Veliko žensk misli, da je zdrava, lepa in sijoča koža privilegij srečnic, ki jim je bilo to položeno v zibko, oziroma da je za to, da bi bila naša koža videti zdrava in sijoča, potrebno veliko truda. To nikakor ne drži. Zagotovo nič ne odtehta zdravega videza kože, ki ga ni mogoče doseči z uporabo ličil. Naj vam zaupamo nekaj preprostih, a zelo učinkovitih skrivnosti, s pomočjo katerih bo vaša koža naravnost zasijala.
Zeleni napitek
Zeleni napitki si počasi, a vztrajno utirajo pot v naši prehrani. Za sijočo in zdravo kožo v svoj napitek vedno vključite kumaro in zeleno, ki hidrira vašo kožo, deluje protivnetno in je odličen diuretik.
Ingver
Ta korenina bi morala imeti svoje mesto v čisto vsaki kuhinji. Gre za začimbo z izjemno močnim protivnetnim delovanjem, ki je sicer bolj znana kot pomoč pri težavah s prebavo, vendar pa močno spodbuja tudi prekrvljenost naših tkiv. In zdrava cirkulacija pomeni mladosten videz kože! Ingver lahko vsak dan vključite v svoj smoothie ali pa si pripravite izvrsten ingverjev čaj.
Ghee
Vsi pristaši ajurvede zagotovo dobro poznate vse dobrobiti prečiščenega masla ali na kratko kar gheeja. Ghee nam pomaga ohranjati mladosten videz, sodeluje pri boljši absorpciji hranil, ugodno vpliva na črevesno floro, našo kožo pa hrani, jo krepi ter ščiti. Ghee lahko redno uživate ali pa si ga nanašate kar neposredno na kožo – v obeh primerih boste navdušeni nad rezultati.
Olje iz groznih pečk
Če se vam zdi nanašanje gheeja na kožo nekoliko manj vabljivo, lahko poskusite z oljem iz grozdnih pečk. Odlikujejo ga izjemne antioksidantne lastnosti, zaradi katerih je olje iz grozdnih pečk kar 50-krat močnejše od vitamina E. To olje deluje protivnetno, stimulira proizvodnjo kolagena, zmanjšuje videz temnih kolobarjev pod očmi ter preprečuje zamašitve por. Olje iz grozdnih pečk se hitro vpije in je primerno za vse tipe kože. Z njegovo redno uporabo bo vaša koža naravnost zasijala.
S pravo vadbo nad sile gravitacije
Antigravitacijska joga združuje elemente joge, plesa, gimnastike in aerobike. Ta vadba pomaga pri obnovi tkiv, izboljšuje cirkulacijo, ugodno vpliva na delovanje limfnega sistema ter upočasnjuje proces staranja. S pomočjo antigravitacijske joge bo vaša koža zagotovo bolj zdrava in sijoča.
Večkrat slišim vzdihe v smislu radi bi vrtnarili pa nimamo vrta. Pri nas res ni še v navadi in ne vidimo pogosto, da je lahko vrtnarjenje tudi tako, brez vrta, njive. Če smo brez vrta in nimamo možnosti imeti klasičnih gredic imamo pa voljo in željo se lahko poslužujemo vrtnarjenja na terasa, balkonih in okenskih policah.
Za vse ljubitelje česna; lahko ga pridelamo tudi v loncu doma, na balkonu, terasi ali celo okenski polici.
Najprej potrebujemo primeren lonec. Le ta naj bo globok vsaj 20 cm. Če želimo posaditi več strokov pa moramo paziti, da bo lonec tako širok, da bo med posameznimi rastlinami 10 cm razmaka, prav toliko pa mora biti strok tudi odmaknjen od roba lonca. Lonec mora imeti tudi drenažne luknje, tako, da lahko odvečna voda odteče.
Pri izbiri substrata, zemlje za česen oziroma za vse vrtnine nujno izbrite namensko zemljo za zelenjavo, zaradi same sestave, predvsem zaradi težkih kovin. Lonec napolnimo s substratom za zelenjavo, nato zapičimo strok česna, in sicer tako, da je spodaj bolj raven del stroka (kjer bodo korenine). Strok potisnimo v zemljo 10 cm globoko.
Po opravljeni saditvi postavimo lonec na svetlo mesto. Če je le mogoče na tako, ki mu omogoča vsaj 8 ur dnevne svetlobe. Česen redno zalivamo. Pri tem pazimo, da so tla vlažna, nikakor pa ne mokra.
Pri česnu lahko uporabite že mlade rastline, skupaj z listi. Lahko pa počakate dokler listi ne porjavijo, in se glava česna do konca odebeli. Takrat česen izpulite in porabite. Za ljubitelje česnovega okusa je na voljo tudi listni česen, ki ga še lažje vzgojimo, saj ga posejemo v lončke in sprotno porabljamo liste podobno kot pri drobnjaku.
Še nekaj besed o izbiri česna za saditev. Na trgovskih policah lahko jeseni zasledite jesenske sorte česna, spomladi pa pomladne sorte. Kot že imena povedo je za jesenske sorte značilno, da jih posadimo jeseni, spomladne pa v pomladi. Jesenske sorte navadno oblikujejo večje glavice kot pomladne sorte, vendar pa se slabše skladiščijo.
