Rachel McAdams: nova ljubljenka občinstva

Bodi Eko
-
0
Rachel McAdams: nova ljubljenka občinstva

Rachel McAdams je nova ameriška ljubljenka, pa čeprav je – Kanadčanka. Mnogi ji napovedujejo, da jo čaka kariera, kakršno ima kraljica romantičnih komedij Jennifer Aniston. Simpatična igralka je namreč zadnja leta izredno zaposlena s snemanjem takšnih in drugačnih filmov, v prostem času pa je zagrizena okoljevarstvenica, ki verjame v zelen način življenja in izkazovanje dobrote do drugih.

Rachel McAdams

Skoraj drsalka

Na svet je prijokala v Ontariu v Kanadi 17. novembra 1978, njena starša Sandra, ki je delala kot medicinska sestra, in oče Lance, voznik tovornjaka, sta se prvorojenke zelo razveselila. Nadela sta ji ime Rachel Anne McAdams. Kmalu za njo sta sledila še sestrica ter brat in Rachel je prepričana, da ji je prav dejstvo, da je bila vzgojena v večji družini, dalo lepše razumevanje tegob sveta. Odraščanje z bratom in sestro ter staršema, ki nista bila zelo premožna, je v njej za vedno pustilo pečat preprostega dekleta, ki ceni to, kar ima.
Pri štirih letih se je mala Rachel začela ukvarjati z drsanjem in vsi so pričakovali, da bo to postala njeno življenjsko zanimanje. Ker je bila v tem zelo dobra, so ji pri devetih letih ponudili trening v dvojicah v Torontu, a bi se tja morala tudi preseliti. Rachel si ni mogla predstavljati, da bi bila ločena od svoje družine, zato je ponudbo zavrnila in se raje posvetila drugim športom. Drsanje je postalo le še konjiček, ki ji je prišel prav pozneje, pri igranju. »Pripravilo me je na fizično igranje, saj me je naučilo, da sem v sozvočju s svojim telesom,« je povedala.

Nesojena kulturologinja

V vseh športih, v katerih se je udejstvovala, je bila precej uspešna, zato pa jo je toliko manj zanimala šola. Včasih se je pretvarjala, da je zbolela, da ji le ni bilo treba iti. Vendar je bila vseeno zelo pridna v vseh aktivnosti, med drugim je inštruirala, bila članica sveta študentov in sodelovala pri programu za preprečevanje kriminala. Poleti je kar tri leta delala kot blagajničarka v McDonaldsu. Igranje jo je zanimalo že v času drsanja, a kaj več kot to, da se je udejstvovala pri poletnih Disneyjevih in Shakespearovih taborih, v tej smeri ni naredila. Pri dvanajstih je začela nastopati v otroškem gledališču, pri osemnajstih pa delovala kot režiserka predstav.
Sprva je nameravala študirati kulturologijo, pa jo je njena učiteljica igre v srednji šoli prepričala, naj poskusi s kariero v igralstvu. Poslušala je njen nasvet in leta 2001 prislužila diplomo iz igre z univerze York v Ontariu. S prvimi vlogami v kanadskih filmih je požela kar nekaj odobravanja kritikov in hitro jo je opazil tudi Hollywood. Sledila je vloga v filmu Vroča bejba, v katerem igra odrezavo dijakinjo, ki se čez noč znajde v telesu kriminalca.

Rachel McAdams in Channing Tatum
Rachel McAdams in Channing Tatum

Od zlobne do sladke

Leta 2004 je bila glavna od nesramnih deklet v filmu Zlobna dekleta, v katerem je mučila Lindsay Lohan. Film je Lindsay izstrelil med zvezde, iz Rachel pa napravil »it dekle«, o katerem so pisali vsi časopisi, medtem ko so ji gledalci MTV namenili dve filmski nagradi. V filmu Beležnica pa je položila temelje za svoj večji mednarodni uspeh. Kot sladka Allie iz bogate družine, ki se zaljubi v fanta, ki ga njeni starši ne odobravajo, je osvojila srca po širnem svetu. Da se je pripravila na vlogo dekleta iz ameriškega juga, se je v Charleston preselila še pred snemanjem, delala na naglasu in hodila k uram starega bontona.

Njen soigralec Ryan Gosling, v katerega se je zaljubila šele dve leti po snemanju, je priznal, da je bil njun odnos med snemanjem prav tako eksploziven kot tisti, ki sta ga skušala upodobiti. Film, ki je prejel številne nazive najbolj romantične zgodbe, poljuba, prizora in še česa vseh časov, ji je na stežaj odprl vrata filmske industrije, zato ni presenetljivo, da so vloge kar drle v njeno naročje. V filmu Lovca na družice je prvič zaigrala z Owenom Wilsonom, s katerim smo jo spet videvali letos v filmu Polnoč v Parizu.

Počitek

Naslednji korak jo je popeljal stran od romantike in naravnost v naročje trilerja – Nočni let je bil film, v katerem je uprizorila junakinjo, ki skuša rešiti ugrabljenega očeta tako, da uboga psihopata, ki sedi poleg nje. Kot bodoča svakinja Sarah Jessice Parker v filmu Nova v družini je uspešno (tudi kar se tiče blagajn) zaključila leto 2005 in nastopila kot prezirljiva sestra in ne kot romantičen lik, da je uspešno dokazala, kaj vse zmore kot igralka. Prepričana, da je dovolj garala, da si vzame nekaj časa zase, je zaprla vrata in se posvetila sebi, svojemu dragemu Ryanu in svoji družini.

V tem času je zavrnila velike in prelomne vloge v filmih, kot so Hudičevka v Pradi, Misija: Nemogoče II in Casino Royale. Edino igranje, ki se mu je v tem času posvetila, je imelo dobrodelno noto, saj je nastopila na odrskih deskah le v namen zbiranja denarja za osveščanje o nasilju nad ženskami v Torontu. Proti koncu leta 2007 se je razšla z Ryanom in šele čez nekaj mesecev zakorakala v novo poglavje svoje kariere.

Ponoven zagon

Ko je nastopila v filmu Married Life, v katerem igra vdovo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ki pritegne dva starejša moška, je sprevidela, da je igranje pravzaprav zelo pogrešala, kar pa se žal ni poznalo na filmskem dobičku. Film The Lucky Ones je bil prav tako neuspešen, le da je v tem igrala vojakinjo in se za vlogo pripravljala v pravem vojaškem taboru. Z Državniškimi igrami je navdušila kot raziskovalna novinarka, kot Žena popotnika v času pa žela pohvale gledalcev in obiskovalcev kinodvoran, malce manj pa kritikov. Priznala je, da se je noro zaljubila v knjigo in da je dolgo razmišljala, če bi vlogo sploh odigrala.

Kot simpatija Sherlocka Holmesa je odigrala Irene Adler v prvem delu uspešne (zdaj že) franšize, trenutno pa jo gledamo tudi v drugem delu. Pred letom dni nas je razveseljevala v filmu Jutranje veselje, v katerem je brez besed ostal celo Harrison Ford. Trenutno jo spremljamo v vlogi Paige Collins ob boku Channingu Tatumu v filmu Zaobljuba ljubezni. Zgodbo so navdihnili resnični dogodki in usoda para, ki se je soočil z veliko težavo, ko je žena izgubila spomin po prometni nesreči. Tega nikdar ni ponovno pridobila, a sta zakonca ostala skupaj in imata zdaj dva otroka.

Skrbna in predana …

Igralka, ki ima trenutno v ognju kar tri železa in pripravlja tri velike filme, pa je po srcu še vedno družinsko dekle, ki živi v Torontu v veliki hiši, ki si jo deli z bratom. Čeprav živita skupaj, se ji je zdelo več kot nujno, da imata vsak svojo kuhinjo in vsak svojo kopalnico. Za hišo ima tudi vrt, na katerem goji svojo zelenjavo, in kadar ima čas, najraje vrtnari in kuha. Njena hiša uporablja elektriko, ki je proizvedena iz obnovljivih energetskih virov, kot sta veter in voda. Vsak dan začne s kundalini jogo in se vedno, kadar je doma, po mestu prevaža s kolesom. Prepričana je, da lahko vsak izmed nas na svoj način prispeva k preprečevanju onesnaženosti našega planeta, zato tudi kadar je v Kaliforniji, vedno najame Toyotinega priusa.

