Drevesne smole se že tisočletja uporabljajo v tradicionalni ljudski medicini različnih narodov po vsem svetu. Zelo razširjena je uporaba tudi v aromaterapiji, pri meditacijah in verskih obredih, kot sredstvo za odganjanje mrčesa ter kot surovina za pridobivanje eteričnih olj in izdelavo parfumov. Drevesne smole so goste organske zmesi, ki so pri sobni temperaturi trdne, pri segrevanju pa se zmehčajo.
Topne so v maščobah in alkoholu, v vodi pa so netopne. Smole nastajajo v posebnih žlezah v drevesu, njihov glavni namen je varovati in celiti rane oziroma poškodbe na drevesu ter hkrati preprečiti izsuševanje drevesa. Smola mnogih dreves tudi odvrača žuželke, saj bi se sicer hranile z rastlinskimi deli drevesa.
Po svetu se veliko uporablja smola bosvelije in mire, v Evropi in pri nas pa so bolj popularne smole iglavcev, kot so smola bora, macesna, jelke ter predvsem smola smreke. Drevesna smola ima v grobem podobno sestavo. Sestavljene so iz gumijastih snovi, voskastih snovi, eteričnih olj in smolnih kislin. Največ zdravilnih učinkov se pripisuje prav eteričnim oljem in smolnim kislinam.
Smola kadilne bosvelije in mire
Kadilna smola se že tisočletja uporablja za odišavljanje prostorov in pri meditacijah ter verskih obredih. Ima tudi mnoge potrjene zdravilne učinke, zato se precej uporablja za pripravo izdelkov za kozmetično-terapevtske namene. Najbolj znani kadilni smoli sta predvsem kadilna bosvelija in smola mire.
Smolo kadilne bosvelije pridobivajo iz različnih vrst grma bosvelije, ki je visok 6–10 m in raste predvsem v puščavskih oz. eksotičnih predelih sveta. Razširjena je v vzhodni Afriki, na južnem arabskem polotoku in v Indiji. Največ smole pridelajo v Jemnu, Etiopiji, Omanu, Somaliji in Savdski Arabiji. Najbolj kakovostna naj bi prihajala iz severne Somalije, predvsem s področja imenovanega tudi Somaliland. Smolo bosvelije imenujemo tudi frankovski dišeči gumi (frankincense) ali olibanum.
Poznamo okoli 25 vrst bosvelije, najbolj poznani in razširjeni so trije tipi: carteri (beyo), frereana (maydi) in sacra. V preteklosti je bila bosvelija bolj dragocena kot zlato in izredno iskano blago na zahodu. V Evropo so jo transportirali po t. i. bosvelijini poti, ki se je raztezala vse od perzijskega zaliva po vsem arabskem polotoku. Poleg uporabe pri verskih obredih različnih religij se je bosvelija uporabljala tudi v terapevtske namene. Že starodavni papirusi iz Egipta opisujejo mazilo iz smole in medu ter celo Hipokrat (460–377 pr. n. št.) opisuje uporabo mazila s smolo bosvelije za celjenje ran.
V knjigi Physica Hildegarda von Bingna (1098–1179) so opisani pripravki s smolo bosvelije za lajšanje glavobolov. Smolo bosvelije je uporabljal tudi arabski zdravilec Avicenna (11. stol.), ki je z dimom odpravljal razne infekcije in nižal visoko telesno temperaturo. Z razvojem moderne medicine in sintetičnih zdravil so zdravilni učinki bosvelije nekoliko zapadli v pozabo in se uporablja le še za odišavljanje prostorov ter v manjši meri v aromaterapiji. Nova znanstvena dognanja in čedalje bolj popularno domače zdravilstvo poleg aromatičnih lastnosti v ospredje spet postavljajo tudi zdravilne lastnosti bosvelije.
Vrsta bosvelije carteri je najbolj razširjena vrsta, ki se uporablja kot samostojna kadilna smola in predvsem za izdelavo eteričnega olja. Eterično olje vsebuje večinoma lažje monoterpene in seskviterpene. Vrsti carteri in sacra sta si zelo podobni po vonju, imata pa nekoliko drugačno kemijsko sestavo.
Posebnost vrste sacra je, da vsebuje veliko več zdravilne bosvelne kisline (pentaciklični triterpen) kot ostale vrste, zato se iz te vrste smole pogosto izdelujejo tinkture oz. izvlečki za pripravo kozmetičnih izdelkov ali izdelkov v terapevtske namene. Eterično olje bosvelije ne vsebuje nič bosvelne kisline, saj ta ni hlapna, zato ima eterično olje drugačne učinke kot izvleček (tinktura) bosvelije.
