Okolju prijaznejši računalnik

Članek je namenjen hitrim nasvetom, kako vaš že obstoječi računalnik spremeniti v okolju prijaznejši in kaj je dobro vedeti pri nakupu novega računalnika.

Današnji računalniki so zelo požrešne naprave. Mnogi pa verjetno ne vemo, da tudi pri teh napravah marsikaj postoriti.

Nasveti za vaš obstoječi računalnik:

  • Ugašajte računalnik, kadar ga ne uporabljate! Še posebaj je to priporočljivo storiti čez noč, ali takrat, ko vas ni doma.
  • Če ste odsotni za nekaj minut, ugasnite monitor. Prav tako lahko nastavite, da se vam avtomatično izklopi trdi disk, če vas dalj časa ni za računalnikom.
  • Če ste bolj spretni z računalnikom, potem je priporočljivo, da odstranite vse nepotrebne ventilatorje ter komponente – npr. če imate dva CD roma uporabljate le enega, lahko drugega odklopite iz napajanja.
  • Inštalirajte programe, ki upravljajo s porabo energije (npr. Local Cooling ali Snap CO2 Saver).
  • Tiskajte pametno – natisnite le tisto, kar zares potrebujete. Prav tako pa tiskajte tudi na obeh straneh.
  • Kartuše lahko napolnete tudi sami. Takšen način je cenejši, kot pa če bi kupili nove. Prav tako pa pripomorete k manj plastičnim odpadkom.
  • Takrat, ko ne uporabljate modemov in ostalih omrežnih naprav, te izklopite.
  • Ko menjate ali nadgrajujete vaš trdi disk, se pozanimajte o njegovi porabi

racunalnikČe kupujete nov računalnik:

  • Kupite prenosni računalnik če ne potrebujete namiznega – ti porabijo manj energije.
  • Kupite računalnik, ki ustreza vašim potrebam – če imate računalnik le za bolj osnovno uporabo, potem ne kupujte potratnega za poganjanje najnovejših grafičnih aplikacij ter 3D iger.
  • Izberite novejše procesorje, saj ti porabijo manj energije.
  • Če boste sami sestavili računalnik, potem izbirajte komponente pazljivo. Računalnik naj bo prilagojen vašim potrebam, zato ne kupujte dodatkov, ki jih nikoli ne boste potrebovali.
  • Kupite žično miško in tipkovnico, saj porabita manj energije.
  • Glede tiskalnikov pa je tako, da so brizgalni (inkjet) tiskalniki veliko bolj varčni kot pa laserski.

Marelice: ali v sebi skrivajo pomoč proti raku?

Ali ste vedeli, da marelice v svojih koščicah skrivajo bogat vir zdravja? Ljudstvo Hunza v Karakorumu v svoji 900 letni zgodovini ne pozna niti enega primera raka. Ugotovljeno je bilo, da je to posledica njihove – prehrane! Hunze se namreč pretežno hranijo z marelicami in njenimi jedrci, le-ta pa vsebujejo snov laetril ali amigdalin, kar je drugo ime za vitamin B17, ki se sprosti ob rakavi celici (če ima na razpolago dovolj encimov) in raka – ubije. Tudi druge strašne bolezni so bile v zgodovini že premagane z enim vitaminom, in sicer skorbut z vitaminom C, pelagra (97%-na smrtnost) z vitaminom B3, perniciozna anemija (99%-na smrtnost) z vitaminom B12 in beriberi z vitaminom B1.

marelice

Marelice in vitamin B17

Danes se po svetu na stotisoče ljudi se zdravi z vitaminom B17, ki ga vsebujejo tudi marelice v svojih jedrcih. Nekaj dokumentiranih dejstev: v mehiškem mestu Tijuana je 40 klinik, ki zdravijo z Metabolic Therapy, torej s prehrambenimi dodatki: B17, antioksidanti, vitamini (zlasti tudi A), minerali in encimi. Vse te snovi krepijo imunski sistem in istočasno selektivno napadajo rakave celice. Niti enega primera ni, da bi B17 komu škodoval!

Danes je že jasno, da je vitamin B17, ki ga vsebujejo marelice v svojih jedrcih, odlična preventiva proti raku, povrhu vsega je to zdravilo zastonj! Nekaj moramo tako ali tako jesti. O ugodnem vplivu vitamina B17, ki so ga naši stvarniki Elohim položili v semena sadežev, predvsem marelice, se pojavlja vsak dan toliko informacij, da jih človek ne more sproti prebrati.
Pri raku ne zadostuje en sam vitamin. Vitamin B17 namreč deluje samo v primeru, če presnova živalskega mesa ne porabi določenih encimov.

Vitamin B 17 in kraljica marelica

“Presnojedec ne moreš postati, ker si že presnojedec. Tvoje telo je ustvarjeno, da predela sveže snovi.” (David Wolfe, “Nature’s First Law” – “Prvi zakon Narave”)

Z izrazom vitamin B 17 je označeno veliko število vodotopnih sladkornih povezav, ki so prisotne v nad 800, povečini užitnih, rastlin. Najpogosteje in v največji koncentraciji se nahaja B 17 v mehkih delih jedrc sadja kot so marelice, breskve, nektarine, češnje, češplje in – jabolka. Pri prvih petih je treba streti koščico, da se pride do mehkega jedra. Agrumi (pomaranče, limone, grenivke) ne vsebujejo vitamina B 17. Daleč največ ga je v marelični koščici. Pri večini sort (marelice morajo rasti kot divje drevo) ga je od 2 do 2,5 % teže koščice.
Precej vitamina B 17 vsebujejo tudi proso, ajda, makadamski orehi, bambusovi poganjki, in nekatere vrste soje in graha. Seveda morajo biti biološko pridelani in ne obdelani industrijsko, vendar pa so marelice glavni vir tega vitamina.

Svetovno znani raziskovalec raka dr. Krebs je dal svoja spoznanja v javnost 1974 med predavanjem pred Second Annual Cancer Convention v Los Angelesu: “Za preventiven odmerek vitamina B 17 že vemo. Ljudstvo Hunza ni imelo v svoji 900 letni zgodovini niti enega primera raka. To pleme se prehranjuje z naravnimi živili, ki vsebujejo vsaj 50 do 75 miligramov vitamina B 17 na dan. Deželo Hunzov opisujejo kot deželo, kjer je marelica kraljica. Tri mesece jo jedo svežo, ostali čas pa posušeno. Nikdar ne jedo marelic brez jedra koščice.

