Jež – njegova prihodnost je v naših rokah

    Kaj hitro se nam zgodi, da bo naš evropski jež (Erinaceus europeaus) izumrl že do leta 2020. Ali bomo kar gledali, kako izginjajo naše ljubke živalce?! Raziskave in opažanja zvestih naravovarstvenikov, znanstvenikov ter ostalih pričajo o vznemirljivem podatku.

    Kot je ta podatek vznemirljiv, kot lahko pesmica prikliče solzo v oko odgovornega človeka, lahko tudi mi, drage bralke  in cenjeni bralci, skupaj pomagamo evropskemu ježku, da bo preživel, mi pa svojega življenja le ne bomo prikrajšali zaradi tega. V ta namen bomo danes spoznali našega ježka, kako je ogrožen in kako mu lahko pomagamo, hkrati pa tudi podučimo in zaposlimo naše male in malo večje malčke.

    Ježi so zelo stara skupina živali. Njihovi predniki so se namreč pojavili na zemlji ob izumrtju dinozavrov. Jež je v zadnjih 15 milijonih let le malo spremenil svojo obliko. Na Zemlji prebiva 15 vrst ježev, od tega imamo v Evropi samo 2 vrsti ježev. Na vzhodu Azije in Evrope najdemo beloprsega ježa (Erinaceus concolor), na zahodu Evrope pa rjavoprsega ježa (Erinaceus europaeus). Slovenci smo lahko ponosni, da živimo v deželi, ki meji na te dve vrsti ježa! Meja med tema dvema populacijama poteka ravno pri nas, zato lahko na Goriškem srečamo obe vrsti! Ti dve vrsti se po načinu življenja niti ne razlikujeta.

    Jež

    Evropski jež

    Splošni opis
    Ježa vsi poznamo in smo že slišali zanj. To je prikupna, lepa a bodeča zverca, ki se zlasti ob večerih prikrade na naše vrtove pogledat, če je kje kakšen okusen prigrizek. V dolžino zraste od 22 do 30 cm, tehta pa nekje od 500 do 1900 gramov. Ali vemo, da ima ježek rep? Seveda ga ima, ni ravno dolg, 2–5 cm dolžine pa le ima. Njegov hrbet je prikrit z iglicami, ki so rjavo-belo obarvane. Trebušček in glavico mu prikriva groba dlaka rumeno-rjave barve. Njegova glava je koničasta, krasijo jo majne oči, baha pa se z ogromnimi krožnimi uhlji.

    Življenjski prostor
    Ježek prebiva na obrobju gozdov, ki so bogati z grmovjem. Prebiva v parkih in vrtovih ter celo v gorah, do nadmorske višine okoli 2000 m.

    Prehranjevanje
    Ježki so vsejede živali. Po naravi prehranjevanja so zelo koristne živali in so jih veseli vsi vrtnarji, vrtičkarji in ostali ljubitelji narave. Prehranjujejo se namreč s polži, deževniki, žuželkami, mladimi mišmi, žabami. Pohrustajo celo kakšnega plazilca, vsekakor pa se radi posladkajo tudi s kakšnim jagodičevjem in sadjem.

    Razmnoževanje
    Samica ježa koti enkrat, lahko pa tudi dvakrat letno. Brejost traja 31 – 35 dni, nato samica skoti 2‒10 majcenih slepih ježkov, ki imajo mehke dlačice in bodice. Le-ti sesajo pri materi 3‒4 tedne, po dveh tednih pa spregledajo. Skozi celotno vzrejo zvesto pomaga ata jež, mladički pa so po šestih tednih že samostojni.