Vrsta bosvelije frereana, imenovana tudi maydi ali zlata koptska smola, velja za najbolj luksuzno in prestižno med vsemi vrstami bosvelije in se uporablja predvsem pri verskih obredih ter meditaciji. Tradicionalno jo uporabljajo v egiptovski koptski cerkvi. Kot kadilna smola je priljubljena tudi pri muslimanih, saj je kar 80 % izvozijo v Saudsko Arabijo. Iz smole lokalni prebivalci pogosto izdelujejo žvečilne gumije, ki blagodejno delujejo na dlesni. Za razliko od ostalih bosvelij ima frereana bolj globok, leseno-balzamičen vonj in manj citrusast kot vrsti carteri in sacra.
Smola mire je dišeča smola, ki jo pridobivajo iz majhnega bodičastega grma mire. Grm mire raste predvsem v Jemnu, Eritreji, Etiopiji, Omanu, Somaliji in Saudski Arabiji. Poleg najbolj razširjene vrste Commiphora poznamo tudi druge vrste, ki rastejo v Mediteranu, primer je vrsta Momol. Ime mira prihaja iz arabske besede morr, ki pomeni »grenko«. Smola mire se že tisočletja uporablja za odišavljanje prostorov in pri verskih obredih ter meditaciji.
V tradicionalni ljudski medicini, predvsem na Bližnjem vzhodu, v Indiji in na Kitajskem, so pripravke iz mire uporabljali za odpravljanje težav srca in ožilja, za celjenje ran, za odpravljanje razjed v ustni votlini, proti bolečinam v trebuhu, pri blaženju revmatičnih in artritičnih tegob ter pri inhalacijah za odpravo težav dihal. Herodot (cca 500 pr. n. št.) je pisal o tem, kako Egipčani uporabljajo smole mire kot sredstvo za balzamiranje mumij. Ženske v tistem obdobju pa so uporabljale miro kot sredstvo za prekrivanje vonjav in kot repelent za odganjanje mrčesa. V času Jezusa Kristusa je bila mira izredno cenjeno blago in se je z njo veliko trgovalo. Judje so jo uporabljali predvsem v verske namene kot kadilo v templjih.
V novejši zgodovini je uporabnost mire na zahodu najbolj razširil znan ameriški zdravilec Samuel Thomson, ki jo je redno uporabljal poleg drugih zelišč. Njegov sistem alternativne medicine je svojo popularnost dosegel v 19. stoletju. V svojem času si je nakopal precej negodovanja in nasprotovanja sodobnih zdravnikov. V ospredje je postavljal predvsem antiseptične in čistilne lastnosti mire.
Zelo znan je tudi opis smole mire v knjigi »The School of Natural Healing« dr. Johna R. Christopherja, kjer opisuje zdravilne učinke, kot so, da pospešuje krvni obtok, zdravi želodčne težave, blaži vnetja, celi rane in blagodejno deluje na bronhije. Smola mire je priznana tudi v vseh pomembnih svetovnih farmakopejah, kjer je vključena v formulacije za zdravilne pripravke večine že opisanih zdravilnih delovanj.
Smrekova smola in smole ostalih iglavcev
Zdravilni učinki smol iglavcev, predvsem smreke, macesna in bora, so znani že stoletja. Pri nas je daleč najbolj razširjena uporaba smrekove smole. Smola, raztopljena v olju, se uporablja v tradicionalni ljudski medicini za zdravljenje in nego najrazličnejših kožnih poškodb ter kot mazilna podlaga za poživitev in regeneracijo pri negi bolečega hrbta, ramen, sklepov, vnetih vezi ter otrdelih in utrujenih okončin. Tradicionalno se je smola iglavcev, poleg naštetega, uporabljala tudi za odpravljanje težav z dihali, saj zaradi eteričnih olj deluje antiseptično in poživljajoče.
Zdravilne učinke smrekove smole so poznali tudi ameriški Indijanci, ki so v kombinaciji z drugimi zelišči zdravili rane in ureznine. Pogosto so uporabljali tudi druge dele smreke. O širokem spektru zdravilnih učinkov smreke in smrekove smole ter tudi ostalih iglavcev je v svoji knjigi pisal tudi znan slovenski zeliščar pater Simon Ašič. Mazilo s smrekovo smolo je zelo dobro poznano tudi v naših krajih. Večinoma so ga naši starši pripravljali kar sami, tako da so smolo topili v svinjskem loju.
