Doma se nam velikorat zgodi, da se zamašijo odtoki, še posebej se to pogosto dogaja v kopalnici v odtokih pod tušem ali kopalno kadjo. Seveda pa lahko odtoke odmašimo tudi brez agresivnih in strupenih sestavin.
Za odmaševanje potrebujemo le alkoholni kis in jedilno sol – živila, ki jih imamo doma vsi. Kemična reakcija med soljo in kisom je tako močna, da odplakne in odmaši tudi umazanijo v odtokih. V zamašen odtok najprej stresite 90g jedilne soli, ter nato čeznjo zlijte 120 ml alkoholnega kisa. Najboljše rezultate boste dosegli, če boste za nekaj minut zaprli odtok, da se umazanija dodobra razgradi, nato pa ga zopet odprite insplaknite s toplo vodo.
Velja pa opozoriti, da tega postopka ne prakticirajte, če ste pred tem v odtok zlili kupljeno čistilo za odtoke, saj lahko tako čistilo reagira s kisom in se v zrak začnejo spuščati strupeni plini.
Ogrožene živali so živalske vrste, ki jim zaradi nizke populacije na svetu grozi izumrtje, veliko teh je tudi žrtev divjega lova.
Od leta 1996 se je na seznam ogroženih živali vpisalo 124 predstavnikov dvoživk, 1108 predstavnikov ptic, 734 predstavnikov rib, 1096 predstavnikov sesalcev in 253 predstavnikov plazilcev. Vsaka izgubljena vrsta pomeni spremembo v naravnem ravnovesju in posredno vpliva tudi na naše življenje. Žal se tega vse premalo zavedamo.
Vpliv človeških posegov
S posegi v naravo, gradnjo cest, hiš, tovarn in drugih artefaktov sodobne civilizacije odvzemamo in spreminjamo življenjski prostor številnih bitij, ki si nič manj kot mi ne zaslužijo imeti prostora na našem planetu. Omejujemo jim prostor, v katerem se lahko gibljejo, s krčenjem njihovega ozemlja pa omejujemo njihove možnosti prehranjevanja. Za lastne prehranske potrebe ali pa zgolj iz muhavosti sadimo rastline v okoljih, kjer takšna vrsta sama po sebi še nikdar ni uspevala, škropimo jih z različnimi strupi, da bi zagotovili njihovo rast in razvoj. Pesticidi, škropiva in drugi strupi na ta način pridejo v zemljo, od koder gre njihova pot do rek in jezer, življenjskega prostora rib in drugih vodnih živali. Ribe so hrana pticam, ki ko užijejo zastrupljeno ribo, poginejo tudi same. Tako se vsak dan pojavljajo nove ogrožene živali.
Ribe in ptiči so pogosto žrtve človeškega onesnaževanja – zadušijo se s plastičnimi vrečkami, umirajo zaradi posledic, ki jih puščajo naftni madeži v morju. Mnoge živalske vrste izumirajo zgolj zaradi naše muhavosti. Misel, da nošnja krznenih izdelkov ni nič takega in da za en sam plašč ne more umreti toliko živali, da bi se to poznalo, ali pa da en sam škorpijon v alkoholu, ki ste ga prinesli iz Vietnama, še ne pomeni izumrtja, je arogantna in zaničevalna. Trgovina z živalmi in njihovimi deli je namreč vzrok, da so se številne vrste živali znašle na listi ogroženih. Z željo po eksotičnih domačih ljubljenčkih delamo mnogim živim bitjem vse prej kot uslugo. Zaradi naše želje po posedovanju nekaterih živalskih vrst se morajo dežele, kjer jih potem prodajo kot ljubljenčke. Mnoge med njimi umrejo že na poti, številne se težko prilagodijo na novo okolje.
Ogrožene živali, ki izumirajo
Po podatkih WWF-a iz leta 2010 so med 10 najbolj ogroženimi živalmi na planetu tiger, severni medved, pacifiški mrož, Magellanovi pingvini, orjaška usnjača, modroplavuti tun, gorska gorila, metulji monarhe, javanski nosorog in orjaški panda. Tigri (Panthera Tigris), ki so se znašli na vrhu lestvice ogroženih živali, izumirajo zaradi krčenja gozdov, ki predstavljajo njihovo naravno okolje in zaradi divjega lova. Polarni medved (Ursus maritimus) in pacifiški mrož (Odobenus rosmarus divergens) umirata zaradi toplejšega podnebja. Modroplavuti tun (Thunnus thynnus) izumira zaradi divjega lova. Njegovo meso je namreč zelo cenjena sestavina sušijev v prestižnih restavracijah. Pri nas so na seznamu ogroženih živali netopirji, in sicer so ogrožene vse domorodne vrste. V Sloveniji se ogrožene živali uvrščajo v tako imenovani rdeči seznam. Rdeči seznam je seznam vrst, katerih populacija ali območje razširjenosti se zmanjšujeta. Pri nas se na ta seznam uvršča skorajda 3000 vrst, ki se uvrščajo rdeči seznam. Med drugim so ogroženi rjavoprsi in beloprsi jež (Erinaceus europaeus in Erinaceus concolor), planinski zajec (Lepus timidus), bober (Castor fiber), navadna veverica (Sciurus vulgaris), volk (Canis lupus), številne vrste ptic in plazilcev ter dvoživke.
