Ljubljana, 19. marec 2013 – Greenpeaceova ladja Artic Sunrise včeraj v Romuniji začenja dvomesečno evropsko turnejo v podporo malim ribičem, v okviru katere bo priplula tudi v Koper. Turneja se pričenja ravno v času, ko pogajanja o reformi skupne ribiške politike EU (SRP) prehajajo v zaključno fazo. Desetletja so vlade dajale prednost industrijskemu ribolovu, ki ogroža prihodnost rib v naših morjih. Posledice pa občutijo tudi obalne skupnosti, ki so odvisne od ribištva.
Arctic Sunrise prihaja tudi v Slovenijo.
Industrijski ribolov prazni naša morja
“Šestdeset odstotkov ribjih staležev v Evropi je prekomerno izlovljenih do stopnje, ko se ne morejo obnavljati,” je dejala mag. Nina Štros, vodja Greenpeacea v Sloveniji. “Evropska industrijska ribiška flota je tako močna, da lahko izlovi trikrat več rib, kot se jih lahko v morju obnovi, medtem ko sektor majhnih ribičev ribari odgovorno in morju prijazno. Čas je, da spremenimo smer evropske ribiške politike in zavarujemo prihodnost naših morij in ribičev.”
SRP je v procesu obsežne reforme, zadnja pogajanja pa potekajo med Evropskim parlamentom, ki zagovarja smiselne reforme, in vladami EU. Ribiške države, kot sta Francija in Španija, dosledno zagovarjajo kratkoročne interese industrijske ribiške flote, kljub temu, da večino njihove flote sestavljajo majhne ribiške ladje.
Slovenija se v dosedanjem političnem procesu ni posebno izpostavljala. Navkljub majhnosti našega morskega ribiškega sektorja pa v njem ostaja veliko težav in izzivov, s katerimi se bosta politika in prihajajoči minister morala začeti ukvarjati. Pomembno se je zavedati, da je ta sektor odvisen od naravnega vira, ki ni neomejen. Potrebno ga je zaščititi za prihodnje rodove, obenem pa poskrbeti, da bodo tisti ribiči, ki izvajajo svojo aktivnost trajnostno in v skladu z naravnimi omejitvami, to lahko počeli še vrsto prihodnjih let.
Nina Štros dodaja: “Tako naša kot druge evropske vlade morajo upoštevati mnenje Evropskega parlamenta in potrditi ukrepe, ki bodo velikost flote prilagodili količini rib v morju. Zmanjšati morajo ribolovne kapacitete, in to najprej pri najbolj uničujočih ladjah. Pri dostopu do ribjih lovišč naj imajo prednost mali ribiči, ki lovijo z majhnim okoljskim vplivom, ohranjajo delovna mesta in obalnim skupnostim dajejo identiteto.”
Arctic Sunrise – glasnik trajnostnih ribičev
V času turneje se bo Arctic Sunrise ustavila v devetih državah: v Romuniji, Bolgariji, Grčiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji, Španiji, Franciji in Veliki Britaniji. Greenpeaceovi aktivisti bodo v času turneje zbirali podpisane papirnate ladjice (https://myboat.gp/si) v podporo malim trajnostnim ribičem. Njihov namen je pozvati evropske ministre, naj pri določanju dostopa do ribjih lovišč dajo prednost prav tem ribičem. Z ladjo bodo iz države v državo potovali tudi ribiči in si predajali svetilko, ki bo simbolizirala skupni boj za zdrava evropska morja.
»Tako evropska kot slovenska politika morata ponovno dobro pogledati naš sektor«, pravi Zlatko Novogradec, predstavnik slovenskih ribičev mrežarjev. »V Sloveniji smo mali trajnostni ribiči v večini in tako kot v Evropi predstavljamo skoraj 80 odstotkov celotne ribiške flote. Smo pomemben člen v nadaljevanju tradicije in našim priobalnim mestom dajemo identiteto. Da bi zagotovili prihodnost ribištva in njegovo vzdržnost, se morajo stvari spremeniti. Industrijski ribolov ter druge uničujoče ribiške prakse so do sedaj imeli neupravičeno prednost, navkljub mnogo manjši družbeni vrednosti.«
Arctic Sunrise v Kopru od 17. do 19. aprila
Greenpeaceova ladja se bo v sklopu te turneje ustavila tudi v Kopru, in sicer med 17. in 19. aprilom. Na krovu bodo v teh dneh potekali strokovni posveti in medijski dogodki, za javnost, bomo vodene oglede ladje vsak dan med 14:00 in 18:30, zanimiv program pa bo tudi na obali ob ladji.
Več informacij o poteku turneje z ladjo in o tem, kako se pridružiti boju malih ribičev Evrope, na https://myboat.gp/si.
Izgorelost pomeni ujetost v stanju čustvene, miselne in telesne utrujenosti, v skrajnih primerih celo v občutkih popolne izpraznjenosti, ki naj bi bila, kot menijo strokovnjaki, povezana z izpostavljenostjo nenehnemu in dolgo časa trajajočemu stresu v delovnem okolju.
Izgorevanje na delovnem mestu se nanaša na stanje telesne in duševne izčrpanosti, ki je posledica nenehnega pritiska, povezanega z določenimi delovnimi pogoji. Pri posamezniku se ponavadi odraža kot pomembna izguba energije in poslabšanje delovne učinkovitosti.
Bolj ogrožene so ženske
Raziskovanje izgorevanja je bilo najprej osredotočeno le na poklice, katerih narava vključuje pretežno delo z ljudmi, na primer učitelji, zdravstveno osebje, psihologi, socialni delavci, prodajalci in drugi. Predvidevali so namreč, da je izgorevanje posledica nenehnega nudenja pomoči in da se človek, od katerega pričakujemo, da je v vsakem trenutku topel, razumevajoč in rešiteljski, sčasoma iztroši.
