0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeBoštjan Romih: milijon kapljic pa že nekaj pomeni!

Boštjan Romih: milijon kapljic pa že nekaj pomeni!

MORDA VAS ZANIMA

Boštjan Romih je človek, ki vidi in sliši, takoj začuti, da mora biti korekten, prijazen, da čuti tudi naravo. In da to ljubezen do narave prenaša na svoje tri otroke. Zaželeli smo si pogovora z njim in ga tudi izpeljali. In nismo se motili.

- Oglas -

Boštjan, nekako se mi zdi, da v vaši družini ločujete …
Upam, da se še dolgo ne bom ločil, ker se imam fino!! (Smeh.)

… odpadke mislim, seveda. Od žene do otrok. In da ste pri tem zelo natančni. Se motim?
Ločujemo, ja. V našem kraju imamo urejeno tako, da posebej zbiramo embalažo in ostale odpadke; pred kratkim smo prešli na ta način in doma smo bili presenečeni, koliko je v resnici embalaže in kako učinkovit način ločevanja je to – tega se res zbere ogromno in ostalih odpadkov potem resnično ni veliko. Biološke odpadke dajemo na svoj kompost, steklo tudi posebej shranjujemo in odpeljemo na ekološki otok, star papir pa vsake toliko časa odnese Rosa v šolo, kjer ves čas zbirajo papir. Res vse ločujemo – če je to ekološko ozaveščeno; to je sicer kapljica, ampak milijon kapljic že nekaj pomeni.

Boštjan Romih in hčerka Rosa
Boštjan Romih in hčerka Rosa.

Živite v hiši, ki ste jo sami zasnovali, vaša žena Lara je arhitektka – gotovo je upoštevala kakšne ekološke zapovedi?
Pri zasnovi hiše smo upoštevali toplotne dobitke s pomočjo sonca – kar pomeni, da smo okenske in steklene površine orientirali tako, da se v hladnejših dneh grejemo tudi s pomočjo sončne energije. Hiša je bila zasnovana kot nizko energijska, vendar smo ugotovili, da nam je uspelo ravno zaradi teh toplotnih dobitkov zgraditi hiši, ki bi se po normativih uvrstila med pasivne hiše. Imamo tudi veliko sončnih dni, ker smo dvignjeni nad ljubljansko kotlino. V hiši imamo tudi velik kamin na drva in z njim grejemo se v večini prehodnih – pomladnih in jesenskih – dni.

- Oglas -

Kako pa varčujete z energijo znotraj hiše?
Kar se tiče varčevanja, gre najprej za skrb pri ugašanju luči – ali je res potrebno, da so vse prižgane? Če to ves čas počneš, se v 365 dneh nabere kar veliko prihranka. Tudi otrokom ”teživa” s tem – enaka sva, kot so bili najini starši: ”Ugasnite luči, otroci!” A dejstvo je, da se tovrstnega zavedanja naučiš šele, ko moraš sam plačevati položnice. Pri nakupu gospodinjskih aparatov sva upoštevala čim varčnejši energijski razred.

Družina Romih na Tajskem
Družina Romih na počitnicah na Tajskem.

Kako pa varčujeta in učita varčevati otroke pri porabi vode?
Ko umivamo zobe, otroke navajava, da uporabljajo lonček oziroma kozarček. Poleti smo lahko dodobra občutili, kaj pomeni pomanjkanje vode, ker je bilo poletje zelo sušno. Na našem območju in smo imeli prepoved zalivanja vrtov in umivanja avtov – Dolenjska je bila brez vode –, trave nismo zalivali, vrta tudi ne – to smo morali upoštevati. Zaradi tega pač trava ni bila tako zelena, vrt pa je tudi nekako preživel. Žal nismo nič naredili za zbiranje odpadne vode ali deževnice.

Močno verjamem v ”zrakoterapijo” – v terapijo s svežim zrakom –, da marsikdaj človeku krasno dene, če gre v naravo in se nadiha svežega zraka in se res dobro prediha. Zdi se mi, da tudi starši hitro ugotovimo, da bo otrok bolje in dlje spal, če bo veliko na svežem zraku.

Otroke verjetno tudi v šoli učijo varčevanja – ali Rosa prinese kaj takšnega znanja tudi domov in vas potem ona poučuje?
V šoli ima Rosa pri pouku velik poudarek na ekologiji – zbirajo star papir, iz odpadkov izdelujejo okraske, učijo jih o recikliranju; enkrat je prišla k meni z idejo, da bi s svojimi sošolci prišla v oddajo Na zdravje in da bi s transparenti in majicami opozarjali na to, da moramo zaščititi čebele, ker so pomembne za okolje. A do zdaj še ni bilo primerne teme, da bi jih uvrstili v oddajo – ideja pa se mi zdi zelo simpatična. Na otroke prenašaš tudi to, če sam striktno neseš vsak odpadek v ustrezen smetnjak, zato jih midva o tem niti posebej ne učiva. Smo pa vsi spontano zgroženi, če sredi narave zagledamo kakšen odpadek, ki tja resnično ne sodi. Pločevinke, plastične vrečke …

Uporabljate, kupujete ekološka čistila?
Ne, to pa ne. Res ne gledamo, kaj piše na etiketah čistil. Čakajte, bom za vsak slučaj vprašal Laro – ne, tudi ona ne. Ko pere, pa gleda, da pere z manj pralnega praška – ker ga ni potrebno toliko, kot piše na navodilih.

