Kareta (Caretta caretta) je naša avtohtona morska želva, katere življenje in preživetje visita na nitki! Tako smo jo ogrozili mi, ljudje.
Mnogi Slovenci se ne zavedamo, kaj vse imamo doma, kaj vse premore naša dežela. Večino čudovitih živali prepisujemo tropskim krajem in drugim deželam. Za onesnaževanje našega planeta se zgovarjamo na druge, kar je naša poglavitna napaka. Mi smo tisti, ki onasnežujemo, in smo tisti, ki imamo te čudovite živali. To smo mi, ljudje, in to je naš planet. Lahko rečem, da so glavni krivci za takšno razmišljanje moderni čas, TV, saj vedno prikazuje te živali v drugih okoljih – denimo delfini v filmu Flipper, in pa naš obubožan šolski sistem, ki nas uči nepomembne umrle književnike, namesto da bi posvetili več časa varstvu in spoznavanju narave ter tehnološkemu bio razvoju napredkov in napredne tehnologije, ki ni nevarna našemu planetu, ter naši osebni kulturi in olikanosti do drugih in do narave same! Tukaj nisem bil zastonj tako kritičen in upam, da bo vsak bralec premislil te besede ter njihov pomen prenesel na druge. S širjenjem pravilnega znanja in z dejanji pravilnih dejanj lahko rešimo naš planet – našo kareto.
V Sloveniji imamo avtohtono morsko želvo kareto. Imamo še več čudovitih živali, kot so delfin, občasno morski psi, kiti in druge. V tem članku vam bomo spoznali kareto in način, s katerim smo jo tako ogrozili.
Splošno o kareti
Kareta je morska želva, katere telo je sestavljeno in prilagjeno za življenje v širnih oceanih. Tako večino svojega življenja preživijo v širnih prostranstvih naših oceanov. Kareta enkrat v življenju zapusti morje in prileze na kopno. To je noč, v kateri bo odložila jajca. Kakor hitro jih izleže v mehak in moker pesek na obali ter jih zavaruje pred plenilci, se takoj umakne nazaj v morje.
Telesni opis
Oklep karete je rjav, zelenkasto rjav ali pa rdečkasto obarvan. Oklep ima pet parov rebrnih plošč. Spodnji del oklepa, ki ga v znanosti imenujemo plastron, je rumenkasto obarvan. Oklep meri v dolžino do 1,4 m. Odrasla želva pa tehta do 250 kg. Mlade želvice so temnejših barv.
Razširjenost karete
V Sredozemlju je glavna prebivalka in gnezdilka. Živi tudi v vseh toplejših tropskih in subtropskih morjih. V slovenskem morju se kareta redno in vedno pojavi nekje od aprila do oktobra. Pri tem navadno zabeležimo mlajše primerke.
Življenjski prostor in prehranjevanje
Kareta je stalna prebivalka morja, le jajca odloži na kopnem. Med prehranjevanjem večino časa preživi v plitvini, porasli z morskimi travniki in koralnimi grebeni, lahko tudi z algami zaraslo kamnito dno. Kareta je vsejeda vrsta želve. Prehranjuje se z ribami in drugimi morskimi živalmi, posega pa tudi po algah. Alge veljajo za najbolj hranljiv vir prehrane na planetu.
Razmnoževanje
Samice gradijo gnazda nad bibavičnim pasom. Gnezda kopljejo v mehak in vlažen pesek. V času med aprilom in junijem vsaka samica odloži od 60 do 150 jajc. Čas do izvalitve je odvisen od temperaturnih razmer. Ponavadi je to od 30 do 65 dni. Ko se želve izležejo, takoj zapustijo kopno in pohitijo v vodo. Na kopnem jih namreč čakajo številni plenilci, ki prežijo nanje. Tudi v vodi jih ne manjka. Tako na žalost od denimo sto izleženih želv preživi vsaka deseta, pa še to ni stoodstotno. Te želve, ki pa uspejo preživeti, dodatno ogrožamo ljudje s svojo egoističnostjo do matere narave.
