Pridelana čebula nam je v kleti začela gniti. Ne morem je hitro porabiti, pa mi je škoda, da bi jo morali kupovati. Kaj menite? Milka iz Pivke
Predlagam, da nekaj čebule pustite za sprotno porabo, ostanek pa olupite, narežete in posušite, tako si boste zagotovili svojo čebulo za dlje časa. Nekje iz 10 kg sveže olupljene čebule bomo pridobili 1 kg suhe čebule, kar upoštevamo tudi pri kuhanju – posušene damo veliko manj, kot bi dali sveže. Prednost sušenja zelenjave je tako tudi v tem, da dobimo manjšo količino, ki jo tudi lažje shranjujemo in jo lahko hranimo kar v kuhinji. Najlažje je čebulo posušiti kar v sušilniku za sadje, ki ga postavimo na balkon ali v garažo. Lahko pa uporabimo tudi pečico, vendar pa se pripravimo na močan vonj po čebuli po vsem stanovanju.
Lahko pa najdete vzrok gnitja čebule in ga v prihodnji vrtnarski sezoni poskušate odpraviti. Povsem mogoče je, da je vašo čebulo napadel eden od dveh relativno podobnih škodljivcev.
Eden od njiju je čebulna muha, ki odlaga jajčeca med prvim naletom, konec aprila. Vse večja nadloga pa je drugi škodljivec, to je porova zavrtalka. Ta se pojavlja tako na poru kot čebuli. Nahaja se v tleh, zato je težko natančno ugotoviti, kdaj se zavrta v rastlino.
Muha te zavrtalke je s krili velika okoli 5 mm. Telo je črne barve, razen bokov na zadku, ki so rumeni. Ličinka je brez glave in nog – žerka, dolga 5 do 8 mm in umazano bele barve. Sodčkasta buba je rdečkasto rjava. Glavno škodo povzročajo žerke, ki v mesecu maju v listih vrtajo rove po notranji strani listnih nožnic v smeri proti dnu čebulice. Napadeni listi se nepravilno razvijajo, skrotovičijo in rumenijo, na koncu lahko tudi odmrejo. Nastala škoda se še povečuje zaradi mikroorganizmov, ki povzročajo gnitje.
Razvoj in širjenje porove zavrtalke oviramo z odstranjevanjem napadenih rastlin in rastlinskih ostankov. Preventivno lahko preprečimo napad tako, da neposredno po saditvi prekrijemo tla s kopreno, tako preprečimo odlaganje jajčec na posevek.
Zelo so mi všeč orhideje, vendar ne glede na to, kje jo kupim ali pa jo dobim za darilo, ji začnejo kmalu odpadati popki. Kako naj dosežem, da bodo orhideje še naprej cvetele?
Valerija iz Žalca
Glede na skromne podatke, ki ste jih navedli, in ob predpostavki, da gojite vrsto orhideje, ki se lahko goji v sobi, lahko navedemo tri možnosti za motnje v njeni rasti.
Najpogostejša je ta, da imamo orhideje v prostoru, v katerem hranimo tudi sadje. Na primer v kuhinji ali jedilnici, mogoče celo dnevni sobi, kjer nam orhideja krasi okensko polico, imamo še košaro s sadjem, ki ga je v jesenskem času obilo, ali pa na mizi. Tudi če sta to dva prostora, moramo računati na to, da nam bodo orhideje pred začetkom cvetenja odvrgle popke. Vzrok za to gre iskati v veliki občutljivost cvetov orhidej na plin, ki jo izloča zoreče sadje. Vzrok je torej etilen, to je plinasta snov, ki je orhideje ne prenašajo. Še posebej v temnejših prostorih je občutljivost večja kot v dobro osvetljenih prostorih. Iz tega lahko tudi zasledimo, da nam večina orhidej propade v jesensko-zimskem času, ko je tudi dan krajši.
Vzrok za odpadanje pokov je lahko tudi okenska polica. Težava nastane predvsem v zimskem času, ko potrebujemo ogrevanje in so na tem mestu izpostavljene dvema različnima zračnima tokovoma. Prvemu – hladnemu in vlažnemu ob okenskih šipah – ter drugemu – toplemu in suhemu, ki nastaja ob grelnih telesih. Bolj ko je zunaj hladno in toplejši ko je grelec, bolj se oba tokova razlikujeta glede temperature in vlažnosti. Okenska polica je običajno tik nad grelnim telesom in je zato posebno močno izpostavljena suhemu zraku. Včasih zaradi preslabo zatesnjenih okenskih kril vdre v prostor še nekaj hladnega zunanjega zraka. Za orhidejo pa velja enako kot za večino ostalih sobnih rastlin, da slabo prenašajo hitre temperaturne spremembe. Kdor bi tako rad uspešno gojil orhideje, mora najprej preprečiti te neugodne vplive.