Ko tujec koščico vrže na tla, jo domačin pobere in mu jo da nazaj, češ da je to najboljše pri marelici.” Dr. Krebs je zapisal tudi naslednje: “Ogromna večina zahodnjakov ne pojé v enem letu toliko vitamina B 17 kot človek Hunza v enem dnevu. Posledica te opustitve je strašno pomanjkanje vitamina B 17, oziroma cianogenega glikozida, ki je antineoplastičen (protinovotvorben) vitamin. Ta vitamin ni del naše prehrane; in to dejstvo razloži, zakaj se je rakava bolezen v naši družbi tako razpasla, da je dosegla epidemične razsežnosti, saj objokuje vsaka tretja ameriška družina primer rakavega obolenja.”, in to leta 1974.

Danes ima vsak tretji Američan raka, sredi 21. stoletja pa bo po nekaterih predvidevanjih skoraj vsakdo umrl za rakom. In to je bolezen, ki zelo boli. Ernst Krebs je vedno poudarjal, da gre pri raku za bolezen presnove, ki ni nalezljiva in ki je ne povzročajo virusi ali bakterije. “Bolezen presnove je neposredno v nespremenljivi zvezi z našo prehrano.

Rad bi vam dal na pot kategorično, oziroma aksiomatično, temeljno resnico – resnico, kateri se ne da na noben način ugovarjati, ne iz znanstvenega, ne iz zgodovinskega in kaj šele iz kakega drugega vidika. To namreč, da v zgodovini medicine ni mogla biti še nikdar kaka kronična oziroma presnovna bolezen preprečena ali ozdravljena razen preko činiteljev, ki se nahajajo v prehrani ali v presnovi.”

Marelica

Nekdaj smrtne bolezni

“Bolezen in kuhanje sta nastala istočasno.” (Dr. Howard Howell, Encyme Nutrition)
Dr. Alexander Berglas je v knjigi o raku (izdana v Parizu leta 1957) zapisal: “Civilizacija je za raka nezadržen plaz, uničujoča ujma. Narava in bistvo industrijske družbe je, da je v vsakem pogledu škodljiva. Soočamo se z mračno napovedjo, da se bosta rak in civilizacija razvijala paralelno.” Phillip Day v svoji, že omenjeni knjigi, temu dodaja: “Dva činitelja sta merodajna, da se rak ne pojavi: pomanjkanje škodljivega industrijskega okolja in naravne prehrane, ki bi imela visoko vsebnost mineralov in cianogenih glikozidov.” In prav teh cianogenih glikozidov kričeče manjka v naši zahodni prehrani.

Ali se spomnimo starih pripovedi o ladijskih posadkah, ki jih je skorbút (slabokrvnost, krvavitev sluznic) pokosil enostavno zato, ker dalj časa niso užili vitamina C? Preživeli, ki so se za silo privlekli na kopno, so takoj ozdraveli, a od začetka niso vedeli, da samo zato, ker so spet “normalno jedli”. Pozneje so na ladje natovorili sode s kislim zeljem in skorbut se je za vedno poslovil.

Dr. Krebs (zanimivost: beseda Krebs pomeni v nemščini – rak) je ta znani primer skorbuta (ime bolezni izhaja iz holandščine, Holandci so bili nekdaj veliki morjeplovci; skorbut pomeni “velikanska usta”; znaki: utrujenost, nagnjenost k infekcijskim boleznim, krvaveče razjede dlesni, ki povzročijo izpadanje zob) opisal takole: “Kot se gotovo spominjate iz šolskih časov, je Velika Britanija dosegla oblast nad svetovnimi morji, potem ko je bilo ugotovljeno, da je treba britanskim mornarjem pri hrani dodati limone ali druge agrume in je na ta način britanski morski velesili bilo odvzeto prekletstvo skorbuta.

Preden so dodajali hrani vitamin C ni bilo prav nič nenavadno, da je bilo ¾ moštva na koncu potovanja zelo bolnih. Tistim pa, ki niso umrli, je šlo na skrivnosten način takoj na bolje, ko so prišli na kopno, ker so jedli sveže sadje in zelenjavo, bogato z vitaminom C.”

Podoben scenarij je nudila perniciozna, smrtonosna anemija, ki je požela 98 % žrtev in proti kateri niso vedeli nobenega zdravila. Preskusili so arzen in njegove soli, strihnin, železo in sto drugih sredstev – vse skupaj pa brez uspeha. Tako je bilo vse dotlej, dokler niso nekega dne zdravniki dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot začeli s klasičnimi preiskavami, ki so pokazale, da gre pri perniciozni anemiji za prehrambeni deficit. Svojim anemičnim bolnikom so preprosto svetovali, naj pri mesarju kupijo 10 dag svežih jeter, jih zmiksajo in na lahko opraženo jedo tri dni po eno žlico na dan.

Tisti, ki so se navodil držali, so popolnoma ozdraveli. Odveč je omenjati, da je medicinska stroka tiste tri zdravnike oštevala, zasmehovala in ožigosala kot mazače. Medicina je bila razumljivo ogorčena ob dejstvu, da njihova zdravila niso bila za nobeno rabo, zahrbtno bolezen anemije pa je ozdravilo redno uživanje jeter! Jetra vsebujejo vitamin B 12 in folno kislino, ki sta danes sestavni del zdrave prehrane.

Podobno se je godilo s pelagro, ki se pojavlja pri ljudstvih, ki se hranijo skoraj izključno s koruzo, pri alkoholikih ali po dolgotrajnem jemanju antibiotikov. Znaki: dermatitis, pigmentacije (obarvanje kože) na vratu, hrbtišču roke in na nartu (del noge pod gležnjem), gastroenteritis, anemija, strah in vznemirjenje. Na začetku 20. stoletja je slavni zdravnik sir William Osler obiskal zavod za slaboumne v North Carolini. Ugotovil je, da je 75 % slaboumnih imelo bolezen pelagro.

Mislili so, da gre za neki virus. Kirurg dr. Goldberger pa je ugotovil, da gre za pomanjkanje sveže zelenjave. Pozneje so odkrili, da je v pivskem kvasu, ki zdravi pelagro, prisoten niacin (nikotinska kislina), to je vitamin B3. Dr. Krebs je poudaril, da je bila tako z ustrezno prehrano spet premagana smrtonosna bolezen.

Isto velja brez pridržkov tudi za raka. Kroničnim presnovnim boleznim ni mogoče priti do živega s kemičnimi snovmi, ki so telesu tuje. Spet dr. Krebs: “Domneva, da so telesu tuje snovi za organizem neškodljive, je zmotna; česa takega sploh ni. Ne obstaja prav nobena kemična snov ali zdravilo, ki ga ponuja medicinska znanost, s katero bi se dalo izboljšati občutje, ki bi nas naredilo bolj uravnovešene ali pametnejše ali ki bi nam celo podaljšalo življenje. V naravi ne obstaja niti eno zdravilo niti ena molekula, ki bi sprožila take procese, razen če je tista molekula sestavni del naravne prehrane. Verjetno zato naleti laetril – B 17 na tak odpor in zavračanje.” . Čeprav marelice pri nas jemo pogosto, še posebej v poletnih dneh, večina od nas marlične koščice zavrže.

