in gaziranih pijač ter alkohola. Pijemo veliko tekočine, posebno če uživamo več kuhane hrane. Voda naj bo prečiščena ali izvirska.
Obvezno skrtačite jezik s strgalom, sledi umivanje zob pred pitjem tekočine in pred zajtrkom. Na jeziku bodo nastajale obloge, ki jih je treba vsak dan očistiti (čiščenje jezika bi morala biti stalna navada). Proces razstrupljanja se konča, ko ta postane normalne barve (rožnat brez oblog).
Najprej spijete 0,5 l tople vode s sokom polovice limone, po želji lahko tudi dodate 1 čajno žličko svežega soka ingverja in kurkume.
Če imate čas, lahko naredite še suho krtačenje telesa, kratko samomasažo in se oprhate po principu knajpanja (mrzlo-topla voda, ki se izmenjujeta nekajkrat v trajanju po 30 sekund, kar pomeni vsaj od 3 do 4 minute prhanja, ki se vedno zaključi z mrzlo vodo). Lahko dodate še klistir, posebno če boste zaprti ali boste imeli glavobole.
Po 15–30 minutah spijete 0,5 l sveže stisnjenega, nerazredčenega soka stebelne zelene, ki se mu nič ne dodaja (lahko počasi pridete do te količine, če vam bo težko spiti 0,5 l). Ko ga stisnete, ga še dodatno precedite skozi gazo ali vrečko za izdelavo rastlinskih napitkov. Če vam ne ustreza, ga lahko zamenjate z drugimi sveže stisnjenimi zelenjavnimi sokovi (vanj se lahko dodaja spirulina (1 čajna žlička), različne trave v prahu (ječmenova, pšenična, kamutova …), tekoči klorofil, moringa ipd.
Po 30 minutah lahko zajtrkujemo.
Primer jedilnika
ZAJTRK: sadje do sitega, smuti z zeleno listnato zelenjavo, travami, algami, moringo z nekaj začimbami, ki nas pogrejejo (pomembno v zimskem času ali ko je bolj hladno), lahko pa je zelenjavna juha, ki jo zgostimo z malo prosa, amaranta, kvinoje, sorguma ali tefa brez maščob
MALICA: razstrupljevalni smuti, sveže stisnjeni sokovi, sadje (lahko s toplimi začimbami, če je hladno)
KOSILO: sadje ali zelenjavna enolončnica z malo prosa, kvinoje, amaranta, sorguma ali tefa brez maščob, v toplejših mesecih je lahko solata
MALICA: sadje ali zelenjava, sveže stisnjeni sokovi
VEČERJA: ekološki krompir, pečen v pečici (z lupino) z zelenjavo, zelenjavna solata (poletje), zelenjavna enolončnica, polpeti iz zelenjave in brezglutenskih žit s solato, gosta zelenjavna juha …
Kako se prehranjevati v času razstrupljanja?
Čez dan zaužijete več sadja, da dobite dovolj kalorij. Če boste preveč lačni ali boste imeli veliko simptomov razstrupljanja (glavobol, vrtoglavice, močna utrujenost, vročina, težave s prebavo, bruhanje, bolečine v mišicah, grlu …), lahko dodate še nekaj brezglutenskih žit za kosilo. Vmes lahko pijete prečiščeno ali izvirsko vodo, nesladkane čaje (še posebno mešanice, narejene za čiščenje telesa) ali kokosovo vodo.
Če boste imeli težave z nizkim pritiskom, dodajte malo ingverja, anisa, čaj iz sladkega korena, gvarane (v prahu, do 1 čajne žličke na dan), malo več soli, pijte več tekočine, izogibajte se hitremu premikanju telesa.
Tisti, ki imate šibak prebavni ogenj, vas preveč zebe ter ne prenašate dobro mraza in vetrovnega vremena, zaužijte več kuhane kot presne hrane. Sadje, sokovi, smutiji so lahko v tem primeru malica ali obroki v dopoldanskem času, preostali del dneva pa uživajte čaje, juhe, enolončnice.
