Violeta Tomič je izjemna igralka, ki je trenutno polno zaposlena. Je močna ženska, brez dlake na jeziku, ki obožuje zemljo, naravo in vse kar nam dajeta. A kljub temu verjame v zmernost in je proti vsakršnemu pretiravanju. Sama najraje posluša svoje telo in jé tisto, kar ji telo priporoča. Kapitalizem pa sovraži in za vse tiste, ki ne spoštujejo bi uvedla visoke kazni. Prav nič nismo bili presenečeni, ko je na naše srečanje prišla s svojim ljubkim psom Budo, za katerega pravi, da jo je rešil vsaj toliko kot je ona njega.
Čisto odkrito povedano nam zaupajte, kdaj ste se vi začeli ravnati po načelih, ki so do okolja bolj prijazna?
Violeta Tomič: Ne vem,kdaj točno. Zgodilo se je počasi,spontano. Tako, kot sem zorela kot osebnost,tako se je vse bolj kristaliziral tudi moj odnos do narave, družbe, živali, rastlin … Skozi ukvarjanje z duhovnostjo pa tako in tako ne moreš živeti drugače, kot pa okolju prijazno.
Se je zgodila kakšna določena situacija, da ste začeli drugače razmišljati?
Kot sem že povedala,se je moj odnos razvijal počasi, a neizogibno. Ves čas me je zanimalo delo na zemlji, rada sem gledala, kako iz semen požene plod in ko sem začela vrtnariti, sem se včlanila v biodinamično društvo Ajda. Tam sem spoznala Steinerjeva načela in zemeljske ter nebesne cikluse.
»Vsak dan sem, ne glede na vreme uro ali dve zunaj, v naravi. Buda je kot del mene in ne predstavljam si življenja brez njega.«
Kot velika ljubiteljica hrane in kuhanja ste najbrž tudi previdni pri izbiri hrane za svoje kosilo. Kje nakupujete, na kaj ste pozorni?
Zelo rada improviziram, tako v življenju, kot pri kuhanju. Vodi me intuicija in vedno jemo tisto, kar si tisti trenutek zaželim, kar me pokliče. Najraje imam takoimenovano »divjo hrano«, ki si jo naberem na sprehodih z mojim Budo. Tako na jedilniku nikoli ne manjka sezonskih darov narave, kot so čemaž, regrat, trobentice, rman, gobe, poganjki, divji špargelj, čaji,… Imam tudi velik vrt, za katerega skrbi moja mama. Tam pridelamo večino zelenjave,ki jo potrebujemo. Kupujem pa tudi na tržnici, v trgovini, kjerkoli, kjer utegnem. Verjamem v ravnovesje med zdravo in manj zdravo hrano. Človek mora biti prilagojen okolju,v katerem biva in se ne sme truditi za pretirano sterilno prehrano.
Kaj najraje jeste?
Prehranjujem se različno, odvisno od sezone in potreb mojega telesa. Včasih se bašem z mastno hrano, včasih sem samo na žitaricah, včasih na koprivah in špargljih. Obožujem ribe. Poleti jem v glavnem zelenjavo in ribe. Zanimivo pa je,da sadja sploh ne prenesem. Tudi silim se ne več z njim.
»Mogoče nas bo enkrat naša ljuba Zemlja imela poln kufer, pa nas bo zmetala s sebe kot nadležne bolhe!«
Ste velika ljubiteljica mesa ali prisegate na zelenjavo?
Nisem ravno velika ljubiteljica mesa, pa niti vegetarijanka nisem. V našem podnebju se je težko izogniti kakšnemu mesnemu obroku. Jem ga sicer zelo redko, raje imam ribe, testenine in zelenjavo.
Zelo radi imate tudi živali, ste bolj nagnjeni k mačkam ali psom?
Z živalmi je kot z otroci. Vedno,v vsakem obdobju so najlepši. Najprej sem imela papigo Sivega Jakoba po imenu Klodovik. Takrat se mi je zdelo,da je to najbolj primerna žival zame. Potem sem, predvsem po zaslugi hčerke, ki je od rojstva nora na mačke, našla muco Kepo. To je bilo zame popolno odkritje, saj me tuje mačke niso ravno privlačile. Zdaj imam že četrto leto svojega pasjega posvojenca Budo. To pa presega vse odnose, ki sem jih poznala doslej.
Kako skrbite za svoje ljubljenčke? Verjamete, da tudi oni skrbijo za vas (in s sprehodi tudi za vašo kondicijo)?
Tako je. Ne samo,da sem jaz rešila Budo iz zavetišča,tudi on je rešil mene. Vsak dan sem, ne glede na vreme uro ali dve zunaj, v naravi. Buda je kot del mene in ne predstavljam si življenja brez njega. Sprehajava se, enkrat na mesec greva k pasjemu frizerju, saj tako ogromnega psa ne morem kopat doma, za vsako prasko in drisko takoj reagiram, saj je zelo občutljiv kuža in hud alergik, redno hodiva k veterinarju, če pa sem daleč od doma, dobi varuško. Za muco Kepo pa ravno tako ljubeče skrbi moja Petra.
Katera veja skrbi za planet je po vašem mnenju najmanj v ospredju in bi si zaslužila več pozornosti?
Največ skrbi bi morali posvečati zdravi, pitni vodi. Brez vode ni življenja! Bojim se, da bo največji boj na planetu ravno za pitno vodo. Morali bi razvijati sisteme za čiščenje in filtriranje onesnažene vode, kajti to je neizbežno in nas ne bi smelo presenetiti!
Kako še skrbite za svoje zdravje? Ste morda odkrili kakšno superživilo, ki vam odgovarja ali pa vam je spremenilo življenje?
Za zdravje skrbim tako, da sem opustila vse slabe razvade. Alkohol pijem le občasno, cigarete pa mi smrdijo že na daleč! Superživila dokaj slabo prenašam, stevia, ki je nadomestek za sladkor, mi ni všeč, slavna in čudežna maca pa mi povzroča želodčne krče. Jem pač tisto, kar mi zadiši in to je edini recept. Mislim, da smo šli predaleč v izmišljevanju zdrave hrane, naše babice so bile veliko bolj zdrave, ob svežem zraku in hrani brez pesticidov, brez prehranskih »čudežnih« dodatkov. Sicer se metabolizem z leti spreminja in ne prenese več vsega, kar je nekoč, ampak če poslušaš, kaj ti sporoča, mu ne moreš škoditi.
Kaj obvezno vsak dan naredite zase?