Pravljici še ni videti srečnega konca

… kajti pojavila se je hudobna čarovnica. Seznam agresivnih napadalcev, ki govorijo o mazaštvu, gre v nedogled. Najbolj vplivne so velike ustanove: FDA – Food and Drug Administration (Uprava hrane in drog), ACS – American Cancer Society in NCI – National Cancer Institute (nacionalni inštitut za raka). V igri je seveda 11 milijard dolarjev, ki jih letno navrže običajno zdravljenje raka. Nasprotniki laetrila so bili zelo uspešni: v ZDA je proizvajanje in trženje z B 17 prepovedano! Obstajajo Američani, ki so si raka pozdravili v Mehiki in ker so potem hoteli v ZDA uživati ta vitamin, a so bili zapleteni v procese in nekateri so bili celo zaprti. Ko je kakšna stvar tako preganjana, jo je treba natančno proučiti. S civilizacijo se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano védenje o zdravljenju raka. Še posebej pr tako enostavno dostopnemu in glede na rezultate poceni sadežu, kot so marelice.

Drevo marelice

Nekoliko kemije

Nasprotniki vitamina B 17 imajo dober izgovor: ta snov namreč vsebuje cianid, ki je na slabem glasu kot modra galica (bakrov sulfat s kristalno vodo) in je strupen. A dejstva govorijo drugače: še nikdar ni nihče umrl ob uživanju vitamina B 17. Ta snov je namreč zelo “inteligentna”. Dr. Krebs je ugotovil, da B 17, ki ga vsebujejo marelice, sestoji iz ene molekule hidrogencianida (modra galica), ene molekule benzaldehida (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor, monosaharid).

Obe prvi snovi sta močna strupa, ki sama lahko povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B 17 pa je stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo encim beta-glukozidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na tistih mestih pa, kjer so se stvorile rakave celice, se nahaja v ogromnih količinah. Beta-glukozidaza razpara molekulo B 17 na tistem mestu, kjer se je stvoril rak. Oba strupa se sinergetsko spojita in s tem ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši, kot sta obe snovi v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B 17 zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rhodaneza prevzame pri tem nadzorno funkcijo.

V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko B 17, ki ga dobimo, ko zaužijemo marelice oziroma marelična jedrca, pride v stik z zdravimi celicami, rhodaneza razstrupi cianid (iz modre galice) in oksidira skupino benzaldehidov, kar seveda pomeni, da B 17 postane aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel rak, ne pa na zdravem tkivu. Oba stranska produkta, ki nastaneta kot reakcija z rhodanezom – namreč tiocianat in benzojeva kislina -, pa celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi preveč, se izločajo z urinom.

Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni “prostega” vodikovega cianida. Šele ko pride laetril v stik z encimom beta-glukozidaza, tvori dve molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo bezaldehida in eno vodikovega cianida – hidrogenski cianid – HCN. Samo rakava celica vsebuje ta encim. Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak mora biti oblikovan. Encim beta-glukosidaza in samo ta encim lahko tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni beta-glukosidaze, če te ni, HCN ne more nastati iz laetrila. Benzaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji, je za rakavo celico skrajno strupen.

Zakaj o vsem tem nič ne vemo?

Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst zlat osel! John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim kartelom IG Barve (ki je svoj čas z denarjem in svojimi izdelki močno podprl Hitlerja, v Auschwitzu pa je imel svoje zastopnike) – in s tem ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu. Zanj je bila največja kriva vera misliti, da ima narava zdravilo za vsako bolezen. Toda isti John Rockefeller nikdar v življenju ni uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna, umrl pa je leta 1937 v starosti 99 let!

Takšni Rockefellerji vzbujajo nove potrebe. McDonald’s krmi otroke z umetnimi redilnimi snovmi, potem jim pa farmacevtska industrija prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z avtorskim pravom. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov licenciran zvarek: AMA – American Medical Asociation in FDA – Food and Drug Administration. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila med ljudi.

Ves “napredek” v medicini financira skoraj izključno tisti kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer farmacija vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te zagotavljajo velik denar. Vse, kar ima na razpolago mati narava, ne pride v poštev, zato po celem svetu onemogočajo ali celo prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za svoje laboratorijske zvarke.

Malim proizvajalcem naravnih zdravil to zlomi finančni tilnik. Vzemimo primer: stevia je sladilo in zdravilo (uporabno tudi za sladkorne bolnike, ki jih je na milijone po svetu), ki ga pridobivajo iz paragvajske rastline stevia rebaudiana. Na Japonskem s stevio sladijo že več kot polovico sladkih jedi in pijač, v ZDA in EU pa njena uporaba ni dovoljena! Podobno se dogaja konoplji in glogu.

Zveni kot pravljica

Poglejmo tri dokumentirane izjave bolnikov, ki jih je v svojih knjigah in poročilih zapisal ameriški raziskovalec raka, dr. Philip Binzel:
“Joseph Allen je imel raka od 70ih let naprej. Pred kratkim so pri njem ugotovili sesedanje krvi, kar je potrdilo navzočnost raka. Jetrna pega (močan sum za raka) se je nekontrolirano širila. Potem ko je jemal en teden B 17, je pega popolnoma izginila.

George Robinson je poročal, da so njegovega očeta, ki so ga bili odpustili kot neozdravljivega, preiskali, ko se je zdravil tako s kemoterapijo kot z B 17. Tumor se je zmanjšal za 75 % in zdravniki so bili ob sapo. Izjavili so, da se bo očitno izmazal.

Sandy Williams je poročala, da se ji je rak povrnil, ko je nehala jemati marelična jedrca. Ko je pred nekaj meseci začela jesti jedrca, je kožni rak izplahnel v enem do dveh tednih. Ko je prenehala z jedrci, se je rak povrnil.”

Marelice

… A ne samo to

V znanstvenih krogih pa se je v vsem tem času odvijala prava drama. Zgodbo pričnimo z življenjskim delom dr. Kanematsuja Sugiure, ki je veljal za najuglednejšega specialista za raka v ZDA. 1962 je objavil na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering Memorial Hospital (MSK), torej pri ustanovi, ki proučuje raka, je v predgovoru zapisal: “Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime, ki bi bilo povsod tako poznano, kot je ime Kanematsu Sugiura. Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal.

Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z njegovimi.” Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri življenju. Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura namreč glasili:

  • laetril omejuje rast tumorjev
  • pri miših prepreči širjenje raka (metestaziranje)
  • omili bolečine, je uspešen kot preventiva raka
  • izboljšuje splošno počutje.

Znanstvenika dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata pri MSK kot biokemika) sta Sugiurove ugotovitve potrdila. Schoen je celo zabeležil 100% ozdravitev pri švicarskih albino miših z dodajanjem Mannersovih protinovotvornih encimov. Pozneje je postal ta postopek standarden pri zdravnikih, ki so uporabljali laetril. tudi mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost: “Najuglednejši izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B 17!”

