Ko so oči suhe in pekoče …

Če so naši dedki in babice večino časa preživeli na svežem zraku,  je danes zgodba popolnoma drugačna. Ljudje smo veliko časa v zaprtih prostorih, veliko delamo z računalnikom in še potem, ko pridemo domov, svoj prosti čas ravno tako preživljamo pred računalniškim ali televizijskim sprejemnikom, beremo … Skratka, očem bolj poredko privoščimo tisti pravi »oddih«. Čisto nič čudno ni, da ima vedno več ljudi težave z vidom oziroma druge težave z očmi.

Suhe oči so težava številnih ljudi

Tokrat se bomo podrobno posvetili suhim in razdraženim očem, težavi, ki tare številne ljudi.

Težave s suhimi očmi se navadno kažejo skozi naslednje simptome:

  • Pekoč ali dražeč občutek v očeh
  • Velika občutljivost na dim, veter in prah
  • Oseba ima občutek, da jo nekaj reže v očeh
  • Občutek utrujenih oči
  • Občutljivost na svetlobo
  • Pordelost oči
  • Občutek, da imamo nekaj v očeh
  • Otežena uporaba kontaktnih leč
  • Obdobja, ko se oči čezmerno solzijo
  • Zamegljen vid, ki se pogosto poslabša ob koncu dneva ali po daljšem osredotočanju na neko stvar (na primer po intenzivnem učenju, delu z računalnikom, branju …)

S težavami, ki jih povzročajo suhe oči, se po nekaterih podatkih srečuje kar 10 odstotkov populacije. Do pretirane suhosti oči pride zaradi zmanjšane produkcije solz, ki še zdaleč niso le navadna voda, ampak gre za zelo dragoceno tekočino, sestavljeno iz vode, encimov, maščob, elektrolitov ter rastnih faktorjev, ki skrbijo za uravnavanje celičnih procesov na površini očesa.

Suhe oči

Kadar imamo težave s suhimi očmi, pride do izsušitve veznice in roženice oziroma posameznih predelov teh tkiv. Za težave s pretirano suhimi očmi so lahko odgovorni številni dejavniki:

  • Težave s pekočimi očmi povzroča suh in/ali onesnažen zrak. Tudi klimatska naprava močno izsuši oči.
  • Vzrok za suhe oči pri nekaterih ljudeh je porušeno ravnovesje v sestavi njihovih solz.
  • Nekateri ljudje že prirojeno ne proizvajajo dovolj solz, zato so tovrstne težave, ko se pojavijo, še nekoliko bolj izrazite.
  • Na vlažnost oziroma suhost oči v veliki meri vpliva tudi naša starost – sama vlažnost oči se namreč z leti zmanjšuje. Pri ženskah so te težave še nekoliko bolj izrazite v obdobju menopavze.
  • Na vlažnost oči vplivajo tudi zdravila (antihistaminiki in dekongestivi, zdravila za zniževanje povišanega krvnega tlaka, nadomestna hormonska terapija, določene vrste antidepresivov …), različne kemične poškodbe oči in vek, pa tudi avtoimunske bolezni.
  • Suhost očesne sluznice povzročajo tudi dejavnosti, ki od nas zahtevajo veliko zbranosti, na primer delo z računalnikom, vožnja ali branje. Zelo pomembno je, da si ob tovrstnih dejavnostih vsako uro vzamemo nekaj odmora in se zazremo v daljavo – tako bomo sprostili oči. Zelo pomaga tudi, če, kadar je le mogoče, za delo uporabljamo dnevno svetlobo.
  • Na zmanjšano proizvodnjo solzne tekočine lahko vpliva tudi pomanjkanje določenih hranil, kot so vitamina A in C ter esencialne maščobne kisline rastlinskega in živalskega izvora. Pri težavah s suhimi očmi tako pomaga uživanje maščobnih kislin omega 3 v obliki ribjega ali lanenega olja. Za svoje suhe in razdražene oči bomo poskrbeli tudi z uživanjem živil, bogatih s kalijem, saj kalij v očeh vzpostavlja ravnovesje z natrijem in hkrati omogoča prehod tekočine (vode) v celice (vsaj ena banana na dan je torej nujna).

Veliko ljudem pri težavah s suhimi očmi pomaga uporaba umetnih solz, pri katerih moramo biti pozorni na to, da ne vsebujejo konzervansov, v oči pa jih vkapamo večkrat dnevno. Prav tako je treba poskrbeti za to, da v prostoru zagotovimo optimalno vlažnost. Kadar različni načini samopomoči ne pomagajo, pa boste morali pomoč poiskati pri specialistu oftalmologu.

Življenjska zgodba: Naše telo se je sposobno pozdraviti sámo

0

Vesna pred približno štirimi leti nekega jutra preprosto ni mogla več vstati, bila je popolnoma brez moči. Zdravniki niso vedeli, kaj je narobe z njo. V iskanju rešitev za svoje težave se je srečala z vibracijsko kineziologijo, s pomočjo katere se je na koncu tudi pozdravila. Naše telo ima sposobnost, da sámo vzdržuje ravnotežje in se tudi sámo pozdravi, če so za to seveda vzpostavljeni ustrezni pogoji. Vesna je danes tudi sama klinična terapevtka vibracijske kineziologije.

vesna juvan

Vesna, lahko za začetek poveste nekaj o svoji življenjski izkušnji? Kakšne težave so vas pestile?

Pred približno štirimi leti nekega jutra preprosto nisem mogla več vstati, obležala sem. Občutek je bil takšen, kot bi imela hudo gripo z bolečinami v vseh mišicah. Vse skupaj se mi je zdelo zelo čudno, saj se stanje tudi po nekaj dneh ni izboljšalo. Šla sem k zdravniku, opravila številne preiskave. Krvni izvidi so pokazali, da je vse v redu. Imela sem samo nekoliko nizko raven kalcija in železa, ampak nič kritičnega. Pozneje so na mojo željo opravili še preiskavo ščitnice in ugotovili, da ne deluje optimalno.