Vsak dan grem na dolg sprehod – to je zame in za Budo. Pa božam ga, to me pomirja in osreči. Kaj še??? Ne vem, samo zase ne počnem ničesar. Rada kuham, ampak sem vesela, če so okrog mene veseli jedci. Vesela sem, če vsak dan lahko delam, da imam vaje, predstave. To me fizično in duhovno napolni.
Kaj bi morali narediti, da bi se vest o ekološkem načinu življenja in prijaznosti do okolja razširila med več ljudi?
Ekološko vzgojo bi morali uvesti že v osnovne šole, ampak ne kot predmet, ki je obvezen in ga ne marajo, ampak kot vzgojo duha mladega človeka. Privzgojiti bi jim morali sočutje in ljubezen do vsega, kar nas obdaja, ne pa jih vzgajati v tekmovalnosti in izkoriščanju šibkejših, pa naj so to ljudje, živali ali rastline!
Violeta in Buda rada nabirata gobe …
Bi rekli, da spadate tudi med ljudi, ki so previdni v kapitalističnem potrošništvu? Raje kupujete dražje in bolj kvalitetno (in tudi naravno)?
Kapitalizem sovražim in nisem ravno velik potrošnik. Tudi moda zdrave hrane me ne zagrabi. Ravno tako se ne obremenjujem, kakšne znamke so oblačila, ki jih nosim. Vsega je preveč, proizvajajo slabe izdelke, ki se kvarijo takoj, ko jim poteče rok garancije, vsa ta tehnična roba strašansko obremenjuje okolje! Gabi se mi, da je nekaterim profit pomembnejši od ljudi, okolja. Police so polne hrane, ki jim zaradi prevelikih količin poteče rok. Koliko živali umre zastonj!? Če ne bi bila naša družba tako požrešna, bi bilo veliko manj trpljenja.
Kaj bi rekli ljudem, ki menijo, da čistoča planeta (še) ni njegova skrb?
Takim ljudem ne bi rekla nič, nabila bi jim takšne kazni, da bi dojeli, da skrbi njihovo denarnico! To je edini jezik, ki ga žal nekateri razumejo. Nihče nima pravice drugim odvzeti edinega življenjskega prostora. Kdo si lahko lasti naš planet? Bil je veliko pred nami in obstajal bo tudi, ko nikogar od nas ne bo več, niti prijaznih, niti pohlepnih. Mogoče nas bo enkrat naša ljuba Zemlja imela poln kufer, pa nas bo zmetala s sebe kot nadležne bolhe!
Petra Žigon, Foto: Peter Irman, osebni arhiv Violete Tomič
Zapeljiva polenta z brokolijem in pečenimi paradižniki najprej zapelje naše oči in potem še naš okus. Ne moremo si pomagati, recept moramo zaupati še našim prijateljem. Tisti, ki uživajo mleko, jed potresejo še z parmezanom, ki ga z lupilcem za krompir narežemo na oblance.
Čičeriko lahko tudi popražimo in ponudimo kot sladico ali prilogo.
skodelica čičerke
3 skodelice belega kisa
oljčno olje
morska sol
Najprej čičerko namočite čez noč, naslednji dan pa kuhajte kako uro. Kuhano in ohlajeno čičerko nato stresite v bel kis in jo zavrite z malo soli, nato pa odstavite z ognja in pustite, da se v pol ure ohladi. Potem pa imate dve možnosti. Lahko jo odcedite in popražite v voku na malce oljčnega olja, lahko pa položite na papir za peko in pokapljate z oljčnim oljem ter potresete z malce soli in potisnete v pečico, segreto na 200 °C. Ne pozabite, da je vaš cilj pripraviti zlatorumene čičerke, ne črnih. Lahko jih uživate kot slasten prigrizek ali pa celo kot prilogo h glavni jedi.
Številnim mamam (in tetam, babicam, botricam …) je nakupovanje čudovito lepih oblačilc za dojenčke in otroke prav poseben užitek. Priznam, tudi sama sem bila med njimi, dokler nisem ugotovila, koliko naravnih virov je za to porabljenih, koliko strupov spuščenih v okolje in koliko delavcev izkoriščanih za oblačila, ki jih malčki za povrh vsega prerastejo s svetlobno hitrostjo.
Čeprav je bil ta prispevek pisan z mislijo na starše novorojenčkov, dojenčkov in malčkov, pa pravzaprav lahko nagovori prav vsakega od nas. Kratek pregled stanja tekstilne industrije po svetu razkrije zaskrbljujoče stanje, ki se ga verjetno mnogi med nami ne zavedajo. Raziskave so pokazale, da so dojenčki izpostavljeni škodljivim kemičnim učinkovinam že v maternici, po rojstvu pa se izpostavljenost še pomnoži, pri čemer žal zelo malo vemo o dolgoročnih škodljivih vplivih tovrstne izpostavljenosti toksinom iz okolja.
Tisto, kar je v stiku z našo kožo, naj ne vsebuje kemikalij in naj bo čim bolj naravno.
Bombaž – najbolj naravna tkanina?
Začnimo z nekaj preprostimi dejstvi. Za gojenje bombaža, ki predstavlja približno dva odstotka in pol svetovnih obdelovalnih površin, porabijo kar 25 % svetovne porabe pesticidov in 10 % svetovne porabe insekticidov. Oziroma če povemo malo drugače – če majica, ki jo imate na sebi, ni iz organskega bombaža, so zanjo porabili približno 150 gramov pesticidov. Raziskave so sicer pokazale, da v tkaninah ni pesticidov ali pa se pojavijo v izjemno majhnih sledovih, ostajajo pa v bombažnih polnilih, ki jih uporabljajo za blazine, ležišča in prešite odeje. V tkaninah pa ostajajo številna druga agresivna kemična sredstva, ki jih lahko uporabljajo pri beljenju, barvanju, krašenju in drugi obdelavi tkanin. Na seznamu so na primer čistilna sredstva na osnovi nafte, mehčalci, sredstva za poživljanje barv, težke kovine, pršila za negorljivost in impregnacijo, formaldehid, da se oblačila manj mečkajo, in amonijak, ki prepreči krčenje materiala. Veliko teh snovi se izpere iz tkanin šele po številnih pranjih, nekatere pa tudi ostanejo.
Vpliv vseh teh strupenih snovi na okolje je prav katastrofalen. Ker pridelovalci na poljih ves čas sejejo isto vrsto rastlin, se škodljivci prilagodijo strupom. Zato morajo izumljati vse močnejše strupe, ki obenem odstranjujejo tudi naravne sovražnike teh škodljivcev in začaran krog je ustvarjen. Tako agresivno gojenje bombaža pustoši zemljo, ruši naravne ekosisteme, onesnažuje zrak in vodo ter neposredno zelo škodi zdravju ljudi, ki delajo na poljih in živijo v njihovi bližini.