A zgodilo se je nekaj nezaslišanega: Sugiurovih izsledkov njegov inštitut ni objavil! Dr. Sugiura se je pritožil, v zahvalo pa so ga odpustili! V knjigi “The Anatomy of a Cover-up” (”Anatomija nekega prikrivanja”) je opisana kriminalna zgodovina Sugiurovih raziskovanj.

iz arhiva revije Karma plus

Katere baterije lahko recikliramo?

Baterije, na katerih piše, da jih lahko ponovno napolnimo je potrebno nujno reciklirati! Hibridne baterije, kiso narejene iz niklja-kadmija ter niklja-kovine vsebujejo težke kovine.
baterija
Na začetku devedesetih let so tovarne prenehale s proizvodnjo alkalnih (AAA, AA, A, C in D) baterij, ki vsebujejo živo srebro kot antioksidant. Zato novejše baterije niso več strupene, vsebujejo pa kovinski ovoj, zato jih lahko recikliramo z ostalo odpadno kovino. Vseeno pa bodite pozorni, da resnično izpraznjene.

Pozorni pa bodite tudi na to, da smetnjak ni neprodušno zaprt, saj lahko še vedno izpustijo nekaj vodika, kar lahko sproži neke vrste manjšo eksplozijo, ko smetnjak odprete.

Baterije, ki vsebujejo svinec, NiCd, NiMH ter litij, so tiste, katere so dejansko strupene. Danes tudi baterije, ki vsebujejo živosrebrov oksid, niso več v splošni uporabi, vendar pa je potrebno reciklirati tudi te, če jih imate morda še kje doma.

Torej, kratki povzetek – baterije, ki so za večkratno uporabo je nujno potrebno reciklirati. Tiste, ki pa so za enkratno uporabo pa lahko enostavno vržemo v smeti.

Recept: Sojino mleko in domači tofu

Tofu, izdelan iz soje je v zadnjih letih postal izjemno priljubljen, še posebej med vegani in vegetarijanci in vsemi, ki iščejo alternativne vire beljakovin in želijo zmanjšati vnos mesa v telo. Zaradi svojega nevtralnega okusa in sposobnosti, da vpije arome začimb in marinad, je tofu odličen dodatek številnim jedem.

Kaj je tofu?

Tofu je beljakovinsko bogat izdelek, narejen iz sojinega mleka, ki se strdi in nato stisne v kocke ali bloke različnih trdot. Izhaja iz Kitajske, kjer je bil priljubljen že pred več kot 2000 leti, danes pa se uporablja po vsem svetu kot odličen nadomestek mesa.

Recept za domači tofu

Zakaj je tofu tako priljubljen?

  • Bogat je z beljakovinami: Tofu je odličen vir visokokakovostnih beljakovin, kar je še posebej pomembno za ljudi, ki ne jedo mesa.
  • Nizka vsebnost kalorij: Tofu vsebuje malo kalorij, zaradi česar je odlična izbira za vsakogar, ki pazi na uravnavanje telesne teže.
  • Prilagodljiv okus: Tofu sam po sebi nima močnega okusa, kar pomeni, da odlično vpije arome začimb in omak, s katerimi ga pripravljate.
  • Bogat je z minerali: Tofu je tudi dober vir kalcija, magnezija in železa.

Kaj pa sojino mleko?

Sojino mleko je v zadnjih letih pridobilo na priljubljenosti kot naravna alternativa kravjemu mleku. Sojino mleko je bogat vir beljakovin ter odlična izbira za ljudi z intoleranco na laktozo ali za tiste, ki se izogibajo živalskim proizvodom.

Recept za sojino mleko

Zakaj izbrati sojino mleko?

Sojino mleko je pridobljeno iz stisnjenih sojinih zrn in vode, zaradi česar je naravno brez holesterola in nizko v nasičenih maščobah. Poleg tega ponuja številne koristi za zdravje:

  • Rastlinke eljakovine: Sojino mleko je odličen vir rastlinskih beljakovin, ki so ključne za rast in obnovo mišic.
  • Esencialni vitamini in minerali: Mleko je bogato je z vitaminom D, kalcijem in vitamini skupine B, ki so dodani v večino komercialno dostopnih sojinih mlek.
  • Za ljudi z intoleranco na laktozo: Kot rastlinska pijača je sojino mleko naravno brez laktoze, zato je odlična izbira za ljudi, ki ne prenašajo laktoze.

Recept za sojino mleko

Domače sojino mleko je enostavno za pripravo in predstavlja odlično alternativo trgovskim rastlinskim mlekom oziroma napitkom. Z njim ne boste le prihranili denarja, ampak boste tudi točno vedeli, kaj vsebuje vaš napitek.

Sojo čez noč namočimo, naslednji dan pa jo čimbolj drobno zmeljemo v mešalniku. Vodo in sojo stresemo v 4-5 l lonec in pustimo za zavre. Potem zmanjšamo ogenj in pazimo, da nam pena, ki se v prvih minutah močno nabira na površini, ne prekipi.

Kuhamo okoli eno uro, na koncu pa precedimo skozi fino cedilo ali gazo. Dobili smo približno litra mleka in kar nekaj preostale zmlete soje. Mleko ohladimo in spravimo v hladilnik ter uporabljamo kot navadno mleko. Okus je nekoliko drugačen od okusa navadnega mleka, zato se je treba nanj navaditi.

Recept za domači tofu

Domač tofu ni samo izjemno okusen, ampak je tudi zadovoljivo opravilo, s katerim lahko dodatno obogatite svojo prehrano z beljakovinami.

Sestavine:

  • 250 g bele soje
  • 2-2,5 l vode
  • za tofu še:
  • sok 1 limone

Lahko pa ga tudi uporabimo za pripravo sojinega sira – tofuja. V tem primeru precejeno sojino mleko spet zavremo in mu dodamo sok ene limone oz. tolikšno količino, da se izloči sir, preostala tekočina pa je skoraj povsem bistra. Po nekaj minutah tekočino precedimo skozi preganjeno gazo in odcedimo. Sir povežemo v gazo in ga za 2-4 ure obtežimo (lahko z 3-litrskim loncem z vodo), odvisno od tega, kako trd sir želimo. Spravimo ga v hladilnik in uporabljamo v jedeh v različnih oblikah: bodisi kot kockice, ki jih dodamo na koncu; kot tanko narezane opražene in začinjene zrezke; kot zmlet dodatek k zelenjavnim jedem (npr. satarašu) ipd.

Preponsko dihanje čisti in obnavlja telo

Preponsko dihanje aktivira skrite moči v organizmu. Telo čisti škodljivih snovi, ki se nalagajo v tkivo in so vir bolezni. Gibanje trebušne prepone poživlja notranje organe: celicam dovaja svežo kri in hranilne snovi ter pospešuje odvajanje izrabljenih snovi.

dihanjeZakaj izvajati preponsko dihanje?