Kaj je adrenalna utrujenost? Vaše zdravje je proces, ki nima konca. Na eni strani se nahaja optimalno zdravje, na drugi strani pa je kronična bolezen. Tudi zdravje vaše nadledvične žleze deluje na podoben princip. Lahko deluje odlično, lahko pa se spopadate z Addisonovo boleznijo, za katero je značilno oslabljeno delovanje nadledvične žleze. Poudarjamo, da gre za dva ekstrema, večina ljudi pa je nekje vmes.
Da vam postavijo diagnozo Addisonova bolezen, mora biti delovanje nadledvične žleze že resnično močno močno oslabljeno (okvarjene je vsaj 90 % skorje nadledvičnih žlez), vendar pa imate lahko tudi brez te diagnoze težave s tema žlezama. Vse, kar se nahaja vmes med optimalnim zdravjem nadledvične žleze in Addisonovo boleznijo, obravnavamo kot adrenalno utrujenost/izgorelost, pri kateri gre za različne motnje v delovanju nadledvične žleze zaradi prevelikega stresa.
Primarna vloga nadledvične žleze je proizvodnja in uravnavanje stresnega hormona kortizola. Nadledvična žleza prav tako proizvaja spolna hormona estrogen in progesteron, onadva pa sta tista, ki skrbita za tvorbo nevrotransmitorjev adrenalina, noradrenalina in dopamina. Ti hormoni in nevrotransmitorji uravnavajo vaš metabolizem ter skrbijo za komunikacijo z drugimi organi, kot so možgani, ledvice in reproduktivni sistem. Kronični stres lahko oslabi delovanje naših adrenalnih žlez, zaradi česar se sprošča manj prej omenjenih hormonov.
Kaj povzroča stres?
Pomanjkanje spanja
Slabe prehranjevalne navade (uživanje velikih količin predelane hitre hrane)
Uživanje različnih stimulansov (kofein, sladkor)
Naporen delovni ritem
Različni čustveni pretresi (nezdravi medosebni odnosi, smrt bližnjega)
Pretiravanje s telesno vadbo (treningi brez potrebnega počitka)
Pomanjkanje zabave in sprostitve
Živimo v zelo stresnem svetu. Delamo preveč, spimo premalo, včasih nas pokonci držijo le še velike količine kave, zaradi utrujenosti posegamo po hrani, bogati s sladkorjem – vse te nezdrave navade vplivajo na naše čustveno, duševno, telesno in duhovno sfero.
Naše telo se na stres odzove s tako imenovanim odzivom »boj ali beg« in nam tako zagotovi dovolj energije za preživetje. Glavni stresni hormon v našem telesu je kortizol. Njegova naloga je, da naše telo oskrbi z energijo, ki jo to potrebuje v stresni situaciji. Nenehno povišana raven kortizola lahko vodi do odpornosti na inzulin, oslabljenosti imunskega sistema in razpada mišičnega tkiva.
Najboljši način, kako se spopasti s to težavo, je zmanjšati stres v svojem življenju. Pomislite na vse dnevne stresorje in zdravje vzemite v svoje roke. Pomembno je, da si organizirate svoje življenje in v njem vzpostavite nek red.
Vsak večer v posteljo odidite ob istem času (zaželeno je, da pred 10. uro) in poskrbite za 8 ur kakovostnega spanca.
Naučite se reči ne.
Vsak dan si vzemite čas za stvari, ki vas sproščajo (kopel, sprehod, joga, meditacija, masaža).
Ne pretiravajte s telesno vadbo. Naučite se poslušati svoje telo.
Zaužijte dovolj beljakovin.
Izogibajte se uživanju alkohola, sladkorja, glutena ter mleka in mlečnih izdelkov.
Po posvetu s strokovnjakom lahko uživate B kompleks v obliki prehranskega dodatka. Vsi vitamini iz B kompleksa so namreč zelo pomembni za nemoteno delovanje procesov v nadledvičnih žlezah. Poleg tega dodatka vam priporočamo še magnezij, vitamin C in maščobne kisline omega 3.
Tile piškoti so odlična zadeva za hladnejše dni, ki prihajajo. Njihova priprava je zelo preprosta, po okusu pa jim ni para. Polega tega vsebujejo same zdrave sestavine, tako da si jih lahko privoščite brez kančka slabe vesti.
Čas priprave: 15 minut Celoten čas priprave: 30 minut Količina: 16 piškotov
Če je le mogoče, uporabite ekološke sestavine.
Za pripravo slastnih mandljevih piškotov potrebujete:
2 veliki jajci (če je le mogoče, naj bodo iz proste reje)
2 jušni žlici sode bikarbone
½ čajne žličke soli
½ čajne žličke vaniljevega ekstrakta
Priprava: Pečico ogrejte na 180 °C. Pekač obložite s papirjem za peko.
Vse sestavine dobro zmešajte v veliki skledi – mešajte toliko časa, da dobite kompaktno testo. Iz testa oblikujte kroglice v velikosti žogic za namizni tenis, nato pa jih rahlo sploščite. Ker je testo zelo lepljivo, si boste morali med oblikovanjem piškotov redno umivati roke.