Vsa nova oblačila je pred prvo uporabo res priporočljivo vsaj enkrat, še raje pa večkrat oprati, pri pranju pa uporabljati čim bolj naravne detergente in se ogibati mehčalcem, saj tako prihranite občutljivi koži še dodatno izpostavljenost agresivnim kemičnim sredstvom.
Druge možnosti
Čeprav je bombaž še vedno najbolj razširjena tkanina na tem planetu, pa so vse pogosteje na voljo tudi izdelki iz drugih tkanin, ki so naravi in človeku bolj prijazne. Med njimi izstopata predvsem bambus in konoplja, ki zahtevata bistveno manj porabljenih virov in strupenih sredstev pri obdelavi. Obe tkanini, bambus še posebej, sta izjemno mehki in dobro vpijata vlago. Blago iz konoplje je izjemno obstojno in se odlično meša tudi z drugimi tkaninami ter jim dodaja obstojnost, obenem pa zelo dobro uravnava temperaturo, kar pomeni, da vas pozimi greje in poleti hladi. Kljub temu da za svojo rast zahtevata malo ali nič pesticidov in insekticidov in porabita malo naravnih virov, pa velja tudi tu izbirati izdelke s certifikatom, saj v procesu predelave strupene snovi še vedno lahko igrajo veliko vlogo.
Ob zgornjih informacijah se zdijo umetni materiali, kot so flis, poliester in različne druge izpeljanke poliestra, skorajda boljša izbira, saj zanje ne potrebujemo pesticidov in insekticidov. Ker pa so te tkanine iz petrokemične industrije, torej derivati nafte, prav tako prispevajo h globalnemu onesnaževanju, obenem pa se tudi iz njih v zrak izločajo škodljivi plini. Zanimiva, čeprav morda pri nas še precej neznana možnost, pa je t. i. eko flis, narejen iz recikliranih plastenk. Kot zanimivost lahko povemo, da približno 150 jopic iz eko flisa prihrani en sodček nafte in kar pol tone strupenih izpustov v zrak.
Otrokom in okolju prijaznejše alternative
Gre seveda tudi drugače, prijaznejše do okolja in do uporabnikov. Najbolj varna in dolgoročno gledano varčna izbira so izdelki iz certificiranih organskih oziroma trajnostnih tkanin. Kratek pregled certifikatov pokaže, da imajo večinoma enake cilje: zaščititi okolje, pravice in zdravje delavcev v procesu pridelave in predelave ter zdravje in dobrobit uporabnikov. Pri tem izključujejo uporabo strupenih kemičnih sredstev, kot so pesticidi, agresivne barve in belila, zaščitna sredstva proti plesni ter uporabo gensko spremenjenih organizmov. Tudi organsko blago je izpostavljeno obdelavi s kemičnimi sredstvi, le da so uporabljeni kar najbolj okolju prijazni postopki in sredstva.
Vse pogosteje se pojavlja tudi koncept trajnostnih tkanin, pri čemer so cilji podobni kot pri organskih – čim boljše blago s čim manjšim škodljivim vplivom na okolje in uporabnike. Ena od najbolj opaznih razlik med organskim in trajnostnim pristopom pa je, da je slednji razširil krog delovanja tudi na ponovno uporabo in recikliranje izdelkov. Sem tako sodi tudi že omenjeni eko oziroma trajnostni flis.
Če majica, ki jo imate na sebi, ni iz organskega bombaža, so zanjo porabili približno 150 gramov pesticidov.
Certifikati
Pri nakupu organskih izdelkov velja nameniti pozornost predvsem temu, da so certificirana ter katero oznako nosijo. Različne agencije za certificiranje imajo namreč različne standarde. Nekatere preverjajo samo vsebnost škodljivih snovi v končnem izdelku, drugi preverjajo samo okoliščine, v katerih so bile rastline gojene, ne pa tudi procesa predelave, spet tretji preverjajo vse faze od gojenja surovin do končnega izdelka. Prav tako obstajajo različni standardi glede na količino vsebnosti organske tkanine. GOTS (Global organic textile standard) tako uporablja dva standarda, enega za izdelke iz 95 % ali več organskih vlaken in za izdelke iz 70 % ali več organskih vlaken, pri čemer lahko sintetična vlakna predstavljajo 10 % tkanine. V vsakem primeru pa je certifikat tisti, ki vam bo vsaj v osnovi povedal, da se odločate za boljšo alternativo.
Med najbolj znanimi in najbolj razširjenimi sta certifikata Oeko Tex in GOTS. Slednjega so ustanovili Organic Trade Associacion (ZDA), Soil Association (VB), International Association Natural textile industry ter JOCA (Japonska), da bi poenotili in razvili pregledne svetovne standarde. Vse pogostejša sta tudi trajnostna certifikata Cradle to cradle, SMART, ki poleg strogih okoljevarstvenih kriterijev upoštevata tudi socialne in ekonomske kriterije.
Kje se zatakne?
Organske tkanine so očitno boljša izbira. Zakaj torej niso naši otroci – in mi ter naši domovi – zaviti v izdelke iz naravnih, organskih materialov? Žal se tudi tu velikokrat ustavi pri cenah, ki so za izdelke iz organskih materialov praviloma višje. To je sicer razumljivo, saj je organska pridelava dražja, pri obdelavi in proizvodnji končnih izdelkov pa ceno višajo tudi spoštovanje načel pravične trgovine in trajnostnega podjetništva. Cene se zaradi ekonomije obsega sicer vztrajno nižajo, saj je povpraševanje po organskih izdelkih vse večje, vendar so razlike občutne, še toliko bolj pri izdelkih kot so otroška oblačila, ki so v uporabi zelo kratek čas.
Vendar je tu prihranek samo trenuten. Verjetno se vam je že zgodilo, da so se v novih oblačilih že po nekaj pranjih kar naenkrat pojavile majhne luknjice. Raziskave so pokazale, da začnejo vlakna pri klasičnem bombažu kazati znake poškodb že po desetih pranjih, medtem ko pri organskem brez težave prenesejo tudi več kot 100 pranj. Organske tkanine namreč zdržijo bistveno dlje, saj se vlakna v procesih predelave manj poškodujejo, ker niso izpostavljena grobim in izjemno agresivnim kemičnim sredstvom. Otroška oblačila tipično peremo zelo pogosto, obenem pa so pri malčkih izpostavljena tudi večjim obremenitvam, zato se znaki obrabe in poškodbe pojavijo še toliko hitreje.
