Artičoka: Varuhinja vaših jeter

Bodi Eko
-
0
Artičoka: Varuhinja vaših jeter

Artičoka je kot slastna zelenjava sodobne kulinarike v zadnjih letih dobila potrditev tudi kot za zdravje pomemben vir hranil. Artičoke in njeni pripravki varujejo jetra in spodbujajo izločanje žolča in delovanje prebavil. Rastlina naj bi pomagala tudi pri zmanjševanju ravni holesterola v krvi. Koristna pa je tudi za diabetike. Elegantne artičoke so kot zelenjavo uživali že stari Rimljani. Artičoka je doma je v Sredozemlju, vendar jo gojijo po vsej zahodni Evropi. Kot zelenjavno poslastico so jo že v 15. stoletju zelo cenili, zdravilne lastnosti artičoke pa so odkrili šele v 20. stoletju.

Kaj je artičoka?

Artičoka (Cynara scolymus) je trajnica iz družine nebinovk, ki izvira iz območja Sredozemlja. Njena glavna značilnost so veliki zeleni listi in užitni cvetovi, ki jih uporabljamo v prehrani. Morda ste se že kdaj vprašali, zakaj je tako posebna? Njen edinstven okus, ki spominja na kombinacijo oreščkov in masla, ter bogata vsebnost hranil so razlog, da jo marsikdo uvršča med superživila.

Artičoka na domačem vrtu in kuhinji

Artičoka je zelnata trajnica, ki zraste do meter in pol visoko. Ima debelo, pokončno steblo in velike, nazobčane sivozelene liste z dlakasto belkasto prevleko na spodnji strani. Cvetovi so podobni osatovim, obdajajo jih debeli listasti ovršni listi, ki se odpirajo poleti. Uporabni deli so listi in cvetovi. Obrane liste posušijo in uporabljajo za pripravo prevretkov, izvlečkov, kapsul in tinktur. Neodprte cvetne glavice in mesnata dna v kulinariki uporabljajo kot zelo okusno zelenjavo.

Poznamo več sort artičok. Velike sorte je najbolje pojesti list za listom, srčke pa pripraviti posebej. Izberite vedno mehke artičoke, zelene glavice brez rjavih lis. Če artičoke hranimo nekoliko dalj časa, otrdijo. Pri shranjevanju v hladilniku jih vedno dobro zavijte, da upočasnite izgubo vlage. Majhne glavice lahko uživamo cele – zelo na hitro skuhane in razrezane, s prelivom na osnovi olja ali pa pražene, ki jih pripravimo na primer v rižoti. Velike sorte kuhamo v vreli neslani vodi do 40 minut, potem lahko liste zlahka izpulimo.

Artičokine liste uživamo tople ali hladne, običajno jih pomakamo v omako. V zimskih mesecih uporabljamo vložene ali konzervirane artičokine srčke.

Artičoka v kulinariki

Recepti z artičoko

Artičoka je izjemno vsestranska zelenjava, ki jo lahko pripravimo na različne načine. Uživamo jo lahko surovo, kuhano, pečeno ali vloženo. Njeni nežni cvetovi so odlični v solatah, testeninah ali kot dodatek k različnim mesnim jedem. Ste že kdaj poskusili kremno juho iz artičok ali pečene artičoke s parmezanom? Vaše brbončice vam bodo hvaležne!

Artičoka je odličen dodatek k številnim jedem. Tukaj je nekaj idej za pripravo:

  • Pečena artičoka s česnom in limono: Preprosta in okusna jed, ki jo lahko postrežete kot prilogo.
  • Rižota z artičokami: Kremasta rižota z dodatkom svežih artičok bo navdušila vsakogar.
  • Solata s svežimi artičokami: Osvežilna solata za vroče poletne dni.

Hranilna vrednost

Artičoka je prava zakladnica hranil. Je bogat vir vlaknin, vitaminov C in K, folata, magnezija in kalija. Vsebuje tudi številne antioksidante, ki ščitijo telo pred prostimi radikali. Ena srednje velika artičoka vsebuje le približno 60 kalorij, zato je odličen dodatek za vse, ki pazijo na svojo težo. Ima nizko energijsko vrednost, saj 250 gramov kuhane artičoke dá le 20 kilokalorij. Vsebuje še približno 50 mikrogramov folne kisline, pol miligrama železa, miligram niacina, 330 miligramov kalija in pol miligrama cinka.

Artičoka in zdravje jeter

Artičoka je znana po svojem pozitivnem vplivu na jetra. Snov, imenovana cinarin, ki jo najdemo v artičoki, spodbuja tvorbo žolča in s tem pomaga pri razstrupljanju jeter. Prav zato se artičoka pogosto uporablja v naravni medicini za zdravljenje težav z jetri, kot so zamaščena jetra in hepatitis. Lahko bi rekli, da je pravi “varuh” vaših jeter.

Zdravilne lastnosti artičoke ter vpliv na jetra

Zdravilne lastnosti artičoke

Artičoka ni le okusna, temveč tudi izjemno zdrava. Njene glavne zdravilne lastnosti vključujejo izboljšanje prebave, zmanjšanje ravni holesterola in podporo delovanju jeter. Raziskave so pokazale, da izvleček artičoke lahko pomaga pri težavah, kot so napenjanje, zgaga in sindrom razdražljivega črevesja. Je vaš želodec pogosto nemiren? Morda je artičoka naravna rešitev, ki jo iščete!

Listi artičoke vsebujejo veliko organskih in fenolnih kislin, zlasti grenki aromatični cinarin. Poleg njega pa seskviterpenske laktone (grenčine, ki spodbujajo izločanje prebavnih sokov), flavonoide, kalijeve soli, provitamin A in številne encime.

  1. Artičokini pripravki varujejo in spodbujajo delovanje jeter, žolča in prebavil. Tako kot vse trpke vrste zelenjave, tudi artičoka povečuje izločanje žolča, raziskave pa so pokazale, da olajša z jetri povezane bolečine v trebuhu. Nemški znanstveniki so namreč leta 2001 ugotovili, da flavonoidi v njenih listih spodbujajo pretok žolča in pospešujejo obnavljanje jetrnih celic.
  2. Artičoka pomaga pri zniževanju holesterola v krvi. Leta 2002 so japonski raziskovalci potrdili starejše izsledke nemških raziskovalcev, da izvlečki iz listov – seskviterpenski laktoni, pomagajo pri zniževanju vrednosti holesterola v krvi.
  3. Tradicionalno jo uporabljajo kot diuretik. Flavonoidi ob pomoči kislin in kalijevih soli delujejo kot diuretiki in blažijo težave z ledvicami.
  4. Koristna je pri sladkornih bolnikih. Že v preteklosti so artičoke priporočali sladkornim bolnikom. Vsebujejo namreč inulin, neprebavljivo obliko škroba, ki omeji dvig krvnega sladkorja po obroku.

Ob uporabi artičoke je treba upoštevati nekatere previdnostne ukrepe:

  • artičokinih pripravkov ne uporabljajmo za zdravljenje žolčnih kamnov;
  • med dojenjem artičokinih pripravkov ni priporočljivo jemati, ker artičoka zmanjšuje izločanje mleka;
  • seskviterpenski laktoni lahko povzročijo alergijske reakcije. Tedaj se odpovejmo vsem artičokinim pripravkom.