Piškote razporedite po pekaču in pazite, da je med njimi približno 5 centimetrov prostora. Piškote pecite od 10 do11 minut oziroma dokler se ne obarvajo zlato rjavo (bodite pozorni, da njihovi robovi ne počrnijo, saj to pomeni, da so že preveč pečeni). Predlagamo, da piškote preverite po 10 minutah in jih po potrebi pečete še kakšno minuto dlje.
Ko jih vzamete iz pečice, naj se hladijo od 5 do 10 minut, nato pa jih že lahko postrežete.
Piškote hranite v neprodušni posodi v hladilniku do 5 dni (zna pa se zgoditi, da ne bodo zdržali tako dolgo).
Z rednim ščetkanjem in nitkanjem ohranjamo svoje zobe zdrave. Tako se znebimo delčkov hrane, ki bi s pomočjo bakterij začeli tvoriti zobne obloge, ki tvorijo kislino, ki načne sklenino in povzroča tudi druge bolezni zob in dlesni.
Številne raziskave se ukvarjajo s proučevanjem vpliva določene hrane na zdravje naših zob in dlesni. Nekatera tako imenovana »funkcionalna živila« lahko tako pomagajo ohranjati zdravje vašega srca, spet druga skrbijo za zdravje vaše ustne votline. Raziskave so pokazale, da uživanje naslednjih živil koristi prav slednjemu – torej zdravju naših zob in dlesni:
Čaj
Spojine, imenovane polifenoli, ki jih najdemo v zelenem in črnem čaju, upočasnjujejo razrast bakterij, ki povzročajo poškodbe zobne sklenine in bolezni dlesni. Raziskovalci z Univerze v Illinoisu so ugotovili, da so imeli ljudje, ki so si ustno votlino desetkrat na dan po eno minuto spirali s črnim čajem, manj težav z zobnimi oblogami kot tisti, ki so si usta spirali le z vodo. Tudi tisti, ki so že imeli težave z zobnimi oblogami, so te s pomočjo črnega čaja uspeli zmanjšati.
Leta 2010 so bili v strokovni reviji Journal of Dental Research objavljeni izsledki raziskave, s katero so raziskovalci raziskovali, kako čaj, še posebno črni čaj, pomaga pri slabem zadahu. Ugotovili so, da polifenoli zatrejo gene v bakterijah, zaradi katerih se v naši ustni votlini tvorijo spojine neprijetnega vonja.
Sir
Raziskava, objavljena v strokovni reviji General Dentistry, pravi, da so imeli 12- do 15-letniki, ki so redno uživali sir cheddar, nižjo vrednost kisline v ustni votlini kot tisti, ki so jedli jogurt brez dodanega sladkorja ali pili mleko.
Po tem, ko so mladostniki zaužili določeno živilo, so si usta sprali z vodo. Nato so raziskovalci izmerili kislino oziroma pH vrednost v njihovih ustih, in sicer 10, 20 in 30 minut po tem, ko so si usta sprali z vodo. Pri tistih, ki so pojedli jogurt ali popili kozarec mleka, ni bilo nobene spremembe v pH vrednosti, medtem ko je pri tistih, ki so jedli sir, pH vrednost močno padla v čisto vsakem intervalu merjenja.
Sir naj bi namreč pomagal preprečevati nalaganje zobnih oblog. Še več, redno uživanje sira naj bi doprineslo tudi k večji tvorbi sline. Slina namreč deluje tako kot voda – iz naših ust izpira škodljive bakterije.
Rozine. Naravno sladke rozine ne vsebujejo sukroze. Sladkor namreč pomaga bakterijam, da se lažje prilepijo na zobno površino in tako ustvarijo zobne obloge. Rozine so prav tako dober vir fitokemikalij, ki naj bi pokončale bakterije, odgovorne za poškodbe zobne sklenine. Nekatere spojine v rozinah vplivajo tudi na rast bakterij, ki povzročajo bolezni dlesni.
Hrustljava hrana. Če želimo zgristi živila, kot so korenje, jabolka in kumare, potrebujemo kar močne zobe. A vse to žvečenje ni zaman in samo sebi namen. Žvečenje je namreč kot neke vrste čistilni pripomoček. Na ta način iz naše ustne votline odstranimo vsaj nekaj bakterij, ki bi se sicer naselile po naši ustni votlini.
Hrana, bogata z vitamini. Živila, ki vsebujejo kalcij, na primer sir, mandlji in zelenolistna zelenjava, ter živila, bogata s fosforjem, na primer meso, jajca in ribe, lahko pomagajo ohranjati zdravje naše zobne sklenine. Kisla živila in pijače lahko na zobni sklenini povzročajo majhne lezije. Kalcij in fosfat pomagata, da minerali spet zapolnijo te majhne luknjice.
Žvečilni gumi brez sladkorja. Žvečenje spodbuja izločanje sline, ki pomaga odstraniti vsaj nekaj bakterij.
Mleko. V raziskavi, objavljeni v strokovni reviji Journal of the American Dental Association, so raziskovalci ugotovili, da če po tem, ko smo zaužili zelo sladko hrano, popijemo kozarec mleka, bolj zmanjšamo raven kisline v ustih kot če bi popili kozarec vode. Mleko nevtralizira nekaj kisline, ki jo proizvajajo škodljive bakterije v ustni votlini. Če po tem, ko pojemo nekaj sladkega, popijemo še kozarec mleka, pomagamo ohranjati zdravje svojih zob.
Brusnice. Brusnice vsebujejo polifenole (tako kot čaj), zaradi česar preprečujejo, da bi se na zobni sklenini nabirale zobne obloge. Pomembno: Ker so brusnice zelo kisle, jim pogosto dodajo sladkor, zaradi česar pa niso več tako zelo koristne za zdravje naših zob in dlesni.
Če načrtujete nosečnost, čim prej poskrbite za svoje zdravje, da boste imeli v blaženem stanju čim manj nevšečnosti. Nosečnost je naravno stanje ženskega organizma, ki pa včasih predstavlja pravi izziv. V tem času sta mama in otrok povezana tako fizično, emocionalno kot duhovno. Da bo obdobje nosečnosti karseda udobno, se morate dobro pripraviti. Strokovnjaki svetujejo, da če načrtujete nosečnost, začnete čim prej skrbeti za svoje zdravje, saj po navadi, preden izveste, da ste noseči, mine že kar nekaj tednov, ki pa so za razvoj otroka zelo pomembni. Ženske morajo vsak dan skrbeti za svoje zdravje – s pravilno prehrano, vadbo, počitkom, obkrožene morajo biti z ljubeznijo in zaščito. Seveda pa se morate vedno posvetovati s svojim zdravnikom.
Zdravilne rastline in nosečnost
Čeprav se vsem zdravilnim rastlinam ne da izogniti, obstajajo nekatere, ki so nosečnicam že tisočletja v pomoč, npr. listi maline, kopriv, alfa alfa in regrat. Iz njih lahko naredite tinkturo, najbolje pa jih je uporabiti surove (npr. kot dodatek k zelenim gostim sokom).
Listi maline – zaradi zdravilnih lastnosti jih že od nekdaj uporabljajo v Evropi in Severni Ameriki. Malina je najboljša rastlina za vzdrževanje zdrave nosečnosti, saj hrani in neguje žensko telo ter izboljšuje delovanje reproduktivnih organov. Listi so bogati z magnezijem, kalcijem, fosforjem, železom, kalijem, vitamini B, C in E, vsebujejo pa tudi alkaloid fragarin, ki je znan kot tonik za nosečnost, saj povečuje plodnost žensk in moških, krepi maternico, lajša jutranjo slabost in stimulira proces nastajanja mleka. Čaj pripravite tako, da dve žlici listov maline prelijete z vrelo vodo, pustite stati 20 minut, precedite in spijete. Kombinirate ga lahko s koprivo, črno deteljo, meto. Vendar pa čaj ne priporočamo, če ste pri prejšnji nosečnosti imeli splav ali je porod trajal manj kot 3 ure.
Kopriva je bogata s kalcijem, železom, proteini in drugimi pomembnimi hranili. Kot tonik za nosečnost ščiti in krepi ledvice, poveča plodnost žensk in moških, ščiti mater in zarodek, zmanjšuje krče v nogah in porodne bolečine, preprečuje krvavitve po porodu, blaži hemoroide, izboljšuje kvaliteto in količino materinega mleka. Čaj pripravite tako, da za skodelico vode uporabite čajno žličko koprive (tako listja kot stebla). Preko koprive polijte vrelo vodo in pustite stati 5 minut, nato precedite in pijte po malih požirkih. Rastlino naberite, preden zacveti. V nosečnosti se izogibajte pitju koncentriranega soka koprive.
Alfa alfa je polna vitaminov A, D, E in K, vsebuje osem prebavnih encimov in mnogo mineralov v sledovih. Izrazito zdravilna je v pozni nosečnosti, ker pomaga pri pravilnem zgoščevanju krvi, kar preprečuje tveganje krvavitev po porodu.
Regrat – listje in korenine vsebujejo vitamina A in C, kalcij, železo, kalij … korenine so še posebej dobre za jetra, listje pa je blagi diuretik, ki pomaga proti zadrževanju vode v organizmu med nosečnostjo.
Rastline, ki se jih med nosečnostjo izogibajte
Strokovnjaki se strinjajo, da naj bi se nosečnice izogibale rastlinam, ki imajo močne medicinske ali potencialno strupene lastnosti. Velike doze teh izdelkov bi namreč lahko povzročile splav. Pri posebnih komplikacijah v nosečnosti pa lahko zdravnik vseeno predpiše nekatere od teh rastlin. Poanta je v tem, da nosečnice naslednjih rastlin ne smejo jemati na lastno pest, brez zdravnikovega priporočila. Obenem pa moramo pripomniti, da seznam rastlin ni popoln.
