Oblačila, pisana na kožo naših otrok

Številnim mamam (in tetam, babicam, botricam …) je nakupovanje čudovito lepih oblačilc za dojenčke in otroke prav poseben užitek. Priznam, tudi sama sem bila med njimi, dokler nisem ugotovila, koliko naravnih virov je za to porabljenih, koliko strupov spuščenih v okolje in koliko delavcev izkoriščanih za oblačila, ki jih malčki za povrh vsega prerastejo s svetlobno hitrostjo.

Čeprav je bil ta prispevek pisan z mislijo na starše novorojenčkov, dojenčkov in malčkov, pa pravzaprav lahko nagovori prav vsakega od nas. Kratek pregled stanja tekstilne industrije po svetu razkrije zaskrbljujoče stanje, ki se ga verjetno mnogi med nami ne zavedajo. Raziskave so pokazale, da so dojenčki izpostavljeni škodljivim kemičnim učinkovinam že v maternici, po rojstvu pa se izpostavljenost še pomnoži, pri čemer žal zelo malo vemo o dolgoročnih škodljivih vplivih tovrstne izpostavljenosti toksinom iz okolja.

Bombaž – najbolj naravna tkanina?

Začnimo z nekaj preprostimi dejstvi. Za gojenje bombaža, ki predstavlja približno dva odstotka in pol svetovnih obdelovalnih površin, porabijo kar 25 % svetovne porabe pesticidov in 10 % svetovne porabe insekticidov. Oziroma če povemo malo drugače – če majica, ki jo imate na sebi, ni iz organskega bombaža, so zanjo porabili približno 150 gramov pesticidov. Raziskave so sicer pokazale, da v tkaninah ni pesticidov ali pa se pojavijo v izjemno majhnih sledovih, ostajajo pa v bombažnih polnilih, ki jih uporabljajo za blazine, ležišča in prešite odeje. V tkaninah pa ostajajo številna druga agresivna kemična sredstva, ki jih lahko uporabljajo pri beljenju, barvanju, krašenju in drugi obdelavi tkanin. Na seznamu so na primer čistilna sredstva na osnovi nafte, mehčalci, sredstva za poživljanje barv, težke kovine, pršila za negorljivost in impregnacijo, formaldehid, da se oblačila manj mečkajo, in amonijak, ki prepreči krčenje materiala. Veliko teh snovi se izpere iz tkanin šele po številnih pranjih, nekatere pa tudi ostanejo.

Vpliv vseh teh strupenih snovi na okolje je prav katastrofalen. Ker pridelovalci na poljih ves čas sejejo isto vrsto rastlin, se škodljivci prilagodijo strupom. Zato morajo izumljati vse močnejše strupe, ki obenem odstranjujejo tudi naravne sovražnike teh škodljivcev in začaran krog je ustvarjen. Tako agresivno gojenje bombaža pustoši zemljo, ruši naravne ekosisteme, onesnažuje zrak in vodo ter neposredno zelo škodi zdravju ljudi, ki delajo na poljih in živijo v njihovi bližini.

Vsa nova oblačila je pred prvo uporabo res priporočljivo vsaj enkrat, še raje pa večkrat oprati, pri pranju pa uporabljati čim bolj naravne detergente in se ogibati mehčalcem, saj tako prihranite občutljivi koži še dodatno izpostavljenost agresivnim kemičnim sredstvom.

Druge možnosti

Čeprav je bombaž še vedno najbolj razširjena tkanina na tem planetu, pa so vse pogosteje na voljo tudi izdelki iz drugih tkanin, ki so naravi in človeku bolj prijazne. Med njimi izstopata predvsem bambus in konoplja, ki zahtevata bistveno manj porabljenih virov in strupenih sredstev pri obdelavi. Obe tkanini, bambus še posebej, sta izjemno mehki in dobro vpijata vlago. Blago iz konoplje je izjemno obstojno in se odlično meša tudi z drugimi tkaninami ter jim dodaja obstojnost, obenem pa zelo dobro uravnava temperaturo, kar pomeni, da vas pozimi greje in poleti hladi. Kljub temu da za svojo rast zahtevata malo ali nič pesticidov in insekticidov in porabita malo naravnih virov, pa velja tudi tu izbirati izdelke s certifikatom, saj v procesu predelave strupene snovi še vedno lahko igrajo veliko vlogo.