Mazilo so uporabljali za zdravljenje ran in vnetij na koži ter za lajšanje težav z dihali. Veliko zapisov o uporabi smrekove smole v Evropi najdemo v skandinavskih deželah. Na Finskem še danes pogosto uporabljajo stoletja znano domače mazilo za celjenje ran in razjed, narejeno iz smrekove smole in nesoljenega masla.
V seriji različnih poskusov so finski zdravniki in znanstveniki pod vodstvom dr. Arna Sipponena raziskovali zdravilne učinke smrekovega mazila, pripravljenega po tradicionalnem postopku. Za raziskave na tem področju se je pojavilo zanimanje predvsem zato, ker so moderne metode zdravljenja pogosto neučinkovite in zelo drage. Raziskave so vključevale paciente v 11 različnih zdravstvenih ustanovah na Finskem.
Rezultati so pokazali, da je uporaba smrekovega mazila bistveno pripomogla k okrevanju pri poškodbah na koži, kot so rane in gnojne razjede. Tako je smrekovo mazilo dokazano bistveno bolj učinkovito pri zdravljenju ran in gnojnih razjed v primerjavi na primer s hidrokoloidnimi geli. Poleg omenjene raziskave so znanstveniki dokazali, da ima smrekovo mazilo tudi antibakterijski učinek na Gram-pozitivne bakterije in na nekatere vrste Gram-negativnih bakterij. Izkazalo se je, da je smola celo zavirala rast najbolj odpornih bakterij, kot sta na primer MRSA in VRE.
Nadaljnje raziskave so pokazale, da smrekova smola deluje odlično tudi kot antimikotik in se tako lahko uporablja tudi pri zdravljenju glivičnih obolenj. Danes obstajajo tudi že prvi uradni pripravki oz. zdravila za zdravljenje preležanin in razjed ter odpravo glivic na nohtih na osnovi izvlečkov iz smrekove smole.
Znano je, da smrekova smola na koži dodatno stimulira krvni pretok in limfe, zato so izdelki s smrekovo smolo priljubljeni tudi v kozmetični uporabi. Najdemo jih predvsem v izdelkih proti celulitu in v pripravkih proti nastanku strij.
Glavne učinkovine v smrekovi smoli so smolne kisline in eterično olje. Smolne kisline lahko uvrščamo v dva tipa kislin, in sicer v abietinski tip kislin in pimarni tip kislin, ki v telesu deluje protivnetno in protibolečinsko. Lajša težave pri artritisu, bolečine v hrbtenici ter izboljša vse splošno gibljivost telesa.
Glavna sestavina eteričnega olja smreke je predvsem terpentin. Terpentin je brezbarvna ali bledo rumena tekočina, sestavljena večinoma iz monoterpenov. Eterično olje smreke deluje antiseptično in pospeši strjevanje krvi, zato pospeši celjenje ran. Pomaga tudi pri revmatičnih obolenjih, sprošča mišične krče, pomaga tudi pri izkašljevanju, zato se uporablja pri lajšanju težav z dihali in pri astmi. Pomembni so tudi diterpeni, kamor uvrščamo retinol, retinal in fitol, ki dokazano delujejo protivnetno in protibakterijsko.
Pri uporabi izdelkov iz smrekove smole pa je treba biti tudi previden, saj eterično olje v smoli lahko pri majhni skupini ljudi, ki so preobčutljivi na smolo iglavcev, povzroči alergije. Hujših oblik alergije ni zabeleženih, vendar kljub temu v primeru preobčutljivosti na izdelke s smolo velja previdnost.
Nekatere druge zanimive in znane smole
Jantar je okamenela smola iglavcev, ki je rumene ali oranžne barve, lahko pa je tudi zelene ali črne barve. Neredko vsebuje razne ostanke žuželk ali rastlin. Uporablja se za izdelavo nakita ali okraskov, pa tudi kot amulet ali zdravilni kamen. Vonj žganegaa jantarja naj bi prinašal celo moč jasnovidnosti.