Na srečo sem takrat živela v Avstraliji in tam je ogromno zdravnikov, ki se ukvarjajo tudi z naravnim zdravljenjem (naturopatijo). Naravne zdravilce sem obiskala, ker sem videla, da si z uradno medicino ne bom mogla kaj prida pomagati. Najprej sem šla sem k zdravilcu, ki je bil specializiran prav za razstrupljanje, bil je naturopat, poleg tega pa tudi zdravnik in homeopat. Naredil je analizo krvi, urina in sline ter ugotovil, da sem popolnoma zakisana. Rekel je, da so jetra v tako slabem stanju, da ni možnosti, da bi živela več kot eno leto, če ne bomo ukrepali. Tudi jetrni testi so pokazali, da so moja jetra tik na meji, da popustijo …

Zgodbo si lahko preberete v novi številki revije Bodi eko >>

Vitamin C: zakaj je pomemben in njegovo delovanje

Vitamin C v našem organizmu opravlja številne naloge – tako med drugim sodeluje pri okrog 15.000 presnovnih procesih, med drugim je aktivno udeležen pri tvorbi hormonov in nevrotransmitorjev, igra pomembno vlogo pri tvorbi kolagena, aktivno sodeluje pri zgorevanju maščob (udeležen je pri nastajanju karnitina), aktivira folno kislino, pospešuje absorpcijo železa v telesu, prav tako je vključen v delovanje imunskega sistema, hkrati pa sodeluje tudi v vseh fazah obrambe pred škodljivimi prostimi radikali.

Vitamin C prav tako aktivira razstrupljanje jeter, spaja se s težkimi kovinami, kot so živo srebro, svinec in druge škodljive snovi ter preprečuje pretvorbo nitratov v škodljive nitrozamine, ki povzročajo raka.

Vitamin C, ko se pojavijo prvi znaki gripe in prehlada …

Že ob prvih znakih gripe in prehlada bi morali dobro poskrbeti za krepitev imunskega sistema in vitamin C je odličen pri preprečevanju okužb. Po priporočilih naj bi ljudje na dan zaužili približno 100 mg vitamina C, kar je sicer dobra zaščita pred skorbutom, ne pa tudi pred okužbami virusov iz okolja.

Ko opazimo prve znake gripe in prehlada, bi morali takoj začeti jemati večje količine vitamina C. Kot priporoča dr. Ulrich Strunz, bi morali šest ur zaporedoma vsako uro vzeti 1000 mg vitamina C. Imunske celice bodo vitamin vsrkale in začele zares učinkovito delovati. O učinkovitosti vitamina C pri prehladih obstaja cela kopica raziskav. Zelo pomembno je poudariti, da se potrebe organizma po vitaminu C ob virusni okužbi zares močno povečajo, zato je zelo pomembno, da ga telesu zagotovimo dovolj. Če pa s količino vitamina C pretiravamo, lahko pride do driske.

Kje še lahko pomaga vitamin C

Alergije

Do alergije pride zaradi imunskega odziva telesa na kemikalije ter druge škodljive snovi, kot so cvetni prah, volna, hišni prah, različna živila … Alergična reakcija se lahko kaže kot močno solzenje oči, nahod, izpuščaji migrena in drugi … Razlog za alergično reakcijo je pogosto v preobčutljivosti imunskega sistema, ki je preobremenjen s škodljivimi snovmi, zato se zelo intenzivno odzove na sicer popolnoma običajne snovi iz okolja.

Ko pride do alergične reakcije, se sprosti histamin, ki povzroči znake vnetja, kot so na primer otečena sluznica, srbečica, močno solzenje itd.

V nasprotju z običajnimi zdravili proti alergijam, ki preprečujejo učinke histamina, vendar imajo nemalokrat še veliko stranskih učinkov, pa vitamin C zmanjša izločanje histamina in dodatno uravnava njegovo hitrejšo razgradnjo, pri tem pa ne povzroča nobenih stranskih učinkov.

Pomoč po poškodbah in operacijah

V ranah se nabira še posebej veliko vitamina C, ki je na tem področju odgovoren za tvorjenje kolagenskih vlaken za novo kožo. Kri vitamin C takoj mobilizira in pošlje do mesta poškodbe. Ravno to je razlog, zakaj se njegova koncentracija v telesu po operaciji zmanjša za polovico. Kadar nas čaka operacija, je torej zelo pomembno, da že pred samim posegom poskrbimo za povečan vnos vitamina C. Manj kot je vitamina C v telesu pred operacijo, tem slabše se celijo rane. Povečano uživanje tega vitamina po operacijah, opeklinah in drugih poškodbah pospeši proizvodnjo kolagena, zato se rana hitreje in lepše zaceli.

Slaba razgradnja maščob

Ljudem, ki se trudijo izgubiti odvečne kilograme, a jim to nikakor ne uspe, lahko morda primanjkuje tudi vitamina C in beljakovin. Vitamin C med drugim sodeluje tudi pri proizvodnji karnitina. Gre za beljakovinsko molekulo, ki maščobe prenaša v tiste dele celic, kjer poteka izgorevanje, pri čemer pride do pretvorbe maščob v energijo.

Vitamin C lahko premaga tudi utrujenost in potrtost

Kadar smo pod stresom, se močno povečajo potrebe po vitaminih B in C, ki sodelujejo pri izločanju nevrotransmitorjev (na primer dopamina in noradrenalina). Kombinacija stresa in pomanjkanja vitaminov lahko v skrajnem primeru povzroči sindrom kronične utrujenosti in duševne izčrpanosti. Zaradi tega nam primanjkuje energije, težko se zberemo, smo razdražljivi, potrti in depresivni.

Kako si povrniti lepe in močne nohte

Zdravi nohti so že na pogled gladki, enakomerno obarvani in močni. Videz naših nohtov v veliki meri odraža naše splošno zdravstveno stanje, zato je prav, da smo pozorni na kakršnekoli spremembe. S pomočjo prehrane in uporabo naravnih pripravkov lahko za svoje nohte naredimo veliko.

Nohti (prav tako kot lasje) so zgrajeni iz beljakovine keratin, ki jo naše telo izdela iz aminokislin iz hrane. Med temi aminokislini sta najpomembnejši cistin (vsebuje žveplo) in metionin (veže žveplo). Veliko teh dveh aminokislin najdemo na primer v jajcih in mastnih ribah, z metioninom je na primer bogat tudi sir.

Kot zanimivost lahko povemo, da noht na roki potrebuje približno šest mesecev, da zraste od baze do vrha, na nogi pa približno eno leto.

Težave, povezane z nohti

Nohti in okoliška koža se lahko okužijo z bakterijami in glivicami – zaradi takih obolenj nohti postanejo mehki, brezbarvni, odebeljeni in izmaličeni. Poškodbe na nohti lahko povzročijo tudi nekatere kožne bolezni, med drugim tudi luskavica, zaradi katerih pride do zadebelitve, razjed, noht pa lahko celo odstopi od nohtne posteljice. Na nohtih se lahko odražajo še nekatere druge, resnejše bolezni, na primer čezmerno nastajanje ščitničnega hormona, vnetje srčnih zaklopk in druge. Če nohti pomodrijo, to lahko kaže na astmo, bolezni srca ali bronhitis. Porumenelost in čezmerno otrdevanje nohtov pa je lahko znak poškodovanih dihalnih poti v pljučih ali limfedema oziroma nabiranja limfne tekočine v tkivih.

Naši nohti se lahko obarvajo tudi zaradi kajenja ali redne uporabe laka za nohte. Težave z vraščenimi nohti na nogah pa največkrat posledica pritiska zaradi slabo prilegajočih se čevljev.

Težave z nohti so lahko tudi posledica pomanjkanja določenih hranilnih snovi

  • Zaradi slabokrvnosti, do katere pride zaradi pomanjkanja železa, so nohti bledi, tanki, razbrazdani in zlahka razpokajo ali se zlomijo.
  • Če rastejo počasi in so šibki, nam najverjetneje primanjkuje cinka in beljakovin.
  • Če ste se spraševali, zakaj se vam na nohtih pojavljajo bele lise, lahko vzrok za to pripišete pomanjkanju cinka in silicija v prehrani.
  • Nohti se cepijo, luščijo in postanejo krhki zaradi pomanjkanja beljakovin, vitamina A in B2, kalcija, magnezija, silicija, joda in železa.

Kako si lahko pomagamo

Kadar imamo težave z glivičnimi ali bakterijskimi okužbami nohtov, lahko svojo odpornost povečamo z uživanjem česna in čebule, hrane, bogate s cinkom (na primer oreščkov, gomoljaste zelenjave, lupinarjev), prav tako izbirajmo hrano, ki vsebuje veliko vitamina C in flavonoidov (sadje in zelenjava), nikakor pa ne pozabimo niti na zadostno količino maščobnih kislin omega 3 – uživajmo veliko mastnih rib, oreščkov, semen, temnozelene listnate zelenjave, repičnega in seveda lanenega olja. Da bi preprečili cepljenje in lomljenje nohtov, uživajte sveže stisnjen korenčkov sok, prav tako pa tudi več jajc, mleka in jeter. Bele lise na nohtih boste odpravili tako, da boste svojo prehrano obogatili s perutnino, morsko hrano in polnozrnatimi živili.

Eterična olja in težave z nohti

Kadar imamo težave z glivicami na nohtih, nam je v veliko pomoč olje čajevca. Olje namažemo neposredno na prizadeti noht, lahko pa olje čajevca zmešamo z ognjičevim in mandljevim oljem ter vmasiramo v noht. Kadar nas pestijo druge vrste okužb, pa nekaj kapljic evkaliptusovega in pačulijevega olja (vsakega po pet kapljic) zmešamo z oljem čajevca in ognjičevim oljem (vsakega olja uporabimo deset kapljic) ter dodamo še dve žlici mandljevega olja.

Da bodo vrtnine še naprej lepo rasle

Tekom rastne sezone je potrebno hranila, ki so jih rastline porabile za rast, nadomestiti. Zakaj? Rastline s svojo rastjo, cvetenjem , oblikovanjem plodov ali semen porabijo veliko hranil, ki so v tleh. Le-te pa moramo za nadaljnjo uspešno rast nadomestiti. Ko opazimo, da rastline slabo rastejo, da so listi razbarvani itd., največkrat pomislimo na bolezni in škodljivce. Vendar pa lahko ti znaki kažejo tudi na pomanjkanje hranil. Ni nujno, da primanjkuje več hranil ali pa kar vsa, da rastlina slabo uspeva, dovolj je že, da primanjkuje enega hranila, le-to poruši ravnovesje med hranili. Zaradi porušenega ravnovesja je lahko oteženo ali onemogočeno prejemanje drugih hranil, pa čeprav jih je v tleh dovolj.

Pomanjkanje rastlinskega hranila se na rastlini kaže kot nenavadna obarvanost listov, nepravilna rast listov, odsotnost cvetov in plodov, odpadanje plodov, zakrnelosti rastline. Ko opazimo te simptome, se kljub temu najprej prepričajmo, da na rastlini ni znakov prisotnosti škodljivcev oziroma bolezni. Tudi hud mraz ali vročina upočasnita rast rastlin, kar ima seveda posledice tudi pri količini cvetov in kasneje plodov oz. pridelka. Zakrnelost rastlin oziroma slabše uspevanje je lahko posledica tudi prevelike zbitosti tal in s tem zastajanja vode, kar slabo vpliva na rast korenin.

vrt

Rastline potrebujejo pravilno kombinacijo in količino rastlinskih hranil, da ostanejo zdrave in imajo primerno rast in pridelek. Hranila delimo v mikr- in makrohranila. Rastlinska makrohranila so: dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij, žveplo. Obstaja nekaj dodatnih hranilnih snovi, ki so potrebne za rast rastlin, vendar v precej manjših količinah. Te vključujejo mikrohranila: bor, baker, železo, mangan, molibden in cink.

Hranila s pomočjo vode preko korenin prehajajo v rastlino. Ovira pri prehajanju rastlinskih hranil je lahko tudi neprimeren pH tal, prekisel ali preveč bazičen pH tal zavira absorpcijo hranil v rastlino, pa čeprav je lahko teh povsem dovolj.