Programu lahko dodamo še primerno gibanje, redne masaže, samomasaže, limfno drenažo, akupunkturo ali akupresuro, refleksoterapijo, bownovo terapijo, obisk savn, aromaterapijo, različne tehnike sproščanja, meditacijo, jogo, kopanje v energiji gozdov in sonca, sodobno psihoterapijo, energijske terapije …, da čim bolj celostno očistimo in podpremo vsa naša telesa. Kakršen koli način sproščanja nam bo pomagal tudi pri kakovostnejšem spanju in boljši regeneraciji.
Program je zasnovan za varno varno in učinkovito izvajanje dlje časa
Ta program lahko izvajamo 1 mesec ali več (posebno če smo že zaznali simptome zastrupljenosti telesa ali imamo odvečno telesno težo, različne bolezni). Pri napredni obliki tega programa se uživajo le surovo sadje in zelenjava, smutiji in sveže stisnjeni sokovi (primerno za poletje). Z nekaj prakse in dodatnega znanja ter s pomočjo vodenih programov se lahko postimo ob sveže stisnjenih sokovih, čajih, zelenjavnih prevretkih ali na vodi, ki lahko pospešijo proces razstrupljanja in regeneracije telesa in uma.
Jeseni in pozimi, ko je hladneje, lahko pojemo nekaj več kuhanih živil, lahko pa dodajamo začimbe, ki nas bodo pogrele (cimet, klinčki, zvezdasti janež, ingver, česen, čebula, kajenski poper, poper, peteršilj, origano, rožmarin, zelena, žajbelj, gorčična semena, pehtran, timijan, bazilika, lovorjev list, kumina, drobnjak, kardamom, kurkuma, asafoetida ter začimbni mešanici garam masala in kari).
Lahko si pomagamo tudi z različnimi dodatki, kot so: kurkumin, pegasti badelj, tinktura iz artičok in regrata, šisandra, triphala, indijski trpotec, tekoči zeolit, bentonitska glina, alge, žitne trave, moringa, spirulina, klorela, aloe vera, kvercetin, glutation, vitamini B-kompleksa, vitamin C, magnezij, selen, cink …
Čemu se moramo izogibati?
Obvezno se je treba izogibati toksičnim snovem, kupovati ekološko kozmetiko, čistila, ličila in ekološko pridelana živila. Poskrbeti je treba, da uporabljamo naravne materiale, barve, oblačila, posteljnino …, da čim bolj zmanjšamo negativni vpliv toksinov iz okolja. Če imamo plesen v bivalnem prostoru, je to treba takoj sanirati. Zelo je koristno tudi izvajanje digitalnega razstrupljanja.
Pomembno je tudi, da prakticiramo mentalno higieno, spremenimo način razmišljanja, se poglobimo v svoje bistvo in najdemo pravi vzrok za neravnovesja, ki jih doživljamo, da razrešimo notranje konflikte, travme in blokade. Preden pride do spremembe na telesni ravni, se je ta že zgodila na bolj subtilnih ravneh. Ni dovolj, da počistimo nesnago, ki se je nabrala v naših celicah, organih, tkivih, mišicah, telesnih tekočinah …, temveč je treba prevetriti naš um, misli, čustva, podzavestne programe, način delovanja in odzivanja na različne življenjske okoliščine. Odlična tehnika za notranjo preobrazbo je tapkanje ali EFT. Če dodamo še nekaj dihalnih tehnik, kopanje v energijah narave, ščep hvaležnosti in veliko žlico brezpogojne ljubezni, bomo na pravi poti do resnične harmonije in vitalnega življenja.
Recept: Razstrupljevalni smuti
1 zrela ekološka banana
½ skodelice gozdnih ali divjih borovnic
½ skodelice ekoloških malin
1 pest svežega eko koriandra ali peteršilja
1 jedilna žlica ekoloških alg dulse
1 čajna žlička ekološke spiruline v prahu
1 čajna žlička ekološke moringe v prahu
Lahko dodamo še nekaj toplih začimb, kot so cimet, kardamom, klinčki, ingver …, če potrebujemo več toplote v telesu.
Vse sestavine zmiksamo v blenderju in takoj zaužijemo, ampak ne hitimo, temveč ga bolj pojemo kot spijemo.
Ob besedni zvezi rastlinske maščobe marsikdo najprej pomisli na olja, ki se jih je v zadnjem času oprijel slab sloves. Vendar pa so ta seveda predelana, ne primarna oblika rastlinskih maščob. Te se v naravi skrivajo predvsem v različnih vrstah semen in oreščkov, odličen vir pa je denimo tudi avokado.