Novejše raziskave so pokazale, da je izgorevanje prisotno tudi v drugih poklicih, kjer človek doživlja intenziven stres, čeprav njegovo delo ni neposredno povezano z ljudmi. Tuje študije kažejo, da je največja stopnja izgorelosti prisotna pri visoko izobraženih ljudeh, mlajših od 40 let. Strokovnjaki razlagajo, da so v tej skupini navadno ambiciozni in delavni ljudje, ki za svoja prizadevanja pričakujejo nekaj v zameno (povratno informacijo, spodbudo, podkrepitev v smislu določenega priznanja, ustrezne delovne pogoje). Kadar temu ni ugodeno, vodi dalj časa trajajoče nezadovoljstvo v stresen odziv, ki nerazrešen lahko pelje v stanje telesne in duševne izčrpanosti.
Ugotovili so tudi, da so ženske bolj ogrožene, kar pojasnjujejo s tem, da se morajo največkrat hkrati uveljavljati v različnih družbenih vlogah: kot zaposlene, kot partnerke in kot mame. Tiste, ki težijo k temu, da delajo dobro in da dajo v odnose kar največ, kar v številnih primerih pomeni, da ustrežejo skorajda vsemu in vsakomur, lahko kaj kmalu ‘pregorijo’.
Pomemben del delovnega ritma je tudi počitek. Privoščite si ga, da ne boste pozneje vanj prisiljeni.
VEDENJSKI. Impulzivno vedenje, zloraba alkohola, zdravil in drugih snovi, odsotnost z delovnega mesta.
TELESNI. Porast ali upad telesne teže, psihosomatske težave, pogosti glavoboli, prebavne motnje, nespečnost, kratka sapa, bolečine v mišicah, kronična utrujenost, povišana krvni tlak in raven holesterola, povečano potenje, pojavljanje izsušenih ust.
DRUŽBENI. Izolacija, težavno vedenje, kot so cinizem, negativizem, pesimizem, pretirana (samo)kritičnost, odklonilen odnos do sodelavcev, strank, nadrejenih ali podrejenih.
ORGANIZACIJSKI. Odsotnost z delovnega mesta, zmanjšana učinkovitost, nepravilnosti in strokovne napake pri delu, zmanjšana pripadnost organizaciji, nezadovoljstvo.
Zavarujte se
Na organizacijske spremembe človek pogosto ne more neposredno vplivati, lahko pa se zaščiti, da zaradi pomanjkanja avtonomije, sodelovanja z drugimi, socialne in strokovne podpore ne utrpi nepotrebne osebne škode. Prvi korak je prepoznavanje simptomov. Vprašajte se, kako doživljate sami sebe v delovnem okolju in kakšno počutje prinesete domov. Če se vaša opažanja ujemajo z navedenimi znaki, razmislite, kaj lahko storite sami zase, da do izgorelosti ne pride, ali za njeno zdravljenje, če je do le-te že prišlo? V pomoč so nam različni ukrepi:
1. Spoznajte in opredelite svoje meje
Ne sprejmite situacije, za katero veste, da ji ne boste kos. Naučite se reči ‘ne’. Ko zavrnete neko zahtevo, vedno argumentirajte, zakaj. Ostanite vljudni, a odločni. Sposobnost postavljanja meje močno zmanjša občutek, da smo za vse odgovorni sami. Morda je dobro tu in tam prebrati opis svojih del v pogodbi z delodajalcem ter se o tem z njim pogovoriti. Oblikujte jasne meje med poklicnim in zasebnim življenjem.
2. Uredite si delovni prostor
Nered na delovni mizi ustvarja nered v glavi in počutju. Ustvarite si delovno okolje, ki motivira, poskrbite za dovolj svetlobe in svežega zraka, če je le mogoče naj bo v bližini kakšna lončnica. Rdeča barva spodbuja, pomislite o kakšnem dodatku v tej barvi. Slabo voljo lahko prežene tudi pogled na fotografijo ljubljene osebe, hišnega ljubljenčka, pa tudi kak pozitivni citat, pritrjen na steno.
3. Opredelite stvarne kratkoročne in dolgoročne cilje
Zapišite si, kaj želite v svojem poklicnem in zasebnem življenju doseči. Uživajte v tem, ko lahko katero od zastavljenih nalog odkljukate in se nagradite s čim prijetnim. Zaupajte vase in v lastne sposobnosti.
4. Jeze in frustracije ne zadržujte v sebi
Ne zanikajte svojih čustev, ker s tem le še poslabšate položaj. Jeza je močno čustvo, ki v primeru kopičenja vodi v vse večje težave z zdravjem in medsebojnimi odnosi. Najdite način, na katerega boste sprostili ta čustva (tek, boksarska vreča, kričanje v blazino, pogovor, pisanje), vsekakor pa nikoli ne premeščajte jeze na svoje bližnje!
5. Poskrbite za čim več gibanja
Možnosti je ogromno, nikar ne iščite opravičil v slabem vremenu ali pomanjkanju časa. Dokazano je, da šport več kot uspešno pomaga pri odpravljanju depresivnega razpoloženja, razgradi napetost, poveča samozavest, vnese več optimizma in povrne zaradi stresa izgubljene moči.
6. Privoščite svojemu telesu počitek in zdrave obroke hrane
Večina nas dobro ve, kaj je za naše zdravje koristno in kaj ne, pa vendar se dan za dnem vrtimo v istem začaranem krogu razvad. Prekinite s slabimi prehranjevalnimi navadami, z industrijsko pripravljeno hrano in številnimi skodelicami kave ter živobarvno gazirano pijačo. Ko se znajdete v stresnem vrtincu izgorelosti, privoščite svojemu telesu preprostost, ki jo prinašajo zdrava hrana, gibanje in počitek. Ne pozabite na počitnice, ki imajo sicer kratkotrajen, a ugoden učinek na počutje in prinesejo novih moči.