Nasveti za nakup in shranjevanje

Ko kupujete artičoke, izberite tiste s čvrstimi listi in temno zeleno barvo. Listi morajo biti tesno zaprti, saj to pomeni, da je artičoka sveža. Shranjujte jih v hladilniku, zavite v vlažno krpo, da bodo ostale sveže dlje časa. Sveže artičoke lahko hranite do enega tedna.

Prehransko dopolnilo

Poleg svežih artičok lahko najdete tudi prehranska dopolnila iz artičoke, ki so posebej priljubljena med tistimi, ki želijo izboljšati zdravje jeter ali znižati raven holesterola. Pred uporabo dopolnil se vedno posvetujte s strokovnjakom, še posebej ob resnih težavah z jetri.

Vanilijevo-kokosov sladoled

Alja Dimic
-
0
Vanilijevo-kokosov sladoled

Popestrite si vaš poletni jedilnik z vaniljevo-kokosovim sladoledom!

Vanilijevo-kokosov sladoled

Potrebujete:

  • skledico namočenih indijskih oreščkov, lešnikov in mandljev (400g)
  • skledico narezanega svežega kokosa
  • 3 žlice javorjevega sirupa
  • 3 dcl vode
  • izdolbljen strok vanilije
  • skodelico kokosovega masla

Priprava:
V mešalniku dobro “zmiksajte” namočene oreščke in vodo. Nato dodajte še ostale sestavine in mešajte toliko časa, dokler ne dobite enotne mase. Zmes prelijte v posodo in pustite čez noč v zmrzovalniku.

Pa dober tek ♥

Super hrana z domačega vrta

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Super hrana z domačega vrta

V zadnjem obdobju lahko zasledimo veliko prispevkov na temo super hrane. Vendar pa superhrana k nam ne prihaja izključno iz eksotičnih in oddaljenih krajev, temveč je lahko tudi sestavni del našega vrta. Predvsem nekatera zelenjava, ki jo sejemo zgodaj spomladi in jo tudi med prvimi uživamo, vsebuje veliko vitaminov in mineralov. S tem, da to pridelamo na svojem vrtu, pa dobro vplivamo tudi na podnebje, saj tako živilo ni prepotovalo pol sveta, da bi ga lahko mi zaužili. Med spomladansko super hrano tako vsekakor sodijo vrtnine, kot so: beluši, špinača, šalotko, redkvica, rukola, bob, grah, artičoka in prav gotovo še kakšna.

Šparglji ali beluši

Beluši ali šparglji

Beluši ali šparglji so sestavljeni kar iz 92 % vode, vendar pa vsebujejo veliko provitamina A, vitaminov skupine B, vitamin C ter E, od mineralov pa največ kalija nekaj železa, fosforja in kalcija. Sejemo/sadimo jih na rodovitna tla z nevtralnim do bazičnem pH-jem, kjer voda ne zastaja. Poznamo zelene in beljenje šparglje. Če hočemo zelene šparglje, jih sejemo ali sadimo v plitve jarke in jih režemo, ko so poganjki dolgi približno 20 cm. To je v maju in začetku junija. Če želimo pridelati beljen špargelj, v tretjem letu oblikujemo grebene, ker to leto pobiramo prvi pridelek. Tako prisilimo poganjke, da rastejo skozi prst brez svetlobe, zato ostanejo bledi (brez zelenila). Greben naj bi bil visok približno 25 cm in zgoraj širok 30 cm.

Bob

Bob je vrtnina, ki jo lahko sadimo že konec februarja. Pridelek pa lahko pobiramo že od junija dalje, saj njegova vegetacija traja od 120 do 150 dni. Pri bobu lahko uživamo tako njegove stroke kot tudi sveže in posušeno zrnje. Na naš vrt (poleg tega, da je ena prvih vrtnin) sodi tudi zato, ker so njegova zrna bogata z minerali, kot so fosfor, kalcij, železo ter vitamini (predvsem iz skupine B).
Prednost boba je tudi v tem, da je prav tako primeren za pridelavo na manj pripravljenih in slabših tleh, a lahko pričakujemo večji pridelek, če tla dobro pripravimo.

Šalotka

Šalotka

Na prvi pogled spominja na čebulo, vendar se od nje loči po tem, da je manjša ter da namesto ene velike čebule oblikuje več manjših čebulic. Za svežo porabo jo lahko pobiramo že spomladi. Po zdravilnih lastnostih je šalotka zelo podobna čebuli, tudi po okusu, le da je nekoliko bolj sladka.

Špinača

Tudi špinača je eno izmed super živil z našega vrta, saj je dober vir vitamina C in drugih vitaminov ter mineralov, ki krepijo naš imunski sistem. Tudi za njo je pomlad tisto obdobje, ko najbolje raste, saj je to rastlina, ki za dober pridelke pričakuje tople dneve in hladne noči.

Redkvica

Redkvica

Na prosto redkvico lahko posejemo že od sredine februarja naprej, če nam le vremenske razmere dopuščajo. Lahko pa jo posejemo v toplo gredo ali pod tunele, če smo doma iz hladnejših krajev. Sejemo jo lahko pravzaprav skoraj vse leto, od sredine februarja pa do sredine septembra. Pridelujemo jo zaradi podolgovatih, okroglih ali srednje podolgovatih korenov. Barva korenov je lahko rdeča, belo-rdeča, bela in rumena. Barva in oblika korenov je odvisna od sorte. Poleti ima zelo kratko rastno dobo in zato zelo hitro pridemo do sočnih korenov, ki si jih lahko privoščimo kar med piknikom ali na sprehodu po vrtu. Med poletjem je rastna doba redkvice namreč samo 20‒25 dni. Redkvica je sicer zelo hranljiva in vsebuje veliko vitamina C. Ne pozabimo, da so okusni tudi mladi listi, ki ravno tako vsebujejo veliko vitamina C. Zato priporočamo, da jih dodajate v vaš zeliščni napitek.

Rukola

Tudi rukolo lahko na svojem vrtu nabiramo vse od maja pa do oktobra. Jemo jo samostojno kot solato ali pa jo dodamo juham, rižotam, testeninam oziroma kot dodatek k picam, jedem z žara ali sirom. Rukola vsebuje veliko beljakovin ter tudi kalcija, železa, magnezija ter fosforja. Od vitaminov lahko zasledimo vitamine B kompleksa, vitamin A, K in C. Predvsem zaradi vsebnosti vitamina C priporočamo, da rukolo po obiranju hitro porabite. Vsebnost vitamina C se namreč po obiranju hitro zmanjšuje.

Grah

Od marca do junija je čas tudi za grah. Semena posejemo 3 cm globoko v skupinah, da se kasneje rastline med seboj podpirajo. Seme kali 8‒10 dni. Posamezna semena naj bodo okrog 7 cm narazen. Lahko pa sadimo vsako seme posebej v tem primeru pa naredimo plitev jarek in semena damo 5 cm narazen. Med posameznimi jarki pa naj bo nekje od 60 do 90 cm prostora odvisno od sorte. Ko se rastline zrastejo do te mere, da izraščajo vitice, jim postavimo oporo.
V naš izbor super živil z domačega vrta, se je grah uvrstil zaradi dejstva, da vsebuje veliko vitamina C ter vitamina B1, ki je znan tudi kot vitamin, ki poveča dobro razpoloženje. Vsebuje pa tudi veliko kalcija, magnezija, železa in drugih mineralov. Deluje pomlajujoče in pospešuje rast celic, pri športu učinkuje anabolično (povečuje mišično maso), krepi živčni sistem in pospešuje presnovo, krepi lase in vezivna tkiva ter izboljšuje vid, znižuje količino holesterola in maščob v krvi ter razstruplja organizem.