Zadnje čase se vedno več govori tudi o pomenu maščob za uspešno hujšanje, vendar pa obstaja po drugi strani tudi precejšnje število raziskav, ki nakazujejo, da pretiravanje z živalskimi maščobami ni najbolj pametna izbira z vidika zdravja. Premišljeno izbrane rastlinske maščobe – predvsem tiste, ki spadajo v eno izmed zgoraj naštetih skupin – se zdijo tako odličen kompromis. Med drugim vam lahko prav zdrave rastlinske maščobe pomagajo tudi do bolj ravnega trebuščka …
Zakaj so maščobe tako pomembne za hujšanje?
To, kako siti bomo po posameznem obroku – oziroma kako dolgo bo trajalo, preden se nas ponovno poloti lakota –, je odvisno od različnih dejavnikov. Med drugim je zelo pomembno tudi to, katera makrohranila in v kakšnih količinah so vključena v posamezni obrok. Že manjša količina zdravih maščob lahko poskrbi, da smo siti precej dlje, s čimer se zmanjša nevarnost za poseganje po nezdravih prigrizkih med obroki. Seveda pa je treba paziti, da ne pretiravate pri količini, saj lahko sicer hitro zaužijete zelo veliko kalorij. Maščobe je tako najbolje dojemati kot nekakšno začimbo, ne kot osrednji del obroka – a vendarle kot začimbo, ki ne sme manjkati.
Ena izmed prednosti rastlinskih virov maščob v primerjavi z živalskimi je sicer ta, da običajno vsebujejo tudi kar precej vlaknin. Tudi te so seveda zelo pomembne za podaljševanje občutka sitosti, kar je zagotovo izjemno koristno za vse, ki poskušate shujšati, hkrati pa tudi tiste, ki želite zgolj ohraniti trenutno telesno težo.
Najpomembnejša pravila priljubljene maščobne diete za raven trebušček
Dieta za raven trebuh, ki sta jo zasnovali Liz Vaccariello in Cynthia Sass, temelji prav na povečanem vnosu rastlinskih maščob – oziroma predvsem na zdravih virih mononenasičenih maščobnih kislin, katerih uživanje je med drugim povezano tudi z zmanjšanim tveganjem za bolezni srca in ožilja. Osnovne smernice so opisane v knjigi z naslovom Flat Belly Diet, ki je prvič izšla leta 2008. Dieta je od takrat pridobila že ogromno privržencev. Gre za program, ki traja 32 dni, v tem času pa naj bi bilo mogoče izgubiti kar približno 7 kilogramov, pri čemer so rezultati še posebno opazni na predelu trebuha.
Čeprav je to za mnoge pomembno predvsem zaradi estetskih razlogov, se moramo obenem zavedati, da je trebušna oziroma t. i. visceralna maščoba še posebno problematična za zdravje, saj obdaja nekatere izmed najpomembnejših organov v našem telesu. Prevelike količine visceralne maščobe so med drugim povezane s povečanim tveganjem za diabetes tipa 2 in za določene vrste raka. Presežek maščobe na trebuhu bi vas moral torej skrbeti v vsakem primeru, tudi če tega ne vidite kot estetsko težavo.
Glavno pravilo diete je, da mora vsak obrok vsebovati vsaj eno izmed živil, ki predstavljajo vir mononenasičenih maščobnih kislin. Poleg različnih vrst semen, oreščkov in avokada spadata v to skupino tudi soja in temna čokolada, dieta pa dovoljuje tudi uživanje oliv in olivnega olja. A čeprav so tovrstne maščobe obvezne pri vsakem obroku, to še ne pomeni, da je lahko njihova količina neomejena. Paziti morate namreč na to, da ne presežete dovoljenega kaloričnega vnosa. Prve štiri dni ne smete preseči 1200 kilokalorij, nato pa lahko do konca diete zaužijete po 1600 kilokalorij na dan.