7. Ne pozabite na humor
Smeh je izredno učinkovit odziv na stres; nekatere raziskave kažejo, da veliko profesionalnih komedijantov izhaja iz težavnih družin, kjer so se že od malega naučili s humorjem premagovati lastne napetosti. Dan lahko začnete s tem, da preberete nekaj šal ali poveste sodelavcu kaj zabavnega. Ne pozabite tudi, da se ima oseba, ki se zna včasih pošaliti tudi na svoj račun, navadno v življenju lepše. Dojemanje dogodkov in samega sebe na bolj šaljiv način vsekakor zmanjšuje neželeno izgorevanje.
8. Bodite ustvarjalni
Če je vaše delo monotono, je do občutkov zdolgočasenosti in nekoristnosti le korak. Včasih narava delovnega mesta ne dopušča izražanja lastnih idej in ustvarjalnosti, kar pa ne pomeni, da jih ne morete razvijati doma. V prostem času se ukvarjajte s konjički, ki vas veselijo in za katere imate morda skrit talent.
9. Zelo pomembno je druženje
Stres v službi človeka navadno izčrpa, tako da si v prostem času želi le samote in miru. Privoščite si ju, toda ne zaprite se v krog socialne izoliranosti. Zelo pogosto se ljudje srečujemo s podobnimi težavami in nasvet prijatelja, ki se je z nekim problemom že uspešno spoprijel, je lahko nadvse koristen. Poleg tega je druženje z ljudmi, s katerimi smo radi, sproščujoče, kar odlično deluje proti notranjemu stresu.
10. Negujte pozitivno mišljenje
O pomenu pozitivnega odnosa do sebe, drugih in življenjskih dogodkov je veliko napisanega, a nič ne pomaga, če se nekega dne zavestno ne odločimo napotkov upoštevati. Sami izbiramo, ali bomo videli kozarec na pol prazen ali na pol poln, ali nas bo kritika nadrejenega čisto potolkla ali si bomo rekli: “V redu, danes je slabe volje, jutri bo morda videl stvari drugače.”
11. Poiščite si drugo službo!
Kadar so razmere na delovnem mestu resnično nevzdržne, takrat ne odlašajte z iskanjem druge službe. Možnost za nov začetek se sčasoma pojavi.
Slabo okolje primerno pripomore
Visoko stopnjo izgorevanja na delovnem mestu povezujejo še posebno z naslednjimi značilnostmi delovnega okolja:
previsoke in nestvarne zahteve ter pričakovanja delodajalca
doživljanje travmatičnih dogodkov na delovnem mestu, kot so besedna ali telesna zloraba
konfliktna porazdeljenost vlog: ne ve se, kdo kaj dela, pričakuje pa se usklajeno delovanje
slaba podpora: zaposleni ne dobi povratnih informacij o kakovosti svojega prispevka (nagrajevanje) ali pa je izpostavljen nenehni in neupravičeni kritiki, tako da dobi občutek, da je odgovoren za vse
Izgorevanje na delovnem mestu se razvija postopoma, zato je pri odpravljanju neželenega stanja potrebno razumeti, da je tudi to postopno in da ni možno ničesar storiti čez noč. Okrevanje naj bi terjalo celo prav toliko časa, kot je potekal razvoj padajoče spirale, ki je vodila v izgorelost. Popolne gotovosti, da se stanje izčrpanosti v prihodnosti ne bo ponovilo, ni, toda če poznate znake, ki naznanjajo neželeno psihofizično počutje, imate veliko prednost, saj lahko preprečite, da se težave razmahnejo. Poslušajte svoje telo, misli in občutke, zavedajte se, da preživite na delovnem mestu ogromno svojega življenja in da gre tudi tu pravzaprav za enako pomembne stvari kot doma: za vaše zadovoljstvo, samospoštovanje in ne nazadnje zdravje.
Zaključuje se druga kurilna sezona po obvezni vgradnji merilnikov toplote v stanovanjskih in poslovnih stavbah v Slovenji. Čeprav je bil osnovni namen merilnikov zmanjševanje porabe toplote in prispevek k večji energetskih učinkovitosti, pa se je poraba toplote po podatkih analize podjetja SPL povečala pri več kot dveh tretjinah stavb, zmanjšala pa zgolj pri tretjini stavb. »Spremeniti moramo navade uporabnikov pri ogrevanju. Samo ugašanje radiatorjev še ne pomeni varčevanja – treba je varčevati, vendar moramo varčevati pravilno,« pozivajo v podjetju SPL.
Vgradnja merilnikov porabe toplote za ogrevanje v stanovanjskih in poslovnih stavbah, ki temelji na evropski direktivi o učinkoviti rabe končne energije, je od leta 2011 zakonsko obvezna tudi v Sloveniji. Namen merilnikov je spodbuditi uporabnike k ukrepom zmanjševanja porabe toplote in energetski učinkovitosti ter hkrati prispevati k zmanjševanju obremenjenosti okolja. K temu naj bi spodbudila tudi pravičnejša delitev stroškov med uporabniki stanovanjskih in poslovnih enotah v več lastniških stavbah. Da z vgradnjo merilnikov v preteklih letih to ni bilo doseženo, temveč se je – ravno nasprotno – poraba toplote za ogrevanje celo povečala, pričajo podatki iz primerjalne analize zadnjih dveh kurilnih sezon, ki jo je pripravilo podjetje za upravljanje in vzdrževanje nepremičnin SPL. »V več kot dveh tretjinah analiziranih stavb se poraba ni zmanjšala, temveč celo povečala. Le v obravnavani slabi tretjini stavb pa se je poraba znižala,« je ključno ugotovitev analize povzel Miha Berlič, direktor Finančne in računovodske službe upravljanja z nepremičninami pri SPL.
»Ugotovili smo, da se z vgradnjo merilnikov poraba energije ni zmanjšala, ravno tako se s tem ni izboljšala energetska učinkovitost objektov,« je pojasnil Berlič in ob tem dodal, da nekateri lastniki rabe energije niso nadzorovali in so jo trošili prekomerno. »Delež uporabnikov stavb je nadzor nad porabo energije izvajal na način, da so izključevali grelna telesa v odsotnosti in preko noči, v prisotnosti pa so ta vklapljali, s čimer so dosegli samo povečanje porabe. Nekateri so izključili vsa grelna telesa, s čimer so povečali posredno porabo, saj so okoliške enote oziroma stanovanja potrebovala več energije za ogrevanje. Visoke stroške pa so na koncu krili vsi etažni lastniki,« je še povedal Berlič.
