Gobovi svaljki so jed, ki združuje nežno testo in bogat okus gob. Ta domača specialiteta je priljubljena med ljubitelji gob, saj je priprava enostavna, rezultat pa neizmerno okusen. Postrezite jih kot glavno jed ali prilogo in presenetite svoje goste z nekaj res posebnega.
Sestavine (4 porcije):
600 g svežih gob
1 čebula
2 stroka česna
2 žlici masti
Sol
1 žlička kumine
ščepec timijana
100 g masla
100 g gladke moke
200 ml zelenjavne juhe
200 ml mleka
gladka moka
2 jajci in drobtine paniranje
olje za cvrtje
Priprava:
Gobe očistite in jih narežite na manjše kose. Olupite čebulo in česen. Čebulo drobno sesekljajte, česen pa zdrobite.
V ponvi segrejte mast in na njej prepražite čebulo in česen. Dodajte gobe in prepražite. Začinite s soljo, kumino in timijanom ter dušite, dokler ne izhlapi vsa odvečna tekočina. Nato dajte gobe v skledo in pustite, da se ohladi.
Maslo in moko prepražite. Razredčite z juho in mlekom. Skuhajte gosto kašo in jo zmešajte z gobami.
Ohlajeno gobovo zmes oblikujte v majhne stožce. Vsak stožec povaljajte v moki, slanih razžvrkljanih jajcih in drobtinah ter vse skupaj zlatorjavo ocvrite v vročem olju. Postrezite s pire krompirjem.
Vlaga lahko povzroči izjemno hitro širjenje plesni, zato je zelo pomembno, da skrbite za vzdrževanje ustrezne zračne vlage. Strokovnjaki se večinoma strinjajo, da relativna stopnja zračne vlage v prostorih ne bi smela presegati 60 %. Če je stanovanje zelo vlažno, je nedvomno smiselno investirati v kakovosten razvlažilnik zraka, saj vam lahko to prihrani precej težav. Poleg vlage v zraku lahko k povečanemu tveganju za razmnoževanje plesni prispevajo tudi puščanja cevi in večje nezgode, na primer poplava zaradi okvare pralnega stroja. Nujno je, da skrbite za redno pregledovanje cevi in da poskušate težave čim hitreje odpraviti.
Seveda pa se lahko kljub pazljivosti na stenah pojavijo zaplate plesni, ki so lahko za nekatere ljudi posebno nevarne, na primer za astmatike. Nujno je, da plesen čim hitreje odstranite, pri čemer morate paziti, da bo delo opravljeno karseda temeljito. V trgovinah lahko sicer kupite posebna čistila za odstranjevanje plesni, vendar gre običajno za izdelke, polne zelo agresivnih kemikalij, ki lahko poškodujejo kožo in ogrozijo zdravje. Medtem ko rešujete eno težavo, si torej nakopljete novo. Precej pametneje je, da za odstranjevanje plesni uporabite kis. Ocetna kislina v kisu lahko učinkovito odstrani plesen, pri tem pa je zdravju – in ne nazadnje tudi okolju – prijazna.
Pripomočki in varnostni napotki
Naj že takoj na začetku opozorimo, da pride metoda s kisom v poštev predvsem pri manjših zaplatah plesni. Če se je plesen razširila po celotnem prostoru ali celo stanovanju, je precej pametneje poklicati strokovnjake, ki bodo lahko poskrbeli za resnično temeljito sanacijo oziroma odstranitev plesni. Tako boste lahko brez skrbi. Obenem upoštevajte, da morate uporabiti kis, ki vsebuje najmanj 6 odstotkov ocetne kisline, sicer boste plesen zelo težko uničili. Najboljša izbira je zato praviloma alkoholni kis. Ta bo uspešno zavrl razmnoževanje plesni, vendar bo za to potreboval malce več časa kot sredstva za odstranjevanje plesni, kupljena v trgovini. Potrebna je torej potrpežljivost. Na koncu bo na steni najverjetneje ostal madež, kar pomeni, da bo potrebna nadaljnja sanacija (beljenje ipd.), vendar je bistveno to, da bo plesen uničena. To pomeni, da bo mogoče precej bolj zdravo bivanje. Poleg sten lahko s to metodo očistite tudi številna druga območja, na katerih se pogosto razmnoži plesen, na primer keramične ploščice v kopalnici ali notranjost hladilnika. Upoštevajte le, da kis ni primeren za čiščenje materialov, kot so marmor, granit, les, aluminij in nerjavno jeklo.
Poleg (alkoholnega) kisa boste potrebovali nekaj pripomočkov, vključno z zaščitno opremo, in sicer:
vedro,
razpršilko,
čistilno gobico,
gumijaste rokavice,
masko N-95 in
zaščitna očala.
Navodila za odstranjevanje plesni s kisom
Ne čakajte, da se plesen razširi. Odstranjevanja se lotite takoj, ko opazite manjšo zaplato plesni. Plesen se lahko namreč razmnoži izjemno hitro. Prej ko se boste lotili dela, lažje bo odstranjevanje. Priporočamo, da občasno temeljito pregledate celotno stanovanje, predvsem območja, na katerih je tveganje za razmnožitev plesni posebej veliko.
Pred odstranjevanjem plesni si nadenite zaščitno opremo, torej masko, rokavice in očala. Tudi zelo močan kis lahko seveda razdraži kožo, zato je dobro, da poskrbimo za ustrezno zaščito, vendar to ni glavni razlog, zaradi katerega je pri odstranjevanju plesni potrebna uporaba zaščitne opreme. Precej bolj kot kis je problematična sama plesen. Če ste malce bolj občutljivi na plesen, lahko neposredni stik s plesnijo privede do različnih neprijetnih reakcij (razdražena koža, težave z dihanjem ipd.). Pomembno je tudi to, da oblačila, ki ste jih nosili, po čiščenju nemudoma operete v pralnem stroju (pri dovolj visoki temperaturi). Tako se spore plesni ne bodo mogle razširiti po stanovanju.
Poskrbite, da bo v prostoru med čiščenjem zagotovljeno dobro prezračevanje. Odprite vrata in/ali okna. V kuhinji je pametno prižgati tudi kuhinjsko napo, v kopalnici pa ventilator.
Nerazredčen kis nalijte v razpršilko. Popršite ga po plesni, nato pa počakajte najmanj eno uro.
Območje zdrgnite z gobico, ki jo med čiščenjem večkrat operite pod tekočo vodo in ožemite (gobica naj bo vlažna, ne popolnoma mokra). Čistite od zgoraj navzdol.