Kalorični vnos mora biti čim bolj enakomerno razporejen med štiri obroke, hkrati pa morate paziti, da med dvema obrokoma ne minejo več kot štiri ure. Če ne želite prekoračiti navedenih vrednosti, morate biti torej še posebno pazljivi pri olju, s katerim lahko hitro zaužijemo preveč kalorij, ne da bi se pri tem nasitili. Tako je precej bolje, da daste prednost celim, nepredelanim živilom oziroma maščobnim virom, olje, torej izolirane, koncentrirane maščobe, pa uporabljajte kar se da zmerno.
V knjigi Flat Belly Dietje naveden tudi osnovni seznam prepovedanih živil. Najpomembnejše je, da se izogibate močno predelani hrani in virom enostavnih ogljikovih hidratov. Načeloma se spodbuja, da v svojo prehrano vključujete tudi sadje in zelenjavo, vendar pa mora biti spisek živil iz teh dveh skupin med dieto nekoliko omejen. Priporočljivo je namreč, da se izogibate tistim vrstam sadja in zelenjave, ki pogosto povzročajo napihnjenost, kar je lahko ena izmed ovir na poti do ravnega trebuščka. Med živila, ki so odsvetovana – zlasti prve štiri dni –, tako denimo spadajo cvetača, brstični ohrovt, zelje in brokoli. Prav tako pa se med dieto odsvetuje uživanje stročnic.
Da bi še dodatno zmanjšali tveganje za napihnjenost, pa je priporočljivo, da tudi tiste vrste sadja in zelenjave, ki jih boste vključevali v prehrano, pred zaužitjem toplotno obdelate. Hkrati je zelo pomembno, da se odpoveste hrani, ki vsebuje večje količine soli. Presežek natrija namreč povzroči zastajanje vode v telesu, kar lahko seveda prispeva k napihnjenosti, zagotovo pa tudi nasploh ni zdravo, da jeste zelo slano hrano.
Tri osnovne skupine zdravih maščob, ki ne smejo manjkati na vašem jedilniku
1. Semena
V povezavi z rastlinskimi viri maščob se pogosto pojavlja zadržek, saj je marsikdo prepričan, da tako ne moremo zaužiti zadostnih količin maščobnih kislin omega-3. A na srečo to ne drži. Eden izmed načinov, da zadostite potrebam svojega telesa po omenjenih esencialnih maščobnih kislinah, so lahko semena. To velja predvsem za lanena in čia semena. Ta sicer predstavljajo vir alfalinolenske kisline (ALK), ne pa tudi eikozapentaenojske (EPK) in dokozaheksaenojske (DHK), vendar pa se lahko prva v našem telesu pretvori v drugi dve. Po mnenju mnogih so prav semena optimalen, s pomembnimi hranili najbogatejši vir rastlinskih maščob. Navsezadnje iz semen zraste nova rastlina, zato je razumljivo, da morajo vsebovati precejšnje zaloge hranilnih snovi.
2. Oreščki
Opisano maščobno dieto za raven trebušček bi si bilo seveda prav tako nemogoče predstavljati brez različnih vrst oreščkov. Če iščete takšne, ki bodo vaše telo obenem oskrbeli tudi z maščobnimi kislinami omega-3, so še posebno dobra izbira orehi. Seveda pa so zelo zdrave tudi druge vrste oreščkov, ki lahko med drugim prispevajo k zaščiti srca, posledično pa k podaljševanju življenjske dobe. Zelo dobra izbira so na primer mandlji, ki vsebujejo nadpovprečno veliko vlaknin. Kot omenjeno, je kratkoročni učinek vlaknin predvsem to, da se nasitimo hitreje, kot bi se sicer, dolgoročno pa so pomembne tudi za zaščito srca in ožilja.
3. Avokado
Poleg mononenasičenih maščob, ki so temelj diete za raven trebušček, lahko v avokadu najdemo tudi precejšnje količine vitamina E, ki je med drugim zelo pomemben za zdravo kožo. Čeprav je avokado sicer sadež, se precej razlikuje od drugih živil, ki jih uvrščamo v to skupino, seveda predvsem po tem, da vsebuje občutno več maščob. To sicer pomeni, da vsebuje tudi več kalorij, vendar pa lahko računate na to, da bo poskrbel za precej dolgotrajnejši občutek sitosti kot drugo sadje. Če posameznemu obroku dodamo približno pol avokada, se s tem bistveno zmanjša verjetnost, da bi med obroki posegali po nezdravih prigrizkih, kar je bilo dokazano tudi z nekaj manjšimi študijami.
