Strastno kajenje v srednjih letih več kot podvoji tveganje za pojav Alzheimerjeve bolezni in drugih vrst demence pozneje v življenju. Takšna je ugotovitev raziskave skupine švedskih in finskih strokovnjakov, v kateri so v povprečju 23 let sledili zdravju več preiskovancev. Ob upoštevanju drugih pomembnih dejavnikov demence, kot so starost, stopnja izobrazbe, sladkorna bolezen, rasna pripadnost in srčna bolezen, je raziskava opozorila na pomembno vzročno povezavo med strastnim kajenjem in boleznijo, ki prizadene spominske in intelektualne sposobnosti.
V primerjavi z nekadilci so osebe, ki so pokadile več kot dve škatlici cigaret na dan, imele za 114 odstotkov večje tveganje, da jih doleti demenca. Pri tistih, ki so na dan pokadili eno do dve škatlici cigaret, je bilo tveganje večje za 44 odstotkov. Pol do ena škatlica pokajenih cigaret pa je bila povezana s 37 odstotkov večjim tveganjem. Vpliv kajenja na demenco med drugim pripisujejo zoženju možganskih krvnih žil, ki je značilen dejavnik tveganja za kap, pa tudi oksidativnemu stresu in vnetju. Zanimivo je, da pri bivših kadilcih povečanega tveganja niso opazili. Spol, rasna in etnična pripadnost na vzročno povezavo med kajenjem in demenco niso vplivali.
Kajenje podvoji tveganje za demenco
Tudi domače živali izumirajo
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je pozvala države k večjim prizadevanjem za ohranjanje in izboljšanje genske raznolikosti pasem v živinoreji. Leta 2007 je 191 držav na prvi FAO mednarodni tehnični konferenci o živalskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo v Interlaknu v Švici sprejelo globalni načrt ukrepov, ki izhajajo iz Svetovnega poročila o stanju živalskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo.
Po trenutnih podatkih se tri leta po sprejetju tega dokumenta na mesec izgubi po ena živalska pasma, 20 odstotkov vseh pasem je na robu izumrtja, med njimi nekatere vrste kokoši, nojev in oslov. Le deset držav od 191 je v tem času že oblikovalo nacionalne strategije za ohranjanje živalskih genskih virov in jih tudi izvajajo, 28 držav pa te strategije še vpeljuje. Izgubljanje biotske raznovrstnosti pri posameznih vrstah domačih živali in erozija genskih virov ne ogrožata le prehranske varnosti potrošnikov, ampak tudi trajnostni razvoj ter preživetje podeželskega prebivalstva. Ohranjena raznolikost živalskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo lahko omogoči kmetovalcem, da bodo kos izzivom zaradi spremenjenih pogojev kmetovanja ter sprememb okolja,vključno s podnebnimi, poudarja FAO.
Prva uspešna umetna oploditev slonice
V dunajskem živalskem vrtu Schönbrunn je uspela oploditev afriške slonice Tonge s semenom samca, ki živi na prostem v Južni Afriki. Gre za prvo uspešno umetno oploditev slona z zamrznjeno spermo na svetu. Zarodek je trenutno star devet mesecev, vendar bo na skotitev mladička treba počakati še kar nekaj časa, saj so slonice običajno breje kar 22 mesecev.
Da so veterinarji lahko pridobili spermo samca, ki živi v južnoafriškem rezervatu Phinda Private Game Reserve, so ga morali najprej uspavati in mu z električnim spodbujanjem odvzeli seme. Novembra lani so na ta način uspešno oplodili 26-letno slonico Tongo iz dunajskega živalskega vrta. Devet mesecev star zarodek je sedaj velik približno 20 centimetrov, spola pa mu še ne morejo določiti.
Z uporabo zamrznjenega semena se živalski vrtovi izognejo tako logističnim težavam kot tudi visokim stroškom, saj se lahko zamrznjeno seme dlje časa hrani in uporabi ob najbolj primernem času. Prav tako se uporabi nov genetski material živali iz divjine, saj je razmnoževanje slonov v živalskih vrtovih zaradi majhnega števila plodnih samcev omejeno, s tem pa je zmanjšana tudi genetska raznovrstnost. »Ker je preživetje slonov v njihovem naravnem okolju ogroženo, si živalski vrtovi po celem svetu prizadevajo za njihovo ohranitev. Umetna oploditev z zamrznjenim semenom samca iz divjine je priložnost, da obogatimo genetsko raznovrstnost slonov v živalskih vrtovih in s tem zaščitimo vrsto,« meni direktorica živalskega vrta Schönbrunn, Dagmar Schratter.
V »Operaciji zamrznjeni Dumbo«, kot so postopek oploditve šaljivo poimenovali, so poleg dunajskega sodelovali še živalski vrtovi iz Berlina, Beauvala in Pittsburgha. Umetna oploditev slonov s svežim semenom sicer poteka že vse od leta 1998 in je bila prvič uspešna leto kasneje prav tako na Dunaju. V teh 15 letih se je skotilo skupno 40 mladičev afriških in azijskih slonov. Doslej sta bila znana samo dva primera oploditve z zamrznjenim semenom, ki pa nista bila uspešna. Znanstveniki so prepričani, da bo ta revolucionarna metoda pripomogla k ohranjanju različnih ogroženih živalskih vrst.
Foto: Daniel Zupanc, arhiv ZOO Dunaj
Rozine so dovoljene
Izdelki za prehrano otrok in malčkov pogosto vsebujejo veliko sladkorjev in ogljikovih hidratov, ki slabo vplivajo na zdravje njihovih zob. V ustni votlini vladajo idealne razmere za razmnoževanje bakterij v zobnih oblogah, ki naravnost ljubijo sladkor. Spreminjajo ga v kislino, ki razžira zobno sklenino.
Raziskovalci s čikaške univerze so preverjali, kako varna za otroške zobe so štiri različna živila, vključno z jutranjimi žiti. Primerjali so rozine, kosmiče z otrobi, priljubljene sladkane kosmiče z rozinami ter mešanico otrobov in rozin brez dodanega sladkorja. V kontrolni skupini so bila živila s saharozo in sorbitolom, sladkornim nadomestkom. Otroci so prežvečili in pogoltnili testna živila v dveh minutah. Kislino iz zobnih oblog so merili večkrat. Nastajanje kisline v zobnih oblogah se je pojavilo v 30 minutah po zaužitju vseh živil, razen sorbitola. Največ kisline je nastalo v 10 do 15 minutah.