Če je plesen na steni povzročila razbarvanje, si lahko pomagate z belilom (varekino), vendar morate biti pri tem zelo previdni. Varekina ne sme priti v stik s kisom, saj se med mešanjem teh dveh sestavin sprošča nevaren plin. Po odstranjevanju plesni je torej dobro počakati, da kis popolnoma izhlapi, in se šele nato lotiti sanacije razbarvanja. Najbolje je uporabiti belilo v prahu ali v tabletah. Potrebujete pol skodelice belila, ki ga stresite v vedro, napolnjeno z vročo vodo. Dobro premešajte, nato pa mešanico nanesite na razbarvana območja na steni (s pomočjo gobice ali ščetke z najlonskimi ščetinami). Tudi med nanašanjem belila je seveda pametno uporabljati zaščitno opremo. Počakajte najmanj 30 minut (ne pozabite na prezračevanje!), nato pa steno očistite z rahlo vlažno gobico, da odstranite ostanke belila. Pustite, da se stena dobro posuši.
Alternativna možnost: Odstranjevanje plesni z eteričnim oljem čajevca
Eterično olje čajevca se pogosto uporablja kot pomoč pri glivičnih okužbah, na primer kot pomoč pri glivičnih okužbah stopal in pri prhljaju, ki ga povzročajo glivice. Tako ni posebno presenetljivo, da lahko pomaga tudi pri odstranjevanju plesni s sten.
Potrebujete 500 mililitrov vode in 1 žlico eteričnega olja čajevca. Prepričajte se, da gre resnično za 100-odstotno eterično olje čajevca (znanstveno ime rastline je Melaleuca alternifolia). Obenem je pomembno, da olje vsebuje najmanj 30 odstotkov spojine, imenovane terpinin 4-ol, in ne več kot 15 odstotkov evkaliptola oziroma cineola.
Upoštevajte varnostne napotke, ki so opisani pri metodi z alkoholnim kisom (uporaba zaščitnih pripomočkov itn.
Vodo nalijte v razpršilko in dodajte eterično olje čajevca. Dobro pretresite, nato pa tekočino popršite po plesni in počakajte približno eno uro. Na koncu območje zdrgnite s ščetko ali gobico.
Če so po čiščenju na steni še vedno vidne drobne sledi plesni, postopek ponovite, da odstranite vso plesen.
Bob in grah sta stročnici, ki ljubita kratek dan in predvsem hladno (ne mrzlo vreme). Nista prvi dve vrtnini, ki jih mnogi tako hitite sejati, korenček in peteršilj. Najprej posadimo česen in čebulček, takoj za tem pa lahko posejemo bob in grah.
Bob in grah, stročnici ki ju že sejemo
Bob in grah sta stročnici, ki ju sejemo spomladi čim prej. Na koreninah stročnic živijo bakterije, ki jim rečemo nitrifikacijske bakterije. Šele ko se naselijo na koreninah svoje metuljnice, so sposobne dušik iz zraka vezati v rastlini dostopno obliko. S tem dušikom se hranijo najprej gostiteljice, nekaj pa ga za njimi vedno ostane v tleh tudi za sosednje ali naslednje rastline. Še eno pomembno vlogo imajo stročnice na vrtu. Imajo globoke in močne korenine. S temi koreninami razrahljajo zbito zemljo in popravljajo strukturo tal, ki jo ponavadi porušimo mi z napačnim ravnanjem, tlačenjem, delovnimi stroji, obdelavo in podobno.
Grah sejemo zelo zogaj, v rastlinjake lahko že januarja
Obe stročnici kalita veliko raje v hladni zemlji. Predvsem pa cvetita in se oplodita veliko bolje, dokler je dan kratek in so noči še hladne. Ko se dan podaljša, je cvetov manj, pojavijo pa se uši na bobu in pepelasta plesen, pa tudi pršice na grahu. Zato sejte čim prej, predvsem pa visoke sorte graha (Senator in Telefon), ki imajo daljšo vegetacijo. Pred setvijo seme čez noč namočite v toplo vodo ali še bolje, kamilični čaj.
Mnogi ne vedo, a obe stročnici lahko vzgajate preko sadik. V lončke premera 3 cm posejte po dve zrni graha ali boba. Vzkalijo naj na toplem, potem pa gredo lahko lončki ven, na sonce ali v povsem neogrevan rastlinjak.
Bob je pri ljubiteljih zelo cenjen
Nekoč sta bob in leča predstavljala zelo pomemben del v prehrani naših prednikov. Ker so se zrna lahko sušila in hranila za zimo, je to v času brez hladilnikov pomenilo veliko prednost. S prihodom fižola je bob žal prešel v pozabo, a po krivici. Beljakovine, ki jih dobimo z uživanjem boba, so veliko lažje prebavljive, kakor tiste od fižola. Zato bi bilo res zaželeno, da se bob vrne v naše lonce in na naše krožnike.
Sladki grah cveti vijolično
Suho zrno boba lahko zmeljemo, dodajamo moki za kruh (do 15%) in tako dobimo precej bolj beljakovinsko bogato jed, ki je dobrodošla predvsem vegetarijancem.
Pozor, bob ni za vse
A pazite. Obstajajo nekateri, ki boba ne smejo uživati. Med nami jih ni veliko, a tisti, ki imate korenine južneje od Slovenije na Balkanu, bodite pri prvem uživanju boba zelo previdni. Lahko se pojavi bolezen – favizem. To pomeni, da nam v telesu manjka encim za prebavljanje nekaterih snovi, ki jih najdemo v stročnicah, v bobu jih je veliko. Posledice so anemija.
Prav tako morate vedeti, da bob lahko sicer uživamo tako kot suho zrnje ali, kar najbolj svetujem, kot mlado, mlečno zrnje, podobno, kakor grah. A tako bob kakor grah je nujno prekuhati oziroma toplotno obdelati, da je varen za uživanje.
Tudi grah lahko vzgajamo preko sadik
Pridelava
Bob in grah sejemo zelo zgodaj, takoj ko sneg zapusti naše kraje. Brez težav bosta prenesla tudi pozno zimske ali zgodnje spomladanske pozebe. Sama bi seme pred setvijo namočila v topel (ne vroč) kamilični čaj čez noč. Potem bo vznik hitrejši in bolj enakomeren.
Za dobro rast in pridelek ne potrebujeta gnojenja z organskimi gnojili. V tleh pa ne sme manjkati kalija. Bob sejemo v vrste, na razdaljo 40 cm, v vrsti pa na 10 cm.
Grah sejemo prav tako v vrste, vendar po večini potrebuje oporo. Nizke sorte podpremo z razvejanimi vejami, visoke sorte pa je najbolje saditi ob mrežo za kumare. Nizke sorte sejemo lahko tudi na 30 cm razdalje med vrstami, visoke pa tudi do 50 cm. V vrsti pa je razdalja med rastlinami nekje od 10 – 20 cm (spet odvisno od višine sorte).