    Nekaj ježkovih značilnosti:

    • Največ svoje teže bo pridobil jeseni, ko se bo pripravljal na zimsko spanje.
    • Trebušček ima prekrit z dlako, hrbet pa z bodicami.
    • Razširjen je po vsej Evropi in ga uvrščamo v skupino sesalcev.
    • Uvrščamo ga tudi med nočne živali, saj je ravno tedaj najbolj aktiven, sploh po dežju, ko je hrane največ.
    • Je tudi dober arhitekt. Svoje gnezdo si zgradi v poletnem času, pred zimo pa ga dogradi in ojači, da je pripravljeno na zimsko spanje.
    • V toplih poletnih dneh ježki radi počivajo v visoki travi.
    • Veliko ježkov pozimi med zimskim spanjem zaradi izčrpanosti pogine, ker si med letom ne pridobijo dovolj zalog podkožne tolšče, saj jim primanjkuje hrane.

    Ježek

    Različne nevarnosti, ki jih ljudje predstavljamo ježem

    Rad bi opozoril na kopico nevarnosti, s katerimi lahko škodujemo ježem. Če jih bomo spoznali, bomo lahko ustrezno ravnali in s tem tudi zaščitili naše ježke.

    Vrtne kosilnice

    Še posebej v visoki travi, zlasti okoli grmovja ali žive meje je lahko skrit jež. Sploh v poletnem času, ko čez dan rad spi v visoki travi. Ravno takrat obstaja velika nevarnost, da ga poškodujemo z noži kosilnic ali z nitko. V večini primerov tako ranjen jež umre, lahko pa mu zadamo tako močne poškodbe, da umre na licu mesta. Na prvi pogled ga ne bomo mogli videti, ker se predobro skrije, zato svetujem, da natančno pregledamo vse skrite kote v visoki travi, kamor bi se morebiti lahko skril jež.

    Razno zažiganje

    Še posebej prvi maj, ko radi kurimo kresove, je za naše ježke na žalost najbolj usoden čas leta. Kupi vejevja in ostalih materialov, ki zloženi na kupu čakajo, da jih bomo zažgali, jim nudijo pravo in odlično zavetje. Mnogi biologi temu pravijo hotel za ježe. Verjamem, da s kurjenjem kresov ne bi radi škodovali ježem in se niti zavedamo ne, da počnemo ravno to. Vsako leto s kresovi odnesemo ogromno življenj, ki so imela srečo, da so preživela težko zimo. Ker vem, da imamo vsi radi kresove, hkrati pa ne želimo pobiti ježkov, tudi tukaj podajam rešilni nasvet. Najbolje je, da grmado vejevja za kres sestavimo, tik preden zakurimo kres. Marsikdo bi na prvi pogled morebiti zavil z očmi. Toda poglejte, ali ni kurjenja kresov družabno doživetje, kultura in tradicija? En sam človek bo težko v petih minutah zložil kres – toda skupaj ga bomo zložili, kakšno dobro zapeli in pred vžigom kresa dobro pivce skupaj spili!? Je sedaj lažje? Seveda je! Družno smo hitro sestavili kres, predvsem pa s tem rešili življenja ježkov, ne da bi se sami odrekli zabavi.
    Potem so tukaj ostala še kurjenja in zažiganja. Sploh ko vrtnarji in vrtičkarji zažgemo kakšen kup rastlinskih odpadkov, ki niso primerni za kompostiranje. Tukaj so kupi pripravljeni za vžig manjši. Dovolj bo, če ga bomo premetali. Če se spodaj skriva ježek, ga odnesimo proč, nato pa zakurimo.

    PREBERITE TUDI:  Modra igvana rešena pred izumrtjem!

    Kompostni kup

    Kompostni kup predstavlja kopico odpadnih rastlinskih delov, pokošene trave in plevela. Le-ti na kompostu gnijejo in preperevajo. Ob reakciji gnitja pa se seveda sproščajo ogromni viri toplote, in to je kot nalašč za naše ježke. V toplem kompostnem kupu si zavetje najraje poiščejo samičke. V kompostni kup so prišle zato, da bi si uredile gnezdo za mladičke.
    Ko začnemo z vilami nakladati ali preobračati kompostni kup, je lahko že prepozno. Zato raje, preden prebodemo in ubijemo ježka, preverimo, kaj se dogaja v našem kompostnem kupu.

