Kaj je naravna hrana za človeka?

    Če bi vprašali najrazličnejše poznavalce prehranjevanja, dietetologe, nutricioniste, kuharske mojstre, zdravnike, zdravilce, bi zagotovo dobili zelo raznolike odgovore na zastavljeno vprašanje. Ob iskanju pravega odgovora se tudi vsakemu posamezniku zagotovo porajajo številna podvprašanja. Nemalo ljudi v zadnjem času išče odgovore na predavanjih ali v najrazličnejši literaturi. Tudi sama sem med njimi. A sem po vsej tej odisejadi pred kratkim ugotovila, da je odgovor tako zelo preprost, da je skoraj banalen. Vendar pojdimo po vrsti in razmišljajmo skupaj.


    Kje lahko za začetek potegnemo mejo med naravno in umetno hrano? Ali je naravna hrana za človeka le presna hrana? Ali bi med naravno hrano, ki je še vedno dovolj kakovostna, lahko uvrstili tudi hrano, pri kateri so bile uporabljene različne tehnike priprave, kot je procesiranje (mletje, mešanje z aparati) ali temperaturna obdelava do 45 stopinj (sušena ali dehidrirana, kot ji rečemo)? Ali je naravna hrana tista, ki je dodatno soljena? Ali je uporaba gojenih rastlin v prehrani naravna? Ali je naravna hrana le divja hrana oz. hrana, ki jo najdemo v naravi kot samoniklo? Ali je uporaba ognja pri pripravi hrane naravna? Ali je mesna hrana za človeka naravna? Toliko vprašanj in prav vsa so pomembna.

    Nakupovanje hrane
    Ob nakupu hrane pazimo, da je hrana lokalnega izvora.

    Hrana je življenje

    Sama se najprej strinjam s trditvijo, da je hrana življenje in življenje se ne sme oddaljiti od narave. Hrana nam mora predstavljati gorivo za življenje, namesto da živimo zato, da jemo. Prva pomembna stvar je, da smo izobraženi vsaj o tem, kakšna hrana nam je danes ponujena, od kod prihaja, kako je bila pridelana, obdelana in katere sestavine vsebuje. Če si hrano pridelujemo sami, kot so to počeli naši dedki in babice ter pradedki in prababice, potem svojo hrano vsekakor poznamo. Lastna pridelava nas celo spodbuja k fizični aktivnosti in nam ponuja uživanje hrane, ki uspeva v našem lokalnem okolju, na čim bolj naraven način. Dokaz, da je takšna hrana najbolj ustrezna, nam kaže tudi častitljiva starost naši starih staršev, saj jih je velika večina dočakala tudi do sto let, čeprav so morda drugo polovico svojega življenja zaužili tudi kaj sodobnega industrijskega.

    Če pa hrano kupujemo, je pomembno, da se podučimo, kaj se danes dogaja v prehranski proizvodnji. O sodobni pridelavi hrane so na voljo že številni dokumentarni filmi, ki so večinoma nastali na pobudo neodvisnih raziskovalcev. Zanimivo, da industrija ni zainteresirana, da bi javnosti predstavila način svoje proizvodnje, temveč nam prek oglasov prikazuje pravljične slike popolne narave in njenih proizvodov.

    Ko dobimo vpogled v realno situacijo, potem ostane le še eno vprašanje: kako perfekcionistični smo. Moja izkušnja kaže, da se skladno s tem zadeve lotimo oziroma si na podlagi tega izberemo svojo dogmo, ki se je potem držimo. To pomeni, da poiščemo argumente, ki potrjujejo in krepijo naše prepričanje.