Če ne bi bila igralka in bi lahko počela karkoli drugega, bi brez dvoma odprla svojo restavracijo, pravi, in po vsej verjetnosti stregla bio hrano, pripravljeno iz doma gojene zelenjave. Dolgo časa je bila tudi vegetarijanka, dokler ni ugotovila, da ji je čez nekaj časa začelo primanjkovati energije. »Ko sem skoraj zaspala med nastopom Chrisa Rocka, sem ugotovila, da potrebujem zrezek,« je povedala. »Prepričana sem, da bi vsi morali živeti tako, da poslušajo svoje telo.«

Rachel McAdams in Channing Tatum

… Okolju

Rada pove, da so vse njene odločitve dobro informirane, zato ni presenetljivo, da je med najbolj znanimi ekološko prijaznimi zvezdami. Njena ljubezen do okolja je rodila tudi spletno stran www.greenissexy.org, na kateri z dvema prijateljicama deli nasvete za boljše in bolj kvalitetno življenje, ki je tudi okolju prijazno. »Seveda se znamo tudi pošaliti in pred časom je ena od punc napisala, naj vsi lulamo zunaj, da ne bomo porabili vode za splakovanje!« Bori se za pravico vseh ljudi do čiste pitne vode in je bila med protestniki, ki so glasno izražali ogorčenost nad razlivom naftnega madeža v Mehiškem zalivu. Pomagala je zbirati lase, ki so ostajali na tleh v frizerskih salonih, saj naj bi povezovanje le teh v dolge cevi pomagalo čistiti oljne madeže iz vode in s perja ptic.

Pred petimi leti je kot članica žirije sodelovala pri projektu Zeleni teater, ki je pozival ljudi, da posnamejo dvominutni filmček o tem, kaj oni dnevno naredijo za bboj proti klimatskim spremembam. Postavila se je po robu načrtom za izdelavo gromozanskega kamnoloma na področju, kjer velik del namenjem pridobivanju hrane in je v lasti kmetov, ter se udeležila Foodstocka, kot so imenovali ta upor. Prav tako je delovala kot prostovoljka na področju, ki ga je prizadel hurikan Katrina, se udeležila protesta proti novim zakonom proti priseljencem v Kanadi, pozivala ljudi, naj pomagajo prebivalcem Haitija po velikem potresu in sprejemala donacije po telefonu ter pomagala pri prepoznavnosti različnih dobrodelnih projektov in organizacij, pa naj je šlo za bolne otroke ali pa ostarele z Alzheimerjevo boleznijo. Rachel je preprosto idealna izbira za tokratno naslovnico in prepričani smo, da bo navdušila tudi koga izmed vas.

Hitra prehrana škoduje zdravju

Bodi Eko
-
0
Hitra prehrana škoduje zdravju

Ko govorimo o zdravi prehrani, je pridevnik hitro popolnoma odveč. Tako hitra hrana kot hitro prehranjevanje sta zdravju škodljiva in v nekaterih primerih dolgoročno celo nevarna.

Hitra hrana

Kaj je hitra prehrana?

K hitri prehrani ne prištevamo samo ponudbe hitrih restavracij, pač pa tudi vnaprej pripravljeno, zamrznjeno hrano, ki jo lahko kupite v trgovinah. Razen res redkih svetlih izjem, večina teh izdelkov vsebuje veliko nasičenih maščob, sladkorjev in soli, pa tudi precej drugih dodatkov (barvila, ojačevalce okusa), ki sicer nudijo okus, a hkrati škodujejo zdravju. Gre za hrano, ki ne potrebuje nobene predpriprave in je običajno narejena tako, da jo po potrebi pripravimo že zgolj s pomočjo mikrovalovne pečice. Poleg velikih količin soli in maščob je slabost hitre prehrane tudi majhna hranilna vrednost. Večina hitre hrane namreč vsebuje malo ali nič vitaminov, mineralov in drugih hranilnih snovi.

Zakaj je slabo jesti hitro?

Princip hitre prehrane že sam po sebi krši kar nekaj pravil zdravega prehranjevanja. Prvič: hitra hrana naj bi bila zaužita mimogrede, na hitro, kar je samo po sebi v popolnem nasprotju z zdravimi prehranjevalnimi navadami. Proces prebavljanja se namreč prične že v ustih; kadar jeste prehitro, ne prežvečite hrane do konca, zaradi česar želodec ne more dobro prebaviti hrane. Poleg tega hitro prehranjevanje napolni želodec, še preden pride informacija o sitosti do možganov. Zaradi tega, kadar jeste hitro, pojeste več kot telo dejansko potrebuje. Možgani za to, da se zavejo sitosti, potrebujejo približno 20 minut. Rezultat prehitrega prehranjevanja so motnje v prebavnem sistemu, dolgoročna posledica pa je lahko oslabitev imunskega sistema. Uživanje hrane v neprimernem okolju in prehranjevanje, ob katerem posvetimo pozornost nečemu drugemu (npr. ko beremo ali gledamo televizijo), kar pogosto prakticiramo, kadar je na krožniku obrok hitre prehrane, sta prav tako izjemno nezdravi navadi. Zdravo prehranjevanje vključuje popolno pozornost, ki jo posvečamo hrani. Hrana, ki jo bomo gledali, vonjali in okušali nas bo hitreje nasitila, poleg tega pa jo bomo popolnoma avtomatično jedli počasneje.

Hitra Prehrana

Hitra hrana povzroča bolezni

Posledice rednega uživanja hitre prehrane so hude. Med njimi je visok krvni tlak, povišan holesterol (LDL), upočasnjen metabolizem, slabši imunski sistem, zmanjšana sposobnost normalnega delovanja debelega črevesja. Ljudje, ki uživajo hitro prehrano, so bolj podvrženi infarktu, diabetesu tipa II in rakavim obolenjem. Uživanje hitre prehrane je povezano tudi s prezgodnjim pojavom artritisa in drugih vnetnih bolezni, saj zakisa telo in zniža zmožnost za presnavljanje sečne kisline iz krvi. Najbolj očitna posledica pretiranega prehranjevanja s hitro prehrano je debelost.

Psihološke posledice

Pretirano uživanje hitre hrane vpliva na telo in dušo. Med psihološke posledice hitrega prehranjevanja sodi nižja koncentracija. Maščobe in sladkor v hitri prehrani vas po zaužitju naredijo utrujene in brez energije, kar je razlog, da se tudi težje osredotočate. Utrujenost in slaba koncentracija pa sta blagi posledici hitrega prehranjevanja v primerjavi z nihanji razpoloženja in depresijo, ki sta prav tako težavi, ki ju strokovnjaki povezujejo z uživanjem hitre hrane. Sestavine v hitri hrani nudijo instantno ugodje, zato po hitri prehrani, ko jo enkrat poizkusimo, radi pogosto posegamo. Nekatere študije v zvezi s hitro prehrano govorijo celo o odvisnosti. Navezanost na prvi občutek, ki nam ga da hitra prehrana, namreč mnoge zavede, da postanejo redni uživalci. Nekatere študije so potrdile, da se možgani na hitro hrano odzivajo enako kot na drogo.

Resnica o sladkorju

Nasprotniki hitre prehrane so dobili zaveznika v nevrološki znanosti. Ta je s poskusi na laboratorijskih podganah potrdila, da uživanje sladkorja povzroča, da si ga želimo redno in vedno več. Podgane, ki po tem, ko so se navadile na določen odmerek sladkorja, tega odmerka niso dobile, so pokazale tipične znake odvisnosti. V več valovih, v katerih so podgane uživale sladkor, so opazili še eno zanimivo značilnost – ko so jim prvič ponudili sladkorno vodo, so jo podgane zaužile le toliko, kot so jo potrebovale. Ko so jim po premoru sladkor ponudili drugič, tretjič in tako naprej, so opazili, da ga podgane zaužijejo vsakokrat več. Kmalu so zaužile dvakrat toliko sladkorja, kot so ga potrebovale. Odtegovanje sladkorja po tem, ko so se nanj navadile, je povzročilo tresenje, škrtanje z zobmi in druge znake, značilne za reakcijo odvisnika .

Jejte z glavo!