Dober bombaž raste na drevesu!
Počasi se daleč pride
Koža novorojenčkov, dojenčkov in malčkov je tanjša in bolj prepustna kot koža odraslih in zato še toliko bolj izpostavljena vdoru in negativnim vplivom škodljivih snovi. Njihova koža enostavno vpija stvari, obenem pa je bolj občutljiva in manj odporna proti bakterijam in škodljivim snovem v okolju. Prav zato se velja poleg tradicionalno obdelanim tkaninam ogibati tudi izdelkom, ki vsebujejo nanotehnologijo, najsi gre za oblačila, obutev ali pa kozmetiko za dojenčke.
Izberite nekaj ključnih izdelkov, s katerimi bo vaš otrok pogosto in dolgo časa v tesnem stiku, in začnite z njimi. Dober začetek je lahko kakovostno ležišče iz organskih vlaken, prešite odeje ter posteljnina. Ker jih otroci ne prerastejo hitro, jih boste lahko uporabljali res dolgo časa, otroci pa bodo v neposrednem stiku z njo velik del dneva oz. noči. Dobra investicija, ki se hitro povrne, so tudi pralne pleničke iz organskih materialov. Bambus se tu odlično obnese, saj je izjemno vpojen in obenem zelo mehak. Posebno pozornost pa velja nameniti mehkim igračam iz blaga in »ninicam«. Tudi te namreč ostanejo dolgo z otrokom, obenem pa velikokrat potujejo v mala usteca, ko raziskujejo svet z vsemi svojimi čutili.
Vsa nova oblačila je pred prvo uporabo res priporočljivo vsaj enkrat, še raje pa večkrat oprati, pri pranju pa uporabljati čim bolj naravne detergente in se ogibati mehčalcem, saj tako prihranite občutljivi koži še dodatno izpostavljenost agresivnim kemičnim sredstvom.
Reduce-reuse-recycle:
Prikupna oblačila nevtralnih barv, ki jih lahko nosijo otroci obeh spolov, je včasih težko najti, a je vredno, še posebej v prvem letu dojenčkovega življenja, ko se zdi, da oblačilca prerastejo že času, ki ga porabimo, da jih oblečemo.
Rožnata oblačila se prav čudovito prebarvajo v modro ali zeleno barvo.
Naj oblačilca zakrožijo. Vse več mamic se neformalno povezuje in si medsebojno posoja oblačila za malčke, kar prispeva k ohranitvi okolja in manj obremenjenem družinskem proračunu. Poleg tega pa se s številnimi pranji izpirajo tudi škodljive sestavine v oblačilih.
Manj je več. Oblačila iz organskih tkanin so bolj vzdržljiva, zato jih lahko uporabljamo dlje – in za več otrok.
Raztrgana ali trajno zamazana oblačila niso nujno neuporabna, saj lahko luknjice in madeže enostavno prekrijete z našitki ali raznobarvnimi ostanki blaga.
Ko oblačila popolnoma odrabite, pa lahko svoj novi dom najdejo tudi tako, da jih podarite – v varne hiše, družinam, ki jih potrebujejo, ali pa jih odložite v najbližji dobrodelni organizaciji, ki bo poskrbela, da pridejo v roke družin, ki jih potrebujejo.
Ko se odločite ZA organsko, se odločite za:
manj strupenih snovi v zraku, vodi in zemlji ter posledično v rastlinah, živalih in ljudeh.
manjše onesnaževanje.
varnejše prihodnje generacije.
bogatejšo prst.
večjo biološko raznolikost.
Bianca Žvorc Morris, BeeZeeEcokid
Bianca Žvorc Morris o eko oblačilih
Bianca Žvorc Morris je lastnica znamke BeeZee EcoKid, dobitnice nagrade za najboljšo zeleno znamko ModePalast 2012 in nagrade za najbolj trajnostno podjetje v Evropski uniji
Pri nakupovanju oblačil za otroke bi bila sama pozorna na naslednje dejavnike:
Izogibala bi se divjim in živahnim barvam, saj se v njih zagotovo skriva kemija, čeprav to najmlajše najbolj privlači. Predlagam naravna ali barvila na vodni osnovi, ki se hitreje sperejo, vendar ne škodujejo zdravju, tudi če ni izdelek pran pred nošenjem oblačila. Bolj je pomembna zdravost materialov kot dizajn, zato naj mamice kupujejo premišljeno in ne impulzivno.
Izogibala bi se izdelkom večjih korporacij, ki masovno izdelujejo oblačila ter lahko »kupijo« oznako »ekološko« ali »organsko«, čeprav materiali to skoraj niso. Vedno svetujem, naj ljudje kupujejo v manjših trgovinah in podjetjih, po možnosti slovenske izdelke, in z globalnimi certifikati (npr. GOTS).
Lepo je dobiti izdelke, ki so FAIR TRADE, saj pomagamo pri spodbujanju pravične trgovine, kjer se ne izkorišča otroške delovne sile ali tretjega sveta. Izdelki tako nosijo tudi pozitivno energijo.
Otroci naj nosijo naravne materiale in ne poliestrov in podobnih umetnih tkanin. Naj prevladujejo bombaž, lan in konoplja. Afriški bombaž je sicer najkvalitetnejši bombaž, ker imajo najmanj pesticidov in kemikalij. Hkrati je tudi najdražji, a vsekakor vreden svoje cene. Naravni materiali se bolj mečkajo (ker ni pomoči kemije), vendar verjemite, to dojenčke ne moti,prav tako jih ne motijo sprane barve.
Bleščice, ki jih deklice tako rade nosijo, niso priporočljive, saj so pri teh okraskih vedno vpletena strupena lepila. Pozorni bodimo tudi na kovinske dele.
Mamice si naj pobliže ogledajo etiketo in ugotovijo, kje so bila oblačila izdelana. Oblačila, izdelana v Evropi, so najbolj priporočljiva. Kvalitetni izdelki pa prihajajo tudi iz ZDA, Japonske, Avstralije in Afrike (mora pa pisati Made in …).