Veliko nege tekom rasti ne potrebuje, pazimo samo na pojav uši, predvsem na bobu. Če so rastline takrat že dovolj visoke, napadene vršičke samo odtrgamo. Če pa je bila setev pozna in rastline še niso dosegle svoje višine, je potrebno uporabiti ustrezni insekticid. Lahko poskusite, če ste pravočasni, tudi s pripravkom iz sode bikarbone, ponovite dva ali trikrat, običajno je dovolj učinkovito.
Bob bakterije na kmorneinah, značine za vse stročnice in metuljnice
V rastlinjak sejemo bob že v januarju, potem ga boste pobirali še pred sajenjem paprike. Na prosto pa ga lahko sejemo že od začetka februarja naprej, a se mora zemlja dovolj osušiti, prav tako pa jo seveda mora zapustiti sneg.
Le malo ljudi pa ve, da si lahko tudi bob in grah pridelamo iz sadik. Če vidite, da bo sneg dolgo ležal na gredicah ali imamo opravka z deževno pomladjo, ko se zemlja nikakor noče osušiti, si preprosto vzgojite sadike. Najbolj primerni so lončki, v katerih pridelujemo tudi sadike solate (4 – 5 cm premera). Če so večji, posejemo v vsakega tri, drugače pa dve semenki. Po vzniku naj bodo v neogrevanem prostoru, a na svetlem. Ko lahko sadiko izlončimo tako, da se zemlja drži korenin, sadiko presadimo na prosto.
Tekom rasti poskrbite, da bo zemlja okoli rastlin vedno rahla. Tudi bob in grah sta hvaležna, če ju ob okopavanju nekoliko osujemo. V primeru suhe pomladi uporabite zastirko. Pomembno je namreč, da so korenine čim dalj časa na hladnem.
Visoke sorte graha gojimo lahko na opori iz mreže, kakor kumare
Nekaj poudarkov o sortah
Naše stare sorte so imele majhne stroke in drobno zrno. Zato mnoge preseneti nova sorta, ki prihaja k nam iz Italije in se imenuje Aquadulce. Ta naredi izredno dolge stroke z veliko zelo debelimi zrni. Zdaj pa se je na policah trgovin ponovno pojavilo tudi seme stare, drobnozrnate sorte, danes so ji nadeli ime Matko. Upam, da ga boste našli. Za uživanje suhega zrnja je namreč primernejša.
Pri grahu prav tako poznamo več različnih tipov in seveda sort. Poznamo nizke sorte, ki so seveda zgodnejše, pa visoke, poznejše a rodnejše sorte. Prav te je nujno sejati bolj zgodaj. Prav tako pa poleg graha, kjer po večini ljudi uživa mlado zrnje v mečni zrelosti poznamo še sorte, kjer je užitno tudi stročje. Tudi tukaj sta dva tipa, tako, ki ima stročje normalno veliko a nima trde opne, zaradi katere ni užitno. So pa tudi sorte, ki jim Slovenci rečemo sladkorni grah, ki imajo zelo velike stroke, ki pa zrnje nimajo veliko, nekako so stroki ploščati in zelo sladki. Zelo zanimiv je tudi grah z vijoličnimi stroki, saj ga je lažje nabirati. Zrna v njem so zelena in okrogla.
Bob, po krivici zapostavljena stročnica
Še ena posebnost
Bob naj bi po mnenju naših babic odganjal tudi voluharja. Tega mi do sedaj še nihče ni potrdil, a pokusiti je vedno smiselno. Sadimo ga lahko samostojno ali okoli gredic s krompirjem. Tudi med vrstice krompirja ga po sajenju posadite. Za sajenje krompirja je seveda zdaj še prezgodaj. Je pa pokusiti v rastlinjaku in seveda, pred sajenjem ga nakalite.
14. november je svetovni dan sladkorne bolezni. Ta dan je rojstni dan Fredericka Bantinga, kanadskega znanstvenika, ki je skupaj s svojim asistentom Charlesom Bestom, v laboratoriju izoliral beljakovino, kasneje poimenovano inzulin. Za ta dosežek je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za medicino.
Diabetes je kronična bolezen
Diabetes je kronična presnovna bolezen, pri kateri celice trebušne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo dovolj inzulina oziroma pri kateri telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito uporabiti. To glukozi, ki jo dobimo iz hrane, oteži prehod v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Če je v krvi premalo inzulina ali če se celice nanj ne odzovejo, se vrednost krvnega sladkorja poveča. Povečane vrednosti krvnega sladkorja povzročajo okvare malih žil oči in ledvic ter okvaro živcev.
Dolgotrajna sladkorna bolezen lahko povzroča aterosklerozo, srčni infarkt, možgansko kap, diabetično nefropatijo, retinopatijo in nevropatijo, žile postara za 15 let in se življenjska doba zmanjša za 10 let.
Diabetes postaja epidemija
Lahko rečemo, da je sladkorna bolezen (diabetes) postala globalna epidemija. Število oseb z ugotovljeno sladkorno boleznijo nenehno narašča. V Sloveniji je leta 2020 število obolelih oseb bilo ocenjeno na 173 846 ali 8,3 %, 10 let prej pa 6,6 %. Kar se tiče svetovne populacije statistika iz leta 2014 pravi, da je na svetu takrat bilo uradno potrjenih približno 8,5 % obolelih za diabetesom. Predvideva se, da je ta številka še višja in da 20 % prebivalstva ima nediagnosticirano sladkorno bolezen. Poleg tega pa veliko ljudi ima težavo z inzulinsko rezistenco, ki se lahko razvije v diabetes. 95 % ljudi je, ki zbolijo za diabetesom tipa 2.
Tudi drugi zdravstveni zapleti in smrti zaradi sladkorne bolezni so vse pogostejši, zlasti odpoved in okvara ledvic in srčno žilna obolenja. 48 % smrti, ki so posledica sladkorne bolezni se zgodi pred 70 letom starosti. Poleg diabetesa tipa 2 poznamo še diabetes tipa 1, 1,5, sekundarni diabetes, diabetes tipa 2, MODY, neonatalni in gestacijski diabetes.
Kdo je najbolj ogrožen?
Bolj ogrožene so osebe, ki imajo ožje sorodnike s sladkorno boleznijo, debele osebe, osebe z večjim obsegom pasu (ženske več kot 80 cm, moški več kot 94 cm oz. telesna teža za več kot 20 % večja od priporočene ali indeks telesne mase nad 27), ki se nepravilno prehranjujejo z veliko maščob, procesirane hrane, mleka in mlečnih izdelkov, telesno nedejavni, osebe z inzulinsko rezistenco, bolniki s povečanimi vrednostmi maščob in zvišanim krvnim tlakom, bolniki po srčnem infarktu in možganski kapi, ženske, ki so imele sladkorno bolezen v nosečnosti in rodile otroka, ki je tehtal več kot 4 kg ob porodu, ženske s sindromom policističnih jajčnikov (s cistami v jajčnikih) in starejši od 45 let. Iz tega razloga je zelo pomembno, da prevzamemo zdravje v svoje roke in da ne mislimo, da smo nemočni in odvisni le od zdravil. Zlasti diabetes tipa 2 je bolezen, ki je povezana z našim načinom življenja in prehranjevanja in ni neozdravljiva.