- Oglas -
Družina Romih
Družina Romih si rada privošči oddih na morju.

Jeste zdravo, ekološko pridelano hrano?
Za kar veliko živil se nagibamo k temu, da jih kupimo pri sosedih, kmetih, da so čim bolj lokalnega izvora. Težko rečem, da nas vodi ”eko čut”, ampak bolj to, ker je takšna hrana bolj okusna, bolj zdrava, bolj pristna – tudi če stane kakšen evro več kot v trgovini. Gre nam bolj za okus in pa za to, da spodbujamo domače kmetijstvo. Kruh pa izključno pečemo samo svoj – peče ga Lara. Začetnik peke sem bil sicer jaz, ko sva bila še mlad par. Mene je naučila mama, potem je začela še Lara in je zdaj v peki kruha nepremagljiva. Peče kruh iz domače moke – imamo domače dobavitelje. Včasih sicer strašno ”paše” tudi bel kruh iz trgovine, a občutek je vseeno drugačen pri domačem kruhu. Pa še razmerje moke si sami določimo, polnozrnata ali mešana, katera semena in koliko. Najpogosteje je na mizi najbolj priljubljen zelo polnozrnat kruh z lanenimi in sončničnimi semeni – imajo ga radi tudi otroci. Pa tudi sezam poživi okus. Smo gurmani. Tudi meso jemo – domače piščance, govedino, teletino. Zdi se nama, da drži teorija, da je treba kombinirati meso in zelenjavo ter ogljikove hidrate in zelenjavo – to pri nama kar funkcionira, čeprav kakšen slasten krompir tudi ne bo ostal na krožniku. (Smeh.) Vedno več zelenjave imamo tudi svoje, pridelane na vrtu. A tu se morava naučiti še veliko stvari – ker ga imava šele dve leti.

Za kar veliko živil se nagibamo k temu, da jih kupimo pri sosedih, kmetih, da so čim bolj lokalnega izvora. Težko rečem, da nas vodi ”eko čut”, ampak bolj to, ker je takšna hrana bolj okusna, bolj zdrava, bolj pristna – tudi če stane kakšen evro več kot v trgovini. Gre nam bolj za okus in pa za to, da spodbujamo domače kmetijstvo.

Se kdaj namesto z avtom peljete kam s kolesom? Na sprehod peljete psa, recimo?
Živimo na vasi blizu Grosupljega in povezave z javnim prometom niso najbolj pogoste in uporabne. Oba sva vezana na Ljubljano, kar pomeni, da se dnevno voziva iz Grosupljega v Ljubljano. Možnosti za javni prevoz ni veliko, zato je avtomobil nuja. Če pa se le da, se organizirava tako, da se peljeva skupaj, z enim avtom. Kolesarji še nismo, v Ljubljani smo to bili – pa so nam kolesa pokradli. Smo pa pohodniki – v okolici je veliko gozdov, nabiramo gobe, se sprehajamo. Močno verjamem v ”zrakoterapijo” – v terapijo s svežim zrakom –, da marsikdaj človeku krasno dene, če gre v naravo in se nadiha svežega zraka ter se res dobro prediha. Zdi se mi, da tudi starši hitro ugotovimo, da bo otrok bolje in dlje spal, če bo veliko na svežem zraku. Tudi sam se počutim bolje. Dostikrat upoštevam načelo, če se slabo počutim, če me začenja načenjati kakšen prehlad, se poskusim nadihat, predihat – ne učinkuje vedno, ampak brez svežega zraka bi težko zdržal. Tudi otroci – če gremo v gozd, je to prava dogodivščina. Tudi sam sem preživel ogromno časa pojajoč se po gozdu – morda sem to veselje prinesel s sabo in ga prenesel na otroka, tako da otroka včasih kar sama ostaneta v gozdu in se igrata in potem prideta domov za nami. Bolje je, da je otroku všeč gozd, kot da bi ves dan visel za računalnikom.

Zdaj pa bom postavila še eno zoprno vprašanje – govorila sva o pridnem in doslednem ločevanju smeti, a pravijo, da z enim letalskim poletom človek naredi toliko škode, kot je ne more popraviti z dvoletnim ločevanjem smeti. Da se to izniči. Vi ste šli lani na potovanje na Tajsko – predvidevam, da z letalom?
Smo hoteli iti na štop, pa … Vseh pet je v našem primeru nemogoče – iti v tako daljno deželo. Ne zdi se mi, da bi skušali ljudi prepričati, da bi manj leteli z letali – zaradi okoljevarstvenih razlogov. Zdi se mi nemogoče, da bi uspeli pri ljudeh doseči tovrstno razmišljanje. Ko so v igri dolge razdalje, se pač odpraviš na pot z letalom.

Besedilo: B. Š., foto: arhiv Boštjana Romiha in TVS

NAJNOVEJŠE