    Presna hrana

    Sedaj je vse bolj priljubljena presna hrana, ki vključuje sveže sadje, zelenjavo, semena, oreščke, kaljena žita in morsko zelenjavo. Vključuje lahko tudi surove sire in druge mlečne izdelke, surova jajca, v obliki presnih majonez in nekatere živalske izdelke. Ta prehrana je odlična, če jo uživamo v pravem razmerju in čim manj obdelano. Vendar takšna hrana ne bi zadovoljila brbončic večine, saj so od zdaj že večdesetletnega uživanja industrijske in več stoletnega uživanja kuhane hrane nekoliko omamljene. Zato so se v presni kuhinji pojavile številne jedi, ki so obdelane najprej z mešalniki, nato pa še toplotno obdelane v sušilniku do največ 45 stopinj ter predvsem vsebujejo ogromne količine mastnih oreščkov in semen. Na ta način lahko dobimo skoraj vse presne vzporednice jedi, kot jih poznamo v kuhanem svetu, od presne pice, lasanje, tortilj, palačink, presnih namazov, krekerjev itd., ki pa vse temeljijo na oreščkih ali semenih. Tu so seveda še več kot odlične in zdrave presne sladice, od presnih sladoledov, piškotov, tort, rulad, kroglic, čokolad, pralin, krem in podobno. Čeprav so bolj zdrave od klasičnih, to še ne pomeni, da so lahko vsak dan na jedilniku. Na presnaumetnost.si se nekaj teh spretnosti lahko naučite tudi vi.

    Prav tako to ne pomeni, da živa hrana ni ustrezna ali zdrava. Vsekakor je najboljša izbira, a če uživamo res pretežno sadje in zelenjavo, s poudarkom na večjih količinah zelenja. Kar najlažje dosežemo s sočenjem zelenja in druge zelenjave ter pridnim pitjem takšnih sokov (ki niso vedno najbolj všečni). Slabost, ki se pokaže pri takšnem prehranjevanju in pogosto prepreči, da bi ob njem vztrajali vse življenje, je dolgotrajna in zamudna priprava, še posebej za gospodinjo, ki skrbi za prehrano vse družine (vključno z otroki). Poleg tega je vprašanje, kakšen je naš način življenja. Redna služba in življenje v mestu vsekakor zadevo še otežijo. Če pa v naši presni prehrani začnejo prevladovati oreščki in semena ter po možnosti še veliko presnih sladic, se lahko zgodi, da nam bo začelo primanjkovati ključnih hranilnih snovi. Skratka, živeti izključno na presni hrani je mogoče, a moramo postati mali prehranski znanstveniki in predvsem zelo iznajdljivi ter disciplinirani.

    Nekateri argumenti v prid presni hrani sicer pravijo, da je takšna prehrana naša najbolj naravna možnost, saj se je človek prehranjeval z njo več milijonov let, ker mu jo je narava ponujala ves čas. Po drugi strani pa vemo, da človek ne bi preživel ledene dobe, če si ne bi pomagal z ognjem in toplotno obdelavo hrane. Pogosto naletimo tudi na argumente, ki navajajo prehrano živali, ki prav tako jedo tudi samo surovo hrano. A če pogledam naš način življenja, težko rečem, da je primerljiv z načinom življenja živali, ki imajo za sproščeno prežvekovanje na travi na voljo ves dan, medtem ko mi hitimo od ene obveznosti k drugi. Vseeno poudarjam, da je živa hrana najboljša možnost, vendar vse bolj razmišljam, da morda ni edina opcija, ki zagotavlja zdravo, srečno življenje. Kar je najverjetneje cilj nas vseh.

    Presna hrana

    Veliko različnih možnosti

    Polnovredna ekološka hrana bi po mojem mnenju vsebovala ekološka živila, kot so polnovredna žita, stročnice, sadje, zelenjava, oreščki, semena, mlečni izdelki, jajca in meso naravno hranjenih in svobodnih živali. Tudi ta prehrana je v svojem bistvu naravna, saj iz prakse lahko vidimo, da so ob takšni hrani številne naše prababice in pradedki dočakali častitljivo starost, pogosto tudi do sto let ali čez. Ne nazadnje takšna hrana, če vključuje domače lokalne sestavine, predstavlja našo tradicijo v prehrani.