Nenazadnje pa je mogoči razlog za odpadanje popkov tudi nepravilno zalivanje. Pomemben del življenjskega kroga orhidej je doba mirovanja, to je čas, ko se rast ustavi. V tem času, ki pri nekaterih vrstah lahko traja le nekaj tednov, pri drugih pa več mesecev, potrebujejo rastline za preživetje zelo malo ali sploh nič vode. Na splošno velja pravilo, da tistih orhidej, ki med mirovanjem odvržejo liste, ne zalivamo, dokler se ne začne nova rast. Orhideje, ki obdržijo liste, zalivamo med mirovanjem zelo malo, le toliko, da preprečimo izsušitev.
Nikakor pa ne smemo pozabiti, da čeprav so orhideje res čudovite rastline, sodijo po negi in vzdrževanju med zahtevnejše sobne rastline.
Predolgo ali prekratko zrklo, ki povzročata daljnovidnost in kratkovidnost, neenakomerna ukrivljenost roženice ali leče, ki ju občutimo kot astigmatizem, je le nekaj motenj zdravja, ki doletijo naše oči.
Mnoge težave z vidom so žal dedne in jih je praktično nemogoče preprečiti, vendar pa lahko s pravilnim ravnanjem vsaj upočasnimo njihovo slabšanje. Vaje, ki vam jih predstavljam v tem članku, sem zbrala iz različnih vetrov, vse pa sem preizkusila tudi sama. Za moje težave (kratkovidnost in občutljive oči) sta še posebej učinkoviti očesna telovadba in masaža predela okoli oči. Pri vseh vajah za oči je zelo pomembno, da jih delamo redno, a zmerno. Oči po vajah ne smejo biti utrujene. Vse vaje se izvajajo brez očal oziroma kontaktnih leč, seveda pa se najprej posvetujte s svojim zdravnikom oziroma okulistom.
Batesova metoda
Batesova metoda temelji na krepitvi očesnih mišic, s pomočjo posebnih vaj in postopkov, ki jih izvajamo skozi ves dan. Jutranja terapija se prične z oblivanjem oči najprej s toplo, nato še z mrzlo vodo. Postopek ponovite 20-krat. Čez dan morate biti pozorni na to, kako pogosto mežikate. Preverjanje mežikanja je še posebej priporočljivo, kadar dolgo časa gledate v računalniški ekran. V skladu z Batesovo metodo morate pomežikniti približno 15-krat na minuto. Oči tudi čez dan občasno potrebujejo počitek. Privoščite jim ga od trikrat do štirikrat na dan. Oči odpočijte tako, da jih pokrijete z dlanmi tako, da je konica mezinca pri vrhu nosa. Ostanite v tem položaju nekaj minut. Enkrat na dan naredite očesno vajo za osredotočanje. Iztegnjen kazalec držite približno 20 cm pred očmi in ga pomikajte od ene rame k drugi. Višina kazalca naj se ne spreminja. Sledite kazalcu s pogledom (premikajte tudi glavo). Obrnite smer gibanja in še enkrat ponovite vajo. Ko opravite, ponovite vajo tako, da se namesto na prst, osredotočite na ozadje.
Očesna telovadba
Sedite pokonci in sprostite ramena. Zazrite se v točko na stropu, nato spustite pogled v tla. Zazrite se v točko na skrajni levi, nato na skrajni desni. Ponovite vajo – pogled navzgor in navzdol ter na levo in desno – še štirikrat. Nato razgibajte oči s kroženjem. Krožimo tako, da se s pogledom ustavimo na štirih skrajnih točkah, najprej na zgornji, nato na desni, na spodnji in nazadnje znova zgoraj. Ponovite vajo vsaj štirikrat. Nadaljujte s kroženjem v drugo smer. Zazrite se v poljubno točko v daljavi in jo skušajte čim bolje razločiti. Nato se zazrite v poljubno točko, ki od vas ni oddaljena več kot en meter. Vajo z izmenjevanjem fokusa daleč–blizu nekajkrat ponovite. Vzemite list papirja z besedilom in ga dajte v naročje. Poskusite se čim bolje fokusirati besedilo. Nato pomaknite papir za 20 cm bližje k očem in ponovite vajo. Položite dlani na oči in počivajte.