Veliko ljudi sicer še vedno meni, da se za otroke ne splača kupovati tako dragih oblačil, ker jih takoj prerastejo. Vsem povem, da je prvo obdobje otroka najpomembnejše, saj je takrat njegova koža najbolj občutljiva, ranljiva ter deluje kot spužva, ki srka nevarne spojine vase ter dostavlja vse v krvni obtok. Prvi dve leti moramo v oblačila naših malčkov vložiti več, potem pa so že bolj odporni in se laže soočajo s strupi okrog nas. Predlagala bi finančen kompromis, da imajo ljudje polovico oblačil za otroke iz druge roke (ki jih dobijo zastonj in izjemno privarčujejo ter so že večkrat oprana), polovico pa ekoloških, naravno obarvanih oblačil, ki so dražja. Zagovarjam kvaliteto nad kvantiteto. Ker se veliko mamic tega že zaveda, je prav možno, da boste »podedovali« kakšno ekološko oblačilo. Poleg tega prosim, da ne pozabimo na posteljnino (vsaj naravni materiali, če že ne ekološko neoporečni) in igrače, tudi tukaj naj se starši izogibajo plastiki in čudnim materialom iz masivne proizvodnje.
Dojenček ne rabi dosti igrač in »stvari«, v tem obdobju mu je najpomembnejši stik s človekom (mamico) in čim več časa, preživetega v bližini družine. Toplo priporočam tudi nadzorovano druženje s hišnimi ljubljenčki (ki izjemno pripomorejo k zdravemu razvoju otroka) in sprehode v naravi. Mamičine roke in obraz so najlepša in najboljša igrača, sodobna tehnologija in moderni pralni stroji pa so hitri in učinkoviti in tako nimamo potrebe po ogromni količini oblačil do drugega leta starosti, pač pa se raje osredotočimo na kvaliteto in zdravje.
Urša Štrukelj o nakupih otroških oblačil
Urša Štrukelj iz Kulturno-ekološkega društva Smetumet pravi: »Novih oblačil za otroke ni potrebno kupovati. Med prijatelji in znanci si jih lahko izmenjate, oz. jih kupite iz druge roke. Otroci skupaj z našo skrbjo, da so sploh oblečeni, predvsem potrebujejo tudi splošno izobrazbo na temo oblačil, ki jih nosijo. Torej od kod prihajajo, kdo jih dela, iz česa so narejena in kako pridelana ter najpomembnejše: kakšen je njihov lasten prispevek k čistejšemu svetu, kadar uporabljajo že obstoječa oblačila. Tako bodo razumeli, zakaj to sploh počnejo, in se znali zagovarjati in celo pohvaliti pred vrstniki.
Vsekakor podpiram nakup kakršnih koli organskih in pravičnotrgovinskih izdelkov, ker podpirajo čistejšo pridelavo in predelavo tkanin ter pošteno plačano delo. Torej če večino stvari izmenjate med sabo, kupite pa nujno potrebno, kar je organske narave, privarčujete veliko več, kot pa tisti, ki vse kupujejo na veliko in poceni.
Sama sem najbolj pozorna na srečo otrok, ki niso obremenjeni z oblačenjem. Oblečejo, kar jim koristi glede na vremenske pogoje. Če si kaj posebnega zaželijo, jim to zašijem.
Vrednostni sistem ustvarjamo mi, starši, in smo odgovorni glede tega, kaj prenašamo na svoje otroke. Če sami nimamo razjasnjenih pojmov o globalnem stanju stvari in lastnem prispevku vanj, tega ne moremo naučiti otrok. Obleka kot statusni simbol je za zame smešna, zato jo tudi otroci ne dojemajo kot gradnika oblačenja.
Slovenci nismo ekološki nikjer, tudi pri oblačilih ne. Razen ožjega kroga prijateljev, ki si menjamo oblačila med sabo in čim manj kupujemo, se mi zdi, da to ni najbolj splošno sprejeta praksa med Slovenci. Še vedno si ljudje s tem kupujejo položaje v družbi. Za nekatere je nespremenljivo in sramotno, za nekatere pa najbolj normalno in naravno.
Ljudje si radi kupujejo veliko novih in poceni oblačil. In ker so ta slabe kvalitete, jih je potrebno vedno znova kupovati, tako so začarani v isti krog večnih nakupovanj slabih oblačil. Očitno razmislek o tem, kam gredo vsa ponošena oblačila, še ni aktualen. Upam, da se povezava kmalu najde in da se posledično spremeni odnos do starih kvalitetnih in na drugi strani nekvalitetnih novih oblačil.
Šele ko izveš ozadje in kontekst oblačilne industrije, lahko začneš razmišljati o spremenjenih nakupovalnih navadah. Dokler pa ti je odstrta le ena plat (ki je v tem primeru lepo in poceni) in ne vidiš, kaj se skriva v ozadju (grdo in drago), potem si v Špicparkljcovi pasti.«
V letošnji jeseni, smo okrog hiše (novogradnje) na večji površini zasejali okrasno trato, ki je umeščena med manjši sadovnjak in zelenjavni vrt. Že sedaj pa se sprašujem, kaj bom s pokošeno travo. Jo lahko uporabim v kompostnem kupu ali naj jo raje poskušam zavreči? Ajda, Turjak
Lepa in negovana vrtna trata je zagotovo okras vsake hiše. Rezultat redne košnje pa je veliko nakošene trave. Te trave pa ne gre zavreči, saj nam lahko na vrtu pride še kako prav. Odpadlo travo lahko raztrosite po kompostnem kupu. Nekateri sicer tega ne počnejo in ne priporočajo, vendar to predvsem zato, ker lahko le-ta pri razkrajanju oddaja neprijetne vonje. Lahko pa pokošeno travo in pa tudi nekaj odpadnega listja daste v polivinilasto vrečo za smeti in jo pustite na sončnem mestu. Tako se zelena masa v vreči hitro razkroji in na ta način si lahko pripravite hiter kompost.
Če redno kosite, to pomeni, da trava pri košnji ni prevelika, jo lahko pokošeno pustite tudi kar na samem travniku.
Še bolje pa je, če pokošeno travo uporabite kot zastirko na svojem zelenjavnem vrtu. Dejstvo je namreč, da trava v svoji zeleni masi vsebuje nekje od 2 do 5 % dušika. Če tako nakošeno travo uporabite kot zastirko v debelini od 1 do 2 cm na vašem vrtu, bodo vse te hranilne snovi vrtninam na voljo. Vendar pa je prednost zastirke tudi v tem, da zadržuje vodo v zemlji ob vrtninah, preprečuje pa tudi rast plevela. Prednost take zastirke je tudi praktična, saj preprečuje, da bi se plodovi ob deževju umazali z zemljo. Priporočamo pa, da zastirka iz trave ni predebela, saj nam lahko v tem primeru povzroča tudi preglavice, predvsem v obliki pojava plesni. V letih, kot je bilo letošnje, pa so lahko debeli kupi trave tudi idealno skrivališče za miši.