    Masanobu Fukuoka v svoji knjigi Revolucija slamne bilke piše, da se je na Japonskem pojavil izraz makrobiotika, ki temelji na teoriji dualnosti (yin-yang konceptu) in nekako predstavlja hranjenje s polnovrednimi žiti in zelenjavo. Vendar bi bil morda to preveč zreduciran in poenostavljen pomen naravne hrane, čeprav ji lahko brez težav priznamo njeno naravnost.

    Vegetarijansko prehrano bi ocenila kot še najbolj pomanjkljivo, saj po svoji definiciji izključuje predvsem uživanje mesa in mesnih izdelkov. Neredko ta živila nadomestijo ogljikovi hidrati, med katerimi pogosto prevladujejo nekakovostni preprosti sladkorji. Zato je brez malo širšega znanja o prehranjevanju lahko tak način prehrane prav tako pomanjkljiv in poenostavljen. Seveda v primeru, da se za takšno prehranjevanje odločimo z razumom, namesto s posluhom do svojega telesa.

    V zadnjem času pa je zelo priljubljena tudi veganska prehrana, ki je zelo stroga, saj zožuje izbor primernih živil izključno na sadje, zelenjavo, semena, oreščke, morsko zelenjavo ter kaljena žita (nekateri sicer odsvetujejo tudi ta). Res so vsa navedena živila zelo zdrava, vendar je pomembno, v kakšnem razmerju jih uživamo. Pri takšni prehrani je toliko bolj pomembno, da zaužijemo velike količine klorofila v obliki svežih zelenjavnih sokov, gostih kašastih sokov, solat in podobno, saj ena zelena solata najverjetneje na dolgi rok ni dovolj. Seveda moramo biti dosledni in to pridno početi praktično vsak dan. Če smo si pripravljeni vsak dan priskrbeti vsaj eno zvrhano goro zelenja (za eno osebo) in jo oprati ter ustrezno vključiti v prehrano, potem smo našemu telesu priskrbeli najbolj optimalno hrano. V praksi je to najverjetneje za veliko večino malo težje izvedljivo, kar je verjetno tudi razlog, da sama ne poznam veliko ljudi, ki so s takšno prehrano uspeli na dolgi rok.

    Lokalna hrana

    Od prvobitne do lokalne

    Če štejemo, da je uporaba ognja pridobljena v prvobitnih časih, potem bi lahko tudi tako pripravljeno hrano (prvobitno hrano) smatrali kot popolnoma naravno. Prvobitna ljudstva so namreč ogenj sprejela kot naravno modrost, ki jo je darovalo nebo.

    Jezusova dieta je v številni literaturi predstavljena kot primer zdravega prehranjevanja, ki prinaša dobro počutje in dolgo življenje. Ta dieta temelji na uživanju živil, ki jih je užival Jezus: veliko sadja, zelenjave, polnovredne žitarice in različne vrste rib, lečo, čičeriko. Na njegovem jedilniku pa ni bilo živalskih maščob, zato se maščobe vnese z oljčnim oljem. Prednost pred mesom je dajal ribam, saj naj bi ribe in kruh užival vsak dan. Namesto sladic ta dieta priporoča uživanje malih porcij in sadja. Odsvetuje pa uživanje visokokalorične in mastne hrane, še posebno jedi z nasičenimi maščobami in industrijsko predelane hrane. Svetuje obvezen zajtrk, kosilo kot glavni obrok dneva, zgodnjo in lahko večerjo ter sadje namesto sladic in prigrizkov. Poleg tega poudarja pomen telesne aktivnosti.