Evrazijski ris – lepotec, ki izumira
Evrazijski ris, največja mačka v Evropi, je živel na področju Slovenije od obdobja ledenih dob, dokler ni v začetku 20. stoletja zaradi človeških aktivnosti pri nas izumrl. V sedemdesetih letih so ga umetno znova naselili na Kočevsko. Sprva optimistično širjenje živali se je kmalu znova ustavilo. V 10–15 letih je število risov znova začelo upadati. Danes živi v Sloveniji le še okoli 20 odraslih risov. Strokovnjaki razlog za izumiranje risov pripisujejo majhnemu številu živali, zaradi česar so se prisiljeni pariti v sorodstvu, ter lovu na črno. Biologi predvidevajo, da bo ris postal prvi sesalec in ogrožena žival v Sloveniji, ki bo izumrl, razen v primeru, da se negativni trend drastično spremeni. Žal za zdaj ne kaže, da se bo kaj takšnega zgodilo.
Kaj lahko storimo?
Kljub temu da en sam človek ne more premakniti gora, lahko z drobnimi ukrepi, ki jih naredi vsak od nas, dosežemo ključne spremembe za ogrožene živali. Poučimo se o izumirajočih vrstah živali v našem okolju in skušajmo s primernim odnosom do okolice upočasniti njihovo izumrtje. Ne zavrzimo stvari iz umetnih, nerazgradljivih materialov (plastičnih vrečk, žvečilnih gumijev) v naravi, saj lahko naša malomarnost žival stane življenja. Podprite organizacije, ki ščitijo divje živali, finančno ali s svojimi dejanji. Zbirajte star papir. Na ta način boste pospešili reciklažo in morda ohranili življenje kakemu drevesu. Ne kupujte izdelkov, ki zahtevajo smrt redkih živalskih vrst, še posebej ne takšnih, ki so vam na voljo na eksotičnih potovanjih.
V revnejših deželah je ljudem priložnost za zaslužek, logično, tako pomembna, da se ne morejo ozirati na varovanje živali. Vsa odgovornost torej leži na turistih, saj lahko le-ti z nekupovanjem problematičnih izdelkov preprečijo, da bi določene vrste še naprej izumirale. Morda vam gurmanska žilica ne bo dala miru in vas bo med počitnicami na Hrvaškem premamila ponudba prstacev oziroma morskih datljev. Preden si privoščite prepovedano dobroto, pomislite na to, da gre za zavarovano vrsto, ki jo je prepovedano nabirati, posedovati, prodajati. Morda menite, da krožnik prstacev ne pomeni veliko, vendar pa se lahko prav zaradi takšnega nesprejemanja odgovornosti zavoljo prehranske muhavosti zgodi, da bo ta zanimiva vrsta v nekaj letih izumrla. Ena od drobnih reči, ki jo lahko za ohranjanje živali naredi vsak, je ugašanje zunanjih luči.
Napake, ki jih delamo z mislijo, da delamo dobro
Pogosto škode ogroženim živalim ne delamo namenoma, pač pa zaradi nevednosti. Mnoga dejanja, s katerimi želimo živalim pravzaprav pomagati, jim v resnici bolj škodujejo kot koristijo. Hranjenje medvedov – zavestno ali pa iz malomarnosti, ker puščamo smeti nezaščitene –za medveda pomeni smrt. Tiste medvede, ki se navadijo hoditi k človeškim bivališčem, morajo lovci namreč odstreliti, saj predstavljajo nevarnost za človeka. Prav tako ne boste naredili nobene usluge ptičkom, ki so padli iz gnezda, če jih boste pobrali in dali nazaj. Ptičji starši običajno niso daleč in bodo mladiče rešili sami, če mladiči dišijo po človeku, pa se lahko zgodi, da starša ne bosta več hotela skrbeti zanje.
Ko pozimi hranite ptice, redno čistite njihovo krmilnico ali pa tega raje ne počnite. Umazanija v krmilnici je namreč pogost vzrok bolezni in smrti ptic. Ptic tudi ne hranite z ostanki hrane, še posebej ne z ostanki kuhane hrane, saj jim s tem ne delate nobene usluge. Če jim želite dobro, kupite v trgovini ptičjo hrano ali pa jim ponudite sončnična semena, bukov žir, bučna semena, cele orehe in lešnike. Ljubitelji živali radi opazujemo živali v njihovem naravnem okolju. Počnimo to odgovorno, tako da ne motimo naravnega življenjskega ritma živali. Netopirjev, ki so tudi ena od ogroženih vrst, ne nadlegujmo s svetlobo in se jih ne dotikajmo med njihovim zimskim spanjem, delfine na morju opazujmo le od daleč.
Ščitnica, majhna žleza v obliki metulja, ki se nahaja na sprednjem delu vratu, igra vitalno vlogo v našem telesu. Proizvaja hormone, ki regulirajo naš metabolizem, telesno temperaturo, srčni utrip in še več.
O bolezni ščitnice se danes veliko govori in piše, a je žleza ščitnica še vedno velika uganka. Čeprav vpliva na mnoge pomembnejše procese v telesu, ob številnih težavah, ki jih lahko povzroča, redko pomislimo nanjo. A kot pravijo strokovnjaki, je pomembno, da smo pozorni na spremembe v telesu in se pravočasno odpravimo k zdravniku.
Ščitnica je žleza z veliko življenjsko odgovornostjo
Ščitnica vpliva na večino procesov v našem telesu. Proizvaja hormone, ki uravnavajo metabolizem, delovanje možganov, srca, jeter in drugih organov. Ščitnica igra veliko vlogo pri številnih življenjskih procesih, med drugim tudi pri uravnavanju razpoloženja, menstrualnih ciklov in zdravju kosti. Možgani: Slabo delovanje ščitničnih hormonov vodi v pozabljivost, slabšo koncentracijo in depresijo. Srce: Ščitnični hormoni vplivajo na srčni utrip in pomagajo pri pretoku krvi. Koža: Ob oslabljenem delovanju ščitničnih hormonov naše telo upočasni proces odmiranja starih kožnih celic in tvorjenja novih. Posledično je naša koža videti suha. Kosti: Tvorjenje kostnega tkiva je povezano s ščitničnimi hormoni, kar pomeni, da nepravilno delovanje lahko vodi tudi do osteoporoze.