WWF poziva župane da v okviru »Ure za Zemljo« ugasnejo luči na glavnih mestnih znamenitostih, ministre pa da se zavežejo h krepitvi okoljskih politik.
WWF, globalna nevladna organizacija za zaščito narave, sedmo leto zapored organizira »Uro za Zemljo« ali »Earth Hour«, največjo svetovno prostovoljno akcijao za ohranitev našega planeta. WWF želi spodbuditi državljane in podjetja, da se pridružijo pobudi 23. marca ob 20:30 in izključijo svoje luči za eno uro. Od leta 2007, ko se je »Ura za Zemljo« organizirala le v Sydneyju v Avstraliji in je v njej sodelovalo 2,2 milijona ljudi, se je akcija hitro razširila na več kot 7000 mest v 152 državah z več sto milijoni udeležencev na vseh sedmih celin.
»”Ura za Zemljo” je vedno bila več kot le kampanja za ugašanje luči. Prvič lahko vidimo konkretne in izjemno rezultate akcije, ki vodijo k doseganju naše dolgoročne vizije t.j. ohranitve planeta za prihodnje generacije,« je na novinarski konferenci v četrtek, 28. februarja v Singapurju dejal Andy Ridley, izvršni direktor in ustanovitelj projekta »Ura za Zemljo«.
»Po 120.000 zbranih glasov v lanski akciji je ruski parlament sprejel dolgo pričakovani zakon o preprečevanju onesnaženja morja z nafto,« dodaja Ridley in nadaljuje: »V Rusiji je cilj letošnje akcije zbrati več kot 100.000 podpisov za spremembo veljavnega zakona o gozdovih. Če nam uspe, bo zakon obnovil prepoved industrijske sečnje na območju skoraj dvakrat večjem kot je površina Francije«.
Letošnja akcija nadgrajuje lani začeto kampanjo »JAZ BOM! KAJ PA TI?« v kateri se številni ljudje iz celega sveta zavežejo eni aktivnosti, hkrati pa izzovejo tudi druge da naredijo nekaj konkretnega za rešitev naših globalnih okoljskih težav. Evropski komisar za okolje Janez Potočnik je že posnel svoj izziv, v katerem je obljublja, da bo pel pred 1000 ljudmi, če se bo enako število ljudi za en teden odpovedalo avtomobilu. Izziv si lahko pogledate tukaj:
WWF poziva ministre in slavne osebnosti da izzovejo državljane Slovenije s svojimi obljubami in s tem pripomorejo k uveljavitvi bolj trajnostnih ukrepov in politik na področju varstva okolja. Poleg tega WWF poziva tudi župane vseh mest Slovenije da se pridružijo akciji in izklopijo luči na znamenitostih v svojih mestih.
“Ura za Zemljo” 2013 se bo odvila v soboto 23. marca med 20:30 in 21:30
Ste že kdaj razmišljali o tem, kako dragocena so semena? Ne le, da iz njih rastejo rastline, ampak so tudi ključen vir prihodnjih pridelkov. S pravim shranjevanjem semen lahko poskrbimo, da bodo kalila tudi čez več let. Toda kako to doseči? Če vas zanima, kako lahko doma shranite semena, da ohranite njihovo kalivost, ste na pravem mestu.
Zakaj je shranjevanje semen pomembno?
S shranjevanjem semen ohranjamo dedno bogastvo rastlin, ki jih želimo gojiti. Ustvarjamo si zaloge za naslednjo vrtnarsko sezono ali za prihodnost. Seme je začetek vsega – brez njega ne bi bilo rastlin, plodov ali cvetov. Pravzaprav lahko rečemo, da je shranjevanje semen podobno kot hranjenje dragocene družinske zapuščine. Vendar, če semen ne shranjujemo pravilno, lahko izgubijo svojo kalivost, kar pomeni, da ne bodo več uspešno vzklila. Zato je pomembno, da razumemo, kako jim zagotoviti najboljše pogoje za dolgo življenjsko dobo.
Od pomladi pa do jeseni nam je gotovo ostalo nekaj neposejanega semena v vrečkah, morda smo ga kupili preveč ali pa smo zamudili rok setve, razlogov, zakaj nam ostaja nekaj semena, je več. Lahko pa smo si tudi sami pridelali nekaj svojega semena, morda solate, fižola, graha … Kako pravilno shranjujemo seme, ki smo si ga prihranili ali nam je ostal, ste se morda tudi že vprašali. Pravilno shranjeno seme ohrani kalivost, od kalivosti semena pa je odvisen pridelek v naslednjem letu.
Ohranjanje kakovosti semena in s tem predvsem kalivosti je odvisna od rastlinske vrste, katere seme imamo, in od pogojev, v katerih jih hranimo. Na primer: seme sončnic hitro izgubi kalivost, če ga shranjujemo v vlažnem prostoru, kjer je temperatura zraka nad 15 oC. Na splošno velja, da seme shranjujemo v suhem in hladnem prostoru.
Pravilno shranjevanje semen
Če seme pravilno shranimo, lahko pričakujemo, da nam v enem letu kalivost ne bo zelo padla. Vendar pa moramo pri tem upoštevati, da sta najpomembnejša dejavnika, ki določata uspešnost skladiščenja, vlaga semena in suh prostor, kjer bomo seme skladiščili.
Za shranjevanje semena upoštevamo, da mora biti vlaga dovolj nizka, vendar se ta odstotek od semena do semena razlikuje. To pomeni, da moramo seme, preden ga shranimo, dobro posušiti, kar lahko storimo tako, da ga posušimo na prostem. Vendar pa semena ne sušimo neposredno na soncu, saj so lahko temperature previsoke, temveč sušimo v senci. Seme lahko sušimo tudi v pečici, vendar pa pazimo, da temperatura ne preseže 38 oC. Semena ne sušimo v mikrovalovni pečici. Kdaj je seme dovolj suho, lahko pri fižolu ali koruzi ugotovimo s preprostim testom. Zrnje udarimo s kladivom. Če se zdrobi, je seme dovolj suho.
Vlažnost in suša
V kolikor semena nismo dovolj posušili, se nam kaj lahko zgodi, da se bo na njih pojavila plesen. Če se to zgodi, semena ne bodo več uporabna. Nekatera semena lahko shranimo tudi v hladilniku ali zamrzovalniku. Vendar pa v tem primeru semena ne shranjujemo v plastičnih vrečkah, pač pa raje uporabimo steklene kozarce, ali kakšne druge zaprte posode.