Vaja s svečo
Sedite za mizo. Približno meter predse v višino oči postavite gorečo svečo (lahko si pomagate tako, da svečnik podložite s knjigami). Z obema očesoma 10 sekund glejte v plamen, nato si oči za 20 sekund pokrijte z dlanmi. Nato odkrijte eno oko in se znova zazrite v svečo, pokrijte oko in ostanite v tem položaju 20 sekund. Ponovite isto vajo še z drugim očesom.
Joga za oči
V stoječem položaju iztegnite predse roki. Palca naj bosta usmerjena navzgor. Zazrite se v konici palcev. Počasi pričnite razmikati roki, dokler vam palca ne uideta iz vidnega polja. Ostanite v tem položaju 40 sekund, nato vrnite roki v prvoten položaj. Po koncu vaje položite dlani na oči. Nato iztegnite kazalec in se dotaknite točke med obrvema. Počasi odmikajte prst, pri tem pa ves čas opazujte njegovo konico. Ko je roka že čisto iztegnjena, še vedno intenzivno opazujte prst. V tem položaju vztrajajte nekaj sekund. Pričnite počasi vračati kazalec v prvotni položaj med obrvi. Zakrite oči z dlanmi.
Jutranje prebujanje očesnih mišic
Drgnite dlan ob dlan, dokler ne postaneta roki topli. Topli dlani nežno položite čez odprte oči tako, da sta vrhova mezinca pri nosnem korenu. Pomembno je, da svetloba ne prodira skozi prste in da vidite zgolj črnino. Vztrajajte v tem položaju tri minute. Nato naredite vajo zapiranja in odpiranja oči. Stisnite oči, vztrajajte pet sekund in jih nato na široko odprite. Vajo ponovite sedemkrat.
Knajpanje oči
Za knajpanje oči boste potrebovali dve majhni brisači, topel kamilični čaj in led. Eno brisačo pomočite v kamilični čaj, drugo položite na led. Prekrijte oči najprej s toplo brisačo. Zadržite brisačo na očeh 10 sekund. Ponovite postopek z ledeno brisačo. Ves proces ponovite petkrat. Končajte vedno z mrzlo brisačo.
Očesna masaža
Pri očesni masaži se ne dotikamo očesnih zrkel, ampak samo okolice oči. Masažo pričnemo tako, da se s palcema obeh dlani dotaknemo jamic med nosnim korenom in obrvmi. S krožnimi gibi pomikamo palce po obrvi od notranje k zunanji strani. Nekje na sredi loka boste pod prsti začutili drobno vdolbinico. Tej točki posvetite nekoliko več pozornosti. Nežno nanjo nekajkrat pritisnite. Pazite, da se pri tem ne boste dotaknili očesnega zrkla. Nadaljujte z masažo do skrajnega zunanjega loka obrvi. Zdaj namesto s krožnimi gibi nadaljujte z nežnimi pritiski. Postopek ponovite na spodnjem delu kosti, ki obkroža oko. Tokrat (namesto s palci) masirajte s kazalcema. Nazadnje zmasirajte nosni koren, in sicer od zgoraj navzdol.
Za zdrave oči lahko poskrbimo tudi s primerno prehrano. Očesne težave odvračajo rdeče in oranžno sadje ter zelenjava, ki vsebujejo betakaroten ter vitamina C in E.
Za uspešno rast rastlin in rodovitna tla je pomembno usklajeno gnojenje. Gnojenje je potrebno, da optimalno oskrbimo rastline med rastjo, pred in po rastni sezoni pa da vrnemo zemlji hranila, odvzeta z vrtninami. Priprava na novo rastno sezono je gotovo v temeljitem jesenskem gnojenju. Za uspešno rast vrtnin in primeren pridelek pa je pomembno tudi dognojevanje med rastno sezono. Za ta namen lahko uporabljamo različne brozge oziroma prevrelke, lahko dodajamo zrel kompost ali namenska bio organska gnojila.
Kako izberemo primerno gnojilo?
Gnojilo izberemo glede na vrsto vrtnine, ki jo bomo gnojili, ter dostopnost posameznih rastlin, iz katerih bomo pripravili gnojila (če imamo na voljo veliko koprive in bomo gnojili listnate vrtnine, bomo seveda izbrali za gnojenje koprivno brozgo). Prevrelke lahko naredimo iz velike koprive, gabeza ali drugih mešanih zelišč (plešec, kamilica, preslica, regrat). Omenjenim lahko dodamo še poprovo meto in majaron. Vse prevrelke pripravljamo na enak način.