Prehrana diabetikov, ki resnično pomaga
Leta 1927 je bila objavljena izjemna študija dr. Williama Sansuma in dr. Shirley Sweeneya, ki je jasno pokazala negativen vpliv pretiranega konzumiranja maščob na inzulinske funkcije. V 50 letih prejšnjega stoletja je dr. Walter Kemper zdravil svoje paciente, ki so zboleli za diabetesom tipa 2 z nizko maščobno dieto, ki je pomagala tudi pri zdravljenju težav z diabetično retinopatijo, ledvičnih težavah in maligni hipertenziji. V 70 – tih je dr. James W. Anderson objavil rezultate svojih eksperimentov, kjer je prišlo do zmanjševanja ali opustitve uporabe inzulina pri njegovih pacientih s sladkorno boleznijo tipa 2, ko so se začeli prehranjevati nizkomaščobno in z veliko vlaknin.
Ena od najpomembnejših raziskav je iz leta 1963 znanstvenika Philipa Randleja, ki je ugotovil, da maščobne kisline in glukoza tekmujejo za vstop v celico. Dokazal je, da ko maščobne kisline pridobijo dostop do tkiv (maščobe pridejo v krvni obtok hitreje kot glukoza) blokirajo delovanje insulina, zaradi česar ostane glukoza ujeta v krvi. Philip Randle je znanstvenemu svetu povedal, da uživanje maščobnih kislin pripravi temelj za zavračanje inzulina v mišicah in jetrih. Ta učinek je poimenoval sindrom maščobnih kislin, ki se je kasneje preimenoval v Randlov cikel. Inzulinska rezistenca je torej posledica kopičenja odvečne maščobe v tkivih, ki niso namenjena shranjevanju velikih količin maščob.
Tudi po najnovejših znanstvenih študijah je najbolj učinkovita prehrana pri težavah z diabetesom nizko maščobna polnovredna rastlinska prehrana (z le 10 do 15 % dnevnih kalorij iz maščob), saj z uživanjem veliko maščob, bomo imeli več težav z inzulinsko rezistenco. Ogljikovih hidratov se ni treba bati pri težavah s sladkorno boleznijo, le izbrati je treba polnovredne in se izogibati procesiranim oh ter zmanjšati vnos maščob in se fokusirati na uživanje manjših količin kakovostnih in polnovrednih maščob rastlinskega izvora. Zelo je pomembno, da zaužijemo dovolj vlaknin, antioksidantov, vitaminov in mineralov, kar nam polnovredna rastlinska prehrana ponuja v obilju.
Pravilna prehrana je ključ do reševanja težav s sladkorno boleznijo in vsemi drugimi zdravstvenimi zapleti, ki jih povezujemo z njo in ki povzročajo prezgodnjo smrt. Idealno bi bilo, če bi le uživali sezonsko sadje, zelenjavo (z veliko zelene listnate zelenjave), stročnice, polnovredna žita, kalčke, nekaj semen (zlasti bogatih z omega 3, kot so chia in lanena semena) ter malo oreščkov in če bi se izogibali vsem maščobam v trdi in tekoči obliki, procesirani hrani, sladkorju, sladkim, gaziranim in stimulativnim pijačam, alkoholu, se zadostno hidrirali, prenehali s kajenjem, če kadimo, primerno telovadili, vzdrževali optimalno telesno težo, zniževali raven stresa, kakovostno spali, bivali v naravi ter jemali kakovostno prehransko dopolnilo, saj tako ustvarimo pogoje, da vsaj drastično zmanjšamo uporabo zdravil.
Poleg tega se bo naše življenje izboljšalo, imeli bomo več energije, vitalnosti in si bomo podaljšali življenje brez zapletov, ki so značilni za sladkorne bolnike. Seveda začnemo s postopnimi spremembami, recimo z le enim obrokom v dnevu, ki bo prilagojen novemu načinu prehranjevanja in dodajamo druge koristne navade, nato pa počasi delamo več sprememb.
Manj hrane, boljše zdravje
Tudi intermitentno postenje (14:10, 16:8, 18:6) in kalorijska restrikcija sta odlična načina za regulacijo variabilnosti glukoze v krvi na tešče in po obroku ter za izboljšanje občutljivosti telesa na inzulin. Ko je sladkor v krvi stabilnejši, je tudi naše zdravje boljše.
Telovadba in diabetes
Biti aktiven je izjemno pomembno za diabetike, saj fizična aktivnost izboljša sintezo glikogena v mišicah, občutljivost celic na inzulin, tudi pomaga pri uravnavanju sladkorja v krvi ter zmanjšuje riziko od nastanka srčno-žilnih bolezni in poškodb živcev. Priporoča se, da smo kot diabetiki zmerno aktivni vsaj 150 minut na teden. Najboljše bi bilo, da telovadimo vsaj 25 minut na dan in da vključimo aktivnosti za glavne mišične skupine (noge, boke, hrbet, trebuh, prsi, ramenski del in roke). Idealno bi bilo, da po vsakem obroku naredimo 15 minutni sprehod. Vadba je lahko raznovrstna (joga, pilates, ples, plavanje, tek, kolesarjenje, hoja, hoja v hribe, skupinski športi … tudi pospravljanje hiše je lahko zelo aktivno), ampak ne sme biti preveč intenzivna, saj to tudi lahko zviša sladkor v krvi (zlasti, če je sladkor že na začetku aktivnosti bil visok). Joga izjemo pomaga sladkornim bolnikom tipa 2. Zelo priporočam telesno aktivnost na prostem, saj vadba na svežem zraku izboljša kontrolo krvnega sladkorja.
Ne pozabite na vodo
Obvezno je treba paziti na zadosten vnos tekočine, da ne pride do dehidracije. Dobro je, da dodajamo tudi naravne izotonične napitke, ki jih sami pripravimo. Preverimo stanje sladkorja 30 minut pred telovadbo in pred samim začetkom le-te, posebej, če jemljemo inzulin. Telovadimo, ko je sladkor med 5,6 in 13, 3. Če je sladkor nižji pod 5,5 mmol/L, pojemo prigrizek iz kakovostnih oh (recimo banano ali 1 jž suhega sadja), da ne pride do hipoglikemije med vadbo. Če je višji nad 13,3 mmol/L je treba preveriti tudi ketone v urinu, saj nam to pove, da telo nima dovolj inzulina, da kontrolira sladkor v krvi. Če telovadimo takrat, ko imamo povišane ketone v urinu, tvegamo, da pademo v ketoacidozo, ki je resna komplikacija za diabetike in zahteva takojšnje ukrepanje.