Na SPL poudarjajo, da se je varčevanja treba lotiti na premišljen način. »Treba je varčevati, ampak pametno! Varčevati mora vsak uporabnik v stavbi in sicer upoštevanjem priporočil za racionalno ogrevanje. Le na ta način bomo dosegli nadzorovano porabo energije,« je pojasnil Grega Saje, strokovnjak za toplotno ogrevanje ter vodja službe naprav in instalacij pri SPL. Da s pravilnim varčevanjem pri stroških ogrevanja lahko privarčujemo, po besedah Sajeta dokazujejo tudi številni primeri dobre prakse. »Predpogoj pa je seveda ustrezna tehnična opremljenost stavbe s stavbnim pohištvom, ki dobro tesni, in primerna toplotna izolacija stavbe,« je dodal.
Generalni direktor SPL Franc Props pa je povedal, da si bo SPL še naprej prizadeval za energetsko učinkovitost: »Pripravljamo nove aktivnosti in produkte, za katere sem prepričan, da bomo z njimi, in seveda v sodelovanju našimi strankami, dosegli zastavljeni cilj. To je znižanje porabe toplote in posledično zagotavljanje energetske varčnosti in učinkovitosti. Tako v zadnjem času beležimo že nekaj dobrih primerov sodelovanja celovite prenove stavb, kjer smo lastnikom omogočili vodenje in izvedbo celotne investicije. Kjer pa je potreba, pa etažnim lastnikom ponujamo tudi sofinanciranje, kar zagotovo omogoči hitrejšo realizacijo investicije.«
Navadna krhlika (Frangula alnus) raste kot grm in je v Sloveniji pogosta, najdemo jo med grmovjem na robu gozdov. Skorja navadne krhlike (Frangulae cortex) sodi med najbolj znana in uporabljana odvajala ali laksative rastlinskega izvora.
Skorjo vej in mlajših stebel nabiramo od maja do julija. Na zunanji strani je temno bleščeča, na notranji pa svetlo oranžna ali rumenkasta. Ima neprijeten, grenkosladkast okus. Sveže nabrane skorje ne smemo uporabljati, antracenski derivati so namreč v sveži skorji v takšni kemijski obliki, da povzročijo draženje želodčne sluznice in bruhanje. Zato moramo drogo postarati, kar pomeni, da jo za eno leto shranimo na suhem ali pa jo eno do dve uri segrevamo v pečici pri 100 stopinjah Celzija.
Odvajala, ki vsebujejo antracenske derivate ali antrakinone, so danes verjetno najbolj pogosto uporabljana za lajšanje akutnega, trdovratnega zaprtja in za čiščenje črevesa pred raznimi medicinskimi preiskavami (kolonoskopija). Skorjo navadne krhlike lahko uporabljamo kot sestavino odvajalnih čajev ali pa jo v obliki izvlečka vgradimo v tablete, kjer je odmerjanje natančnejše in učinek bolj predvidljiv.
Pomembno je vedeti, da odvajal z antrakinonskimi glikozidi (navadna krhlika, kozja češnja, sena, kitajska rabarbara in aloa) ne smemo uporabljati dolgotrajno, ker lahko povzročijo drisko in tako imenovano ‘leno črevo’. To pomeni, da se črevesna sluznica začne odzivati le na dražljaj, ki ga povzroči odvajalo, in je bistveno močnejši od tistega, ki ga povzroči črevesna vsebina – prebavljena hrana. To povzroči ponovno zaprtje po prenehanju jemanja odvajala. Zato ne smemo hujšati s pomočjo odvajalnih čajev in jih smemo uporabljati največ deset dni. Pripravki iz navadne krhlike pospešujejo izločanje žolča. Dnevni odmerek je 0,5 grama suhe skorje krhlike, na kar moramo biti pozorni. V primeru, da moramo odvajala uživati dalj časa, ker je tako odredil zdravnik, je potrebno med dolgotrajnim jemanjem napraviti premore, ki naj trajajo nekaj dni. Prebavo in peristaltiko skušajmo spodbujati tudi z gibanjem, pitjem zadostne količine vode in s hrano, ki vsebuje veliko prehranskih vlaknin.
Za lepe lončnice, ki nam bodo v okras in ponos, velja eno glavno vodilo – redno in skrbno jih pregledujemo. Med temi pregledi smo posebej pozorni na prisotnost škodljivcev in bolezni, odstranjujemo suhe, poškodovane ali kako drugače spremenjene liste ter odcvetele cvetove. Hitro ukrepanje, predvsem ko odkrijemo škodljivce, je pomembno zato, da se okužba ne razširi na druge rastline. V zimskih mesecih pa je zaradi ogrevanja v prostorih pogosto tudi premalo vlage, kar lončnice dodatno obremenjuje.
Naj vam predstavimo nekaj preprostih, a učinkovitih nasvetov, kako poskrbeti, da bodo vaše sobne rastline zdrave, bujne in dolgo časa v okras.
Redni pregledi in boj proti škodljivcem
Lončnice je priporočljivo redno pregledovati, saj se težave pogosto pojavijo nenadoma. Najpogostejši so škodljivci, kot so listne uši, ki se rade pojavijo v jesensko-zimskem času, ko so pogoji v notranjih prostorih zanje še posebej ugodni. Uši so lahko različnih barv – oranžne, rjave, zelene ali bele – in hitro oslabijo rastlino.
Preprost domači ukrep je uporaba blage milnice, ki jo s pršilko nanesemo na liste in cvetove. Postopek po potrebi čez en teden ponovimo. Milnica deluje tudi proti številnim drugim škodljivcem, zato je odlično prvo naravno orožje, preden posežemo po močnejših pripravkih.