Tkivo ohranja zdravo. Poživljena celična struktura je dober prevodnik življenjske energije. Bioelektrični impulzi, ki vzdržujejo naše misli, čustva in celične procese, se lahko neovirano in brez motenj širijo skozi čutila in uravnavajo življenjske procese.

Zaradi stresov in preobremenitev postane sistem duh-telo nekoliko bolj tog. Delujemo z zmanjšano zmogljivostjo. Ko smo napeti, tudi dihamo bolj plitko in površno. Preponsko dihanje povezuje delovanje duha in telesa, to je energijo in materijo. Združuje zavestne in podzavestne funkcije sistema duh-telo. Z dihanjem lahko spontano posežemo v mnoge sicer samodejne celične in telesne dejavnosti ter vplivamo na boljše zdravje, počutje in življenjski elan.

Odrasli se moramo ponovno naučiti

Otroci dihajo naravno, pri dihanju jim spontano plapola trebušček. To pomeni, da je dihanje dovolj globoko, da se pri tem giblje trebušna prepona. Trebušna prepona je nameščena pod rebri, nahaja se med pljuči in spodnjim delom trebuha. Je življenjsko pomemben organ, ki povezuje prsni koš in trebušno votlino.

Kako pravilno izvajamo preponsko dihanje?

Z globokim dihanjem, pri katerem potegnemo zrak v spodnji del trebuha tako, da se le-ta malce napne, se trebušna prepona pomakne navzdol. Notranji organi postanejo kot goba: vpijajo svežo kri, ko pa se pri globokem izdihu pomakne trebušna prepona navzgor, pa se izrabljena kri povsem iztisne iz notranjih organov. Notranji organi doživijo izdatno masažo in prekrvavitev. Telo se revitalizira, bolj smo zdravi in imamo več energije.

Strupene sestavine nekaterih izdelkov za kožo

Tokrat navajamo nekaj najbolj pogostih sestavin, ki se uporabljajo v kozmetiki. Te sestavine pa so lahko človeku potencialno nevarne.

kozmetikaMineralno olje, parafin ter vazelin: vse to so naftni proizvodi, ki prekrijejo kožo kot plastika. To pomeni, da zamašijo pore in omogočajo, da se pod njimi začno nabirati strupi, ki po navadi povzročijo dermatološke probleme. Poleg tega pa tudi pospešujejo staranje kože, v nekaterih primerih pa povzročajo tudi rakava obolenja.

Paraben se uporablja kot konzervans v kozmetični industriji. Po ocenah naj bi kar 13,200 kozmetičnih proizvodov vsebovalo parabene. Študije pa kažejo na njihovo povezavo z rakavimi obolenji, poleg tega pa škodujejo tudi hormonom.

Fenol (karbolna kislina): najdemo jo v veliko losijonih ter kremah, povzroči pa lahko kolaps obtočil, paralizo, krče, komo ter celo smrt zaradi problemov z dihali.
Propilen glikol: se v kozmetiki uporablja za vlaženje, ter pri eteričnih oljih. Dokazano je, da povzroča dermatitis, probleme z ledvicami ter jetri, nevaren pa je tudi kožnim celicam.

Akrilamid: po navadi vsebujejo razne kreme za roke in obraz, povezujejo pa ga z tumorji.

Natrijev lavrilsulfat (SLS): najdemo v proizvodih za čiščenje avtomobila, razmaščevalcih, čistilih za pomivanje garažnih tal … in v več kot 90% proizvodov za osebno higieno!! Omenjena spojina uniči kožno pregrado in tako z lahkoto prodre v notranjost kože. V kombinaciji z drugimi kemikalijami pa tvori nitrosamine, ki povzročajo rakava obolenja.

Toluen: je strupen in nevaren, saj ob zaužitju povzroči smrt. Poleg tega je nevaren tudi, če ga vdihujemo ali absorbiramo skozi kožo. Narejen je iz nafte oz. premogovega katrana, najdemo pa ga v veliko sntetičnih dišav. Kronična izpostavljenost pa je povezana z anemijo, okvarami ledvic in jeter, poškoduje pa lahko tudi fetus.

Dioksan: najdemo v spojinah kot so polisorbat, lauret, etoksilarni alkoholi, … Uporablja se v mnogih proizvodih za osebno higieno, po navadi pa vsebuje visoke koncentracije lahko vnetljive spojine 1,4-dioksan. Povezanost z rakavimi obolenji in dioksanom so prviš opazili leta 1965. Dioksan pa poškoduje tudi dihalne poti ter jetra. Pozor: dioksan je sintetični derivat kokosa, zato bodite pozorni na tovrstne izdelke.

Naravna sladila – posladkajte se bolj zdravo!

Naravna sladila so tista sladila, ki so čim manj predelana in vsebujejo sestavine, ki so koristne za naše zdravje.

Vsi kdaj pa kdaj hrepenimo po sladkem. Hkrati se vse bolj zavedamo, kako škodljiv je prečiščen, beli, tako imenovani namizni sladkor. Vpliva na diabetes, škoduje zobem, iz kosti črpa kalcij in tako povzroča osteoporozo. Je glavni krivec odvečnih kilogramov, pomanjkanja energije in težav s kožo, pogosta ter pretirana uporaba pa lahko poruši delovanje celotnega hormonskega sistema.

Naravna sladila so na voljo bodisi v prahu ali tekočini (sirupu), pridobljena iz rastlin in sladkih sadežev. Ker pa se tako po vsebnosti hranil kot po okusu med seboj precej razlikujejo, hkrati pa vsa naravna sladila niso primerna za sladkanje vseh jedi, vam ponujamo pregled, s pomočjo katerega lahko izberete tisto sladilo, ki vas bo najbolj prepričalo.

Preveč umetnih in rafiniranih sladil

Ob vsakodnevnim opozorilom o škodljivosti dolgoročne in pretirane uporabe belega rafinirange sladkorja za naše zdravje, se vse več ljudi odloča za alternativne oblike sladil – to so naravna sladila, s katerimi se nam ni potrebno popolnoma odreči sladkim gurmanskim užitkom, le da imamo zato manj slabe vesti. Že z zamenjavo belega sladkorja s trsnim, nerefiniramo boste naredili majhen korak k bolj zdravemu načinu življenja, seveda pa morate biti pazljivi, da je resnično pravi sladkor, ne le pobarvan beli sladkor.

