Razvoj družbe, v kateri prevladuje individualizem in v kateri so posameznikove potrebe postavljene na piedestal, je človeku prinesel navidezno svobodo. Medtem ko je trgal vezi s tradicionalno skupnostjo, v kateri je bil soodvisen od drugih članov skupnosti, je zgubljal občutek pripadnosti, varnost v kriznih časih je postajala odvisna od institucij, ki so prevzele vlogo pomoči, solidarnost se je krhala, povezanost in sodelovanje je začelo bledeti. Ljudi je obsedla umetno kreirana potreba po potrošnji, navdušil jih je navidezen občutek neskončne izbire v življenju. Iluzija, da je individualizem najvišja dobrobit naše civilizacije, nas je začela oddaljevati med seboj.

Ekovas

Daleč od tega, da bi idealizirali tradicionalno skupnost. Njene vrednote, bolj ali manj stroga ter velikokrat iracionalna pravila – z današnjega zornega kota pogosto omejeni pogledi na svet – so določali vlogo posameznika v skupnost ter kdo vanjo ne spada in ga je treba izločiti. Tako kot ima v naravi vse svoj cikel, tudi skupnosti nastajajo, rastejo in propadajo.

Čeprav so v sodobnem svetu veliko vlog skupnosti prevzela podjetja in institucije, je duh tradicionalne skupnosti sodelovanja ostal v naši podzavesti. V času krize se prebuja iz steklenice kot v pravljici o Aladinovi svetilki. Večja je kriza, pa najsi bo ekonomska ali posledica okoljskih ujm in katastrof, bolj prihaja do izraza solidarnost, povezanost, sodelovanje in občutek pripadnosti.

Skupnost ni dana sama po sebi, ampak jo (so)ustvarjamo

Če je bila skupnost nekoč vezana prvenstveno na prostor, jo danes bolj povezujejo skupne vrednote, prepričanja, potrebe in skupen namen. V duhu časa se pojavljajo nove, izvirne oblike skupnosti in sodelovanja. Zdi se, da domišljija nima meja.

Ko se ljudje znajdemo v krizni situaciji ali pomanjkanju, ko dojamemo, da država in njene institucije niso tu zato, da bodo v popolnosti nadomestile skrb za sočloveka, takrat številni verni individualisti odkrijemo, da brez sodelovanja in soustvarjanja ne gre. Res je, da ni zgolj stiska tista, ki poveže posameznike, a zdi se, da je v zadnjem času marsikoga spodbudila k temu, da ozavesti in udejanji pozitivno moč skupnosti.

Skupnost

V zadnjem času opažamo pravi razcvet raznih projektov, ki temeljijo na povezovanju in sodelovanju. Po vsem svetu rastejo urbani skupnostni vrtovi, nekakšna zelena revolucija v mestih, kjer ljudje skupaj urejajo zelenjavne in zeliščne vrtove, se izobražujejo, izmenjujejo semena in podobno. Številne je k temu prisilila kriza. Kot na primer prebivalce Kube, ki se je soočila z ekonomsko blokado, ali meščane Detroita, od koder so se izselile avtomobilske korporacije in za seboj pustile množice brezposelnih. No, da ne bomo govorili samo o tujini, dober primer pri nas so na primer Urbane Brazde (brazde.org) v Mariboru in projekt Onkraj gradbišča v Ljubljani.

V razcvetu so stanovanjske skupnosti in ekovasi, ki niso zgolj skupek posameznikov, temveč skupnost soustvarjalcev drugačnega sobivanja. Tranzicijsko gibanje, ki se širi po vsem svetu, se je usmerilo v iskanje načinov, kako preiti v družbo z učinkovito in manjšo porabo energije. K temu so dodali še druge vidike preprostejšega in trajnostnega bivanja, za katere lahko poskrbimo sami, ki predstavljajo konkretne prilagoditve glede na podnebne spremembe in gospodarsko krizo. Tudi sicer je v okolju opaziti več sodelovanja med ljudmi, ki bivajo v istem okolju. Več je sosedske pomoči, solidarnosti, delovnih akcij in podobnega za skupno dobro.

Moč skupnosti

Čedalje več je primerov kooperativ oziroma zadrug, kot so potrošniške, socialne, kulturne, stanovanjske, kmetijske, samooskrbne, bančne in investicijske zadruge. Letos so Združeni narodi celo proglasili leto kooperativ.

Z razvojem informacijske tehnologije so se skupnosti začele formirat tudi v virtualnem prostoru. Najbolj znane skupnosti soustvarjanja so skupnosti, ki delajo na odprtokodniih programih, pa Wikipedijaši, skupnosti, ki sofinancirajo dobre projekte (npr. KickStarter) ali humanitarne projekte (npr. Crowdfunding), skupnosti soustvarjalcev novih izdelkov in še bi lahko naštevali. Prek spletnih skupnosti najdemo ljudi, ki so pripravljeni deliti svoj avto ali prevoz, prostor na kavču ali drugo lastnino. Francosko-nemški televizijski kanal Arte je odprl spletno platformo Generacija solidarnosti, kjer se predstavljajo različne pobude za skupno reševanje krize.

Vrtovi

Domišljija ne pozna meja. Potrebna je le volja in zavest, da smo mi tisti, ki lahko nekaj spremenimo. Povezani v kakršno koli obliko skupnosti lahko premikamo gore. »Nikar se ne zatekajte k današnjim politikom, akademikom, vlagateljem in direktorjem po odgovore, kako končati trenutno krizo kapitalizma. Spregovorite sami in nagradite tudi vse druge, ki si upajo izvirno razmišljati,« pravi Stephen Young, globalni izvršni direktor Caux Round Table (CRT). Čas je, da nehamo kazati s prsti na druge, pričakovati, da bodo za nas skrbeli drugi, in začnemo sami soustvarjati svet, v katerem želimo živeti.