Številne sestavine najpogostejših zdravil so proizvedene v Indiji. Tam jih nekatere tovarne v velikih količinah spuščajo tudi v okolje, zlasti reke. Švedski znanstveniki so z najnovejšo metodo sekvencioniranja deoksiribonukleinske kisline dokazali, da postajajo bakterije v teh rekah odporne na antibiotike. Z okužbami s tovrstnimi bakterijami se bo v prihodnosti vse težje spopadati, neozdravljive infekcijske bolezni pa se lahko širijo tudi po svetu.
Ker kupujemo zdravila iz Indije, moramo deliti moralno odgovornost za zmanjšanje onesnaževanja okolja, povezanega z njihovo proizvodnjo, so poudarili avtorji raziskave. Onesnaženje indijskih rek s farmacevtskimi učinkovinami je primerjal z izbruhom vulkana: vulkanski pepel ne ostaja ne mestu izbruha, temveč ga veter odnese in odloži drugje.
Če bi vprašali najrazličnejše poznavalce prehranjevanja, dietetologe, nutricioniste, kuharske mojstre, zdravnike, zdravilce, bi zagotovo dobili zelo raznolike odgovore na zastavljeno vprašanje. Ob iskanju pravega odgovora se tudi vsakemu posamezniku zagotovo porajajo številna podvprašanja. Nemalo ljudi v zadnjem času išče odgovore na predavanjih ali v najrazličnejši literaturi. Tudi sama sem med njimi. A sem po vsej tej odisejadi pred kratkim ugotovila, da je odgovor tako zelo preprost, da je skoraj banalen. Vendar pojdimo po vrsti in razmišljajmo skupaj.
Kje lahko za začetek potegnemo mejo med naravno in umetno hrano? Ali je naravna hrana za človeka le presna hrana? Ali bi med naravno hrano, ki je še vedno dovolj kakovostna, lahko uvrstili tudi hrano, pri kateri so bile uporabljene različne tehnike priprave, kot je procesiranje (mletje, mešanje z aparati) ali temperaturna obdelava do 45 stopinj (sušena ali dehidrirana, kot ji rečemo)? Ali je naravna hrana tista, ki je dodatno soljena? Ali je uporaba gojenih rastlin v prehrani naravna? Ali je naravna hrana le divja hrana oz. hrana, ki jo najdemo v naravi kot samoniklo? Ali je uporaba ognja pri pripravi hrane naravna? Ali je mesna hrana za človeka naravna? Toliko vprašanj in prav vsa so pomembna.
Ob nakupu hrane pazimo, da je hrana lokalnega izvora.
Hrana je življenje
Sama se najprej strinjam s trditvijo, da je hrana življenje in življenje se ne sme oddaljiti od narave. Hrana nam mora predstavljati gorivo za življenje, namesto da živimo zato, da jemo. Prva pomembna stvar je, da smo izobraženi vsaj o tem, kakšna hrana nam je danes ponujena, od kod prihaja, kako je bila pridelana, obdelana in katere sestavine vsebuje. Če si hrano pridelujemo sami, kot so to počeli naši dedki in babice ter pradedki in prababice, potem svojo hrano vsekakor poznamo. Lastna pridelava nas celo spodbuja k fizični aktivnosti in nam ponuja uživanje hrane, ki uspeva v našem lokalnem okolju, na čim bolj naraven način. Dokaz, da je takšna hrana najbolj ustrezna, nam kaže tudi častitljiva starost naši starih staršev, saj jih je velika večina dočakala tudi do sto let, čeprav so morda drugo polovico svojega življenja zaužili tudi kaj sodobnega industrijskega.
Če pa hrano kupujemo, je pomembno, da se podučimo, kaj se danes dogaja v prehranski proizvodnji. O sodobni pridelavi hrane so na voljo že številni dokumentarni filmi, ki so večinoma nastali na pobudo neodvisnih raziskovalcev. Zanimivo, da industrija ni zainteresirana, da bi javnosti predstavila način svoje proizvodnje, temveč nam prek oglasov prikazuje pravljične slike popolne narave in njenih proizvodov.
Ko dobimo vpogled v realno situacijo, potem ostane le še eno vprašanje: kako perfekcionistični smo. Moja izkušnja kaže, da se skladno s tem zadeve lotimo oziroma si na podlagi tega izberemo svojo dogmo, ki se je potem držimo. To pomeni, da poiščemo argumente, ki potrjujejo in krepijo naše prepričanje.
Presna hrana
Sedaj je vse bolj priljubljena presna hrana, ki vključuje sveže sadje, zelenjavo, semena, oreščke, kaljena žita in morsko zelenjavo. Vključuje lahko tudi surove sire in druge mlečne izdelke, surova jajca, v obliki presnih majonez in nekatere živalske izdelke. Ta prehrana je odlična, če jo uživamo v pravem razmerju in čim manj obdelano. Vendar takšna hrana ne bi zadovoljila brbončic večine, saj so od zdaj že večdesetletnega uživanja industrijske in več stoletnega uživanja kuhane hrane nekoliko omamljene. Zato so se v presni kuhinji pojavile številne jedi, ki so obdelane najprej z mešalniki, nato pa še toplotno obdelane v sušilniku do največ 45 stopinj ter predvsem vsebujejo ogromne količine mastnih oreščkov in semen. Na ta način lahko dobimo skoraj vse presne vzporednice jedi, kot jih poznamo v kuhanem svetu, od presne pice, lasanje, tortilj, palačink, presnih namazov, krekerjev itd., ki pa vse temeljijo na oreščkih ali semenih. Tu so seveda še več kot odlične in zdrave presne sladice, od presnih sladoledov, piškotov, tort, rulad, kroglic, čokolad, pralin, krem in podobno. Čeprav so bolj zdrave od klasičnih, to še ne pomeni, da so lahko vsak dan na jedilniku. Na presnaumetnost.si se nekaj teh spretnosti lahko naučite tudi vi.
Prav tako to ne pomeni, da živa hrana ni ustrezna ali zdrava. Vsekakor je najboljša izbira, a če uživamo res pretežno sadje in zelenjavo, s poudarkom na večjih količinah zelenja. Kar najlažje dosežemo s sočenjem zelenja in druge zelenjave ter pridnim pitjem takšnih sokov (ki niso vedno najbolj všečni). Slabost, ki se pokaže pri takšnem prehranjevanju in pogosto prepreči, da bi ob njem vztrajali vse življenje, je dolgotrajna in zamudna priprava, še posebej za gospodinjo, ki skrbi za prehrano vse družine (vključno z otroki). Poleg tega je vprašanje, kakšen je naš način življenja. Redna služba in življenje v mestu vsekakor zadevo še otežijo. Če pa v naši presni prehrani začnejo prevladovati oreščki in semena ter po možnosti še veliko presnih sladic, se lahko zgodi, da nam bo začelo primanjkovati ključnih hranilnih snovi. Skratka, živeti izključno na presni hrani je mogoče, a moramo postati mali prehranski znanstveniki in predvsem zelo iznajdljivi ter disciplinirani.