Kalcij (Ca) je eden izmed gradnikov, iz katerih rastline oblikujejo svoje sestavine. Simptomi, značilni za pomanjkanje tega elementa, so nepravilno oblikovani novi listi, torej listi izkrivljenih oblik. Pomanjkanje je tudi eden od krivcev za gnilobo paradižnikovih cvetov. Tako pomanjkanje kot tudi presežek tega elementa vplivata na rastlino tako, da zavira sprejemanje drugega elementa. Zaradi pomanjkanja kalcija se lahko tla tudi zakisajo. Preobilno gnojenje s kalcijem izpodriva kalij.

Dušik (N) je rastlinam potreben, ker pospešuje rast poganjkov in listov. Prvi simptomi pomanjkanja se pokažejo na starejših listih, ki postanejo rumene barve, mlajši pa svetlozelene barve. Tudi stebla lahko postanejo rumene barve. Rast celotne rastline se upočasni. Večina oblik dušika je topna v vodi, zato hitro pride do izpiranja v nižje plasti zemlje, kjer je že izven dosega rastlinam, zato ga raje dodajamo večkrat in takrat v manjših količinah. Preobilno gnojenje z dušikom povzroči, da začne rastlina bujno rasti in nastavi veliko listov, ne nastavlja pa dovolj cvetov in plodov.

Pomanjkanje magnezija (Mg) prepoznamo po počasni rasti, ki jo spremljajo bledo rumeno obarvani listi, včasih samo na zunanjih robovih, mladi listi pa so lahko večinoma bledo rumeno s temnimi lisami.

Pomanjkanje fosforja (P) prepoznamo po manjših listih, ki so lahko rdeče-vijoličnega odtenka, in manj pridelka. Na listih lahko opazimo tudi temne predele, kot bi bil list ožgan, na starejših listih pa črno barvo. Sprejemanje tega elementa je zelo odvisno od pH vrednosti. Pomanjkanje fosforja privede do manjšega nastavka plodov, saj ta element pospešuje predvsem nastavek cvetov in plodov. Preveč fosforja zavira sprejemanje železa in bakra.

Simptomi pomanjkanja kalija (K) se na starejših listih kažejo na robovih, kot bi bili ožgani ali uveli. Razvije se tud medžilna kloroza (porumenelost med listnimi žilami). Zaradi pomanjkanja kalija lahko rastline tudi nenadoma propadejo. Preobilno gnojenje s kalijem privede do pomanjkanje magnezija in kalcija.

vrtnine

Pomanjkanje žvepla (S) opazimo komaj na mladih listih, saj postanejo svetlo rumeni, starejši pa ostanejo zelene barve.

Bor (B) povzroča slabo rast celotne rastline, tudi korenin. Končni (terminalni) brst se lahko posuši.

Pomanjkanje bakra (Cu) se kaže kot bledica listov, vršički listov pa se posušijo.

Pri pomanjkanju mangana (Mn) se rast upočasni, mladi listi postanejo bledo rumene barve, največkrat se razbarvanje začne med listnimi žilami. Na listih se lahko razvijejo tudi temne lise ali list celo odmre. Tako listi, poganjki in plodovi so manjši kot običajno.

Simptomi pomanjkanja molibdena (Mo) se kažejo kot rumeno obarvani starejši listi, mlajši listi pa so svetlo zelene barve in zrastejo nepravilnih oblik. Včasih ga zamenjamo s pomanjkanjem dušika. Do pomanjkanja tega elementa navadno pride le na kislih tleh.

Pomanjkanje cinka (Zn) prepoznamo po porumenelosti med listnimi žilami na mladih listih. Konice listov pa so lahko nepravilnih oblik. Sprejemanje tega elementa močno zavira višji pH.

Uravnoteženo gnojenje in s tem rast ter primeren pridelek bomo dosegli, če ne bomo enosmerno pretiravali. S tem mislim na uporabo enih in istih gnojil, npr. vso rastno sezono hočemo dognojevati z jajčnimi lupinami ali zalivamo z razredčeno gnojnico ali posipamo samo z lesnim pepelom (ki vsebuje veliko kalija). Omenjena sredstva so lahko odlična za dognojevanje, vendar le če jih uporabljamo vsake toliko in izmenično, saj vsako izmed njih vsebuje več enega elementa, nekaterih pa zelo malo ali pa sploh nič. Tudi presežek npr. dušika nam ne bo koristil. Enosmerno gnojenje z zeliščnimi prevrelkami prav tako ni dobro, npr. prevrelka iz kopriv je super gnojilo, če ga uporabljamo občasno in uporabljamo tudi druga gnojila ali prevrelke iz drugih rastlin. Torej primerno gnojenje je tisto, ki ni enosmerno, ampak vsebuje vsa hranila v primernih razmerjih.

Ko dognojujemo rastline, se držimo nekaj napotkov. Ne gnojimo v največji poletni vročini, da ne pride do ožigov rastline, temveč počakamo na pozne večerne ure ali zgodnje jutranje ure. Z gnojilom ne polivamo/trosimo po listih rastlin, da ne pride do ožigov, razen če uporabljamo posebna namenska foliarna gnojila, ki so namenjena posebej za škropljenje po listih. Priporočljivo je, da gnojimo pred dežjem ali da po gnojenju rastline zalijemo. Nekatera gnojila pa je priporočljivo plitvo zadelati v zemljo.

S pravimi živili do zdravih zob in dlesni

Zelo pomembno je, da se zavedamo pomena ustnega zdravja. Na zdravje zob in dlesni v veliki meri vplivajo tudi naše prehranske odločitve, zato je zelo pomembno, kaj se znajde na našem krožniku.

Preprečimo težave z ustno votlino

Za trdnost zob in krepitev čeljustnih kosti moramo zaužiti dovolj kalcija, in sicer v pravem razmerju z magnezijem in fosforjem ter vitaminom D. Vezivno tkivo, ki obdaja zobe, lahko okrepimo s cinkom, vitaminom C in flavonoidi. Kadar nam med umivanjem dlesni krvavijo dlesni, je to zelo očiten znak pomanjkanja vitamina C.