Mastiks je dišeča smola, ki jo pridobivajo z zarezovanjem skorje Pistacie leutiscus na grškem otoku Hios. Uporablja se za aromatiziranje slaščic ali pijač, za zvečenje, izdelavo janeževega olja, v medicini za izdelavo zobnega cementa, kot fiksativ za parfume ter drugo. Stari Egipčani pa so smolo mastiks uporabljali kot kadilo, dišavo in zdravilo.
Recepti za doma narejene pripravke iz drevesnih smol
Iz smol dreves lahko pripravimo najrazličnejše pripravke za terapije ali nego telesa. Pri nas so daleč najbolj razširjena smolnata mazila, kjer se smola predhodno raztopi v olju, nato pa se pripravi mazilo s čebeljim voskom. Nekoliko manj popularni so pripravki, narejeni iz tinktur smol. Drevesne smole so skoraj 100% topne v čistem alkoholu, zato jih lahko dokaj enostavno izdelujemo. Samo tinkturo lahko uporabljamo neposredno, jo po potrebi razredčimo ali pa iz nje pripravimo mazilo.
Alkoholna tinktura iz kadilne bosvelije
Alkoholno tinkturo pripravimo tako, da vzamemo en del smole in en del čistega oz. 96% alkohola. Na primer: za 100 g tinkture potrebujemo 50 g smole in 50 g alkohola. Oboje dobro premešamo in zaprto pustimo stati približno dve uri. Nato precedimo ali odfiltriramo ter odstranimo preostale trdne delce od tekočine. Domače žganje za tinkturo smole ni najbolj primerno, saj smola in njene učinkovine niso topne v vodi.
Za izdelavo tinkture je najbolj primerna kadilna bosvelija vrste sacra. V našem okolju je za pripravo alkoholne tinkture primerna tudi katera od smol iglavcev.
Sama tinktura se po navadi uporablja za nadaljnje izdelovanje zdravilnih pripravkov. Lahko jo uporabljamo tudi neposredno v mešanici za inhalacije. Pri terapiji v vedro za inhalacije skupaj z eteričnim oljem evkalipta, poprove mete in sivke dodamo nekaj kapljic tinkture smole. Eterična olja v smoli blagodejno vplivajo na dihalne poti.
Smolnato mazilo kadilne bosvelije za nego in regeneracijo kože
Smolnata mazila se lahko uporabljajo za terapevtske ali kozmetične namene. Primer sta mazilo za celjenje ran oz. opeklin ter mazilo proti nastanku strij.
Približno 100 g mazila pripravimo tako, da zmešamo:
- 20 g kokosovega olja
- 40 g oljčnega olja
- 20 g lanolina ali rastlinskega lanolina
- 15 g čebeljega voska
- od 5 do 10 g alkoholne tinkture smole bosvelije.
V eno posodo natehtamo olja, lanolin in čebelji vosek. Zmes na vodni kopeli segrejemo do približno 60 °C, da se raztopijo trde maščobe, lanolin in čebelji vosek. Vse skupaj dobro pomešamo in dodamo alkoholno tinkturo smole bosvelije. Mešamo toliko časa, dokler zmes ne postane motna in se začne trditi. Na koncu vlijemo v lončke, zapremo in pustimo, da se strdi. Če izdelujete mazilo za terapevtske namene, dodajte višjo vsebnost tinkture, vendar pazite, da je ne dodate preveč, saj je v primeru prevelike koncentracije smole v mazilu ta lahko tudi dražeča zaradi prevelike vsebnosti eteričnih olj.
Smolnata tekoča mešanica kadilne bosvelije proti glivicam na nohtih in nogah
Tinkture drevesnih smol imajo znano in dokazano protiglivično delovanje in se lahko uporabljajo tudi kot zdravilo proti glivicam na nohtih ali med nožnimi prsti. Za izboljšanje same tinkture ji lahko dodamo še nekaj eteričnih olj, ki dokazano delujejo proti glivično.
Približno 10 g tekoče mešanice pripravimo tako, da zmešamo:
- 9 g alkoholne tinkture smole
- 20 kapljic eteričnega olja čajevca
- 15 kapljic eteričnega olja timijana
- 5 kapljic eteričnega olja sivke
Mešanico dobro premešamo in shranimo v temno stekleno embalažo. Tekoča mešanica je izredno koncentrirana in ni namenjena za splošno nego kože, temveč samo za točkovno nego na prizadetih predelih. Glivice na nohtih se precej težje odstranijo kot tiste med nožnimi prsti, zato tudi sama terapija lahko traja precej dlje.