Tudi po telovadbi izmerimo nivo sladkorja v krvi. Če smo se slučajno poškodovali pri telovadbi in se poškodba ne začne celiti v 2 dneh je treba poiskati zdravniško pomoč. Če je sladkor višji od 16,5 mmol/L ne telovadimo (to se seveda z uporabo CuraLina prepreči). Sladkor preverjamo tudi med vadbo, ko začne padati, pojemo nekaj kakovostnih in lahko prebavljivih oh (predvsem sadje). Na koncu telovadbe ponovno preverimo raven sladkorja v krvi in tudi nekaj časa po telovadbi, saj se lahko hipoglikemija pojavi tudi nekaj ur po telesni dejavnosti (zlasti, če je le-ta bila intenzivnejša).
Pomemben je individualen pristop
Vsaka oseba je zgodba zase, tudi, če imamo diagnosticirano enako bolezen in je zaradi tega odlično, če se še posvetujemo s prehranskimi strokovnjaki specializiranimi za diabetes ter zdravniki, ki delujejo v okvirjih integrativne medicine in obravnavajo telo bolj celostno.
Pri samem procesu zdravljenja nam lahko zelo veliko pomagajo zdravilne rastline, ki delujejo s svojo modrostjo, podpirajo naše telo na pravi način in nimajo stranskih učinkov kot zdravila. Starodavne vede, kot je ajurveda, že več kot 5000 let pomagajo človeku do ravnovesja na celosten način. Rastline, ki so odlična podpora pri diabetesu so: korenika kurkume, plod momordike, semena grškega sena, plod indijske kosmulje, zdravilna svercija, list gurmarja, korenika rastline kutki, plod jambola in cimetova skorja.
Življenje diabetikov je velikokrat izjemno težko ne glede na vse sodobne naprave in olajšave, ki jih ponuja medicina. Telo je močno obremenjeno ne samo zaradi bolezni same, temveč tudi zaradi dolgotrajnega jemanja inzulina ali zdravil za diabetes. Trpljenje in bolečina sta lahko preteklost, če izberemo pot samozdravljenja s podporo naravnih pristopov in modrosti rastlin, ki so resnično naša rešilna bilka v sodobnem času.
Količina zavržene hrane je šokantna. Morda se vam zdi, da kot posameznik ne more narediti dosti, vendar so za drugačen svet pomembne tako individualne kot sistemske spremembe.
Če po obrokih pogosto zavržete ostanke hrane, saj jih najverjetneje ne bi nihče pojedel, je čas za drugačen pristop. Ostanke lahko z malce kreativnosti spremenite v povsem nove, okusne in zdrave jedi.
Zelenjavni pire
Kdo pravi, da mora biti pire nujno (samo) iz krompirja. Če ste za kosilo kot prilogo postregli praženo zelenjavo, ki vam je ni uspelo pojesti, jo lahko za večerjo pretlačite in postrežete kot pire. Uporabite lahko samo ostanke zelenjave, če je ni ostalo veliko, pa lahko seveda skuhate tudi krompir in ga pretlačite skupaj z zelenjavo.
Juhe in enolončnice
Enolončnice so lahko posebno dobra izbira za uporabo ostankov hrane, saj dovoljujejo poljubne kombinacije. V njih lahko uporabite ostanke najrazličnejših jedi. Dodajte še nekaj začimb, pest suhih gob ipd. – in enolončnica bo pripravljena. Iz ostankov zelenjave/stročnic pa lahko pripravite tudi okusne in nasitne kremne juhe.
Tortilje
Improvizirani nadevi za tortilje so pogosto najokusnejši. Če pri roki nimate tortilj, jih lahko hitro in enostavno pripravite sami. Po želji pa lahko ostanke hrane uporabite tudi kot nadev za (gratinirane) palačinke.
»Budine sklede«
Pred nekaj leti so postale zelo popularne t. i. Budine sklede. Gre za sklede, napolnjene z različnimi jedmi oziroma živili. Sestavljene so tako, da zajamejo vse ključne skupine makrohranil, torej ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe, zaradi pestrega nabora živil pa so obenem tudi polne koristnih vitaminov in mineralov. Pri pripravi Budine sklede lahko seveda brez težav uporabite tudi ostanke hrane – ker je jedi veliko, zadošča že zelo majhna količina posamezne jedi.
Poplete
Tudi polpete dopuščajo ogromno improvizacije, zato so odlična izbira, če želite porabiti ostanke hrane. Dodajte peteršilj, čebulo, česen in druge začimbe, da se okusi povežejo. Polpete lahko nato postrežete s poljubno prilogo in/ali solato, uporabite pa jih lahko seveda tudi v burgerjih.
Povrnitev svežine s pomočjo hladne vode
Tu sicer ne gre za ostanke hrane v ožjem pomenu izraza, vendar je dobro vedeti, kaj narediti z uvelo zelenjavo, saj gre za skupino živil s precej kratkim rokom trajanja. Ljudje pogosto precenijo, koliko solate, sveže špinače, blitve, svežih zelišč ipd. bodo pojedli. Tako kupijo preveliko količino, ko ugotovijo, da je zelenjava uvela, pa jo preprosto zavržejo. Na srečo obstaja boljša rešitev. Če ste se pri količini ušteli, lahko uveli zelenjavi hitro in enostavno povrnete svežino tako, da jo za krajši čas potopite v zelo hladno vodo.
Zamrzovanje obrokov
Če nimate časa, da bi ostanke hrane spremenili v novo jed, jih preprosto prestavite v manjšo posodico in jih zamrznite. Ne pozabite označiti, kaj je v posodici in kdaj ste jo dali v zamrzovalnik. Ko boste naslednjič pripravljali enolončnico ali podobno jed, v katero je mogoče vključiti ostanke hrane, pobrskajte po zamrzovalniku. Najverjetneje boste ugotovili, da imate večino sestavin že pri roki.
Unikatna solata
Večina ljudi se pri pripravi solat drži preverjenih kombinacij. Tako ni presenetljivo, da se zdijo solate marsikomu precej dolgočasne, vendar pa so lahko v resnici pravo razvajanje za brbončice. Vanje lahko vključite tudi najrazličnejše ostanke jedi – in celo sadje, ki bi se sicer najverjetneje kmalu pokvarilo.
Domači tortelini ali njoki
Tortelini so pogosto precej dragi, vendar jih lahko na srečo pripravite kar sami, ne da bi za to potrebovali ogromno znanja in posebne spretnosti. Domače torteline lahko napolnite kar z ostanki hrane, ki ste jih pretlačili in jim dodali začimbe po izbiri. Ostanke hrane pa lahko spremenite tudi v domače njoke.
Smuti
Smutiji so lahko nasiten in zdrav obrok. Tudi smutijem lahko dodate najrazličnejše ostanke hrane oziroma živila, ki se bodo kmalu pokvarila, na primer ovseno kašo, ki vam je ni uspelo pojesti, ali banane, ki postajajo mehke.
Washington, 29. aprila – V divjanju izjemno velikega števila tornadov, ki so prizadeli zvezne države v osrednjem delu ZDA, je umrlo najmanj pet ljudi, so v nedeljo sporočile lokalne oblasti. Najhuje je bilo v Oklahomi, od koder poročajo o štirih smrtnih žrtvah.
Že v petek so z območja poročali o 78 tornadih, ki so prizadeli zlasti Nebrasko in Iowo, nato pa je v soboto ločen vremenski sistem nad območje od severnega Teksasa in Oklahome do Missourija prinesel še 35 tornadov. Ponekod je v le nekaj urah padlo 18 centimetrov dežja, pristojne oblasti pa so svarile tudi pred nevarnostjo poplav.
Že v soboto je bilo hudo prizadeto mesto Sulphur v Oklahomi, kjer je bilo uničenih veliko stavb, umrla je ženska. Guverner Kevin Stitt je dejal, da je škoda v mestu najhujša, kar jo je videl v šestih letih na položaju.
Še dva človeka sta življenje izgubila v mestu Holdenville, eden od njiju je bil po poročanju lokalnih medijev štirimesečni dojenček. Četrti človek je umrl na cesti v kraju Marietta, posnetki od koder prikazujejo številne poškodovane avtomobile ob robu cestišča.
Glede na prve podatke nacionalne meteorološke agencije so sunki vetra v tornadih dosegali hitrost 218 kilometrov na uro.
Stitt je razglasil 30-dnevne izredne razmere, da bi pospešil dostavo pomoči na najhuje prizadeta območja, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Že v petek je bil sicer v divjanju tornadov poškodovan še moški v Iowi, ki je pozneje v bolnišnici umrl, je za medije povedala njegova družina.
V Teksasu je bilo v nedeljo popoldne brez elektrike več kot 25.000 domov, v Oklahomi pa 19.000.
Regija je sicer znana po pogostih in močnih tornadih, ki se pojavljajo spomladi. Kot izjemno redko pa vremenoslovci ocenjujejo njihovo tako veliko število na zaporedne dni, še piše AFP.
Rdeči seznam ogroženih vrst, ki ga Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov (ang. International Union for the Conservation of Nature and Natural Resources (IUCN)) posodobi enkrat letno, se je pred nedavnim občutno razširili. Na njem se je namreč znašlo kar 2000 vrst več kot leto pred tem. Izumrtje tako trenutno grozi kar približno 44.000 vrstam.
Stanje še slabše, kot je bilo mogoče predvidevati
Rdeči seznam ogroženih vrst Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov velja za enega izmed najbolj zanesljivih kazalnikov biodiverzitete. Najnovejša posodobitev je bila predstavljena decembra, in sicer na zasedanju COP28, ki je potekalo v Dubaju. Kot je bilo mogoče pričakovati, je situacija precej slaba, vendar je tako obsežna razširitev seznama številne kljub temu močno presenetila.
Podnebne spremembe pogubne tudi za biodiverziteto
Poročilo, ki je bilo predstavljeno, skupno vključuje informacije o 157.000 vrstah, kar je približno 7000 vrst več kot leto pred tem. Prikazano je, kako podnebne spremembe zaostrujejo krizo, povezano z zmanjševanjem biodiverzitete. Naravni habitati več tisoč vrst niso več primerni za bivanje. Številne živali umirajo mučne smrti, obenem pa postajajo vse bolj ogrožene tudi njihove vrste, ki jim grozi izumrtje.
Zaskrbljujoč globalni trend
Zdi se, da nikjer na svetu ni več zares varnega kotička. Naraščanje števila ogroženih vrst je namreč globalni pojav, ki ga je mogoče opazovati na različnih koncih sveta. Ogrožene niso samo živali, ampak tudi rastline (gre za skupni seznam, na katerega Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov poleg živalskih tradicionalno vključuje tudi rastlinske vrste, ki jim grozi izumrtje).
Zaradi globalnega segrevanja ogroženih skoraj 7000 vrst
Podnebne spremembe naj bi bile eden izmed glavnih razlogov za ogroženost pri kar približno 6700 vrstah, ki so se znašle na seznamu. Med tistimi, ki jim zaradi globalnega segrevanja grozi izumrtje, lahko najdemo tudi različne vrste lososov in želv. Ena izmed njih je denimo orjaška črepaha (Chelonia mydas), znana tudi kot zelena želva oziroma pacifiška želva. Zaradi naraščanja morske gladine želve pogosto izgubijo prostor za odlaganje jajc. Ker njihova gnezda pogosto preplavi voda, začnejo postopoma odlagati manj jajc. Poleg tega pa želve zaradi vedno toplejšega morja težje najdejo hrano.
Drastično zmanjšanje števila atlantskih lososov
Atlantskemu lososu, za katerega se pogosto uporablja kar poimenovanje losos, sicer za zdaj še ne grozi izumrtje, toda če se bo trend, ki je bil zaznan, nadaljeval, se bo tudi ta vrsta najverjetneje že kmalu znašla na seznamu najbolj ogroženih vrst. Od leta 2006 do leta 2020 se je namreč število atlantskih lososov v oceanih zmanjšalo za skoraj četrtino. Kriv je seveda človek, ki je z ribolovom močno ogrozil prostoživečega atlantskega lososa in se nato preusmeril h gojenju lososa v ribogojnicah. Vrsto pa ogrožajo tudi podnebne spremembe, ki otežujejo pot do hrane, in vse bolj onesnažena voda.
Izumrtje grozi skoraj četrtini sladkovodnih rib
Ogrožene pa niso samo morske, ampak tudi sladkovodne ribe. Zadnje poročilo Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov prvič doslej vključuje obsežno analizo zdravja sladkovodnih rib. Ugotovitve so zelo zaskrbljujoče. Ogrožena naj bi bila namreč kar približno ena četrtina vseh sladkovodnih rib (nekaj več kot 3000 vrst). Sladkovodnim ribam, ki jih že v osnovi ogrožata onesnaženje in ribolov, zdaj grozi še slana voda, ki zaradi dviganja morske gladine, povezane s podnebnimi spremembami, lažje doseže reke.
Na seznamu najbolj ogroženih veliko dvoživk
Posebno slabo sicer kaže žabam, repatim krkonom in drugim dvoživkam. Ogroženih naj bi bilo namreč kar dobrih 40 odstotkov vrst iz te skupine, kar naj bi bilo v veliki meri povezano s posledicami podnebnih sprememb (višje temperature, dolgotrajna sušna obdobja itn.).