Ustna higiena

Za trdnost zobne sklenine bomo poskrbeli tako, da bomo uživali živila, ki vsebujejo fluor. Fluor namreč poveča  odpornost sklenine proti kislinam in zavira razvoj bakterij. Telo fluora ne more izkoristiti brez molibdena, ki ga veliko vsebujejo fižol, soja in grah. Fluor najdemo v pitni vodi in vsej morski hrani, v manjšem deležu pa tudi v pivskem kvasu, jajcih, rženem kruhu, sardelah, piščančjem mesu, peteršilju, drobnjaku, pehtranu, kopru, majaronu in melisi, svinjska, orehi, arašidi, pistacije, liči. Orehi imajo na primer petkrat višjo vsebnost fluora kot meso.

Zobem škodijo sladkor in sladkarije, prav tako pa tudi bele testenine, bel kruh in vsi ostali izdelki iz bele moke. Vsa ta živila precej znižajo pH vrednost v ustih, zaradi se razvijajo gnilobne bakterije. To lahko preprečimo tako, da ob koncu obroka zaužijemo košček zrelega sira, ki bo poskrbel  za to, da bo raven pH vrednosti ostala nad 5,5. Podoben učinek kot sir ima tudi melona.

Katero hrano uživati za močne in zdrave zobe

Sir

Sir in drugi mlečni izdelki vsebujejo veliko kalcija, a malo kisline. Kalcij skrbi za močne zobe in kosti, preprečuje zobno gnilobo in celo vpliva na to, da bodo vaši zobje snežno beli tudi v visoki starosti. Sir vsebuje tudi beljakovino kazein, ki preprečuje bakterijam, da bi se začele zadrževati na naših zobeh. Mleko in mlečni izdelki (vključno s sirom) torej dejansko pomagajo preprečiti zobno gnilobo.

Jabolka

Hrustljava, z vlakninami bogata sadje in zelenjava, kot so na primer jabolka in zelena, odlično vplivajo na zdravje naših zob. Ker jih moramo kar dobro prežvečiti, se ob tem tvori tudi precej sline, kar pomaga nevtralizirati škodljive kisline v ustih.

Ko žvečimo, vlaknasti delci hkrati tudi skrbijo za čistočo naše ustne votline. Kot verjetno že veste, živila, ki vsebujejo veliko prehranskih vlaknin, pozitivno vplivajo tudi na našo prebavo ter zdravje srca in ožilja.

Sezamovo olje

Sezamovo olje je zelo cenjeno zaradi svojih pozitivnih lastnosti za zdravje. Raziskave kažejo, da je sezamovo olje zelo učinkovito pri zmanjševanju zobnih oblog. Ker je precej močnega okusa, morda ne bo najbolj primerno za pripravo vseh jedi, odlično pa se na primer poda k vsem vrstam azijskih jedi.

Sezamovo olje je na primer zelo primerno tudi za žvrkljanje, staro ajurvedsko tehniko, ki pozitivno vpliva na zdravje celotne ustne votline, poleg tega pa tudi zelo učinkovito razstruplja. Z žvrkljanjem sezamovega olja lahko občutno zmanjšamo delež bakterij v ustih in preprečimo, da bi te načele zobno sklenino. Žvrkljanje morda ni tako okusno kot spiranje ust z mentolovo ustno vodico, je pa odlična naravna alternativa, s katero pravzaprav vplivamo na zdravje celotnega organizma.

Žvečilni gumi brez sladkorja

Tako kot živila z veliko vlakninami tudi žvečilni gumi pozitivno vpliva na tvorjenje sline, ki je naravni obrambni sistem proti bakterijam v ustih. V večini žvečilnih gumijev je za sladilo uporabljen ksilitol, ki preprečuje razrast škodljivih bakterij v ustih in skrbi za zdravje naših zob.

Črna gorčica za zdravje in kulinarične mojstrovine

Črna gorčica (Brassica nigra) je ena izmed najstarejših in najmočnejših začimb, ki se uporablja v kulinariki in medicini. Njena izrazita ostrina in bogat okus jo ločujeta od drugih vrst gorčice, kot sta bela in rjava gorčica.

Črna gorčica izvira iz južne Evrope, poznali so jo že stari Grki in Rimljani, omenja pa jo tudi Sveto pismo. Gorčico kot začimbno pasto je izumil rimski pisec Kolumela, in sicer v 1. stoletju našega štetja. V 13. stoletju je imelo francosko mesto Dijon monopol nad proizvodnjo gorčice (mešali so jo z nezrelim grozdjem).

Kaj je črna gorčica?

Črna gorčica je enoletna rastlina, ki izvira iz Sredozemlja, vendar je danes razširjena po vsem svetu. Njena semena so majhna, temno rjava ali črna in imajo močan, pikanten okus. Ta semena se uporabljajo za pripravo različnih začimbnih mešanic, olj in tradicionalnih zdravil.

Črna gorčica je bogata z več pomembnimi hranili, vključno z vlakninami, beljakovinami, omega-3 maščobnimi kislinami, kalcijem, železom, magnezijem, fosforjem, selenom, cinkom in vitamini A, C, E ter K. Vse te sestavine prispevajo k njenim številnim koristim za zdravje.

Sicer je črna gorčica enoletna rastlina, ki zraste do približno enega metra visoko ter ima okroglo in spodaj dlakavo steblo. Njeni list so na pecljih spodaj nekoliko zarezani, na vrhu pa zaobljeni. Črna gorčica ima rumene cvetove, ki se združujejo v grozdasta socvetja.

Za zdravilne namene uporabljamo seme. Iz semen pridobijo moko, iz katere potem stisnejo gorčično olje. Moka se odlično obnese za pripravo različnih obkladkov.

Črna gorčica

Zdravilno delovanje črne gorčice

Čeprav ima seme črne gorčice številne zdravilne lastnosti, lahko večje količine semena dražijo želodčno sluznico – ta se lahko vname in razdraži ledvice. Pri ženskah lahko povzroči vnetje jajčnikov in motnje v mesečnem ciklusu.

Če gorčično seme uporabljamo pravilno, si lahko pomagamo pri obolenju prebavil (želodca, črevesja) – za ta namen vzamemo noževo konico zmletega semena enkrat do trikrat na dan.

Sicer gorčično seme krepi tudi krvni obtok, pozitivno vpliva na delovanje želodca in črevesja, pospešuje izločanje seča in blata, deluje proti različnim vrstam bakterij v črevesju ter skrbi za optimalno črevesno mikro floro. Zdravilne lastnosti črne gorčice pomagajo tudi pri revmatizmu, protinu, vnetju sklepov, išiasu, nevralgiji (vnetju živcev), epilepsiji, bronhitisu, vnetju porebrnice, vnetju trebušne opne, zaspanosti, ohromelosti, vodenici.

Gorčična moka je staro ljudsko zdravilo, ki ga najpogosteje uporabljamo za obkladke. Obkladke je treba skrbno pripraviti in uporabljati, da se izognemo neželenim učinkom. Gorčični obkladki hitro pomagajo pri bolečinah in krčih. Pri pripravi obkladkov moramo upoštevati, da je količina gorčične moke odvisna od površine bolečega mesta, zato sami ocenimo, koliko jo potrebujemo. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo tudi cvetove črne gorčice, in sicer jih vtirajo v boleče mišice, ti pa pomagajo tudi pri izpahih, izvinih in revmatizmu.

Črna gorčica v kulinariki

Črna gorčica da jedem damo prav posebno aromatično noto. Lahko uporabimo kar mlade liste, ki jih dodajamo solatam in prikuham. Po drugi strani je nakaljeno gorčično seme odlična pikantna jed, polna vitaminov. Gorčične kalčke lahko mešamo z drugimi kalčki, na primer kalčki pšenice. Črna gorčična semena dodajamo tudi pri kisanju kumaric in pese.

Gorčico kot začimbo uporabljamo pri pripravi marinad, omak, dodajamo jo različnim mesnim jedem … Sicer pa se semena najpogosteje uporabljajo za izdelavo gorčice, s katero začinimo kuhane in pečene jedi iz mesa in mesnih izdelkov. Gorčica se dobro poda tudi k sirom, jajcem in ribam. Gorčično moko dodajamo mesnim in ribjim jedem, pa tudi pikantnim omakam.

Gorčica

Gorčico si lahko pripravite tudi kar sami doma. Ivan Lesinger priporoča naslednji recept:

Za pripravo domače gorčice potrebujemo:

  • 500 gramov črne moke
  • 500 gramov moke bele gorčice
  • 100 gramov pšenične moke
  • 2 grama pimenta
  • 2 grama mletih nageljnovih žbic
  • 5 gramov mletega črnega popra
  • 5 gramov mletega ingverja
  • 100 gramov soli
  • 100 gramov sladkorja
  • kis

Sestavine drugo za drugo dobro zmešamo in dodamo najboljši kis, ki ga imamo na voljo. Vse sestavine mešamo toliko časa, dokler ne dobimo paste. Domačo gorčico lahko še dodatno začinimo po svojem okusu. Gorčica odlično vpliva na našo prebavo in krepi celotni organizem, poleg tega pa z njo odlično obogatimo marsikatero jed.

Testenine s pestom iz špinače, čemaža in konopljinih semen

Čemaž vsebuje veliko kalija in pomaga pri povišanem krvnem tlaku in srčno žilnih obolenjih. Je naravni antibiotik, antimikotik in še antioksidant. Poživlja presnovo in krepi imunski sistem.

Potrebujete še več razlogov, da pripravite nekaj slastnega s čemažem?

Sestavine za 4 osebe:

  • 300 g suhih testenin
  • Velika pest oprane in osušene mlade špinače
  • 10 grobo narezanih čemaževih listov (za blažji pesto. Za pesto močnejšega okusa povečamo količino čemaža.)
  • 3 jušne žlice naribanega parmezana (lahko ga nadomestimo s kvasnim posipom)
  • 3 jušne žlice konopljinih semen
  • 5 jušnih žlic olivnega olja (tretjino lahko nadomestimo s konopljinim oljem)
  • 100 ml sladke smetane za kuhanje (ovsene, sojine ali iz kravjega mleka)

Priprava:

  1. V veliki posodi zavremo vodo za testenine. Ko voda zavre jo osolimo in vanjo stresemo testenine. Kupljene testenine kuhamo po navodilu proizvajalca, domače so kuhane v nekaj minutah, odvisno od moke, ki smo jo uporabili.
  2. Med tem, ko segrevamo vodo za testenine, pripravimo pesto.
  3. Vse sestavine za pesto (brez sladke smetane) stresemo v posodo multipraktika in drobno zmeljemo.
  4. Ko so testenine kuhane, jih z vodo vred zlijemo na pripravljeno cedilo.
  5. V posodi, v kateri smo kuhali testenine, segrejemo smetano. Vanjo vmešamo pesto.
  6. Odcejene testenine stresemo v posodo s smetano in pestom in dobro premešamo.
  7. Pripravljene testenine takoj pojemo.

Limone – kisle, sočne, zdrave in široko uporabne

Limone so verjetno najbolj uporabno sadje sploh. Prepoznamo jih po njihovi značilni obliki, lahko so majhne ali pa zelo velike, imajo debelo ali tanko oziroma  gladko ali grčasto lupino. Njihovo sočno in kislo meso izboljša ali obogati skoraj vsako živilo, nam pa dodobra prebudi okušalne brbončice. Kljub vsemu, da so limone tako zelo razširjena vrsta sadja upamo, da boste tokrat izvedeli kaj novega.

Limone najverjetneje izvirajo iz Indije ali Malezije, od koder so prišle v Asirijo, tam pa so jih odkrili vojaki Aleksandra Velikega. Vojaki so jih odnesli domov v Grčijo, kjer so jih potem uporabljali kot začimbni dodatek in kozmetično sredstvo. Križarji so sadež v Evropo prinesli iz Palestine in tako se je gojenje limon razširilo. Tako limone kot limete so postale neprecenljivo zaščitno sredstvo proti skorbutu, zato so jih mornarji vedno jemali s seboj na plovbo.

Limone

Kako izbrati limone in jih ustrezno shranjevati

Ko izbiramo limone, mora biti sadež težak za svojo velikost. Limone, ki imajo gladko lupino, so najboljše za ožemanje in kuhanje, tiste sorte z grčavo lupino pa laže ribamo. Ko limone dozorijo, pobledijo in izgubijo nekaj sočnosti, zato svetlo rumenim limonam raje izognimo in izberimo sadeže z močno rumeno lupino. Nikoli ne kupujmo sadežev s plesnivimi madeži, pa tudi tistih s trdo in nagubano lupino ne.

Da ohranijo barvo in svež videz, limone pogosto obdelajo z difenilom, etilenskim plinom, ki ohrani lupine rumene in sveže na pogled. Če boste uporabili tudi limonino lupino, potem izberite neobdelane oziroma nepovoskane sadeže. Ko limone enkrat oberemo, te ne zorijo več. Hranimo jih v hladnem prostoru ali hladilniku, ohranile pa se bodo najmanj en teden.

Kako limone pripraviti in jih ponuditi

Uporabnost limon je zares zelo raznovrstna. Vsebujejo veliko askorbinske kisline (vitamina C), ki preprečuje oksidacijo, zato z limoninim sokom pogosto premažemo narezano sadje ali svetlo zelenjavo, na primer krompir, gomoljno zeleno ali artičoke – tako preprečimo, da bi potemnela. Za pripravo sladkih in slanih jedi lahko uporabimo vse dele limone, od soka pa do lupine. Krhlje limone ponudimo k ribjim jedem, še posebej, če so ocvrte, saj njihova kislost omili mastnost vsake jedi.

Rezine limone lahko postrežemo skupaj s čajem in osvežilnim hladnim pijačam, prav tako pa so limone tudi privlačen okras številnih in slanih jedi. Cele limone lahko vložimo v sol – tako uporabne so zlasti za pripravo različnih jedi iz severnoafriške kuhinje. Z limonami odlično obogatimo tudi okus sladkih jedi. Iz njih lahko pripravimo želeje, marmelado, limonino strjenko. Zagotovo vsi poznate limonine strjenke, pene, sorbete in kolače.

Tudi s pomočjo limoninega soka odlično poudarimo okus številnih jedi. Odlično se obnese v marinadah, prelivih in marinadah. Limonin sok na primer odlično zmehča meso. Če nekaj kapelj limoninega soka dodamo vodi, to pomaga, da poširana jajca lepše zakrknejo. Tudi sicer je limonin sok široko uporaben, saj deluje kot belilo, zato ga uporabimo kot čistilo, z njim si belimo kožo in svetlimo plave lase.

Zanimivost: Več limoninega soka boste dobili, če boste limono pred ožemanjem nekoliko ogreli – minuto ali dve jo valjamo med dlanmi. Ne smemo jih premočno ožemati, saj lahko sicer sok dobi grenak priokus.

Uporaba limonine lupine

Eterična olja v limonini lupini imajo precej močno aromo, z njeno pomočjo pa lahko izboljšamo številne jedi. Z naribano limonino lupino tako začinimo omake, kreme, torte in še in še. Koščke lupine lahko dodamo tudi enolončnicam, lahko jih tudi kandiramo in take uporabimo za pripravo različnih slaščic.

Vaginalna glivična okužba: Kako odpravimo težave?

Vaginalno glivično okužbo povzroča gliva kvasovka Candida albicans. Vaginalna glivična okužba je precej neprijetna, sicer pa se glivične obužbe sluznice lahko sicer pojavijo tudi v ustih, okrog zadnjika in na penisu, vendar pa je prav vaginalna okužba najpogostejša. Vzroki za nastanek vaginalne okužbe so lahko različni, med najpogostejšimi je zagotovo zdravljenje z antibiotiki, ki lahko uničijo koristne bakterije, zaradi česar oslabi naš imunski sistem.

V vročih poletnih mesecih so ženske v veliko večji nevarnosti za razvoj glivične okužbe na intimnem predelu, saj vročina in vlažnost pomagata patogenim mikroorganizmom, da se bolje razvijajo in tako naredijo še večje težave. Koža srbi in peče, pojavijo se morda mehurčki in rdečica, včasih celo kožne razjede. Čas je, da te okužbe ustavimo!

Zakaj nastane vaginalna glivična okužba?

Vzrok za nastanek vaginalne glivične okužbe, poleg zdravljenja z antibiotiki, so še jemanje kontracepcijskih tabletk, pogoste prebavne motnje, uživanje hrane z veliko sladkorja, splošna preobremenjenost in preutrujenost. Konvencionalna medicina za zdravljenje vaginalne glivične okužbe navadno predpisuje kreme proti glivičnim obolenjem ali pa uporabo kontracepcijskih pripomočkov. Obe metodi lahko povzročata draženje sluznice, zato se lahko po pomoč nemalokrat obrnemo tudi k naravi.

Pomoč z aromaterapijo

Eterično olje, ki odlično deluje proti glivicam, je olje čajevca. Iz njega si lahko pripravite kopel, s katero si izpirate vaginalni predel: šest kapljic eteričnega olja čajevca nakapajte v toplo vodo in si potem z njo umijte vaginalni predel. Čeprav eterično olje čajevca velja za eno blažjih zdravil proti glivičnim okužbam, pa ga na začetku močno razredčimo, saj bomo tako preprečili draženje kože. Primerni olji za tovrstne težave sta še sivkino in mirino olje.

Vaginalna glivična okužba

Kako preprečimo glivične okužbe nožnice?

Ustaviti glivične okužbe nožnice je sicer praktično nemogoče, vseeno pa vam nudimo nekaj nasvetov, kako se jim izogniti.