Nekateri argumenti v prid presni hrani sicer pravijo, da je takšna prehrana naša najbolj naravna možnost, saj se je človek prehranjeval z njo več milijonov let, ker mu jo je narava ponujala ves čas. Po drugi strani pa vemo, da človek ne bi preživel ledene dobe, če si ne bi pomagal z ognjem in toplotno obdelavo hrane. Pogosto naletimo tudi na argumente, ki navajajo prehrano živali, ki prav tako jedo tudi samo surovo hrano. A če pogledam naš način življenja, težko rečem, da je primerljiv z načinom življenja živali, ki imajo za sproščeno prežvekovanje na travi na voljo ves dan, medtem ko mi hitimo od ene obveznosti k drugi. Vseeno poudarjam, da je živa hrana najboljša možnost, vendar vse bolj razmišljam, da morda ni edina opcija, ki zagotavlja zdravo, srečno življenje. Kar je najverjetneje cilj nas vseh.
Veliko različnih možnosti
Polnovredna ekološka hrana bi po mojem mnenju vsebovala ekološka živila, kot so polnovredna žita, stročnice, sadje, zelenjava, oreščki, semena, mlečni izdelki, jajca in meso naravno hranjenih in svobodnih živali. Tudi ta prehrana je v svojem bistvu naravna, saj iz prakse lahko vidimo, da so ob takšni hrani številne naše prababice in pradedki dočakali častitljivo starost, pogosto tudi do sto let ali čez. Ne nazadnje takšna hrana, če vključuje domače lokalne sestavine, predstavlja našo tradicijo v prehrani.
Masanobu Fukuoka v svoji knjigi Revolucija slamne bilke piše, da se je na Japonskem pojavil izraz makrobiotika, ki temelji na teoriji dualnosti (yin-yang konceptu) in nekako predstavlja hranjenje s polnovrednimi žiti in zelenjavo. Vendar bi bil morda to preveč zreduciran in poenostavljen pomen naravne hrane, čeprav ji lahko brez težav priznamo njeno naravnost.
Vegetarijansko prehrano bi ocenila kot še najbolj pomanjkljivo, saj po svoji definiciji izključuje predvsem uživanje mesa in mesnih izdelkov. Neredko ta živila nadomestijo ogljikovi hidrati, med katerimi pogosto prevladujejo nekakovostni preprosti sladkorji. Zato je brez malo širšega znanja o prehranjevanju lahko tak način prehrane prav tako pomanjkljiv in poenostavljen. Seveda v primeru, da se za takšno prehranjevanje odločimo z razumom, namesto s posluhom do svojega telesa.
V zadnjem času pa je zelo priljubljena tudi veganska prehrana, ki je zelo stroga, saj zožuje izbor primernih živil izključno na sadje, zelenjavo, semena, oreščke, morsko zelenjavo ter kaljena žita (nekateri sicer odsvetujejo tudi ta). Res so vsa navedena živila zelo zdrava, vendar je pomembno, v kakšnem razmerju jih uživamo. Pri takšni prehrani je toliko bolj pomembno, da zaužijemo velike količine klorofila v obliki svežih zelenjavnih sokov, gostih kašastih sokov, solat in podobno, saj ena zelena solata najverjetneje na dolgi rok ni dovolj. Seveda moramo biti dosledni in to pridno početi praktično vsak dan. Če smo si pripravljeni vsak dan priskrbeti vsaj eno zvrhano goro zelenja (za eno osebo) in jo oprati ter ustrezno vključiti v prehrano, potem smo našemu telesu priskrbeli najbolj optimalno hrano. V praksi je to najverjetneje za veliko večino malo težje izvedljivo, kar je verjetno tudi razlog, da sama ne poznam veliko ljudi, ki so s takšno prehrano uspeli na dolgi rok.
Od prvobitne do lokalne
Če štejemo, da je uporaba ognja pridobljena v prvobitnih časih, potem bi lahko tudi tako pripravljeno hrano (prvobitno hrano) smatrali kot popolnoma naravno. Prvobitna ljudstva so namreč ogenj sprejela kot naravno modrost, ki jo je darovalo nebo.
Jezusova dieta je v številni literaturi predstavljena kot primer zdravega prehranjevanja, ki prinaša dobro počutje in dolgo življenje. Ta dieta temelji na uživanju živil, ki jih je užival Jezus: veliko sadja, zelenjave, polnovredne žitarice in različne vrste rib, lečo, čičeriko. Na njegovem jedilniku pa ni bilo živalskih maščob, zato se maščobe vnese z oljčnim oljem. Prednost pred mesom je dajal ribam, saj naj bi ribe in kruh užival vsak dan. Namesto sladic ta dieta priporoča uživanje malih porcij in sadja. Odsvetuje pa uživanje visokokalorične in mastne hrane, še posebno jedi z nasičenimi maščobami in industrijsko predelane hrane. Svetuje obvezen zajtrk, kosilo kot glavni obrok dneva, zgodnjo in lahko večerjo ter sadje namesto sladic in prigrizkov. Poleg tega poudarja pomen telesne aktivnosti.
Pisali smo že tudi o lokalni hrani, ki se pojavlja v določeni sezoni, zato je njena hranilna vrednost maksimalna in ima pozitiven vpliv na telo. Sveža sezonska hrana je polna antioksidantov, ki našemu telesu zelo koristijo, saj lovijo proste radikale in omogočajo našo dolgoživost oz. da ostanemo čim dlje mladi. Sezonska in lokalna hrana je tudi bolj okusna. Takšna hrana ima namreč možnost do konca dozoreti v naravi, saj je odtrgana zadnji trenutek, ko je ravno prav zrela, zato je tudi najbolj sveža. Z uživanjem lokalne sezonske hrane se bolj povežemo z naravnimi ritmi, ki nas prebudijo, da se začnemo zavedati in ceniti lepoto narave, ki nas obdaja.