Naši vsakodnevni obroki so po navadi polni sladkorja. Pravzaprav se beli sladkor nahaja že v toliko izdelkih, da včasih niti pomislimo ne več, koliko sladkorja smo dejansko zaužili. Obstaja tudi kar nekaj sintetičnih sladil, ki jih naše telo težko prebavi, rezultat tega pa je še več maščobnih oblog. Posledice pa so lahko tudi nevarne: npr. debelost, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, artritis, …

Naravna sladila, ki jih lahko kupimo pri nas

Predstavljamo vam, katera naravna sladila so dostopna pri nas:

Agavin sirup

Agavin sirup je v zadnjem času eno najbolj priljubljenih sladil. Sirup je slajši od sladkorja in medu, njegov okus spominja pa med vsemi sladili najbolj spominja na običajen kristalni sladkor z rahlo sadno noto.

Sirup listov agave

Agavin sirup pridelujejo iz različnih vrst agave, najpogosteje iz modre, ki po večini uspeva v Mehki in južni Afriki. Za pridobivanje nektarja uporabljajo rastlino, ki doseže vsaj 7 let. Odrežejo liste, iz njenih sredic pa iztisnejo sok. Tega nato filtrirajo in segrevajo, s čimer spremenijo sestavo soka.

Vsi niso enaki

Sirupi agave se med seboj lahko precej razlikujejo. Nekateri so zelo svetli, drugi temnejši. Barva sirupa je odvisna od stopnje procesiranja. Svetel sirup je zagotovo slabša izbira, saj so iz njega poleg barve odstranjeni minerali. Mehanično odstranjevanje prihaja iz želje po čim bolj naravnem produktu, torej takšnem brez izrazitega vonja in okusa. Uživanje takšnega sirupa je najbolj podobno sladkorju, žal pa ne le po okusu, temveč tudi po osiromašeni hranilni vrednosti.

Dobre plati

Dobra plat agavinega sirupa je v njegovem glikemičnem indeksu. Ta nam pove, kako hitro se dvigne sladkor v krvi. Vrednost agavinega sirupa se giblje okoli številke 17, kar je izredno nizka številka. Agavin sirup je bazičen in v manjših količinah ne vpliva na porast kandide. Deluje kot blag probiotik in ureja prebavo. Hkrati naj bi izboljšal celo absorpcijo nekaterih vitaminov in mineralov, zaužitih s preostalo hrano. Prednost je, da sirup ne kristalizira, temveč ostane v tekoči obliki. Kljub, v primerjavi s sladkorjem, veliko nižjemu glikemičnemu indeksu pa agavin sirup vsebuje precej kalorij, zato v večjih količinah lahko vpliva na povečanje teže in stanje zob.

Še ena agavinih slabosti

Slaba stran agavinega sirupa je še visoka vrednost fruktoze. Kljub temu, da gre za povsem naravno obliko sladkorja, visokofruktozna živila niso priporočljiva. Fruktozo navadno najdemo v sadju. Že dolgo je znano, da prevelika količina naenkrat zaužitega sadja ni zaželena. Fruktoza lahko oslabi inzulinsko toleranco in vpliva na povečanje vrednosti maščob v krvi. Zato kljub nizkemu glikemičnemu indeksu vseeno ni dobra izbira za diabetike. Po nekaterih raziskavah fruktoza ne zavira teka, zato se zlahka zgodi, da jo pojemo preveč.

Previdno pri nakupu

Nasadi agave so pogosto onesnaženi s pesticidi, zato je treba poudariti, da je izbira ekološkega agavinega sirupa še kako pomembna. Prav tako pri nakupu dajte prednost temnejši agavi, ki vsebuje več hranil, sirup pa med procesom pridelave ni bil predelan tako kot svetlejše različice. Agavin sirup svetlih odtenkov je bil najverjetneje segret pri previsokih temperaturah. S tem je izgubil številne vitamine, minerali in encime, ostala pa je le visoka vrednost fruktoze in t. i. prazne kalorije. Agavin sirup ni v tem primeru nič manj škodljiv kot beli sladkor – če ne še bolj.

Uporaba

Agavin sirup se lahko uporablja za sladkanje kave in čajev, kot dodatek smoothijem, odlično se obnese v presnih slaščicah in pekovskih izdelkih. Zmešan z vodo in premazan po biskvitu uspešno ohranja njegovo vlažnost, namesto medu ga lahko uporabite za preliv sadnih solat. Sirup lahko uporabljate tudi v omakah in marinadah za meso. Ker je sirup slajši od sladkorja (približno 1,5-krat), ga dozirajte manj.

Naravna sladila

Javorjev sirup

Javorjev sirup je eno najbolj priljubljenih sladil, predvsem v Kanadi in Združenih državah Amerike. Pri stoodstotnem sirupu gre za povsem naravno sladilo, narejeno iz drevesnega soka sladkornega, rdečega ali črnega javora.

Pridobivanje sirupa

Sirup pridobivajo iz javorjevega soka, ki je produkt debla drevesa sladkornega javorja. Po vrtanju debel vsaj 30 let starih dreves iz njih izteče sok. Sok prevrejo, s čimer izhlapi voda, sok pa se zgosti v sirup. Iz enega drevesa sicer priteče ogromno soka, a s hlapenjem dobijo le okoli liter sirupa. Priprava sirupa se nadaljuje s segrevanjem, filtriranjem in pasteriziranjem. Pravi čas za pridobivanje soka je dokaj kratek. Omejen je na le nekaj mesecev, in sicer od konca februarja do sredine aprila. Čas pridobivanja sirupa vpliva na končni produkt – ne le v barvi, temveč tudi v okusu in sestavi.

Oznaka z razredi

Prvi sirupi so svetlejših barv in blažjega okusa. Poznejše kot je pridobivanje, temnejši je sirup, njegov okus pa vse bolj intenziven.  Sirupi so navadno označeni z razredi A, B, C in D. Razlikujejo se že na prvi pogled. Tisti, označeni s črko A, so najsvetlejši, pogosto pa tudi najbolj prečiščeni in zato manj kakovostni, saj hkrati vsebujejo najmanj koristnih snovi. So tudi manj sladki od temnejših vrst sirupa. Temnejši kot je sirup, manj prečiščen je, navadno tudi slajši, a bolj kaloričen. Kljub temu temnejši kot je sirup, več koristnih snovi vsebuje. Opozorilo: sirup pogosto mešajo z manj kakovostnimi sladili, kot je koruzni sirup, za piko na i pa še z barvili in nekaterimi drugimi aditivi – umetnimi okusi in kemikalijami. Zato pazite, da izberete čist, 100% sirup. Z ekološko pridelavo ne boste brcnili v temo.

Zmernost

Naravno sladilo vsebuje okoli 65 % sladkorja, zato je zmernost vsekakor priporočljiva. Je kar trikrat slajši od trsnega sladkorja, kljub vsemu pa vsebuje manj kalorij. Prav tako se ne more pohvaliti z višino glikemičnega indeksa. Ta je pri javorjevem sirupu sicer še vedno nižja kot pri belem sladkorju, ne more pa konkurirati prej omenjenem agavinemu sirupu. Glikemični indeks javorjevega sirupa se namreč giblje okoli števila 54. Javorjev sirup zato lahko vpliva na krvni sladkor in ni priporočljiv za ljudi, ki trpijo za diabetesom.

