Kaj je tisto, kar si v naravi lahko najprej položite na rano? Kako ublažiti bolečino in otekanje zaradi pikov? Kateri sirup se zelo obnese pri kašlju? Verjetno odgovora ni treba posebej poudariti, saj je trpotec med Slovenci res zelo dobro poznana in pogosto uporabljena zdravilna rastlina. Nič čudnega, saj ga lahko najdemo vsepovsod – pa naj bo to na suhih primorskih travnikih ali na gorskih zelenicah. Skoraj ni poti, kjer ga ne bi našli, in včasih se res zdi, da je kot naš mali angel varuh, ki je pripravljen ponuditi pomoč na vsakem koraku.
Njegova že dolgo znana zdravilna moč
Zdravilnost vseh vrst trpotca (predvsem suličastega, širokolistnega in velikega) so opevali že pred tisočletji. Prvi obsežnejši zapisi o njem segajo celo v obdobje nekaj let pred našim štetjem. Znani zdravnik Kuenzle je na začetku prejšnjega stoletja zapisal: »Nobena druga zel ne čisti tako kakor trpotec pljuč, krvi in želodca; torej je priporočljiv vsem, ki imajo slabo kri, malo krvi, slaba pljuča, slab glas, so blede kože, imajo vse leto različne izpuščaje in lišaje, venomer kašljajo, so hripavi in ostanejo suhi kakor koza, tudi če bi jih postavil v maslo.«
Tovrstno delovanje so v današnjem času potrdile tudi raziskave. Ugotovili so, da zaradi čreslovin, ki jih vsebuje, deluje kot adstringens (zmanjšuje permeabilnost površine sluznice ali kože in tako zmanjšuje vnetno reakcijo ter ščiti pred zunanjimi vplivi), njegove sluzi pa vas ščitijo pred vnetji. Zaradi številnih snovi, ki jih vsebuje, tako emulzina, invertina, labecina, sluzina, vitamina C, cinka, kalijevih soli, kremenčeve kisline itd., je trpotec v prvi vrsti zdravilna rastlina zoper bolezni dihal, zlasti pri zasluzenosti. Odlično se izkaže pri kašlju, oslovskem kašlju, pljučni astmi, bronhitisu ipd.
S svežim sokom trpotca nad črevesne težave
Zelo pogosto se priporoča tudi zdravljenje s svežim sokom iz celotne cvetoče rastline (tudi korenine). Uporablja se lahko za pomladno čiščenje, predvsem pa pri želodčnih in črevesnih težavah, saj spodbuja presnovo ter odvaja škodljive snovi iz tkiv. Priporoča se pri kroničnih katarjih, prebavnih motnjah, črevesnih zajedavcih in krvavitvah. Stisnjeni sok v enakem delu zmešamo s toplo vodo in pijemo vsaj štirikrat (lahko tudi večkrat) na dan po eno jedilno žlico. Kneipp je tovrstno jemanje soka priporočal tudi tistim, ki imajo kronične kožne težave.
Trpotec za rane
Kadar polagamo sveže liste trpotca na rane, moramo najprej paziti, da so listi čisti in jih potem dobro zmečkati, da se iz njih začuti sveži sok, ter takšne dati na rano. Liste potem lahko menjamo vsake pol ure. Če dvomite o njegovi učinkovitosti, potem bo najbolje, da ga kar preizkusite. Mojega moža je pičila čebela. Pa si je dejal: »No, da preizkusimo sedaj to moč trpotca.« Takoj je zmečkal list suličastega trpotca in ga dal na mesto vboda. Ko je začutil, da list postaja topel, ga je zamenjal – sprva je bilo to vsakih 10 minut, potem pa vedno kasneje. Kljub temu, da je bil vbod tik pod očesom, je ostal povsem brez otekline. Da je zares prišlo do pika, je pričala le rahla rdečica okoli mesta vboda. Ob takšnih primerih postanem do vseh teh rastlinic okrog nas še bolj spoštljiva.
Pripravite sirup za otroke
Bliža se jesen in z njo povezane težave. Spet bodo otroci kašljali brez konca, spet jim bomo brisali nosove in merili temperaturo. Zakaj jim ne bi pripravili učinkovitega sirupa iz trpotca? V septembru so trpotčevi listi še zelo lepi in pogosti ter jih prav zlahka naberemo. Sirup iz trpotca lahko pripravite na več načinov. Z medom ga pripravite tako, da v kozarec do polovice narežete trpotčeve liste. Priporočam, da uporabite napol suhe liste, saj imajo sveži veliko vode in se lahko pripravek skisa. Kozarec nato do polnega prelijete z medom – mi v ta namen najraje uporabimo gozdni med. Kozarec dobro zaprete in postavite na vidno mesto, morda na kuhinjski pult, in ga potem vsak dan vsaj enkrat obrnete (zelišča bodo namreč vedno znova priplavala na vrh).
Druga možnost je, da iz trpotca pripravimo zelo močan čaj – z vrelo vodo prelijemo vsaj 2-krat toliko zelišč, kot jih običajno damo za čaj, in pustimo stati do pol ure. To potem precedimo in na majhnem ognju v tem raztopimo sladkor. Če želimo bolj obstojen sirup, damo 1 kg sladkorja na liter čaja. Sicer lahko uporabimo tudi manj sladkorja, vendar vsaj pol kilograma na liter čaja. Potem pa je tu še priprava sirupa po tradicionalnem postopku z zakopavanjem kozarca. Jesenski čas za pripravo tovrstnega sirupa ni več primeren, saj mora kozarec ostati zakopan 3 mesece.
Nabiranje trpotca
Listi so še posebej sedaj v jesenskem času na primernih rastiščih zelo lepi. Kar hitro jih lahko naberemo za domačo uporabo. Ampak večji izziv je, kako jih lepo posušiti. Če želimo ohraniti lepe in zdravilne liste, potem jih moramo hitro posušiti, to pa je v tem času lahko kar težava. Če zunanje temperature niso več visoke, si pomagajte s sušilniki, radiatorji ali raznimi pečmi. Svetujem, da sušite cele liste, saj po rezanju še raje počrnijo.
Trpotec v kuhinji
Zakaj ne bi tako koristnih lastnosti trpotca uporabili čim bolj pogosto kar v domači kuhinji? Mlade trpotčeve liste lahko dodajamo solatam, jih narežemo na jedi ali pa iz njih pripravljamo »zmešančke« oziroma smoothije. Uporaben je predvsem svež in velja dodati, da so mehki le mladi listi. V tem svetu res nikoli nismo sami. Če se le malo povežemo z naravo, lahko vidimo prijatelje na vsakem koraku.