Če se hitri hrani ne morete upreti, zamenjajte manj zdrave jedi hitre prehrane z bolj zdravimi. Namesto hamburgerja si privoščite pusto meso v sendviču, ocvrto ribo nadomestite s sejtanom. Namesto kečapa ali majoneze sendvičem dodajte gorčico. Namesto pomfrita si kot prilogo privoščite veliko skledo solate, ki pa je ne smete začiniti s kremastim prelivom. Izberite preliv, ki vsebuje olje, kis in sol, ali pa se prelivu v celoti odrecite. Najboljša izbira za sladico je sadna solata. Načeloma so v nasprotju s torticami dobra izbira tudi sladoledi, kljub temu pa preverite, kaj vsebujejo. Na spletnih straneh hitrih restavracij boste našli natančen zapis ponudbe in sestavin. Namesto že pripravljene zmrznjene pice v trgovini kupite zgolj že pripravljeno testo, nanj pa namesto šunke in mastnega sira zložite mocarelo in zelenjavo (npr. papriko in paradižnik). Namesto zmrznjenih proizvodov v drobtinah, ki jih je potrebno cvreti, izbirajte jedi, ki jih lahko pripravite zgolj s kuhanjem ali pečenjem na malo maščobe. Ogromen korak k zdravemu življenju boste naredili, če boste s svojega jedilnika za vselej črtali gazirane pijače. Kadar si vseeno privoščite prepovedano hitro prehrano, poskrbite, da boste v okviru obroka pojedli tudi veliko svežega sadja in zelenjave.

A. J.

Uporaba zdravstvenih trditev na živilih še bolj zaostrena

Bodi Eko
-
0
Uporaba zdravstvenih trditev na živilih še bolj zaostrena

V Ljubljani je danes v organizaciji Inštituta za nutricionistiko potekala četrta mednarodna konferenca o uporabi zdravstvenih trditev na živilih in prehranskih dopolnilih. Konferenca je potekala v zelo aktualnem času, t.j. v obdobju po uveljavitvi evropskega seznama dovoljenih zdravstvenih trditev in v času, ko nosilci živilske dejavnosti aktivno prenavljajo označbe izdelkov. Prav na dan konference so začele veljati tudi nove smernice, ki uporabo zdravstvenih trditev na živilih še zaostrujejo, kar bo za marsikatero podjetje predstavljalo dodatne težave. Spremembe pa po drugi strani potrošnikom prinašajo še večjo zaščito pred zavajanjem, kljub temu pa morajo biti pri izbiri živil še vedno pozorni na primerno prehransko sestavo.

Prehranska dopolnila

Konferenco je organiziral Inštitut za nutricionistiko ob podpori Evropske komisije, Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), Ministrstva za kmetijstvo in okolje ter Ministrstva za zdravje. Udeležilo se jo je skoraj 150 udeležencev iz raziskovalnih institucij, ministrstev in gospodarstva. V razpravi se je pokazalo, da sprejeta zakonodaja pomeni korak v pravo smer, hkrati pa možnosti za izboljšave še niso izčrpane. Gospodarstvo si želi predvsem enostavnejših postopkov, fleksibilnosti in daljših prehodnih rokov ob uveljavljanju sprememb, da bi se izognili gospodarski škodi zaradi menjave embalaže.

Doc. dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko: »Med odobrenimi zdravstvenimi trditvami so predvsem takšne, ki se nanašajo na vitamine in minerale, saj za mnoge druge snovi ni bilo na razpolago dokazov na tako visokem nivoju, čeprav imajo lahko velik potencial. Takšen primer so npr. probiotiki, v katere je že usmerjenih več novih obsežnih raziskav, kar je nedvomno doprinos nove zakonodaje. Gospodarstvo je namreč spodbujeno k novim raziskavam, s čemer bodo potrošniku na razpolago živila s še bolj preverjeno učinkovitostjo. Največji problem predstavlja aktualno vmesno obdobje, ko industrija nekaterih zdravstvenih trditev še ni uspela dokazati na zahtevanem visokem nivoju, saj so študije dolgotrajne in finančno zahtevne.«

Označevanje živilZ vidika varovanja javnega zdravja je bila po drugi strani izražena skrb, da bi uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev na tistih živilih, ki imajo neugodno prehransko sestavo, lahko spodbujala ljudi k manj zdravemu prehranjevanju. V izogib takšnim posledicam bi morali biti že leta 2008 sprejeti t.i. prehranski profili, vendar se to do danes ni zgodilo in niti ni jasno, ali bodo tovrstne omejitve sploh kdaj sprejete. Dr. Wolfgang Gelbmann iz Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) je poudaril: »EFSA je za Evropsko komisijo že v začetku leta 2008 pripravila strokovna izhodišča uveljavitve prehranskih profilov. Ugotovljeno je bilo, da se je potrebno osredotočiti predvsem na sestavine živil, ki so ključne z vidika javnega zdravja. Kot snovi, ki bi jih bilo s prehranskimi profili še posebej primerno omejevati, so natrij oz. sol, nasičene maščobe in sladkor.«

Čeprav zakonodaja proizvajalcev ne omejuje, da bi zdravstvene trditve uporabljali le na živilih z ugodnejšo prehransko sestavo, pa to od njih pričakuje potrošnik. Zelo vzpodbudni so bili rezultati raziskave o vplivu zdravstvenih trditev na potrošnika, ki sta jo izvedla Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za nutricionistiko v okviru skupnega raziskovalnega projekta, ki ga financirata Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter Agencija za raziskovalno dejavnost. Doc. dr. Marija Klopčič, Biotehniška fakulteta: »V raziskavi smo preverjali, ali uporaba različnih prehranskih in zdravstvenih trditev lahko zavede potrošnike, da bi se zaradi prisotnosti različnih trditev odločili za nakup jogurta s manj ugodno prehransko sestavo. Ugotovili smo, da so potrošniki bolj občutljivi na prehransko sestavo živil, kot smo pričakovali. Višja vsebnost sladkorjev in maščob ima za pomemben del potrošnikov negativen vpliv na izbor, ne glede na uporabljene trditve na označbi. Da bi zadostila potrebam potrošnikov mora to seveda upoštevati tudi živilska industrija pri razvoju novih živil.«

Prav v to področje je usmerjen tudi evropski raziskovalni projekt CLYMBOL – Vloga zdravstvenih trditev in simbolov na obnašanje potrošnikov, v katerem imajo pomembno vlogo tudi slovenski raziskovalci. Doc. dr. Igor Pravst: »Zdravstvene trditve in simboli na označbah živil so lahko potrošniku v veliko pomoč pri prepoznavanju zdravju bolj koristnih živil, vendar je zelo malo znanega o dejanskem vplivu tovrstnih informacij na potrošnike. V okviru raziskovalnega projekta CLYMBOL želimo ugotoviti, kakšne trditve se pojavljajo na živilih, kako jih potrošniki razumejo in kako takšne trditve vplivajo na njihove navade – od izbire živil in nakupa, do uživanja.« V raziskovalni konzorcij pa je vključenih 14 partnerjev iz devetih Evropskih držav. Vrednost projekta je skoraj 4 mio EUR, od česar največji del financira Evropska komisija.«

Vir: Inštitut za nutricionistiko

E-transformer – vozilo, kot ga še niste videli

Bodi Eko
-
0
E-transformer – vozilo, kot ga še niste videli

Po Sloveniji se zadnje čase vozi prav posebno vozilo. E-transformer je multimedijski tovornjak, ki ima na strehi sončno elektrarno ter na izviren in zanimiv način predstavlja ločevanje in ponovno uporabo e-odpadkov. Gre za odslužene električne aparate, mobilne telefone, baterije in sijalke. Elektronski in električni odpadki namreč niso enoviti odpadki, pač pa so sestavljeni iz različnih delov. Mnogi vsebujejo redke surovine, drugi za okolje nevarne sestavine. Če jih oddamo na ustrezna zbirna mesta, omogočimo ustrezno predelavo ter privarčujemo surovine in energijo.

Vozilo e-transformer

V vozilu se nahaja prava potujoča razstava – na ogled so sestavni deli velikih in malih gospodinjskih aparatov, mobilnih telefonov, televizorjev in raznovrstne e-opreme. Ti aparati so razstavljeni v obliki »eksplozijskih sestavnic«, od najmanjšega do največjega dela, tako da si lahko vsak obiskovalec ogleda notranjost aparata. Večinoma so vsi ti najmanjši deli primerni za reciklažo.

In namen tovrstnega vozila? Ustavlja se predvsem pred šolami in otroke ter ostale mimoidoče osvešča o potrebnosti ločevanja naprav, podjetje Zeos, ki stoji za projektom, pa v posameznih regijah organizira tudi posebne zbiralne akcije.

»Ciljna skupina projekta so mladi, saj so oni nosilci osveščenosti na dolgi rok. Otroke pa je težko spraviti na neko lokacijo, zato se jim moramo približati mi. E-transformer jim omogoča neposredni kontakt v njihovi okolici,« je dejal direktor podjetja Zeos, ki skrbi za zbiranje in predelavo odpadne električne in elektronske opreme, Emil Šehić.

Vozilo e-transformer

Vozilo, ki je povsem unikatno, je skoraj v celoti plod slovenskega znanja. Konstrukcijo je zasnovalo podjetje MF-CT iz Ljutomera, izložbene vitrine podjetje IDEAL iz Velenja, razstavo je pripravil Šolski center Velenje, razsvetljavo Skupina Počivavšek, nalepke Indizajn. Sončna elektrarna na strehi, ki ob normalnih pogojih zadostuje za 2 dni delovanja vozila, je donacija Gorenja Solar, za oblikovanje simpatičnih gradiv in poslikavo gradiva pa so poskrbeli v Gorenje Design Studiu.

E-transformer bo do prihodnjega šolskega leta obiskal še približno 100 šol, skoraj vsak dan kakšno, svoje obiske pa skuša zaokroževati po regijah, saj nagovarja tudi vse občane, naj odpadno električno opremo prinesejo v lokalne zbirne centre. Tovrstne akcije so pogosto združene s spodbudami, da denimo vsak, ki prinese star aparat na odlagališče, sodeluje v žrebanju za nov gospodinjski aparat. Premišljeno ravnanje z odsluženimi napravami torej ni le prijazno naravi, ampak se lahko tudi splača!

Boštjan Romih: milijon kapljic pa že nekaj pomeni!

Bodi Eko
-
0
Boštjan Romih: milijon kapljic pa že nekaj pomeni!

Boštjan Romih je človek, ki vidi in sliši, takoj začuti, da mora biti korekten, prijazen, da čuti tudi naravo. In da to ljubezen do narave prenaša na svoje tri otroke. Zaželeli smo si pogovora z njim in ga tudi izpeljali. In nismo se motili.

Boštjan, nekako se mi zdi, da v vaši družini ločujete …
Upam, da se še dolgo ne bom ločil, ker se imam fino!! (Smeh.)

… odpadke mislim, seveda. Od žene do otrok. In da ste pri tem zelo natančni. Se motim?
Ločujemo, ja. V našem kraju imamo urejeno tako, da posebej zbiramo embalažo in ostale odpadke; pred kratkim smo prešli na ta način in doma smo bili presenečeni, koliko je v resnici embalaže in kako učinkovit način ločevanja je to – tega se res zbere ogromno in ostalih odpadkov potem resnično ni veliko. Biološke odpadke dajemo na svoj kompost, steklo tudi posebej shranjujemo in odpeljemo na ekološki otok, star papir pa vsake toliko časa odnese Rosa v šolo, kjer ves čas zbirajo papir. Res vse ločujemo – če je to ekološko ozaveščeno; to je sicer kapljica, ampak milijon kapljic že nekaj pomeni.

Boštjan Romih in hčerka Rosa
Boštjan Romih in hčerka Rosa.

Živite v hiši, ki ste jo sami zasnovali, vaša žena Lara je arhitektka – gotovo je upoštevala kakšne ekološke zapovedi?
Pri zasnovi hiše smo upoštevali toplotne dobitke s pomočjo sonca – kar pomeni, da smo okenske in steklene površine orientirali tako, da se v hladnejših dneh grejemo tudi s pomočjo sončne energije. Hiša je bila zasnovana kot nizko energijska, vendar smo ugotovili, da nam je uspelo ravno zaradi teh toplotnih dobitkov zgraditi hiši, ki bi se po normativih uvrstila med pasivne hiše. Imamo tudi veliko sončnih dni, ker smo dvignjeni nad ljubljansko kotlino. V hiši imamo tudi velik kamin na drva in z njim grejemo se v večini prehodnih – pomladnih in jesenskih – dni.

Kako pa varčujete z energijo znotraj hiše?
Kar se tiče varčevanja, gre najprej za skrb pri ugašanju luči – ali je res potrebno, da so vse prižgane? Če to ves čas počneš, se v 365 dneh nabere kar veliko prihranka. Tudi otrokom ”teživa” s tem – enaka sva, kot so bili najini starši: ”Ugasnite luči, otroci!” A dejstvo je, da se tovrstnega zavedanja naučiš šele, ko moraš sam plačevati položnice. Pri nakupu gospodinjskih aparatov sva upoštevala čim varčnejši energijski razred.

Družina Romih na Tajskem
Družina Romih na počitnicah na Tajskem.

Kako pa varčujeta in učita varčevati otroke pri porabi vode?
Ko umivamo zobe, otroke navajava, da uporabljajo lonček oziroma kozarček. Poleti smo lahko dodobra občutili, kaj pomeni pomanjkanje vode, ker je bilo poletje zelo sušno. Na našem območju in smo imeli prepoved zalivanja vrtov in umivanja avtov – Dolenjska je bila brez vode –, trave nismo zalivali, vrta tudi ne – to smo morali upoštevati. Zaradi tega pač trava ni bila tako zelena, vrt pa je tudi nekako preživel. Žal nismo nič naredili za zbiranje odpadne vode ali deževnice.

Močno verjamem v ”zrakoterapijo” – v terapijo s svežim zrakom –, da marsikdaj človeku krasno dene, če gre v naravo in se nadiha svežega zraka in se res dobro prediha. Zdi se mi, da tudi starši hitro ugotovimo, da bo otrok bolje in dlje spal, če bo veliko na svežem zraku.

Otroke verjetno tudi v šoli učijo varčevanja – ali Rosa prinese kaj takšnega znanja tudi domov in vas potem ona poučuje?
V šoli ima Rosa pri pouku velik poudarek na ekologiji – zbirajo star papir, iz odpadkov izdelujejo okraske, učijo jih o recikliranju; enkrat je prišla k meni z idejo, da bi s svojimi sošolci prišla v oddajo Na zdravje in da bi s transparenti in majicami opozarjali na to, da moramo zaščititi čebele, ker so pomembne za okolje. A do zdaj še ni bilo primerne teme, da bi jih uvrstili v oddajo – ideja pa se mi zdi zelo simpatična. Na otroke prenašaš tudi to, če sam striktno neseš vsak odpadek v ustrezen smetnjak, zato jih midva o tem niti posebej ne učiva. Smo pa vsi spontano zgroženi, če sredi narave zagledamo kakšen odpadek, ki tja resnično ne sodi. Pločevinke, plastične vrečke …

Uporabljate, kupujete ekološka čistila?
Ne, to pa ne. Res ne gledamo, kaj piše na etiketah čistil. Čakajte, bom za vsak slučaj vprašal Laro – ne, tudi ona ne. Ko pere, pa gleda, da pere z manj pralnega praška – ker ga ni potrebno toliko, kot piše na navodilih.

Družina Romih
Družina Romih si rada privošči oddih na morju.

Jeste zdravo, ekološko pridelano hrano?
Za kar veliko živil se nagibamo k temu, da jih kupimo pri sosedih, kmetih, da so čim bolj lokalnega izvora. Težko rečem, da nas vodi ”eko čut”, ampak bolj to, ker je takšna hrana bolj okusna, bolj zdrava, bolj pristna – tudi če stane kakšen evro več kot v trgovini. Gre nam bolj za okus in pa za to, da spodbujamo domače kmetijstvo. Kruh pa izključno pečemo samo svoj – peče ga Lara. Začetnik peke sem bil sicer jaz, ko sva bila še mlad par. Mene je naučila mama, potem je začela še Lara in je zdaj v peki kruha nepremagljiva. Peče kruh iz domače moke – imamo domače dobavitelje. Včasih sicer strašno ”paše” tudi bel kruh iz trgovine, a občutek je vseeno drugačen pri domačem kruhu. Pa še razmerje moke si sami določimo, polnozrnata ali mešana, katera semena in koliko. Najpogosteje je na mizi najbolj priljubljen zelo polnozrnat kruh z lanenimi in sončničnimi semeni – imajo ga radi tudi otroci. Pa tudi sezam poživi okus. Smo gurmani. Tudi meso jemo – domače piščance, govedino, teletino. Zdi se nama, da drži teorija, da je treba kombinirati meso in zelenjavo ter ogljikove hidrate in zelenjavo – to pri nama kar funkcionira, čeprav kakšen slasten krompir tudi ne bo ostal na krožniku. (Smeh.) Vedno več zelenjave imamo tudi svoje, pridelane na vrtu. A tu se morava naučiti še veliko stvari – ker ga imava šele dve leti.