Plesnim se v hrani težko izognemo, največkrat se naselijo na žitih, sadju, zelenjavi in oreščkih. Vendar niso vse plesni plemenite.
Ali se bodo plesni naselile na določeni hrani, je odvisno od vlage, temperature, sestave zrn ali delov rastline, prisotnosti drugih mikroorganizmov, ki lahko pospešijo ali zavirajo rast plesni, pojasnjuje dr. Urška Blaznik iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Čeprav se plesni naselijo na površini hrane, saj za svoj obstoj potrebujejo kisik, pa vendar prodirajo tudi v notranjost živila.
Med razmnoževanjem tvorijo strupene presnovke mikotoksine. Prisotnost mikotoksinov v hrani in krmi pa lahko povzroči različne škodljive učinke na zdravju ljudi in živali. Mikotoksini so mutageni (mutacija je sprememba DNA ali kromosomov, ki se lahko deduje), sprožajo lahko razvoj raka in težave v delovanju hormonskega in gastrointestinalnega sistema, bolezni jeter, ledvic. Nekateri mikotoksini motijo ali zavirajo delovanje imunskega sistema in s tem zmanjšujejo odpornost proti nalezljivim boleznim. Mikotoksini imajo tako velik vpliv na javno zdravje, kmetijstvo, gospodarstvo in ekonomijo.
dr. Urška Blaznik iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Plesnivo hrano, ljudje in živali zavračamo, saj nam okus po plesni ni prijeten. Vendar so mikotoksini v hrani lahko prisotni tudi, če plesen ni vidna s prostim očesom ali ne zaznamo neprijetnega okusa ali vonja. Večina žit pa tudi suhega sadja, oreščkov, sušenih začimb in zelišč je do neke mere onesnaženih s plesnimi, zato se izpostavljenost mikotoksinom pri ljudeh in živalih zmanjšuje z različnimi preventivnimi ukrepi že na poljih pa tudi ob skladiščenju. V zadnjem času se s podnebnimi razmerami spreminjajo pogoji pridelave hrane, in sicer tako, da je rast gliv še bolj ugodna, hkrati pa v Evropo prihajajo rodovi gliv, ki jih prej nismo poznali, pojasnjuje dr. Blaznikova.
Mikotoksine glede na pojavnost združujemo v več skupin, med njimi so najbolj pomembni: aflatoksini, ohratoksina A in B, fumonizini, zearalenon, patulin, trihoteceni, ergot alkaloidi, citrinin.
Aflatoksini
Aflatoksine kot metabolite proizvajajo predvsem plesni Aspergillus flavus, po katerih so aflatoksini tudi dobili ime – A. flavus. Te plesni najdemo na območjih z vročim in vlažnim podnebjem. Pogosto so prisotni na orehih, arašidih, pistaciji, mandljih, lešnikih in ostalih oreščkih, na suhem sadju, začimbah, semenih, v surovih rastlinskih oljih, na kakavovih zrnih in koruzi. Določene vrste aflatoksinov pa so našli tudi v mleku in mlečnih izdelkih, kjer so živali hranili z okuženo krmo.
Za aflatoksine so študije na živalih pokazale, da so potencialni mutageni, so rakotvorni in teratogeni (povzročajo prirojeno hibo, če pride do izpostavljenosti med nosečnostjo). Aflatoksin B1 pa dokazano povzroča raka na jetrih tudi pri ljudeh.
Rakotvornost in genotoksičnost (povzročajo poškodbe DNA ali kromosomov) sta kritična škodljiva učinka, na podlagi katerih se presoja tveganje za zdravje ljudi.