Odstranjevanje odmrlih delov rastline
Redno odstranjevanje suhih, poškodovanih ali spremenjenih listov ter odcvetelih cvetov ni pomembno le zaradi lepega videza rastline. Gre tudi za preprečevanje razvoja plesni, ki se rada razširi na oslabele dele. Poleg tega odpadlo listje v loncu pogosto postane skrivališče za škodljivce, ki se nato hitro prenesejo na zdrave dele rastline.
Z rednim čiščenjem rastlino ohranjamo vitalno, zmanjšamo možnost okužb in poskrbimo za boljšo prezračenost listov.
Kdaj je čas za presajanje
Če opazite, da korenine silijo skozi luknje na dnu lončka ali da se lonček zaradi pritiska korenin že popači, je to znak, da rastlina nujno potrebuje več prostora. Pri presajanju izberite lonec z drenažnimi luknjami, skozi katere bo odtekala odvečna voda. Na dno dodajte nekaj peska ali kamenčkov, da izboljšate odcednost.
Prav tako pazite na izbiro zemlje. Za različne vrste lončnic obstajajo posebne substratne mešanice z ustreznim pH in strukturo, zato ne uporabljajte univerzalne zemlje za vse rastline. S pravilnim substratom boste rastlini zagotovili optimalne pogoje za rast in cvetenje.
Pametno zalivanje
Eden najpogostejših razlogov za propad sobnih rastlin je nepravilno zalivanje. Da bi se temu izognili, je najbolje uporabiti preprost test s prstom – ko je prst približno centimeter pod površjem suh, je čas za zalivanje.
Rastline zalivajte z ustaljeno vodo sobne temperature. Pomembno je, da zalivate redkeje, a takrat obilno, namesto da bi pogosto dodajali le malo vode. Tako spodbudite korenine, da rastejo globlje in močneje. Pazite, da v loncu voda ne zastaja, saj to vodi v gnitje korenin.
V rastno sezono vključite tudi gnojenje s tekočim gnojilom za sobne rastline. Pozimi večina rastlin počiva, zato jih takrat ne gnojimo, izjema so tiste, ki cvetijo v hladnejših mesecih – na primer božična zvezda, božični kaktus in orhideje.
Vlažnost zraka v zimskem času
Zaradi ogrevanja je pozimi zrak v stanovanjih pogosto presuh, kar sobnim rastlinam škodi. Eden od načinov za povečanje vlažnosti je postavitev lončka v večji lonec, vmesni prostor pa zapolnite s šoto, mivko ali mahom, ki ga redno vlažite.
Druga rešitev je podstavek s kamenčki, na katerega postavite lonec. Dno podstavka naj bo vedno pokrito z vodo, a voda ne sme segati do dna lončka, saj bi korenine začele gniti. Voda v podstavku izhlapeva in povečuje vlago okoli rastline.
Pazite na temperaturna nihanja
Večina sobnih rastlin izvira iz toplih krajev, zato jim visoke temperature ne škodijo toliko kot nenadna nihanja. Zelo so občutljive na prepih, zato jih nikoli ne postavljajte na mesta, kjer pogosto odpirate okna ali vrata. Prav tako se izogibajte postavitvi ob radiatorjih, saj vroč in suh zrak hitro oslabi rastline.
Čiščenje listov in osveževanje rastlin
Ko so rastline prekrite s prahom, težje dihajo in fotosinteza se zmanjša. Zato jim privoščite prho – odnesite jih pod tuš in liste sperite z mlačno vodo. Če to ni mogoče, uporabite pršilo ali večje liste nežno obrišite z mokro krpo.
Še posebej tropske rastline imajo rade vlažen zrak, zato jim redno pršite liste. To jih osveži, izboljša rast in zmanjša možnost, da bi jih napadli škodljivci.
Pomembnost svetlobe
Svetloba je ključna za rast rastlin, a preveč neposrednega sonca jih lahko poškoduje. Če je v prostoru premalo naravne svetlobe, uporabite namensko rastlinsko razsvetljavo. Ta omogoča, da rastline tudi v temnih zimskih mesecih prejmejo dovolj energije za rast.
Nepravilna osvetlitev je eden najpogostejših razlogov, zakaj ljudje obupajo nad gojenjem lončnic – preveč teme ali preveč sonca lahko hitro oslabi rastline.
Shranite navodila za nego
Ob nakupu vedno shranite priložena navodila za nego rastline. Včasih pozabimo, da ima vsaka vrsta posebne potrebe, ki se razlikujejo od drugih. Z rednim vpogledom v navodila se izognemo pogostim napakam pri oskrbi.
Posnemajte naravno okolje rastlin
Večina težav pri vzgoji sobnih rastlin izvira iz tega, da so pogoji v notranjih prostorih zelo različni od njihovega naravnega okolja. Če želimo, da bodo uspevale, moramo ustvariti razmere, ki so čim bližje tistim, v katerih naravno rastejo – od izbire zemlje, količine vode, svetlobe in vlage, do stabilne temperature.
Narava je že pomladno prebujena in vse več bomo na prostem. To smo zagotovo komaj čakali vsi, ki imamo vsaj košček svojega vrta. Na njem si lahko ustvarimo prijetno okolje zase in za rastline. Z gojenjem užitnih rastlin pa bomo dobro poskrbeli tudi za svoje zdravje.
Namen obhišnega vrta ni zgolj pridelovanje, zato moramo poskrbeti tudi za njegov videz. Ločevanje na okrasni in koristni vrt je na majhnih površinah težko, a tudi v večjih vrtovih se oboje vse bolj prepleta. Mnoge vrtnine so lahko okrasne, številne dišavnice so tako že »udomačene« na okrasnih gredicah. Sivka je že ena izmed njih. Zakaj pa letos ne bi bil v okras tudi paradižnik, živo obarvani čiliji ali solatne glave. S posrečeno setvijo raznobarvnih solatnic lahko gredica zaživi v popolnoma drugačni podobi. In lahko se zgodi, da bomo ves pridelek celo težko porabili v kuhinji.