Kako prepoznamo simptome in težave s ščitnico?
Simptomi pri težavah s ščitnico so podobni. Zdravniki poznajo šest osnovnih simptomov hipo aktivne ščitnice (hipotiroza): povečano telesno maso, suho kožo in lase, hripav glas, utrujenost, slabo prenašanje mraza. Vendar so te težave manjše od tistih, ki ji telesu povzroči ščitnica, kadar nepravilno deluje, saj vsaka celica v telesu potrebuje ščitnični hormon. Če je ne zdravimo, lahko tvegamo diabetes, visok krvni tlak, emfizem, artritis, depresijo, migreno in sindrom karpalnega kanala.
Bolezni ščitnice pogosteje prizadanejo ženske
Veljalo naj bi pravilo, da ima ena oseba od dvajsetih težave s ščitnico, med tistimi, ki pa se soočajo s to boleznijo, prevladujejo ženske. Ljudje pogosto sploh ne vemo in ne posumimo, da nam ščitnica na deluje pravilno in je tako bolezensko stanje lahko nediagnosticirano več let. Medtem pa se bojujemo s kronično utrujenostjo, hitro izgubo ali pridobivanjem kilogramov, pozabljivostjo, razdražljivostjo in še bi lahko naštevali. »Diagnostika je zato usmerjena v ugotavljanje UZ-sprememb in sprememb v hormonskem stanju. Diagnozo postavlja tirolog (specialist z usmerjenim znanjem glede obolenj ščitnice),« nam pojasni Bojan Pustovrh, dr. med., specialist interne medicine, ki vodi ambulanto za ščitnico v Celju.
Simptomi bolezni ščitnice: Kdaj k zdravniku?
Simptomov, ki nakazujejo na nepravilno delovanje ščitnice, je veliko – od kronične utrujenosti, spremembe teže, kože in las, razdražljivosti do glavobola in motnje koncentracije. »Na bolezen ščitnice lahko laik pomisli ob spremembi videza ali otipa spodnjega sprednjega dela vratu ali ob bolečini v tem predelu in ob zdravstvenih težavah, ki trajajo dalj časa,« še pove dr. Pustovrh. Zato ob kakršnemkoli dvomu o delovanju ščitnice zadošča določitev TSH; ob izmerjeni vrednosti so napisane normalne vrednosti, in če karkoli izstopa, je potreben posvet z zdravnikom. »Svetujem preventivno merjenje TSH pri bližnjih sorodnikih ljudi z vnetjem ščitnice na pet let in pri nosečnicah v začetku nosečnosti,« še doda sogovornik.
Kako deluje naša ščitnica in kako stanje preverimo sami?
»Normalna velikost žleze, ki leži v vratu pred sapnikom pod ščitničnim hrustancem, je taka, da je običajno komaj tipna kot blaga zadebelitev (lahko le ob požiranju),« opiše dr. Pustovrh.
Tudi sami lahko preverimo in naredimo test, ali nam ščitnica deluje pravilno. Vse, kar potrebujemo, sta ročno ogledalo in kozarec vode. Glavo rahlo nagnemo nazaj in naredimo požirek vode, ki ga ne pogoltnemo. S palcem in kazalcem se dotaknemo vratu tik pod grlom. Potem vodo pogoltnemo.
Pri drugem požirku to mesto na vratu pazljivo opazujemo. Če smo začutili ali opazili otekline ali vozličke, je priporočljivo, da se odpravimo k zdravniku, ki bo naredil dodatne teste, saj je to že lahko pokazatelj, da nam ščitnica ne deluje pravilno.
Kaj morate vedeti o testiranju ščitnice
Testiranje ščitnice je pomemben korak pri prepoznavanju in obvladovanju težav, povezanih s to pomembno žlezo. Testiranje ščitnice je preprost, a ključen postopek za preverjanje njenega delovanja.
Kdaj je testiranje ščitnice potrebno?
Testiranje ščitnice se običajno priporoča, če imate simptome, kot so nenadna izguba ali povečanje telesne teže, ste pogosto utrujeni, se vam spreminja razpoloženje, imate težave s koncentracijo ali nenadne spremembe v menstrualnem ciklu. Tudi brez očitnih simptomov se priporoča redno testiranje, še posebej, če imate družinsko anamnezo težav s ščitnico ali ste v starostni skupini, ki je bolj nagnjena k težavam s ščitnico.
Kakšni so postopki testiranja ščitnice?
Glavni testi za testiranje ščitnice vključujejo merjenje ravni ščitničnih hormonov v krvi, kot sta TSH (tiroidni stimulirajoči hormon) in T4. Povišana ali znižana raven teh hormonov lahko kaže na hiperaktivnost ali hipofunkcijo ščitnice. Dodatni testi lahko vključujejo protitelesa za odkrivanje avtoimunskih stanj ščitnice, kot je Hashimotov tiroiditis.
Ultrazvok ščitnice
V nekaterih primerih lahko zdravnik priporoči tudi ultrazvok ščitnice. Ta postopek omogoča vizualno oceno strukture ščitnice in morebitnih vozličkov ali nepravilnosti.