Sogovornica poudari, da je prepoznavanje resnih posledic za zdravje ljudi vodilo v sprejetje številnih, tudi zakonodajnih ukrepov za zmanjševanje vsebnosti aflatoksinov v hrani na najnižjo možno raven. V EU imamo mejne vrednosti za vsebnost aflatoksinov in aflatoksina B1 v naslednjih kategorijah živil: zemeljski oreščki (arašidi) in druga semena oljnic, mandlji, pistacije in marelične koščice, lešniki in brazilski oreški ter drugi lupinarji, suho sadje, žita in žitni izdelki, koruza in riž, mleko, začimbe in mešanice začimb (čili, kajenska paprika, beli in črni poper, muškatni orešček, ingver, kurkuma). Aflatoksini so posebej in na zelo nizko vrednost omejeni tudi v kategorijah živil, ki so posebej namenjeni dojenčkom in majhnim otrokom (žitne kašice, otroška hrana, mlečne formule, živila za posebne zdravstvene namene).
Ohratoksini
Ohratoksini so skupina sekundarnih metabolitov gliv Aspergillus ochraceus in Penicillium verrucosum, ki ju pogosto najdemo v naravi. V rastlinah jih najdemo že v času rasti, več pa v času skladiščenja oziroma v končnih proizvodih.
Najbolj pogost in najbolj strupen je Ohratoksin A (OTA). V raziskavah na živalih je bilo ugotovljeno, da povzroča tkivne spremembe, povezane z razvojem raka ledvic.
Ta povezava je bila dokazana pri ljudeh in živalih na območju Balkana (Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Romunija, Srbija, Črna Gora), na Danskem in ZDA. Ljudje in živali, ki so uživali zelo onesnaženo (plesnivo) žitno hrano oz. krmo so razvili različne simptome: izčrpanost, utrujenost in bolečine v trebuhu, ob dolgotrajni izpostavljenosti pa je prišlo do resnih poškodb in odpovedi ledvic (t. i. »Balkanska nefropatija«).
Glive Aspergillus ochraceus in Penicillium verrucosum napadejo žita, ječmen, pšenico, oves, rž, pa tudi koruzo, kavna zrna, zemeljske oreške, grozdje. Prisotne so lahko tudi v grozdnem soku in vinu, pivu, kakavu, suhem sadju in začimbah. Poznavanje pogojev rasti in ukrepov za preprečevanje rasti gliv, ki proizvajajo OTA na žitih in drugih pridelkih, pomaga pri obvladovanju tega onesnaženja. V EU spremljajo vsebnost OTA v več kategorijah živil. Zaradi podnebnih sprememb se količine OTA v sadju, zelenjavi, začimbah, olju, vinu in sokovih nenehno povečujejo in so tudi rezultat neustreznih tehnik spravila pridelkov (npr. podaljševanje spravila zaradi slabih vremenskih razmer), pojasnjuje sogovornica.
Fumonizini (B1, B2, B3)
Plesni, ki proizvajajo fumonizine, okužijo predvsem koruzo, pa tudi sirek, nekatere vrste fižola, pšenico, ječmen, sojo, poganjke špargljev, fige, pravi čaj in zdravilne rastline. Približno 70 % vseh fumonizinov, ki onesnažujejo živila in krmo, predstavlja fumonizin B1. Po zaužitju se slabo absorbira (približno 4 %) in čeprav ni akutno strupen, so študije na živalih pokazale, da je ob ponovljivi izpostavljenosti povezan s strupenimi učinki na jetra in ledvice. V EU so za obvladovanje tveganja v povezavi s fumonizini postavljene mejne vrednosti v nekaterih kategorijah živil. Predvsem so ukrepi usmerjeni v koruzo in njene izdelke (nepredelana in predelana koruza, koruzno olje, prigrizki na osnovi koruze, žita za zajtrk na osnovi koruze, otroška hrana na osnovi koruze, kruh na osnovi koruze, koruzna moka, koruzni zdrob ipd.).
Zearalenon
Običajno ga najdemo na koruzi, vendar tudi na pšenici, ječmenu, ovsu, rži, pa tudi na soji, bananah in drugem sadju. Ugodni razmnoževalni pogoji za zearalenonso povezani z daljšo izpostavljenostjo nižjimi temperaturami in izmenjavami med nizko (vendar nad lediščem) in zmerno temperaturo. Čeprav zearalenon običajno najdemo kot onesnaževalo na polju, se lahko pojavi tudi kot posledica neustreznega skladiščenja pridelka. Zearalenon in njegova presnovka α-zearalenon in β-zearalenon imajo estrogensko aktivnost in zato spadajo med kemijske povzročitelje hormonskih motenj.