Drevesne smole (npr. bor, smreka, bosvelija, mira) delujejo antibakterijsko, protiglivično in protivnetno ter pospešujejo celjenje ran.
Uporabna so kot mazila za rane, sklepe, dihala in kot aromaterapevtski dodatki pri meditaciji ter odvračanju mrčesa.
Pripravljamo jih z raztapljanjem v olivnem olju, ki smolo prečiščeno pomaga ohraniti in podari mazilu prijetno teksturo.
Drevesne smole se že tisočletja uporabljajo v tradicionalni ljudski medicini različnih narodov po vsem svetu. Zelo razširjena je uporaba tudi v aromaterapiji, pri meditacijah in verskih obredih, kot sredstvo za odganjanje mrčesa ter kot surovina za pridobivanje eteričnih olj in izdelavo parfumov. Drevesne smole so goste organske zmesi, ki so pri sobni temperaturi trdne, pri segrevanju pa se zmehčajo.
Topne so v maščobah in alkoholu, v vodi pa so netopne. Smole nastajajo v posebnih žlezah v drevesu, njihov glavni namen je varovati in celiti rane oziroma poškodbe na drevesu ter hkrati preprečiti izsuševanje drevesa. Smola mnogih dreves tudi odvrača žuželke, saj bi se sicer hranile z rastlinskimi deli drevesa.
Po svetu se veliko uporablja smola bosvelije in mire, v Evropi in pri nas pa so bolj popularne smole iglavcev, kot so smola bora, macesna, jelke ter predvsem smola smreke. Drevesna smola ima v grobem podobno sestavo. Sestavljene so iz gumijastih snovi, voskastih snovi, eteričnih olj in smolnih kislin. Največ zdravilnih učinkov se pripisuje prav eteričnim oljem in smolnim kislinam.
Smola kadilne bosvelije in mire
Kadilna smola se že tisočletja uporablja za odišavljanje prostorov in pri meditacijah ter verskih obredih. Ima tudi mnoge potrjene zdravilne učinke, zato se precej uporablja za pripravo izdelkov za kozmetično-terapevtske namene. Najbolj znani kadilni smoli sta predvsem kadilna bosvelija in smola mire.
Smolo kadilne bosvelije pridobivajo iz različnih vrst grma bosvelije, ki je visok 6–10 m in raste predvsem v puščavskih oz. eksotičnih predelih sveta. Razširjena je v vzhodni Afriki, na južnem arabskem polotoku in v Indiji. Največ smole pridelajo v Jemnu, Etiopiji, Omanu, Somaliji in Savdski Arabiji. Najbolj kakovostna naj bi prihajala iz severne Somalije, predvsem s področja imenovanega tudi Somaliland. Smolo bosvelije imenujemo tudi frankovski dišeči gumi (frankincense) ali olibanum.
Poznamo okoli 25 vrst bosvelije, najbolj poznani in razširjeni so trije tipi: carteri (beyo), frereana (maydi) in sacra. V preteklosti je bila bosvelija bolj dragocena kot zlato in izredno iskano blago na zahodu. V Evropo so jo transportirali po t. i. bosvelijini poti, ki se je raztezala vse od perzijskega zaliva po vsem arabskem polotoku. Poleg uporabe pri verskih obredih različnih religij se je bosvelija uporabljala tudi v terapevtske namene. Že starodavni papirusi iz Egipta opisujejo mazilo iz smole in medu ter celo Hipokrat (460–377 pr. n. št.) opisuje uporabo mazila s smolo bosvelije za celjenje ran.
V knjigi Physica Hildegarda von Bingna (1098–1179) so opisani pripravki s smolo bosvelije za lajšanje glavobolov. Smolo bosvelije je uporabljal tudi arabski zdravilec Avicenna (11. stol.), ki je z dimom odpravljal razne infekcije in nižal visoko telesno temperaturo. Z razvojem moderne medicine in sintetičnih zdravil so zdravilni učinki bosvelije nekoliko zapadli v pozabo in se uporablja le še za odišavljanje prostorov ter v manjši meri v aromaterapiji. Nova znanstvena dognanja in čedalje bolj popularno domače zdravilstvo poleg aromatičnih lastnosti v ospredje spet postavljajo tudi zdravilne lastnosti bosvelije.
Vrsta bosvelije carteri je najbolj razširjena vrsta, ki se uporablja kot samostojna kadilna smola in predvsem za izdelavo eteričnega olja. Eterično olje vsebuje večinoma lažje monoterpene in seskviterpene. Vrsti carteri in sacra sta si zelo podobni po vonju, imata pa nekoliko drugačno kemijsko sestavo.
Posebnost vrste sacra je, da vsebuje veliko več zdravilne bosvelne kisline (pentaciklični triterpen) kot ostale vrste, zato se iz te vrste smole pogosto izdelujejo tinkture oz. izvlečki za pripravo kozmetičnih izdelkov ali izdelkov v terapevtske namene. Eterično olje bosvelije ne vsebuje nič bosvelne kisline, saj ta ni hlapna, zato ima eterično olje drugačne učinke kot izvleček (tinktura) bosvelije.
Vrsta bosvelije frereana, imenovana tudi maydi ali zlata koptska smola, velja za najbolj luksuzno in prestižno med vsemi vrstami bosvelije in se uporablja predvsem pri verskih obredih ter meditaciji. Tradicionalno jo uporabljajo v egiptovski koptski cerkvi. Kot kadilna smola je priljubljena tudi pri muslimanih, saj je kar 80 % izvozijo v Saudsko Arabijo. Iz smole lokalni prebivalci pogosto izdelujejo žvečilne gumije, ki blagodejno delujejo na dlesni. Za razliko od ostalih bosvelij ima frereana bolj globok, leseno-balzamičen vonj in manj citrusast kot vrsti carteri in sacra.
Smola mire je dišeča smola, ki jo pridobivajo iz majhnega bodičastega grma mire. Grm mire raste predvsem v Jemnu, Eritreji, Etiopiji, Omanu, Somaliji in Saudski Arabiji. Poleg najbolj razširjene vrste Commiphora poznamo tudi druge vrste, ki rastejo v Mediteranu, primer je vrsta Momol. Ime mira prihaja iz arabske besede morr, ki pomeni »grenko«. Smola mire se že tisočletja uporablja za odišavljanje prostorov in pri verskih obredih ter meditaciji.
V tradicionalni ljudski medicini, predvsem na Bližnjem vzhodu, v Indiji in na Kitajskem, so pripravke iz mire uporabljali za odpravljanje težav srca in ožilja, za celjenje ran, za odpravljanje razjed v ustni votlini, proti bolečinam v trebuhu, pri blaženju revmatičnih in artritičnih tegob ter pri inhalacijah za odpravo težav dihal. Herodot (cca 500 pr. n. št.) je pisal o tem, kako Egipčani uporabljajo smole mire kot sredstvo za balzamiranje mumij. Ženske v tistem obdobju pa so uporabljale miro kot sredstvo za prekrivanje vonjav in kot repelent za odganjanje mrčesa. V času Jezusa Kristusa je bila mira izredno cenjeno blago in se je z njo veliko trgovalo. Judje so jo uporabljali predvsem v verske namene kot kadilo v templjih.
V novejši zgodovini je uporabnost mire na zahodu najbolj razširil znan ameriški zdravilec Samuel Thomson, ki jo je redno uporabljal poleg drugih zelišč. Njegov sistem alternativne medicine je svojo popularnost dosegel v 19. stoletju. V svojem času si je nakopal precej negodovanja in nasprotovanja sodobnih zdravnikov. V ospredje je postavljal predvsem antiseptične in čistilne lastnosti mire.
Zelo znan je tudi opis smole mire v knjigi »The School of Natural Healing« dr. Johna R. Christopherja, kjer opisuje zdravilne učinke, kot so, da pospešuje krvni obtok, zdravi želodčne težave, blaži vnetja, celi rane in blagodejno deluje na bronhije. Smola mire je priznana tudi v vseh pomembnih svetovnih farmakopejah, kjer je vključena v formulacije za zdravilne pripravke večine že opisanih zdravilnih delovanj.
Smrekova smola in smole ostalih iglavcev
Zdravilni učinki smol iglavcev, predvsem smreke, macesna in bora, so znani že stoletja. Pri nas je daleč najbolj razširjena uporaba smrekove smole. Smola, raztopljena v olju, se uporablja v tradicionalni ljudski medicini za zdravljenje in nego najrazličnejših kožnih poškodb ter kot mazilna podlaga za poživitev in regeneracijo pri negi bolečega hrbta, ramen, sklepov, vnetih vezi ter otrdelih in utrujenih okončin. Tradicionalno se je smola iglavcev, poleg naštetega, uporabljala tudi za odpravljanje težav z dihali, saj zaradi eteričnih olj deluje antiseptično in poživljajoče.
Zdravilne učinke smrekove smole so poznali tudi ameriški Indijanci, ki so v kombinaciji z drugimi zelišči zdravili rane in ureznine. Pogosto so uporabljali tudi druge dele smreke. O širokem spektru zdravilnih učinkov smreke in smrekove smole ter tudi ostalih iglavcev je v svoji knjigi pisal tudi znan slovenski zeliščar pater Simon Ašič. Mazilo s smrekovo smolo je zelo dobro poznano tudi v naših krajih. Večinoma so ga naši starši pripravljali kar sami, tako da so smolo topili v svinjskem loju.
Mazilo so uporabljali za zdravljenje ran in vnetij na koži ter za lajšanje težav z dihali. Veliko zapisov o uporabi smrekove smole v Evropi najdemo v skandinavskih deželah. Na Finskem še danes pogosto uporabljajo stoletja znano domače mazilo za celjenje ran in razjed, narejeno iz smrekove smole in nesoljenega masla.
V seriji različnih poskusov so finski zdravniki in znanstveniki pod vodstvom dr. Arna Sipponena raziskovali zdravilne učinke smrekovega mazila, pripravljenega po tradicionalnem postopku. Za raziskave na tem področju se je pojavilo zanimanje predvsem zato, ker so moderne metode zdravljenja pogosto neučinkovite in zelo drage. Raziskave so vključevale paciente v 11 različnih zdravstvenih ustanovah na Finskem.
Rezultati so pokazali, da je uporaba smrekovega mazila bistveno pripomogla k okrevanju pri poškodbah na koži, kot so rane in gnojne razjede. Tako je smrekovo mazilo dokazano bistveno bolj učinkovito pri zdravljenju ran in gnojnih razjed v primerjavi na primer s hidrokoloidnimi geli. Poleg omenjene raziskave so znanstveniki dokazali, da ima smrekovo mazilo tudi antibakterijski učinek na Gram-pozitivne bakterije in na nekatere vrste Gram-negativnih bakterij. Izkazalo se je, da je smola celo zavirala rast najbolj odpornih bakterij, kot sta na primer MRSA in VRE.
Nadaljnje raziskave so pokazale, da smrekova smola deluje odlično tudi kot antimikotik in se tako lahko uporablja tudi pri zdravljenju glivičnih obolenj. Danes obstajajo tudi že prvi uradni pripravki oz. zdravila za zdravljenje preležanin in razjed ter odpravo glivic na nohtih na osnovi izvlečkov iz smrekove smole.
Znano je, da smrekova smola na koži dodatno stimulira krvni pretok in limfe, zato so izdelki s smrekovo smolo priljubljeni tudi v kozmetični uporabi. Najdemo jih predvsem v izdelkih proti celulitu in v pripravkih proti nastanku strij.
Glavne učinkovine v smrekovi smoli so smolne kisline in eterično olje. Smolne kisline lahko uvrščamo v dva tipa kislin, in sicer v abietinski tip kislin in pimarni tip kislin, ki v telesu deluje protivnetno in protibolečinsko. Lajša težave pri artritisu, bolečine v hrbtenici ter izboljša vse splošno gibljivost telesa.
Glavna sestavina eteričnega olja smreke je predvsem terpentin. Terpentin je brezbarvna ali bledo rumena tekočina, sestavljena večinoma iz monoterpenov. Eterično olje smreke deluje antiseptično in pospeši strjevanje krvi, zato pospeši celjenje ran. Pomaga tudi pri revmatičnih obolenjih, sprošča mišične krče, pomaga tudi pri izkašljevanju, zato se uporablja pri lajšanju težav z dihali in pri astmi. Pomembni so tudi diterpeni, kamor uvrščamo retinol, retinal in fitol, ki dokazano delujejo protivnetno in protibakterijsko.
Pri uporabi izdelkov iz smrekove smole pa je treba biti tudi previden, saj eterično olje v smoli lahko pri majhni skupini ljudi, ki so preobčutljivi na smolo iglavcev, povzroči alergije. Hujših oblik alergije ni zabeleženih, vendar kljub temu v primeru preobčutljivosti na izdelke s smolo velja previdnost.