[pull_quote_center]Ljudje smo naredili največji odmik od naravne hrane, ko smo sprejeli rafinirano industrijsko hrano. S tem smo se podali na pot samouničenja, saj takšna hrana nima argumenta, da bi bila človeku prijazna.[/pull_quote_center]
Raznolikost doktrin
To je le nekaj zanimivih naravnih prehranskih možnosti. Zagotovo pa jih obstaja še več. Iz tega lahko vidimo, da določene doktrine včasih tudi izpodbijajo ena drugo, pa vendar ima vsaka svoje zelo tehtne argumente, ki jo opravičujejo. Zato se je nesmiselno slepo oprijemati izključno ene doktrine in se po njej prehranjevati. Dodatna slabost je, če naredimo drastično spremembo čez noč, saj je vsaka sprememba šok za telo, pa čeprav gre za spremembo na bolje. Poleg tega je nenaravno, da spreminjamo svojo prehrano glede na doktrino, to pomeni z razumom ali prepričanjem, namesto da bi prisluhnili svojemu telesu, ki najbolje ve, kaj od zdravih možnosti zares potrebuje. V takšnem primeru lahko svoje telo prikrajšamo za pomembne hranilne snovi, ki jih potrebuje in ve, kje bi jih lahko dobilo.
Če smo se do zdaj prehranjevali nezdravo, pa potem začnemo na svoj jedilnik postopoma dodajati bolj zdrave izbire (tu je morda koristno malo predhodnega znanja, ki sem ga prej omenjala) ter se poslušamo in tudi uslišimo, potem bo naše telo zagotovo vse bolj prehajalo na zdrav način prehranjevanja. A o tem v katerem od prihodnjih člankov. Najbolj optimalna hrana je uravnovešena, zmerna, domača hrana, ki je v svoji čim bolj prvotni obliki in neobdelana ter raste v naši čim bližji okolici.
Ljudje smo naredili največji odmik od naravne hrane, ko smo sprejeli rafinirano industrijsko hrano. S tem smo se podali na pot samouničenja, saj takšna hrana nima argumenta, da bi bila človeku prijazna. Celo nasprotno – ima vse argumente, ki kažejo, da je v sodobni družbi vse več sodobnih civilizacijskih bolezni. Sodobno civilizacijo pa vse manj odlikuje naravnost na najrazličnejših področjih življenja.
Zanimiva definicija naravne hrane, ki sem jo zasledila pri omenjenem japonskem avtorju Fukuoki, se glasi, da če nekdo postane naravna oseba, lahko jé, kar želi. Ko mu ni več cilj jesti le okusno hrano, lahko občuti okus vsega, kar je. Lahko postavimo na mizo preproste naravne jedi, a le malo jih je, ki lahko resnično uživajo v takšni pojedini.
Pravi izbor
Naravna hrana je torej način hranjenja, v katerem so živila čim bolj divjerasla ali vsaj pridelana v skladu z načeli sonaravnega kmetovanja, v primeru živalske hrane pa vsaj ulovljene z naravnimi metodami in s čisto zavestjo. Pri naravnem prehranjevanju pa tudi nimamo potrebe po veliki obdelavi živil ter nismo obremenjeni s posameznimi prehranskimi doktrinami, temveč smo povezani s svojim telesom, ki nas vodi. Na ekologicen.si boste našli številne nasvete, ki vam bodo v pomoč.
Kot meni Fukuoka, so rastline, ki so se razvijale tisoče in tisoče let in si delile prebivališče s človeškimi bitji, naravni pojav, ki so ga ohranili ozaveščeni poljedelci, in jih lahko upravičeno imenujemo naravna hrana. Težko pa to rečemo za na hitro spremenjene vrste rastlin, ki se niso razvijale v naravnih okoliščinah, temveč jih je razvila kmetijska znanost, ki se je oddaljila od narave. Podobno velja za masovno gojene ribe in ostale domače živali. Poljedelstvo, ribištvo, vzgoja domačih živali, vsakodnevna stvarnost hrane odseva duhovno življenje ljudi. To obstaja in zato se mora zediniti z naravo. Izvori hrane na zemlji so neomejeni. Če bomo ljudje znali prihajati do hrane s to zavestjo, bo naravna hrana za nas vedno na voljo.
Raziskave življenja in prehranjevanja stoletnikov kažejo, da je vsem večinoma skupno to, da so jedli zmerno, zdravo (ne izključno presno hrano), preprosto lokalno hrano, so se veliko gibali, živeli bogato socialno življenje v okolju, kjer praktično niso bili pod stresom ter so razmišljali zelo pozitivno in optimistično. Nikakor razmišljanje o hrani ni bila njihova glavna briga.
Ključni elementi, po katerih lahko hrano opredelimo kot naravno, so:
Italijanski znanstveniki iz Modene se zavzemajo za popolno prepoved uporabe azbesta po vsem svetu. Opozarjajo na dejstvo, da je azbest prepovedan le v 52 državah in da uvoz in izvoz azbestnih izdelkov kljub temu, da so danes na voljo varnejše sintetične različice, po svetu še vedno cveti. Pri tem omenjajo predvsem Kanado, ki je doma prepovedala uporabo teh mineralnih vlaken, še vedno pa jih izvaža v države v razvoju. Takšno licemerno ravnanje Kanade so okrcali tudi v medicinski reviji The Lancet.
Azbest je skupno ime za vrsto naravnih mineralnih vlaken, ki so odporna na ogenj, lužila in kisline. Zaradi teh lastnosti so ga v preteklosti v veliki meri uporabljali v industriji in gradbeništvu, predvsem azbest vrste serpentin. Za serpentine so značilna dolga, zvita in na koncih skodrana vlakna. V to skupino sodi krizotil (beli azbest), ki predstavlja več kot 90 odstotkov vsega komercialno uporabljenega azbesta.
Azbestna vlakna se zelo rada lomijo vzdolžno, pri čemer nastajajo tanjša, iglam podobna vlakna. Pri vdihavanju lahko vlakna zaidejo globoko v pljuča in povzročijo bolezni, kot sta azbestoza in rak pljuč. Mezoteliom, redko obliko raka popljučnice ali potrebušnice, skoraj v vseh primerih povzroči azbest.
Če želite biti privlačni in zdravi, upoštevajte naslednji nasvet: poskrbite, da se boste ponoči dobro naspali. Lepotni spanec ni mit, temveč ima znanstveno podlago, poročajo na spletni strani revije British Medical Journal.
Znanstveniki s švedskega Inštituta Karolinska so izvedli raziskavo, v kateri so preučevali povezavo med spanjem ter dojemanjem zdravja in lepote. Vanjo so vključili prostovoljce, ki so jih prvo noč pustili spati priporočljivih osem ur in jih nato fotografirali. Ženske niso smele biti naličene, moški so morali biti obriti. Naslednji dan so prostovoljce po tridesetih neprespanih urah ponovno fotografirali. Fotografije je ocenjevalo 65 opazovalcev, ki statusa (ne)prespanosti udeležencev niso poznali. Ocenili so, da so bili obrazi posameznikov po neprespani noči videti manj zdravi, manj privlačni in bolj utrujeni. Raziskavo je vodil dr. John Axelsson z Oddelka za klinične nevroznanstvene raziskave. “Nenaspanost se kaže s številnimi fiziološkimi spremembami v telesu, kar hitro lahko opazimo tudi na obrazu posameznika. Privlačen, sijoč obraz je v očeh drugih znak dobrega zdravja,” je dejal Axelsson.