    Cesta in avtomobili

    Ogromno nevarnost za naše ježke predstavljajo tudi vozniki avtomobilov. Vsi vemo, da je avto hiter, ježek pa počasen in se ne more hitro umakniti s ceste. Včasih se avta ustraši in se pred njim zvije v klobčič, pa je še slabše. Tedaj je na licu mesta mrtev.
    Zato pa bodimo do naših ježkov bolj obzirni, ko vozimo, glejmo in pazimo na cesto in na ježe. Če je potrebno, se ustavimo in mu celo pomagajmo čez cesto. S tem bomo naredili sama velika in plemenita dejanja. Želim si čim več takšnih plemenitih voznikov na cesti in čim manj brezobzirnih voznikov, ki namensko pobijajo.

    Cesta in smeti ob njej

    V današnjem času obstaja veliko nesramnih in nevestnih ljudi, ki mečejo smeti skozi okna svojih avtomobilov ali pa kot izletniki kar odvržejo odpadke v naravo! Takšna početja so zelo nizkotna in neopravičljiva. S tovrstnimi dejanji ne onesnažujemo le narave ali ne jezimo le naravovarstvenikov in lastnikov zemljišč! Niti pomislimo ne , da s temi smetmi dobesedno tudi pobijamo! Tako je, s smetmi, ki jih mečemo v naravo in ob cesto skozi okna svojih avtov, tudi ubijamo. Koga lahko s takšnimi smetmi najbolj prizadenemo? Ravno naše ljubke majhne ježke. Kako pa je to mogoče? Pozabljamo, da so naši ježki že po naravi zelo, zelo radovedna bitja. So pa tudi sladokusci in se dostikrat ne morejo upreti vonjavam sadnega jogurta ali sladoleda. Potisnejo glavo v lonček, ki smo ga odvrgli v naravo, da bi polizali njegove ostanke. Hkrati pa ne morejo sneti več lončka in se zagozdijo v njem. Ježki v naravi namreč nimajo koga, ki bi jim pri tem pomagal. Tako umrejo od lakote ali izčrpanosti, ali pa postanejo lahek plen kakšnega plenilca, ki gre po naključju mimo.
    Zato bodimo veliko bolj skrbni in ne mečimo smeti ob ceste in v naravo. Če smo že do narave bolj malomarni, se vsaj spomnimo naših ježkov in vseeno raje spravimo smeti v kakšno vrečko in potem v koš. Vsem Vam, ki boste in ste tako skrbni, se iskreno zahvaljujem.

    Jež

    Strupi na vrtu, predvsem strupi za pobijnje polžel = polžemor

    Nemalo kdaj zaradi obglodane solate zaženemo paniko in preplah pred polži. Hitimo v zadruge in druge trgovine po različna sredstva proti polžem. Pri tem pa se zaradi zavajanja prodajno tržne niše škropiv sploh ne zavedamo, kaj počnemo! Postopoma zastrupljamo našo zemljo in z njo vred tudi nas same. Ubogi ježek, ki pa bo naletel na strup in pojedel zastrupljenega polža ali kak drugi insekt, bo poginil v hudih mukah. Ostanimo tudi do mati narave tako kot smo prijazni do naših bližnjih. Ni nam potrebno kupovati strupa za polže. Raje jih poberimo ročno, pri tem bomo privarčevali nekaj denarja in se še dodatno razgibali.

    PREBERITE TUDI:  Sta pes in mačka primerno darilo za otroka?

    Kako lahko pomagamo?

    Tako kot lahko zavarujemo ježke pred vsemi morebitnimi nevarnostmi, lahko ježem tudi pomagamo. Pomagamo pa jim lahko na številne in lepe načine. Nekaj jih bom za vas opisal v nadaljevanju. Najbolje in na najlepši način bomo ježkom pomagali, če bomo upoštevali zgoraj napisane nevarnost in jih preprečili ali vsaj omejili. Tudi z opozarjanjem ostalih, ki nimajo možnosti prebrati tega, smo lahko zelo uspešni.

    Če bomo na vrtu pred hišo ali na sprehodu podnevi našli ježka, obstaja velika nevarnost, da je z njim nekaj narobe. To je lahko kar koli. Lahko je sestradan ali dehidriran, bolan, celo ranjen ali zastrupljen, lahko je tudi slep, lahko ima kakšen zlom ali notranjo krvavitev. Zakaj lahko računamo na ta dejstva? Ježi so nočne živali, nikoli jih brez razloga ne vidimo podnevi. V tem primeru ga ne pustimo kar tako samega dalje, prav tako se ne igrajmo junakov! Lepo ga poberemo, ga spravimo v škatlo in ga odnesemo k veterinarju. On mu bo znal najbolje pomagati. Nikar naj vas ne bo strah storiti tega. Veterinarji so prijazni in mu bodo z veseljem pomagali in v večini primerov za pomoč ni potrebno plačati.

    Lepo in prav je od nas, da pomagamo tudi majhnim ježkom, ki so odtavali iz gnezda ali pa so izgubili mamo (lahko jo je povozil avto, se je zastrupila … ).Takšen ježek je še premajhen, da bi znal poskrbeti sam zase, zato bo brez naše pomoči poginil. Koko mu lahko pomagamo v tem primeru? Nežno ga položimo v škatlo ali pa zavijemo v brisačo in odnesemo do veterinarja. Le on mu lahko na pravi način in strokovno pomaga. Kako pa vemo, kakšen je majhen ježek, ki še ne zna čisto poskrbeti zase? Med takšne ježke uvrščamo tiste, ki jih najdemo jeseni in tehtajo manj kot 600 gramov. Če je ježek kako poškodovan, ga še posebej pazljivo zavijemo v brisačo in ga nato položimo v škatlo in odnesemo k veterinarju.

    Kako pa je s hrano in hranjenjem ježev na našem vrtu? Čisto preprosto je. Ježke lahko hranimo in veselje jih je opazovati, kako jedo in hitro pospravljajo. Vendar Vas opozarjam, bodimo odgovorni pri hranjenju ježev. Ježi nikakor ne smejo dobiti kruha in mleka!! Zakaj? Ker ne prenašajo laktoze, ki se nahaja v mleku in kruhu. Zaradi tega dobijo hudo drisko in lahko dehidrirajo ter poginejo v nekaj dneh. Brez težav jih lahko hranite z mačjimi konzervami in briketi. Obvezno pa jim morate ponuditi tudi posodico z vodo. Lahko pa v trgovinah za male živali kupite tudi posebno specializirano hrano za ježe podjetja Vitakraft, Vitakraft-Igelfuter. S pravilnim hranjenjem bomo ježkom naredili veliko uslugo, saj zaradi izginotja njihovih naravnih bivališč in hrane v naravi ne najdejo dovolj ustrezne hrane za preživetje. Iz tega razloga jih veliko pogine zaradi izčrpanosti med zimskim spanjem. Posodice s hrano lahko nastavimo v bližino grmičevja ali živih mej. Če pa z nastavljeno hrano ne želite krmiti sosedovih mačk, in prav je tako, vas vabim k temu, da izdelate in imate pravo ježevo krmilnico. Izdelate jo lahko po naslednjih skicah.

    Čisto prave ježeve zanimivosti

    Le kako je s tem ‒ včasih imamo ježa radi, včasih ne.
    To, da bi jež delal škodo in bil nezaželen, je vsekakor zgrešeni mit in zaradi enega primera, ko je res tako, posledica človeškega vtikanja v naravo. In kje in na kakšen način naredi človek največ škode v naravi? Pred leti so ježa ljudje zanesli na manjše otočke v Angliji. Ker tam jež ni imel naravnih sovražnikov, se je uspešno razmnoževal in kmalu začel ogrožati populacije obalnih ptičev. Jedel je namreč njihova jajca in mladiče. Ljudje so se sprva reševanja tovrstnega načina lotili zelo sramotno. Ježe so namreč začeli streljati s puškami. Ker pa je to z zakonom prepovedano, so se kmalu spomnili pohvale vrednega načina rešitve. Ježe so začeli loviti in so jih nepoškodovane prenesli na glavni otok, kjer so jih spustili na prostost. V tem primeru je postal jež resnično nevaren ptičem, vendar jih ni ogrožal. Človek je ogrožal te ptiče, saj je naselil ježka tja, kamor ni sodil.
    Angleži se v zgornjem primeru niso prvič spravili nad ježa. V srednjem veku so ljudje verjeli, da jež pije mleko kravam in je zato manj mleka. Angleži so takrat razpisali nagrado za vsakega ubitega ježa. Pobili so jih na tisoče, vendar problema v zvezi z mlekom niso rešili. Marsikdo še danes verjame, da se jež ali kača ponoči splazi v hlev in sesa kravam mleko. Žal je takšno prepričanje napačno in nič kaj hvalevredno.

    PREBERITE TUDI:  Kompost - kako ga pripravimo in uporabljamo?

    Jež

    Kako pa je z ježevo ozimnico – jabolki in hruškami na bodicah?

    Tudi to je mit, ki izvira iz zelo, zelo starega ljudskega izročila. Takrat je namreč rimski naravoslovec Plinij zapisal: Ježi jeseni splezajo na jablane in hruške, da jih otresejo. Nato se povaljajo po hrbtu in s tem sadeže nabodejo na svoje bodice in jih na hrbtu odnesejo v svoj brlog. To je Plinij zapisal skoraj pred 2000 leti. Danes pa vsi vemo, da je to zelo zanimiva otroška pravljica. Smešno je, da ji je deloma nasedel celo naš slavni raziskovalec Charles Darwin. Res je, da je jež odličen plezalec. Vendar ježi ne plezajo na drevesa, niti ne nosijo hrane v brlog. Splet naključnih dejanj seveda lahko poskrbi za kak plod ali list na njegovem hrbtu, vendar mu to naključje predstavlja samo oviro. Hrano poje, takoj ko jo najde. Med zimskim spanjem jež ne je, takrat koristi hrano z njegove podkožne tolšče in ne iz zalog v brlogu, kakor sta mislila naš Plinij in Darwin.

    Samo nočni sprehod po vrtu ali maratonska hoja?

    Večina izmed nas je že opazovala ježe na svojih vrtovih in jim tudi nastavljala hrano. Tako je šlo iz večera v večer. Vse lepo in prav, razen našega mišljenja o tem, da je to bil vedno isti jež. Lahko je kdaj celo tudi bil, vendar v večini primerov ne. Jež lahko namreč v eni noči brez težav prepešači 3–4 kilometre. Če pa bo potrebno, je jež sposoben teči s hitrostjo 20–25 kilometrov na uro. Zanimivo, kaj ne?

    Močna in bodeča obramba ni tako zanesljiva, le kako je s tem?

    Vsi vemo, da imajo ježi močne bodice in se v nevarnosti zvijejo v klobčič. To storijo tako, da bodečo kožo povlečejo čez glavo in zadnji del telesa s pomočjo krožnih mišic. Tako nastane ena sama bodeča kepica, v kateri jež počaka, da nevarnost mine. S takšnim načinom obrambe je jež zelo varen pred plenilci. Le redko imajo srečo nekatere lisice, ki na ježa urinirajo, da se razpre. Še več sreče pa imajo bolhe. Večinoma ježev je polnih bolh, saj bodice v boju proti njim nimajo nikakršnih možnosti. Bodice pa ježa ne zavarujejo pred avtomobili. Letno po vsej Evropi na cesti na tisoče ježev izgubi življenje. Na cesti lahko le mi rešimo ježa, vendar pa to ni edini razlog za upad ježev.

    Plinij, Darwin in mi, skrivnosti odkrite pa še ni …

    Ali vemo, da je jež eden najbolje poznanih malih sesalcev v Evropi? Zaradi njegovega nenavadnega videza in tisočletnega bivanja s človekom si je jež izboril ogromno mitov in legend, pojavil se je v številnih pravljicah in tudi v literaturi ga lahko najdemo. Vendar pa kljub temu ljudje o ježih še marsičesa ne vemo. Veliko stvari o njih moramo še raziskati in se naučiti. Ena izmed večjih ježevih skrivnosti je ta, da jež, ko poje hrano močnega okusa, pljuva slino po svojih bodicah. Le zakaj to počne? Bi s tem lahko odgnal kakšne parazite? Bi lahko bil to kakšne vrste parfum? Bi s tem lahko privabil svojo družico?

    Ogroženost ježa v Sloveniji, Evropi in po svetu

    Vsekakor ima jež svoje naravne sovražnike in plenilce, ki ga plenijo. Od vsega pa mu je najbolj nevaren ravno človek, ki ga ogroža na številne načine, zato je jež postal zavarovana vrsta živali in je tik pred izumrtjem. Kako ga ogroža človek, smo danes skozi članek že spoznali. Med prezimovanjem pogine največ ježev, ki so iz drugega legla in si niso uspeli nabrati dovolj podkožne tolšče zaradi pomanjkanja hrane. Marsikateri jež pa postane pozimi tudi jazbečev plen. Jazbeci imajo namreč izvrsten voh in s pomočjo voha lahko pozimi zalezejo ježa v prezimovališču. Jež je med zimskim spanjem nemočen proti plenilcem. Drugače pa mu je nevarna tudi sova uharica, ker ima le ona dovolj dolge kremplje, da lahko zgrabi ježa, ne da bi se pri tem poškodovala. A tudi jež ni kar od muh. Dobil bo namreč bitko s strupeno kačo, čeprav ni imun na kačji strup. Pred ugrizi ga varujejo ostre bodice. Ko se bo ranjena in utrujena kača nehala zaganjati vanj, bo jež izkoristil priliko in se zagnal v kačo ter ji z ostrim ugrizom v vrat zdrobil hrbtenico.

    Avtor: Domen Čurč

    Povejte svoje mnenje - kometirajte

    4 KOMENTARJI

    1. IMAM PSIČKO, KI JE ZELO HUDA NA MAČKE… KAJ NAJ NAREDIM, KER SEM NOCOJ VIDELA JEŽKA, KAKO SE SPREHAJA PRED HIŠO, SIGURNO BO HUD KRAVAL :-)

    2. Ubogi luštni ježki sluzasti polži pa naj kar pomrejo? Se sploh zavedate kaj pišete? Vrtni rjavi polž je sploh zaščitena vrsta in prosim, če se pred pisanjem članka vsaj toliko pozanimate, da ne škodujete drugim živalskim vrstam, če tudi niso tako luštni, kot ježi pa so vseeno še kako koristni in zaščiteni z zakonom!

    3. Zanimivo, da ste glede ježkov tako zaskrbljeni, za polže pa predlagate takšno kruto smrt. Hranljiva brozga za kompost? Kar slabo mi je postalo! Ne bi mogli polžev pobrati z vrta in odnesti na bližnji travnik ali v gozd? Polži so z vidika vrtičkarja res škodljivci, ampak to še ne pomeni, da je prav, da z njimi tako kruto ravnamo…

    Comments are closed.