Nekatere druge zanimive in znane smole
Jantar je okamenela smola iglavcev, ki je rumene ali oranžne barve, lahko pa je tudi zelene ali črne barve. Neredko vsebuje razne ostanke žuželk ali rastlin. Uporablja se za izdelavo nakita ali okraskov, pa tudi kot amulet ali zdravilni kamen. Vonj žganegaa jantarja naj bi prinašal celo moč jasnovidnosti.
Mastiks je dišeča smola, ki jo pridobivajo z zarezovanjem skorje Pistacie leutiscus na grškem otoku Hios. Uporablja se za aromatiziranje slaščic ali pijač, za zvečenje, izdelavo janeževega olja, v medicini za izdelavo zobnega cementa, kot fiksativ za parfume ter drugo. Stari Egipčani pa so smolo mastiks uporabljali kot kadilo, dišavo in zdravilo.
Recepti za doma narejene pripravke iz drevesnih smol
Iz smol dreves lahko pripravimo najrazličnejše pripravke za terapije ali nego telesa. Pri nas so daleč najbolj razširjena smolnata mazila, kjer se smola predhodno raztopi v olju, nato pa se pripravi mazilo s čebeljim voskom. Nekoliko manj popularni so pripravki, narejeni iz tinktur smol. Drevesne smole so skoraj 100% topne v čistem alkoholu, zato jih lahko dokaj enostavno izdelujemo. Samo tinkturo lahko uporabljamo neposredno, jo po potrebi razredčimo ali pa iz nje pripravimo mazilo.
Alkoholna tinktura iz kadilne bosvelije
Alkoholno tinkturo pripravimo tako, da vzamemo en del smole in en del čistega oz. 96% alkohola. Na primer: za 100 g tinkture potrebujemo 50 g smole in 50 g alkohola. Oboje dobro premešamo in zaprto pustimo stati približno dve uri. Nato precedimo ali odfiltriramo ter odstranimo preostale trdne delce od tekočine. Domače žganje za tinkturo smole ni najbolj primerno, saj smola in njene učinkovine niso topne v vodi.
Za izdelavo tinkture je najbolj primerna kadilna bosvelija vrste sacra. V našem okolju je za pripravo alkoholne tinkture primerna tudi katera od smol iglavcev.
Sama tinktura se po navadi uporablja za nadaljnje izdelovanje zdravilnih pripravkov. Lahko jo uporabljamo tudi neposredno v mešanici za inhalacije. Pri terapiji v vedro za inhalacije skupaj z eteričnim oljem evkalipta, poprove mete in sivke dodamo nekaj kapljic tinkture smole. Eterična olja v smoli blagodejno vplivajo na dihalne poti.
Smolnato mazilo kadilne bosvelije za nego in regeneracijo kože
Smolnata mazila se lahko uporabljajo za terapevtske ali kozmetične namene. Primer sta mazilo za celjenje ran oz. opeklin ter mazilo proti nastanku strij.
Približno 100 g mazila pripravimo tako, da zmešamo:
20 g kokosovega olja
40 g oljčnega olja
20 g lanolina ali rastlinskega lanolina
15 g čebeljega voska
od 5 do 10 g alkoholne tinkture smole bosvelije.
V eno posodo natehtamo olja, lanolin in čebelji vosek. Zmes na vodni kopeli segrejemo do približno 60 °C, da se raztopijo trde maščobe, lanolin in čebelji vosek. Vse skupaj dobro pomešamo in dodamo alkoholno tinkturo smole bosvelije. Mešamo toliko časa, dokler zmes ne postane motna in se začne trditi. Na koncu vlijemo v lončke, zapremo in pustimo, da se strdi. Če izdelujete mazilo za terapevtske namene, dodajte višjo vsebnost tinkture, vendar pazite, da je ne dodate preveč, saj je v primeru prevelike koncentracije smole v mazilu ta lahko tudi dražeča zaradi prevelike vsebnosti eteričnih olj.
Smolnata tekoča mešanica kadilne bosvelije proti glivicam na nohtih in nogah
Tinkture drevesnih smol imajo znano in dokazano protiglivično delovanje in se lahko uporabljajo tudi kot zdravilo proti glivicam na nohtih ali med nožnimi prsti. Za izboljšanje same tinkture ji lahko dodamo še nekaj eteričnih olj, ki dokazano delujejo proti glivično.
Približno 10 g tekoče mešanice pripravimo tako, da zmešamo:
9 g alkoholne tinkture smole
20 kapljic eteričnega olja čajevca
15 kapljic eteričnega olja timijana
5 kapljic eteričnega olja sivke
Mešanico dobro premešamo in shranimo v temno stekleno embalažo. Tekoča mešanica je izredno koncentrirana in ni namenjena za splošno nego kože, temveč samo za točkovno nego na prizadetih predelih. Glivice na nohtih se precej težje odstranijo kot tiste med nožnimi prsti, zato tudi sama terapija lahko traja precej dlje.
Bi se uvrstili med ljubitelje parfumov? Kaj to sploh pomeni? Da imate doma na kupe stekleničk iz drogerij? Zbiratelji parfumov imajo doma več stotin stekleničk parfumov in nekateri se vsak dan dišavijo z drugim. Obstajajo pa tudi ljudje, ki sodobne dišave sovražijo, bežijo iz dvigal in ravno zaradi dišav ne uporabljajo kozmetičnih in čistilnih izdelkov. V katero kategorijo spadate vi? Morda nekam vmes? Bistveno je postaviti še eno vprašanje: za kakšno »dišavo« sploh gre?
Sintetično ali naravno
Dišave namreč pridobivamo iz dišečih rastlin ali pa jih sintetiziramo (na primer iz naftnih derivatov). Naravne dišave ne povzročajo glavobola in so mnogo blažjega vonja. Danes je v svetovnem merilu več kot 90 % parfumov izdelanih iz sinteznih snovi in kot je razkril sloviti pisec o parfumih, Luca Turin, stanejo sestavine za 100 evrov vreden parfum približno tri evre, ostalo so marketing, celostna podoba in druge promocijske dejavnosti.
Tudi kozmetična in čistilna sredstva so polna sinteznih dišav, ki jih boste našli v šamponih, milih, mlekih za telo, mehčalcih, toaletnem papirju, peni za britje, še celo v damskih vložkih! Vendar pa obstajajo tudi kreatorji vonjev, ki ustvarjajo izključno s snovmi naravnega izvora. Takšnih dišečih izdelkov v Sloveniji žal še ni mogoče kupiti. Lahko se jih naučite izdelati sami ali jih naročite iz tujine.