Priprava gredic
Prva vrtna opravila so že v polnem zamahu, veliko dela pa nas še čaka. Za dobro rast rastlin je pomembna priprava gredic. Njihovo dolžino prilagodimo razpoložljivi površini za vrt, široke pa naj bodo toliko, da bomo vrtnine lahko pobirali in oskrbovali, ne da bi tlačili zemljo okrog njih. To je še posebno pomembno pri naravnem pridelovanju, ko gredic ne prekopavamo in jih zastiramo z ustreznimi organskimi zastirkami.
Gredice lahko omejimo oziroma ogradimo na različne načine, prostor med njimi pa uredimo tako, da se po njem nemoteno gibljemo.
Na potke nasujemo: pesek, žaganje, zdrobljeno lubje, jih tlakujemo ali položimo naraven kamen, fuge pa zasadimo z nizkimi dišavnicami in podobnimi odpornimi rastlinami. Celo travo lahko zasejemo med gredice, širino poti pa prilagodimo širini kosilnice. Za to so primerne samo najbolj trpežne trave, ki prenesejo gaženje in naredijo gosto travno rušo.
Ko so grede oblikovane, po njih ne hodimo in jih ne prekopavamo, za rahlost rastišča pa skrbimo z vsakoletnim površinskim dodajanjem do pet centimetrov debele plasti komposta ali dobro preperelega hlevskega gnoja. S tem bo zagotovljena založenost tal z rastlinskimi hranili in splošna rodovitnost rastišča.
Sadni vrt
Zdaj je še čas za sajenje sadnih rastlin. Če nam primanjkuje prostora, lahko izbiramo med nizkoraslimi sadnimi vrstami, ki so cepljene na ustrezne podlage. Pri češnjah je ta podlaga gisela, pri jablanah M9 in MM106, hruške naj bodo cepljene na kutino. Vsa ta sadna drevesa lahko posadimo tudi v korita in večje cvetlične posode na terasi.
Posebno zdrava hrana je jagodičevje, ki ga na trgovskih policah zasledimo le poredko, zato naj najde mesto na našem vrtu. Razen ameriških borovnic in brusnic, ki jim moramo pripraviti ustrezno kislo rastišče, ostale vrste niso preveč zahtevne glede kakovosti tal, sadimo pa jih lahko tudi v delno senco. Izogibati se moramo izpostavljenim sončnim legam, posebno v toplejših območjih pa jih sadimo tako, da so v času največje pripeke zavarovane z višjimi rastlinami ali bližino stavbe.
Pomembno je tudi obrezovanje
Pomlad je tudi čas obrezovanja sadnih rastlin, upoštevati pa moramo pravilo, da bujno rasle rastline režemo manj, slabo rasle pa bolj. Na žalost pa je pogosto ravno obratno, zato se vsako pomlad ubadamo z mnoštvom lanske rasti, ki gosti krošnjo in ustvarja dobre pogoje za bolezni in škodljivce.
Škropljenje z mineralnimi olji in bakrenimi pripravki lahko pri vrtnem pridelovanju sadja popolnoma opustimo, saj je večinoma nepotrebno. Pridne roke in predvsem sposobnost pravočasnega prepoznavanja težav je najpomembnejša odlika dobrega vrtnarja, zato opazujmo naše rastline in se učimo. S sredstvi za varstvo rastlin pa ukrepamo samo, ko pride do hujših okužb in je od tega odvisna usoda napadenih rastlin.
Odpornost vrst oziroma sort sadja naj bo najpomembnejše merilo pri izbiranju za sajenje na vrtu, saj bodo le tako rastline rodne in zdrave brez pomoči kemije, kar je dobro za nas in za naravo.
Pletena ograja za gredice
Za obrobo gredic lahko uporabimo tudi leskove ali vrbove šibe in naredimo nizke pletene ograje. Na notranji strani jih zaščitimo s črno folijo za povečanje trajnosti, hkrati pa se tako ognemo neželenemu odganjanju skozi leseno pletivo. Količke pritrdimo v tla približno 25 cm narazen, šibe pa po »kačje« ovijemo okrog njih, kot kaže slika. Takšne ograje so lepe, preproste in poceni, še največ časa se bomo zamudili v gozdu pri nabiranju materiala za pripravo.
Spet eden od receptov, ki ga vsak ustvarjalec lahko spremeni po svoje. Jabolka nadomestimo s hruškami, orehe z lešniki, ovsene kosmiče s pirinimi … Sladico pripravimo hitro in enostavno in jo pojemo še toplo ali ohlajeno. Čas priprave: 60 minut.
Posebni pripomočki:
4 manjši modelčki iz nepregornega stekla ali eden večji
Sestavine za 4 osebe:
Dušena jabolka:
4 večja, kisla jabolka
40 g rjavega sladkorja
Naribana lupinica polovice limone iz ekološke pridelave
Sok pol limone
Drobtinice:
40 g rastlinske margarine (lahko jo nadomestite z maslom ali gheejem)
40 g rjavega sladkorja
40 g pirine moke
40 g ovsenih kosmičev
40 g mletih orehov
ščepec soli
malo cimeta
Priprava
Jabolka olupimo in narežemo na koščke. Stresemo jih v kozico, posladkamo in dodamo limono. Dušimo približno 15 minut, da se jabolka zmehčajo in da povre voda, ki so jo jabolka spustila.
Pečico ogrejemo na 175 stopinj.
Za drobtinice s prsti zmešamo vse sestavine.
Dušena jabolka nadevamo v posodice in prekrijemo z drobtinicami.
Postavimo v pečico in pečemo 30 minut oz. dokler se drobtinice zlato ne obarvajo.
Raziskovalci iz Michigana so v laboratorijskih raziskavah odkrili, da naravna kemična snov v bananah, imenovana lektin (BanLek), zavira številne verižne reakcije, povezane z okužbo s HIV. Lektin je beljakovina neimunskega izvora, ki se veže na sladkorje. Prepozna vsiljivce, ki želijo vdreti v telo, na primer viruse, se pripne nanje in jim prepreči vstop v tarčne celice.
V preskušanjih se je lektin izkazal za enako učinkovitega kot dve sintetični zdravili, ki jih trenutno uporabljajo za preprečevanje okužb s HIV, to sta T-20 in maravirok. Terapija z lektinom bi bila po mnenju strokovnjakov bistveno cenejša kot z omenjenimi zdravili, poleg tega pa naj bi laktin nudil širši obseg zaščite. Težava z nekaterimi proti-retrovirusnimi zdravili je v tem, da lahko virus mutira in postane nanje odporen, medtem ko naj bi bilo ob uporabi lektina to bistveno težje, še opozarjajo michiganski znanstveniki. Izračunali so, da bi BanLek, lektin iz banan, v treh letih lahko preprečil do 2,5 milijonov okužb z virusom HIV.
Skupina raziskovalcev iz Univerze v Barceloni je v laboratorijskih študijah prepoznala 17 bioaktivnih snovi oziroma alkaloidov v zvončkih (Galanthus nivalis in Galanthus elwesii), najzgodnejših cvetočih rastlinah v Evropi. Med njimi so tudi trije novi, ki jim znanstveniki pripisujejo sposobnosti zdravljenje malarije in Alzheimerjeve bolezni.
Zvončke so nabrali v Bolgariji, za kar so španski raziskovalci potrebovali posebno dovoljenje bolgarske vlade, saj tam sodijo med zaščitene rastlinske vrste.
Čeprav si vsi prizadevamo najti srečo v življenju, uspeh pri tem ni samo v naših rokah. Raziskovalci univerze iz Edinburga ugotavljajo, da so geni krivi za 50 odstotkov nihanj pri občutenju sreče. Sicer pa na srečo pomembno vplivamo tudi sami. Najmanj srečni smo, kot kaže, pri 44-tih letih, a potem se krivulja sreče spet obrne navzgor. Sploh, če ji še malo pomagamo.
Pri tem naj bi bilo pomembno tudi, kakšen značaj smo podedovali. Osebne značilnosti, potrebne za srečo, prihajajo ‘v paketu’, meni eden od avtorjev raziskave Timothy Bates. V njem je zapakirano, koliko smo družabni, dejavni, stabilni, delavni in vestni.
Bates in njegovi kolegi so do tovrstnega spoznanja prišli na osnovi ankete, opravljene na 973 parih odraslih dvojčkov. Odkrili so, da ima v povprečju par enojajčnih dvojčkov več skupnih značajskih potez kot par dvojajčnih dvojčkov. Tudi na vprašanje, kako srečni so, so enojajčni dvojčki imeli zelo podobne odgovore in so znanstveniki iz tega sklepali, da imata tako občutek sreče kot osebnost močno dedno podlago.
Raziskava, objavljena v strokovni reviji Psychological Science, je šla korak naprej. Pokazala je, da določene osebnostne značilnosti dejansko ustvarjajo srečo. Dvojčki, ki so si bili med seboj zelo podobni, kar zadeva osnovne značajske poteze – bili so ekstravertirani, mirni in odgovorni – so imeli tudi podobne rezultate pri ocenjevanju lastnega občutka sreče.
Najslabše pri 44-tih
V ameriški publikaciji Social Science and Medicine so bili objavljeni rezultati raziskave, ki je zajela dva milijona ljudi v več kot 70 državah. Ugotovili so, da ima krivulja sreče obliko črke U. Po končani mladosti pa vse do sredine štiridesetih let občutek sreče upada in spet strmo narašča pri starejših. To seveda ne velja za zelo stare ljudi s hudimi zdravstvenimi težavami.
Po vsem svetu štiridesetletniki menijo, da so manj srečni od mlajših in starejših rojakov. Zdi se, da je naš občutek sreče na najnižji točki pri 44-tih letih. In kaj se zgodi na tej prelomnici? Težko je ugotoviti, kateri je glavni razlog, da so ljudje srednjih let manj zadovoljni. Na njihovo srečo ne vplivajo ne zakonski stan ne dohodki ne izobrazba. Podobno doživljajo tisti, ki so starši, in tudi tisti brez otrok.
Andrew Oswald, profesor ekonomije na britanski univerzi Warwick je skupaj s kolegom Davidom Blanchflowerjem z Dartmouth Collegea v New Hampshiru spremljal ljudi skozi 30 let in ugotavljal, zakaj so nesrečni. Prišla sta do ugotovitve, da se starejši ljudje laže otresejo neuresničenih ambicij in se sprijaznijo z minljivostjo mladosti. Zavejo se, da sanj ne bodo več uresničili, zato pa njihovo novo zadovoljstvo temelji prav na tem samozavedanju in novi sprijaznjenosti z resničnostjo.
Kalifornijska raziskovalka Susan Charles je prepričana, da tudi občutki, kot so tesnobnost, gnus in jeza, z leti otopijo, saj se manj menimo za to, kaj drugi o nas mislijo in smo spretnejši pri izogibanju neprijetnim položajem.
Za splošno srečo ali nesrečo v življenju prav tako niso ključnega pomena lepi ali žalostni dogodki. Tudi po hudih preizkušnjah, kot so izguba zakonca ali amputacija noge, se številnim povrne zadovoljstvo, če je taka njihova dedna naravnanost.
Programirani za srečo
Dobra novica je, da vse kaže na to, da smo ljudje pravzaprav v osnovi programirani za srečo. Morda tudi zato psihologi ugotavljajo, da se z vajo vsi lahko prelevimo v srečne ljudi. Že samo oponašanje vedenja srečnega človeka lahko izboljša razpoloženje, poudarjajo. Izpostavljanje družabnosti, odrivanje zaskrbljenosti in postavljanje uresničljivih ciljev občutno izboljšajo naše počutje. Tule je še nekaj predlogov, kako lahko spodbudimo naše občutke sreče.