Za kar veliko živil se nagibamo k temu, da jih kupimo pri sosedih, kmetih, da so čim bolj lokalnega izvora. Težko rečem, da nas vodi ”eko čut”, ampak bolj to, ker je takšna hrana bolj okusna, bolj zdrava, bolj pristna – tudi če stane kakšen evro več kot v trgovini. Gre nam bolj za okus in pa za to, da spodbujamo domače kmetijstvo.

Se kdaj namesto z avtom peljete kam s kolesom? Na sprehod peljete psa, recimo?
Živimo na vasi blizu Grosupljega in povezave z javnim prometom niso najbolj pogoste in uporabne. Oba sva vezana na Ljubljano, kar pomeni, da se dnevno voziva iz Grosupljega v Ljubljano. Možnosti za javni prevoz ni veliko, zato je avtomobil nuja. Če pa se le da, se organizirava tako, da se peljeva skupaj, z enim avtom. Kolesarji še nismo, v Ljubljani smo to bili – pa so nam kolesa pokradli. Smo pa pohodniki – v okolici je veliko gozdov, nabiramo gobe, se sprehajamo. Močno verjamem v ”zrakoterapijo” – v terapijo s svežim zrakom –, da marsikdaj človeku krasno dene, če gre v naravo in se nadiha svežega zraka ter se res dobro prediha. Zdi se mi, da tudi starši hitro ugotovimo, da bo otrok bolje in dlje spal, če bo veliko na svežem zraku. Tudi sam se počutim bolje. Dostikrat upoštevam načelo, če se slabo počutim, če me začenja načenjati kakšen prehlad, se poskusim nadihat, predihat – ne učinkuje vedno, ampak brez svežega zraka bi težko zdržal. Tudi otroci – če gremo v gozd, je to prava dogodivščina. Tudi sam sem preživel ogromno časa pojajoč se po gozdu – morda sem to veselje prinesel s sabo in ga prenesel na otroka, tako da otroka včasih kar sama ostaneta v gozdu in se igrata in potem prideta domov za nami. Bolje je, da je otroku všeč gozd, kot da bi ves dan visel za računalnikom.

Zdaj pa bom postavila še eno zoprno vprašanje – govorila sva o pridnem in doslednem ločevanju smeti, a pravijo, da z enim letalskim poletom človek naredi toliko škode, kot je ne more popraviti z dvoletnim ločevanjem smeti. Da se to izniči. Vi ste šli lani na potovanje na Tajsko – predvidevam, da z letalom?
Smo hoteli iti na štop, pa … Vseh pet je v našem primeru nemogoče – iti v tako daljno deželo. Ne zdi se mi, da bi skušali ljudi prepričati, da bi manj leteli z letali – zaradi okoljevarstvenih razlogov. Zdi se mi nemogoče, da bi uspeli pri ljudeh doseči tovrstno razmišljanje. Ko so v igri dolge razdalje, se pač odpraviš na pot z letalom.

Besedilo: B. Š., foto: arhiv Boštjana Romiha in TVS

Konec testiranja kozmetike na živalih

Bodi Eko
-
0
Konec testiranja kozmetike na živalih

Konec januarja nas je razveselila novica, da bo z 11. marcem 2013 Evropska unija zaprla vrata kruti kozmetiki. Od tega dne naprej bosta v EU prepovedana uvoz in prodaja kozmetičnih izdelkov in sestavin, testiranih na živalih.

Shod proti testiranju na živalih
Zgodovinski shod proti testiranju na živalih l. 1991 v Bruslju. (Foto: arhiv BUAV)

Novico je potrdil evropski komisar Toni Borg, ki je zadolžen za kozmetično direktivo, in s tem pokazal posluh za prizadevanja številnih evropskih organizacij za zaščito živali, ki so opozarjale na nesmisel in neprimernost črnega scenarija, po katerem je bilo predvideno tudi večletno podaljšanje roka za odpravo testiranj na živalih znotraj EU.

Skupaj do zmage!

Najmočnejša in najvplivnejša organizacija v svetovnem merilu, ki se zavzema za odpravo testiranj na živalih, je ECEAE (European Coalition to End Animal Experiments), ki je bila skupaj z združenjem BUAV (British Union for the Abolition of Vivisection) pobudnica evropske kampanje No Cruel Cosmetics (STOP kruti kozmetiki). V okviru kampanje je bila leta 2011 organizirana tudi mednarodna peticija za ukinitev testiranj na živalih za kozmetične namene v EU, ki jo je podprlo več kot 250.000 evropskih državljanov, od tega več kot 4000 iz Slovenije.

Kampanji se je pred letom dni pridružilo tudi naše društvo. V ta namen smo oblikovali in razdeljevali izobraževalno zloženko ter začeli zbiranje podpisov peticije na spletu in na terenu. Z omenjenima  organizacijama, ki povezujeta vrsto evropskih društev, smo vzpostavili dobro sodelovanje in letos pridobili status opazovalca ECEAE.

Peticija proti testiranju na živalih
Skupaj smo zbrali več kot 250.000 podpisov oziroma četrt milijona glasov proti kruti kozmetiki! (Foto: arhiv BUAV)

Rezultat 23-letnih prizadevanj

Evropska prizadevanja za odpravo testiranj na živalih v okviru ECEAE potekajo že več kot 20 let. V tem času so pobudniki povezovali znanstveno, zakonodajno in politično sfero ter med ljudmi širili idejo, da kakovostna in varna kozmetika ne zahteva trpljenja 12 milijonov živali v evropskih laboratorijih letno.

Začetki kampanje pod okriljem ECEAE segajo v leto 1990, čemur so leta 1992 sledili prvi koraki v pravo smer, tj. glas Evropskega parlamenta za odpravo testiranj na živalih za kozmetične namene v EU, ki pa zaradi vpliva močnih kozmetičnih lobijev ni bil sprejet. Leta 1996 je zato ECEAE združil moči s kozmetičnim podjetjem The Body Shop in Evropski komisiji predložil peticijo za odpravo testiranj, ki je imela kar štiri milijone podpisnikov.

Sledili so poskusi za postopno odpravo testiranj na živalih, ki so kot začetno rešitev ponudili odpravo testiranj končnih kozmetičnih izdelkov, ne pa tudi njihovih sestavin. Šele leto 2009 je evropski kozmetični direktivi prineslo posodobljen amandma, ki je za kozmetične namene dovoljeval le še tri tipe testiranj na živalih: toksičnost po večkratnem odmerjanju, reprodukcijsko toksičnost in toksikokinetiko.

Predaja peticije
Predstavniki ECEAE so oktobra 2012 predali zbrane podpise evropskim odločevalcem v Bruslju. (Foto: arhiv BUAV)

Kozmetična direktiva je predvidevala popolno odpravo testiranj na živalih za kozmetične namene v EU leta 2013, obenem pa puščala odprto možnost, da se predvideni rok podaljša, in to tudi za 10 let. Da kozmetična industrija ne bi zopet izkoristila svoje moči, so v ECEAE leta 2011 vzpostavili evropsko kampanjo pod geslom STOP kruti kozmetiki, ki je naletela na odličen odziv evropskih državljanov in lani predstavnike krovnih evropskih institucij prepričala v dokončno upoštevanje roka iz kozmetične direktive.

(P)ostanimo budni potrošniki!

Zmaga, ki jo proslavljamo z mislijo na 11. marec 2013, naj nam bo vsem v spodbudo, da se še naprej informiramo, izobražujemo in se kot potrošniki odločamo v skladu s tem ter da posojamo svoj glas tistim, ki se sami ne morejo braniti. Letošnje leto prinaša Evropski uniji prepoved uvoza in prodaje kozmetičnih sestavin in izdelkov, ki so testirani na živalih, a previdnost ni odveč.