Ob zgornjih informacijah se zdijo umetni materiali, kot so flis, poliester in različne druge izpeljanke poliestra, skorajda boljša izbira, saj zanje ne potrebujemo pesticidov in insekticidov. Ker pa so te tkanine iz petrokemične industrije, torej derivati nafte, prav tako prispevajo h globalnemu onesnaževanju, obenem pa se tudi iz njih v zrak izločajo škodljivi plini. Zanimiva, čeprav morda pri nas še precej neznana možnost, pa je t. i. eko flis, narejen iz recikliranih plastenk. Kot zanimivost lahko povemo, da približno 150 jopic iz eko flisa prihrani en sodček nafte in kar pol tone strupenih izpustov v zrak.

Otrokom in okolju prijaznejše alternative

Gre seveda tudi drugače, prijaznejše do okolja in do uporabnikov. Najbolj varna in dolgoročno gledano varčna izbira so izdelki iz certificiranih organskih oziroma trajnostnih tkanin. Kratek pregled certifikatov pokaže, da imajo večinoma enake cilje: zaščititi okolje, pravice in zdravje delavcev v procesu pridelave in predelave ter zdravje in dobrobit uporabnikov. Pri tem izključujejo uporabo strupenih kemičnih sredstev, kot so pesticidi, agresivne barve in belila, zaščitna sredstva proti plesni ter uporabo gensko spremenjenih organizmov. Tudi organsko blago je izpostavljeno obdelavi s kemičnimi sredstvi, le da so uporabljeni kar najbolj okolju prijazni postopki in sredstva.

Vse pogosteje se pojavlja tudi koncept trajnostnih tkanin, pri čemer so cilji podobni kot pri organskih – čim boljše blago s čim manjšim škodljivim vplivom na okolje in uporabnike. Ena od najbolj opaznih razlik med organskim in trajnostnim pristopom pa je, da je slednji razširil krog delovanja tudi na ponovno uporabo in recikliranje izdelkov. Sem tako sodi tudi že omenjeni eko oziroma trajnostni flis.

Certifikati

Pri nakupu organskih izdelkov velja nameniti pozornost predvsem temu, da so certificirana ter katero oznako nosijo. Različne agencije za certificiranje imajo namreč različne standarde. Nekatere preverjajo samo vsebnost škodljivih snovi v končnem izdelku, drugi preverjajo samo okoliščine, v katerih so bile rastline gojene, ne pa tudi procesa predelave, spet tretji preverjajo vse faze od gojenja surovin do končnega izdelka. Prav tako obstajajo različni standardi glede na količino vsebnosti organske tkanine. GOTS (Global organic textile standard) tako uporablja dva standarda, enega za izdelke iz 95 % ali več organskih vlaken in za izdelke iz 70 % ali več organskih vlaken, pri čemer lahko sintetična vlakna predstavljajo 10 % tkanine. V vsakem primeru pa je certifikat tisti, ki vam bo vsaj v osnovi povedal, da se odločate za boljšo alternativo.

Med najbolj znanimi in najbolj razširjenimi sta certifikata Oeko Tex in GOTS. Slednjega so ustanovili Organic Trade Associacion (ZDA), Soil Association (VB), International Association Natural textile industry ter JOCA (Japonska), da bi poenotili in razvili pregledne svetovne standarde. Vse pogostejša sta tudi trajnostna certifikata Cradle to cradle, SMART, ki poleg strogih okoljevarstvenih kriterijev upoštevata tudi socialne in ekonomske kriterije.

Kje se zatakne?

