Bob je stročnica, ki nam bo dala pridelek še pred poletnimi sušami, je odporna na mraz ter z minerali in vitamini bogata vrtnina. Vremenski pogoji so se skozi leta spremenili in se še spreminjajo. Tako se mora vsaj deloma spremeniti tudi naš izbor vrtnin, ki jih sejemo ali sadimo. Ker bob spada med metuljnice, tudi bogati tla z dušikom zaradi simbioze s posebno vrsto bakterijami, zato je nadvse nezahtevna glede gojenja, pa tudi primerna za zeleno gnojenje.
Posadimo bob tudi na svojem vrtu
Ko se odločamo za gojenje nove vrtnine, ki je do sedaj nismo vključili v naš kolobar, nas tudi skrbi, če jo bomo znali gojiti in če bomo znali pridelek vključiti v kulinariko. Te dileme bomo poskušali razjasniti v nadaljevanju.
Bob je stročnica, ki se med vsemi prva seje
To pomeni, da ga, če nam vremenske razmere dopuščajo, lahko sejemo vse od konca februarja, pa do maja. Sicer pa priporočamo čim zgodnejšo setev, saj so pridelki boba, ki ga sejemo v maju, manjši od tistega, ki ga sejemo v marcu. Prav tako pa se rastline do prvih toplih dneh dovolj utrdijo, da lažje prenesejo napade različnih škodljivcev. Predvsem nalet uši v spomladanski dobi nam lahko povzroči, da nam veliko rastlin boba propade. Po navadi (sicer odvisno od sorte) je dolžina vegetacije od 120 pa do 150 dni. To po pomeni, da je bob tudi prva stročnica, ki jo lahko obiramo, in sicer že od junija dalje.
Uživanje in uporaba boba
Tudi pri bobu lahko (enako kakor pri fižolu ali grahu) uživamo mlade stroke, tako da si lahko iz njih že maja pripravimo okusno pojedino. Sicer pa uporabljamo predvsem zrnje, tako mlado kakor tudi kasneje suho. Zrnje je v kulinariki splošno uporabno in ga lahko uporabljamo enako kot fižol, torej v različnih enolončnicah, juhah, paprikaših ali v kombinaciji s krompirjem.
Iz boba lahko pripravimo tudi odlična peciva ali pa zmleta zrna dodamo moki pri pripravi kruha. Na tem mestu pa velja opozoriti, da je bob močno alergeno živilo, zato moramo biti pri uživanju previdni, še posebej, če ne vemo ali smo nanj alergični ali ne. Bob priporočamo predvsem zato, ker so njegova zrna bogata z minerali, kot so fosfor, kalcij, železo, ter vitamini, predvsem iz skupine B.
Bob – enoletnica na našem vrtu
Sicer pa je bob enoletna rastlina, torej raste zgolj eno leto. Poznali so ga že več kot 6000 let pred našim štetjem predvsem v mediteranskem svetu, od tam pa se je kasneje razširil po celem svetu. To lahko pripišemo predvsem dejstvu, da rastlina izredno dobro prenaša nizke temperature, zato ga lahko sejemo tako v hladnejših kot tudi v toplejših krajih. Prav tako pa ga lahko sejemo tudi na višjih nadmorskih višinah.
Za svojo rast bob potrebuje predvsem dobro osvetlitev ter od srednje težka do težka tla. Sejemo ga v jamice, ki naj si sledijo v vrsti. V vsako položimo od 2 do 3 semena. Med jamicami naj bo razmak od 20 do 30 cm, oziroma med vrstami od 50 do 60 cm (v vrtičku lahko tudi manj, vendar ne manj kot 20 cm).
Paziti moramo pa na to, da bob ne sejemo na enako mesto več let oziroma tam, kjer so pred njim rasle druge stročnice, ker sam sebe oziroma tudi druge stročnice zelo slabo prenaša. Prednost setve boba je gotovo v tem, da ima, tako kot to velja za vse stročnice, možnost fiksacije dušika, zato ga ni potrebno gnojiti z dušičnimi gnojili. Med rastno dobo pa mu sicer lahko dodamo nekaj dobro preperelega komposta.
Ker bob v času zorenja rad poleže, priporočamo, da mu postavite oporo. Poleg tega, da bo ob opori lažje rastel, pa nam to olajša tudi pobiranje strokov, ki dozorevajo neenakomerno, in sicer od spodaj navzgor.
Je pa bob rastlina, ki potrebuje veliko vlage in to že od kalitve dalje. Zato ga moramo, če je suha pomlad še posebej, v času cvetenja zalivati. Lahko pa med vrste boba posejemo špinačo, saj le-ta dobro prekriva tla in s tem zadržuje vlago. Rastline moramo tudi okopati, to storimo, ko doseže višino nekje 5 cm. Zraste nekje od 60 do 80 cm v višino. Da hitreje dozori, lahko bobu, takoj ko dozori spodnji strok, odstranimo vrh.
Kaj pa škodljivci?
Največji škodljivec te stročnice so uši, ki rade napadejo že mlade rastlinice. Bob je za črne uši zelo privlačne rastlina. Navadno ga napadejo že spomladi, ko so rastline boba še zelo majhne. Listne uši začno iz rastlin sesati sok, zaradi česar lahko tudi propadejo. Dejstvo pa je, da črne uši pravzaprav redijo mravlje. Mravlje na vrtu in črne uši imajo namreč zanimiv odnos. Mravlje črne uši ščitijo pred naravnimi škodljivci, kot so pikapolonice. V zameno pa od uši dobijo lepljivo mano, s katero se prehranjujejo. Ravno zato mravlje uši tudi selijo po vrtu. Zato ni dovolj, da na vrtu zatiramo le uši, temveč moramo zmanjšati tudi število mravelj.
Za zmanjševanje števila uši lahko uporabimo lesni pepel, s katerim rastlino posujemo, uporabimo različna naravna sredstva ali pa jih odstranimo ročno. Uši so sicer splošen problem večine vrtnin, ki jih navadno imamo na vrtu. Ta problem lahko najbolje rešimo tako, da privabimo v vrt naravne škodljivce uši, kot so pikapolonice in trepetavke. To storimo tako, da si po vrtu zasejemo žametnico (tagetes), ki te živalce s svojimi cvetovi privablja na naš vrt. Lahko pa zasejemo tudi začimbo šetraj, ki listne uši odganja.
Predvsem tisti bralci, ki radi zahajate k našim sosedom, lahko v Istri in Dalmaciji zasledite jed bob z blitvo.
Za pripravo te okusne jedi potrebujete zgolj pol kilograma boba ter ravno toliko špinače ali blitve, 2 krompirja, 2–3 stroke česna, sol, poper in olje.
Najprej bob v slanem kropu skuhamo. Dokler se kuha, v drugi posodi skuhamo olupljen in narezan krompir. Ko je krompir kuhan, mu dodamo blitvo ter vse skupaj kuhamo, dokler ni kuhana tudi blitva. Vodo nato odcedimo, v ponvi segrejemo olje, dodamo blitvo in krompir ter drobno sesekljan česen in to pražimo, dokler vsa tekočina ne izhlapi. Blitvi nato dodamo še bob ter dobro premešamo, zalijemo z malo vode, v kateri se je kuhal. Začinimo s soljo in poprom. Ko se sestavne med seboj povežejo, je jed gotova. Preden z jedjo postrežete, mora stati najmanj 15 minut.