Izogibajte se:
rastlinam, ki stimulirajo kontrakcije maternice: podraščec, blue cohosh (Caulophyllum thalictroides), vrtni ognjič, korenine bombaža, škrlatnordeča glavnica, kanadski zlati koren, azijski vodni popnjak ali gotu kola …
rastlinam, ki so bogate z eteričnimi olji (lahko iritirajo ali stimulirajo delovanje maternice): evkaliptus, meta, bazilika, majaron, origano, mačja meta, rožmarin, materina dušica – vendar ni nevarno, če jih uporabljate zgolj kot začimbo, saj le velike količine teh rastlin predstavljajo nevarnost za nosečnice.
rastlinam, bogatim z alkaloidi (prav tako lahko stimulirajo maternico): kava, čaj, navadni češmin, navadna metla, mandragora, rdeči koren oz. čašica …
rastlinam, ki vplivajo na delovanje hormonov: angelika, hmelj, golostebelni sladki koren, deljenolistna srčnica, mehiški divji yam …
rastlinam z laksativnimi lastnostmi: aloe vera, ameriška krhlika, navadna krhlika, rabarbara, sena, kislica (v velikih količinah) …
Alopecija oz. izpadanje las dandanes mnogim ljudem predstavlja veliko težav. Na vprašanje, ali se jo da pozdraviti, alternativna medicina ogovarja pritrdilno.
Zunanji videz in dojemanje le-tega sta pri večini ljudi zelo odvisna od njihovega naglavnega okrasja – las. Od tega, kako so videti naši lasje, sta odvisni naša samopodoba in samozavest. Zato lahko tisti, ki se soočajo s čezmernim izpadanjem las, občutijo veliko notranjo stisko. Še posebej takrat, ko ima človek občutek, da je nemogoče karkoli storiti, da bi se situacija popravila.
Po statistiki naj bi se alopecija pojavila pri 70 % vseh moških. Čeprav prevladuje prepričanje, da naj bi se izpadanje las pri ženskah pojavljalo zelo redko, pa se jih s tem problemom prej ali slej sooči kar 30 %. Na srečo se pri ženskah izguba las ne konča s popolno plešavostjo, kot se to zgodi pri moških.
Kateri so razlogi za izpadanje las?
Razlogi za izpadanje las še niso čisto pojasnjeni, vendar se zdravniki strinjajo, da vseeno obstaja kar veliko znanih razlogov, kot so stres, anemija, genetika, bolezni ščitnice, hormonske motnje, menopavza, glivice. Pri ženskah so najpogostejši krivci prav stres, anemija in menopavza. Tudi nekatere mlade matere se po porodu srečajo z izpadanjem las. Pri moških pa naj bi pri izgubi las največjo vlogo igrali geni in hormoni. Prav tako so dostikrat vzrok za izpadanje las glivice, ki se lahko pojavijo na lasišču. Lasje pa lahko izpadejo tudi zaradi kemoterapije in nekaterih drugih zdravil.
Izpadanje las lahko prizadane oba spola
Manj kot 45 % žensk gre skozi življenje z lasmi, večina moških pa se nekje na svoji poti sreča z neko vrsto izpadanja oziroma izgube las. 50 % moških do 50. leta izgublja lase zaradi genetike. Pri ženskah pa je izguba las pred 50. letom povezana predvsem s pomanjkanjem hranil.
Industrija to dejstvo seveda z veseljem izkorišča in nam vedno znova postreže s kakšnim preparatom za lase, ki obljublja čudežno spremembo. Realnost je, da se največja sprememba pozna na naši denarnici, na glavi pa situacija ostaja nespremenjena.
Pa vendarle morda le ni vse tako slabo. Ste recimo vedeli, da posamezni vitamini prispevajo k rasti vaših las? In ne samo to! Ugotovljeno je bilo, da slaba prehrana oziroma pomanjkanje hranil lahko igra ključno vlogo pri izgubi las. Kot ste prebrali malo prej, predvsem pri ženskah. Ugotovljeno je namreč bilo, da je pri ženskah izguba las večinoma povezana s pomanjkanjem železa. Če se težave lotimo, lahko izgubljanje las ustavimo v nekaj mesecih. Torej, na tem področju lahko storimo marsikaj! Preden potrošite goro denarja za različne šampone in druge preparate, ki obljubljajo čudeže, poskrbite najprej za svojo prehrano tako, da bo vaše telo dobilo vsa potrebna hranila.
Zdravniki pravijo, da se alocepcije ne more pozdraviti, le ublažiti. Na tržišču je mnogo proizvodov proti izpadanju las, za katere trdijo, da preprečujejo alocepcijo, celo povrnejo izgubljene lase. Na žalost reklame dostikrat poveličujejo lastnosti izdelka. Za zdravljenje je potrebno veliko časa in potrpežljivosti. Priporočamo, da dobro preverite informacije glede izdelka, preden ga kupite.
Najpogostejši vzroki za izpadanje las
Da bo slika popolna, povejmo, da lahko poleg pomanjkanja hranil k izpadanju las prispevajo tudi naslednji dejavniki:
hormonske spremembe,
genetika,
zdravila,
kemoterapija,
nosečnost,
težave s ščitnico,
anemija,
avtoimunske bolezni,
policistični jajčniki,
bolezni kože,
stres,
večja izguba teže,
travma.