Prav zato vas pozivamo, da še naprej ostajate budni, odgovorni potrošniki in sledite oznakam, ki zagotavljajo, da ne izdelek ne njegove sestavine niso bile testirane na živalih. ECEAE kozmetičnim podjetjem podeljuje certifikat Leaping Bunny (Skakajoči zajček), zanesete pa se lahko tudi na certifikate, kot so na primer: Vegan, Soil Association, OFC in BDIH. Nekaj zanimivih in koristnih informacij vas čaka tudi v kratkem videu na to temo:

Prizadevanja ECEAE – in s tem prav tako naša – se bodo nadaljevala tudi v prihodnje, in sicer se širijo in pridobivajo moč tudi na mednarodni ravni. V ta namen je bila vzpostavljena nova kampanja Cruelty-Free INTERNATIONAL, katere cilj je odprava testiranj na živalih za kozmetične namene na svetovni ravni. Da je čas za tovrstno pobudo več kot pravšnji, dokazujejo na primer v Izraelu, kjer so ob koncu leta 2012 zakonsko prepovedali testiranje na živalih za kozmetične izdelke, izdelke za osebno nego in čistilna sredstva. Prepoved pomeni tudi konec oglaševanja izdelkov, testiranih na živalih – ne glede na to, kje se testiranje izvaja.

Vir: Društvo za zaščito živali Ljubljana

Veganski golaž

Bodi Eko
-
0
Veganski golaž

Tudi golaž brez mesa je lahko okusno kosilo. Naučite se zdravega kuhanja in pripravite zdravo hrano s katero boste navdušili tudi svoje sorodnike in prijatelje.

Veganski golaž

Potrebujete:

  • 1 čebulo
  • zeleno in rdečo papriko
  • skledico sesekljanih paradižnikov
  • 2 na majhne koščke narezana korenčka
  • skledico na koščke narezanega sejtana
  • 4 žlice domače paradižnikove mezge
  • pinjole
  • strok sesekljanega česna
  • origano
  • kajenski poper
  • kurkumo
  • peteršilj
  • kokosovo maslo

Priprava:
Na kokosovem maslu prepražite sesekljano čebulo. Ko porumeni, ji dodajte koščke sejtana in malo popecite. Nato dodajte koščke paprike, korenčka in sesekljan česen. Ko se vse nekoliko zmehča, dodajte skledico paradižnikov. Vse še malo pokuhajte, dodajte paradižnikovo mezgo, malo kurkume, origano in malo kajenskega popra. Zraven si skuhajte bio polento, prelijte z omako, potresite s pinjolami in peteršiljem.

Kako pomemben za telo je krom?

Bodi Eko
-
0
Kako pomemben za telo je krom?

Krom je pomemben element v sledeh (mikroelement), ki v našem organizmu krepi delovanje inzulina, znižuje koncentracijo holesterola v krvi in pomaga pri uravnavanju telesne teže. Sodeluje tudi pri sintezi nekaterih beljakovin, potreben pa je predvsem kot nepogrešljiv element pri presnovi sladkorjev oziroma glukoze.

Kalčki

Najpomembnejši naravni viri kroma so polnovredna žita, pšenični kalčki, telečja jetra, slive, brokoli in pivski kvas. Nahaja se tudi v mnogih zeliščih in začimbah, z njim je najbolj bogat črni poper. Krom je mineral v sledovih, ki je nujen in ga prejemamo samo s hrano (je esencialen). S prečiščevanjem žit se odstrani večji delež naravnega kroma, ki se dodatno izgublja tudi z vsako nadaljnjo predelavo (kuhanjem, cvrtjem, zamrzovanjem) hrane. S hrano zato zelo pogosto ne moremo zadovoljiti dnevnih potreb našega organizma po kromu. Če nadalje upoštevamo, da se z uživanjem sladkarij krom porablja, da ga precej izgubimo s potenjem in izločanjem urina, ni presenetljivo, da se mnogi vede ali nevede soočamo s pomanjkanjem kroma v telesu. To dejstvo je pomembno zaradi tega, ker so številne študije po svetu pokazale, da pomanjkanje kroma v telesu lahko vodi v povečano telesno težo, utrujenost in povišan krvni tlak, povišan krvni sladkor (diabetes) in zvišan (LDL) holesterol. Krom je mikroelement v glukoznem tolerančnem faktorju in je nujno potreben za vsak vnos glukoze (energije) v celico. V primerih premajhne količine kroma v prehrani (procesirana, s sladkorji in belo moko bogata hrana) ali pa pri povečani potrebi po kromu pride do motnje pri presnovi makrohranil in nihanja glukoze v krvi: po obrokih čutimo upad energije, smo utrujeni, zaznavamo »volčjo lakoto«. Pri diabetikih z laboratorijskimi testiranji zaznavajo znižanje kromovih kompleksov in znižanje kroma v laseh, podobno se izraža padec kroma v laseh pri starejših.

S starostjo krom upada

Presnova se z leti upočasni, zato se vsrkavanje hranil iz zaužite hrane zmanjša. Že po 35. letu se vsebnost kroma v telesu občutno zniža, kar je lahko eden izmed vzrokov za spremembe v presnovi glukoze. Presnova je v starosti pogosto motena in lahko se pojavi starostni diabetes. Na manjši vnos kroma v telo vplivajo tudi leta, saj zlasti v drugi polovici srednjih let in kasneje v tretjem življenjskem obdobju (tako kot vse drugo) pojenja tudi moč vsrkavanja kroma iz zaužite hrane.

Makrobiotika in načela zdravega prehranjevanja

Marija Kočevar
-
2
Makrobiotika in načela zdravega prehranjevanja

Beseda makrobiotika izhaja iz stare grščine in pomeni »veliko – življenje« ali »dolgo življenje«. Vsakih nekaj let se pojavi nov val zanimanja za makrobiotiko, vsakokrat z novimi rešitvami in novimi vprašanji. Vsakdo, ki vsaj malo premišljuje o zakonitostih življenja (in ne le o tem, kako se bo zdajle dobro imel in »ga žural«), takoj vidi, da veliko ali dolgo življenje ne pomeni le dočakati sto let, temveč predvsem KAKO preživeti leta, ki so nam dana. Za vsebino svojega življenja je vsakdo odgovoren sam.

Ko je avtor moderne makrobiotike g. Georges Oshawa prišel v Evropo in nadaljeval pot po vsem svetu, je želel prenesti predvsem svojo filozofijo in željo, da bi ljudje bili srečni in ne navezani le na materialne dobrine. Ljudje se k makrobiotiki pogosto obrnejo takrat, ko imajo sami ali kdo od bližnjih zdravstvene težave. Ko težave na tak ali drugačen način minejo, na to spet pozabijo, da jim je pomagala prav makrobiotika. To je potrošniški način razmišljanja: vzemi, uporabi in zavrzi!

makrobiotika in nakupovanje lokalne hrane na tržnici
Eno najbolj pomembnih načel makrobiotike glede prehrane je, da uživajmo hrano, ki raste tam, kjer živimo, torej lokalne hrane.

Makrobiotika – začnite z lokalno hrano

Makrobiotika se osredotoča na vire iz našega lokalnega okolja. Če se omejim le na prehrano, se ta način poslužuje naravnih virov, ki so prisotni tam, kjer živimo. Japonci tradicionalno pridelujejo veliko zelenjave, riža in ječmena. Ker so večinoma nastanjeni v bližini morja, so na jedilniku tudi ribe in morske alge. Goveda in drobnice tam ni kaj dosti, tudi perutnine je bolj malo, zato nimajo navade uživati mesa in mleka. Potrebe po beljakovinah tradicionalno zadovoljujejo s stročnicami. Zelo priljubljen je rdeči kitajski fižol – adzuki, ki ga imenujejo tudi rdeča soja in rumena soja. Slednjo največ uporabljajo za izdelavo sojinega mleka in sojine skute – tofuja. Fermentirana soja je priljubljena v obliki tamari ali shoyu – sojine omake in miso paste. Tako obdelana soja je lahko prebavljiva in oskrbi telo tudi z mlečnokislinskimi bakterijami. Te pa so bistveni sestavni del črevesne flore in zaščitniki naše odpornosti na bolezni. Japonsko pa najbolj poznamo po odličnih sortah riža. Medtem ko smo Evropejci gojili stare sorte pšenice in pire, so Japonci in Kitajci gojili riž, ki jim je dajal energijo. Gojili so tudi posebno sorto drobnega bisernega ječmena – nato. Skupaj s sojo (ali tudi brez nje) ga fermentirajo in meljejo, da dobijo okusen in lahko prebavljiv »nato-miso«. Skozi stoletja so Japonci in Kitajci izgubili encim za presnovo laktoze – laktazo. Ta je prisoten le pri dojenčkih, ko pa prenehajo z dojenjem, v odrasli dobi ne uživajo mleka niti od krav, koz ali ovac.

Eno najbolj pomembnih načel makrobiotike glede prehrane je, da uživajmo hrano, ki raste tam, kjer živimo. Zaradi tega sem vedno znova presenečena, da ljudje v stiski ali zaradi kakšne modne muhe nenadoma začnejo hlastati po japonski hrani. Na jedilniku so naenkrat vsak dan alge, tofu, miso-juha, fermentiran daikon (pivska redkev), slive umeboshi in še vrsta sestavin, za katere nikoli prej niso niti slišali. Naštete sestavine so tudi zelo drage. Vse lepo in prav, take jedi odlično razkisajo telo, povrnejo nam manjkajoče minerale in izboljšajo prebavo. Vendar je izkoristek in učinek take diete mnogo manjši, kot bi pričakovali, ker naša telesa niso vajena take hrane. Obdobje prilagajanja je lahko dolgotrajno, tudi več mesecev. Rezultate pa hočemo takoj! Ne preseneča me, da mnogi hitro obupajo, saj bi verjetno tudi vi, če bi vas kdo silil, da se nenadoma začnete tako hraniti.

Raje poglejmo, kaj raste v naših krajih, pred našim domačim pragom – to je naša prava makrobiotika. Narava je v tem delu sveta zares radodarna. Le redkokje imajo tolikšno pestrost sadja in zelenjave, toliko vrst žit in toliko dobrih začimb.

Makrobiotika

Nadaljujte s sezonsko hrano

Najboljša je sezonska hrana, torej začnemo pri regratu, čemažu in redkvicah, ki se pojavijo kmalu po tem, ko se zemlja odtaja. Solata, obogatena s temi zelišči, bo hitro pregnala spomladansko utrujenost in razbremenila jetra. Telo bo dobilo odlično mešanico mineralov in antioksidantov, tako da zakisanost ne bo več problem. Nato sledijo po vrsti: šparglji, motovilec, jagode, češnje, solata berivka, borovnice … verjetno ste uganili, da je najbolj pomembna hrana za razkisanje in regeneracijo telesa prav zelenjava in sveže sadje.

Tudi žita imajo pomembno vlogo. To so večinoma ogljikovi hidrati, ki pa s seboj prinesejo prepotrebne vlaknine. Dajejo nam energijo in preprečijo prehitro prehajanje sladkorja v kri. Na ta način razbremenijo trebušno slinavko in omogočijo temeljito prebavo. Ravno pri žitih pa delamo veliko napak! Žito seveda ne pomeni bele moke, ki je nekaj mesecev ali celo let čakala na nas na polici nekega skladišča. Tudi ne pomeni testenin ali kosmičev, ki so posušeni na visoki temperaturi, da se izognejo moljem, in imajo nekaj let dolg rok uporabnosti. Da o piškotih in drugem trajnem sladkem in slanem pecivu sploh ne govorim. Za peko uporabljamo sveže mleto moko, zato ni odveč, če si omislimo lasten mlinček. Morda lahko z njim zaposlimo tudi najmlajše. Če jim to ponudimo na zabaven način, bodo radi sodelovali.

Makrobiotski krožnik po navadi v polovici sestavljajo žita, ostalo pa zelenjava in malo beljakovinskih živil (tofu, sejtan, ribe …). Testenine so narejene iz polnovredne moke ali zdroba, ki je seveda iz ekološke pridelave. Uporabimo lahko tudi žito v osnovni obliki. Zelo okusen je ječmen, ki ga najprej namočimo za nekaj ur, nato pa skuhamo. V loncu naj vre le 10 minut, nato ugasnemo ogenj in pustimo pokrito vsaj še 1 uro ali več. Žito vsrkava vodo še dolgo potem, ko smo ga odstavili z ognja. Ko se ohladi, ga lahko damo v hladilnik, da se umiri. Ustavijo se tudi procesi fermentacije. Potem vsak dan vzamemo stran, kolikor potrebujemo. Zelenjavna omaka je hitro pripravljena, dodamo ji le malo ješprenja, pireja ali polnovrednega riža iz hladilnika in kosilo je pripravljeno. Odlične so tudi žitne solate. Taka zaloga naj ne traja več kot 3 dni, da se ne naveličamo prehitro.

Žito in moka
Žito seveda ne pomeni bele moke, ki je nekaj mesecev ali celo let čakala na nas na polici nekega skladišča. Tudi ne pomeni testenin ali kosmičev, ki so posušeni na visoki temperaturi, da se izognejo moljem, in imajo nekaj let dolg rok uporabnosti.

Fermentirana zelenjava in sladice

Naslednja pomembna skupina živil je fermentirana zelenjava. To nista le kislo zelje in repa, čeprav sta zelo dobrodošla takrat, ko je sezona za to. Nekaj tega lahko na hitro pripravimo tudi doma, za vsakdanjo rabo in si osvežimo jedilnik.

Posebno poglavje so sladice. Če naj bodo zdrave in okusne, jim moramo posvetiti posebno pozornost. Priprava res ni težavna, le sestavine so take, ki so jih uporabljale že naše babice, industrija pa nam že nekaj desetletij ponuja le blede nadomestke. Ne uporabljajte belega sladkorja, bele moke, umetnih barvil in arom, temveč le najboljše naravne sestavine. Sveže ali vloženo sadje, suho sadje, polnovredno moko in zdrob, 100-odstotne sokove brez dodanega sladkorja. Ko temelje svoje prehrane najdete v domači hrani, ni nič narobe, če med začimbe dodate še sojino omako, miso pasto ali alge. Enkrat ali dvakrat na teden bo zelo dobrodošla popestritev. Alge imajo lepo lastnost, da iz telesa odstranijo težke kovine. Ko se jih navadite, vam bodo prišle zelo prav za prečiščenje prebavil ali ob odstranjevanju amalgamske plombe.
Če upoštevate vse to, se vam ni več treba ukvarjati s tem, kako se imenuje naša dieta in tudi njena cena ne bo visoka. Ob uravnovešeni prehrani ne potrebujete dodatkov v obliki prigrizkov, ki ste jih včasih zobali med obroki. Čips, bomboni, čokoladice in žvečilke bodo popolnoma nepotrebni in pozabljeni. Hkrati pa to tudi precej stane.

Pravijo, da zdravje ni vse, vendar je vse ostalo nič, če nismo zdravi. Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa le eno. Podarimo svojemu telesu vsak dan najboljše, kar imamo, saj nam tudi telo daje največ, kar zmore, vsak dan posebej, dokler ne omaga.

solata cukemono

Solata »cukemono«

Sestavine:

  • 5 listov kitajskega zelja
  • 1 srednje velik korenček
  • 1 bela pivska redkev
  • 1 mlada kumarica
  • 1 žlica morske soli

Korenje, redkev in kumarico naribamo na lističe, zelje pa narežemo na tanke trakove. V skledi vse skupaj dobro premešamo s soljo in pokrijemo z leseno ploščico ali majhnim krožnikom. Ne smemo uporabiti kovine. Obtežimo z večjim kozarcem vode in pustimo na sobni temperaturi vsaj 24 ur. Naslednji dan odcedimo vodo, ki se je nabrala, poskusimo solato, in če je preslana, jo malo oplaknemo pod tekočo vodo. Po želji začinimo s sezamovim ali olivnim oljem. Ponudimo k sendvičem ali ob pijači.
Uporabljamo lahko tudi drugo zelenjavo, torej vse, kar tisti trenutek raste (paprika, repa, vse vrste zelja, rdeče redkvice, solata endivija …).

brekov kolač

Breskov kolač

Sestavine:

  • 10 zrelih breskev
  • 2 žlici ječmenovega sladu (ali zgoščenega jabolčnega soka)
  • ½ čajne žličke morske soli
  • ½ čajne žličke cimeta v prahu
  • 1 jušna žlica koruznega škroba
  • 2 1/2 skodelice polnovredne pirine (ali pšenične) moke
  • 1 dl sončničnega olja
  • 1 dl vode

Breskve olupite, odstranite peško in jih narežite na 4 do 8 kosov. Premešajte jih s koruznim škrobom, malo soli in cimeta ter zložite v pomaščen model za torto. Ostanek soli in cimeta primešajte moki. Dodajte še olje, vodo in sladilo. Testo, ki ste ga dobili, vlijte na breskve, pokrijte z alu folijo in pecite 30 minut na 150 °C. Zatem odkrijte in pecite še 10 minut.
Preden ga ponudite, kolač ohladite in okrasite z mletimi lešniki ali smetano.
Na ta način lahko spečete tudi slive, jabolka, banane, marelice …

pirini polpeti

Pirini polpeti

Sestavine:

  • 2 korenčka
  • 1 por
  • 4 listi belega ali kitajskega zelja
  • 200 g tofuja
  • 200 g pirine polnovredne moke
  • 2 dl sončničnega olja
  • sol, mleta kumina, koriander, kurkuma, ingver (po okusu)

Korenček naribamo, zelje in por pa čim bolj na drobno sesekljamo. Vse skupaj na hitro prepražimo na dveh žlicah sončničnega olja in na koncu začinimo. Nato dodamo še tofu, ki smo ga tudi naribali in na koncu še moko. Dobro premešamo in oblikujemo za dlan velike polpete. Popečemo jih v ponvi na malo olja. Ko dobijo lepo barvo na eni strani, jih obrnemo in pečemo še na drugi strani. Lahko jih tudi ocvremo v globokem olju.
Ponudimo s sezonsko solato. Odlični so tudi v sendvičih in za izlet ali piknik.

Srna – plašna gozdna prebivalka in zakaj njeni mladiči pogosto ležijo sami

Domen Čurč
-
2
Srna – plašna gozdna prebivalka in zakaj njeni mladiči pogosto ležijo sami

Srna je najpogostejša parkljasta divjad v Sloveniji in hkrati ena najbolj prilagodljivih gozdnih prebivalk. Najdemo jo skoraj povsod – od gorskih gozdov do nižin in robov naselij. Gre za zelo staro vrsto, ki na naših tleh živi že milijone let. Samcu pravimo srnjak, samici srna, njeni mladiči pa so tisti, ki vsako leto znova nehote sprožijo napačne človeške odzive. Ko ljudje v visoki travi opazijo negibnega mladička, pogosto mislijo, da je zapuščen. V resnici je mama skoraj vedno v bližini. Prav zato je najpomembnejše pravilo preprosto: mladiča pustimo pri miru in se tiho umaknemo.

Srna je med najbolj poznanimi divjimi živalmi

Vsi poznamo pravljico o malem srnjačku Bambiju in njegovih gozdnih prijateljih. Konec maja ali v začetku junija mali pikasti mladički srne pogosto ležijo v travi in se zdijo nebogljeni ter prepuščeni na milost in nemilost samim sebi. Ljudje navadno prehitro sklepamo, da je žival zapuščena, saj se nam zasmili. Prav tako bodimo previdni na cesti, saj srne rade skačejo čez cesto in s tem žal tudi pod kolesa avtomobila.

Srna
Srna približno polovico dneva porabi za pašo in prežvekovanje.

Trije različni tipi

Srne na našem področju živijo od morske obale pa vse do zgornje gozdne meje. Najbolj jim ugajajo površine, kjer se gozd prepleta s travniki in kraji, kjer ni prehudih zim, zelo dobro pa se počutijo tudi med drevesi z gosto podrastjo in v grmiščih ter na odprtih poljih. Pozimi se kar dobro znajdejo in mraz dobro prenašajo, čeprav lahko precej trpijo zaradi pomanjkanja hrane. Zanimivo je to, da je bila do druge polovice 19. stoletja na slovenskem ozemlju redka in je je bilo približno stokrat manj kot dandanes. Ko so začeli obsežneje izsekavati pragozd in se je začelo razraščanje grmišč in redčenje velikih zveri, pa se je število srn povečalo.

V zadnjih šestdesetih letih je poselila celotno Primorsko, z zaraščajočim Krasom vred, kar je lepa novica, sploh glede na to, da je pred drugo svetovno vojno ni bilo moč najti niti v izrazito poljskih okoliših, ki sestavljajo večino Prekmurja ter Ptujskega in Dravskega polja. Danes so vsa ta območja Slovenije poseljena s temi lepimi, slokimi živalmi, in lahko govorimo celo o treh različnih ekoloških tipih: gozdni srnjadi, srnjadi gozdnega roba in poljski (ravninski) srnjadi.

Srnjad
Vedno manj srnjadi je torej tudi posledica prometa in mehaniziranega kmetijstva.

Rožički in rogovja

Srne in srnjaki načeloma spadajo v rod jelenov. Prilagojene so na življenje v gosti podrasti in visoki travi, kar kaže na njen značilni videz smukalca. V njihovih gobčkih se skriva 32 zob in po zobovju lahko ocenimo tudi njihovo starost. Tako kot mi pa imajo srne ob rojstvu mlečno zobovje, z razvojem zrastejo tudi stalni zobje. S profila ima glava trikotno obliko z velikimi uhlji in velikimi očmi. Dlaka je dolga, toga in krhka. Samci nosijo na čelu tudi kratko rogovje, ki je v popolnoma razviti obliki sestavljeno iz veje, na kateri sta poleg njenega zašiljenega vrha še prednji in zadnji odrastek. Na dnu veje je t. i. roža, površina veje pa je grbičava.

Srnjaku rogovje vsako leto odpade in nato zraste novo. Rogovje zraste navpično, lahko celo do 25 centimetrov in ima dva, tri, štiri ali (redko) pet parožkov. Izjemoma majhno rogovje zraste tudi stari srni. V dolžino te živali navadno merijo kak meter ali celo več, v plečno višino pa 75 centimetrov. Srnjak običajno tehta do 28 kilogramov, srna pa samo do 20 in na njuno telesno razvitost vplivajo tudi življenjske razmere in številčnost srnjadi na posameznem območju.

Srna

Kaj jé za sladico?

Po načinu prehranjevanja spadajo med izbiralce in ne (tako kot jelenjad) pašna žival. Srnjad se hrani z objedanjem, kar pomeni, da imajo oleseneli (celulozni) deli pomembno vlogo v njeni prehrani. To pomeni, da hrano izbira po vrstah in letnih časih. Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir.

Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik.

Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske tropiče. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2‒3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike.

Srnjini mladički

Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. Mladiči shodijo šele po treh dneh in vseeno ostajajo skriti in materi ne sledijo. Ker njegove zunanje žleze še ne delujejo, ga plenilci težko odkrijejo. Do šestega tedna ima mladiček bele pege po telesu. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan.

Srna je uspešna na kratkih tekih, daljši pogon pa jo hitro upeha. Pred nevarnostjo se rešuje z nekaj skoki v goščavo. Vse leto se zadržuje na enem in istem območju, navadno tam, kjer se je skotila. Srnjak na svojem območju tolerira samice, drugih samcev pa ne. Meje svojega teritorija nadzirajo in označujejo z drgnjenjem ob debla in veje, da tam pustijo vonj iz čelnih žlez. Srna si svoj teritorij izbere glede na ustreznost za poleganje, torej izbira mesta s kakovostno hrano v bližini, ustreznim kritjem in dostopom do vode. Življenjska doba v ujetništvu je do 10 let, v naravi pa do 3 leta. Čeprav seveda ujetništvo ni pravo življenje, jih v naravi pogosto pokosi kak objesten lovec ali nepreviden voznik.

Bambi

Srna je samotarka

Na odprtih poljih srnjad pozimi živi v velikih, celo večdesetglavih tropih. Vodi jih izkušena srna. Med njene glavne plenilce spadajo predvsem velike zveri, kot so volk, ris in medved, sledijo tudi lisica in kune, vendar je njihov vpliv manjši, saj lovijo predvsem mladiče. Tudi divji prašič se ne odpove priložnosti, da požre srninega mladiča že v prvih dneh po rojstvu. Vse prevečkrat pa slišimo, da je srna zaključila svoje življenje na pokrovu kakšnega avtomobila ali pod zublji kmetijskih kosilnic. Slednje se pogosto zgodi prav mladičkom. Kmetje, ki kosijo po poljih, jih ne opazijo in tako nebogljeni srnjački končajo svoja življenja, še preden se dobro začnejo.

Kljub ozaveščenosti o pomembnosti gozdnih živali pa se, kot smo omenili, najdejo tudi objestni lovci, ki živali obešajo kot trofeje na stene v lovskih kočah. Ceste so tudi polne avtomobilov in hitrosti so dan za dnem večje, zato bi bilo smiselno razmisliti o postavitvi več živalskih podhodov ali nadhodov, vsaj čez najprometnejša cestišča in avtoceste. Bodite previdni ob znakih, ki opozarjajo na možnost divjadi na cesti in upočasnite vožnjo. Ne le, da boste morda rešili življenje kakšni srni ali srnjaku, pač pa bo tudi za vas bolj varno.

1...936937938...1.151Stran 937 od 1.151