Savina Atai je pred časom dvignila precej prahu med vegani, ko je v javnosti večkrat izjavila, da se vegani hitreje starajo, ker se spolni hormoni ne bi tvorili optimalno, če v naši hrani ni maščob živalskega izvora. Savino smo prosili, da bi bolj podrobno pojasnila razloge, zakaj naj bi prišlo do omenjenih težav, če se človek prehranjuje izključno s hrano rastlinskega izvora. Žal nismo prejeli odgovora, je pa njena sodelavka Ariana Vetrovec omenila, da je imela Savina negativno osebno izkušnjo z vegansko prehrano.
Na facebooku je zaslediti vedno več ogorčenih odzivov ljudi na njene izjave v medijih. Diana Vlahinič je denimo zapisala: »Skrajni čas bi že bil, da ljudje prevzamejo odgovornost za vse besede, ki jih izrečejo medijem in z njimi vplivajo na javnost. Ena od njih je v zadnjem času zagotovo Savina Atai, kajti toliko zavajanja, neresnic in manipulacije, kot sem jo prebrala iz njenih intervjujev v zadnjem času na temo vegetarijanstva/veganstva, nisem v slovenskih medijih zasledila praktično še od nikogar. Ne samo, da s svojimi besedami negira stališča največjih prehranskih organizacij na svetu (ki so jasna: vegetarijanska in veganska prehrana je primerna za vsa življenjska obdobja), ampak lahko s svojim nenehnim in neupravičenim blatenjem vegetarijanstva/veganska povzroči marsikatero škodo ljudem na račun zdravja.«
Dr. Kovše: »Sodobna znanost je jasna: rastlinska hrana je za človeka najbolj primerna.«
Svoj pogled na izjave Savine Atai je predstavil tudi dr. Matjaž Kovše, samostojni raziskovalec, ki je uvodoma citiral besede znanega veganskega ameriškega zdravnika dr. McDougalla: »Ljudje radi slišijo dobre novice o svojih slabih razvadah.« Po besedah dr. Kovšeta, biologi poznajo že več kot 4700 različnih vrst sesalcev, in vsaka vrsta ima drugačno in unikatno sestavo hormonov. »Absurdno je pričakovati, da je možno brez posledic kar tako mešati hormone med različnimi vrstami. Vsakdo, ki resnično pozna vsaj osnove delovanja hormonskega sistema, ve da gre, v primerjavi z ostalimi telesnimi procesi, za relativno počasne spremembe (recimo rast, ipd.) in poleg tega, soodvisnost različnih faktorjev.« In naprej: »Bolj kot nepreverjene trditve t.i. strokovnjakov za staranje, ki so vsi večinoma relativno mladi, je smiselno slediti znanstvenim odkritjem, ki sledijo raziskavam na konkretnih populacijah. Vsak star(ejši) vegan, ovrača takšne absurdne trditve.« Kovše je zelo kritičen tudi do različnih diet, ki preplavljajo slovensko tržišče: »Prav tako je bolj smiselno kot vsake toliko časa promovirati novo tržno nišo in z njo povezano dieto, se raje vprašati katera je dieta oz. prehrana človeške vrste.
Tako kot ima, brez izjeme, vsaka živalska vrsta specifičen način prehranjevanja glede na naravne pogoje, ki ji omogočajo preživetje, velja povsem enako tudi za našo, torej človeško vrsto. Le zakaj bi bili ljudje izjema. Sodobna neodvisna znanost, ki jo med drugim predstavljajo svetovno priznani in v praksi izjemno uspešni zdravniki kot so Dr. John McDougall, Dr. Neal Bernard, Dr. Caldwell Esselstyn in priznani nutricionist Dr. T. Colin Campbell, ne dvomi o tem, da je za človeka najbolj naravna in primerna hrana, osnovana na izključno rastlinski osnovi, z relativno majhnim kalorijskim deležem maščob in beljakovin, ter posledično velikim kalorijskim deležem ogljikovih hidratov.“
Alja Dimic: »Rastlinska prehrana v nas vzpostavlja normalno hormonsko ravnovesje.«
Alja Dimic, certificirana prehranska terapevtka, članica ameriške prehranske organizacije (ANA – American Nutrition Association) v Ljubljani vodi center prehranske terapije. »Ljudem, ki pridejo v naš Center prehranske terapije, svetujemo terapijo in prehrano glede na njihove težave, spol in starost, torej ni pri vseh enaka. Vsem terapijam pa je skupna izpustitev živalskih virov prehrane. Rezultati pri ljudeh, ki pridejo k nam in se naših priporočil držijo, so vedno pozitivni in zelo dobri. Največ je pri nas žensk, ki trpijo zaradi hormonskega neravnovesja, imajo težave s kilogrami, ščitnico in prebavo,« pravi Dimičeva in dodaja: »Številne ženske, ki pridejo k nam, imajo povišane vsebnosti estradiola (to nam pove analiza hormonov iz sline), ki pa je povod za nastanek vseh ženskih težav npr. močnih menstruacij, PMS-ov, nerednih menstrualnih ciklov, težav s prekomerno težo, neplodnosti, aken, cist, fibroznih prsi in raka na prsih. Živalska prehrana naše vrednosti estradiola še viša, medtem ko rastlinska prehrana v nas vzpostavlja normalno hormonsko ravnovesje.« Po besedah Dimičeve je veganska prehrana popolnoma primerna za tvorbo hormonov in optimalno delovanje hormonov. Ob tem je navedla stališče dveh največjih prehranskih organizacij na svetu ADA (American dietetic Association) in DC (dietetic Canada) o zdravstvenih koristih veganske prehrane: “Dobro načrtovana veganska prehrana je primerna za vsa življenjska obdobja, tudi med nosečnostjo, dojenjem, v otroštvu in odraščanju. Takšna prehrana ponuja številne koristi za zdravje, pri preprečevanju bolezni in zdravljenju nekaterih bolezni.«
»Večina ljudi poje preveč omega 6 maščobnih kislin.«
Dimičeva poudarja, da je ena izmed pomembnih nalog omega 3 in omega 6 maščobnih kislin, oblikovanje močnih, superhormonov, ki se imenujejo eikozanoidi. » Eikozanoidi od omega-3 maščobnih kislin spodbujajo nastajanje spolnih hormonov, ščitijo in krepijo delovanje možganov, varujejo pred degenerativnimi spremembami, ščitijo pred previsokim holesterolom, pritiskom in sladkorjem ter imajo pozitivne učinke pri artritisu, pri boleznih srca in ožilja. Eikozanoidi od omega-6 maščobnih kislin spodbujajo nastajanje krvnih strdkov, prispevajo k vnetju celic… Omega-3 in omega-6 so vrste esencialnih maščobnih kislin, kar pomeni, da se v telesu ne morejo narediti same in jih je potrebno pridobi iz prehrane.« Kot navaja Dimičeva večina ljudi poje veliko preveč omega-6 in premalo omega-3 maščob. »Neravnovesje med omega-3 in omega-6 maščobnih kislin, prispeva k debelosti, depresiji, disleksiji, hiperaktivnosti, nagnjenosti k nasilju, k srčnim obolenjem, hormonskim neravnovesjem in številnim drugim obolenjem,« je povedala Dimičeva.
