Violeta Tomič je izjemna igralka, ki je trenutno polno zaposlena. Je močna ženska, brez dlake na jeziku, ki obožuje zemljo, naravo in vse kar nam dajeta. A kljub temu verjame v zmernost in je proti vsakršnemu pretiravanju. Sama najraje posluša svoje telo in jé tisto, kar ji telo priporoča. Kapitalizem pa sovraži in za vse tiste, ki ne spoštujejo bi uvedla visoke kazni. Prav nič nismo bili presenečeni, ko je na naše srečanje prišla s svojim ljubkim psom Budo, za katerega pravi, da jo je rešil vsaj toliko kot je ona njega.
Čisto odkrito povedano nam zaupajte, kdaj ste se vi začeli ravnati po načelih, ki so do okolja bolj prijazna?
Violeta Tomič: Ne vem,kdaj točno. Zgodilo se je počasi,spontano. Tako, kot sem zorela kot osebnost,tako se je vse bolj kristaliziral tudi moj odnos do narave, družbe, živali, rastlin … Skozi ukvarjanje z duhovnostjo pa tako in tako ne moreš živeti drugače, kot pa okolju prijazno.
Se je zgodila kakšna določena situacija, da ste začeli drugače razmišljati?
Kot sem že povedala,se je moj odnos razvijal počasi, a neizogibno. Ves čas me je zanimalo delo na zemlji, rada sem gledala, kako iz semen požene plod in ko sem začela vrtnariti, sem se včlanila v biodinamično društvo Ajda. Tam sem spoznala Steinerjeva načela in zemeljske ter nebesne cikluse.
Kot velika ljubiteljica hrane in kuhanja ste najbrž tudi previdni pri izbiri hrane za svoje kosilo. Kje nakupujete, na kaj ste pozorni?
Zelo rada improviziram, tako v življenju, kot pri kuhanju. Vodi me intuicija in vedno jemo tisto, kar si tisti trenutek zaželim, kar me pokliče. Najraje imam takoimenovano »divjo hrano«, ki si jo naberem na sprehodih z mojim Budo. Tako na jedilniku nikoli ne manjka sezonskih darov narave, kot so čemaž, regrat, trobentice, rman, gobe, poganjki, divji špargelj, čaji,… Imam tudi velik vrt, za katerega skrbi moja mama. Tam pridelamo večino zelenjave,ki jo potrebujemo. Kupujem pa tudi na tržnici, v trgovini, kjerkoli, kjer utegnem. Verjamem v ravnovesje med zdravo in manj zdravo hrano. Človek mora biti prilagojen okolju,v katerem biva in se ne sme truditi za pretirano sterilno prehrano.
Kaj najraje jeste?
Prehranjujem se različno, odvisno od sezone in potreb mojega telesa. Včasih se bašem z mastno hrano, včasih sem samo na žitaricah, včasih na koprivah in špargljih. Obožujem ribe. Poleti jem v glavnem zelenjavo in ribe. Zanimivo pa je,da sadja sploh ne prenesem. Tudi silim se ne več z njim.
Ste velika ljubiteljica mesa ali prisegate na zelenjavo?
Nisem ravno velika ljubiteljica mesa, pa niti vegetarijanka nisem. V našem podnebju se je težko izogniti kakšnemu mesnemu obroku. Jem ga sicer zelo redko, raje imam ribe, testenine in zelenjavo.
Zelo radi imate tudi živali, ste bolj nagnjeni k mačkam ali psom?
Z živalmi je kot z otroci. Vedno,v vsakem obdobju so najlepši. Najprej sem imela papigo Sivega Jakoba po imenu Klodovik. Takrat se mi je zdelo,da je to najbolj primerna žival zame. Potem sem, predvsem po zaslugi hčerke, ki je od rojstva nora na mačke, našla muco Kepo. To je bilo zame popolno odkritje, saj me tuje mačke niso ravno privlačile. Zdaj imam že četrto leto svojega pasjega posvojenca Budo. To pa presega vse odnose, ki sem jih poznala doslej.
Kako skrbite za svoje ljubljenčke? Verjamete, da tudi oni skrbijo za vas (in s sprehodi tudi za vašo kondicijo)?