Artičoka

Artičoka

Artičoka je rastlina, ki zraste do 2 metra visoko. Njeni listi so veliki in lahko zrastejo do 70 cm. Je pa res, da je to dvoletna rastlina in bomo letos spomladi pobirali pridelek rastlin, ki smo jih sejali lani. Na vrhu rastlin zrastejo cvetne glavice, ki jih uporabimo v kulinarične namene. Lahko jo jeste samo ali pa jo dodate raznim jedem. Za artičoko je značilno, da vsebuje veliko inulina in probiotikov, zaradi česar vzpodbuja razvoj koristnih bakterij v našem črevesju.

Črna lahkotnica: Manj znana mirilka napetosti

Bara Hieng
-
0
Črna lahkotnica: Manj znana mirilka napetosti

Črno lahkotnico v družbi drugih rastlin najpogosteje uporabljamo za pomiritev. Tudi raziskave so namreč že potrdile pomirjevalne in antioksidantne lastnosti nekaterih fenilpropanoidov, ki jih vsebuje ta rastlina. V tem obdobju leta bo marsikomu prišel prav še en njen učinek, blaženje kašlja.

Črna lahkotnica (Ballota nigra) je razširjena po vsej Evropi in ima značilen neprijeten vonj po plesni. Vsi deli rastline so porasli z drobnimi dlačicami. Poleti se na stičišču zgornjih listov in četverorobih olistanih stebel pojavijo rožnato škrlatni cvetovi, združeni v češulje. Črno lahkotnico lahko gojimo doma na vrtu. Najbolje uspeva na dobro odcednih tleh na soncu ali v senci.

Črna lahkotnica (ballota nigra)

Za lažje spanje

Uporabni deli črne lahkotnice v zdravilne namene so njeni cvetovi. Nabiramo jih med cvetenjem poleti, jih posušimo in zdrobimo. Uporabljamo jih za poparke in tinkture.
Cvetovi vsebujejo fenilpropanoide, zlasti verbaskocid in forsitozid s pomirjevalnim učinkom. V njih so tudi flavonoidi, ki pomirjajo vnetja.

Črno lahkotnico priporočajo:

  • za pomiritev, zlasti pri nespečnosti, tesnobi, razdražljivosti in živčnosti med menopavzo. Pogosto jo mešajo z zdravilno pasijonko (Passiflora incarnata), lipo (Tillia platyphyllos) in baldrijanom (Valeriana officinalis).
  • za blaženje kašlja. Pripravke, v katerih je poleg drugih rastlin tudi črna lahkotnica, uporabljajo tudi pri oslovskem kašlju.
  • za pomirjanje želodčnih krčev.
  • pomagala naj bi še proti slabosti in bruhanju ter zvonjenju v ušesih.

Kdaj, kaj in koliko

Za omenjene težave lahko jemljemo poparek ali tinkturo na osnovi črne lahkotnice.
POPAREK pripravimo tako, da 15 do 30 gramov cvetov prelijemo z litrom vrele vode. Namakamo jih 10 minut, nato precedimo in popijemo tri skodelice na dan med obroki.
TINKTURO pa jemljemo po 30 kapljic v kozarcu vode trikrat na dan.

Črna lahkotnica vsebuje derivate furana in labdana, ki lahko poškodujeta jetra, zato jo uporabljajte skrajno previdno. Črne lahkotnice ne uporabljajte med nosečnostjo in dojenjem. Izogibajo naj se je tudi bolniki z obolenjem jeter.

Mango je odlična hrana in tradicionalno zdravilo

Bodi Eko
-
0
Mango je odlična hrana in tradicionalno zdravilo

Mango se že stoletja uporablja kot hrana in zdravilo. V tradicionalnem azijskem zdravilstvu unani, se uporablja za čiščenje toksinov iz telesa, proti anemiji in kot zdravilo za bolezni živčnega sistema.

Ajurvedska medicina uporablja posušene cvetove manga za zdravljenje diareje, griže in infekcije urinskega trakta. Plod, listje, korenine, koščica in tudi seme manga vsebujejo koristna hranila, zlasti fenole in flavonoide. Ker je bogat z antioksidanti, zavzema visok položaj na lestvici ORAC.

To eksotično superhranilo je bogato z vitamini A, B-kompleksom (še posebej z B6), C, E in beta karotenom, ki ga organizem potrebuje za tvorjenje vitamina A. Lahko se pohvali tudi z aminokislinami, kalcijem, železom, magnezijem, kalijem in drugimi koristnimi sestavinami, ki pomagajo ohranjati zdravje in izgled. Danes lahko mango kupite v skoraj vsaki večji trgovini, zato ni razloga, da si kdaj pa kdaj ne bi privoščili tega neverjetno okusnega in zdravega sadeža.

Mango, sadež ljubezni

Koščico manga je zelo težko ločiti od mesa sadeža in zaradi tega sadeža ni možno razrezati na polovico in nato še na lepe rezine. Zato mango ponudimo razrezanega na »ježa«: odrežemo meso sadeža do koščice, nato zarežemo po dolžini in po širini do kožnatega olupka in upognemo polovičko. Tako navidezno dobimo kvadratke, ki štrlijo iz sredine in jih nato odluščimo.

Sadno meso je mehko in sočno, saj vsebuje veliko vode in zaradi tega je sadež zelo osvežujoč, posebno ob vročih dnevih. Po indijskem izročilu je mango sadež edinstvene kombinacije vitaminov, mineralov ter antioksidantov in ta kombinacija nas odvrne od težkih, morečih misli, nas preusmeri k prijetnim in ljubečim, zato se manga drži sloves, da je tudi »sadež ljubezni«. V Indiji mu celo pripisujejo skrivnostno moč.

Pri nakupu manga se ne ozirajte le na barvo sadeža, ampak na mehkost, ki jo preprosto določite z otipom. Lupina zrelega sadeža se mora vdati pod rahlim pritiskom prstov. Sezona obiranja manga se začne nekje meseca maja in traja do septembra. Na prodajnih policah so v različnih barvah in velikostih. Zrel sadež je velik dobrih 10 cm, kot že omenjeno pa je na dotik mehak in ima prijeten vonj. Nikar pa ne kupujte manga, ki ima že rjave madeže.

Če si izberete še nezrel sadež, ga hranite na sobni temperaturi, lahko ga zavijete v mehak papir ali celo v mehko krpo in tako bo sadež v nekaj dneh tudi dozorel. Zrele sadeže lahko shranjujete tudi v hladilniku, vendar ne za dalj časa kot 10 dni. V državah proizvajalkah mango tudi sušijo, predelajo v okusno marmelado ali džem, sirup, pire, znan pa je tudi mangov kis.

Zdravile lastnosti manga

Prednosti manga do sedaj v naših krajih niso bile dobro poznane, a se o njegovih zdravilnih lastnostih vse več govori. Raziskave potrjujejo, da je zaradi bogatih hranil mango učinkovit pri mnogih boleznih, čeprav znanstveniki še niso odkrili vsega njegovega zdravilnega potenciala. V dosedanjih raziskavah pa so potrdili mangov pozitivni vpliv na prebavo, bolezni srca in ožilja, raka, libido, anemijo in diabetes. Uporablja se tudi za izboljšanje stanja problematične kože in čiščenje organizma.