Sindrom prijaznega fanta ni uradna diagnoza, ampak izraz, ki se je uveljavil za specifične vedenjske vzorce, ki so posebno pogosti pri moških. Prijaznost se zdi na prvi pogled pozitivna lastnost, vendar je lahko v specifičnih okoliščinah problematična. Ljudje, ki trpijo za sindromom prijaznega fanta, namreč prijaznost oziroma ustrežljivost pogosto uporabljajo kot orodje manipulacije. Če ne dobijo tistega, česar si želijo, lahko izbruhnejo, pri čemer so možni tudi agresivni izpadi.
»Sindrom prijazneža« ni omejen samo na romantične interese
»Simptomi«, ki so značilni za sindrom prijaznega fanta, so sicer praviloma najbolj izraziti v romantičnem oziroma seksualnem kontekstu, vendar se lahko včasih kažejo tudi v drugih okoliščinah. Za sindrom prijaznega fanta je značilno popolno podrejanje drugim ljudem, nezmožnost postavljanja meja in konstantna pripravljenost priskočiti na pomoč. »Prijazneži« se nemudoma odzovejo na klice in sporočila, neradi izražajo svoja mnenja ali govorijo o sebi. Osebi, ki jo želijo očarati, dajo občutek, da so ob njej izključno zato, da poslušajo.
»Prijazneži« lahko na pričakovano poplačilo čakajo zelo dolgo
Tudi če ne gre za zavestno manipulativno taktiko, se v ljudeh, pri katerih lahko govorimo o sindromu prijaznega fanta, postopoma krepi občutek, da so zaradi svoje požrtvovalnosti upravičeni do specifičnih uslug. Tako postajajo vse bolj prepričani, da mora biti njihova »prijaznost« prej ali slej nagrajena, na primer s spolnim odnosom ali z razmerjem. Na to, da zahtevajo »poplačilo«, lahko čakajo zelo dolgo. Če so zavrnjeni, imajo občutek, da se jim je zgodila nedopustna krivica, zato verjamejo, da je maščevanje popolnoma upravičen odziv. Pri tem lahko izberejo različne pristope – od zmerjanja in opravljanja do fizičnih napadov. Posebno pogosta je pasivna agresija. Tako ni nujno, da eksplicitno izrazijo svoj skriti namen, saj verjamejo, da so njihova pričakovanja jasna in da bi moralo biti že od vsega začetka jasno, da ima prijaznost svojo ceno.
Kaj je krivo za sindrom prijaznega fanta?
Sindrom prijaznega fanta je pogosto povezan s pomanjkanjem samozavesti. Ljudje, ki trpijo za tem sindromom, nemalokrat izhajajo iz disfunkcionalnih družin. Ko so bili majhni, njihove potrebe večinoma niso bile upoštevane. Tako so se zgodaj naučili, da njihove potrebe niso zares pomembne in da jih morajo prikriti. Kot odrasli lahko posledično verjamejo, da jih lahko drugi sprejmejo, le če se jim popolnoma podredijo in jih obsipavajo s pozornostjo, uslugami in/ali darili. S tem poskušajo kompenzirati pomanjkanje samozavesti. Bojijo se, da bodo zavrnjeni, če na primer ne bodo imeli časa za pogovor ali za uslugo. Nikoli niso torej popolnoma iskreni z drugimi, pri tem pa se v njih postopoma krepi občutek, da so izkoriščani. Drugi dolgo ne poznajo skrite plati »prijaznežev«, saj je neskladje med zunanjo podobo in notranjostjo ogromno.
Ali obstaja rešitev?
Sindrom prijaznega fanta povzroča težave vsem vpletenim, toda na srečo ne gre za brezizhodno situacijo. Že to, da oseba pri sebi prepozna opisane simptome oziroma mišljenjske in vedenjske vzorce, je izjemno pomemben korak v pravo smer. Brez samorefleksije namreč niso mogoče spremembe. Če menite, da trpite za sindromom prijaznega fanta, vam priporočamo, da razmislite, kaj se v resnici skriva za vašim obnašanjem. Ali se bojite reči ne, ker ste prepričani, da je zmožnost popolne podreditve vaša edina kvaliteta? Ste se morda prepričali, da drugim pomagate zaradi popolnoma nesebičnih vzgibov, vendar globoko v sebi vedno pričakujete nekaj v zameno?
Premagovanje sindroma prijaznega fanta ne zahteva popolnega obrata, torej namerne neprijaznosti. Bistveno je predvsem to, da spoznate, da vaša vrednost ni odvisna izključno od uslug in zatiranja svojih želja ter da ne morete izsiliti »poplačila«. Tako boste postopoma postajali vse bolj odkriti. Lažje boste izrazili svoje želje in pričakovanja ter postavili meje. Jeza v vas ne bo več naraščala in se približevala točki vrelišča, saj boste igrali z odprtimi kartami. To sicer ne pomeni, da ne boste nikoli več prizadeti. Bistveno je predvsem to, da bo izginil nenehni občutek, da ste izkoriščani, in da vas bo v odnosih manj strah pokazati svojo osebnost.
V povezavi s posttravmatsko stresno motnjo se pogosto govori o sprožilcih, ki so lahko zunanji ali notranji. Med zunanje sprožilce spadajo različni kraji, vonji, predmeti, zvoki, dotiki, ljudje, dogodki itn. Med notranje sprožilce pa na primer uvrščamo spomine in občutke. Različne sprožilce druži to, da prikličejo spomin na travmatične dogodke iz preteklosti, pri čemer se lahko sproži zelo intenziven čustveni, pa tudi telesni odziv. Čeprav racionalno veste, da ste varni, imate vseeno občutek, kot bi se ponovno znašli v situaciji, ki je povzročila posttravmatsko stresno motnjo.
Premagovanje posttravmatske motnje praviloma zahteva pomoč izkušenega terapevta. Običajno gre za dolgotrajen proces, ki vam pomaga pri tem, da postanete sčasoma bolj ali manj imuni na sprožilce. To pa na srečo ne pomeni, da morate v vmesnem času trpeti. Z določenimi tehnikami in triki lahko zmanjšate negativen vpliv sprožilcev na svoje življenje.