V naravi pa so tudi semena, ki ob izsušitvi izgubijo kalivost. Med take rastline sodijo npr. citrusi in semena nekaterih drugih rastlin. Take rastline hranimo v posodi, ki smo jo napolnili z vlažno papirnato brisačo ali peskom. Posoda mora dopuščati kroženje zraka. Tako seme hranimo v hladilniku, pri čemer pazimo, da semena ne zmrznejo.
Navadno pa mora biti prostor, v katerem shranjujemo seme, suh in (če je mogoče) tudi temen. Primerna temperatura prostora je 5 °C; in kar je še pomembnejše, razmere v prostoru naj se čim manj spreminjajo. Dejansko morajo biti pogoji v prostoru ravno nasprotni, kot jih seme potrebuje za kaljenje. Če je le mogoče, seme hranimo v zaprtih posodah. Drugačna embalaža, kot so na primer kartonaste škatle ali pisemske ovojnice, niso primerne za shranjevanje, oziroma so primerne le za krajši čas.
Kakšno embalažo izbrati za shranjevanje semen?
Pri izbiri embalaže za shranjevanje semen imamo na voljo več možnosti. Stekleni kozarci s tesno prilegajočimi se pokrovi so ena najboljših možnosti, saj so nepropustni za zrak in vlago. Druga možnost so plastične posode ali posebne vrečke za shranjevanje. Pomembno je, da izberemo material, ki ne prepušča vlage in ohranja semena zaščitena pred zunanjimi vplivi. Pomembno je tudi, da na embalažo zapišemo datum shranjevanja in vrsto semen, da bomo vedeli, kdaj jih je najbolje uporabiti.
Najboljši pogoji za shranjevanje semen doma
Pri shranjevanju semen doma ni treba, da imamo posebno opremo, če le upoštevamo nekaj preprostih nasvetov. Semena naj bodo vedno shranjena v temnem, suhem in hladnem prostoru. Omare ali predali so lahko dobra mesta, dokler se izognemo prostorom z visoko vlažnostjo, kot so kleti ali kopalnice. Če imate prostor v hladilniku, je to še boljša možnost, saj nizke temperature upočasnijo proces staranja semen.
Kateri so najpogostejši razlogi za izgubo kalivosti semen?
Semena lahko izgubijo svojo kalivost zaradi več dejavnikov. Eden izmed glavnih razlogov je nepravilno shranjevanje, zlasti v vlažnih ali pretoplih pogojih. Drugi razlog je starost semen. Sčasoma namreč vsako seme izgubi svojo vitalnost. Tudi svetloba in kisik lahko negativno vplivata na kakovost semen, zato jih moramo vedno zaščititi pred temi dejavniki.
Kako preveriti kalivost shranjenih semen?
Preprost način, kako preveriti, ali vaša shranjena semena še vedno kalijo, je test kalivosti. Vzemite nekaj semen in jih položite na vlažno papirnato krpo, nato pa jih pokrijte z drugo krpo in postavite na toplo mesto. Po nekaj dneh preverite, ali so začela kaliti. Če večina semen vzklije, so še vedno primerna za sajenje. Če pa je odstotek zelo nizek, jih morda ne bo vredno saditi.
Nasveti za dolgotrajno shranjevanje semen
Če želite semena shraniti za več let, jih je najbolje hraniti v nepredušni embalaži pri nizki temperaturi. Kot smo že omenili, so hladilniki odlični za ta namen. Pomembno pa je, da semena pred shranjevanjem temeljito posušimo. Če imate resen namen dolgoročnega shranjevanja, lahko razmislite o vakuumskem pakiranju semen, saj bo to še dodatno zmanjšalo vdor zraka in vlage.
Kako shranjevati semena različnih vrst rastlin?
Različne vrste rastlin imajo različne zakonitosti glede shranjevanja semen. Na primer, semena paradižnika in paprike so običajno precej odporna in jih je mogoče hraniti več let, če so pravilno shranjena. Po drugi strani pa semena solate in peteršilja hitro izgubijo kalivost, zato jih je bolje uporabiti v naslednji sezoni in vsako leto shraniti nova. Zato je pomembno, da se pred shranjevanjem pozanimamo o značilnostih posameznih vrst semen.
Kdaj je pravi čas za sajenje shranjenih semen?
Ko pride čas za sajenje semen, je pomembno, da preverimo njihovo kalivost in kakovost. Najboljši čas za sajenje shranjenih semen je zgodnja pomlad ali pozna jesen, odvisno od vrste rastline. Prav tako je dobro, da nekaj tednov pred sajenjem preverimo, ali so pogoji za kalitev primerni – dovolj vlage, toplote in svetlobe.
Pogoste napake pri shranjevanju semen
Najpogostejša napaka pri shranjevanju semen je shranjevanje v vlažnih prostorih, kot so kleti ali kuhinje. Druga pogosta napaka je, da semena shranjujemo v odprtih posodah, kjer so izpostavljena zraku in vlagi. Pomembno je tudi, da semena ne pozabimo označiti, saj lahko pozabimo, katero vrsto smo shranili.
Ovire in težave
Pri skladiščenju semena se soočimo predvsem s tremi težavami. Najpogostejša je plesen. Le-ta nastane takrat, ko seme ni dovolj posušeno. Če opazimo, da se je na semenu razvila plesen, ga lahko zavržemo. Druga težava je nihanje temperature in vlage v prostoru, kjer shranjujemo seme. Velika spreminjanja v vlažnosti in temperaturi prostora lahko bistveno vplivajo na kalivost semena v prihodnjem letu. Zadnja, vendar nezanemarljiva težava pa so seveda tudi škodljivci, ki se nam pojavijo na semenu.
V določenih primerih so to lahko škodljivci, ki v seme pridejo že na polju in se pozneje v semenu razmnožijo. Taki škodljivci so nevarni predvsem pri fižolu (fižolar) in grahu. Škodljivci pa se lahko pojavijo tudi kasneje, med skladiščenjem, npr. različni molji. V tem primeru seme za krajši čas zamrznemo. Nenazadnje pa nam lahko seme napadejo tudi glodavci, zato ga hranimo v zaprtih kozarcih, kamor različni škodljivci nimajo dostopa.
Sicer pa velja, da ima vsako seme tudi posebne svoje značilnosti. Nekatera semena je lažje shraniti, npr. fižol, solata, grah, paprika, paradižnik, kapucinka, za nekatere potrebujemo že nekaj več izkušenj, npr. koruza, kumara, špinača, buče, nekatere pa so že za zelo izkušene vrtnarje, npr. pesa, repa, zelje, blitva, korenje.