Poznamo več tipov oziroma vzorcev izgube las. Le-ti so naslednji:
Ženski vzorec izgube las: Ta je običajno povezana s staranjem, spremembo v hormonih ali z družinsko nagnjenostjo.
Moški vzorec izgube las: Najpogosteje je izpadanje las pri moških povezano z genetiko oziroma hormonskimi spremembami.
Alopecia areata: To je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem »po pomoti« napada lasne mešičke.
Telogen effluvium: Tu je govora o redčenju las, ki je posledica nekega stresnega dogodka. Pojavlja pa se tudi po nosečnosti.
Kaj pa alternativno zdravljenje?
Na vprašanje, ali se alocepcija lahko pozdravi, alternativna medicina odgovarja pritrdilno in hkrati ponuja tudi nekaj rešitev. Vendar je potrebno vedeti, da nobena metoda ne da takojšnjega rezultata. Nemogoče je postati plešast čez noč – potrebno je nekaj mesecev ali let. Prav tako je potrebno dalj časa, da začnejo lasje ponovno rasti. Rezultati terapije se običajno vidijo šele po nekaj mesecih vsakodnevne uporabe. Bodite potrpežljivi in ne odnehajte.
Izpadanje las pa je povezano tudi s prehrano in zdravljenjem celotnega organizma. Če imate probleme z izpadanjem las, alternativna medicina priporoča, da izboljšate prehrano, se rešite slabih navad, zmanjšate stres in se začnete ukvarjati s športom. Kvaliteta prehrane je zelo pomembna, povečati je treba vnos ekološko gojenega sadja, zelenjave in svežih sokov. Še posebej priporočajo zelene goste sokove, ki imajo močan učinek na zdravje lasišča.
Vitamini za rast las
Izguba las je lahko kompleksen proces, ki vključuje genetiko, hormonske spremembe in okoljske mehanizme. Kot pa smo že povedali, je izguba las pogosto povezana tudi s pomanjkanjem hranil.
Na izpadanje las imajo vpliv vitamini in minerali
Železo
Kar nekaj raziskav je potrdilo povezavo med pomanjkanjem železa in izpadanjem las. To povezavo so našli pri skoraj vseh tipih izpadanja las.
Da bi spodbudili rast svojih las, zato dnevno v prehrano vključujte živila, bogata z železom. Če je pomanjkanje železa res veliko, si boste verjetno morali pomagati tudi s kakšnimi dodatki. Pa vendar bodite pozorni, da z železom ne pretiravate. Imeti ga moramo namreč ravno prav in ne preveč!
Cink
Ta mineral je zelo pomemben za zdravje lasnih mešičkov. Ko so raziskovali povezavo med cinkom in izpadanjem las, je bilo ugotovljeno, da tega minerala primanjkuje ljudem, ki trpijo za vsemi vrstami izpadanja las. Najmočnejšo povezanost so našli pri tistih, ki imajo avtoimunsko bolezen Alopecia areata. Ko so skupini ljudi, pri katerih so našli povezanost med pomanjkanjem cinka in izpadanjem las, cink začeli dodajati, se je pozitivno izboljšanje pokazalo pri 66,7 % ljudi.
B-kompleks (še posebej biotin in B5)
Biotin in B5 sta pomembna vitamina pri reševanju težav z izpadanjem las. Biotin našim lasem povrne moč, vitamin B5 pa podpira nadledvični žlezi, ki pomagata spodbujati rast las. Torej, hrana, bogata z B-vitamini, mora biti del reševanja težav z izpadanjem las. Če gre za pomanjkanje, bo morda treba poseči tudi po kakovostnem B-kompleksu.
Vitamin C
Ugotovljeno je bilo, da oksidativni stres igra pomembno vlogo v procesu staranja. Le-ta pa vpliva tudi na naše lase. Uživanje vitamina C se priporoča za blaženje oksidativnega stresa, saj deluje kot antioksidant. Hrana, bogata z vitaminom C, bo tako skrbela za zdravje vaših las in dober imunski sistem.
Vitamin D
Lasni mešički so zelo občutljivi za hormone. Vitamin D je hormon, ki tu igra pomembno vlogo. Alopecia areata, kakor tudi ničkoliko drugih avtoimunskih bolezni, je bila večkrat povezana ravno s pomanjkanjem vitamina D.
Omega-3
V želji, da bi izboljšali kakovost svojega naglavnega okrasja, moramo poskrbeti tudi za to, da zaužijemo dovolj maščobnih kislin omega-3. Le-te negujejo lase, pripomorejo k bolj močnim lasem in zmanjšujejo vnetja v telesu, ki bi lahko vodila v izpadanje las. V eni izmed raziskav, ki je vključevala posameznice z ženskim vzorcem izpadanja las, je bilo po 6-mesečnem uživanju maščobnih kislin omega-3 in omega-6 ter antioksidantov ugotovljeno, da je 89,9 % posameznic opazilo zmanjšanje izpadanja las, imele so bolj goste in bolj močne lase.
Poleg zgoraj omenjenih hranil pa si lahko pri izpadanju las pomagamo še z drugimi naravnimi pripomočki!