V EU so za obvladovanje tveganja v povezavi z zearalenonom postavljene mejne vrednosti predvsem pri koruzi in njenih izdelkih.
Patulin
Patulin proizvajajo različne vrste plesni iz rodov Penicillium, Aspergillus in Byssochlamys. Mikotoksin patulin je pogosto prisoten na sadju, kadar je površina jabolk, sliv, hrušk, marelic, češenj in grozdja poškodovana.
Patulin s površine preide tudi v sadež, zato ga najdemo npr. v jabolčnem soku. Ob prisotnosti konzervansa SO2 ni obstojen, več kot 99 % ga razpade s fermentacijo. Pasterizacija pa ga ne uniči.
Čeprav se ga pogosto omenja kot povzročitelja raka, pa ga Mednarodna agencija za raziskavo raka (IARC) v presoji leta 1986 razvršča v skupino 3, kamor sodijo snovi, za katere ni dovolj dokazov, da bi imele rakotvorni potencial.
V EU so za obvladovanje tveganja v povezavi s patulinom postavljene mejne vrednosti za sadne sokove in sadne nektarje, jabolčni sok in jabolčne proizvode (kompot, pire), žgane pijače, jabolčnik in fermentirane pijače iz jabolčnega soka. Posebno nizke meje so postavljene za otroško hrano (jabolčni sok, kašice, pireji). Velik pomen imajo kontrola kakovosti sadja za predelavo in postopki odstranjevanja sadežev napadenih od gliv pred procesiranjem.
Dokler pridelki niso vidno deformirani, gnili ali žarki, bomo sami težko ugotovili prisotnost mikotoksinov in tudi na videz zdrava živila ne pomenijo odsotnost mikotoksinov. Torej prisotnosti ali odsotnosti mikotoksinov ni mogoče potrditi brez analize, potrdi dr. Urška Blaznik.
Kako se znebiti mikotoksinov?
Sogovornica pove, da univerzalnega recepta za vse vrste mikotoksinov ni. Mikotoksini so namreč precej temperaturno obstojni, večino uniči šele temperatura pri 250 °C oz. praženje.
Najbolj učinkovita pa je kontrola pridelkov v času rasti in med skladiščenjem ter kontrola živil. Tako, da končni proizvodi npr. moka vsebujejo mikotoksine v najmanjših možnih količinah. Povsem se mikotoksinom namreč ne moremo izogniti. Odgovornost za kontrolo nad mikotoksini nosijo proizvajalci oz. nosilci živilske dejavnosti. Mikotoksini predstavljajo tveganje za javno zdravje, zato so ob vstopu v EU predmet pogostega in poostrenega nadzora, predvsem to velja za živila iz držav tretjega sveta.
Običajno se plesni, ki proizvajajo mikotoksine, zadržujejo na površini lupine in manj v notranjosti ploda, zato je morda smiselno, da oreščke raje kupimo v lupini in le-to sami odstranimo. Izbiramo zdravo (nenagnito) zrelo sadje, tudi za pripravo jabolčnega soka ali kompota/čežane. Živila pa raje kupujmo v trgovinah, kjer se blago hitreje obrača in ni časa za dolgo skladiščenje. Živila shranjujmo na suhem in hladnem.
Posebna pozornost velja tudi pri sušenju domačih začimb in zdravilnih zelišč. Dele rastlin očistimo prahu in drugih nečistoč, operemo pod tekočo vodo, razprostremo po površini in hitro posušimo do suhega, lahko tudi s pomočjo sušilnikov ali kuhinjske pečice do 50°C. Posušene začimbe/zelišča/čaje prav tako hranimo na hladnem in suhem prostoru, dobro zaprte.
Dr. Urška Blaznik poudarja, da če na živilu opazimo plesen, ga zavržemo, saj so mikotoksini verjetno prisotni tudi že v drugih delih živila, pri katerih na oko ne opazimo plesni.
»Žveplanje« suhega sadja oz. konzerviranje z žveplovim dioksidom ali sulfitom res zavira rast plesni, vendar pa po drugi strani ti konzervansi tudi niso ravno zdravi. Torej, če le imamo možnost, sadje raje sušimo sami in ga sproti uporabimo. Doma posušeno sadje lahko tudi zamrznemo.