Ribe dobijo maščobne kisline iz rastlin
Dimičeva pravi, da je osnovni gradnik omega-3 maščob, ALA oziroma alfa-linolensko kislina. »Telo lahko pretvori ALA v EPA (eikosapentanojska kislina) in DHA (dokozaheksaenojska kislina). ALA se nahaja v Chia semenih, orehih, zeleni listnati zelenjavi, najvišje koncentracije ALA pa so v lanenih in konopljinih semenih. Že Mahatma Gandhi je nekoč dejal: “Če bo kdaj laneno seme postalo redno živilo med ljudmi, bo naše zdravje veliko boljše.” Omega 6 maščobne kisline in LA linolna kislina je predvsem v sončničnem, sojinem in koruznem olju ter v rastlinski margarini.« Po njenem sta kislini DHA in EPA še posebej dobri, saj zagotavljata zdravo delovanje srca, razvoj možganov, iz njih so sestavljene membrane celic, iz katerih so sestavljeni tudi hormoni.« Na vprašanje o maščobnih kislinah v ribjem mesu Dimičeva odgovarja: »EPA in DHA sintetizirajo alge in fitoplankton, s čimer se hranijo ribe (lososi, skuše, sardele, tune, slaniki). Ribe same ne proizvajajo EPA in DHA, temveč le jedo plankton in alge ter se EPA in DHA tako kopičita v njih. Prav tako so ribe mnogokrat obremenjene s težkimi kovinami in pesticidi, kar spet ruši naše optimalno delovanje ter povzroča hormonsko neravnovesje.« Dimičeva tudi svetuje: Vsakdo si lahko izboljša pretvorbo ALA v EPA in DHA, če omeji uživanje omega 6 maščob, vseh predelanih in prečiščenih maščob, sladkorjev, presežka soli, alkohola in nikotina. Pri pretvorbi pomaga uživanje beljakovin in vitaminov skupine B, kalcija, bakra, cinka in magnezija. (bob, leča, čičerika, konopljina semena, lanena semena, zelena listnata zelenjava, proso, oves, ajda…).«
V starih zeliščarskih knjigah so divjo mačeho (Viola tricolor) visoko cenili. Čeprav to zelišče morda ne zdravi strtih src, kot so mislili nekoč, ga vseeno tudi danes uporabljajo na veliko načinov, med drugim za spopad z nadležnimi mozolji, njegov čaj pa priporočajo tudi za spomladansko čistilno kuro telesa.
Ta privlačna evropska divja cvetlica, ki ima izredno veliko imen (divja vijolica, macesca, macizeca, mačeha, mačesca, mačohica, poljska mačeha, sirotica, srotičica, vdovica), je v ljudskem jeziku cvetlic povezana z mislijo na druge ljudi. Iz nje so vrtnarji vzgojili številne oblike okrasne mačehe, ki pa jih v zdravilstvu ne uporabljamo.
Uporabni deli divje mačehe (Viola tricolor) v zdravilne namene so predvsem njeni cvetovi, listi in stebla.
Zanimiv poljski plevel
Divja mačeha je eno- ali dvoletna poletna rastlina, ki običajno zraste do 30 centimetrov visoko in je razširjena med živimi mejami ter na neobdelanih tleh. Ima oglato in razvejeno steblo s suličastimi in globoko nazobčanimi listi. Dolgopecljati nežni cvetovi, ki rastejo posamič v zalistju, so največkrat škrlatne, vijolične ali rumene barve ali pa vseh treh hkrati. Cvetovom sledijo tridelni mešički, nabito polni okroglih rjavih semen.
Divjo mačeho lahko gojimo tudi na vrtu. Rastlina uspeva na vseh dobro prepustnih tleh. Semena posejemo spomladi na sončno ali rahlo senčnato rastišče. Kot zdravilno zelišče jo gojijo predvsem v Franciji in na Nizozemskem.
Uporabna zel
Uporabni deli divje mačehe v zdravilne namene so predvsem njeni cvetovi, listi in stebla. Nadzemne dele divje mačehe nabiramo od maja do konca avgusta, zgodaj zjutraj, še preden se cvetovi odprejo. Zel hitro posušimo v senci. Nato jo uporabimo za pripravo čajev. Iz nje izdelujejo tudi tinkture, izvlečke in sirupe ali jo zmeljejo v prah. Suha droga je brez vonja, z rahlo ostrim in sluznatim okusom.
V nadzemnih delih divje mačehe so salicilna kislina in njeni derivati (od 0,05 do 0,3 odstotka). Vsebujejo pa tudi rastlinske sluzi (10 odstotkov), antocianozide, čreslovine (tri odstotke), flavonoide in peptide.
Iz divje mačehe so vrtnarji vzgojili številne oblike okrasne mačehe, ki pa jih v zdravilstvu ne uporabljamo. Divjo mačeho lahko gojimo tudi na vrtu.
Obkladki proti mozoljem
Obkladki iz divje mačehe zaradi protivnetnega učinkovanja salicilne kisline učinkovito pomagajo pri kožnih težavah, kot so mozolji (akne), ekcemi, krastavost in seboreja (bolezen lasišča zaradi povečanega izločanja loja iz lojnic).
Zelišče uporabljajo tudi pri zdravljenju vnetij zaradi revmatizma.
Divja vijolica naj bi bila učinkovita tudi proti vnetjem v dihalnih poteh. Poleg tega rastlinske sluzi olajšujejo izkašljevanje in pomagajo pri zdravljenju akutnega bronhitisa in oslovskega kašlja.
Antocianozidi in flavonoidi širijo krvne žile in izboljšujejo pretok krvi. Zato pripravke divje mačehe pogosto priporočajo pri aterosklerozi (zadebelitvi arterijskih ven) in obolenjih srca.
Divja mačeha poleg tega slovi kot odvajalo blata in vode. Pospešuje izločanje strupenih odpadkov iz telesa in pomaga pri okužbah sečil.
Čreslovine krepijo telesno odpornost, nedavne norveške raziskave pa so potrdile, da peptidi v rastlini pomagajo pri premagovanju okužb.
Od zunaj in znotraj
Proti ekcemu, krastavosti, mozoljem, aknam in srbenju lahko uporabljamo poparek, prašek, suhi izvleček ali tinkturo na osnovi divje mačehe. Proti aknam in seboreji pa lahko uporabljamo tudi obkladke, zlasti pri otrocih, saj pripravkov divje mačehe ne smejo uživati. POPAREK za notranjo uporabo pripravimo tako, da 1,5 grama mešanice posušenih cvetnih popkov, listov in stebel prelijemo s skodelico vrele vode, namakamo 10 minut in precedimo. Pijemo trikrat na dan, med posameznimi obroki. PRAŠEK jemljemo po enega do dva grama na dan, razdeljena na tri odmerke. Vsak odmerek vzamemo tik pred glavnim obrokom. SUHI IZVLEČEK jemljemo po 200 do 400 miligramov na dan, razdeljenih na tri odmerke. Vsak odmerek vzamemo tik pred glavnim obrokom. TINKTURO (1 : 4 v 25-odstotnem alkoholu) uživamo tako, da 20 kapljic razredčimo z vodo in pijemo po jedi trikrat na dan. OBKLADEK pripravimo tako, da 20 do 30 gramov svežih cvetov prelijemo s pol litra vrele vode, namakamo 15 minut in precedimo. V poparek namočimo kos tkanine, ki jo namočeno zjutraj in zvečer polagamo na prizadeto mesto.
Divje mačehe ne smemo uživati surove, ker je blago strupena. Uporaba zelišča med nosečnostjo in dojenjem ni dovoljena. In še opozorilo: uživanje pripravkov divje mačehe da seču neprijeten vonj, zato se nikar ne prestrašimo.
Očisti zunaj in znotraj
Čaj na osnovi divje mačehe lahko pripravimo tudi iz dveh čajnih žlic droge kot poparek ali z mrzlo vodo, v slednjem primeru naj bo droga namočena osem do deset ur. Pijemo po dve do tri skodelice na dan.
Posebno primeren je ta čaj zgodaj spomladi v obliki kure. Iz telesa odstrani neželene snovi in pomaga pri mozoljavosti.
Čaj uporabljamo tudi za umivanje in za obloge pri kožnih obolenjih. Celo pri majhnih otrocih z nevrodermatitisom, mlečnim sorom in drugimi kožnimi ekcemi naj bi bil obkladek zelo učinkovit. Pri otrocih uporabljamo polovično količino droge.
Ste se kdaj vprašali, koliko različnih kemikalij dnevno nanesete na vaše telo?
ŠAMPON: Povprečno število kemikalij: 15 Najbolj nevarne: natrijev lauril sulfat, tetranatrijev in propilen glikol Možni stranski učinki: razdraženost, možna poškodba oči
LAK ZA LASE: Povprečno število kemikalij: 11 Najbolj nevarne: oktinoksat, isoftalati Možni stranski učinki: alergije, razdraženost oči, nosu in grla, motnje hormonov, povezane s spremembami strukture celic
SENČILO ZA OČI: Povprečno število kemikalij: 26 Najbolj nevarna: polietilen-tereftalat Možni stranski učinki: povezujejo ga z rakom, neplodnostjo, hormonskimi motnjami in poškodovanjem organov
RDEČILO ZA LICA: Povprečno število kemikalij: 16 Najbolj nevarne: etilparabeni, metilparabeni, propilparabeni Možni stranski učinki: izpuščaji, razdraženost kože, hormonske motnje
ŠMINKA: Povprečno število kemikalij: 33 Najbolj nevarna: polimentil metakrilat Možni stranski učinki: alergije, povezujejo ga z rakom
PODLAGA ZA LIČENJE: Povprečno število kemikalij: 24 Najbolj nevarna: polimetil metakrilat Možni stranski učinki: alergije, povezujejo ga z rakom, povzroča motnje imunskega sistema
LAK ZA NOHTE: Povprečno število kemikalij: 31 Najbolj nevarne: ftalati Možni stranski učinki: povezujejo jih s težavami s plodnostjo in težavami v razvoju otrok
DEODORANT: Povprečno število kemikalij: 15 Najbolj nevarna: isopropil miristat Možni stranski učinki: razdraženost kože, oči in pljuč, glavoboli, vrtoglavica, težave z dihanjem
LOSJON ZA TELO: Povprečno število kemikalij: 32 Najbolj nevarne: metilparaben, propilparaben, polietilen glikol (slednjega najdete tudi v sredstvih za čiščenje pečic) Možni stranski učinki: izpuščaji, razdraženost kože, motnje hormonov
PARFUM: Povprečno število kemikalij: 250 Najbolj nevarna: benzaldehid Možni stranski učinki: razdraženost v ustih, grlu in očeh, slabost, povezujejo ga s poškodbami ledvic
PRIPOMOČKI ZA SAMOPORJAVITEV Povprečno število kemikalij: 22 Najbolj nevarne: etilparaben, metilparaben, propilparaben Možni stranski učinki: izpuščaji, razdraženost kože, motnje hormonov
Priredila L. U., podatki so informativni, število kemikalij je seveda odvisno od vrste izdelkov, ki jih uporabljate. Vir: Daily Mail
Spoštovana ga. Dimic, Vaše odgovore redno spremljam, ker imam tudi sama točno takšne težave s prebavo in črevesjem že več let, letos pa še posebej izrazite (tako da sem že razmišljala o kolonoskopiji), sem si takoj, ko sem prebrala vaš odgovor o razstrupljanju in naravnih sokovih, nabavila polžasti sokovnik in začela s stiskanjem korenčkovega soka.
Me pa zanima nekaj, česar v odgovoru niste povedali. Koliko časa naj bi človek to počel? Sveže zelenjavne sokove si bom verjetno delala vedno, ker so pač zdravi, ne predstavljam pa si, kako bi lahko prav dolgo živela čisto brez beljakovin in brez kruha. Sicer sem vegetarijanka že več kot 20 let, ampak sire, jogurte in jajca pa sem občasno vendarle jedla. Če vse to zamenjam s sojinimi izdelki, pa tudi ne vem, če bo v redu. Govori se, da tudi sojini izdelki niso prav zdravi, ker so narejeni iz gensko spremenjene soje. Ali je morda tako, da se po določenem obdobju diete, ki ste jo opisali, prebavni encimi začnejo spet normalno ustvarjati v telesu in lahko človek začne spet jesti vse po malem, kar se meni še vedno zdi najbolje?
Pa še nekaj: kaj menite o koncentrirani sirotki? A lahko s tem zamenjam zeljnico, ki je ne maram? Hvala in lep pozdrav, Tadeja iz Ljubljane
Tadeja, pozdravljeni! Resnično pohvaljena za nakup sokovnika in stiskanje sokov. S stiskanjem svežih zelenjavnih sokov boste resnično zelo dobro nahranili svoje celice, poskrbeli boste za dober in zdrav imunski sistem ter za veliko energije. Kljub temu da trenutno ne jeste mleka, sira, jajc in mesa, se vam ni treba bati, da ne uživate beljakovin, saj jih dobite povsem dovolj iz zelenjave, stročnic in žit. Prav tako tovrstne beljakovine ne zakisajo vašega telesa. Najboljši pa so seveda zelenjavni sokovi. Poleg korenčka si stisnite tudi sok iz zelene listnate zelenjave.
Zelena solata, listki pese, brokolija, cvetače, korenja, peteršilj, blitva, špinača, regrat, rukola, detelja, koprive … iz takšnega soka boste dobili zelo veliko živih encimov, ki vam bodo pomagali pri presnovi hranil iz ostale hrane. Predlagam vam, da takšen sok popijete 10 minut pred vsakim večjim obrokom. Prav tako vam bo pomagalo »grickanje« papaje, ki prav tako vsebuje veliko prebavnih encimov. Med obroki ne pijte, saj boste prebavne sokove razredčili. Omenjena sirotka je seveda v redu, morda pa lahko obiščete najbližjo eko kmetijo, kjer vam bodo z veseljem prodali sirotko. Zvečer si jo natočite v kozarec in jo do zjutraj pustite na pultu, da nastane kisava. Zjutraj jo na tešče popijte.
Uživajte v repi in zelju, ki jih bo zdaj v izobilju. Dodajte jima kumino in lovor, kar ju bo naredilo lažje prebavljiva. Tudi drugače ne pozabite na začimbe. Med prazniki si lahko za pomoč in v izogib prebavnim težavam pred večjim obrokom privoščite dobre prebavne encime v obliki dopolnila, kar pa naj vam ne pride v navado, pač pa po tem posezite le takrat, ko ob sebi nimate sokovnika. Tudi bazičen prah iz mešanice ajurvedskih zelišč vam bo po presladkem ali premastnem obroku hitro pomiril razdražen želodec.
Marsikdo bo najbrž malce debelo pogledal v naslov tega članka eko igrače, a če le malo pomislite, boste hitro ugotovili, da ima vaš otrok navadno v rokah plastične igrače, ki piskajo, utripajo, govorijo, mahajo in še marsikaj. Na vse tiste punčke iz cunj in možiclje iz kostanja smo pozabili, naši otroci pa jih morda nikoli ne bodo poznali. Vsaka igrača, ki jo dandanes namreč dobijo v roke, mora “nekaj početi”. Nekdaj so otroci in starši igrače izdelovali sami, mi pa ne vidimo razloga, zakaj ne bi otroku dali nekaj kreativnega in naravnega tudi danes. Zanimivo je tudi to, da so bile pred desetimi ali dvajsetimi leti zahteve za varnost igrač veliko nižje, pred tem pa jih skoraj ni bilo. Ne le da so prodajali igrače, s katerimi se je otrok lahko tudi resno poškodoval, pač pa so številne igrače vsebovale tudi sestavine, nevarne za zdravje.
Nevarne igrače
Veliko igrač je narejenih na Kitajskem, seveda, kjer so varnostni standardi še nižji. Tako kot v tem primeru obstaja velika možnost, da je igrače za vaše otroke izdelal otrok ali pa bedno plačan revež, je tu tudi možnost, da igrača sama vsebuje svinec, ki je škodil tako ubogemu človeku, ki jo je izdelal kot vašemu malemu sončku. V ZDA zdaj redno izvajajo raziskave glede varnosti igrač in tudi sestavijo seznam nevarnih, ki na tak ali drugačen način predstavljajo grožnjo našim otrokom. Poleg snovi, ki so v igračah, pa ne smemo pozabiti na barve, s katerimi so pobarvane.
V osemdesetih so v Ameriki prodajali igračo, ki je bila namenjena majhnim otrokom in za katero ni bilo nobene nevarnosti, četudi so jo, kot otroci to radi počnejo, dali v usta. Pozneje se je izkazalo, da se je otrokom, ki so lizali igračo, spustil srčni utrip, dvignila se jim je temperatura in postali so mirni in odsotni. Izkazalo se je, da je v igrači znana droga GHB, znana kot “date-rape drug” (droga za posilstvo), oziroma spojina, ki je enaka tisti, iz katere to drogo ustvarjajo. Še celo pred štirimi leti so našli vsebnost te spojine v igračah Aqua Dots, ki so bile v Avstraliji razglašene za igračo leta, in nekaterih drugih, mediji pa so poročali o otrocih, ki so začeli bruhati in se naenkrat zgrudili ter padli v komo. Čeprav so si vsi otroci opomogli, pa je dejstvo, da bi lahko umrli, več kot resnično.
Eko alternative
Seveda obstajajo tudi tovarniško izdelane igrače, ki ne vsebujejo nevarnih snovi. A vsekakor vsako leto prodajo brezštevilne količine igrač iz umetnih snovi, ki jih otroci vse prehitro polomijo, se jih naveličajo ali uničijo. In kaj se zgodi s temi igračami? Nekatere lahko podarite otrokovim bratrancem ali sestričnam, drugih pa ne. In tako nastaja velik kup plastike in drugih umetnih snovi, ki jih nimamo kam dati in s pomočjo katerih večamo kup odpadnih materialov in pomagamo onesneževati naš planet. Ekološke igrače naj bi bile izdelane iz materialov in surovin (les, organski bombaž, volna, papir), ki so v naravi nadomestljivi in tako narave ne uničujemo, pač pa jo le uporabljamo.
Eko igrače niso dražje brez razloga. Vendar če za igračo plačate malo več in jo dobite narejeno iz naravnih materialov, je pozitivnih plati več, kot če kupite umetno, plastično igračo. Pri naravni veste, da bo vaš otrok varen, hkrati pa tudi varujete našo Zemljo in poskrbite, da bo veliko manj odpadnih materialov, ki bi zastrupljali njeno zemljo in njene vode, ki pa posledično ponovno pridejo do nas in naših otrok. Prav nič težka odločitev ni, kajne?
Pogoji za eko igrače:
Barve so okolju prijazne, ne vsebujejo svinca in drugih kovin. So sojine in narejene na vodni osnovi.
Embalaža je izdelana iz recikliranih in reciklirnih materialov.
Izdelujejo jih podjetja, ki pri tem uporabljajo sončno energijo, so narejene ročno in sploh upoštevajo eko pravila pri celotnem procesu zidelave.
Pri lesu je pomembno, da je to les kontroliranega porekla. Posekana drevesa se tako nadomesti z novimi in z gozdom se ravna odgovorno. Pomembni sta tudi obdelava in sušenje lesa, ki morata potekati brez kemikalij.
Organski bombaž ali ekološki bombaž je pridelan iz negenetsko spremenjenih ali obdelanih semen, ki rastejo v zemlji. Ta pa ne sme biti obdelana s kemičnimi sredstvi. Kmetovanje, ki ga pri tem uporabljajo, ne onesnažuje vode, zemlje ali zraka.
Okolju prijazni materiali se hitro reciklirajo in ko odslužijo svoje, okolja skoraj ne obremenjujejo.
Domače igrače:
Iz lesenih kock lahko sestavljate hišice, stolpe, mostove in številne druge stvari. Če pa ste bolj spretni, lahko iz lesenih kosov sami izrezljate igračke v obliki živali ali avtomobilčkov.
Tudi iz blaga lahko izdelate punčko iz cunj ali medvedka, za to potrebujete le dve spretni roki in nekaj blaga. Če nimate šivalnega stroja, bo za preproste igrače dovolj tudi šivanka z nitjo. Navodila in ideje pa dobite na www.softiemaking.com.
Prav tako lahko iz blaga izdelate ročno lutko, ki jo zašijete tako, da pustite prostor za roko, ki potem “nosi” glavo vaših likov. Našijte ji gumbke za oko in košček upognjenega blaga za nasmešek, pa bo polna hiša smeha.
Med odpravlja akne, vlaži in mehča kožo, ščiti pred sončnimi žarki, ohranja mladostni videz in skrbi za sijoče lase. Med je popolnoma naravna ”čudežna” sestavina številnih kozmetičnih izdelkov, ki ji je vse do danes uspelo ohraniti veliko prednost pred tekmeci.
Med je zagotovo eden najbolj učinkovitih in zato tudi najbolj pogostih dodatkov v kozmetiki. Deluje antibakterijsko, pospešuje vpijanje in ohranjanje vlage, vsebuje antioksidante. Koža ga lahko in hitro vpija. Mišične sloje hrani z glikogenom, higroskopnost pa mu omogoča, da vpija kožne izločke. Težko bi našli kvalitetno kozmetično znamko, ki nima svoje medene linije. Razkuževalni in negovalni učinek medu je splošno znan in znanstveno dokazan, kot naraven proizvod pa med nima stranskih učinkov, kot jih imajo nekatere umetne sestavine. Med in izdelki iz medu se uporabljajo kot pripomočki za nego lepote las, ustnic, kože obraza in telesa ter rok. Mleko za telo, ki vsebuje med, pomaga pri regeneraciji celic. Losjoni za telo na bazi medu so odlični zaradi svojih izjemnih vlažilnih lastnosti. Geli za tuširanje z medom so zanimivi po zaslugi privlačnega medenega vonja, odlični pa so tudi zato, ker naredijo kožo bolj mehko. Med v šamponu ali balzamu za lase prodre globoko v lasne folikle, ki jih očisti in nahrani. Po uporabi so lasje obnovljeni in sijoči. Šampon in balzam za lase na bazi medu sta primerna za vse tipe las. Krema za okoli oči na bazi medu je primerna tudi za zelo občutljivo kožo. Kožo navlaži, zaščiti pred zunanjimi vplivi in neguje. Zaradi razkuževalnega učinka so medeni izdelki odlični za področje okoli oči. Med kot sestavina obraznih mask je primeren za pomoč pri rasti in obnavljanju celic. Koža je po uporabi bolj sveža in mladostna. Zelo dobro se obnese tudi v kremah za roke. Kožo rok zaščiti, obnovi in navlaži.
Čudovitih učinkov, ki jih ima med na žensko lepoto, so se zavedali že v antičnih časih. Med drugim ga je uporabljala tudi egipčanska kraljica Kleopatra. Neronova žena Popeja, ki je bila znana po nečimrnosti (za njeno lepoto je skrbelo več kot sto sužnjev), je med, raztopljen v mleku, uporabljala kot losjon za obraz. Popejinemu zgledu so sledile številne ugledne Rimljanke. Medene maske so v zgodovini uporabljale mnoge znane lepotice, med njimi tudi ljubica kralja Ludvika XV. Madame du Barry.
Velika prednost medu je, da je učinkuje brez posebne predelave. Zaradi tega je izjemno priljubljena sestavina domače kozmetike. Z nekaj žlicami medu in še kakšno sestavino, ki jo imamo v hladilniku lahko v trenutku pripravimo učinkovit negovalni izdelek. Masko za lepši ten boste dobili, če boste v mešalniku zmešali žlico medu in eno olupljeno ter naribano jabolko. Razporedite mešanico po obrazu in pustite delovati 15 minut, nato pa sperite s toplo vodo. Kadar želite navlažiti kožo obraza, zmešajte 2 žlici medu z 2 žlicama toplega mleka ter nanesite zmes na obraz in vrat. Pustite delovati 10 minut, nato dobro sperite s toplo vodo. Čarobne trenutke, ki bodo hkrati krepčilno delovali na kožne celice, vam bo priskrbela medena kopel. Pripravite jo tako, da v polno kad tople vode zlijete 1,5 dcl medu in dobro premešate. Za bleščeče lase raztopite 1 žlico medu v 4 dcl tople vode. Pripravek polijte po laseh po šamponiranju in ga ne izperite.
Učinkovito sredstvo proti gubam
50 g olivnega olja
50 g bele gline
50 g medu
Temeljito zmešajte sestavine in pustite stati 1 uro. Masko nanesite na obraz in pustite delovati 20 minut. Postopek ponavljajte enkrat tedensko.
Maska za suho kožo
1 žlica medu
1 rumenjak
1 žlička mandljevega olja
1 žlica cvetnega prahu
Sestavine zmešajte in nanesite zmes na obraz in vrat. Pustite delovati 20 minut, nato izperite s toplo vodo.
Maska za nečisto kožo
1 žlička medu
1 rumenjak
1 žlička dobro zdrobljene ovsene moke
1 žlička jogurta
3 kapljice glicerina
4 kapljice limoninega soka
Zmešajte sestavine. Nanesite masko na obraz in pustite delovati 1 uro. Nato kožo dobro sperite s toplo vodo. Namažite obraz z vlažilno kremo.