Znaki in simptomi nepravilnega delovanja ščitnice: hipotiroza ali hipertiroza
Ščitnica lahko deluje premalo ali preveč. Tudi znaki, ki spremljajo eno ali drugo stanje, se medsebojno razlikujejo. »Zmanjšano delovanje ščitnice (hipotiroza) se najpogosteje kaže z utrujenostjo, zaprtostjo, izpadanjem las, nizkim krvnim tlakom in vrtoglavicami, povečano (hipertiroza) pa s tresenjem rok, driskami, upadanjem telesne teže, razbijanjem srca, slabim prenašanjem toplotne obremenitve in mišično oslabelostjo. Pogosto so težave precej prikrite, občasno pa jih spremlja tudi tipno povečana ščitnica,« nam pojasni doc. dr. Luka Kristanc, dr. med., dipl. biol., spec. druž. med., iz zavoda Divji vrt. Kot še pove, hipotirozo v večini primerov zelo uspešno obvladujemo s hormonskim nadomeščanjem, zdravljenje hipertiroze pa je kompleksnejše in vključuje zdravila, radioablacijo in operativne postopke.
Kaj je hipotiroidizem
Hipotiroidizem je stanje, pri katerem ščitnica ne proizvaja zadostnih količin ščitničnih hormonov. To stanje lahko privede do številnih zdravstvenih težav, saj ščitnični hormoni igrajo ključno vlogo pri uravnavanju metabolizma, srčnega utripa, telesne temperature in drugih vitalnih telesnih funkcij. Simptomi hipotiroidizma so lahko utrujenost, povečanje telesne teže, suha koža, občutek mraza, zaprtje, depresija in počasnejši srčni utrip. Diagnoza hipotiroidizma se običajno postavi na podlagi krvnih preiskav, ki merijo raven ščitničnega stimulirajočega hormona (TSH) in tiroksina (T4).
Zdravljenje hipotiroidizma
Zdravljenje hipotiroidizma običajno vključuje vsakodnevno jemanje sintetičnega ščitničnega hormona, kot je levothyroxine, ki nadomesti pomanjkanje naravnih hormonov in uravnava raven hormonov. S pravilnim zdravljenjem se simptomi običajno izboljšajo, in ljudje s hipotiroidizmom lahko vodijo normalno, aktivno življenje. Pomembno je redno spremljanje ravni hormonov, da se zagotovi, da je odmerek zdravila pravilen.
Kaj je hipertiroidizem
Hipertiroidizem je stanje, ko ščitnica prekomerno proizvodnja ščitnične hormone. Posledica tega je pospeševanje različnih telesnih funkcij. Glavni simptomi vključujejo izgubo teže kljub povečanemu apetitu, hiter srčni utrip, nervozo, potenje, tresenje in nespečnost. Pogosto je povezan z Gravesovo boleznijo, avtoimunskim stanjem, ki povzroča hipertiroidizem.
Zdravljenje hipertiroidizma
Zdravljenje hipertiroidizma se razlikuje glede na vzrok, starost pacienta in druge zdravstvene spremenljivke. Ena izmed pogostih možnosti zdravljenja vključuje uporabo zdravil, ki zmanjšujejo proizvodnjo ščitničnih hormonov, kot so metimazol ali propiltiouracil. Druga možnost je radioaktivni jod, ki uničuje celice ščitnice in zmanjšuje proizvodnjo hormonov. V nekaterih primerih je potrebna kirurška odstranitev ščitnice. Kot pri vseh zdravstvenih stanjih, je pomembno redno spremljanje in prilagajanje zdravljenja glede na odziv in potrebe pacienta.
Golšavost in avtoimunska vnetja ščitnice
Med najpogostejše simptome obolenja ščitnice sodijo golšavost in avtoimunska vnetja ščitnice. Dr. Pustovrh ob tem še doda, da pa obe stanji lahko vodita v spremembo delovanja ščitnice.
Zakaj pri tej bolezni prednjačijo ženske?
Natančno opredeliti, zakaj ta bolezni ščitnice prizadenejo več žensk kot moških, je po besedah strokovnjakov težko – ključen odgovor naj bi bil hormon estrogen. Kot kažejo številne raziskave, imajo ščitnične celice veliko koncentracijo receptorjev za estrogen; tako so zelo občutljive za ta ženski spolni hormon, estrogen.
Ščitnica v Sloveniji obvladljiva
»Pogostost obolenj ščitnice narašča s starostjo. Znaki in simptomi disfunkcije ščitnice so podobni pri ženskah in moških, s tem da se pri starejših kombinirajo s težavami zaradi drugih bolezni,« pojasni dr. Pustovrh. Kot nam še povedo strokovnjaki, so bolezni ščitnice danes sorazmerno dobro in hitro prepoznavne. Dr. Pustovrh ob tem še doda, da pri pomanjkanju hormona ščitnice pogosto zadoščajo le kontrole laboratorija – določanje TSH – in bolniki se lahko zdravijo pri domačem zdravniku.
Po podatkih v zadnjih letih ni večjih novosti v diagnostiki ali zdravljenju obolenj ščitnice. »Opazna sta večja pogostnost avtoimunskih vnetij in manjšanje pogostosti golšavosti pri mladih zaradi jodirane soli, več je tudi ugotovljenih karcinomov ščitnice (verjetno zaradi boljše diagnostike). Odstotek rakov ščitnice je v celotni populaciji z rakom majhen in v Sloveniji dobro obvladovan,« še pojasni sogovornik. Bolniki se lahko vključijo tudi v društvo ščitničnih bolnikov Metuljčica.
Kako poskrbeti za zdravo ščitnico?
Pogosto smo že slišali, da je jod ključna sestavina pri zdravljenju ščitnice. Pomemben je tako zadosten vnos joda; strokovnjaki priporočajo, da naj bi odrasla oseba dnevno zaužila 150 mikrogramov joda, ki pa ga dobimo ob rednem uživanju rib, mlečnih izdelkov in jajc – ta živila so namreč bogata z jodom.