Kljub temu, da veljajo rozine za zelo sladke, so zobem škodile manj, če so jih otroci zaužili skupaj z žiti brez dodanega sladkorja, saj same rozine ne vsebujejo saharoze. Izkazalo se je, da so se s površine zob odlepile prav tako hitro kot jabolka, banane in čokolada. Nasprotno pa so pa zaužitju žit z rozinami in dodanim sladkorjem v zobnih oblogah opazili večje količine škodljivih kislin. Za naravne rozine celo velja, da zavirajo razrast nekaterih bakterij v ustni votlini.
Brstični ohrovt: najmlajše zelje na našem jedilniku
Brstični ohrovt spada v družino križnic in ima nekatere podobne lastnosti kot brokoli ter zelje. Poleg cvetače je iz te družine najlažje prebavljiv. Vsebuje veliko indolov, dušikovih spojin, ki zmanjšujejo nevarnost za nastanek nekaterih vrst raka. Najboljši je delno kuhan, sicer se indoli in vitamini ter s tem tudi varovalne lastnosti izlužijo z vodo. Brstični ohrovt je ena od najmlajših vrst križnic, saj so ga vzgojili komaj pred dobrimi 100 leti v okolici Bruslja. Danes je v Evropi zelo razširjen. Njegove velike proizvajalke so Francija, Nemčija, Avstrija, Nizozemska, Belgija in Velika Britanija.
Ta dvoletna rastlina ima močno olistano steblo in zraste do metra in pol visoko. Kot zelenjavni sosedje ji ustrezajo solata, korenje in zgodnji krompir. Ne mara soseščine čebule. Priporočljivo je, da konec septembra odstranimo temeljni brst, kar omogoči rastlini, da razvije velike, lepo oblikovane brste. Brste obiramo, ko so čvrsti, zaprti, sveži in svetlo- do temnozeleno obarvani. Pred prvim zimskim mrazom lahko rastlino izkopljemo in jo obesimo v hladnem ter nekoliko temnejšem prostoru. Tako namreč ostanejo brsti sveži še nekaj tednov.
Varovalne sestavine brstičnega ohrovta
INDOLI. Brstični ohrovt vsebuje veliko indolov, zato naj bi varoval pred nekaterimi vrstami raka dojk in maternice, ki jih povezujejo z visokimi vrednostmi hormona estrogena. Indol, te dušikove spojine, spodbudijo jetra, da hormone razgradijo. Raziskave v Združenih državah Amerike potrjujejo pospeševanje presnove estrogena in njegovo hitrejše izločanje iz telesa.
FOLNA KISLINA. Kot bogat vir folne kisline ima varovalno vlogo tudi pri pljučnem raku. Nizke vrednosti folne kisline v krvi namreč po izsledkih ameriških raziskav lahko vplivajo na razvoj pljučnega raka, ker postanejo celice dovzetnejše za tvorbo tumorjev.
VITAMINI. Poleg folne kisline vsebuje še veliko drugih vitaminov skupine B (niacin-B3, B6), vitamina C in betakarotenov, ki jih telo spremeni v vitamin A.
RUDNINE. Fosfor, kalij, kalcij, železo.
VLAKNINE. Tako kot ostale križnice, tudi brstični ohrovt vsebuje veliko vlaknin.
Ljudska medicina pripisuje brstičnemu ohrovtu še vrsto lastnosti , kot so:
- skrb za duhovno svežino in zbranost
- pomoč proti utrujenosti in nezmožnosti za delo
- pospeševanje nastajanja krvi in s tem boljšo preskrbo celic s kisikom
- pospeševanje rasti celic
- skrb za krepka vezivna tkiva
- koži daje mehkobo in lasem sijaj
- odvajanje vode iz telesa
- čiščenje črevesja in odpravo zaprtosti
- krepitev imunskega sistema.
Majhni so boljši
Za pripravo okusnih jedi izbiramo le majhne, svetlozelene brstiče s stisnjenimi listi, ki ne smejo imeti rumenih madežev. Rumeni listi namreč pomenijo, da je bil brstični ohrovt predolgo skladiščen, torej je star. Stari in razprti brsti bodo oddajali neprijeten vonj po žveplu, kuhani pa bodo kot goba in grenki.
Svež brstični ohrovt lahko v hladilniku v predalu za zelenjavo hranimo največ dva dni. Lahko pa ga zamrznemo, saj se tako ohrani zelo dolgo, pri čemer se del škroba pretvori v sladkor, in je še bolj slasten. Pred kuhanjem brste splaknemo in vsakemu brstu zarežemo kocen, da se bo hitro in enakomerno skuhal. Brste moramo čim hitreje skuhati v vreli vodi in nepokriti posodi. Če je posoda pokrita, se vsebnost žveplovih plinov še poveča in se širi neprijeten vonj.
Očiščene brste lahko pripravljamo kot svežo ali kuhano solato, dodajamo enolončnicam, dušimo, pečemo, paniramo, cvremo, pripravimo kot okusno prilogo ali jih uporabljamo v okusnih narastkih.
Brsti od zdravja
Brsti brstičnega ohrovta vsebujejo med 80 do 86 odstotkov vode, 2,5 odstotka beljakovin, pol odstotka maščob, 6 do 8 odstotkov ogljikovih hidratov, 1 do 1,5 odstotka vlaknin.
V 100 g je 68 do 121 miligramov vitamina C, do 8 miligramov provitamina A, nekaj vitamina E in vitaminov skupine B, 400 miligramov kalija, 184 miligramov žvepla, 50 miligramov fosforja, 26 miligramov kalcija, 12 miligramov natrija in več kot miligram železa.
Energijska vrednost je 138 kilojoulov na 100 gramov.
Brstični ohrovt z naribanim sirom
Sestavine za 4 osebe:
- 600 g svežega brstičnega ohrovta
- 100 g naribanega parmezana ali drugega sira
- 40 g masla
- 40 ml sončničnega olja
- limona
- sol po okusu
Priprava: sveže brste očistimo, operemo in pustimo v vodi z limoninim sokom. Medtem zavremo vodo, jo osolimo in vanjo stresemo oprane brste. Kuhamo 10 do 15 minut, nato jih stresemo na ogret oval, potresemo z naribanim sirom in pokapljamo s stopljenim maslom in rahlo segretim oljem.
Brstični ohrovt s krompirjevo kašo
Sestavine za 3 osebe:
- 250 g brstičnega ohrovta
- 250 g krompirja
- 3 žlice olja
- žlica naribane čebule
- žlica gorčice
- trdo kuhano jajce
- 30 g masla ali mehke margarine
Priprava: očiščen brstični ohrovt skuhamo do mehkega in ga odcedimo. Krompir skuhamo, pretlačimo, primešamo olje, čebulo, gorčico in sesekljano jajce. Kašo nadevamo v skledo, nanjo položimo brstični ohrovt in vse skupaj prelijemo s stopljenim maslom ali margarino.
Tinkara Zorec in eko vzgoja otrok
Nekoč pevka, danes pa mamica in poslovna ženska Tinkara Zorec si prizadeva, da bi tudi sama prispevala svoj delež k bolj čistemu in zdravemu okolju.
Vse bolj se namreč trudi, da ločuje odpadke, pa čeprav priznava, da ji to vedno ne uspe najbolje. Še najbolj pridna je v službi, saj odpadke ločujejo tudi v podjetju, v katerem je zaposlena. In čeprav je njen delovni urnik zelo natrpan, ji včasih uspe, da avto zamenja za kolo. Če ne drugače, se nanj usede v prostem času, ko se s hčerko Tajo odpravita na izlet v naravo. Z veseljem nam je zaupala tudi to, da njena deklica že veliko ve o ekologiji, saj jih o tem učijo že v vrtcu, kar se ji zdi super! Sicer pa Tinkara upa, da bo v prihodnosti imela hiško v naravi, kjer bosta z njenim dragim Petrom imela svoj vrtiček z zelišči in zelenjavo. Do takrat pa jo z domačimi dobrotami zalagata kar njena mama in tašča, ki že imata svoj zeleni vrtiček.
Ajda je nezahtevno, a hranilno bogato in zdravo žito
Ajda je rastlina, ki jo priporočajo za boljši krvni obtok in boj proti raku, vsekakor pa spada tudi med najbolj hranilno bogata žita. Saj poznate tisto Mežkovo – ogenj požira, voda izpira, ajda pa znova cveti? Čeprav se ljudje pogosto pritožujejo, da njene jedi niso okusne, je včasih dobro stisniti zobe in pojesti kaj tudi za svoje zdravje, ne le za okus. Mi pa vam dodajamo še nekaj receptov iz ajde, ki vam bodo pomagali spremeniti mnenje.
Preprosto žito, ki uspeva tudi v najbolj neprijaznih razmerah, je odporno na številne težave. Uspeva v slabi zemlji, tako v suši kot v hladnem podnebju in je idealno za pridelovanje za vsakogar, ki se na to ne spozna preveč dobro, saj je vse prej kot težavna.
Ključni poudarki:
- Ajda je odporna rastlina, uspeva v slabih tleh, suši in mrazu.
- Ne vsebuje glutena, primerna za ljudi s celiakijo.
- Bogata z beljakovinami, vlakninami, antioksidanti, vitamini in minerali.
- Rutin v ajdi izboljšuje prekrvavitev, znižuje krvni tlak in holesterol.
Žito, trava, sadje?
Ajdo uvrščajo med žita, čeprav botanično spada med trave; spada med zeljnarice, lahko pa bi jo prištevali celo k sadju in je celo v sorodu z rabarbaro. Kaj pa lahko porečemo na to? Nič drugega kot to, da je navadna ajda očitno polna presenečenj. In pri njeni klasifikaciji se ta presenečenja šele začnejo. Rastlina namreč izvira iz centralne Azije in celo Sibirije, v poznem srednjem veku pa so jo prinesli še v Evropo. Ajda zraste 15–60 centimetrov v višino, njeno steblo je navadno rdečkaste barve, tako kot cvetovi, ki nihajo med rožnato rdečo in belo.
Uporabljamo predvsem njena semena, iz katerih z luščenjem naredimo ajdovo kašo, z mletjem pa ajdovo moko. Ajdovo kašo lahko uživamo v številnih oblikah, lahko kuhano ali pečeno. Ker ne spada med žita in ne vsebuje glutena, je primerna tudi za ljudi, ki trpijo za celiakijo. Ajda in jedi, narejene iz nje, dvigujejo nivo energije in njen vonj privlači celo čebele, da iz nje delajo poseben med močnega okusa in temne barve.
Ajda sicer spada med dresnovke, vendar jo pogosto dojemamo kot eno izmed žit. Poznana je že več stoletij. Po nekaterih podatki naj bi v določenih predelih Azije uspevala že najmanj 1000 let pred našim štetjem. Čeprav ajda izvira iz Azije, pa ima tudi v naši kuhinji zelo pomembno mesto.
Ajda je tradicionalno žito, ki vsebuje zelo malo maščob, obenem pa je polna različnih zdravih hranilnih snovi, ki jih naše telo potrebuje za normalno delovanje. Med drugim lahko v njej najdete tudi precej beljakovin, vlaknin in antioksidantov, seveda pa tudi vitaminov in mineralov.
Ker ajda ne vsebuje glutena, je zelo priljubljena tudi pri ljudeh s celiakijo. Možnosti uporabe ajde v prehrani so zelo raznolike. Pripravite lahko na primer ajdovo kašo in jo postrežete kot prilogo ali pa uporabite kot osnovo zdrave in nasitne solate, v sladicah pa lahko enostavno zamenjate belo moko z ajdovo in tako poskrbite, da bodo precej bolj zdrave, kot bi bile sicer.
Uživajte ajdo za zniževanje holesterola in krvnega tlaka
Z rednim uvrščanjem ajde v različnih oblikah na svoj jedilnik boste zmanjšali vnetja in znižali raven škodljivega holesterola v telesu. Po drugi strani pa lahko ajda zviša raven koristnega HDL-holesterola. Posledično bo tudi tveganje za različna srčno-žilna obolenja precej nižje. V ajdi najdemo tudi rutin, fitokemikalijo, ki velja za odličen antioksidant, še posebej koristen za srce in ožilje. Rutin izboljšuje prekrvavitev ter pomaga zniževati krvni tlak in povišan holesterol, podobno pa velja tudi za vlaknine, s katerimi je bogata ajda.
Več ajde, manj kroničnih obolenj
Med najpomembnejše antioksidante v ajdi sodijo fenolne spojine, ki preprečujejo številna kronična obolenja, med drugim tudi raka, in skrbijo za normalno delovanje možganov, jeter in prebavnega sistema. Antioksidanti v telesu zavirajo negativen vpliv škodljivih prostih radikalov in preprečujejo t. i. oksidativni stres, zato boste s pomočjo ajde precej bolj zdravi in vitalni.
Ajda dober rastlinski vir beljakovin
Iščete dobre rastlinske vire beljakovin? Ajda zagotovo sodi na ta seznam. V njej najdemo 12 pomembnih aminokislin, ki predstavljajo gradnike beljakovin. Tako je redno uživanje ajde še posebej priporočljivo za vegetarijance in vegane. Med drugim se v ajdi nahajata tudi 2 vrsti esencialnih aminokislin, torej takšnih, ki jih naše telo ne more tvoriti samo, zato je pomembno, da jih v telo vnesemo s prehrano. Omenjeni aminokislini sta lizin in arginin, ki sta sicer redki v živilih rastlinskega izvora.
Z ajdo do boljše prebave
Zaradi visoke vsebnosti vlaknin je ajda odlična izbira tudi za vse, ki imate težave s prebavo. Ajda lahko celo zaščiti prebavne organe pred rakom, infekcijami in drugimi težavami, kar je povezano z že omenjenim preprečevanjem oksidativnega stresa. Vlaknine v ajdi poskrbijo tudi za uravnavanje apetita, zato vam ne bo treba jesti zelo kaloričnih obrokov, da se boste nasitili.
Ajda za preprečevanje diabetesa
Medtem ko imajo mnogi drugi viri ogljikovih hidratov precej visok glikemični indeks, za ajdo to ne velja. Kompleksni ogljikovi hidrati, ki jih vsebuje ajda oziroma izdelki iz ajde, se v krvni obtok absorbirajo počasi, kar prepreči pretirana nihanja sladkorja v krvi. Posledično lahko uživanje ajde ublaži morebitne težave s pogosto utrujenostjo, obenem pa zmanjša tveganje za diabetes tipa 2. Slednje je povezano tudi z dejstvom, da lahko ajda zmanjša odpornost celic na inzulin.
Ajda za ožilje
Prehrana, ki je obogatena z ajdo, je v mnogih primerih zaslužna za zmanjšanje tveganja visokega holesterola in visokega krvnega pritiska. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki pogosto uživajo ajdo, v telesu skrivajo več zdravega holesterola, hitrejši krvni obtok in nižji krvni pritisk. Njeni pozitivni učinki na telo so široki in raznoliki. Ajda med drugim vsebuje tudi veliko flavonoidov, ki delujejo predvsem protivnetno in protibiotično in dvigujejo imunski sistem telesa in moč, da se bori proti napadalcem, saj delujejo tudi kot antioksidanti.
Ajda uravnava pretok krvi in preprečuje pretirano strjevanje krvi, z vsemi omenjenimi ukrepi pa drastično pripomore k zaščiti pred boleznimi srca. V eni sami skodelici ajde pa najdete kar 86 miligramov magnezija. Le-ta sprošča žile, izboljšuje krvni pretok in s tem tudi dostavo hranil v telo, hkrati pa z zniževanjem krvnega tlaka predstavlja izvrstno kombinacijo za zdravo srce in ožilje. Prehranska vrednost ajde je v primerjavi s pravimi žiti zelo velika in povprečno njeno zrnje vsebuje nekje med 11 in 15 % zelo kakovostnih ter lahko prebavljivih beljakovin.
Če primerjamo z žiti, pri katerih je biološki izkoristek beljakovin pri presnovi približno 50-odstoten, ta pri ajdi presega 90 odstotkov. V njej se skriva tudi velika količina esencialnih aminokislin in dejstvo, da so njene beljakovine veliko bolje uravnotežene in imajo večjo prehransko vrednost kot pri žitih.
Ajda proti raku
Primernejša je tudi za sladkorne bolnike, saj njene sestavine omogoča upočasnjen prehod sladkorjev škroba iz prebavil v kri. Ajda je obogatena tudi z vitamini in minerali, tako lahko v njej najdemo tiamin, riboflavin ter druge vitamine B skupine. Ajdova zrna jih, denimo, vsebujejo za 150 % več kot pšenično zrnje. Določene sestavine v zrnju varujejo telo pred škodljivimi vplivi celo sevanj, preprečujejo gangrene in ozebline ter pospešujejo prepustnost kapilar. Holin v zrnju izboljšuje delovanje jeter, z njo pa svoje telo obogatite tudi z železom, cinkom, magnezijem, fosforjem in selenom.
Priznani ruski onkolog je tistim, ki so oboleli za rakom, priporočil, da dva meseca vsakodnevno jedo ajdovo kašo in spijejo dva litra vode. S pomočjo flavonoidov namreč zelo uspešno uničuje rakave celice. Ta sestavina, ki se skriva tudi v rjavem rižu, je med drugim zaslužna tudi za zmanjševanje radikalov, ki se razvijejo v rakave celice na prsih. To velja predvsem za ženske v predmenopavznim obdobjem. Tiste, ki v tem času jedo dovolj vlaknin, zmanjšajo možnost, da razvijejo raka na prsih, za več kot polovico.
Ajda in čebele
Na ozemlju zdajšnje Slovenije pridelujejo ajdo že več kot štiri stoletja, zato so cvetoča in dišeča ajdova polja sestavni del značilne podobe slovenske krajine. Po ajdovih jedeh je Slovenija znana daleč po svetu, celo na Japonskem. Z uživanjem ajdovih jedi, pripravljenih iz domače ajde, kmete spodbujamo k sejanju te rastline, s tem pa tudi k ohranjanju podobe slovenske krajine.
Pa ne samo to. Ajda je izjemno pomembna tudi za kranjsko čebelo in slovenskega čebelarja, seveda predvsem medovite sorte te rastline. Še posebej je dragocena zato, ker cveti v obdobju, ko v naravi ni obilnih virov medičine in cvetnega prahu. Avgusta in septembra spodbuja matice k zaleganju, hkrati pa si čebele na ajdi lahko naberejo del svoje zimske zaloge hrane in s tem povečajo možnosti za uspešno prezimitev celotne čebelje družine.
S sejanjem ajde tako prispevamo k ohranjanju čebel, posredno pa tudi k ohranjanju okolja, saj bi se ob odsotnosti čebel hitro porušilo ravnovesje v naravi, pridelek domače hrane pa bi se občutno zmanjšal. Za setev ajde izberimo izvirno seme (na primer slovenske sorte Darja, Čebelica, Trdinova), primerna pa je tudi avstrijska sorta Bamby. Ajde, ki je za mletje uvožena iz Ukrajine, Rusije ali Kitajske, ne sejemo, ker je pridelek nezanesljiv, še zlasti pa ne zato, ker se sorta skriža z našimi sortami in jih tako pokvari.
Ajda – borka proti plevelom
Skromnost ajde glede potreb po hranilih je eden izmed razlogov, da je ta rastlina primerna za tiste pridelovalce, ki želijo svoje pridelke pridelati brez uporabe mineralnih gnojil in škropiv. Ajda je zelo občutljiva na sredstva za zatiranje plevelov. Ker za posevke ne uporabljamo sredstev za varstvo rastlin, velja ajda za bioživilo oz. varno živilo. Zaradi izjemno hitre rasti rastline in razvoja listov pomaga tudi zatirati semenske plevele. Ko se dovolj dobro razraste, zasenči in s tem zatira večino plevelov, zlasti semenskih, nekoliko manj uspešna pa je pri zatiranju plevelov, ki se razmnožujejo vegetativno, s koreninami.
V preteklosti so bogati kmetje in veleposestniki revnim ljudem oz. bajtarjem brezplačno odstopali strnišča za pridelovanje ajde. Ti so si tako pridelali hrano, lastniki njiv pa so imeli korist, ker so bile njive brez plevelov, ki bi se na njih razrasli po žetvi žit. Tudi na ta način prispevamo k ohranjanju našega okolja, saj vanj vnašamo manj pesticidov.
Ajdova kaša z gobami
- 20 dag ajdove kaše
- malo olja
- 1 dl sladke smetane
- 1 dl kisle smetane
- malo skute ali sira
- čebula
- 25 dag gob (lahko so šampinjoni, jurčki ali pa mešane vložene gobe)
- majaron
- peteršilj
- česen
- poper in sol
Zavrite vodo in jo posolite, nato pa v njej skuhajte ajdovo kašo (približno petnajst minut) in jo po tem, ko je kuhana, odcedite. Na olju prepražite nasekljano čebulo, da porumeni, in šele potem dodate nasekljane gobice. Ko so dodobra podušene, jih začinite s soljo, poprom, majaronom, peteršiljem in dodajte zdrobljen česen. Malce jih še popražite in zalijete s kančkom vode, ki ji dodate sladko smetano. Ta naj nekaj minut vre, potem pa primešajte še ajdovo kašo. Vse skupaj dobro mešajte in na koncu dodajte še kislo smetano in veliko žlico skute ali pa sira po okusu.
Ajdov kruh
- 500 g črne ali mešane moke
- 200 g ajdove moke
- kvas
- sol
- voda
- majhna žlička sladkorja
V ajdovo moko zlijemo vročo vodo in jo zmešamo, da postane kašasta, potem pa dodamo pšenično moko. Nazadnje vlijemo deciliter vode, v katero smo vmešali sladkor, jo segreli in na koncu dodali še kvas. Testo pošteno zgnetemo, potem pa pustimo, da dvakratno naraste. Pokrijemo ga in ga pustimo na toplem. Ko naraste, ga ponovno pregnetemo in spet pustimo vzhajati. Nazadnje ga previdno stresemo v pekač in po želji še namažemo po vrhu z razžvrkljanim jajcem. Če želite nekaj bolj eksotičnega, lahko v testo vmešate orehe ali mandlje.
Rožnato jezero
Ste že slišali za čudo v Senegalu? Severovzhodno od senegalskega Dakarja namreč leži rožnato jezero imenovano Retba (Vrtnica), ki je prav lepe, nežne rožnate barve. Preden se razjezite na okolju neprijazne taktike v njegovi okolici, pa zajemite sapo in preberite članek o jezeru, ki je pravzaprav delo narave.
Res je videti, kot bi se nekdo prav slabo pošalil, saj voda v jezeru celo spreminja barvo. A v resnici ima jezero Retba skozi vse leto rožnat pridih, poleti pa postane še bolj izrazito rožnato, občasno postane celo rdečkasto! Med najbolj sušnatimi meseci je namreč nivo slanosti še posebej visoko in v tem se skriva tudi skrivnost rožnatega jezera. Zahvala za simpatično barvo gre mikroalgi imenovani Dunaliella Salina, ki obožuje sol in se je obilno razširila po tleh jezera, ki je znano po visoki koncentraciji soli.
Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da le redki organizmi preživijo v tako zahtevnih pogojih in tako gosti koncentraciji soli. Razlog za preživetje tega enoceličarja leži v njeni sposobnosti ustvarjanja velike količine beta karotena, ki se ji pomaga obvarovati pred intenzivno svetlobo, ki se odseva od soli in daje algam njihov temno roza odtenek.
Medtem ko daje barva občutek, da jezero ni varno in je celo grozeče, je popolnoma varno za plavanje in celo pitje! To je dobra novica za domačine, ki nenehno brodijo po njem, da pridobivajo sol. Pravzaprav so te alge tako obogatene z antioksidanti, da jih pogosto tudi nabirajo in uporabljajo v kozmetiki in prehranskih dopolnilih.
Hujšanje s pomočjo homeopatije
Hujšanje je pogosta tema v pomladnih dneh in revije so polne nasvetov in receptov za izgubo kilogramov. Hitri rezultati ne pomenijo trajnega učinka in nasilne diete so tudi predmet zdravstvenih pomislekov. Omejitev alkohola, kave, sladkorjev in rdečega mesa mora postati stalnica v jedilniku ne le zaradi hujšanja, temveč tudi za dobro zdravje. Posebnost hujšanja s pomočjo homeopatije je, da se ta ne ukvarja le z zunanjimi učinki, temveč želi poiskati vzrok, zakaj telo kopiči maščobe. Hujšanje s homeopatijo je učinkovito in postopno.
Strokovna oseba s področja homeopatije poišče vzroke debelosti in morda določi konstitucijsko zdravilo. Lahko pa izbere le homeopatsko zdravilo, ki vas bo celostno podprlo pri hujšanju glede na vaše osebne lastnosti. Neenakomerna porazdelitev maščob po telesu je navadno posledica nepravilne prehrane in premalo gibanja. Obstajajo tudi drugi manj pogosti vzroki debelosti, ki pa jih obravnava medicina (na primer nepravilno delovanje ščitnice). Običajno se pri debelosti maščobe po telesu nalagajo v obliki odvečnih blazinic na trebuhu, bokih, vratu (podbradek), zadnjici in notranji strani stegen. Tovrstne maščobe lahko škodujejo našemu zdravju. Merilo za odvečno težo ne smejo biti modne revije, temveč naše dobro počutje in veselje pri gibanju.
Iščemo vzroke debelosti
Možni vzrok za nalaganje maščobe in tudi celulita pri ženskah so presnovne spremembe v telesu, ki so posledica hormonskih sprememb. Drugi vzrok je lahko leno delovanje jeter in ledvic. Šibkejše delovanje jeter in ledvic povzroči slabo izločanje strupov iz telesa, zato se ti skladiščijo.
Pogost vzrok pridobivanja telesne teže je čezmerna obremenitev telesa s kislinami. Nepravilna prehrana povzroči kopičenje kislin v telesu, kar pripomore k nalaganju maščob in nastanku celulita. Kisline, ki se kopičijo v telesu, so različnega izvora. Nekaj primerov: ocetna kislina kot proizvod uživanja sladkorjev, sečna kislina kot proizvod uživanja mesa, dušikova in žveplova kislina kot proizvod uživanja prekajenega mesa in številnih vrst sirov, taninska kislina pri uživanju kave in čaja, ogljikova kislina pri pitju gaziranih pijač ter klorovodikova kislina pri stresu in zaskrbljenosti.
- Antimonium crudum. Homeopatsko zdravilo Antimonium crudum je v pomoč pri hujšanju v primeru, ko ima oseba zelo velik tek in to pri izgubljanju teže pomeni največjo težavo. Oseba je neprestano lačna, neprestano sega po majhnih obrokih (arašidih, piškotih), ima tako povečan apetit, da se lahko hrani, dokler skoraj ne zboli (težave z želodcem), jezik je belo obložen. Takšno hrepenenje po hrani se lahko pojavi tudi pri prenehanju kajenja. Oseba naj poje tri kroglice pred vsakim obrokom hrane.
- Berberis. Breberis je homeopatsko zdravilo, ki pomaga pri drenaži (čiščenju) jeter in trebušne slinavke. S tem zdravilom se učinkovito podpre fizični aspekt izgubljanja telesne teže. Oseba zaužije pet roglic vsak dan, 14 dni.
- Anacardium orientale. Oseba se odloči, da ne bo jedla in je zaradi tega zelo agresivna. Lahko se zbuja tudi ponoči in je v polsnu – če ne je, ima težave z zbranostjo in pomnjenjem. Boljšo zbranost doseže takoj, ko nekaj poje. Ta stanja poznajo bivši kadilci in tudi študentje med intenzivnim študijem. Za pomoč lahko uživajo homeopatsko zdravilo Anacadium orientale, in sicer dve kroglici pri vsaki želji po seganju po majhnih obrokih.
Rastlinska podpora
- Alge (Fucus) so zelo učinkovite pri shujševalni dieti. Vsebujejo sluz, ki v želodcu nabreka in s tem daje občutek sitosti. Alge so bogate z oligoelementi (baker, krom, cink, selen, železo, mangan in jod) ter vitamini (C, B1, B6 in B12). S tem pokrivajo dnevne potrebe po rudninah in vitaminih v procesu hujšanja.
Jod v algah spodbuja žlezo ščitnico in s tem se poveča bazalna presnova (metabolizem) v telesu. Na ta način se povečuje tudi presnova maščob. Rastlinska vlakna v algah preprečujejo zaprtje. Alge so nizkokalorične in vsebujejo zelo malo maščob, kar je še posebno pomembno v procesu hujšanja. Telesu dajejo tonus in povečujejo izgubo telesne teže v procesu hujšanja. - Regrat (Taraxacum officinale), ki začne v izobilju rasti prav spomladi, ima diuretično delovanje. Omogoča drenažo jeter (spodbuja jetra k izločanju strupov, ki so se nakopičili v telesu). Izvleček regrata je priporočljiv pri razstrupljanju. Regrat tudi urejuje prebavo (zmanjšuje zaprtje) in deluje proti celulitu.
dr. Maruša Hribar, mag. farmacije,
predsednica sekcije za homeopatijo pri Slovenskem farmacevtskem društvu, arhiv Zdravja
Strah pred sevanjem – brez radioaktivnosti nas ne bi bilo
Radioaktivno sevanje je naravni pojav, s katerim človeštvo uspešno sobiva že od svojih najzgodnejših dni. Naša telesa so se nanj hočeš nočeš morala navaditi, saj smo vsak trenutek našega življenja dobesedno preplavljeni z različnimi oblikami radioaktivnega sevanja. Skozi nas vsak dan švigajo nešteti delci, ki so posledica radioaktivnega razpadanja elementov v tleh, ozračju in oceanih.
Radioaktivni elementi v naši hrani
Radioaktivni elementi so tudi v hrani in pijači, ki jo zaužijemo, nekaj pa jih je celo stalno prisotnih v naših telesih, saj so nepogrešljivi gradniki življenja. Radioaktivnost je torej popolnoma naraven pojav, do katerega pa je vendarle treba zavzeti previdno držo, saj je lahko izpostavljenost radioaktivnemu sevanju v večjih količinah izredno škodljiva za zdravje in se lahko konča celo s smrtjo.
Previdnost je ključnega pomena
Prav previdnost pa je, na žalost, nekaj, česar je bilo v nesreči v jedrski elektrarni v Fukušimi odločno premalo. To, na papirju sicer izredno varno elektrarno, ki je bolj ali manj brez težav prestala enega najhujših potresov v zgodovini Japonske z zastrašujočo magnitudo 8,9, je nekaj ur pozneje zadel uničujoč cunami, ki je preplavil njene pomožne generatorje, namenjene hlajenju reaktorskih sredic v nujnih primerih, in tako zapečatil njeno usodo. Sledilo je več eksplozij, zaradi katerih je prišlo do uhajanja radioaktivnih snovi v ozračje, oblasti pa so bile prisiljene evakuirati okoliško prebivalstvo v radiju več deset kilometrov.
S to katastrofo so se v javnosti spet odprla številna vprašanja o varnosti uporabe jedrske energije. Veliko ljudi meni, da bi se morali jedrski energiji v resnici popolnoma odpovedati, češ da jedrske elektrarne že same po sebi predstavljajo nevarnost za človeštvo in naravno okolje. Vendar pa je odgovor na to pereče vprašanje žal nekoliko bolj zapleten.
Jedrska energija je med najčistejšimi
Za razjasnitev nekaterih vidikov tega vprašanja smo zaprosili dr. Igorja Jenčiča, vodjo Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan, kjer se urijo bodoči operaterji Jedrske elektrarne Krško. Po njegovih besedah je naša nuklearka popolnoma varna, katastrofa takšnih razsežnosti, kot je bila Fukušima, se pri nas ne bi mogla zgoditi. Niti v primeru najhujšega potresa, ki bi bil na območju Slovenije še možen in se zgodi kvečjemu enkrat na sto let. »Jedrska elektrarna Krško je zgrajena tako, da bi varno prestala potres, ki bi na Dolenjskem in v širši okolici povzročil na tisoče mrtvih.«
Ob spraševanju o potencialnih katastrofalnih posledicah eksplozije reaktorja v Krškem, za katero pa je, pravi dr. Jenčič, izredno malo verjetno, da bi do nje kadarkoli prišlo, se mnogi sprašujejo tudi, kakšno obremenitev za okolje predstavlja elektrarna ob normalnem obratovanju. »V normalnem režimu delovanja JEK v okolje spušča nekaj plinastih radioaktivnih snovi, za katere pa obstajajo stroge omejitve, ki so preračunane tako, da bi bil njihov učinek celo za koga, ki bi živel na njenem dvorišču, približno tisočkrat manjši od učinka naravnega sevanja ozadja. Poleg tega imajo ti radioaktivni elementi, ki jih elektrarna spušča v okolje, v glavnem precej kratko razpolovno dobo, pri večini nekaj dni, najdlje pa se v okolju zadrži tritij, ki ima razpolovno dobo dvanajst let.«
To pomeni, da so predstave ljudi o nepopravljivi škodi za okolje, ki bo še tisočletja ostalo onesnaženo z jedrskimi odpadki, napačne. »Potrebno je ločiti med izpusti in naravnim iztekom življenjske dobe jedrskega goriva. Vsako leto JEK proizvede okoli dva kubična metra izrabljenega goriva, ki je zelo radioaktivno. Vendar pa je njegovo hranjenje tehnično izredno preprosto, strah javnosti pred njimi pa zgolj psihološkega izvora. Te odpadke preprosto zapremo v sode in jih shranimo v betonski bunker, kjer nimajo prav nobenega vpliva na okolje.« Čez čas bo mogoče tudi te odpadke ponovno uporabiti – v razvoju je namreč t. i. četrta generacija jedrskih reaktorjev, ki bodo lahko uporabljali to izrabljeno gorivo ter na ta način iz njega iztisnili še več energije in istočasno zmanjšali tako njihovo radioaktivnost kot dobo, ki je potrebna, da nehajo sevati.
Ob tem je na mestu tudi primerjava z drugimi energetskimi viri, ki so nam trenutno na voljo. Dr. Jenčič poudarja, da je elektrika iz jedrske elektrarne pravzaprav najčistejša med vsemi neobnovljivimi viri. »Malo ljudi pozna dejstvo, da tudi pri kurjenju premoga v termoelektrarni iz dimnika uhajajo določene radioaktivne snovi. Resda jih je malo, pa vendarle. Da ne govorimo o onesnaženju, ki ga povzroča izkopavanje premogove rude na območjih rudnikov. Tako pridemo do spoznanja, da je nastanek okoljske škode zaradi jedrske elektrarne skoraj neverjeten scenarij, pri elektrarnah na premog pa je to že kar pravilo. Vendar pa do kurjenja premoga nihče nima moralnih zadržkov, nikogar ne motijo ne uničeno okolje, ne umiranje rudarjev, ki ta premog izkopavajo iz globin zemeljske skorje.« Ob vsej škodi, ki jo okolju povzročamo z avtomobili na fosilna goriva in tonami plastičnih odpadkov, se zdi strah pred jedrsko energijo resnično nekoliko neracionalen.
Naša telesa so se navadila na radioaktivnost
Kot kaže, se jedrski energiji še ne bomo mogli tako kmalu odpovedati. Fosilnih goriv je namreč čedalje manj in v najboljšem primeru zadoščajo le še za nekaj stoletij, za obnovljive vire pa je nemogoče pričakovati, da bodo sploh kdaj pokrili vse potrebe človeštva. Tako je najbolje, da se o radioaktivnosti čim bolj izobrazimo in spoznamo njene dobre in slabe plati.
O procesih v človeškem telesu, ki so povezani z radioaktivnim sevanjem, smo se pogovarjali s prof. dr. Zvonimirjem Rudolfom, predstojnikom Katedre za onkologijo in radioterapijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Zanj je radioaktivno sevanje kovanec z dvema zelo različnima obrazoma, saj je istočasno lahko vir bolezni in pot do ozdravitve. »V medicini radioaktivno sevanje poznamo že več kot sto let, vse odkar je Wilhelm Conrad Röntgen leta 1895 odkril, da lahko z elektromagnetnim sevanjem, ki ga je poimenoval žarki X, slika strukture in organe v notranjosti telesa, npr. kosti. Naprava se je v prihodnjih desetletjih izredno uveljavila na področju diagnostike, iz nje pa se je kasneje razvila radioterapija, ki radioaktivno sevanje izkorišča za zdravljenje rakavih tkiv. Radioterapija pravzaprav izkorišča smrtonosnost radioaktivnih žarkov za uničevanje malignih tvorb v telesu. Rakave celice obsevamo z ozkim snopom teh žarkov, zato odmrejo. Učinek je enak, kot če bi te tvorbe izrezali.«
Prav v radioterapiji se jasno zrcali dvojna narava radioaktivnega sevanja. Kot pojasnjuje dr. Rudolf, bi bila obsevalna doza, ki jo med posamezno seanso usmerimo na zelo majhno območje pacientovega telesa, tako rekoč hipno smrtna, če bi jo ta prejel z vsem telesom. »Ker naše medicinske naprave to sevanje usmerjajo v zelo ozek snop žarkov, dejansko uničujejo le maligno tkivo, širših posledic pa ne puščajo. Pacient gre lahko po posegu mirno domov, brez strahu za svoje zdravje ali zdravje svojih bližnjih.«
V resnici smo z radioaktivnim sevanjem, ki izvira iz razpadanja radioaktivnih elementov v zemeljski skorji, ozračju in vesolju, dobesedno preplavljeni vsak trenutek naših življenj. In naša telesa so se na to popolnoma prilagodila. »Vsako celico v našem telesu dobesedno bombardirajo ti nevidni delci in pri tem neizogibno prihaja do poškodb. Lahko npr. neposredno poškodujejo njeno jedro ali pa njen genetski material. Še več je posredne škode, do katere pride, ko sevanje iz atomov v telesu izbija elektrone in jih spreminja v proste radikale. To so izotopi, ki so električno nabiti in se izredno agresivno vežejo na okoliške atome, pri tem lahko zmotijo normalne biološke procese v telesu,« pojasnjuje dr. Rudolf. A čeprav se vse skupaj sliši precej strašljivo, ni razloga za preplah. Narava nas je namreč opremila z izredno učinkovito zaščito. »Naš organizem premore vse polno t. i. reparatornih ali popravljalnih mehanizmov, ki sproti odpravljajo napake.
Proti prostim radikalom se tako človeško telo bori z antioksidanti, kot so vitamin C, betakaroten itd., sposobno je celo popravljati nastalo škodo na genetskem zapisu. Pri tem je popolnoma vseeno, ali se človek prehranjuje in živi zdravo ali ne, ti mehanizmi delujejo neodvisno od tega. Je pa res, da se z leti napake kopičijo in jih je čedalje težje sproti popravljati. In ko jih je enkrat preveč, nastane rak. Enak učinek imajo tudi izredno velike doze sevanja, ki presegajo sposobnost reparacije organizma.« Ker pa se s temi običajen človek nikoli ne sreča, nam kot bistven dejavnik za nastanek rakavih obolenj ostane le še starost. Prav zato smo že od samih začetkov spremljanja incidence raka v zahodnem svetu priča stalnemu porastu števila rakavih bolnikov – ker pač ljudje živimo čedalje dlje in s tem povečujemo verjetnost, da se nam bo sčasoma razvil rak. »V ZDA so celo naredili projekcijo, po kateri bi ob hipotetični življenjski dobi 120 let čisto vsak moški prej ali slej dobil raka na prostati,« pojasnjuje dr. Rudolf.
Najhuje je, če radioaktivno snov zaužijemo
Radioaktivno sevanje torej ni nujno nekaj absolutno slabega, gre pravzaprav za naravni pojav, s katerim se je človek naučil živeti tako kot z letnimi časi ali izmenjavanjem dneva in noči. Drugače pa je, če radioaktivno snov zaužijemo – takrat lahko nastanejo hude zdravstvene posledice, saj se lahko radioaktivne snovi nakopičijo v telesnih organih, od koder jih ni več mogoče odstraniti. Teoretično bi lahko radioaktivne snovi v naše telo prišle ob hujši jedrski nesreči ali eksploziji atomske bombe kje blizu nas. To se je sicer zgodilo zgolj nekajkrat v zgodovini človeštva, prvič med atomskim bombardiranjem Hirošime in Nagasakija, pa tudi pri nesreči v Černobilu pred dvajsetimi leti in nedavno v Fukušimi. Pri tem je treba poudariti, da je do »okužbe« okoliškega prebivalstva z radioaktivnimi snovmi prišlo le na izredno omejenem območju nekaj deset kilometrov okoli radioaktivnega vira. Glavno nevarnost pri tovrstnih nesrečah pomeni radioaktivni jod, saj lahko zaide v ščitnico, iz nje izrine običajni jod ter povzroči nepopravljive poškodbe zaradi sevanja. Za take primere ima naše ministrstvo za zdravje pripravljen preventivni ukrep razdeljevanja tabletk kalijevega jodida celotnemu prebivalstvu. Te tabletke lahko ob pravočasnem zaužitju radioaktivnemu jodu preprečijo, da bi se naselil v ščitnico, in tako omejijo njegove posledice.
Vendar je to izredno skrajen primer, do katerega je, kot rečeno, prišlo samo nekajkrat v zgodovini človeštva. Običajne doze naravnega sevanja in umetnega sevanja, ki smo jim izpostavljeni vsak dan, pa, kot kaže, niso problematične. Ali po besedah dr. Rudolfa: »Morda se moramo radioaktivnemu sevanju danes celo zahvaliti, da smo takšni, kot smo. Nekateri namreč menijo, da je sevanje eden od dejavnikov pri poganjanju evolucije s spodbujanjem mutacij v organizmih in posledičnim razvojem novih življenjskih oblik, katerega končni rezultat je prav človek, z vsemi svojimi odlikami in slabostmi.«
Koliko sevanja je preveč?
Graf prikazuje sevalne doze, ki jih prejmemo v vsakodnevnem življenju, ter njihove posledice.
- 20.000 mSv – Kognitivna onesposobljenost, krči, smrt v nekaj urah po obsevanju.
- 10.000 mSv – Notranje krvavitve, smrt v dveh tednih po obsevanju
- 6000 mSv – Povprečna obsevalna doza pri delavcih, ki so sanirali ruševine černobilskega reaktorja in umrli v enem mesecu po obsevanju.
- 3000 mSv – 50-odstotna možnost za preživetje.
- 700 mSv – Slabost in bruhanje v nekaj urah po obsevanju.
- 400 mSv – Najvišja sevalna doza na uro, izmerjena v Fukušimi na dan 14. marca 2011
- 350 mSv – Doza, ki so jo prejeli evakuirani prebivalci v bližnji okolici černobilskega reaktorja
- 100 mSv – Povečana verjetnost za raka.
- 10 mSv – Obsevalna doza, ki jo prejmemo ob slikanju celotnega telesa z računalniško tomografijo.
- 6,9 mSv – Obsevalna doza, ki jo prejmemo ob slikanju prsnega koša z računalniško tomografijo.
- 2,4 mSv – Letna obsevalna doza zaradi naravnega sevanja ozadja.
- 1,02 mSv – Obsevalna doza, izmerjena v Fukušimi na dan 12. marca 2011
- 0,04 mSv – Obsevalna doza pri slikanju dojk z mamografom.
- 0,01 mSv – Obsevalna doza pri rentgenskem slikanju zob.
- 0,016 µSv (ali 0,000016 mSv) – Maksimalna letna izpostavljenost prebivalstva v Brežicah zaradi normalnega obratovanja JEK.
Jure Škerl, arhiv Zdravja, Foto: Matic Bajželj, Dreamstime