Organske tkanine so očitno boljša izbira. Zakaj torej niso naši otroci – in mi ter naši domovi – zaviti v izdelke iz naravnih, organskih materialov? Žal se tudi tu velikokrat ustavi pri cenah, ki so za izdelke iz organskih materialov praviloma višje. To je sicer razumljivo, saj je organska pridelava dražja, pri obdelavi in proizvodnji končnih izdelkov pa ceno višajo tudi spoštovanje načel pravične trgovine in trajnostnega podjetništva. Cene se zaradi ekonomije obsega sicer vztrajno nižajo, saj je povpraševanje po organskih izdelkih vse večje, vendar so razlike občutne, še toliko bolj pri izdelkih kot so otroška oblačila, ki so v uporabi zelo kratek čas.

Vendar je tu prihranek samo trenuten. Verjetno se vam je že zgodilo, da so se v novih oblačilih že po nekaj pranjih kar naenkrat pojavile majhne luknjice. Raziskave so pokazale, da začnejo vlakna pri klasičnem bombažu kazati znake poškodb že po desetih pranjih, medtem ko pri organskem brez težave prenesejo tudi več kot 100 pranj. Organske tkanine namreč zdržijo bistveno dlje, saj se vlakna v procesih predelave manj poškodujejo, ker niso izpostavljena grobim in izjemno agresivnim kemičnim sredstvom. Otroška oblačila tipično peremo zelo pogosto, obenem pa so pri malčkih izpostavljena tudi večjim obremenitvam, zato se znaki obrabe in poškodbe pojavijo še toliko hitreje.

Počasi se daleč pride

Koža novorojenčkov, dojenčkov in malčkov je tanjša in bolj prepustna kot koža odraslih in zato še toliko bolj izpostavljena vdoru in negativnim vplivom škodljivih snovi. Njihova koža enostavno vpija stvari, obenem pa je bolj občutljiva in manj odporna proti bakterijam in škodljivim snovem v okolju. Prav zato se velja poleg tradicionalno obdelanim tkaninam ogibati tudi izdelkom, ki vsebujejo nanotehnologijo, najsi gre za oblačila, obutev ali pa kozmetiko za dojenčke.

Izberite nekaj ključnih izdelkov, s katerimi bo vaš otrok pogosto in dolgo časa v tesnem stiku, in začnite z njimi. Dober začetek je lahko kakovostno ležišče iz organskih vlaken, prešite odeje ter posteljnina. Ker jih otroci ne prerastejo hitro, jih boste lahko uporabljali res dolgo časa, otroci pa bodo v neposrednem stiku z njo velik del dneva oz. noči. Dobra investicija, ki se hitro povrne, so tudi pralne pleničke iz organskih materialov. Bambus se tu odlično obnese, saj je izjemno vpojen in obenem zelo mehak. Posebno pozornost pa velja nameniti mehkim igračam iz blaga in »ninicam«. Tudi te namreč ostanejo dolgo z otrokom, obenem pa velikokrat potujejo v mala usteca, ko raziskujejo svet z vsemi svojimi čutili.
Vsa nova oblačila je pred prvo uporabo res priporočljivo vsaj enkrat, še raje pa večkrat oprati, pri pranju pa uporabljati čim bolj naravne detergente in se ogibati mehčalcem, saj tako prihranite občutljivi koži še dodatno izpostavljenost agresivnim kemičnim sredstvom.

Reduce-reuse-recycle:

• Prikupna oblačila nevtralnih barv, ki jih lahko nosijo otroci obeh spolov, je včasih težko najti, a je vredno, še posebej v prvem letu dojenčkovega življenja, ko se zdi, da oblačilca prerastejo že času, ki ga porabimo, da jih oblečemo.
• Rožnata oblačila se prav čudovito prebarvajo v modro ali zeleno barvo.
• Naj oblačilca zakrožijo. Vse več mamic se neformalno povezuje in si medsebojno posoja oblačila za malčke, kar prispeva k ohranitvi okolja in manj obremenjenem družinskem proračunu. Poleg tega pa se s številnimi pranji izpirajo tudi škodljive sestavine v oblačilih.
• Manj je več. Oblačila iz organskih tkanin so bolj vzdržljiva, zato jih lahko uporabljamo dlje – in za več otrok.
• Raztrgana ali trajno zamazana oblačila niso nujno neuporabna, saj lahko luknjice in madeže enostavno prekrijete z našitki ali raznobarvnimi ostanki blaga.
• Ko oblačila popolnoma odrabite, pa lahko svoj novi dom najdejo tudi tako, da jih podarite – v varne hiše, družinam, ki jih potrebujejo, ali pa jih odložite v najbližji dobrodelni organizaciji, ki bo poskrbela, da pridejo v roke družin, ki jih potrebujejo.

Ko se odločite ZA organsko, se odločite za:

1. manj strupenih snovi v zraku, vodi in zemlji ter posledično v rastlinah, živalih in ljudeh.
2. manjše onesnaževanje.
3. varnejše prihodnje generacije.
4. bogatejšo prst.
5. večjo biološko raznolikost.

Bianca Žvorc Morris o eko oblačilih

Bianca Žvorc Morris je lastnica znamke BeeZee EcoKid, dobitnice nagrade za najboljšo zeleno znamko ModePalast 2012 in nagrade za najbolj trajnostno podjetje v Evropski uniji

Pri nakupovanju oblačil za otroke bi bila sama pozorna na naslednje dejavnike:

1. Izogibala bi se divjim in živahnim barvam, saj se v njih zagotovo skriva kemija, čeprav to najmlajše najbolj privlači. Predlagam naravna ali barvila na vodni osnovi, ki se hitreje sperejo, vendar ne škodujejo zdravju, tudi če ni izdelek pran pred nošenjem oblačila. Bolj je pomembna zdravost materialov kot dizajn, zato naj mamice kupujejo premišljeno in ne impulzivno.
2. Izogibala bi se izdelkom večjih korporacij,  ki masovno izdelujejo oblačila ter lahko »kupijo« oznako »ekološko« ali »organsko«, čeprav materiali to skoraj niso. Vedno svetujem, naj ljudje kupujejo v manjših trgovinah in podjetjih, po možnosti slovenske izdelke, in z globalnimi certifikati (npr. GOTS).
3. Lepo je dobiti izdelke, ki so FAIR TRADE, saj pomagamo pri spodbujanju pravične trgovine, kjer se ne izkorišča otroške delovne sile ali tretjega sveta. Izdelki tako nosijo tudi pozitivno energijo.
4. Otroci naj nosijo naravne materiale in ne poliestrov in podobnih umetnih tkanin. Naj prevladujejo bombaž, lan in konoplja. Afriški bombaž je sicer najkvalitetnejši bombaž, ker imajo najmanj pesticidov in kemikalij. Hkrati je tudi najdražji, a vsekakor vreden svoje cene. Naravni materiali se bolj mečkajo (ker ni pomoči kemije), vendar verjemite, to dojenčke ne moti,prav tako jih ne motijo sprane barve.
5. Bleščice, ki jih deklice tako rade nosijo, niso priporočljive, saj so pri teh okraskih vedno vpletena strupena lepila. Pozorni bodimo tudi na kovinske dele.
6. Mamice si naj pobliže ogledajo etiketo in ugotovijo, kje so bila oblačila izdelana. Oblačila, izdelana v Evropi, so najbolj priporočljiva. Kvalitetni izdelki pa prihajajo tudi iz ZDA, Japonske, Avstralije in Afrike (mora pa pisati Made in …).

Veliko ljudi sicer še vedno meni, da se za otroke ne splača kupovati tako dragih oblačil, ker jih takoj prerastejo. Vsem povem, da je prvo obdobje otroka najpomembnejše, saj je takrat njegova koža najbolj občutljiva, ranljiva ter deluje kot spužva, ki srka nevarne spojine vase ter dostavlja vse v krvni obtok. Prvi dve leti moramo v oblačila naših malčkov vložiti več, potem pa so že bolj odporni in se laže soočajo s strupi okrog nas. Predlagala bi finančen kompromis, da imajo ljudje polovico oblačil za otroke iz druge roke (ki jih dobijo zastonj in izjemno privarčujejo ter so že večkrat oprana), polovico pa ekoloških, naravno obarvanih oblačil, ki so dražja. Zagovarjam kvaliteto nad kvantiteto. Ker se veliko mamic tega že zaveda, je prav možno, da boste »podedovali« kakšno ekološko oblačilo. Poleg tega prosim, da ne pozabimo na posteljnino (vsaj naravni materiali, če že ne ekološko neoporečni) in igrače, tudi tukaj naj se starši izogibajo plastiki in čudnim materialom iz masivne proizvodnje.