Eterično olje rožmarina
Eterično olje rožmarina slovi po tem, da spodbuja rast las. V eni izmed raziskav je bilo ugotovljeno, da celo spodbuja ponovno rast las. V neki drugi raziskavi pa so ugotovili, da na lase enako vpliva kot zdravila za spodbujanje rasti las, seveda brez stranskih učinkov.
Eterično olje rožmarina pomešate s svojim šamponom ali pa si pripravite masko.
Gel aloe vere
Aloe vera se ponaša z veliko minerali in vitamini in tako prispeva k bolj zdravim lasem. Če jo boste uživali, vam bo telo zelo hvaležno. Gel aloe vere lahko dodajate tudi svojemu šamponu, lahko pa ga nanašate neposredno na lasišče. Zunanja uporaba aloe vere se je dobro izkazala tudi pri tistih, ki imajo prhljaj.
Zaradi latinskega imena (Crocus) jih mnogi namesto žafrani poznajo pod imenom krokusi.
Spomladi cvetoče žafrane sadimo sedaj jeseni pa vse do decembra oziroma dokler zemlja ne pomrzne. Žafrani so prvi znanilci pomladi, cvetijo februarja pa do aprila odvisno od sorte in vremenskih razmer. Najbolj poznani so beli, vijolično modri ter rumeni žafrani, zanimive so pa še druge sorte, ki imajo progaste cvetove (npr.sorta Pickwick) ali večbarvne cvetove (npr. sorta Sieberi Tricolor). Žafrane posadite v skupinah na trati ali v cvetlične grede, saj si tako pričaramo pravo cvetlično preprogo. Lepo pridejo do izraza tudi v cvetličnih loncih na terasi ali balkonu. Lahko jih sadimo samostojno ali v kombinaciji z drugimi spomladi cvetočimi čebulnicami. Pri mešanih saditvah smo pozorni na kombinacije barv. Tako naprimer kombiniramo rumene cvetoče žafrane z rumene cvetočimi tulipani ali krasno rumeno jarico Hyemalis ali s črno cvetočim tulipanom Black Hero, Vijočno cvetoče žafrane kombiniramo lahko z belo cvetočimi tulipani Mount Tacoma ali narciso Actaea.
Žafranom ustrezajo sončne lege, prenašajo pa tudi rahlo zasenčene predele. Sadimo jih 6 do 8 cm globoko, odvisno od sorte pa tudi velikosti čebulice. Med posameznimi čebulicami naj bo 10 cm razmaka, tako jim omogočimo optimalen prostor, ki omogoča žafranom razvoj in rast. V jeseni posajena korita in posode prezimijo v temnem ter pred zmrzaljo varnem prostoru. Tudi če so v koritih lahko prezimijo na prostem, vendar jih prekrijemo s smrekovimi vejami in korita dvignemo od tal (pod krita damo lesene deske ali stiropor). Na svetlo jih postavimo, ko poženejo listi.
Zrastejo 5 do 10 cm visoko. Če jih sadimo v korita in lonce jih čez zimo ne pozabite občasno zaliti. Čez celo rastno dobo jim omogočimo zmerno vlažnost, po začetku cvetenja pa jih tudi enkrat pognojimo.
Pravi žafran
Žafran, iz katerega se nabira znano začimbo je pravi žafran (Crocus sativus). Še danes nabirajo vratove prašnic ročno. Pravi žafran je začimba in naravno rumeno barvilo. Vsak cvet ima po tri prašnike. Dandanes ga gojijo še Španiji, Grčiji, Iranu in v Južni Ameriki.
Začimba je podobna suhim, izrazito rdeče-rjavim nitim, na voljo pa je tudi kot oranžno-rumen prah. Ima oster vonj in značilen grenko sladkast okus. Jedem daje poseben, neponovljiv, nekoliko grenak okus in izrazito rumeno barvo. Nepogrešljiv je v španski, italijanski in francoski kuhinji.
Zaradi majhnega pridelka in veliko dela, še danes velja za najdražjo začimbo na svetu. Že dolgo poznan je izrek »Drag kot žafran«.
Konzervansi so spojine, ki podaljšajo obstojnost živil, saj jih varujejo pred delovanjem mikroorganizmov in tako preprečujejo, da bi se pokvarila. Bakterije, kvasovke in glive namreč lahko povzročijo številne neželene spremembe v živilu, zaradi katerih to ni več užitno. Zavedati se moramo, da čisto vsaka sprememba v živilu še ne pomeni, da to ni več primerno za uživanje. Eden od takih procesov je na primer fermentacija pri pridelavi kislega zelja in proizvodnji sira ali vina, ki je pravzaprav zaželen proces, saj izboljša prebavljivost živila in oplemeniti njen okus.
Dejstvo je, da če te iste mikroorganizem pustimo delovati predolgo, se živilo pokvari, to pa poveča tveganje za zastrupitev. En tak primer so plesni, ki se pojavijo na živilih in proizvajajo strupene presnovke. Vsem poznani so gotovo aflatoksini, ki lahko povzročijo okvaro jeter in živčevja ter so zelo rakotvorni.