  1. Poskrbite, da bodo vaši intimni predeli čisti in jih v ta namen enkrat dnevno sperite s čisto vodo in enkrat s posebnim milom za intimno nego. Izdelek, ki ga izberete, naj bo nežen in posebej narejen za učinkovito čiščenje občutljivega predela, ki bo hkrati zaščitil njegovo naravno floro.
  2. Ne uporabljajte dišečih izdekov za tuširanje, odišavljenih higienskih vložkov ali tamponov in podobnih pripravkov, saj parfumi in kemikalije na teh izdelkih lahko povzročijo draženje, to pa lahko povzroči okužbo.
  3. Ne kopajte se v kopelih, jaccuzzijih ali bazenih, saj klor in dolgo namakanje v vodi spodbujajo nastanek okužb.
  4. Raje kot tampone uporabljajte higienske vložke.
  5. Osušite vaginalni predel po tuširanju, saj vlažno okolje spodbuja nastanek glivičnih okužb.
  6. Hkrati v taisti namen slecite mokre kopalke kar čim prej, ko pridete iz morja ali bazena.
  7. Vaše perilo naj bo bombažno, oblačila pa ohlapna, da bo koža lahko dihala. Ozka oblačila in sintetične tkanine, zapeljive čipke in zanimivi materiali ne prepuščajo zraka in s tem ustvarjajo idealno okolje za glivice.
  8. V času menstruacije pogosto menjajte higienske vložke ali tampone.
  9. Kadarkoli greste na stranišče, se obrišite od spredaj nazaj, da preprečite širjenje bekterij iz anusa v vaginalno področje.
  10. Pijte veliko vode, jejte zdravo hrano in se izogibajte sladkorju ter ogljikovim hidratom in se veliko sproščajte. Tudi stres je zelo pomemben faktor pri ustvarjanju idealnega okolja za razvoj glivične okužbe.
  11. Če imate druge zdravstvene težave in jemljete antibiotike, se izogibajte daljšemu času jemanja teh zdravil, saj negativno vplivajo na bakterijsko floro v nožnici.

Vaginalna glivična okužba in pomembnost higiene

Med drugim vam poleg izogibanja sladkorju in ogljikovim hidratom ter tudi gaziranim pijačam svetujemo, da v svojo dieto vpeljete česen, hrano, bogato z vitaminom C, in jogurte! Slednji vam namreč lahko pomagajo napolniti telo z zdravimi bakterijami. C vitamin pa bo dobro vplival na vaš imunski sistem. Preostala navodila in priporočila pa polagamo na srce vsem ženskam, saj se kar 75 odstotkov žensk v življenju vsaj enkrat sooči z glivično okužbo nožnice.

Suhost nožnice, draženje, srbenje in celo neprijeten vonj so težave, o katerih ženske zelo nerade govorijo, vendar pa intimni predeli potrebujejo posebno nego in pozornost. Naj vas izcedek ne prestraši preveč, saj nožnica ves čas proizvaja beli tok, da uravnava ravnovesje bazičnosti in kislosti ter tako ščiti telo. Če je izcedek obilen, gostejši, sirast ali ima neprijeten vonj, pa seveda obiščite ginekologa, saj se je v takem primeru verjetno pojavila vaginalna glivična okužba nožnice.

Ko je ravnovesje vaginalne flore porušeno, se neprijetnosti hitro razbohotijo, zato si vsaj dvakrat dnevno pod tekočo vodo umijte intimne predele. To vam najbolj priporočamo po veliki potrebi (ko se seveda obrišete tako, kot smo navedli), obenem pa je priporočljivo, da za to higieno uporabljate posebno brisačo, papirnato brisačo, toaletni papir ali pa intimne robčke.

Glivična okužba nožnice

Uporaba zelišč pri vaginalni okužbi

Ko nas preseneti vaginalna glivična okužba, se je seveda želimo čim prej znebiti. Pri glivicah lahko pomagata ognjič in ameriški slamnik, najprimernejše pa je uporabiti tinkturo. Eno žličko tinkture dodamo v 600 ml tople vode in izperemo okuženi predel. Tudi česen je znan po svojem močnem protiglivičnem delovanju. Lahko ga uživamo svežega ali v obliki kapsul. Če imate pogosto težave z glivicami, ga uživajte kar vsak dan.

Česen je sicer primeren tudi za lokalno uporabo, vendar lahko v nekaterih primerih tudi močno draži vaginalno sluznico – oluščen strok česna pomočite v oljčno olje in navežete na bombažno nitko, strok potem vstavite v nožnico in pustite delovati čez noč.

Pomaga lahko tudi naturopatija

Glivice se najraje razvijejo v toplem in vlažnem okolju, zato je zelo pomembno, da je predel okrog nožnice čim bolj zračen in suh – koža mora dihati. Zato izberimo bombažno spodnje perilo in se izognimo tesnim in oprijetim hlačam. Prav tako se izogibajmo penečim kopelim in močnim milom, saj lahko uničijo naravni zaščitni film kože. Nekaterim pomaga izpiranje okuženega predela s slano vodo – za pripravo uporabimo približno peščico soli na veliko skledo tople vode.

Če imate rednega spolnega partnerja, o okužbi informirajte tudi njega, saj morata napotke upoštevati oba, sicer lahko v nasprotnem primeru ponovno okužita eden drugega in tako se vaginalna glivična okužba ponavlja precej časa.

Pri vaginalnih okužbah pomaga tudi navaden probiotični jogurt kot obkladek, lahko pa jogurt nanesete tudi na tampon in tega potem vstavite v nožnico. S tem ukrepom boste spodbudili pospešeno razmnoževanje obrambnih bakterij. Če je do okužbe prišlo zaradi jemanja antibiotikov, bo jogurt poleg tega okrepil tudi črevesno mikrofloro.

Ker se glive kvasovke razmnožujejo s pomočjo sladkorjev, je treba v času okužbe omejiti oziroma prenehati uživati sladkor in močno predelane ogljikove hidrate, predvsem pa je treba zmanjšati uživanje alkohola.

Uživajte veliko zelenjave in celozrnatih izdelkov, za kuho in dodajanje jedem pa uporabljajte oljčno olje, ki zavira nastajanje glivic. Tudi bakterija Lactobacillus acidophilus zelo učinkovita zavira glivične okužbe ter krepi črevesno mikro floro.