Zdravi kardiovaskularne bolezni

Sveži mango vsebuje cel niz antioksidantov (poleg beta karotena in vitamina C) in je zato idealno živilo za tiste, ki trpijo za kardiovaskularnimi boleznimi. Antioksidanti nevtralizirajo proste radikale, povečajo prehodnost arterij in zmanjšajo riziko za srčno in možgansko kap.

Mango za prebavne tegobe

Mango je bogat s prehranskimi vlakninami, zato se priporoča v primerih počasne prebave. To sadje vsebuje tudi prebavne encime, ki pomirijo želodec in pomagajo pri povečanem izločanju želodčne kisline.

Preprečuje rast rakavih celic

Znanstvenici z ameriškega Inštituta za agronomijo so objavili rezultate raziskave, ki je pokazala, da mango lahko prepreči in tudi zaustavi rast rakavih celic. Najboljše rezultate so dosegli pri raku dojke, prostate in prebavnega trakta. Za to gre zahvala fenolu in pektinu, topljivima prehranskima vlakninama. Bogat je tudi z vitaminom C, ki celice ščiti pred prostimi radikali in tako zmanjšuje tveganje za nastanek raka. En plod vsebuje okoli 75 % potrebne dnevne vrednosti vitamina C.

Mango

Pomaga pri anemiji

Zaradi visoke vsebnosti železa se mango priporoča vsem, ki trpijo za anemijo, zlasti nosečnicam in ženskam v menopavzi. Nosečnice, ki so jim zdravniki predpisali prehranske dodatke z železom, lahko del svojih potreb po njem zadovoljijo z okusnim mangom. Vitamin E v mangu ima pomembno vlogo v sintezi spolnih hormonov. Redna uživanje pa lahko pomaga povečati tudi libido.

Regulira visok krvni tlak

Sveži mango je dober izvor kalija. Sto gramov ploda vsebuje tudi do 156 mg tega minerala. Kalij ima pomembno vlogo pri pretoku telesnih tekočin in delovanju srca ter pomaga pri regulaciji visokega krvnega tlaka.

Čisti kožo in odstranjuje akne

Lahko se uporablja za čiščenje kože odznotraj in odzunaj. Uživanje manga ali njegovo nanašanje na obraz (kot naravna maska) pomagata pri čiščenju zamašenih por in odstranjevanju mozoljev in aken.

Pomaga pri diabetesu

Tudi listje manga ima zdravilne lastnosti – pomaga pri regulaciji nivoja inzulina v krvi. Kar nekaj ljudi meni, da je najboljše naravno zdravilo za diabetes. Po tradicionalnem receptu pustite listje čez noč namočeno v vodi. Zjutraj (takoj ko vstanete) tekočino popite na prazen želodec. Plod manga ima nizek glikemični indeks, zato uživanj le-tega ne bo povečalo nivoja sladkorja v krvi.

Krepite spomin

Domačini mangove domovine prisegajo na njegovo vsemogočo moč pri ohranjanju zdravja. Tako sadežu pripisujejo tudi protivnetno delovanje in ga priporočajo ljudem, ki trpijo za artritisom, boleznimi dihal in astmo. Mango vsebuje tudi nekaj železa, zato je priporočljiv v prehrani slabokrvnih ljudi; njegovo absorbcijo pa pospeši prisotnost vitamina C, ki je prav tako v sadežu. Zaradi omenjenih lastnosti je mango priporočljiv tudi ženskam v menopavzi.

Mango izboljša tudi vid, saj je bogat vir vitamina A. Že z eno samo skodelico sadeža na dan vnesemo v organizem dobrih 25 odstotkov potrebnega dnevnega vnosa. Redno uživanje manga preprečuje izsušenost oči, kurjo slepoto, mehčanje roženice, srbeče oči. Zaradi vsebnosti vitamina B6 in glutaminske kisline pa mango poskrbi tudi za dober spomin in koncentracijo.

V mesu manga je dobrih 14 odstotkov sladkorja, ki nam zagotavlja hiter, zdrav in dober vir energije. Odličen prigrizek med delovnimi obveznostmi, izletom v gore so tudi suhe rezine manga, ki bodo hitro nadomestile porabljeno energijo.

Mango v kulinariki

Okusni mango z razlogom imenujejo kralj sadja. Plod je izjemno sočen, sladek in aromatičen. V kulinariki je popularen kot dodatek desertom, sladoledom, sadnim solatam in koktajlom. Sezona svežega manga se razteza od aprila do avgusta, vendar je v supermarketih dostopen preko celega leta, saj ga uvažajo iz tropskih koncev sveta. Nedozoreli sadež lahko nekaj dni hranite na sobni temperaturi, zrele plodove pa spravite v hladilnik. Mango lahko kombinirate z drugim sadjem v sadni solati, osvežilnem soku ali šejku. Lahko naredite okusno mangovo marmelado ali pa ga uporabite za pripravo omak, sladoledov in kolačev. Ne zavrzite koščice, ker je užitna in vsebuje ogromno hranljivih snovi.

Mangov sok

Osvežilna limonada iz manga

Sestavine:

  • 3 mangi
  • 300 g rjavega sladkorja, meda ali agavinega sirupa
  • 2 litra hladne vode
  • 375 ml limonovega soka

Priprava:

  1. Pogrejte 250 ml vode, dodajte sladkor in počakajte, da se stopi.
  2. Očistite mango in ga narežite na male koščke. Nato ga zmiksajte v mikserju ali s paličnim mešalnikom.
  3. Ožemite limono in odstranite peške.
  4. V velikem vrču zmešajte stopljeni sladkor, preostalo vodo, zmiksani mango in limonov sok. Dodajte kocke leda in takoj postrezite.

Kako začeti z načrtovanjem novogradnje?

Bojan Žnidaršič
-
0
Kako začeti z načrtovanjem novogradnje?

Živimo v času, ko se gradnja družinskih hiš silovito spreminja. Vedno dražja energija in zahteve za varovanje okolja se preko EU direktiv preslikavajo v zakonodajo, ta pa uzakonja vedno strožje lokacijske, gradbene, instalacijske, vzdrževalne in obratovalne standarde.

Današnja novogradnja je v vseh ozirih skoraj v celoti drugačna od gradnje pred desetletjem. To so razlogi, da novograditelj (pre)pogosto nima uporabnih informacij, ne ve, kam naj se obrne po pomoč, katera zakonodaja ureja to področje, kdo je odgovoren, kdo pristojen, kdo bi moral kaj narediti … Skratka, zaradi pomanjkanje verodostojnih informacij se odloča na pamet ali na podlagi vprašljivih nasvetov sorodnikov, prijateljev, izvajalcev ali trgovcev. Da temu ne bo več tako, bomo v prispevku opisali nekatere korake in pokazali, kje in kako priti do verodostojnih in uporabnih informacij za dva ključna segmenta vsake stavbe. To je toplotni ovoj ter ogrevanje prostorov in sanitarne vode.

Novogradnje: slika stanja

Zamislimo si stresno situacijo gospodinjstva, ki se odloča za gradnjo nove družinske hiše. Običajno je to mlad par, brez življenjskih izkušenj, kot zatrjujejo starši. Ti skušajo – skupaj z denarno pomočjo in dobrimi nameni vsiliti neke »predpotopne« rešitve. Dejansko pa par brez splošnega gradbenega in energetska znanja ne pozna postopkov in časovnih zaporedij (se prej vgradi okna ali naredi notranje omete). Ne pozna projektantov in izvajalcev, z izvajalci ne sklepa pogodb, ne upa vprašati za stroške, načine plačila … Na forumih bere kontradiktorne izkušnje, za katere ne more ugotoviti, ali so prave, jih piše ponudnik ali konkurenca.