Med bolj znanimi naravnimi parfumerkami izstopa Mandy Aftel, njene parfume nosijo pregrešno bogati šejki. Zakaj je naravnih parfumerjev tako malo? Ker je to zelo drag konjiček, težko se je dokopati do dišečih surovin, materiali so vsako leto drugačni (ali pa se jih sploh ne da dobiti), ker smo se ljudje že povsem udomačili v svetu sintetičnih parfumov, ker so naravni parfumi mnogo manj agresivni (v povprečju dišijo le nekaj ur), ker želijo kupci parfumov pogosto dišati enako kot vsi drugi in podobno.
Zgodovina parfumeristike
Približno do leta 1880 so ljudje za dišavljenje uporabljali izključno snovi naravnega izvora. Da so se dokopali do dišav, so bili pripravljeni prejadrati morja, izbojevati bitke in še marsikaj. Dišavili so se v Mezopotamiji, Egiptu, stari Grčiji in Rimu, Tibetu, na Kitajskem. Arabci pa so zagotovo tisti, ki so iz dišavljenja naredili umetnost in iz trgovanja z dišavami dobiček.
Med najdragocenejše dišave botaničnega izvora iz starih časov (pred vzponom sintetične parfumeristike) lahko uvrstimo: miro, bosvelijo, benzoin, klinčke, cimet, neroli, sandalovino, vrtnico … Ne smemo spregledati, da so se ljudje zelo pogosto dišavili tudi s snovmi živalskega izvora (na primer z mošusom, ambro, cibetom, castoreumom) in za marsikatero surovino so živali pobijali, kar je danes iz etičnih razlogov prepovedano.
Surovine botaničnega parfumerja
Beseda za parfum izvira iz latinskega izraza »per fumum« in pomeni »skozi dim«, kar nakazuje, da so ljudje v pradavnini aromatične rastline dimili oz. sežigali. Ta praksa se še danes odraža v kurjenju dišečih palčk, stožcev, svetega lesa, žajbljevih snopkov itd. Poleg dimljenja lahko med stare prakse uvrstimo tudi maceriranje – namakanje dišečih rastlin v olje (podobno kot danes počnemo s šentjanževko, le da je bil v teh primerih razlog dišava).
Francosko mesto Grasse je slovelo tako po usnjarski industriji kot tudi po parfumeristiki, katere pomemben del je bil postopek enfleurage. Uporabljali so ga predvsem pri nežnih cvetovih jasmina in vrtnice – na pladnje so nanesli tanek sloj živalske maščobe, nanjo polagali cvetne lističe, dokler se maščoba ni navzela vonja, ter na koncu pridobili absolut. Danes absolute pridobivamo s pomočjo topil, ker je mnogo manj zamudno in ceneje. Sicer pa je najbolj razširjen današnji način pridobivanja parfumerskih materialov destilacija.
Večina sodobnih naravnih parfumov je sestavljena iz eteričnih olj, ki jih pridobimo s pomočjo destilacije (na primer eterična olja vetiverja, ilang-ilang, sivke, pelargonije, popra, klinčkov …) ali hladnega stiskanja lupin sadežev (eterična olja bergamotke, limone, limete …). To je tudi razlog, da se toliko aromaterapevtov ukvarja z naravno parfumeristiko, saj so eterična olja tudi v aromaterapiji najpomembnejši material. Omenjene dišeče snovi nato razpustimo bodisi v alkoholu bodisi v maščobnem olju.
Parfumerske raritete
Seveda vsi veste, kako dišijo sivka, rožmarin, vrtnica in meta. Vendar ali ste vedeli, da obstajajo tudi zelo nenavadne botanične dišave, kot so na primer absolut tobaka, zelenega čaja, smilja, lipe, čebeljega voska, hrastovega lišaja, morske trave, črnega ribeza, kakava, kave in konjaka? Nenavadna družba za vaš nos, kajne? Takšni ekstravagantni materiali so težko dostopni in le najbolj zagnani parfumerji se dokopljejo do njih. Vendar pa je že v lokalni trgovini z eteričnimi olji dovolj surovin, da se malo poigrate in ustrežete svojemu nosu z unikatno naravno dišavo.
Kako izdelati parfum doma?
Popolnim začetnikom priporočam, da svoj prvi parfum izdelate s pomočjo eteričnih olj in olja jojobe. To je preprost OLJNI PARFUM. Pri alkoholnem parfumu uporabljamo eterična olja in/ali absolute, alkohol in destilirano vodo. Vendar pa je kombinatorika v alkoholnem parfumu mnogo bolj kompleksna in ni najbolj primerna za začetnike, uspeh pa je teže doseči kot pri oljnem parfumu.
Kaj je treba vedeti pred izdelavo?
Priporočljivo je poznati razdelitev vonjev v spodnje, srednje in zgornje note parfumerske palete. Ta razdelitev temelji na hlapljivosti: spodnje note trajajo najdlje (lahko tudi ves dan), srednje dišijo nekaj ur, zgornje note izhlapijo najhitreje, običajno že v petnajstih minutah.
Takole je videti primer razdelitve vonjev glede na hlapljivost:
Zgornje note
Srednje note
Spodnje note
Bergamotka, Citrus bergamia
Muškatna kadulja, Salvia sclarea
Benzoin, Styrax tonkinensis
Mandarina, zelena, Citrus reticulata
Pelargonija,Pelargonium asperum
Brškin, Cistus ladaniferus
Sivka,Lavandula vera, L. angustifolia, L. officinalis
Neroli, Citrus aurantium var. amara
Bosvelija, Boswellia carterii
Petitgrain, Citrus aurantium var. amara
Ilang-ilang, Cananga odorata
Pačuli, Pogostemon cablin
Navodila za izdelavo oljnega parfuma:
Za začetek je torej najlaže izdelati oljni parfum, ker bo končni vonj skoraj zagotovo prijeten. Oljni parfumi so običajno vedno mehki, nežni in zaokroženi. Izberite eno spodnjo, eno srednjo in eno zgornjo noto – najlaže je, da to storite s pomočjo parfumskih lističev – bloterjev. Na začetku ni modro mešati prevelike količine vonjev, ker bo nastala zmešnjava. Podobno je, kot bi pri kuhanju dodali 15 sestavin in bi vas rezultat odbil. Naj bo vaš moto: »Manj je več.« Izbirajte počasi in poslušajte, kaj vam veleva vaš nos.
Ko boste izbrali note, morate še modro izbrati, koliko kapljic katerega eteričnega olja boste uporabili. V 5-mililitrsko stekleničko dodajte skupno 7–13 kapelj eteričnih olj, ostalo naj bo jojobino olje – ker je obstojno in brez vonja. Spodnjih not dodajte malce manj, ker vam bodo sicer prevladale.