1. Glasba
Eden od spodbujevalcev sreče je zagotovo glasba, ki nam sprošča telo in vpliva na dele možganov, da sprožajo endorfine, ki so ključni za občutek sreče. Endorfini so možganski prenašalci, ki zmanjšujejo bolečino in spodbujajo občutek vzhičenosti.
2. Spolnost
Endorfini se izločajo tudi med ljubljenjem. Pri spolnem vrhuncu se sprošča oksitocin, ki so ga razglasili za hormon ljubezni, ker krepi čustva povezanosti in zmanjšuje stres.
3. Religija
Tudi religija je pomemben dejavnik sreče. Zares verni ljudje so srečnejši od nevernih; k temu prispeva povezanost s cerkveno skupnostjo. Med molitvijo in meditacijo so ljudje zbrani in pogreznjeni vase, zmanjša se jim telesna napetost in bolje se zavedajo lastnih čustev.
4. Telovadba
Telovadba in redno gibanje prispevata k občutku sreče, saj s tem sproščamo endorfine. Znanstveniki si sicer niso enotni glede tega, zakaj telovadba sprošča endorfine in ali je pomemben dejavnik za to samo gibanje ali pač pozitivna čustva, ki nas pri tem spremljajo. Telesni izziv vsekakor izboljša razpoloženje in nas lahko spravi iz lažje depresije.
5. Smeh
Spremljanje komedije ali tečaj smejalne joge nedvomno pripomorejo k občutku sreče. Ljudje se raje smejemo, če smo v skupini, kot če smo sami, smeh pa zagotovo blaži stres.
6. Dobra dela
Prijaznost do soljudi je tudi pomemben dejavnik sreče, ne glede na to, ali gre za majhne usluge ali velikodušne dobrodelne akcije. Če petkrat na dan naredimo nekaj dobrega za druge, bomo srečnejši, kot če bomo v celem tednu samo petkrat opravili dobra dejanja, je znanstveno ugotovila ameriška eksperimentalna psihologinja Sonja Lyubomirsky.
7. Optimizem
Optimizem je ključnega pomena za srečo. Lahko se ga naučimo, je prepričana ameriška psihologinja Mary Ann Troiani, soavtorica uspešnice Spontani optimizem. Že vzravnana hoja z daljšimi koraki poudari naš optimizem, saj naj bi pesimisti hodili počasneje in delali manjše korake. Tudi pri rabi besed se učimo izogibati pesimizmu. Namesto ‘težava’ uporabimo besedo ‘izziv’, namesto ‘izgube’ se raje odločimo za ‘priložnost’.
Pozitivno razmišljanje in vedenje blagodejno vplivata na biokemične procese v možganih. Ljudje, ki si izpolnjujejo želje in ne odlašajo z rečmi, ki jih veselijo, ohranjajo pozitivna čustva in zavračajo negativna. Če razmerje med pozitivnimi in negativnimi čustvi pade pod 3 : 1, postanemo dovzetni za osebnostne motnje, tesnobnost in depresijo.
8. Zasebno življenje
Pomemben dejavnik za srečo je tudi uspešna ločitev dela od zasebnega življenja, ki z uvedbo novih tehnologij postaja čedalje težja. Ključno je torej, da si vzamemo tudi čas za zasebnost.
9. Dober zakon
Pri iskanju partnerja jo bomo bolje odnesli, če se poročimo s srečnim kot z bogatim človekom. Poročeni ljudje so nasploh manj depresivni od samskih, če pa se poročimo s srečnežem, bomo še sami postali takšni, ker je po mnenju številnih psihologov sreča nalezljiva.
Bodite odprti
Zadnje čase znanstveniki preučujejo učinek posameznikove osebnosti na njegovo dolgoživost in ugotavljajo, da tudi značajske lastnosti zaznamujejo dolgost našega življenja. Tako kaže tudi raziskava, ki je bila objavljena v časopisu ameriškega geriatričnega društva. Da so jih lahko spremljali daljše obdobje, so namesto samih stoletnikov v raziskavo zajeli njihove (v povprečju okoli 75-letne) potomce. Sodelovalo jih je 246. Raziskava je pokazala, da dlje živijo tisti, ki so bolj odprti in dejavni ter manj živčni.
Za ženske, ki dolgo živijo, naj bi bila poleg tega značilna še večja sočutnost in pripravljenost na sodelovanje z drugimi. To se nekako sklada tudi z evolucijsko teorijo: odprte osebe, ki lažje sklepajo prijateljstva in pomagajo drugim, si lažje zagotovijo potrebne vire za preživetje v težkih časih.
Čeprav bi morda pričakovali, pa kot kaže nekatere druge značajske lastnosti ne podaljšajo življenja. Med njimi je denimo samodiscipliniranost. Tudi sprejemljivost za novosti naj ne bi igrala vloge pri dolgoživosti in morda se prav zato nekateri starejši (pa tudi mlajši) trdno oklepajo starih navad.
Psihologi si sicer še krešejo mnenja o tem, koliko kot odrasli svojo osebnost lahko še spremenimo. A če se le da, se potrudimo težiti k čim večji odprtosti do drugih ljudi, to je namreč značilnost, ki nam, sodeč po omejeni raziskavi, lahko pomaga do daljšega življenja.
Kakršna mama …
Nova znanstvena dognanja nas prepričujejo, da telesno zdravje ni vse in da je duševno počutje prav tako pomembno za dolgoživost. In to ne le naše duševno zdravje, ampak tudi lastnosti oziroma duševno zdravje naše matere.
Norvežani so na primer preučili 28.000 mater in ugotovili, da je pri tistih, ki so bile bolj tesnobne, depresivne in jezne, večja verjetnost, da svoje otroke hranijo manj zdravo. Na primer z veliko čokolade, palačink in sladkih pijač. Vzorce prehrane iz otroštva je težko spremeniti, zato otroci depresivnih mater na koncu umrejo mlajši.