Guarana, (Paullinia cupana L.) je zimzelena rastlina, ki raste v Venezueli in na severu Brazilije. Rastlina uspeva le v predelih deževnega pragozda na področju Amazonke, kjer so pogoji za njeno rast, to so tropske temperature in močno deževje najboljši. Guarana je plazeč grm, ki zraste do višine 12 metrov. Plodovi guarane so rdečkaste barve in vsebujejo črna semena, ovita v bel plašček, da izgleda kot nekakšno oko. Pravo brazilsko guarano lahko uživamo v majhnih odmerkih. Guarano povezujejo tudi z življensko dobo, močjo in odpornostjo, ženskam pa menda daje žametno kožo brez gubic in celulita, zato ima pri domačinih ime tudi eliksir za dolgo življenje. Semena in smola se uporabljajo v obliki prahu, alkoholnih izvlečkov, kapsul, sirupov in čajev, ki imajo pozitivne učinke na zdravje.
Zdravilne lastnosti guarane
Hranilne vrednosti guarane nam razkrijejo, s kako zdravo in bogato rastlino imamo opravka. Guarana vsebuje fitokemikalije, kot so teobromini, saponini, tanini in katehini. Fitokemikalije so močni antioksidanti, ki pomagajo preprečevati, upočasnili ali celo ustaviti številne bolezni. Teobromin iz guarane je sestavina, ki pomaga pri izgorevanju maščob, najdemo pa ga v marsikaterem pripravku za hujšanje in proti celulitu.
Guarana deluje blagodejno na debelo črevo, kjer lahko zmanjša simptome vnetnih bolezni in procesov črevesja. Je tudi diuretik, ki pomaga pri zdravljenju okužb sečil, driske, boleče menstruacije in glavobola. Guarana med drugim tudi sprošča gladke in bronhialne mišice, zmanjšuje tesnobo, ščiti nevrone in pozitivno vpliva na spolno poželenje pri moških in ženskah. Pripravke iz guarane priporočajo tudi za preprečevanje nastajanja krvnih strdkov, uporablja pa se tudi kot stimulant srca in pomaga ljudem z nizkim krvnim tlakom, strokovnjaki pa rastlini pripisujejo tudi preprečevanje raka.
Pozitivni učinki guarane:
poživi telo
poveča budnost in koncentracijo
zmanjšuje utrujenost in napetost
zvišuje energijo
spodbuja hujšanje
lajša glavobole in migrene
pomaga pri nizkem tlaku
poveča libido
čisti črevesje
ščiti telo pred številnimi boleznimi
Močan stimulans
Guarana je priljubljena zaradi prav zaradi poživiljajočih lastnostih. Pogosto se uporablja v energijskih pijačah, vitaminskih napitkih in sredstvih za izgubo odvečnih kilogramov. Kot naravni stimulans je Guarana priporočljiva za ljudi, ki so pod velikim stresom in tiste, ki bi radi iz svojega telesa izkoristili kar največjo produktivnost takrat, ko jo najbolj potrebujete. Izboljša tudi kognitivne funkcije in zmogljivost pri športnikih. Učinek guarane je v prvi vrsti povezana z delovanjem kofeina. Guarana vsebuje med 3 in 7 odstotki kofeina, kar je precej več od kave, ki vsebuje 1-2 odstotka kofeina.
Kofein iz guarane deluje stimulativno na naš centralni živčni sistem, zmanjšuje apetit in zmanjšuje duševno in telesno utrujenost, vendar pa za razliko od kofeina iz kave ali čaja guarana povzroča nobenih stranskih učinkov, kot je pospešeno bitje srca. Kofein iz guarane se sprošča veliko počasneje, in njegov stimulacijski učinek traja približno 6 ur.
Celiakija je razmeroma pogosta presnovna motnja, za katero je značilna preobčutljivost na gluten iz pšenice, ječmena in rži. Nekateri bolniki imajo kljub temu, da se strogo držijo brezglutenske diete, še vedno težave, poleg tega je ta dieta draga in ne vedno dostopna. Za vse te bo dobrodošla novica, ki so jo v strokovni reviji Nature objavili ameriški raziskovalci. Ugotovili so, da je razvoj celiakije pri osebah z največjim tveganjem za to bolezen morda mogoče preprečiti.
Interlevkin 15 naj bi bil signalna molekula, ki v črevesju sproži vnetni odziv imunskega sistem na gluten. V raziskavah na miših so dokazali, da povečane ravni signalne molekule interlevkin-15 lahko sprožijo zgodnjo stopnjo celiakije. Ko so z zdravili blokirali interlevkin-15, se je stanje obolelih miši popravilo in ponovno so lahko brez težav uživale gluten. Zdravila za blokado interlevkina-15 že testirajo na ljudeh z revmatskim artritisom, še eno vnetno boleznijo. Zdaj bodo na seznam terapevtskih ciljev lahko dodali še celiakijo.
V raziskavi so ugotovili še, da retinoična kislina (derivat vitamina A) v nasprotju z uveljavljenim prepričanem pri zdravljenju vnetnih črevesnih bolezni povzroči več škode kot koristi.
Evropska komisija je kot odziv na nedavno poročanje nekaterih medijev izrecno poudarila, da ne vodi nobene politike, s katero bi države članice silila v privatizacijo storitev oskrbe z vodo. Komisija se zaveda, da je voda javno dobro, ki je ključno za državljane, in da je upravljanje vodnih virov v pristojnosti držav članic.
Komisija je sporočila, da ima nevtralno stališče do javnega ali zasebnega lastništva vodnih virov. Za primere, v katerih se javni organi odločijo zagotavljati te storitve prek zasebnega gospodarskega subjekta, je Komisija predlagala predpise, ki bodo prispevali k preglednosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, tako da bodo javnim organom omogočili sprejemanje boljših odločitev.
Komisija je pomembnost oskrbe z vodo upoštevala tako, da v svojem predlogu direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb v celoti priznava in podpira neodvisnost lokalnih organov pri zagotavljanju in organizaciji storitev splošnega gospodarskega pomena, vključno z vodo. Javni organi se lahko kadar koli samostojno odločijo, ali bodo storitve zagotavljali neposredno ali prek tretje osebe, kot je na primer zasebni gospodarski subjekt.
Predlagana direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb zato pod nobenimi pogoji ne bo privedla do vsiljene privatizacije storitev oskrbe z vodo.