Naravno sladilo z bonusom

Visokemu deležu sladkorja in ne povsem prepričljivemu glikemičnemu indeksu pa lahko uspešno konkurira dejstvo o hranilni sestavi javorjevega sirupa. V njem je namreč precej vitaminov in mineralov. Kalcij, cink, fosfor, kalij, železo, mangan in magnezij so nekateri najpomembnejši minerali, med vitamini pa izstopajo vitamini B2, B5 in B6, folna kislina, vitamin A ter biotin. Čist javorjev sirup vsebuje še številne pomembne aminokisline in antioksidante. Deluje protivnetno in protibakterijsko, uporaba pa naj bi pomagala pri številnih kroničnih boleznih. Vsebnost cinka vpliva na zaščito srca in ožilja ter skrbi, predvsem za moške, reproduktivne organe. Pomanjkanje cinka v prostati lahko privede do raka ali povečane prostate. Na zdravje spolnih hormonov vpliva tudi mangan. Ta hkrati skrbi še za delovanje imunskega sistema, pospešuje celjenje ter lajša različna vnetja.

Uporaba

Uporaba je zelo široka. Z njim uspešno nadomestimo navadni beli sladkor. Javorjev sirup tako dodamo kavi ali čaju, z njim sladkamo kosmiče in sladice, celo v sladoledih se odlično obnese. Zagotovo najbolj znana uporaba je preliv javorjevega sirupa čez debelejše, t. i. ameriške palačinke. Sveži, še topli vaflji, pokapljani s sirupom, so ponekod v Ameriki ter v nekaterih predelih Evrope eden najbolj priljubljenih zajtrkov. Lahko jim dodate še nekaj svežega sadja ali pa rezino popečene slanine. Tako kot prej omenjeni agavin sirup se tudi javorjev v kombinaciji s pikantnimi začimbami odlično obnese v raznih marinadah, bodisi za meso ali pečen tofu. Skupaj z limoninim sokom in gorčico pa je sirup zanimiv preliv solatnih krožnikov. Pa še nasvet: po odprtju javorjev sirup hranite v hladilniku.

Kokosov sladkor

Zagotovo najpopularnejše sladilo zadnjih nekaj let je kokosov sladkor. Pa je res tako zelo zdrav, da spada med naravna sladila?

Pridobivanje sladkorja

Kokosov sladkor pridobivajo iz koksove palme, natančneje iz sladkih in vodenih cvetov. Cvetove najprej oberejo, iz njih pridobijo sladko tekočino, ki jo nato počasi segrevajo, dokler voda povsem ne izpari. Rezultat so drobni rjavo obarvani kristali. Okus sladkorja popolnoma nič ne spominja na kokos, pač pa na nežno karamelo. Za vzgojo kokosovih palm navadno ne uporabljajo niti gnojil niti pesticidov, zato tudi sladkor ne vsebuje kemikalij. V večjih količinah kokosov sladkor pridelujejo v tropskih območjih, daleč največji proizvajalec pa so Filipini.

Sladkor s hranili

Kokosov sladkor vsebuje kar nekaj hranljivih snovi. Je vir vitaminov B1, B2, B3 in B6 ter vsebuje tudi C-vitamin. Minerali, ki so zastopani v sladkorju, so kalij, magnezij, cink in železo. V primerjavi z belim sladkorjem ima dvakrat več železa, štirikrat več magnezija in kar desetkratno količino cinka. Kokosov sladkor vsebuje nekatere encime, inulin, ki upočasnjuje absorpcijo glukoze, in nekaj antioksidantov.

Vpliv na krvni sladkor

Sladkor iz kokosovih cvetov se lahko pohvali z dokaj nizko vrednostjo glikemičnega indeksa. Ta znaša okoli 35, zato se ogljikovi hidrati v telesu dokaj počasi pretvorijo v sladkor. Zaradi minimalnega dviga krvnega sladkorja naj bi bil primeren tudi za diabetike, ki pa se naj pred uporabo vseeno posvetujejo z osebnim zdravnikom. A naj vas dejstvo o nizkem glikemičnem indeksu ne razveseli prehitro. Kokosov sladkor vseeno je energijsko bogato živilo, zato naj bo vaše vodilo zmernost.

Uporaba

Kokosov sladkor se lahko uporablja praktično povsod, če vam le odgovarja njegov rahlo karamelni okus. Z njim lahko sladkate hladne in tople jedi, na primer čaj, kavo in kakav, uporabljate ga lahko pri peki slaščic, kot so piškoti in biskviti, ter pri pripravi presnih sladic in sladoleda. Nepogrešljiv je pri doma narejeni čokoladi, za katero potrebujete še pravi, ekološko pridelani kakav v prahu ter kakavovo maslo in/ali kokosovo olje.

Katera naravna sladila še lahko uporabimo?

Zgoraj našteta naravna sladila so le nekatera izmed možnih izbir. V dobro založenih trgovinah lahko najdete še druge. Na primer melaso, gost, temen sirup, stranski produkt iz sladkornega trsa, ki še vsebuje vse vitamine in minerale, ki so kristalnemu sladkorju odvzete, pa grozdni sirup ter različne, iz žit pridobljene sirupe. Med slednjimi so najpogostejši rižev, koruzni, pšenični in ovseni sirup.

Kljub temu, da obstajajo naravna sladila, veliko boljša od običajnega sladkorja (bodisi zaradi nižjega glikemičnega indeksa bodisi večje vsebnosti vitaminov in mineralov), pa se moramo zavedati, da z nobenim sladilom ne velja pretiravati. Vitamine in minerale raje poiščimo v svežem sadju in zelenjavi, žitaricah in stročnicah, sladila pa naj bodo del prehrane le občasno. Naravna sladila so vseeno še vedno neke vrste sladkor, ki ga, roko na srce, ‘potrebujemo’ zgolj za občasno ‘crkljanje’. Prepričanje, da si takšna sladila lahko privoščimo v neomejenih količinah, je torej (žal) zmotno.

In še … Slajenje s sadjem

Sladilom se lahko povsem izognete, za sladek okus pa poskrbite s svežim in/ali suhim sadjem.

Sveže sadje (na primer banana)

Včasih je že preprost sadež dovolj, da zadovolji željo po sladkem. Dobro zrele banane so odličen nadomestek sladkorja. Pretlačen sadež primešajte masi za piškote ali zmesi za palačinke. Sladkorja tako sploh ne boste potrebovali. Banane so odlično obnesejo tudi v raznih kremah in pudingih. Preprost čokoladni puding pripravite tako: v mešalniku zmešajte polovico dobro zrelega avokada, zrelo banano in presni kakav v prahu. Po želji dodajte med, agavin ali javorjev sirup. Ščepec soli bo čokoladni okus le še poudaril, tako kot tudi začimbe, ki jih lahko dodaste, pa naj bo to cimet, vanilja ali kardamom, za bolj pogumne pa ščep kajenskega popra.