Dojenček ne rabi dosti igrač in »stvari«, v tem obdobju mu je najpomembnejši stik s človekom (mamico) in čim več časa, preživetega v bližini družine. Toplo priporočam tudi nadzorovano druženje s hišnimi ljubljenčki (ki izjemno pripomorejo k zdravemu razvoju otroka) in sprehode v naravi. Mamičine roke in obraz so najlepša in najboljša igrača, sodobna tehnologija in moderni pralni stroji pa so hitri in učinkoviti in tako nimamo potrebe po ogromni količini oblačil do drugega leta starosti, pač pa se raje osredotočimo na kvaliteto in zdravje.

Urša Štrukelj o nakupih otroških oblačil

Urša Štrukelj iz Kulturno-ekološkega društva Smetumet pravi: »Novih oblačil za otroke ni potrebno kupovati.  Med prijatelji in znanci si jih lahko izmenjate, oz. jih kupite iz druge roke. Otroci skupaj z našo skrbjo, da so sploh oblečeni, predvsem potrebujejo tudi splošno izobrazbo na temo oblačil, ki jih nosijo. Torej od kod prihajajo, kdo jih dela, iz česa so narejena in kako pridelana ter najpomembnejše: kakšen je njihov lasten  prispevek k čistejšemu svetu, kadar uporabljajo že obstoječa oblačila. Tako bodo razumeli, zakaj to sploh počnejo, in se znali zagovarjati in celo pohvaliti pred vrstniki.

Vsekakor podpiram nakup kakršnih koli organskih in pravičnotrgovinskih izdelkov, ker podpirajo čistejšo pridelavo in predelavo tkanin ter pošteno plačano delo. Torej če večino stvari izmenjate med sabo, kupite pa nujno potrebno, kar je organske narave, privarčujete veliko več, kot pa tisti, ki vse kupujejo na veliko in poceni.

Sama sem najbolj pozorna na srečo otrok, ki niso obremenjeni z oblačenjem. Oblečejo,  kar jim koristi glede na vremenske pogoje. Če si kaj posebnega zaželijo, jim to zašijem.
Vrednostni sistem ustvarjamo mi, starši, in smo odgovorni glede tega, kaj prenašamo na svoje otroke. Če sami nimamo razjasnjenih pojmov o globalnem stanju stvari in lastnem prispevku vanj, tega ne moremo naučiti otrok. Obleka kot statusni simbol je za zame smešna, zato jo tudi otroci ne dojemajo kot gradnika oblačenja.
Slovenci nismo ekološki nikjer, tudi pri oblačilih ne. Razen ožjega kroga prijateljev, ki si menjamo oblačila med sabo in čim manj kupujemo, se mi zdi, da to ni najbolj splošno sprejeta praksa med Slovenci. Še vedno si ljudje s tem kupujejo položaje v družbi.  Za nekatere je nespremenljivo in sramotno, za nekatere pa najbolj normalno in naravno.

Ljudje si radi kupujejo veliko novih in poceni oblačil. In ker so ta slabe kvalitete, jih je potrebno vedno znova kupovati, tako so začarani v isti krog večnih nakupovanj slabih oblačil. Očitno razmislek o tem, kam gredo vsa ponošena oblačila, še ni aktualen. Upam, da se povezava kmalu najde in da se posledično spremeni odnos do starih kvalitetnih in na drugi strani nekvalitetnih novih oblačil.

Šele ko izveš ozadje in kontekst oblačilne industrije, lahko začneš razmišljati o spremenjenih nakupovalnih navadah. Dokler pa ti je odstrta le ena plat (ki je v tem primeru lepo in poceni) in ne vidiš, kaj se skriva v ozadju (grdo in drago), potem si v Špicparkljcovi pasti.«

T. K., P. Ž., foto: Dreamstime, osebni arhiv