Primer recepture:
5-mililitrska prazna steklenička ali roll-on
3 kapljice eteričnega olja bosvelije
4 kapljice eteričnega olja muškatne kadulje
6 kapljic eteričnega olja zelene mandarine
jojobino olje
Zapišemo recepturo, nalepimo etiketo, premešamo in nosimo. Če smo izbrali olje bergamotke, pazimo na fototoksičnost.
Kremna juha iz leče in čičerike navdušuje z gosto, svilnato teksturo in toplimi orientalskimi začimbami. Popolna kombinacija beljakovin in vlaknin vam zagotavlja hranljiv obrok, ki ga lahko enostavno prilagodite s svojimi najljubšimi dodatki, na primer popečenimi kruhovimi kockami ali kančkom olivnega olja.
Sestavine (4 porcije):
200 g leče
2 rezini kruha
6 strokov česna
8 vejic timijana, sol po okusu
mleti poper po okusu
2 žlici olivnega olja
1 čebula
½ korenčka
1 žlička mlete kumine
1 žlička zdrobljene kumine
1 lovorjev list
600 ml zelenjavne juhe
1 žlica kisle smetana
150 g vložene čičerike
4 paradižniki
1 čili
Priprava:
Lečo oplaknite, namočite v vodo, pustite stati en dan, nato jo odcedite. Kruh narežite na kocke, jih položite v skledo s tremi stroki česna in polovico timijana.
Začinite s soljo in poprom, pokapajte z malo oljčnega olja in premešajte. Prenesite na pekač, obložen s papirjem za peko, in približno 10 minut pecite v predhodno ogreti pečici na 200 °C.
Čebulo, česen in korenje olupite in narežite na kocke in prepražite na olju. Dodajte papriko, kumino, lovorov list in lečo. Prilijte juho in kuhajte, dokler se ne zmehča. Nato zmešajte.
Začinite s soljo, poprom, timijanom in kislo smetano. Čičerko odcedite in jo skupaj s sesekljanim paradižnikom in čilijem dodajte juhi. Premešajte in potresite s kruhovimi krutoni.
Hren (Armoracia rusticana) je večletna rastlina, ki jo pogosto uporabljamo kot začimbo zaradi njenega ostrega okusa in močnega vonja. Poleg kulinarične uporabe pa hren že stoletja cenijo tudi zaradi njegovih zdravilnih lastnosti, zlasti pri težavah z dihali. Kako pa lahko hren pomaga pri čiščenju pljuč in sinusov ter izboljša vaše splošno počutje?
Zdravilne lastnosti hrena
Hren je bogat z različnimi hranilnimi snovmi, med katerimi izstopajo:
Vitamin C: krepi imunski sistem in deluje kot antioksidant.
Minerali: vsebuje kalij, kalcij, magnezij in fosfor, ki so ključni za različne telesne funkcije.
Glikozinolati: žveplove spojine z močnim antibiotičnim in antikancerogenim delovanjem.
Te sestavine hrenu dajejo protivnetne, protimikrobne in dekongestivne lastnosti, zaradi katerih je učinkovit pri lajšanju težav z dihali.
Hren in dihala
Uporaba hrena pri težavah z dihali temelji na njegovem dražečem učinku, ki spodbuja izločanje sluzi in odpira dihalne poti. Ob zaužitju ali vdihavanju hlapov naribanega hrena se poveča prekrvavitev sluznic, kar pomaga pri:
Čiščenju sinusov: hren deluje kot naravni dekongestiv, ki odpira zamašene nosne poti in olajša dihanje.
Lajšanju kašlja: s spodbujanjem izločanja sluzi pomaga pri produktivnem kašlju in čiščenju pljuč.
Boju proti okužbam: protibakterijske lastnosti hrena lahko pomagajo pri preprečevanju in zdravljenju okužb zgornjih dihalnih poti.
Naravni hrenov sirup za dihala
Za lajšanje težav z dihali lahko pripravite preprost hrenov sirup:
Sestavine:
1 skodelica sveže naribanega hrena
1 skodelica medu
Sok ene limone
Postopek:
Nariban hren in med zmešajte v steklenem kozarcu.
Mešanico pustite stati 24 ur na hladnem mestu.
Nato dodajte sveže iztisnjen limonin sok in dobro premešajte.
Sirup shranjujte v hladilniku.
Uporaba:
Vzemite eno čajno žličko sirupa trikrat na dan pred obroki. Sirup pomaga pri čiščenju dihalnih poti, lajša kašelj in krepi imunski sistem.
Inhalacija s hrenom
Inhalacija hlapov hrena je še en učinkovit način za čiščenje sinusov in lajšanje zamašenega nosu.
Postopek:
Svež hren naribajte v majhno posodo.
Nagnite se nad posodo in globoko vdihavajte hlape 5–10 minut.
Postopek ponovite dvakrat na dan, dokler simptomi ne popustijo.
Ta metoda pomaga razredčiti sluz, odpreti dihalne poti in olajšati dihanje.
Previdno pri uporabi
Čeprav je hren zdrav, je pomembno upoštevati naslednje:
Odmerjanje: prekomerno uživanje hrena lahko povzroči draženje želodca in prebavil.
Alergijske reakcije: nekateri ljudje so lahko občutljivi na hren; ob pojavu alergijskih simptomov prenehajte z uporabo.
Nosečnost in dojenje: uporaba hrena v večjih količinah ni priporočljiva za nosečnice in doječe matere.
Pred začetkom uporabe hrena kot zdravila se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom, še posebej, če imate kronične zdravstvene težave ali jemljete zdravila.
Zaprtje je pogosta prebavna težava, ki prizadene ljudi vseh starosti. Pogosto je posledica nezadostnega vnosa vlaknin, tekočine ali telesne aktivnosti. Namesto poseganja po sintetičnih odvajalih lahko preizkusite naravne rešitve, kot so lanena semena, limona in chia semena, ki učinkovito spodbujajo prebavo in lajšajo zaprtje.
Razlogi za zaprtje
Zaprtje je stanje, pri katerem ima oseba težave s praznjenjem črevesja, kar lahko vodi do napihnjenosti, bolečin v trebuhu in splošnega nelagodja. Razlogi za zaprtje vključujejo:
Nezadosten vnos vlaknin – prehrana, ki vsebuje malo sadja, zelenjave in polnozrnatih izdelkov, upočasni prebavo.
Dehidracija – pomanjkanje tekočine vodi do tršega blata, ki se težje izloči.
Pomanjkanje gibanja – telesna aktivnost pomaga pri spodbujanju prebavnega sistema.
Stres in tesnoba – psihični dejavniki lahko vplivajo na črevesje in povzročajo upočasnjeno prebavo.
Na srečo obstajajo naravni načini, s katerimi lahko spodbudimo zdravo delovanje črevesja.
Lanena semena: bogat vir vlaknin
Lanena semena so znana po visoki vsebnosti prehranskih vlaknin, ki so ključne za zdravo prebavo. Vsebujejo tako topne kot netopne vlaknine, ki povečujejo volumen blata in pospešujejo njegovo premikanje skozi črevesje. Poleg tega lanena semena vsebujejo omega-3 maščobne kisline in lignane, ki imajo protivnetne lastnosti.
Kako uporabljati lanena semena za lajšanje zaprtja?
Mleta lanena semena – mleta semena se lažje prebavijo, zato jih dodajte v jogurt, smutije ali kosmiče.
Laneni gel – eno žlico lanenih semen prelijte s 100 ml vode in pustite stati čez noč. Zjutraj mešanico popijte na tešče.
Dodatek k solatam – posujte jih po solatah, juhah ali smoothijih za dodaten odmerek vlaknin.
Limona: naravni spodbujevalec prebave
Limona je naravno sredstvo za spodbujanje prebave zaradi svoje vsebnosti citronske kisline in vitamina C. Pomaga pri odstranjevanju toksinov iz prebavnega trakta ter spodbuja izločanje prebavnih sokov.
Kako uporabljati limono za izboljšanje prebave?
Topla limonina voda – iztisnite polovico limone v kozarec tople vode in popijte na tešče.
Dodatek k prehrani – limonin sok lahko dodate v solate, juhe ali čaje.
Limonin čaj z medom – pomaga pri hidraciji in nežno spodbuja delovanje prebavil.
Chia semena: naravni vir vlaknin in hidratacije
Chia semena so bogat vir prehranskih vlaknin in imajo sposobnost absorbiranja vode, kar povečuje njihovo prostornino v prebavnem traktu. Ta lastnost mehča blato in olajša njegovo izločanje.
Kako uporabljati chia semena za prebavo?
Chia puding – dve žlici chia semen prelijte s kozarcem rastlinskega mleka in pustite stati čez noč. Naslednje jutro uživajte kot zdrav zajtrk.
Chia voda – eno žlico chia semen zmešajte z 250 ml vode in počakajte 15 minut, nato popijte.
Dodatek v smutijih – chia semena lahko dodate v smutije ali jogurt za večji vnos vlaknin.
Naravni pospešek za podporo prebavi
Zaprtje je pogosta težava, ki jo je mogoče učinkovito reševati na naraven način. Z vključitvijo lanenih semen, limone in chia semen v vsakodnevno prehrano lahko izboljšate prebavo, spodbudite delovanje črevesja in poskrbite za splošno dobro počutje. Pomembno je tudi, da poskrbite za zadosten vnos tekočine in redno telesno aktivnost, saj vse to prispeva k zdravi prebavi.
Viri in raziskave
Vohra, S., Yeung, M., Johnson, D. (2012). “Flaxseed and Its Effects on Constipation: A Clinical Review.”
Ahuja, K.D.K., Robertson, I.K., Ball, M.J. (2009). “Lemon Juice and Digestive Health: An Observational Study.”
Ullah, R., Khan, S., Ali, H. (2016). “Chia Seeds and Gut Motility: A Natural Remedy for Digestive Disorders.”
Med arheološkimi izkopavanji ob prenovi komunalne infrastrukture v središču Ajdovščine so arheologi naleteli na izjemne ostanke iz rimskega obdobja. Najdbe vključujejo številne kose steklovine ter arhitekturne ostanke nekdanje utrdbe Castre. Raziskovalci pričakujejo, da bodo z nadaljnjimi izkopavanji še bolje osvetlili življenje v tej nekdanji rimski naselbini.
Rimska utrdba pod sodobno Ajdovščino
Po besedah arheologa Luke Rozmana iz podjetja Luxor se pod današnjo Ajdovščino še vedno skriva približno tri četrtine nekdanje utrdbe Castre. Doslej so raziskali večjo površino, kot je bila predhodno znana, vendar pričakujejo, da bodo nova odkritja sledila ob nadaljnjih prenovah, zlasti pri obnovi kanalizacije in ulic severno od Lavričevega trga.
Arheološka raziskovanja med letoma 2017 in 2020 so že razkrila pomembne dele poznorimske utrdbe, vključno z obzidjem, obrambnim jarkom, cestami in stavbami. Eden izmed osrednjih kompleksov je obsegal 23 prostorov ter monumentalni vhod z nadstreškom, kar nakazuje njegovo pomembno vojaško ali upravno vlogo v Castre.
Sledi trgovine in vojaškega življenja
Arheologi so poleg arhitekturnih ostankov našli tudi številne predmete, ki pričajo o vsakdanjem življenju v rimskem obdobju. Kot je pojasnila arheologinja Ana Kovačič, odkritja, kot so amfore in namizno posodje, kažejo na široko trgovsko mrežo, ki je povezovala Castra s preostalim rimskim imperijem. Poleg tega so našli tudi elemente vojaške opreme, kar podpira domnevo, da je bil v naselbini nastanjen vojaški garnizon.
Ohranjanje in predstavitev zgodovine
Žal so številni ostanki izgubljeni, saj so bile poznejše naselbine zgrajene na rimskih temeljih. Kljub temu si raziskovalci prizadevajo, da bi najlepše najdbe predstavili širši javnosti. V sodelovanju z Goriškim muzejem bo Občina Ajdovščina pripravila niz dogodkov, ki bodo osvetlili pomen teh odkritij. Štirje muzejski večeri, ki se bodo začeli marca, bodo tematizirali življenje v rimskem obdobju, junija pa bo dogajanje zaokrožil festival poznoantične kulture Ad Fluvium Frigidum, ki bo obiskovalce popeljal v zgodovino Ajdovščine iz prvih stoletij našega štetja.
Kranj od leta 2020 ni več na seznamu mest z onesnaženim zrakom, a se še vedno občasno sooča s povečano koncentracijo trdih delcev. Glavna vira onesnaženja ostajata ogrevanje stavb in promet. V prizadevanjih za trajnostni razvoj si Mestna občina Kranj prizadeva, da bi do leta 2030 postala podnebno nevtralno mesto.
Jeseni 2017 je bil Kranj zaradi preseženih mejnih vrednosti delcev PM10 uvrščen med območja s prvo stopnjo onesnaženosti. Po vrsti ukrepov, ki so izboljšali kakovost zraka, je bil leta 2020 s tega seznama umaknjen. Po besedah kranjskega župana Matjaža Rakovca je stanje zadovoljivo, a si želijo storiti še več za dolgoročno trajnostno rešitev.