Suho sadje (dateljni, rozine, suhe slive, marelice)

Najbolj sladki so dateljni in rozine, sledijo suhe slive in marelice. Pred uporabo suho sadje namočite v vodi za vsaj 15 minut, da se prijetno zmehča. Vode ne zavrzite, ampak jo uporabite v receptih. Suho sadje narežite in ga primešajte kosmičem, pecivu ali piškotom. Precejšnja novost na prodajnih policah sta datljev sirup in datljeva pasta, ki pa jo lahko naredite tudi sami.

Nasveti za bolj zdravo sladkanje:

  • Ne kupujete industrijsko pripravljenih piškotov – specite jih sami, iz polnovredne moke, oreškov, semen in suhega sadja, za dodatno sladkanje pa uporabite eno izmed zgoraj naštetih sladil.
  • Ko se odpravite na obisk in/ali silvestrovanje, za sladkanje poskrbite vi. Doma pripravljenega kolača, pripravljenega iz zdravih sestavin in sladkorjev, bodo gostitelji še kako veseli, vi pa boste poskrbeli, da se bodo tako oni kot vi sami sladkali zdravo.
  • Nekatera naravna sladila kot je stevia so veliko slajša od običajnega sladkorja, zato jih uporabljajte zmerno.
  • Otrok nikar ne prikrajšajte za okusne čokoladne tablice – lotos jim čokolado pripravite sami. Presni kakav sladite s kokosovim sladkorjem, primešajte stopljeno kokosovo maščobo in/ali kakavovo maslo. Zmes nadevajte v modelčke ali razmažite po peki papirju in ohladite v hladilniku. Osnovni zmesi lahko dodate vaniljo v prahu, cimet, lupinico bio pomaranče, drobno sesekljano suho sadje in oreščke. Igrajte se!
  • Če v kuhinji niste najbolj vešči ali pa celo nimate pečice, pripravite odlične presne kroglice. Nasekljajte poljubne oreščke in suho sadje, dodajte kokosovo moko, sladilo in presni kakav. Vse skupaj oblikujte v čvrste kroglice in dobili boste odlične, zdrave ter hitro pripravljene praline.

Dell spremenil parkirišče v solarno tovarno

0

Dell zopet preseneča z inovacijami. Tokrat s solarnimi celicami namesto dreves na parkirišču. Tako bo Dellova tovarna pridobila čisto energijo,poleg tega pa bodo delavci imeli tudi svoje avtomobile na varnem.

Solarna drevesa, kot so jih poimenovali, si je zamislilo podjetje Envision Solar, sama inštalacija ‘sončnih dreves’ pa bo Dellu prinesla 130,000 kW/h vsako leto. Delavci pa bodo poleti imeli več sence, in pa avtomobile varne pred padavinami.

dell
Vendar pa takšna ugodnost čaka le 56 najbolj pridnih zaposlenih, ki bodo prišli na delovno mesto pravi čas. Vse ostale pa za kazen čaka parkiranje na žgočem soncu (so se pošalili na Dellu).

Kovine v hrani

Manjše količine prehodne kovine iz posode niso nič nevarne, ampak celo koristne. Ti naravni elementi pomagajo med drugim tudi pri boju z bakterijami, vendar pa so lahko večje količine kovin strupene.

Strokovnjaki za prehrano so mnenja, da imajo večje možnosti zastrupitve s kovinami rudarji v rudnikih, zato naj kovina, ki prehaja v hrano z raznih posod ne bi bila problem.

Tako ali tako pa nas večina zaužije določeno količino molibdena vsak dan – zeleni fižol, jajca, sončnična semena, pšenična moka, žitarice, … vse to vsebuje omenjeno kovino. Manjše količine kovine, ki prehajajo s posod so v tako majhnih količinah, da se nam tega ni potrebno bati. Proizvajalci posod pa v veliki večini primerov izdelke dodobra očistijo, preden jih dajo na police, zato je tveganje še manjše.

posodaSkozi članek je večino govora o eni kovini – molidben. To pa zato, ker iz te kovine pridelujejo nerjaveče jeklo, poleg tega pa je tudi zelo odporna na vročino, saj se če bo izpostavljena le-tej, posoda ne bo omehčala, raztegnila ali se na nakršen koli drug način obrabila.

Če pa so izvidi pri zdravniku pokazali, da imate v krvi preveč molibdena, pa ne zaženite panike, saj po vsej verjetnosti to ni posledica uporabe kovinskih posod pri pripravi obroka.

Molibdén je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Mo in atomsko število 42. Molibden je prehodna kovina. Čista kovina je srebrnkasto bele barve in zelo trdna, ter ima enega od najvišjih vrelišč od vseh čistih elementov. V majhnih količinah je molibden učinkovit za jačanje jekla. Pomemben je tudi v prehrani rastlin in ga najdemo v določenih encimih, vključno s ksantin oksidazo.

Noč čarovnic in barve za obraz

Noč čarovnic je skoraj že pred vrati, zato ste nekateri že pripravili svoje kostume za ta večer. Vendar pa bodite pozorni pri izbiri barv za obraz, saj nekatere vsebujejo velike količine svinca!

halloweenSvinec je vrsta kovine, ki je za ljudi strupena, dolgoročno pa lahko povzroči razne zdravstvene težave. Poleg svinca pa dokazano nekatere barve za obraz vsebujejo tudi nikelj, kobalt in krom.

Testiranje barv za obraz, ki ga je izvedla organizacija Campaign for Safe Cosmetics je vključevalo 10 različnih prazničnih barv za obraz. Izsledki tega testiranja pa so podali dokaj šokanten izid, saj je vseh 10 barv vsebovalo sledi svinca.

Dolgotrajnejša izpostavljenost svincu lahko vodi do poškodb možganov, še posebej pa je to nevarno za otroke, saj njihovi možgani še niso tako razviti kot odrasli. Zato lahko takšne poškodbe v rani mladosti vodijo do slabših učnih uspehov ter nasilnih izbruhov.

Podobna raziskava, opravljena s strani iste organizacije pa je razkrila, da tudi v sprejih za lase najdemo sledi svinca, butana, triama (nevrotoksičen ter rakotvoren), aluminijevega oksida (nevrotoksičen), propilen glikon (rakotvoren) ter pigmente – zelen 7 in moder 15, katera nista odobrena za uporabo v kozmetiki.

Zato bodite previdni, koliko barve in spreja boste nanesli to leto nase in na svoje otroke, saj ima to lahko dolgoročne posledice. Poskusite najti čim bolj naravne in nevtralne barve.