»Pomanjkanje joda pri nas ni tako redko, kot bi si morda lahko mislili. Malokdo ve, da jod iz jodirane kuhinjske soli po odprtju v nekaj tednih postopno sublimira (izhlapi pri sobni temperaturi), še hitreje pa v ozračje izgine ob kuhanju ali peki. Še najlaže jod iz soli vnesemo v telo s solatami, precej joda pa je tudi v ribah in morskih sadežih ter v jajcih. Dober vir joda so lahko slanuše, rastline, ki uspevajo na slanih tleh ob morju, npr. osočniki (Salicornia sp.), členjače (Sarcocornia sp.), členkarji (Arthrocnemum sp.), obmorski koprc (Crithmum maritimum), obmorska pesa (Beta maritima), nekatere obmorske metlike (Chenopodium sp.) in solinke (Salsola sp.),« nam zaupa doc. dr. Luka Kristanc.
Čemu se je dobro izogibati?
Čeprav sama prehrana in dodatki ne morejo pozdraviti delovanja ščitnice, lahko v veliki meri pripomorejo k boljšemu delovanju in omilijo številne težave. A določenim stvarem se je v primeru nepravilnega delovanja ščitnice treba tudi izogniti. »Odsvetujem predvsem prehranska dopolnila z visoko vsebnostjo izoflavonoidov, ki jih včasih uporabljajo ženske v obmenopavzalnem obdobju in bi lahko znižale tvorbo ščitničnih hormonov.
Dobro opravljenih raziskav s tega področja sicer še ni dovolj, vendar se je smiselno pri vseh napredujočih imunoloških obolenjih (vključno z avtoimunskimi obolenji ščitnice, ki so največkrat vzrok za nepravilno delovanje ščitnice) izogibati jemanju pripravkov iz rastlin, ki imajo potrjeno močan vpliv na imunski sistem, saj bi lahko pospešili razvoj bolezni. To so denimo ameriški slamniki (rod Echinacea), nekateri grahorji (rod Astragalus – prisotni v pripravkih tradicionalne kitajske medicine) in mnoge t. i. adaptogene rastline (ginsengi, elevterokok, ašvaganda, rožni koren idr.) in glive (svetlikava pološčenka, užitni nazobčanec, glavatci, pisana ploskocevka, velika zraščenka idr.),« še pove doc. dr. Luka Kristanc.
Optimalna prehrana za zdravo ščitnico
Zdravje ščitnice je ključnega pomena za celotno dobro počutje, zlasti za nas ženske. Ščitnica, majhna žleza, ki sedi v našem vratu, ima ogromen vpliv na naš metabolizem, energijo in celo razpoloženje. Zato je pomembno, da skrbimo za njeno zdravje s pravilno prehrano.
1. Jod – element številka ena za ščitnico
Jod je ključna sestavina hormonov ščitnice. Najdemo ga v morski hrani, kot so ribe, školjke in alge. Tudi mlečni izdelki in jajca so dobri viri joda. Pomembno je, da ne pretiravamo, saj tako pomanjkanje kot presežek joda lahko škodujeta ščitnici.
2. Selen je mikroelement, ki ga ne smemo spregledati
Selen igra vitalno vlogo pri pretvorbi ščitničnih hormonov. Brazilski oreščki, sončnična semena, ribe, in perutnina so odlični viri selena. Dnevni vnos nekaj brazilskih oreščkov lahko pokrije potrebo po selenu.
Sadnje in zelenjava bogata z antioksidanti, kot so brokoli, brstični ohrovt, cvetača in jagodičevje, pomagajo zaščititi ščitnico pred oksidativnim stresom. Antioksidante najdemo tudi v citrusih, rdeči papriki in jagodah.
5. Izogibajte se živilom, ki motijo delovanje ščitnice
Določena živila, kot so surovo zelje, brokoli, cvetača in soja, lahko pri prekomernem uživanju motijo delovanje ščitnice. Ta živila so sicer zdrava, vendar vsebujejo goitrogene, ki lahko ovirajo absorpcijo joda. V zmernih količinah in ustrezno pripravljena pa ta živila ne povzročajo težav.
6. Pomen zdravih maščob
Zdrave maščobe, kot so omega-3 maščobne kisline najpogosteje najdemo v lanenih semenih, chia semenih ter mastnih ribah, kot so losos, skuše in sardine. Te maščobe so pomembne za zdravje ščitnice in splošno dobro počutje, seveda v pravem ravnovesju.
Naravne metode za podporo zdravju ščitnice
Ko govorimo o naravnem zdravljenju ščitnice, imamo v mislih metode, ki spodbujajo zdravje ščitnice na neinvaziven in uravnotežen način. Pravilno delovanje ščitnice je bistveno za naše splošno zdravje in dobro počutje. Kot smo že omenili, je eden od temeljev naravnega zdravljenja ščitnice pravilna in uravnotežena prehrana.
Zelišča in dodatki
Nekatera zelišča, kot so ashwagandha, guggul in kopriva, so znana po svojih pozitivnih učinkih na ščitnico, zato so to pogosto uporabljeni dodatki za naravno zdravljenje ščitnice. Ashwagandha na primer pomaga uravnavati raven ščitničnih hormonov, medtem ko guggul spodbuja izločanje ščitničnih hormonov. Pred uporabo zelišč se vedno posvetujte z zdravnikom ali naturopatom, še posebej, če že jemljete zdravila za ščitnico.
Fizična aktivnost in stres
Redna telesna vadba in tehnike obvladovanja stresa, kot sta joga in meditacija, imajo pozitiven učinek na zdravje ščitnice. Telesna aktivnost pomaga uravnavati telesno težo in izboljšuje presnovo, medtem ko prakse za zmanjšanje stresa zmanjšujejo negativni vpliv stresa na ščitnico.