    Pisali smo že tudi o lokalni hrani, ki se pojavlja v določeni sezoni, zato je njena hranilna vrednost maksimalna in ima pozitiven vpliv na telo. Sveža sezonska hrana je polna antioksidantov, ki našemu telesu zelo koristijo, saj lovijo proste radikale in omogočajo našo dolgoživost oz. da ostanemo čim dlje mladi. Sezonska in lokalna hrana je tudi bolj okusna. Takšna hrana ima namreč možnost do konca dozoreti v naravi, saj je odtrgana zadnji trenutek, ko je ravno prav zrela, zato je tudi najbolj sveža. Z uživanjem lokalne sezonske hrane se bolj povežemo z naravnimi ritmi, ki nas prebudijo, da se začnemo zavedati in ceniti lepoto narave, ki nas obdaja.

    [pull_quote_center]Ljudje smo naredili največji odmik od naravne hrane, ko smo sprejeli rafinirano industrijsko hrano. S tem smo se podali na pot samouničenja, saj takšna hrana nima argumenta, da bi bila človeku prijazna.[/pull_quote_center]

    Raznolikost doktrin

    To je le nekaj zanimivih naravnih prehranskih možnosti. Zagotovo pa jih obstaja še več. Iz tega lahko vidimo, da določene doktrine včasih tudi izpodbijajo ena drugo, pa vendar ima vsaka svoje zelo tehtne argumente, ki jo opravičujejo. Zato se je nesmiselno slepo oprijemati izključno ene doktrine in se po njej prehranjevati. Dodatna slabost je, če naredimo drastično spremembo čez noč, saj je vsaka sprememba šok za telo, pa čeprav gre za spremembo na bolje. Poleg tega je nenaravno, da spreminjamo svojo prehrano glede na doktrino, to pomeni z razumom ali prepričanjem, namesto da bi prisluhnili svojemu telesu, ki najbolje ve, kaj od zdravih možnosti zares potrebuje. V takšnem primeru lahko svoje telo prikrajšamo za pomembne hranilne snovi, ki jih potrebuje in ve, kje bi jih lahko dobilo.

    Če smo se do zdaj prehranjevali nezdravo, pa potem začnemo na svoj jedilnik postopoma dodajati bolj zdrave izbire (tu je morda koristno malo predhodnega znanja, ki sem ga prej omenjala) ter se poslušamo in tudi uslišimo, potem bo naše telo zagotovo vse bolj prehajalo na zdrav način prehranjevanja. A o tem v katerem od prihodnjih člankov. Najbolj optimalna hrana je uravnovešena, zmerna, domača hrana, ki je v svoji čim bolj prvotni obliki in neobdelana ter raste v naši čim bližji okolici.

    Ljudje smo naredili največji odmik od naravne hrane, ko smo sprejeli rafinirano industrijsko hrano. S tem smo se podali na pot samouničenja, saj takšna hrana nima argumenta, da bi bila človeku prijazna. Celo nasprotno – ima vse argumente, ki kažejo, da je v sodobni družbi vse več sodobnih civilizacijskih bolezni. Sodobno civilizacijo pa vse manj odlikuje naravnost na najrazličnejših področjih življenja.

    Zanimiva definicija naravne hrane, ki sem jo zasledila pri omenjenem japonskem avtorju Fukuoki, se glasi, da če nekdo postane naravna oseba, lahko jé, kar želi. Ko mu ni več cilj jesti le okusno hrano, lahko občuti okus vsega, kar je. Lahko postavimo na mizo preproste naravne jedi, a le malo jih je, ki lahko resnično uživajo v takšni pojedini.

    Naravna hrana

    Pravi izbor

    Naravna hrana je torej način hranjenja, v katerem so živila čim bolj divjerasla ali vsaj pridelana v skladu z načeli sonaravnega kmetovanja, v primeru živalske hrane pa vsaj ulovljene z naravnimi metodami in s čisto zavestjo. Pri naravnem prehranjevanju pa tudi nimamo potrebe po veliki obdelavi živil ter nismo obremenjeni s posameznimi prehranskimi doktrinami, temveč smo povezani s svojim telesom, ki nas vodi. Na ekologicen.si boste našli številne nasvete, ki vam bodo v pomoč.