Zaveda se, da bo hiša postavljena »za večno«, zato želi čim manjši strošek investicije za čim večje ugodje bivanja in čim manjše stroške energije za delovanje. Rad bi imel na jug obrnjeno hišo, a je podarjena parcela na severni strani hriba, za drugo pa mu je žal denarja. Posebno poglavje so izvajalci. Na začetku gradnje je marsikdo prepričan, da poznajo svoj posel in ga opravijo profesionalno, med gradnjo pa je vedno znova razočaran. Ko ugotovi, da je najel »šalabajzerje« je (prepozno) jezen sam nase, ker pred odločitvijo ni preveril njihove kvalitete dela.

Drevesa in gozd

Pogosto zaradi usmerjenosti v optimalno izvedbo enega energetskega ukrepa ne vidimo celotne hiše. Pri učinkoviti rabi energije (URE) moramo skrbeti za posamezne sestavne dele stavbe in predvsem celotno stavbo. Videti moramo drevesa in gozd. Zato je načrtovanje novogradnje prvi in ključni korak. Na papirju in v razgovoru z energetskim svetovalcem ENSVET se mora odločiti o vseh elementih stavbe. Te potem projektant sestavi v harmonično celoto, izvajalci pa v delujoč sistem, ki ga poganja energija. Vsaka stavba troši različne oblike energije, največ za ogrevanje in hlajenje prostorov ter ogrevanje sanitarne vode, razsvetljavo, kuhanje in zabavno elektroniko. Zato morajo vse odločitve na začetku temeljiti na premisleku, nepremišljene odločitve imajo običajno boleče posledice.

Novogradnja

Znanje je suho zlato

V neizolirani stavbi bomo s talnim gretjem na toplotno črpalko zmrzovali (ali pa bankrotirali), v pasivni hiši nam bo hitro prevroče. Rekuperacija zraka v stavbi s slabimi okni je nepotreben strošek, v pasivni hiši pa nuja in dopolnilni ogrevalni sistem. Dimniška cev, premera 20 cm, je popolnoma neprimerna za plinski kondenzacijski kotel, prava pa za kamin na polena. Neizoliran temelj pritličnega stanovanja bo izvor plesni, v neogrevani kleti pa le povzročitelj »lepotnih« peg na notranjem ometu. Za ogrevanje 100 m2 »klasične« hiše potrebujemo 1500 litrov kurilnega olja, enako velika pasivna hiša pa se vse leto ogreva s 150 litri. Hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema je v blokih nuja, v družinskih hišah nepotrebno.

Ročna ali »polavtomatska« regulacija zadostuje za »navadno« hišo, pametna instalacija pa edina omogoča delovanje skoraj nič energijske hiše. Premišljeno postavljen napušč strehe je optimalno okensko senčilo za vse čase, odpiranje stavbe na jug nam tudi pozimi (do)greva stavbo. V tovarni narejeno hišo kupimo kot končen izdelek, zidana z domačimi »mojstri« nam težave pokaže takoj po vselitvi. Znanje in nekomercialno svetovanje – ne denar – nam omogočita učinkovito odločanje in s tem rabo energije, majhne stroške, visoko stopnjo bivalnega ugodja in zmanjšano obremenjevanje okolja.

Optimalna pot

Začnemo z obiskom pri energetskem svetovalcu, ki mu predstavimo razmišljanja, dileme, vprašanja, potrebe, želje … Rezultat pogovora je splošni okvir o potrebni površini bivalnih in pomožnih prostorov, možnih materialih za gradnjo, splošna energetska učinkovitost, optimalen energent za ogrevanje prostorov in/ali sanitarne vode, izve se o pogojih kredita in subvencij Eko sklada, kakšne so možnosti uporabe obnovljivih virov energije (OVE) … Stranka potem doma razmisli, usmeritve, okvirne odločitve ter nova vprašanja in dileme zapišemo.

To je pomemben del procesa, ki bo kasneje v pomoč projektantu, da bo naredil točno tako hišo, kot jo potrebujemo. Sledi drugi obisk pri energetskem svetovalcu, kjer so želje in zahteve že tako oprijemljive, da se gre do projektanta ali pa do podjetja, ki proizvaja hiše. Tretji obisk pri energetskem svetovalcu priporočamo tik pred končnim izrisom načrta, da se preveri, če bo bodoča hiša res taka, kot si investitor želi. Za to, da je v skladu s Pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) in vsemi drugimi zakoni, je odgovoren projektant. Pomemben del tega procesa je, da nikoli – ampak res nikoli – ne podležemo skušnjavi, da se namesto nas odloča energetski svetovalec ali projektant ali – bog ne daj – izvajalec.

Vsi ti so v naši službi in jim ne smemo dovoliti odločanja ali celo vsiljevanja nekih rešitev. Te so lahko tudi prikrita prodaja tehnologije ali izdelka. Dejstvo pa je, da najboljše rezultate dosežemo s pravilno izvedbo kvalitetnega načrta in rednim vzdrževanjem. Pri optimalni usklajenosti nam energetsko varčevanje povečuje ugodje bivanja.

Kam po pomoč?

Zaradi izjemno razvejanega in kompleksnega področja energije se je smiselno takoj na začetku razmišljanja o novogradnji posvetovati z energetskim svetovalcem ENSVET. Brezplačna pomoč je na voljo v 37 energetsko svetovalnih pisarnah. Finančno podporo nudi Eko sklad (www.ekosklad.si). Na voljo so subvencije in ugodni krediti, za katere velja načelo, da se sami izplačajo s prihranki pri energiji.

Kana – naravna rastlinska barva za lase

Bodi Eko
-
0
Kana – naravna rastlinska barva za lase

Kana je popolnoma rastlinska barva, ki za razliko od agresivnih kemičnih barv las ne uničuje, temveč jih celo neguje ter jim daje naraven lesk.

Kana
Barva las, ki jih pobarvamo s kano je sprva nekoliko manj intenzivna, čez nekaj dni pa potemni.

V kani se nahaja taninska molekula, ki se veže s keratinom v laseh in jih na ta način obarva, pri tem pa samega lasu ne poškoduje. Kemične barve za lase v večini primerov delujejo tako, da las odprejo in ga na ta način obarvajo, kana pa deluje tako, da las ne odpre, ampak ga obloži od zunaj, zato poleg barve lasje pobarvani s kano dobijo tudi volumen in zaščito.

Kaj je kana?

Kana je v osnovi rdeče barve, pridobivajo pa jo iz listov rastline Lawsonia inermis. Za druge odtenke, rastlini dodajajo še druge rastline in raztlinske izvlečke, na primer rabarbaro in kamilico.

Na trgu veliko število izdelkov za barvanje las, ki jih prodajajo pod imenom kana, vendar pri večini sploh ne gre za pravo kano, zato bodite pri nakupu zelo pozorni. Če želite zdrave, sijoče in naravne lase ter iz vaše kozmetične zbirke črtati čim več kemikalij, ki lahko negativno vplivajo na naš organizem, preizkusite naravno kano.

Lawsonia inermis
Kano pridobivajo iz rastline Lawsonia inermis.

Kako pobarvati  lase s kano?