Odgovori na pogosta vprašanja o ščitnici
Kateri so simptomi bolezni ščitnice?
Najpogostejši simptomi bolezni ali nepravilnega delovanja ščitnice so kronična utrujenost, spremembe teže, kože in las, razdražljivost, glavobol in motnje koncentracije.
Kateri so simptomi premalo delujoče ščitnice (hipotiroza)?
Zmanjšano delovanje ščitnice ali hipotiroza ima negativen vpliv na možganske funkcije. Sprva blagi simptomi lahko privedejo do hujših težav s spominom. Pojavijo se tudi težave s kožo, lasmi, trebušno slinavko ter kostmi.
Kateri so simptomi preveč delujoče ščitnice (hipertiroza)?
Hipertirodizem oziroma hipertiroza je bolezen, za katero je značilno, da v našem telesu proizvaja čezmerne količine hormonov. Med tipične simptome sodijo nemir, čezmerno znojenje, naglo upadanje telesne teže, nespečnost ter zelo pogosta potreba po uriniranju in odvajanju blata.
Žitarice so idealen obrok, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov in skoraj nič kalorij. En sam obrok iz žitaric na dan pokrije dnevno potrebo po vlakninah, magneziju in vitaminu B 6.
Vrste in oblike žitaric
Žitarice (Cerealiae) so osnova človeške prehrane. Za žitarice označujemo zrnata semena in plodove. Žitarice v prehrani uporabljamo neobdelane, v zrnati obliki, predelane, v obliki pekarskih izdelkov, kot so kruh, peciva ali testenine. Hranilno vrednost žitaric sestavljajo kalčki, otrobi, moka in škrob. Žitarice, ki vsebujejo gluten, so pšenica (Triticum), ječmen (Hordeum sativum), rž (Secale cereale) in oves (Avena sativa), med brezglutenske žitarice pa sodijo koruza (Zea mays), riž (Oryza sativa), divlji riž (Zizania plauspra, Z. aquatica), proso (Panicum milliaceum), ajda (Fagopyrum sagittaium), kvinoja (Chenopodium quinoa), tapioka, indijska prosenka (Eleusine coracana), tef in kitajski sladkorni trs. Žitarice sodijo med najbolj zdravo hrano, vendar le, če jih uživamo nepredelane.
Kaj vsebujejo žitarice?
Ena od osnovnih sestavin žitaric so ogljikovi hidrati. Kljub razmahu diet brez ogljikovih hidratov, ki so postale priljubljene v zadnjih desetletjih, se večina nutricionistov strinja, da je uživanje ogljikovih hidratov osnova zdrave prehrane. Pri tem pa imajo v mislih kompleksne ogljikove hidrate, kakršne najdemo tudi v žitaricah in ne preproste ogljikove hidrate, kakršne najdemo na primer v izdelkih iz bele moke. Ogljikovi hidrati nam dajejo energijo, so pa tudi najpomembnejši vir energije za živčevje. Druga pomembna snov v žitaricah so vlaknine. Vlaknine so del ogljikovih hidratov in so večinoma sestavljene iz OH molekul, ki se nahajajo v celičnih stenah rastlin. Različne vrste žitaric vsebujejo različna vlakna. Žitarice v zrnu, integralna moka in otrobi vsebujejo celulozo in hemicelulozo, pšenični, otrobi, ovseni in koruzni kosmiči vsebujejo lignin.
Vlaknine povečajo količino blata in omogočajo lažje izločanje črevesne sluzi, kar ima za posledico lažje izločanje, vežejo žolčne kisline in omogočajo boljšo absorpcijo maščob, pospešujejo delovanje prebavnih encimov, zaustavijo prehitro presnavljanje, pomagajo izločati strupe in odpadne snovi, ki zastanejo v črevesju in lahko vplivajo na nastanek različnih črevesnih bolezni – tudi raka na črevesju –, znižujejo energijsko gostoto hrane, upočasnijo prebavo hranil, dajo občutek večje sitosti, upočasnijo pra¬znjenje želodca in znižujejo raven glukoze in inzulina v krvi. Priporočljiv dnevni vnos vlaknin v telo znaša 40 g. Žitarice vsebujejo tudi vitamine in minerale. Katere in koliko se razlikuje glede na vrsto žitarice. Večina žitaric vsebuje vitamin E in katerega od vitaminov iz skupine B. Z B vitamini sta še posebej bogata ajda in ječmen. Pšenica vsebuje pomembne minerale fosfor, magnezij, kalcij, železo in vitamine provitamin A, vitamine B kompleksa, E, D in K. Nekatere žitarice vsebujejo fitinsko kislino, ki preprečuje absorpcijo kalcija, magnezija, bakra, železa in cinka v prebavnem traktu. Pri prehrani, (pre)bogati z žitaricami, je zato treba biti pozoren na to, da v telo vnašamo dovolj teh mineralov. Fitinsko kislino lahko nevtralizirate z namakanjem žitaric v vodi. Namakajte jih najmanj sedem in največ 24 ur pred uporabo.
Zdravilne lastnosti žitaric
Zgoraj naštete koristne sestavine niso prisotne v vseh žitaricah – najdemo jih zgolj v polnovrednih izdelkih. Mnoge žitarice imajo zdravilne lastnosti. Pšenica pospešuje rast in dobro počutje, ohranja črevesno floro, krepi odpornost pri vnetjih kože in ureja prebavo. Proso krepi nohte in lase, deluje kot naravni antibiotik, pomaga pri zakisanosti telesa. Ajda pomaga krepiti žile, zavira krvavitve, blaži težave s previsokim krvnim pritiskom, pomaga pa tudi pri nekaterih kožnih boleznih. Koruza pomaga pri izločanju ledvičnih kamnov in blaži sečno kislino, vitamin E, ki ga vsebuje, pa med drugim zavira procese staranja. Procese staranja zavira tudi ječmen, ki pomaga tudi pri lajšanju revme in išiasa.