    Kot meni Fukuoka, so rastline, ki so se razvijale tisoče in tisoče let in si delile prebivališče s človeškimi bitji, naravni pojav, ki so ga ohranili ozaveščeni poljedelci, in jih lahko upravičeno imenujemo naravna hrana. Težko pa to rečemo za na hitro spremenjene vrste rastlin, ki se niso razvijale v naravnih okoliščinah, temveč jih je razvila kmetijska znanost, ki se je oddaljila od narave. Podobno velja za masovno gojene ribe in ostale domače živali. Poljedelstvo, ribištvo, vzgoja domačih živali, vsakodnevna stvarnost hrane odseva duhovno življenje ljudi. To obstaja in zato se mora zediniti z naravo. Izvori hrane na zemlji so neomejeni. Če bomo ljudje znali prihajati do hrane s to zavestjo, bo naravna hrana za nas vedno na voljo.

    Raziskave življenja in prehranjevanja stoletnikov kažejo, da je vsem večinoma skupno to, da so jedli zmerno, zdravo (ne izključno presno hrano), preprosto lokalno hrano, so se veliko gibali, živeli bogato socialno življenje v okolju, kjer praktično niso bili pod stresom ter so razmišljali zelo pozitivno in optimistično. Nikakor razmišljanje o hrani ni bila njihova glavna briga.

    Ključni elementi, po katerih lahko hrano opredelimo kot naravno, so:

    • geografska lokacija
    • dostopnost v določenem času
    • način pridelave
    • način priprave
    Povejte svoje mnenje - kometirajte

    Ne zamudite zanimivih vsebin:

    3 KOMENTARJI

    1. Za mene je naravno tisto kar je lokalno in pridelano in predelano brez kemije.
      Ubijanje živali. Ko maček ulovi miš, se z njo “igra” in ji na koncu zlomi hrbtenjačo, to je verjetno naravno ubijanje? Kaj pa pes ulovi mačko? Kaj pa ko iz nafte izdelujejo materiale tudi za modne čevlje in pri tem zastrupljajo cele pokrajine? Pardon to je v Aziji, potem je OK.

    2. No, pa naj novinarka razloži, kaj je ‘naravno’; ta beseda postaja floskula in izgublja pomen ravno zaradi ohlapne uporabe. Kako naj bi zgledalo naravno ubijanje živali? Podobno kot se pojavljajo floskule o ‘humanem’ prekinjanju življenj živali, na katere ljudje gledajo zgolj kot na meso, da se izognejo črvu dvoma o svoji prehranjevalski tradiciji. Jaz smatram naravno kot popolno etičnost pri izbiri, kaj jesti, kar v članku ni dovolj poudarjeno oz. je prav grobo prezrto. Ne bi mogli dejati, da telesu koristi tisto, kar um označi, da je etična in ‘naravna’ izbira? Naraven človek je v prvi vrsti etičen in narave ne smatra kot ‘okolice’ središča, ki je on sam, temveč živi z njo v sožitju (etična drža se pa kaže tudi v najmanjših detajlih: kot sama hodim v tej zimi in snegu v veganskih čevljih, ki so skoraj razpadli in prepuščajo vodo, pa vendar ne bom kupila drugih, dokler ne najdem ustreznih neusnjenih, kar je ogromen izziv) pa brez njuejdžovskih in novodobnih ‘eko’, ‘bio’ profitkarskih ideologij odzadaj, ki so nujno površinske in rastlinojedstvu povzročajo več škode kot koristi. Mislim pa, da so stoletniki prej izjema kot pravilo, naši stari starši so v večini vendarle umirali mlajši, saj si niso umetno podaljševali življenja s farmacevtskimi hudičevimi pripravki.

    Comments are closed.