Načrti za čistejše mesto
Kranj je del evropske misije 100 podnebno nevtralnih in pametnih mest do leta 2030. V okviru te pobude načrtujejo različne ukrepe, med drugim:
Razogljičenje prometa in ogrevanja,
Prehod na obnovljive vire energije,
Zmanjšanje dnevnih migracij z osebnimi vozili,
Uvedbo pametnega javnega prevoza,
Izboljšanje infrastrukture za pešce in kolesarje,
Energetsko prenovo stavb,
Krepitev krožnega gospodarstva in upravljanje z odpadki.
Posebna pozornost bo namenjena zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ter izboljšanju zelene infrastrukture.
Izobraževanje in spremljanje kakovosti zraka
Na občini se zavedajo, da se še vedno velik delež gospodinjstev ogreva s fosilnimi gorivi, avtomobili pa ostajajo pogosto prevozno sredstvo. Zato bodo izvedli izobraževalne akcije, kjer bodo strokovnjaki svetovali o pravilnem kurjenju in energetsko učinkovitih rešitvah.
Kakovost zraka spremljajo s sistemom merilnih postaj na šestih lokacijah, kmalu pa bodo mrežo razširili na podeželje. V načrtu je tudi postavitev državne meteorološke postaje, ki bo omogočila merjenje učinkov sprejetih ukrepov.
Vlaganja v trajnostno prihodnost
Občina intenzivno vlaga v elektrifikacijo mestnega prometa in postavitev sončnih elektrarn na javne stavbe. Letos nadaljujejo z nameščanjem solarnih panelov in tretjo fazo energetske prenove javnih stavb. Občane spodbujajo k naložbam v energetsko obnovo njihovih domov, kot so menjava oken, izolacija, prezračevanje in sprememba ogrevalnih sistemov.
Župan Rakovec upa, da bodo uspeli motivirati lastnike hiš za energetske izboljšave, saj so prihranki dolgoročno zelo visoki. Verjame, da bodo z nadaljevanjem projektov in ozaveščanjem prebivalcev Kranj uspešno približali cilju podnebne nevtralnosti do leta 2030.
Ljubljana, 23. februarja – Varuhu človekovih pravic Petru Svetini z današnjim dnem poteče šestletni mandat, a njegovo nasledstvo ostaja negotovo. Usklajevanja predsednice republike Nataše Pirc Musar s poslanskimi skupinami se bodo nadaljevala prihodnji teden. Do imenovanja novega varuha bo institucijo vodil namestnik varuha Ivan Šelih.
Izzivi pri imenovanju novega varuha
Javni poziv k predlaganju kandidatur se je iztekel oktobra, a po dveh krogih posvetovanj predsednica republike še ni zaznala zadostne podpore za katerega koli od kandidatov. Ker varuh potrebuje dvotretjinsko podporo v DZ, bi koalicijska usklajenost lahko olajšala proces.
Med glavnimi kandidatkami za to mesto je Katarina Bervar Sternad, ki jo podpira predsednica Nataša Pirc Musar, a znotraj koalicije ni dosegla zadostne enotnosti. Več podpore naj bi užival kandidat Andraž Zidar, ki bi lahko dobil večino glasov poslancev Gibanja Svoboda. SD je v prvem krogu posvetovanj podprla aktualnega varuha Svetino, v Levici pa so naklonjeni predsedničini kandidatki.
Tretji krog posvetovanj naj bi bil zaključen do konca prihodnjega tedna, vendar ni zagotovila, da bo prinesel končno rešitev.
Drugi kadrovski izzivi v državi
Ob usklajevanjih za novega varuha človekovih pravic potekajo tudi pogovori o novem guvernerju Banke Slovenije. Mandat Boštjanu Vasletu je že potekel, začasno ga nadomešča njegov namestnik Primož Dolenc. Koalicija podpira državno sekretarko na finančnem ministrstvu Sašo Jazbec, potem ko Pirc Musarjeva ni uspela s svojim prvim kandidatom Antonom Ropom. Za imenovanje guvernerja je potrebna podpora 46 poslancev.
Letos poteče mandat tudi dvema ustavnima sodnikoma, spomladi prihodnje leto pa še trem, pri čemer bo njihove naslednike prav tako predlagala predsednica republike. Njihova izvolitev v DZ zahteva podporo najmanj 46 poslancev.
Maruša Puhek, priznana fotografinja iz Radencev, ki trenutno živi v Avstriji, je zmagala na prestižnem tekmovanju The World Nature Photography Awards 2025 (WNPA) in si tako prislužila naziv svetovne naravoslovne fotografinje leta. S svojo fotografijo dveh srn, ki tečeta skozi zasnežen vinograd, je prepričala žirijo in premagala tisoče prijavljenih del iz 48 držav.
V odzivu na osvojeni naziv je Puhek priznala, da je sprva težko verjela, ko pa je dojela zmago, so jo preplavila močna čustva. “Obšel me je močan občutek hvaležnosti do vseh, ki so verjeli vame. Nikoli si nisem mislila, da lahko takšno tekmovanje osvojim s fotografijo ‘navadnih’ srn, posneto v mali vasici v Pomurju. Večina nagrajenih fotografij običajno prihaja iz eksotičnih krajev in prikazuje redke živali in rastline. Presrečna sem, da je tokrat prepričala preprostost in zgodba, ki odpira nešteto možnosti za interpretacijo,” je dejala.
Fotografija, ki je osvojila svet
Puhek je nagrajeno fotografijo posnela v pomurski vasi Murščak kot del svojega 366-projekta, pri katerem je vsak dan v letu ustvarila eno fotografijo. “Bil je mrzel januarski dan, ko sem opazila dve srni, ki sta tekli skozi vinograd. Sprva sem bila razočarana, saj sem imela le širokokotni objektiv, ki ni bil idealen za takšen motiv. A med urejanjem sem spoznala pravi potencial fotografije: širokokotni objektiv je omogočil, da prizor ni bil preveč približan, kar je zasneženi pokrajini dalo pomembno vlogo v kompoziciji. Fotografija je izstopala v svoji preprostosti in skoraj črno-beli estetiki,” je pojasnila.
WNPA velja za eno vodilnih tekmovanj na področju naravoslovne fotografije, ki vsako leto nagrajuje dela z močnimi zgodbami o naravi in njeni ohranitvi. Tekmovanje vključuje 14 kategorij, v letošnjem letu pa je pritegnilo več tisoč prijav iz 48 držav. Strokovna žirija je odločitev sprejela na podlagi estetske vrednosti in sporočilnosti fotografij.