Nabiramo sveže mlade rastline od pomladi do jeseni, vendar take brez semen, da ne bomo z gnojenjem koprivnih semen raznesli po vrtu. Raje ne pa vendar, če ne gre drugače, lahko uporabimo tudi posušene rastline. Nabrane rastline damo v plastičen, lesen ali keramičen sod ali posodo. Rastline prelijemo z vodo (deževnico ali postano vodo), ter ga pokrijemo z gosto mrežo, ki še omogoča kroženje zraka, preprečuje pa padanje večjih in malih živali v posodo. Vode nalijemo toliko, da so rastline pod gladino, vendar pazimo, da to ni prav do roba posode, saj se prevrelka med vrenjem peni. Hitrejši in boljši razkroj in pripravo gnojila dosežemo, če je sod na sončnem mestu in če tekočino vsaj enkrat na dan premešamo.
Da nam ostanki razkrojenih rastlin ne zamašijo zalivalke, lahko damo rastline v posodo tako, da jih položimo v vrečko iz tkanine ali pa ko je prevrelka narejena, dobljeno tekočino precedimo. Med vrenjem se tvorijo neprijetne vonjave, ki bi lahko vas ali bližnje zmotile, in da ta pojav omilimo, posujemo v prevrelko nekaj pesti kamninske moke ali nekaj baldrijanovega izvlečka. Prevrelka je pripravljena za uporabo, ko potemni in se ne peni več, to se zgodi po enem in pol do treh tednih. Ko je tekočina pripravljena, je potrebno to gnojilo razredčiti v razmerju 1 : 10, če pa smo v posodo dali veliko rastlin, pa v razmerju 1 : 20. Torej en liter prevrelke zmešamo z 10 ali 20 litri vode (deževnice ali postane vode). Prevrelko nato pokrijemo s pokrovom in jo lahko uporabljamo vse do konca rastne sezone. Ostanke kopriv lahko stresemo na kompostni kup.
Gnojilo iz gabeza vsebuje železo, kalij, fosfor, mangan in vitamine. Primerno je za vse vrste rastlin, jih krepi in mineralno bogati. Za pripravo gnojila uporabljamo tako liste kot stebla.
Pri koprivi pazimo na razliko pri pripravi gnojila in pri pripravi naravnega sredstva proti ušem iz koprive. Gnojilo iz koprive je primerno za večino rastlin v cvetličnem, sadnem in zelenjavnem vrtu, ker pa je to gnojilo bogato z dušikom, ga na fižolu, grahu in čebuli raje ne uporabljamo, saj ga ne prenašajo najbolje.
Kratek nasvet: izdelava hitrega komposta
Le ta sicer še ne bo na voljo v letošnjem letu, vendar moramo kot pametni in vestni vrtnarji skrbeti tudi za prihodnjo sezono. Z gnilim listjem, pa tudi pokošeno travo oziroma drugimi zelenimi odpadki z vrta (staro solato, in podobno) napolnimo plastično vrečko, poškropimo z vodo, z vilami pa naredimo nekaj lukenj na vrečki. Vrečko zapremo ter jo pustimo na soncu, da listje in ostalo zelenje razpade, in čez pol leta že imamo na voljo hranilen kompost, ki ga lahko dodajamo vrtni zemlji.
Pozdravljeni! Pišem vam v imenu mame. Stara je 46 let, že pred tremi leti so ji postavili diagnozo osteoporoze, kljub zdravilom in pazljivejšemu prehranjevanju so ji pred letom dni pri ponovnem pregledu povedali, da ma hudo osteoporozo hrbtenice in kolkov. V zadnji reviji sem prebrala članek o škodljivosti mleka in mlečnih izdelkov, njena prehrana (zaradi kalcija) pa temelji ravno na teh. V menopavzi pa je že od njenega 39. leta. Kaj svetujete? Kakšno prehrano, da se stanje ne bo še naprej slabšalo?
Najlepša hvala za odgovor, Damjana
Damjana, pozdravljeni,
čeprav imajo mleko, mlečni izdelki in meso veliko kalcija, je absorbcija kalcija v organizem veliko manjša, saj telo večino mineralov porabi za nevtraliziranje kislosti, namesto za absorbcijo kalcija. Način nepravilnega prehranjevanja povzroča kislost telesa (kandida –napihnjenost, prebavne težave …). Za njegovo ponovno nevtraliziranje telo črpa minerale iz kosti (ker jih s prehrano ne vnesemo dovolj) in rezultat je nastanek osteoporoze. Razlog za težave s kostmi ni v pomanjkanju kalcija, temveč drugih vitaminih in mineralih, brez katerih se kalcij ne more uspešno vezati.
Brez silicija, vitamina K in D, cinka, bora, magnezija in drugih mineralov vaši mami in vsem ostalim, ki imajo osteopenijo oz. že osteoporozo, tudi zadostna količina kalcija ne bo prav nič ne pomagala. Tudi večina kalcijevih tablet je bolj škodljivih kot koristnih.