Kareta in njena ogroženost
Kot sem že na začetku omenil, želvo ogrožamo ljudje. Ogrožamo jo z:
- načinom našega življenja,
- ribolovom,
- turizmom.
Z načinom našega življenja ogrožamo karete s številnimi načini, kot so: bio akumolacija težkih kovin, odplake in ostala izlivanja raznih fekalij in odpadkov v morje. Uporaba naftnih derivatov za PVC-vrečke, ki potem pristanejo v vodi. Te vrečke želva zamenja za meduze, s katerimi se prehranjuje, nato se zaduši ali kako drugače pogine zaradi teh vrečk, ki jih ljudje brez olike mečejo v morje! Zaradi raznih razlitij nafe na morju, z gliserji trkamo ob njih, saj zaradi lastnega užitka sploh ne gledamo več, kod plujemo – tudi temu bi morali posvetiti več pozornosti.
Z ribolovom jih ogrožamo na različne načine. Ribiči (k sreči ne vsi) mečejo stare mreže v vodo, kjer se želve zamotajo vanje, se zadušijo in umrejo. Prav tako so nevarne tudi lovne mreže, v katero se zamotajo želve, bodisi pri plavanju ali pri iskanju hrane. Zanje so tudi nevarni razni trnki s plovil, na katerih love športni ribiči.
V turizmu jih uničujemo prav vsi! Najprej so pohlepni hotelirji in župani, ki zavoljo denarja spreminjajo gnezdišča morskih želv v prestižna odbojkarska igrišča, v plaže za goste, postavljajo odre s hrupno glasbo, nameščajo vire umetnih osvetlitev. Vse to počno na gnezdičših morskih želv in jim uničujejo gnezdišča!
Potem so tukaj še turisti, ki menijo da lahko povsod »vtaknejo svoj nos«! Razkopavajo gnezda želv, jih s hrupnim opazovanjem motijo med odlaganji jajc ali pa jih celo preženejo z njihovih gnezdišč. Zaradi umetne osvetlitve plavalnih bazenov na obali, se je tudi že zgodilo, da so na novo izležene želve prišle (namesto v morje) naravnost v plavalne bazene!
Žalostno je tudi to, da se z njimi prehranjuje človek in jih tako še dodatno uničuje. Naj omenim, da smo ljudje uničevalska bitja, ki imamo za razliko od živali, ki jim zaradi nas zmanjkuje hrane, prebogat jedilnik! (Res nam ne bi bilo treba jesti vsega, kar vidimo.) Celo kraljica kraljeve družine v Angliji se je prehranjevala z juho iz morskih želv. Upam, da danes tega resnično ne počne več!!
Če bomo ljudje te stvari vzeli dovolj resno in bomo poskrbeli za to, da z zgoraj navedenim ne bomo uničevali naših želv, potem je upanje, da se bo vrsta negdaj opomogla in razširila, v nasprotnem primeru pa bo za vedno izumrla. Če se vsak izmed nas zanjo malo potrudi in čemu odreče, zato ne bo nič kaj manj kvalitetno živel, medtem ko zaradi nas dnevno ugasne kakšno življenje karete.
Tukaj bi rad pohvalil vse obalne ribiče, ki so pri svojem delu vestni, pazijo na svoje mreže ter kako z njimi ravnajo. Mnogi ribiči sodelujejo pri reševanju naše karete, jo rešujejo iz mrež, beležijo njihova zadržišča … Vsem izrekam osebno zahvalo, tudi vsem ostalim, ki pripomorejo k ohranitvi karete, prav tako Valterju Žiži za njegov trud in reševanje te tako močno ogrožene vrste. Posebno pohvalo izrekam tudi vsem bralcem, ki so po branju članka spremenili svoje razmišljanje in dejanja.
Avtor besedila: Domen Čurč, Foto: Marjan Richter, Dreamstime