  • V steklen kozarec zmešajte prah visokokakovostne kane in nekaj limoninega soka. Premešajte z leseno žlico, da dobite zmes, ki naj bo gosta, brez grudic in naj ne kaplja. Pustite stati nekaj ur (najbolje čez noč) na sobni temperaturi.
  • Pred barvanjem v lase vtrite žlico olja (lahko olivnega, kokosovega, jojobinega …) in ga pustite na laseh dobre pol ure. Lase nato umijte in posušite.
  • Ko so lasje suhi, nanje počasi in temeljito nanesite kano. To storite nad umivalnikom ali kadjo, da se izognete madežem, kolikor se le da.
  • Lase nato ovijte v plastično folijo ali nanje položite tanjšo plastično vrečko, čeznjo pa poveznite volneno kapo. Kano na laseh pustite učinkovati vsaj eno uro, nato pa jo sperite in zopet umijte lase.
  • Kana sicer ne pušča trdovratnih madežev na koži, vendar si lahko pred barvanjem s kremo namažite čelo, vrat in ušesa.

Obnovitveni zeleni napitek

Bodi Eko
-
0
Obnovitveni zeleni napitek

Pomembno uživati čim več zelene zelenjave, zato so zeleni smoothieji, ki vsebujejo obilico klorofila so izvrstni za obnovitev našega organizma.

Zeleni smoothie

Sestavine za 2 osebi:

  • 2 steblo zelene
  • 5 velikih listov radiča
  • pest alfalfa kalčkov
  • 4 stebla peteršilja
  • 5 velikih regratovih listov
  • 3 banane
  • žlička lanenega olja
  • pol žličke kurkume
  • 2 dcl vode ali sveže sirotke

Vse sestavine eno minuto mešamo v mešalniku in sveže popijemo.

Rdeča pesa nas krepi

Bodi Eko
-
0
Rdeča pesa nas krepi

Rdeča pesa je rjavordeč gomolj okrogle, podolgovate ali valjaste oblike. Zlahka jo pridelamo na domačem vrtu in jo za zimo lahko tudi vložimo. Je izjemno zdravo živilo, ki nam je lahko v pomoč pri različnih boleznih.

Rdeča pesa je izjemno zdravilna, saj krepi organizem, pospešuje nastajanje krvi in delovanje dihalnih encimov. Ker je bogata z železom, ki ga sicer dobimo z mesom, je res živilo, ki lahko izboljša našo krvno sliko. Za krepitev in čiščenje krvi narežemo 2,5 šopka mladih pesinih listov in šopek peteršilja, prevremo za petnajst minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane štiri velike surove rdeče pese.

Prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan. Če se želimo obvarovati prehlada in številnih virusov, ki nas obkrožajo, je zadnji čas, da na krožnik postavimo peso, ker vsebuje precej oksalne kisline, a z njo ni priporočljivo pretiravati. Pesa je odličen vir prehranskih vlaknin, folne kisline, železa in vitamina A ter dober vir vitamina C in betaina (naravnega rdečega barvila), zato je tudi odličen antioksidant.

Dodatke betaina, ki jih pridobivajo kot stranski proizvod predelave sladkorne pese, predpisujejo za zniževanje potencialno toksičnih ravni homocisteina (Hcy), naravne aminokisline, ki naj bi prispevala k tveganju za miokardni infarkt, možgansko kap in periferno žilno bolezen. Zahvaljujoč prisotnosti antocianov, ki dajejo rdeči pesi tako izrazito rdečo barvo, ta vrsta zelenjave ugodno vpliva na obnavljanje krvi, zmanjšuje rast rakavih celic in predstavlja dobro zaščito in sredstvo za zmanjševanje posledic škodljivega sevanja.

Rdeča pesa je dober vir železa. Sicer je pri zdravljenju anemije pomembno, da uživamo določeno količino železa živalskega izvora (rdeče meso), ker je absorpcija železa večja kot iz živil rastlinskega izvora. Dober vir železa rastlinskega izvora pa je prav rdeča pesa. Absorpcijo železa povečuje naravna prisotnost vitamina C in nič ne bo narobe, če soku rdeče pese dodate žličko svežega limoninega soka, ki bo povečal absorpcijo železa. Proti slabokrvnosti lahko tudi dlje časa pijemo sok iz enakih delov sveže pese in jabolk. Uživamo ga po požirkih čez dan, najmanj pol litra vsak dan. Dobrodejen je tudi sok iz enakih delov pese, korenja in špinače, ki ga pijemo vsak dan.

Pesa lahko tako kot ohrovt, špinača, korenje in repa vsebuje veliko nitratov, zato z njo ne bi smeli hraniti otrok, mlajših od šestih mesecev.

Ščiti tudi pred okužbami in virusi

Rdeča pesa zaradi svoje vitaminsko-mineralne sestave krepi imunski sistem, spodbuja apetit in izločanje žolčnih sokov. Uživanje rdeče pese v zimskem času ima poleg gurmanskega užitka še preventivni učinek proti prehladnim obolenjem in okužbam. Ker vsebuje pester izbor mineralov, flavonoide in folno kislino, v telesu veže kovine in razstruplja, pomaga pri rasti celic, odvajanju vode, deluje proti prostim radikalom, uravnava telesno temperaturo in delovanje sečil.

Dobro vpliva na rast in obnovo tkiv, sveže iztisnjen sok je tudi izjemno čistilo – odvaja vodo, blagodejno vpliva na prebavo (pol kozarca enkrat do dvakrat na dan), črevesje, želodec, živce, ščiti pred okužbami in virusi, razstruplja strupe v telesu, spodbuja delovanje možganov, deluje tudi proti glavobolu, šumenju v ušesih in koristi očem. Pri prehladu za zbijanje vročine popijemo četrt litra soka iz pese in štirih limon na dan. Uživamo ga pogosto, po požirkih. Rdeča pesa pa nam je lahko v pomoč tudi pri kandidi.

Padec odpornosti, spremenjen pH in spremenjena sestava mikroflore v črevesju omogočijo rast glivice in s tem bolezni kandidiaze. Iz prehrane morate izločiti slaščice, sladkor in izdelke iz bele moke. Potrebno je alkalizirati telo z uživanjem živil, ki v telesu delujejo alkalno, sem sodi tudi rdeča pesa.

Aminokisline v rdeči pesi znižujejo holesterol in izboljšujejo delovanje jeter. Starejši ljudje z arteriosklerozo naj jo uživajo zaradi vsebnosti joda in kroma. Pomaga tudi pri zaprtju. Manjši gomolj kuhane rdeče pese vključite v svoj zadnji večerni obrok. Seveda vam samo uživanje rdeče pese ne bo odpravilo zaprtja, ker je k temu potrebno pristopiti celostno, spremeniti nezdrave prehranjevalne navade in popiti dovolj tekočine dnevno ter se tudi dovolj gibati.

Rdeča pesa

Polna vitaminov in mineralov

Pesa sodi med najbolj sladko zelenjavo, saj vsebuje celo več sladkorja kot korenje ali koruza. A v njej ni več sladkorja kot deset odstotkov, med katerimi je lahko največ prebavljive glukoze oziroma sadnega sladkorja. Vsebuje do dva odstotka beljakovin, deset mg vitamina C, dvajset enot provitamina A in štirideset mg oksalne kisline. Od mineralov so prisotni kalcij, kalij, fosfor, žveplo, jod, baker, od vitaminov (ob A) še C vitamin, P vitamini (bioflavonoidi), B1 (tiamin), B2 (riboflavin) in že omenjeni B9 vitamin (folna kislina). Z uživanjem rdeče pese pa ne boste le bolj zdravi, temveč boste tudi izgledali lepše, bolj sveže in mladostno, saj redno uživanje polepša kožo, lasje in nohti pa postanejo bolj bleščeči in prožni.