Številne anorganske spojine, kamor spadajo številni sintetični preparati, ki jih dobimo v obliki šumečih tablet, ter kalcij, dodan mleku, sokovom in drugim izdelkom, je anorganski kalcij, ki se nalaga na kosti, namesto v kosti. Naše telo tega kalcija ne more uporabiti, saj je večinoma anorgansko pridelan in namesto, da bi se nalagal v naše kosti, se nalaga na njih (kot apnenec).
Jemanje večine kalcijevih pripravkov osteoporozo pospeši, ker poškodujejo črevesno floro in tako onemogočijo, da bi celo kalcij iz hrane uspešno prehajal iz črevesja v telo. Hrana je resnično močno orožje za marsikatero bolezen.
Vaša mama naj uživa čim več surove, nepredelane hrane. Naj uživa v temni listnati zelenjavi, stisnjenih zelenjavnih sokovih, žitaricah brez glutena, lešnikih ter mandljih. Uporablja naj laneno, konopljino, svetlinovo olje, za peko kokosovo.
Uživa naj v črnem sezamu, ki naj ga stre v terilniku in primeša v že skuhano juho, v solate ali naj si iz njega naredi namaz za presne, brezglutenske krekerje.
Naj ne pozabi na stročnice – čičerika, bob, leča, fižol in grah.
Prav tako obstaja neposredna povezava med menopavzo in razvojem osteoporoze. Vedno bolj zgodnje menopavze (pred starostjo 45) in vse daljša obdobja, v katerih je raven hormonov nizka, lahko povzročijo izgubo kostne mase.
Vaši mami zato priporočam naravno kremo iz izvlečka divjega gomolja Yam. Divji Yam vsebuje snov diosgenin, ki dokazano spodbuja delovanje hipofize, s tem pa spodbuja delovanje vseh žlez in izločanje hormonov. Zato je krema zelo priporočljiva pri vseh naravnih »protistarostnih terapijah« in je eden izmed najmočnejših »anti-agingov«. Spodbuja naravne pomlajevalne procese in s tem zavira vse težave, ki jih prinese staranje, tudi osteoporozo. Študijo je potrdila svetovna zdravstvena organizacija, saj je osteoporoza posledica upadanja ravni hormonov.
Vaša mama naj ne pozabi na veliko tekočine v obliki zeliščnih čajev in vode.
Iz prehrane naj izpusti vso v naprej pripravljeno hrano, hrano živalskega izvora, sladko sadje, gluten, zapakirane izdelke, polne sladkorja, soli, nasičenih maščob, pesticidov, emulgatorjev in drugih ojačevalcev okusa. Več bo uživala takšne hrane, bolj bo njeno telo zakisano in posledično bo samo iz sebe črpalo več kalcija, saj je kalcij zelo močen nevtralizator kislin.
Zelo bi ji priporočila začetno razstrupljanje, s čimer bo odplaknila oz. nevtralizirala odvečne kisline. Veliko zelenih sokov, zelenjavnih juh, bazični prah, detox zelišča , veliko začimb, pripravi naj si bazično kopel – v banjo naj strese 1 kg naravne morske soli in se v tem kopa 3‒4-krat na teden po 25 minut, če nima banje, naj si namaka vsaj noge.
Vaša mama naj ne ne pozabi na vsakodnevni sprehod po svežem zraku, kjer naj ujame tudi kakšen sončni žarek.
V Sloveniji imamo 11 različnih vrst kač in le tri od teh so strupene. Kače so mesojedi plazilci, ki nimajo okončin in jih uvrščamo v podred kuščarjem. Zato lahko rečemo, da so sorodne kuščarjem, želvam in krokodilom. Znane so tudi po tem, da živijo na vseh celinah, razen na Antarktiki in manjših otokih. Ker prihajajo toplejši dnevi, bodo prav vse z velikim veseljem prilezle na dan.
Kače v Sloveniji
belica (Hierophis gemonensis)
črnica (Hierophis viridiflavus)
navadni gož (Zamenis longissimus)
mačjeoka kača (Telescopus fallax)
progasti gož (Elaphe quatuorlineata)
smokulja (Coronella austriaca)
belouška (Natrix natrix)
kobranka (Natrix tessellata)
laški gad (Vipera aspis)
modras (Vipera ammodytes)
navadni gad (Vipera berus)
Kako strupene so kače v Sloveniji?