Tako je. Ne samo,da sem jaz rešila Budo iz zavetišča,tudi on je rešil mene. Vsak dan sem, ne glede na vreme uro ali dve zunaj, v naravi. Buda je kot del mene in ne predstavljam si življenja brez njega. Sprehajava se, enkrat na mesec greva k pasjemu frizerju, saj tako ogromnega psa ne morem kopat doma, za vsako prasko in drisko takoj reagiram, saj je zelo občutljiv kuža in hud alergik, redno hodiva k veterinarju, če pa sem daleč od doma, dobi varuško. Za muco Kepo pa ravno tako ljubeče skrbi moja Petra.
Katera veja skrbi za planet je po vašem mnenju najmanj v ospredju in bi si zaslužila več pozornosti?
Največ skrbi bi morali posvečati zdravi, pitni vodi. Brez vode ni življenja! Bojim se, da bo največji boj na planetu ravno za pitno vodo. Morali bi razvijati sisteme za čiščenje in filtriranje onesnažene vode, kajti to je neizbežno in nas ne bi smelo presenetiti!
Kako še skrbite za svoje zdravje? Ste morda odkrili kakšno superživilo, ki vam odgovarja ali pa vam je spremenilo življenje?
Za zdravje skrbim tako, da sem opustila vse slabe razvade. Alkohol pijem le občasno, cigarete pa mi smrdijo že na daleč! Superživila dokaj slabo prenašam, stevia, ki je nadomestek za sladkor, mi ni všeč, slavna in čudežna maca pa mi povzroča želodčne krče. Jem pač tisto, kar mi zadiši in to je edini recept. Mislim, da smo šli predaleč v izmišljevanju zdrave hrane, naše babice so bile veliko bolj zdrave, ob svežem zraku in hrani brez pesticidov, brez prehranskih »čudežnih« dodatkov. Sicer se metabolizem z leti spreminja in ne prenese več vsega, kar je nekoč, ampak če poslušaš, kaj ti sporoča, mu ne moreš škoditi.
Kaj obvezno vsak dan naredite zase?
Vsak dan grem na dolg sprehod – to je zame in za Budo. Pa božam ga, to me pomirja in osreči. Kaj še??? Ne vem, samo zase ne počnem ničesar. Rada kuham, ampak sem vesela, če so okrog mene veseli jedci. Vesela sem, če vsak dan lahko delam, da imam vaje, predstave. To me fizično in duhovno napolni.
Kaj bi morali narediti, da bi se vest o ekološkem načinu življenja in prijaznosti do okolja razširila med več ljudi?
Ekološko vzgojo bi morali uvesti že v osnovne šole, ampak ne kot predmet, ki je obvezen in ga ne marajo, ampak kot vzgojo duha mladega človeka. Privzgojiti bi jim morali sočutje in ljubezen do vsega, kar nas obdaja, ne pa jih vzgajati v tekmovalnosti in izkoriščanju šibkejših, pa naj so to ljudje, živali ali rastline!
Bi rekli, da spadate tudi med ljudi, ki so previdni v kapitalističnem potrošništvu? Raje kupujete dražje in bolj kvalitetno (in tudi naravno)?
Kapitalizem sovražim in nisem ravno velik potrošnik. Tudi moda zdrave hrane me ne zagrabi. Ravno tako se ne obremenjujem, kakšne znamke so oblačila, ki jih nosim. Vsega je preveč, proizvajajo slabe izdelke, ki se kvarijo takoj, ko jim poteče rok garancije, vsa ta tehnična roba strašansko obremenjuje okolje! Gabi se mi, da je nekaterim profit pomembnejši od ljudi, okolja. Police so polne hrane, ki jim zaradi prevelikih količin poteče rok. Koliko živali umre zastonj!? Če ne bi bila naša družba tako požrešna, bi bilo veliko manj trpljenja.
Kaj bi rekli ljudem, ki menijo, da čistoča planeta (še) ni njegova skrb?
Takim ljudem ne bi rekla nič, nabila bi jim takšne kazni, da bi dojeli, da skrbi njihovo denarnico! To je edini jezik, ki ga žal nekateri razumejo. Nihče nima pravice drugim odvzeti edinega življenjskega prostora. Kdo si lahko lasti naš planet? Bil je veliko pred nami in obstajal bo tudi, ko nikogar od nas ne bo več, niti prijaznih, niti pohlepnih. Mogoče nas bo enkrat naša ljuba Zemlja imela poln kufer, pa nas bo zmetala s sebe kot nadležne bolhe!
Petra Žigon, Foto: Peter Irman, osebni arhiv Violete Tomič