Kako jo lahko pripravimo?

Rdečo peso lahko pripravimo na več načinov. Najbolj razširjena je v solati ali kot sveže iztisnjen sok. Lahko jo olupimo, dušimo in jemo toplo z maslom kot slaščico, kuhano, marinirano in ohlajeno kot začimbo, ali pa olupljeno, na koščke narezano kot solato. Liste in stebla lahko dušimo kot zelenjavo, za kar so primernejše mlade rastline. Da bi ohranili čim več zdravilnih učinkovin pese, jo dušimo le nekaj minut. Koren je bogat z vitaminom C, nadzemni del pa je odličen vir vitamina A. Vsebuje tudi veliko folatov, pa tudi topne in netopne vlaknine in več antioksidantov. Kot priloga k različnim jedem se prileže kuhana, sladkana in rahlo kisana, z dodatnimi začimbami pa se odlično poda k vsem vrstam mesa. Pesina solata res pusti rahlo rožnato obarvan jezik, a če pomislimo, kako koristna je za naše zdravje, bomo na obarvan jezik hitro pozabili. Sok rdeče pese je vse bolj priljubljen, še posebej pri vegetarijancih. Za izboljšanje okusa mu lahko dodamo sveže iztisnjen sok limone, pomaranče ali čisti jabolčni sok. Sok rdeče pese lajša težave pri slabosti, bruhanju in driski. Vendar z njim ne pretiravajte, kozarec na dan bo dovolj. In naj vas ne zaskrbi, ob rednem uživanju pese ali pitju pesinega soka se bosta tako urin kot blato obarvala rdeče.

Okužbe sečil ter vnetja sečil – kako jih učinkovito odpravimo?

Alja Dimic
-
0
Okužbe sečil ter vnetja sečil – kako jih učinkovito odpravimo?

Okužbe sečil so ena najpogostejših vnetnih obolenj. Najpogostejši povzročitelji okužbe sečil so bakterije, najpogostejša je bakterija E. coli, med njih pa spadajo tudi virusi in glivice. Zaradi kratke sečnice ženske zbolevajo veliko pogosteje kot moški. Po navadi se okužba začne v sečnici in se razširi navzgor vse do ledvic. Med okužbe sečil uvrščamo vnetje sečnice, vnetje mehurja ter pri moških vnetje prostate. Nezdravljena akutna vnetja lahko prerastejo v kronično ponavljajoča vnetja. Simptomi se razlikujejo, odvisno od kraja okužbe.

Do resne okužbe sečil in vnetj pride po navadi kot posledica okužbe pri spolnih odnosih (klamidija, gonoreja). Okužba se lahko kaže s pekočimi bolečinami v sečnici, z motnim izcedkom, včasih pa poteka brez znakov kužbe sečil ter dolgoročno vodi v okvaro jajcevodov in morebitno neplodnost. Pri vnetju mehurja se po navadi pojavljajo simptomi pogostega tiščanja na vodo, pekoče uriniranje ter bolečina v medenici. Pri vnetju ledvice in ledvičnega meha se po navadi pojavi povišana temperatura (38 °C in več), mrzlica, kri pri uriniranju ter smrdeč urin. Vnetje prostate se kaže kot bolečine v predelu presredka ter bolečine pri uriniranju, kasneje ima bolnik povišano temperaturo ter tanjši curek urina.

Okužbe sečil

Vzrok pogostih vnetij

Vzrok za okužbe sečil in pogostih vnetij, kakršno je tudi vnetje mehurja, se skriva v črevesju.

Bakterije iz črevesja prehajajo v krvni obtok, širijo se po telesu in vplivajo na vse telesne procese, pH telesa se poruši in postane prekisel. V prekislem okolju se bakterije odlično počutijo, z veseljem se množijo, širijo se po telesu in začno povzročati težave.

Zakisanost telesa je zastajanje strupov v celicah, tkivih in v vseh naših organih, ki nastanejo zaradi vrenja nepravilne prehrane, stresa ter uporabe zdravil, antibiotikov in kontracepcijskih tablet. Ko se telo prenasiči s kislinami, to povzroča številne bolezni. Prav kislost telesa je tista, ki omogoča virusom, bakterijam in glivam, da se nemoteno množijo in da pričnejo povzročati zdravstvene težave in tako nastanejo pogste okužbe sečil. ACIDOZA oz. ZAKISANOST je stanje prevelikih količin odpadnih kislin v telesu, ki nastajajo v tkivih in so glavni vzrok za nastanek vseh bolezni v telesu.

Zakaj pride do zakisanosti telesa?

Vzrok za zakisanost telesa (acidoza) je nepravilna prehrana – sladka, mastna in predelana hrana, hrana s konzervansi in pesticidi ter uživanje živil živalskega izvora (meso, jajca, mleko), saj se višek beljakovin pretvori v sečno kislino, ki obremenjuje ledvice in tako povzroča težave z urinskim traktom, kakršna so tudi vnetja mehurja. Prav tako zakisanost telesa pospešujejo stres, zdravila in nepravilno dihanje.

Ko telo ne zmore izločati vseh nakopičenih kislin iz telesa, jih začne nalagati na določenih organih v obliki holesterola, maščob, ob enem pa se bakterije v zakisanem okolju pospešeno množijo. Za vzdrževanje stalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja se mora višek kislin, ki nastane z dnevno zaužito prehrano, izločiti iz telesa.

So posledica zakisanosti telesa tudi okužbe sečil?

Mehur in ledvice, vnetje sečil

Obstajata dve vrsti okužbe sečil, ki se pojavljajo pri moških in ženskah: zgornja okužba vpliva na ledvice in sečevod, spodnja okužba pa vpliva na sečnico in mehur. Okužbe so najbolj pogosto posledice bakterije E. coli (ali drugih vrst bakterij; herpes, paraziti), ki se razvijajo znotraj prebavnega trakta in onesnažuje vagino ali sečnice), ki iz črevesja pride do mehurja ali ledvic. Pri ženskah je vnetje mehurja (in kasneje vnetje ledvic) pogostejše, saj je urinska odprtina zelo blizu anusa, od koder se bakterija, ki je sicer normalno prisotna v črevesju, zelo lahko prenese v okolje sečevoda.

Če je okolje v telesu, tudi v mehurju, prekislo, se začno bakterije hitro množiti in tako pride do vnetja mehurja. Veliko žensk ima izkušnje z vnetji kmalu po porodu, zaradi oslabljenih mišic medeničnega dna, kar moti odvajanje urina iz mehurja. Težave so zelo pogoste pri vseh hormonskih neravnovesjih, v menopavzi ter ob uporabi kontracepcije, ki že sama po sebi ruši naravni pH telesa.

Dobre probiotične bakterije izgubijo pogoje za svoje razmnoževanje ter s tem ne morejo ohranjati dobrega delovanja imunskega sistema. Zaradi tega se začno množiti slabi mikroorganizmi, ki rušijo pH ravnovesje ter povzročajo okužbe.

Okužbe sečil: Kdaj je vnetje kronično?