»Menjava TV-kanala« (vizualizacija)
Pri obvladovanju odziva na sprožilce je lahko zelo koristna preprosta tehnika, ki temelji na vizualizaciji. Ko sprožilec v vas sproži specifične spomine, na primer podobe, ki se začnejo predvajati v glavi, zaprite oči in si te podobe predstavljajte na televizijskem zaslonu. Nato si zamislite, da poiščete daljinski upravljalnik in zamenjate program oziroma poiščete prijetnejšo vsebino. Pomaga lahko tudi to, da v mislih (ali naglas) sočasno ponavljate naslednje besede: »Konec je, zdaj sem na varnem.«
Poimenovanje predmetov/zvokov/vonjev
Sprožilci povzročijo, da vas preplavijo občutki, ki ne spadajo zares v tukaj in zdaj. Zdi se, kot da vas je preteklost ugrabila in prestavila v drug prostor in čas. Prav zato lahko pomaga, da se poskušate osredotočiti na prostor in čas, v katerem ste v tistem hipu. Pri tem je lahko koristno preprosto naštevanje. Ozrite se okoli sebe ter poskušajte poiskati in našteti vse predmete, ki jih druži določena lastnost (npr. vse rdeče ali vse lesene predmete). Podobno tehniko lahko aplicirate tudi na druge čute. Naštejete lahko na primer tri različne zvoke ali vonje in jih poskušate nato analizirati.
Pismo sebi
Na sprožilce se lahko pripravite tudi tako, da napišete pismo, naslovljeno nase. V pismu se opomnite, da ste na varnem in da je tisto, kar se je zgodilo, za vami. Vključite lahko tudi svoje dosežke, ki dokazujejo, da ste veliko močnejši, kot se vam morda zdi v trenutkih, ko se sprožijo spomini na travmatični dogodek. Obenem pa je dobro, da naštejete tehnike, s katerimi si lahko pomagate, in ljudi/ustanove, na katere se lahko po potrebi obrnete. Pismo imejte nato vedno pri sebi in ga preberite, ko vam bo najhuje. V kriznih trenutkih namreč možgani pogosto »zablokirajo«. Tudi če imate občutek, da ste dobro pripravljeni na sprožilce, lahko preprosto pozabite tisto, kar se vam zdi sicer morda zelo očitno.
Načrtna distrakcija
Pomembno je, da se znebite morebitnih občutkov krivde, povezanih z »zapravljanjem časa«. Če morate zaradi sprožilca sredi dneva opustiti načrte in se potolažiti s svojo priljubljeno serijo ali s poslušanjem glasbe, bodite prizanesljivi do sebe. Tovrstne »zastranitve« v resnici niso zapravljanje časa, ampak nekaj, kar v določenih trenutkih preprosto potrebujete, da lahko vsaj začasno odmislite travmatične dogodke in se »sestavite«.
Osredotočanje na krajše časovne intervale
V trenutkih panike se lahko oglasi glas, ki vas začne prepričevati, da se boste morali vse življenje boriti s sprožilci oziroma hromečimi spomini na travmatične dogodke. Tako se lahko pojavi občutek, da nimate nadzora nad svojim življenjem. Razmišljanje o dolgih časovnih intervalih lahko okrepi paniko, zato je zelo koristno, da se osredotočite na zelo kratke intervale. Vprašajte se na primer, kaj lahko v naslednjih 20 minutah naredite za to, da vam bo vsaj malce bolje. Ni vam treba torej rešiti vseh težav naenkrat: osredotočite se samo na naslednji korak.
Začasni umik
Dobro je, da se vsaj za krajši čas umaknete iz situacije, v kateri vas je presenetil sprožilec, posebno če ste med ljudmi. Tako se boste lažje umirili. Če ste na primer na zabavi, se lahko začasno umaknete v kopalnico in se poskušate pomiriti z eno od opisanih tehnik. Odmik je posebno pomemben, če se spomini na travmatični dogodek vrnejo med vožnjo. Čim hitreje poskušajte parkirati vozilo, nato pa si dajte dovolj časa za to, da pridete k sebi.
»Dvojni jaz«
Predstavljajte si, da je vaš jaz sestavljen iz dveh delov. Prvi del zaradi sprožilca podoživlja travmatične dogodke, drugi del pa ste vi v sedanjem trenutku. Poskušajte si predstavljati, da drugi del preprosto opazuje prvega, brez obsojanja oziroma kritičnosti, pri tem pa se zaveda, da jaz, ki podoživlja travmo, ni edini del vaše osebnosti. »Drugi jaz« lahko prvega nežno opomni, da gre samo za spomine in da so travmatični dogodki del preteklosti – ne nekaj, kar bi bilo ogrožajoče v tem trenutku.
Klic v sili
Osebo, ki ji zaupate, prosite, ali jo lahko pokličete, če vam bo zaradi specifičnih sprožilcev zelo težko. Dobro je, da skupaj pripravita načrt oziroma da tej osebi zelo konkretno razložite, kaj pričakujete od nje (npr. to, da vas preprosto posluša).
Dolenjske Toplice, 25. aprila – Na dvorišče stanovanjske hiše v Občicah na območju policijske postaje Dolenjske Toplice sta se v sredo okoli 9.30 pripeljala moška in pod pretvezo, da sta delavca telekomunikacijskega podjetja in pregledujeta priključke, zamotila stanovalca in iz hiše ukradla 1500 evrov. Policija svetuje previdnost ob nenapovedanih obiskih neznancev.
Moška sta prispela z osebnim avtomobilom znamke Opel astra sive barve ljubljanskih registrskih oznak. Oškodovanec je šele po njunem odhodu opazil, da je bil žrtev kaznivega dejanja, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.
Obvestilo o pojavu podobnega avtomobila so prejeli tudi metliški policisti. Osumljenca sta se dopoldne pripeljala na dvorišče stanovanjske hiše in starejšo stanovalko spraševala, če je sama doma. Policisti preiskujejo okoliščine in izvajajo aktivnosti za izsleditev osumljencev, so še sporočili.
Na policiji opozarjajo, da pogosto obravnavajo tovrstna kazniva dejanja, kjer so žrtve predvsem starejši. Storilci žrtve zamotijo s pogovorom in se predstavljajo kot delavci elektro, komunalnih, telekomunikacijskih ali gradbenih podjetij, odkupovalci železa, serviserji in podobno.
Njihov glavni namen je, da vstopijo v hišo ali da žrtev zvabijo iz hiše in preusmerijo njeno pozornost. Njihovo odsotnost takrat izkoristijo drugi storilci in v času pogovora vstopijo v hišo, pregledajo notranjost in ukradejo denar ter nakit. Oškodovance pa zavedejo do te mere, da preteče kar nekaj časa, preden ugotovijo, da so bili okradeni.
Občanom zato svetujejo, naj imajo svoje nenapovedane obiskovalce ves čas pod nadzorom in naj jih brez potrebe ne vabijo v stanovanjske prostore. Vedno naj zaklenejo hišo, ko to zapustijo, ključ pa naj vzamejo s seboj, pa če tudi stopijo samo za vogal. Ob pojavu sumljivih oseb naj bodo pozorni na njihov osebni opis, si zapišejo registrsko številko vozila in o tem takoj obvestijo policiste na številko 113.