Slovenske strupene kače lahko prepoznamo po cikcakastem vzorcu na hrbtu, kratkem repu in ozki zenici, a se navadno zaplete prav pri vzorcu, saj ga nekateri gadi nimajo ali pa imajo samo prečne proge. Znani so tudi popolnoma črni primerki. Kače, ki živijo v Sloveniji so tako belica, črnica, navadni gož, mačjeoka kača, progasti gož, smokulja, belouška, kobranka, laški gad, modras in navadni gad, strupene pa so samo zadnje tri.
Navadni gož
Navadni gož
Zraste lahko dobra dva metra, a največkrat jih ne vidimo daljših od metra in pol. Po hrbtu so rjavi z majhnimi belimi pikicami, po trebuhu pa beli ali rumenkasti. Včasih ima za glavo belo liso, ki je najbolj značilna za mlade živali. Živi na prisojnih straneh, v grmiščih ali v starih stavbah, prehranjuje pa se z majhnimi sesalci, kuščarji, pticami in njihovimi jajci. Človeku ni nevaren, vendar je v kategoriji ogroženih živali označen kot ranljiva vrsta in je zavarovan.
Progasti gož
Progasti gož
Progasti gož je največja kača na Slovenskem, ki lahko zraste celo do 260 centimetrov, a večinoma ne doseže dveh metrov. Ima okrogle zenice in svetlorjav hrbet, na katerem so štiri temnejše proge, ki tečejo vzdolž telesa, po trebuhu pa je prav tako bledo rumene barve, na predelu repa pa ima včasih kakšne temnejše madeže. V Sloveniji ga najdemo na Primorskem, v senčnatih, rahlo vlažnih in toplih prostorih. Prehranjuje se s kuščarji in manjšimi glodavci ter ptiči in njihovimi jajci. Človeku ni nevaren, označen pa je kot prizadeta vrsta in je zavarovan.
Belica
Belica in črnica
Belica je pravzaprav sive barve z drobnimi temnimi in svetlimi pikami, zraste pa do 130 centimetrov. Ima okroglo zenico in človeku ni nevarna. Živi na suhih področjih, kamnitih mestih, tudi vinogradih. Prehranjuje se s kuščarji, drugimi kačami in celo velikimi kobilicami. Prav tako je prizadeta vrsta, ki je zavarovana. Črnica je popolnoma črna, ko je odrasla, mladiči pa so sivi in podobni mladičem belice. Prav tako ima okroglo zenico in ni nevarna človeku. Pri nas živi večinoma na Primorskem in Notranjskem ter jé male sesalce, kuščarje, kače, slepce, ptiče in mlade zajce. Spada v ranljivo vrsto in je prav tako zavarovana.
Mačjeoka kača
Mačjeoka kača
Mačjeoka kača je majhna kača, ki v dolžino meri približno pol metra in je sive barve, po hrbtu in po bokih pa ima razporejene temne pravokotnike. Na trebuhu je bledorumena ali sivkasta. Ker ima strupnike v zadnjem delu čeljusti, da v plen spusti strup, ko ga požira, spada med polstrupene kače, a človeku ni nevarna. Živi na suhih, kamnitih območjih, na katerih so tudi grmovja, in se prehranjuje s kuščarji. Spada med prizadete vrste in je zavarovana.
Smokulja
Smokulja
Siva ali rjava kača, ki ima na hrbtu tudi vzorec iz dveh vrst temnih lis, ponekod povezanih v prečne črte, ima na zadnjem delu glave liso v obliki črke U in zraste do 75 centimetrov. Prepoznamo jo tudi po lisi, ki se razteza od nosnih odprtin pa do konca glave. Živi v svetlih gozdovih in na jasah ter ob poteh, podobna pa je navadnemu gadu, vendar ima okroglo zenico in človeku ne predstavlja nevarnosti. Spada med ranljive vrste in je zavarovana.
Kobranka
Kobranka
Nevarnemu imenu navkljub nam kobranka ne predstavlja nevarnosti. V dolžino zraste do enega metra in je temnosive ali celo olivno zelene barve. Po hrbtu ima temne lise, razporejene kot šahovnico. Ima ozko in dolgo glavo in veliki očesi z okroglima zenicama. Njeno okolje so ribniki in nižinske tekoče, čiste vode z bogato obrežno vegetacijo, včasih pa jo najdemo tudi ob slanih vodah. Ni presenetljivo, da se prehranjuje skoraj samo z ribami, le včasih žabami in paglavci. Po trebuhu je rumenkasta s temnimi prečnimi lisami, spada pa v ranljivo vrsto in je zavarovana.
Belouška
Belouška
Najhitreje jo prepoznamo po beli lisi na vsaki strani glave. Obe lisi sta ob strani uokvirjeni s temnima lisama. Hrbet je rjavkasto siv s temnimi pegami in svetlimi lisami. Po trebuhu ima temne prečne proge na svetli podlagi, oko ima veliko, zenico pa okroglo. Najpogosteje jo najdemo ob vodah, saj se prehranjuje z dvoživkami in včasih ribami. Sicer spada v vrsto zunaj nevarnosti in je zavarovana, človeku pa ni nevarna.