Kronično vnetje mehurja ali ledvic nastane kot posledica ponavljajočih se vnetij, ki niso popolnoma ozdravljena oz. ko je vzrok, se pravi prezakisanost telesa, še vedno prisoten. Pri kroničnem vnetju ljudje urinirajo tudi do 30-krat na dan, vendar izločajo le nekaj kapljic urina. Pogosto se pojavljajo bolečine v spodnjem delu trebuha in občutljivost v predelu medenice. Nezdravljena kronična vnetja se stopnjujejo do te mere, da povzročajo resne okvare ledvic in drugih organov. V tem primeru morate nujno poiskati zdravniško pomoč in začeti z ustreznim zdravljenjem, saj lahko kronično vnetje močno poveča tveganje za depresijo.

Kaj se priporoča pri vnetjih mehurja

V komplementarni medicini v tem primeru priporočamo obvezno prečiščevanje z razstrupljevalnimi pripravki (npr. Andrographis paniculata ali kralj grenčic, ki je v ajurvedi zelo poznan po svoji očiščevalni funkciji).

Na začetku je priporočljiva prečiščevalna prehrana:

  • veliko vlaknin in ekološko pridelane zelenjave
  • čaj iz regrata, koprive in divjega ovsa
  • hidroterapija, tj. izmenjujoče tuširanje – najprej z zelo toplim tušem, nato s hladnim in to trikrat ponovimo, nato sledi 30-minutni počitek v postelji.

Na začetku v času prečiščevanja je potrebno izpustiti uporabo vseh nasičenih maščob, glutena, sladkorja v vseh oblikah (tudi fruktoze), mleka in mlečnih izdelkov, mesa ter vseh v naprej pripravljenih izdelkov. Prav tako se odsvetuje pitje med obroki ter uživanje kave in alkohola. Zelo se priporoča dnevno ukvarjanje z meditacijo oz. z drugimi sprostitvenimi tehnikami.

Simptomi okužbe sečil in vnetja:

  • pogosto tiščanje na vodo
  • smrdeč urin
  • boleči spolni odnosi
  • občutek bolečine
  • pekoče uriniranje
  • prisotnost krvi v urinu
  • povišana telesna temperatura
  • bruhanje
  • povišana telesna temperatura
  • bolečine v hrbtu.
Vnetje sečil in mehurja

Napotki pri vnetju mehurja

  • Popijte kozarec vode (še bolje čaj divjega ovsa, regrata ali koprive) vsako uro, da splaknete slabe bakterije.
  • Limonov sok zmešajte z vodo in cimetom, pijete ga večkrat na dan. Je preprosto domače sredstvo, ki je učinkovito za mnogo ljudi.
  • Pinjenec zmešajte z dvema čajnima žličkama jabolčnega kisa in vode ter po malem pijte večkrat na dan.
  • Izpustite uporabo prečiščenih maščob, sladkorjev in živalske hrane.
  • Uporabljajte zelišča, kot so kurkuma, česen, bazilika, origano, lovor, timijan, peteršilj, koromač.
  • Zelo uspešna so ajurvedska zelišča, kot so Andrographis paniculata – detox, Phyllanthus niruri – urinary, Amla-Organic C.
  • Vzdržujte ustrezno higieno, da bi preprečili okužbe sečil.
  • Poskrbite za zadostno kroženje zraka in ne nosite pretesnih hlač ter spodnjic iz umetnih materialov.
  •  Pojdite na stranišče takoj, ko začutite potrebo.
  • Umijte si roke pred in po spolnem odnosu.
  • Za ženske vključuje brisanje od spredaj nazaj, kadar koli greste na stranišče.
  • Izogibajte se dišečim intimnim milom.
  • Keglove vaje medeničnega dna so zelo priporočljive, saj povečajo cirkulacijo, izboljšujejo limfni pretok ter preprečujejo oslabljeno delovanje mehurja.

V ayurvedi pri pogostih vnetjih priporočajo uporabo zelišča phyllanthus niruri

Phyllantus je ajurvedsko zelišče, razširjeno po celotni Indiji in se uporablja za zdravljenje okužbe sečil. Zdravilne učinkovine vsebuje cela rastlina, spekter aktivnih komponent pa je ogromen. Ima čudovito sposobnost, da blokira DNK polimerazo, encim, ki je potreben, da se lahko širi hepatitis B po telesu. Izjemno dober je pri preprečevanju zlatenice, diabetesa, dispepsije, želodčnih razjed in ran, preprečuje zatekanje in zastajanje tekočin, zaustavi kronična vnetja ter preprečuje genitalne in urinske infekcije. Ima izjemno protivnetno sposobnost, uravnava delovanje celotnega urinskega trakta in je zato ključen pri zdravljenju ledvičnih bolezni.

Phyllanthus niruri

Phyllantus urinaria se uporablja pri:

  • oslabljenemu delovanju ledvic,
  • težavah s prekomerno razmnoženimi bakterijami v sečilih,
  • ledvičnih kamnih,
  • pekočem uriniranju.

Je eno najboljših zelišč pri težavah z ledvicami, ker spodbuja pretok urina in ščiti sluznico sečil. Uporablja se tudi za odstranjevanje ledvičnih kamnov. Znano je, da okrepi ledvice ter reproduktivne organe.

Kako lahko sami ugotovimo, da imamo vnetje sečil oz. okužbo mehurja ali ledvic

KAJ UGOTOVIMO S TESTIRANJEM?

Ugotovimo koncentracije albumina (mikroalbumina) v urinu.

  • Majhna vrednost mikroalbumina v urinu nam pokaže, ali je oseba izpostavljena tveganju za razvoj bolezni oz. okvare ledvic.
  • Zmerno povečana vrednost mikroalbumina v urinu nakazuje na možnost pojava zgodnje faze razvoja bolezni ledvic.
  • Zelo visoke vrednosti mikroalbumina pa so znak, da je bolezen ledvic prisotna v hujši obliki.

KAKŠNE SO PREDNOSTI TESTIRANJA?

  • Spremljanje sprememb v zdravstvenem stanju med samim napredovanjem oz. zdravljenjem bolezni.
  • Testiranje je lahko opozorilni znak za kronično okvaro ledvic, s katerim lahko preprečimo napredovanje bolezni.
  • Ob testiranju priprava individualnega jedilnika in priporočil o prehranjevanju.
  • Svetovanje o možnih komplementarnih terapijah.

Kakšne so posledice nezdravljene bolezni

Nediagnosticiranje obstoječih vnetij mehurja in bolezni ledvic lahko vodi do hudih zdravstvenih težav, npr. do kronične ledvične bolezni. Njeni najpogostejši zdravstveni zapleti pa so:

  • slabokrvnost,
  • povečana koncentracija fosfatov v krvi,
  • pomanjkanje vitamina D,
  • ledvična kostna bolezen,
  • prekomerna kislost krvi ali presnovna acidoza.

Ledvice so eden najpomembnejših očiščevalnih organov v telesu. Kadar se pojavljajo ponavljajoča vnetja, so ledvica vedno bolj obremenjena in njihovo delovanje počasi peša. Takrat lahko govorimo o kronični ledvični bolezni. Bolezen se večinoma odkrije po naključju ali ko je že v napredovalni fazi.

Raziskave dokazujejo, da obstaja med zdravim prebivalstvom majhen delež (do 10 %) ljudi, ki imajo tako imenovano mikroalbuminurijo (nenormalno izločanje beljakovin v urin), a se ne zavedajo, da je z njihovimi ledvicami nekaj narobe, saj bolezen poteka tiho in neopazno, brez očitnih znakov in bolečin. To pomeni, da ima v teoriji lahko znake kronične ledvične bolezni kar 100.000 prebivalcev Slovenije.

1...913914915...1.151Stran 914 od 1.151