Oves pomaga pri boleznih ledvic, mehurja, mokrilnih poti, žolča in jeter. Rž pomaga preprečevati razvoj sladkorne bolezni, riž pa ugodno vpliva pri želodčnih težavah. Harvardska raziskava je potrdila že davno znano babičino modrost, da uživanje nepredelanih žitaric ugodno vpliva na vitko postavo. Vlaknine v žitaricah zmanjšujejo absorpcijo nevtralnih maščob (trigliceridov) in holesterola, vežejo žolčno kislino in upočasnijo absorpcijo sladkorja iz črevesja. Nepredelane žitarice se po zaslugi vlaknin počasi prebavljajo in zaradi tega dajejo telesu občutek sitosti, ki traja. Raziskava School Public Health je pokazala, da imajo ženske, ki uživajo nepredelane žitarice, manjšo telesno maso in obseg trebuha kot tiste, ki uživajo predelane žitarice.
Koledar uživanja različnih žitaric
Za zdravo uživanje žitaric je pomembno, da jih uživamo v skladu s sezono. Prehranjevanje v skladu z letnimi časi (velja tudi za drugo prehrano, ne le za žitarice) je v skladu z biološkim ritmom organizma in zato bolj zdravo. Seveda pa je sezonsko prehranjevanje vezano tudi na kraj, v katerem živimo. Če živite v Sloveniji, vam spomladi priporočamo uživanje riža, kar bo koristilo pljučem in debelemu črevesju. Poleti je v prvi polovici dobro uživati riž in koruzo, kar je dobro za srce in za zdravje tankega črevesa, v drugi polovici pa proso, ki koristi želodcu in žlezi slinavki. Jeseni je zopet zdravo uživati riž, prav tako pozimi, ko je zdravju ugodno tudi uživanje ajde. Uživanje ajde pozimi ugodno deluje na mehur in ledvice.
Superžitarica kvinoja
V zadnjem času na popularnosti pridobiva kvinoja, žitarica, ki izvira iz južnoameriških Andov. Prehranski strokovnjaki so to rastlino, ki so jo za prehrano uporabljali že starodavni Inki, znova odkrili po zaslugi njenih izjemnih lastnosti. Kvinoja vsebuje veliko beljakovin, tudi čez 20 odstotkov (riž jih ima 7,5) kar je veliko več, kot jih ima katera koli druga žitarica. Poleg tega so beljakovine v kvinoji zelo kakovostne, saj imajo mnogo aminokislin lizina, metionina in cisteina. Kvinoja vsebuje tudi škrob, sladkorje, olje (pomembno linolno kislino), vlaknine, minerale in vitamine. Je lahko prebavljiva in ima odličen okus. Kvinoja v zrnih je skuhana v 15 minutah. Primerna je tudi kot prehrana za majhne otroke in dojenčke. Kvinojo lahko pripravite tako kot rižoto ali pa jo zgolj skuhate v slani vodi.
Kuhanje žitaric
Za kuhanje žitaric ne uporabljajte aluminijastih ali teflonskih posod, saj lahko pri mešanju delci posode pridejo v hrano. Najboljše za pripravo žitaric so posode iz nerjavečega jekla ter bakrene in glinene posode. Pri slednji pazite – nekatere glinene posode so barvane z neužitnimi in celo strupenimi barvami. Preverite varnost glinene posode že ob nakupu. Žitarice v zrnju pred uporabo namočite, če nimate časa, pa jih vsaj temeljito sperite z vodo. Žitarice kuhamo v vodi, čas kuhanja pa je odvisen od posamezne vrste. Vode, v kateri se kuhajo žitarice, ne solimo, dokler ne zavre. Po vretju znižamo temperaturo in napol pokrijemo posodo, v kateri kuhamo. Preden postrežemo, žitarice pustimo stati nekaj minut.
Nekaterim napovedim navkljub, zelena delovna mesta niso nujno tudi dobro plačana. Raziskava, izvedena v ZDA je odkrila, da imajo zaposleni v vetrnih in solarnih elektrarnah ter v gradbenem sektorju izjemno nizke plače, kar je povzročilo nemalo zaskrbljenosti.
Kako kvalitetno bo zeleno delovno mesto je odvisno od načina organizacije dela, pravnega okolja in vloge socialnih partnerjev in ne od zelenega delovnega mesta samega po sebi. Ovire za rast zelenih delovnih mest so predvsem financiranje, znanje in pomanjkanje zalog materialov v ključnih sektorjih obnovljive energije. Ne glede na to pa za zdaj vse kaže, da bo zaostrovanje podnebnih razmer postavilo na laž kritike zelenih delovnih mest in spodbudilo razvoj kot ga predvidevajo nekateri okoljevarstveniki.
Leta 2009 na Zelenem tednu EUA je Forum za prestrukturiranje pod okriljem Evropske komisije razpravljal o vplivu podnebnih sprememb na zaposlovanje. Zaključili so, da bodo neposredni vplivi na zaposlovanje dejstvo katere podnebne spremembe bodo najbolj vplivale na nas. Počakati bo treba tudi, da bodo vidne tudi posledice izvajanja politik podnebnih razmer na gospodarstvo. Poudarili so, da bo večji učinek na zaposlovanje industrija na tem področju imela šele, ko bodo tehnologije dozorele. Po napovedih EU naj bi bil skupni učinek zelenih delovnih mest na neto zaposlenost v gospodarstvu kot celoti manjši od pričakovanj nekaterih okoljevarstvenih organizacij, saj bo na račun novo ustvarjenih zaposlitev izgubljenih veliko obstoječih delovnih mest, največje spremembe bodo v vsebini in lokaciji novih delovnih mest, več bo dela na daljavo, spremenil se bo način prevoza na delo in transporta, več delovnih mest bo pa tudi energetsko učinkovitejših.