Označevanje živil
Vnaprej pakirana živila morajo biti zelo natančno označena. Prehranska tabela mora vsebovati točne, nedvoumne in dobro vidne podatke ter ne sme na noben način zavajati potrošnika. Pakirano živilo mora tako vsebovati ime, tehnološki postopek, po katerem je bilo pridelano, seznam vseh sestavin (tudi aditivov in vode). Na prvem mestu mora biti vedno sestavina, ki je živilo vsebuje največ.
Na živilu morajo biti obvezno označene tudi sestavine, ki bi lahko povzročile alergično reakcijo. Embalaža mora vsebovati tudi poimenski zapis vseh dodanih konzervansov.
Za nadzor nad dodatki v živilski industriji je v Evropi odgovorna Evropska agencija za varno prehrano (EFSA – The European Food Safety Authority). EFSA mora analizirati čisto vsak dodatek, oceniti varnost njegove uporabe ter ga označiti s pripadajočo številko (E-ji). Ko nek aditiv dobi oznako E, naj bi to pomenilo, da je njegova uporaba varna.
Poleg konzervansov so živilom dodana še barvila, antioksidanti, stabilizatorji in sredstva za zgoščevanje, arome, sladila, ojačevalci okusov, kisline, dodatki proti sprijemanju, strjevanju in sredstva za vzhajanje ter emulgatorji.
Kaj so konzervansi?
Konzervanse delimo na tiste, ki jih lahko uporabljamo samo na površini živila ter tiste, ki jih dodajajo živilu samemu in jih potem lahko tudi zaužijemo. Potrošniki moramo biti pri nakupu živil vsekakor pozorni na konzervanse, ki jih le-to vsebuje.
Sorbinska kislina je med konzervansi na primer popolnoma neškodljiva. Pri benzojevi kislini, ki upočasni razmnoževanje mikroorganizmov in se relativno hitro izloči iz organizma, pa moramo biti že nekoliko bolj pozorni. Slednja lahko namreč pri nekaterih ljudeh povzroči alergijske reakcije – to še posebej velja za astmatike in osebe, preobčutljive na aspirin.
Konzervansi: Nasveti za potrošnike
Kadar želite za uživanje uporabite lupine citrusov, izberite tiste, ki so bili ekološko pridelani in niso obdelane s konzervansi. Lupine večine citrusov so namreč obdelane z bifenilom (difenilom, E 230), ortofenil fenolom (E 231) in Na ortofenil fenolom (E 232). Lupine tako obdelanih citrusov tudi po temeljitem pranju niso primerne za uživanje (take limonine lupinice nikar ne naribajte v hrano ali pijačo).
V trgovini morajo biti citrusi, ki so površinsko obdelani s prej omenjenimi konzervansi, vidno označeni in nikakor ne smejo zavajati potrošnika.
Kaj pa konzerviranje hrane doma?
Danes si ozimnico pripravlja manj ljudi kot nekoč, pa vendarle ta postopek ohranjanja uporabnosti živil spet dobiva svoje mesto v gospodinjstvih. Četudi imamo v trgovinah sveže sadje in zelenjavo na voljo celo leto, pa ta živila zagotovo niso tako kakovostna (že zaradi tega, ker so pripotovala od daleč) kot pa doma vložena sadje in zelenjava.
Dejstvo je, da vsi postopki konzerviranja živilo močno spremenijo. Pri tem se nedvomno zmanjša vsebnost večine vitaminov, v manjši meri pa tudi vsebnost drugih antioksidantov, vsebnost mineralov pa tudi po samem postopku konzerviranja ostane enaka. Na toploto so zelo občutljivi vitamini C, E, D ter večina vitaminov iz B-kompleksa, ki jih uniči tudi kislina.
Karotenoidom v rdeči in oranžni zelenjavi pa se prehranska vrednost ob toplotni obdelavi in z dodatkom nekaj maščobe celo poveča, saj se izboljša absorbcija vseh hranil v živilu.
Katere postopke konzerviranja poznamo?
Ko konzerviramo živila, moramo imeti v glavi, da želimo na ta način onemogočiti naravno kvarjenje živil, do katerega bi prišlo zaradi prisotnosti plesni, bakterij in kvasovk. Če bi uživali tako hrano, bi namreč lahko prišlo do zastrupitve in okužbe.
Med osnovne postopke konzerviranja spadajo zamrzovanje, sušenje, konzerviranje s soljo in razsoljevanje, konzerviranje z dimom, konzerviranje z maščobo, konzerviranje s sladkorjem, konzerviranje z alkoholom, konzerviranje s kisom ter konzerviranje s toplotno obdelavo.
Za konec
Čisto vsi dovoljeni dodatki so zakonsko nadzorovani in natančno analizirani. Za noben dodatek ni potrjenih dokazov, da bi bil v normalnih količinah škodljiv.
Vsekakor pa velja, da je najbolj zdrava sveža, sezonska in lokalna hrana. Vendar pa nakup take hrane ni vedno mogoč. Žal nas na policah trgovin vedno čakajo na pogled privlačna živila, ki pa so, preden so se znašla na prodajni polici, prestala različne načine predelave in konzerviranja. Zato je prav, da smo ozaveščeni potrošniki, ki nam je pomembno, da vemo, kaj jemo.
,