Navadni gad
Navadni gad
Človeku nevarna kača, ki zraste do približno šestdeset ali sedemdeset centimetrov v dolžino. Ima ovalno glavo, ki počasi prehaja v čokat trup s kratkim repom. Samice so rjavkaste, samci pa sivi, na hrbtu pa imajo še cikcakasto progo, ki je pri samcih bolj izrazita. Pogosto lahko opazimo tudi popolnoma črne primerke. Živali ne smete dražiti! Živi na vlažnih, hladnih območjih, ki imajo velike temperaturne spremembe, lahko tudi ob planinskih poteh, na jasah in barjih ter pašnikih ali travnikih. Njegova prehrana so mali sesalci, ptiči in dvoživke, spada pa v ranljivo vrsto in je zavarovan.
Laški gad
Laški gad
Človeku je nevaren, zraste pa do 80 cm in ima rob gobca očitno zavihan navzgor. Hrbet ima lahko rjav, črn, celo olivno zelen, pokrivata pa ga še dve vrsti temnih pravokotnikov, ki so izmenično razporejeni. Črni laški gadi so še bolj pogosti kot navadni. Prav tako ima čokato telo in kratek rep ter zoženo zenico. Prehranjuje se podobno kot navadni gad in se zadržuje na suhih in prisojnih mestih, spada pa v prizadeto vrsto in je zavarovan. Ne dražite ga in ne prijemajte!
Modras
Modras
Največja slovenska strupenjača doseže v dolžino približno en meter in ima veliko, srčasto oblikovano glavo, na kateri se zelo dobro vidi rožiček. Je edina izmed naših kač, ki ima rožiček, na trebuhu pa je tudi rdeče obarvana. Hrbet je rjavkast siv ali celo rumenkast. Všeč so mu prisojna, kamnita področja, ki so delno zaraščena. Spada v ranljivo vrsto in je zavarovan, prav tako pa človeku nevaren, zato se mu izogibajte!
Če vas piči kača
Ubijanje kač je pravzaprav krivolov, saj so zaščitene. Ker se kače bolj bojijo nas kot mi njih, napadejo samo, če se počutijo ogrožene ali če jih je strah. Zato si zapomnite, da je v primeru, da jo opazite, najbolje, da se ji umaknete in jo pustite pri miru. Na vrtu ali v vinogradu se v večini pojavljajo nestrupene kače, ki so ne le nenevarne, pač pa tudi koristne, saj ubijajo male glodavce in poskrbijo, da ne naredijo preveč škode. Če bo kač zmanjkalo, se bodo glodavci preveč razmnožili in spet bomo v težavah. V zadnjih desetih letih so vsako leto zabeležili med 5 in 10 ugrizi kač, smrtnih primerov ni več, strupenjač pa vedno manj.
Če vas piči kača, rane ne podvezujte, saj se tako strup skoncentrira na en del telesa in je tam močnejši. Prav tako ne režite rane in ne srkajte strupa, saj je to pravzaprav nekoristno in celo lahko razdražimo rano in naredimo brazgotino. Ud, v katerega vas ugrizne kača, imobilizirajte s kakšno ruto in obiščite zdravnika. Protistrupa ne uporabljajo več ves čas, ker so tudi protistrupi močni. Ker obstajajo tudi možnosti alergijskih reakcij nanje, vsako osebo vsaj nekaj ur opazujejo, nekatere hujše primere pa tudi več kot 24 ur.
KAČOFON – 040 322 449
Glavni namen projekta Kačofon Društva za preučevanje dvoživk in plazilcev je prispevati k izboljšanju odnosa Slovencev do kač. Na telefonski liniji Kačofon (040/322-449) člani društva nudijo informacije o domorodnih vrstah kač ter svetujejo, kako postopati, če se kača pojavi v bližini domovanj oziroma zaide v objekt. V nujnih primerih opravljajo intervencije na domovih in kače preselijo v primernejša bivališča.
Dandanes ni nobene težave dobiti kar koli kadar koli. To seveda velja tudi za hrano. Vsega imamo v izobilju in brez omejitev, tudi jagode lahko kupimo pozimi. A ker nikdar ne vemo, kaj kupimo, je najbolje kupovati lokalno, kar najverjetneje veste tudi sami in kar tudi mi vedno poudarjamo. Še bolje pa je, če uspete pridelati svojo hrano, pa naj gre za paradižnike na balkonu, velik vrt za hišo ali pa zelišča na okenski polici.
Poznate svojo hrano?
Seveda gre pri tem v prvi vrsti za zdravje. Hrana, ki je pridelana na domači zemlji, je tista, katere izvor vsekakor najbolje poznamo. Lani so poročali, da je bila samooskrba s hrano v Sloveniji samo 40-odstotna. Ostalo je vse uvoženo s polj, ki jih sploh ne poznamo. Namesto da bi zmanjšali uvoz določenih pridelkov, zapiramo svoje proizvodnje in s tem siromašimo ne le slovenski trg, pač pa tudi slovensko zemljo. Da bi bila zemlja namreč najboljša za uspevanje pridelka, mora biti tudi »zaposlena«, saj ji v nasprotnem primeru delamo več škode kot koristi. Slovenija, ki ima veliko zelenih površin, je po stopnji samooskrbe s hrano na zadnjem mestu v Evropi, in če se zgodi apokalipsa na finančnih trgih pri trgovanju s hrano, nam bo trda predla.
Ker samooskrba s hrano potrebuje le nekaj preudarjenosti in dela, bi moralo biti vse to zelo preprosto. A ljudje smo zaposleni, ves čas sedimo pred računalnikom ali televizijo in potem bentimo nad gensko spremenjeno hrano, orjaškimi paradižniki brez okusa in temno rdečimi češnjami, ki niso niti približno tako dobre kot tiste s Primorske. Dokler ne bomo pripravljeni nekaj časa posvetiti tudi tistemu, kar vnašamo v svoje telo, pa se pravzaprav skoraj nimamo pravice pritoževati. Če kupujemo tuje pridelke z vseh možnih koncev sveta, je seveda logična posledica ta, da zaradi manjšega povpraševanja po domačih pridelkih tudi samooskrba s hrano upada.
Naredite nekaj zase!
Mi smo prepričani, da – tako kot iz kapljic vode nastane reka – lahko tudi vsak posameznik pomaga pri tem. Če nimate obdelovalne površine, poskrbite za paradižnike, ki jih lahko vzgojite na balkonu, ali pa se dogovorite s kom, ki ima preveč zemlje in premalo časa. Dejstvo je, da se da veliko narediti, vendar se tega preprosto ne lotimo. Naj obdelovanje vrtička postane vaš čas za sprostitev, saj je jesti hrano, ki jo sami pridelate, posebne vrste užitek in veselje. Če ne verjamete, začnite počasi.
Dvomotorno letalo NRC Falcon 20 bodo uporabljali za testiranje novega letalskega goriva, 100-odstotno izdelanega iz semen oljnic, da bi ocenili delovanje motorja in emisije. Prvi let na svetu so opravili že v oktobru, letalo pa je vzletelo iz Ottawe v Kanadi.
Konec lanskega leta so NRC Falcon testirali za novo letalsko gorivo. »To je bilo prvič, da je reaktivno letalo poganjalo 100-odstotno, nemešano, obnovljivo gorivo, ki izpolnjuje specifikacije goriv za letala,« so povedali odgovorni. »S to pobudo nudimo trajnostno možnost za zmanjšanje emisij iz letalstva,« je dejal Chuck Red iz Applied Reasearch Associates. Več kot 40 kmetov v zahodni Kanadi so pozvali in z njimi podpisali pogodbe, da bodo vzgojili več kot 6000 hektarjev pridelka oljnic, ki je bil uporabljen za izdelavo bio goriva. Vlada upa, da bo ta pobuda začetek nove industrije bio goriva za reaktivne motorje, ki bi pomenila povpraševanje za pridelovalce.
Modro igvano najdemo samo na Kajmanskih otokih in še pred kratkim je bila ta nenavadna živalca na seznamu kritično ogroženih vrst. Pred desetimi leti jih je v divjini obstajalo samo še 10 do največ 25. A zdaj je ta simpatičen kuščar našel način, da se splazi stran od izumrtja. Zahvaljujoč programu za izboljšanje jih je zdaj v divjini kar 750 in s seznama kritično ogroženih se je vrsta preselila na seznam ogroženih.
Fred Burton, direktor omenjenega programa, je povedal, da je to pravzaprav najboljše, na kar bi sploh lahko upali. Modra igvana je največja avtohtona vrsta na otoku Veliki Kajman, saj pogosto zraste tudi do metra in pol v dolžino in tehta do enajst kilogramov. Nekdaj so jih našli povsod po otoku, potem pa jih je veliko umrlo zaradi uničenja habitata ali pod zobmi psov, mladiči celo mačk, pa tudi pod kolesi avtomobilov.