V kuhinji brez mlinčkov in mešalnikov skoraj ne gre, vsi pa vemo, da je nekatere teško očistiti, še posebej, če se tega lotimo na okolju prijaznejši način.
Mlinček za kavo
Mlinček za kaov je po mletju kave težko očistiti, saj se kavni prah nabere v vsako špranjo v mlinčku. Če v njem ostanejo stari ostanki kave, pa lahko nova kava, ki jo sveže zmeljemo, zaradi tega pogreni. Rešitev? Enkrat na mesec v kavnem mlinčku zmeljite skodelico surovega riža, ki bo mlinček očistil in poleg tega nekoliko naostril rezila. Še ena možnost pa je, ki je uporabna posebej, če v kavnem mlinčku meljete tudi začimbe in zdravilne rastline, da po mletju v njem zmeljete še 2 rezini belega kruha.
Enaka metoda s kruhom je uporabna tudi za aparat za mletje mesa, saj voda in pomivalni stroj ponavadi ne očistita vse maščobe in ostankov v njem.
Tudi pico lahko pripravimo na presen način. Presna pica je okusna in zdrava, seveda pa je najbolje, da jo obložimo z ekološko pridelano zelenjavo in začimbami.
2 skodelici zmletega lanenega semena
3 stebla sesekljane stebelne zelene
2 srednje velika paradižnika
1 skodelica vode
1 večja, sesekljana čebula
1 žlica soli
V mešalniku zmešamo vse sestavine, razen lanenega semena. Zmleto laneno seme ročno vmešamo v zmes iz mešalnika. Zmes razmažemo po dehidrirni plasti dehidratorja. Narežemo na želene kose. Dehidriramo, dokler ni suho. Pazimo, da ne postane hrustljavo. Na presno testo za pico se podajo sušeni paradižniki, bazilika, gobe, olive in sesekljan peteršilj. Okusen premaz za presno pico je namaz iz žlice posušene čebule, česna, dveh žlic prehranskega kvasa in žlice misa.
Nova avstralska vlada se bo po vsej verjetnosti pridružila EU in Novi Zelandiji in uvedla posebne davke na onesnaževalce okolja.
Avstralija pripravlja obširen načrt za obdavčevanje onesnaževalcev okolja. Vlada se sicer spopada z nasprotovanjem gospodarskih lobijev in opozicije, vendar kaže, da se stvari bližajo uspešnemu zaključku. Davek bo znašal 15 funtov na tono ogljikovih emisij.
Denar od davkov na ogljični odtis bodo ‘reciklirali’ za promocijo čistih tehnologij, zelene energije, ustvarjanje novih zelenih delovnih mest in trajnostni razvoj.
Za podobne davke se poleg že omenjenih zanima tudi vse več ostalih svetovnih držav, vključno s Korejo in Kitajsko. Koraki do cilja so težki, vendar se ozaveščenost ljudi veča, kar pomeni da bo tudi industrija počasi prisiljena narediti določene spremembe.
Bučni čatni je t.i. shranek iz buč ali vložene buče z dodatki, ki jih shranimo v kozarce za ozimnico. Ravno zdaj je čas shranjevanja buč, zato smo izbrskali tale recept.
Sestavine:
2,5 kg na kocke narezanih buč (meso buče mora biti rumeno)
1,5 kg grobo sesekljanih jabolk
15 dag na tanke trakce narezane ingverjeve korenine
3 – 4 na drobno narezani čiliji (po želji, jaz dam rdečo papriko)
3 žlice svežih gorčičnih semen
2 l jabolčnega kisa
1 kg rjavega sladkorja
2 žlici soli
Postopek:
Vse sestavine, razen soli in sladkorja, damo v posodo in jih dobro premešamo, zavremo in pustimo vreti 20 – 30 minut, dokler se buča ne zmehča.
Dodamo sladkor in sol, znova zavremo in zmešamo. Pustimo narahlo vreti cca. eno uro, medtem večkrat premešamo, da se zmes zgosti in večina tekočine povre!
Zmes nadevamo v sterilizirane kozarce in jih zapremo!
Za odmaševanje potrebujemo le alkoholni kis in jedilno sol – živila, ki jih imamo doma vsi. Kemična reakcija med soljo in kisom je tako močna, da odplakne in odmaši tudi umazanijo v odtokih. V zamašen odtok najprej stresite 90g jedilne soli, ter nato čeznjo zlijte 120 ml alkoholnega kisa. Najboljše rezultate boste dosegli, če boste za nekaj minut zaprli odtok, da se umazanija dodobra razgradi, nato pa ga zopet odprite insplaknite s toplo vodo.
Za oblate potrebujemo:
Ogrožene živali, ki izumirajo
Kako kvalitetno bo zeleno delovno mesto je odvisno od načina organizacije dela, pravnega okolja in vloge socialnih partnerjev in ne od zelenega delovnega mesta samega po sebi. Ovire za rast zelenih delovnih mest so predvsem financiranje, znanje in pomanjkanje zalog materialov v ključnih sektorjih obnovljive energije. Ne glede na to pa za zdaj vse kaže, da bo zaostrovanje podnebnih razmer postavilo na laž kritike zelenih delovnih mest in spodbudilo razvoj kot ga predvidevajo nekateri okoljevarstveniki.
Mlinček za kavo
Sestavine: