Slon – velika, a prijazna žival

    Velikega slona zagotovo vsi poznamo. Ni samo velik in močan. Slon je tudi najprijaznejša žival med nami. Živi mirno življenje v družinski skupnosti, poznamo pa tudi slone samotarje. Danes je na Zemlji zelo malo teh čudovitih orjakov. Ogrožajo jih črni lovci in zbiratelji slonovine. Vsako leto se pod prepovedanimi streli zgrudi ogromno teh velikih, mirnih, prijaznih in ljubečih orjakov samo za voljo njihovih oklov.

    Slon

    Sloni so sesalci in jih uvrščamo v red trobčarjev. V sami družini slonov pa lahko naštejemo le še tri živeče vrste, žal pa tudi tem grozi izumrtje. To so: afriški slon (Loxondonta africana) in indijski slon (Elephas maximus). Afriški slon ima velika ušesa, s katerimi se hladi, kot bi se človek hladil s pahljačo. Indijski slon pa ima zelo majhna ušesa za razliko od afriških kolegov. Od afriškega slona pa se razlikuje tudi po tem, da so okli pri samicah majhni ali pa sploh niso razviti. Konec rilca pri indijskem slonu ima le en zgornji oprijemalni izrastek. Za ostale vrste slonov predvidevamo, da so izumrle do zadnje ledene dobe, ki se naj bi končala pred 10.000 leti. Oba danes živeča slona pa imata nekaj podvrst, in sicer: afriški slon ima tri podvrste – stepski slon (Loxodonta africana oxyotis), gozdni slon ali okroglouhi slon (Loxodonta africana cyclotis) in afriški savanski slon (Loxtodonta africana africana) –, indijski slon pa ima štiri podvrste: cejlonski slon (Elephas maximus maximus), sumatranski slon (Elephas maximus sumatrana), malajski ali malezijski slon (Elephas maximus hirsutus) ter bengalski slon (Elephas maximus bengalensis).

    Nežni velikani

    Slon, ki je zelo mirna, ljubeča in razumna žival, je že od nekdaj v stiku z ljudmi. Človek ga je uporabljal za bitke, delo ter družabne igre in parade. Danes je sicer izgubil svoje delo v vojski, predvsem pa ga v azijskih državah uporabljajo za delo, prenos tovora, za igranje znamenitega slonjega pola, vidimo ga v paradah, cirkusih, kako se igra z otroki in še kaj bi lahko napisal. Včasih smo ga lahko vključili v različne skupine, kot so vojaški slon, delovni slon, tovorni slon, paradni slon in cirkuški slon. Slon in pravi gospodar se tesno navežeta drug na drugega. A sloni svojih čustev ne gojijo samo do ljudi. To je žival, ki živi v družinski skupnosti, ki jo imenujemo trop. Vodja tropa je najmočnejši samec, ki zmaga v bitki z drugim samcem. Sloni so venomer v gibanju, pri tem matere skrbno pazijo na svoje mladiče. Levi in druge plenilske mačke jih ne napadajo, saj vedo, da je to samomor. Predvsem jih zasledujejo in čakajo na priložnost, da se mladič oddalji od tropa. Če se to zgodi, je mladič izgubljen. Slonica skrbi za mladiča kar nekaj časa. Oba sta navezana drug na drugega. Tudi z ostalimi člani tropa slon goji prijazne naveze. Samice z mladiči živijo v tesni družinski skupnosti, ki jo vodi odrasla slonica, ki je v sorodu z vsemi člani tropa. Ko mlajši samci spolno dozorijo, se nekoliko odmaknejo od družine in se združijo v črede poleg tropa. Odrasli samci so bolj samotarski. V družinsko skupnost se priključijo le, ko se slonica pari. Po čustveni plati ima slon še eno veliko značilnost, ki jo deli z nami. Poleg tega, da ima slon zelo izražen socialni čut in zelo močne vezi, tudi žaluje. Svoje člane tropa, ko umro, pokopljejo. Truplo slona prekrijejo z vejevjem in listjem. Poznamo tudi slonja pokopališča. Ob pokopanem slonu ostali žalujejo, in sicer s tako, da več ur stojijo okoli trupla. Nekje enkrat letno obiščejo tudi slonja pokopališča svojih prednikov.

    PREBERITE TUDI:  Zanimivost iz živalskega kraljestva: zlate ribice lahko proizvedejo alkohol

    Slon je rastlinojedec in dnevno pospravi ogromno rastlinja. Listje in ostalo zelenje trga z rilcem in ga na to nosi v usta. Občasno podre tudi kakšno drevo. Prehranjujejo se tudi z raznimi travami in manjšimi vejami. V ujetništvu poje veliko sena, pa tudi suhega kruha. Zanimivo je, da ima slon drugi par sekalcev dosti večji od ostalih zob. Kje ga uporablja? Slon si z oklom in tem parom zob pomaga pri odstranjevanju različnih ovir in razkopavanju. Po navadi si slon izbere okel, ki ga pogosteje uporablja od drugega okla. Takšnemu oklu pravimo, da je dominanten. Dominanten okel je tudi bolj izrabljen, zaobljen in krajši. Okli afriškega slona lahko zrastejo do treh metrov v dolžino in lahko tehtajo tudi do 900 kg. Slon ima malo zob, ki jih uporablja za mletje hrane. Po navadi se prehranjujejo ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Pa tudi večer je priljubljen čas za prehranjevanje in pitje. Lahko pa jedo tudi med tekom! Takrat si slon trga večje šope listja ali trave. Ko pa postopoma izgubi tistih nekaj malo zob, ki jih ima, se ne more več prehranjevati. Zaradi tega slon počasi umira zaradi lakote. Mnogi si v tem času, ki nastopi približno v sedemdesetih letih življenja, poiščejo slonje pokopališče in tam počakajo na smrt.

    Sloni

    Sloni so družbene živali, ki se tudi sporazumevajo in kličejo med seboj. Kadar je trop slonov razkropljen med večjim rastjem, tako da se med seboj ne vidijo, se sporazumevajo z nizkim oz. globokim mrmranjem. S tem izražajo tudi svoje počutje. Takšen zvok slon razvije v globini rilca, nosu in goltanca. Ti nizki toni, podobni grgranju, pomenijo splošno varnost in odlično počutje. Ko pa kakšen slon zazna določeno nevarnost, opozori druge člane tropa tako, da nenadoma utihne. Čeprav je slon miroljubna žival, tudi med njimi prihaja do raznih sporov, ki pa jih večinsko rešujejo na prijateljski način. Pri reševanju takšnih sporov obstajajo nepisana pravila. Po rangu manjša žival se mora podrediti večji, nadrejeni živali. Le-ta pa odda jasen signal, kot je vrtinčenje prahu in zvijanje rilca. Poleg tega se sliši tudi značilno trobentanje. Enako signalizacijo slon uporabi tudi, ko želi pregnati sovražnike. Med tem lahko tudi maha in opleta s svojimi velikimi ušesi. Kadar slona napade človek (denimo lovec), slon zvija rilec, grozeče trobenta in maha z ušesi, obrnjen proti človeku. Včasih se tudi zažene nekaj metrov proti njemu. Toda če takoj ne sprejmemo opozorila in se ne umaknemo ter ga gledamo v oči, je pogubno. Slon steče za nami in nas pokonča z okli. To velja še posebej za trope z mladimi slončki.

    PREBERITE TUDI:  Krivolov zaradi slonovine narašča

    Slon se začne prvič pariti, ko je star okoli 14 do 15 let. Ko samec dvori, mora med njima s samico nastopiti privrženost ter ostale kretnje in znaki. Par se nato ljubkuje z rilci. Od oploditve do rojstva traja 22 mesecev. Slonica ima praviloma enega mladiča, ki meri 85 cm in tehta do 110 kg. Slonica slona doji dve leti, lahko tudi več. Dokler ne pride na svet naslednji mladič, star mladič ostane v družinski skupnosti. Slonica povrže na vsaka štiri leta. Lahko jo obkroža več mladičev, nekateri so stari tudi enajst let. Če je mladič napaden, ga samica zavzeto brani.

    Nekaj kratkih zanimivosti o slonih:

    • Slon ima aktivne le štiri zobe, dolge 30 cm.
    • Ti zobje lahko po obrabljenosti zrastejo do šestkrat.
    • Slonje noge so mehko oblazinjene, tako da se slon lahko premika zelo tiho.
    • Slon teče hitreje od človeka.
    • Hodi s hitrostjo do 9 km/h in na dan brez težav opravi do 80 km poti.
    • Največji slonji okel do slej je tehtal 105 kg in meril 3,1 metra.
    • Slon na dan poje 225 kg rastlinja in spije 136 litrov vode.

    Sloni obožujejo vodo

    Približen razvojni ciklus do današnjega slona

    Slon se je pred mnogimi deset tisočletji začel skozi dolgo pot evolucije razvijati iz zelo majhne živali približno tako velike kot je večji pes. Skupni prednik vseh trobčarjev pa je bil meriterij, ki je živel v zgodnji eocenski dobi. Iz meriterija sta se kasneje razvila dinoterijum in paleomastodont. Ta dva sta se pojavila v zgodnjemu miocenu. Potem je šla razvojna pot dalje tudi prek mastodonta iz dobe pliocena in mamuta ter vse do danes obstoječega slona.

    PREBERITE TUDI:  Pozor, vabe za lisice so zelo nevarne

    Kot zadnjo zanimivost omenjam tudi to, da so na slovenskem ozemlju odkopali tudi nekaj skeletov samega mastodonta. Zelo pomembni izkopi so se izvršili v Škalah pri Velenju. Šaleška dolina je namreč zelo pomembna za odkrivanje pliocenskih sesalcev. Leta 1964 so v Škalah pri Velenju med površinskimi gradbenimi deli odkrili 4 najdišča z ostanki mastodonta. 1. 8. 1964 je g Štefan Borovnik opazil prve prazgodovinske ostanke. Drugo najdišče, ki je bilo samo 20 m stran od prvega najdišča, je prav tako odkril g Štefan Borovnik. 14. 9. 1964 in 6. 10. 1964 so odkrili nove najdbe. Najprej so odkrili meter in pol dolg okel, čeljust in nekaj ostalih kosti mastodonta. Zaradi gradbenih del so bile najdbe zelo poškodovane. V istem mesecu pa so odkrili še četrto najdišče. Odkrila sta ga g. Ivan Delopst in g. Maks Dobnik. Fosilni ostanki mastodonta so ležali v dolžini 9 m in so bili močno poškodovani. 26. 10. 1964 je 4-članska ekipa iz Inštituta za geologijo pričela s sistemskim izkopavanjem. Ekipo so sestavljali takratni geologi: Janez Pohar, Vida Pohar, Majda Prestor in Katica Drobne. Za določanje koordinat posameznih najdb so uporabljali troosni koordinatni sistem. Odkopane kosti so bile razprostrte na območju 40 kvadratnih metrov, medtem ko se je sam izkop razprostiral na 90 kvadratnih metrih. Debelina plasti z ostanki mastodonta pa je bila globoka 1,50 metra. Diplomirana rudniška inženirja, g. Dušan Pipuš in g. Jože Guštin iz uprave Rudnika lignita v Velenju, pa sta takrat podprla in omogočila obsežna terenska dela pri izkopavanju mastodontov.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte