Modro jezero je majhno sladkovodno jezero v južnih alpah Nove Zelandije. Raziskava iz leta 2011, ki jo je izvedel inštitut NIWA (National Institute of Water and Atmospheric Research) je pokazala, da ima jezero zelo veliko čistost in vidnost tudi do 80 metrov globine – to se pravi, da je optično čisto skoraj tako kot destilirana voda.
Modro jezero je eno izmed redkih, kjer opazimo značilne modro-vijolične odtenke, ki se pojavijo samo v nekaterih najčistejših vodah. Voda v jezero priteče iz sosednjega ledeniškega jezera Constance, vendar je med njima ustvarjen naravni jez, ki deluje tudi kot filter vode, ki zaustavi vse manjše delce, ki so prisotni v vodi.
Kresničke so zanimive žuželke, ki jih opazimo ob večerih v poletnih mesecih in nas razveselijo s svojimi lučkami.
Kresničke med seboj komunicirajo v svojem svetlobnem jeziku, ki ga znanstveniki še ne razumejo povsem. James Lloyd in Marc Branham iz Univerze v Floridi sta se posvetila svetlobnim vzorcem nekaterih izmed 2000 vrst kresničk, ki nam polepšajo poletne noči. Oglejte si video.
Potnike helikopterja je pred kratkim na polotoku Yamal, imenovanem tudi “konec sveta” v severni Sibiriji presenetil pogled na ogromen krater premera 80 metrov. Ogromno luknjo so tudi posneli in hitro se je posnetek znašel tudi na omrežju YouTube in pritegnil mednarodno pozornost in špekulacije o njenem nastanku. Nihče ni povsem prepričan, kako globoka luknja, ali kako je nastala, čeprav so ruske oblasti že imenovale predstavnike Ruske akademije znanosti in druge strokovnjake, da raziščejo, kaj je povzročilo to veliko anomalijo.
Seveda so se med ugibanji pojavile tudi teorije o velikanskem meteoritu, ki je padel na zemljo, ena izmed teh pa pravi tudi, da so luknjo izvrtali vesoljci, ki so želeli vzeti vzorce zemeljskega jedra.
Nekateri pravijo, da glede na geološke znake, je luknja stara že vsaj dve leti, drugi menijo, da je zaradi obarvanega peska morala nastati pod ekstremno vročino.
Predstavnica Siberian Timesa Anna Kurchatova poroča, da prvi izsledki potrjujejo, da vztok za nastanek ni meteorit. Kurchatova meni, da je vzrok lahko bližina nahajališč zemeljskega plina, saj je območje še pred 10.000 leti prekrivalo morje, zato se pod površino nahajajo zaloge peska, soli in metana, ki se je ujel med ledene ploskve pod zemljo in se je zaradi vse višjih temperatur ozračja začel taliti, kar je povzročilo vse večji pritisk na površje in posledično eksplozijo.
Ni druge naravne snovi, ki bi bila bolj učinkovita pri zmanjševanju in preprečevanju vnetnih procesov v telesu od kurkume. Ameriška zdravnica, Carolyn Anderson, je objavila zanimiv in izredno preprost recept, ki ga lahko uporabljamo kot preventivo proti raku.
To je zmes treh sestavin, ki ji ni težko najti v kuhinji ali na prodajnih policah. Andresenova pravi, da so ugotovitve, ki jih navaja pri uporabi teh sestavin nastale na podlagi dva tisoč let stare tradicije iz vzhodne Indije, ki te sestavine uporabljajo že zelo dolgo in ki je bila potrjena z najnovejšimi medicinskih študijami in raziskavami. Andersonova je prepričana, da skoraj zagotovo ne bi zboleli za rakom, če bi te sestavine uživali vsak dan.
In kakšen je recept?
Zmešajte 1/4 žličke kurkume in 1/2 žličke olivnega olja. Mešanici dodamo večji ščepec sveže mletega popra. Vse tri sestavine zmešamo v skodelici. Mešanico lahko uživamo samo, ali pa z njo začinimo različne jedi, juhe in solate. Velja pa opozoriti, da če jo uporabljate pri kuhanih jedeh, teh sestavin ni priporočljivo preveč prevreti, ampak jih dodamo proti koncu kuhanja. Če mešanico uživamo samo, jo zmešamo z malo vode, da lažje steče po grlu.
Zakaj naj bi ta mešanica preprečila raka ali širjenje raka?
Dr. Andresenova je odgovor napisala na svojem blogu – skrivnost je v kurkumi, rumeni začimbi oz. rumenem začimbnem prašku prašku, ki ga poznamo pod imenom kurkuma, katerega sestavni del je tudi kari.
Kurkuma ima močne protivnetne sposobnosti. Trenutno ne poznamo nobene naravne snovi, ki bi bila bolj močna in učinkovita pri zmanjšanju vnetja v telesu od kurkume, njeni učinki pa so znani že dolgo časa.
Ena izmed novih študij je pokazala, da kurkuma preprečuje mnoge vrste raka, kot so rak debelega črevesa, raka prostate in raka na možganih. Kurkuma pa ima le eno pomanjkljivost – težko se razgradi v prebavnem traktu, zato je idealna kombinacija za zdravljenje in preprečevanje raka mešanica v kombinaciji popra in ingverja. Poper po raziskavah povečuje učinkovitost kurkume za kar 200 odstotkov.
Andersonova še poudarja, da je za uspešno preprečevanje in zdravljenje raka potrebno popolno uničenje rakavih celic, zato je treba to mešanico uporabljati vsak dan, lahko tudi večkrat na dan. “Uporabljajte jo čim bolj pogosto pa svoji presoji in kakor vam prija” pravi Andersonova in dodaja, da uživanje nima neželenih stranskih učinkov.
Aloe vera je skromna puščavska rastlina, ki najbolje uspeva v suhih, puščavskih in subtropskih področjih. V botaničnem pogledu jo uvrščamo v družino lilijevk. Zanimivo je, da obožuje visoke temperature, mraz pa zelo slabo prenaša, škodijo ji namreč že temperature okrog 5 °C. Če imamo rastlino doma, mora zato obvezno prezimiti v rastlinjaku ali drugje na toplem.
Po nekaterih podatkih naj bi divje rastoča aloe vera, ki jo sicer najdemo v Sredozemlju, v Aziji ter v Srednji in Južni Ameriki, najverjetneje izvirala iz Afrike. Podatki pravijo, da na svetu obstaja kar 324 različnih vrst aloe vere, le redke med njimi pa imajo zares močno izražene zdravilne učinke. Kot smo že omenili, aloe vera uspeva predvsem v puščavskih predelih. V svojih mesnatih listih shranjuje velike količine vode in prav zato lahko preživi vsa sušna obdobja. Zaradi usnjate ovojnice voda ne izhlapeva iz rastline, zato je mesnati del dobro zaščiten pred izsušitvijo. Na robovih rastline so drobe bodice, ki jo varujejo pred rastlinojedimi živalmi.
Aloe vero so zaradi njenih številnih zdravilnih učinkov v različnih kultur uporabljali že v pradavnini. Že pri starih Egipčanih in Majih je imela pomembno mesto v njihovem zdravilstvu. Včasih so v zdravilne in kozmetične namene uporabljali le divje rastočo aloe vero, v 20. stoletju pa so se potrebe po tej rastlini tako povečale, da so ljudje začeli saditi prave plantaže. Nasade aloe vere danes najdemo v Srednji in Južni Ameriki, Severni Afriki, Sredozemlju, na Kanarskih otokih, v Južni Afriki, na Šrilanki, na jugu Kitajske in v Avstraliji.
Gel iz aloe vere je zelo dragocen, njegova slaba lastnost pa je ta, da zelo hitro oksidira. Ko so začeli masovno pridelovati aloe vero, je bila prav hitra pokvarljivost velika težava. Šele leta 1953 je Bill Coates uspel konzervirati ta dragoceni gel. Od takrat je mogoče gel dalj časa skladiščiti, ne da bi ta izgubil svoje zdravilne lastnosti. Aloe vera je namreč izjemno hranilno bogata rastlina, saj naj bi vsebovala več kot 160 dragocenih snovi, med katerimi so številni vitamini, minerali in encimi. V ovojnici rastline se nahajajo popolnoma druge snovi kot v njeni sredici. Raziskave o učinkovitosti aloe vere so se začele že v prvi polovici 20. stoletja, raziskovalci pa so dokazali, da je učinkovita tako za zunanjo kot notranjo uporabo.
Zunanja uporaba gela iz aloe vere
Gel, ki ga pridobivajo iz listne sredice, odlično obnavlja kožo, zato ga uporabljajo za celjenje ran, pri opeklinah, zdravljenju kožnih vnetij in luskavice. Prav tako je nepogrešljiv pri glivičnih obolenjih kože, pikih žuželk in ekcemih. Odlično se obnese tudi pri zdravljenju športnih poškodb, kot so zvini, pretegnjene mišice in vnete kite.
Aloe vero priporočajo tudi pri zdravljenju aken, saj njeni izvlečki kožo dezinficirajo in ožijo pore. Gel je namreč v kozmetiki uporabljajo že tisočletja, saj njegova posebnost v tem, da ne ostane le v zgornjih plasteh kože, ampak prodre tudi globlje. Koža je po uporabi prožna, rdečica in srbečica se umirita, gel pa gladi tudi gubice. Pomembno je poudariti, da ima gel iz aloe vere koži enak pH, zato ji pomaga ohranjati naravno ravnovesje.
Notranja uporaba
Za uživanje uporabljamo sok, ki ga pridobivajo iz listne sredice. Pri nakupu bodite pozorni na to, da sok ne vsebuje aloina, ki deluje odvajalno. Sok aloe vere razstruplja naš organizem in krepi imunski sistem, saj blagodejno deluje na črevesno floro in izboljšuje prebavo. Tudi vaša presnova se bo ob rednem uživanju soka močno izboljšala.
Čas, v katerem živimo, od nas zahteva veliko moči, saj smo le tako kos vsem izzivom vsakdana. Stres, službene in družinske obveznosti, obremenitve iz okolja in nenehno hitenje nas lahko močno izčrpajo. K temu svoj delež doda še napačno prehranjevanje, s katerim ne pokrijemo potreb po vseh potrebnih hranilih. Zato je v tem primeru uživanje aloe vere zelo dobrodošlo. Sok iz nje vsebuje kombinacijo različnih snovi, ki pomagajo obnavljati naš živčni sistem, spodbujajo delovanje žlez z notranjim izločanjem, mi pa se počutimo bolje.
Po podatkih naj bi bil na aloe vero alergičen približno odstotek ljudi. Če gel iz te rastline uporabljate prvič, vam svetujemo, da ga najprej preizkusite v manjšem odmerku oziroma ga nanesete na manjšo površino kože. Strokovnjaki priporočajo, da si ga namažete na občutljivo kožo v komolčnem pregibu, nato pa opazujete, ali se na tem predelu pojavita pordelost kože ali oteklina. Prav tako velja nekaj previdnosti pri uživanju soka iz aloe vere. Če po zaužitju občutite slabost ali se pojavi driska, z uživanjem takoj prenehajte.
Za konec naj poudarimo, da aloe vera ni čudežno zdravilo. Pomembno je, da skrbimo za uravnoteženo prehrano ter splošno zdrav življenjski slog. V tem primeru je odlično dopolnilo, ki še dodatno spodbudi obrambne sposobnosti našega organizma.
Za darilo so mi prinesli domačo skuto. Na vrtu je dozorel zgodnji rdeči ribez. Cel teden sem razmišljala o tem, kakšno sladico bi lahko naredila iz teh dveh sestavin. Včeraj popoldne je ideja dozorela. Zelo drzno sem skombinirala sestavine in potem nezaupljivo strmela v pečico, saj je narastek skoraj do konca na sredini izgledal sumljivo surov. Jezna sama nase, ker se lotevam eksperimentov v zadnjem trenutku sem odšla po opravkih. Ko sem se vrnila domov, sem poskusila popolnoma ohlajen narastek in kamen se mi je odvalil od srca. Narastek je naravnost izvrsten.
Pečico ogrejemo na 180 stopinj. Z gheejem namažemo model za narastek.
Ribezove jagode operemo in jih pustimo na cedilu, da se dobro odcedijo.
Rumenjake ločimo od beljakov.
Rumenjake in 100 g sladkorja penasto umešamo. Dodamo ghee, limonino lupinico in skuto. Z lopatko nežno premešamo. Posujemo z zdrobom in še enkrat rahlo premešamo.
Beljake stepemo, da se spenijo. Dodamo jim sol in pecilni prašek iz vinskega kamna in nadaljujemo s stepanjem. Ko je sneg tako čvrst, da oblikuje čvrste valove, ko iz njega potegnemo stepalke, mu dodamo sladkor. Nadaljujemo s stepanjem, da dobimo gladek, sijoč in čvrst sneg.
Beljake z lopatko zelo nežno primešamo skutini kremi. Na koncu dodamo 250 g ribeza, ki ga vmešamo tako, da z lopatko čezenj nekajkrat dvignemo kremo. Pazimo, da ostanejo jagode ribeza cele. Če bi se razpočile, bi preveč razmočile narastek.
Maso nalijemo v namaščen pekač in posujemo s preostalim ribezom in kristalnim sladkorjem za posip.
Postavimo v pekač . Po 30 minutah temperaturo znižamo na 160 stopinj in nadaljujemo s peko še približno 20 do 30 minut. Z iglo preverimo, če je narastek pečen. Ko igla, ki jo zabodemo v narastek, ostane čista, ko jo izvlečemo, je narastek pečen.
Poznamo več vrst rastlin, katerim poljubno rečemo solatnice, skupno pa jim je predvsem to, da uživamo liste. Poleg solate, tako poznamo tudi motovilec, endivije, rukolo in seveda različne radiče.
2. Grenčice
Za radič je značilna posebna grenkoba, ki je nekaterim všeč, nekateri pa ravno zaradi tega radiča ne marajo. Grenak okus lahko pri radiču sicer omilimo ali pa celo odpravimo s posebni postopki priprave. Ker mnoge grenčina radiča moti, lahko s sekljanjem in kuhanjem le to omilimo. Vendar pa tako izgubimo kar nekaj zdravilnih lastnosti. Zato se moramo včasih odločiti, kaj bomo raje izbrali okus ali zdravje. Polurno namakanje v mlačni vodi že precej omili grenčico, pa tudi na drobno sesekljan radič-če ga pripravljamo za kuhane jedi.
Vendar pa ravno grenkoba daje radiču zdravilno vrednost. Le ta namreč zdravilno vpliva na naše prebavne organe. Spodbuja tudi delovanje jeter in vranice ter krepi apetit.
Tako velja, da če za večerjo zaužijete radič, boste zjutraj kar hrepeneli po kraljevskem zajtrku.
3. Setev
Radič lahko sejemo od pomladi pa do poznega poletja, odvisno od sorte. Vendar pa lahko prehitra setev povzroči prezgodnje cvetenje in tvorbo semen, zato priporočamo, da radič raje sejete v poletnih mesecih. Seme večine sort radičev kali od 5 do 14 dni. Če ste radič sejali v juniju, ga lahko v avgustu tudi presadite in tako razredčite. Sadike radiča, bodo tako imele dovolj prostora, da bodo lahko oblikovale lepe glavice. Radič lahko pobiramo ali žanjemo v jeseni, pa tudi pozno v zimo in pomlad. Čeprav je radič trajnica, ga pri nas gojimo kot enoletno rastlino.
Posebej zanimiva pa je setev radiča v kombinaciji z deteljo. Če premorete večjo njivo, oziroma uporabljate kolobar, lahko na parcelo, ki počiva, posejete skupaj črno deteljo in radič. Tako bo detelja imela pozitivne učinke na tla, pa še radič si boste lahko nabrali.
Pri radiču se lahko odločimo ali bomo liste večkrat zaporedoma rezali ali pa počakamo, da se oblikuje glavica. Če smo sejali neprezimne sorte radiča. Glavice porežemo pozno jeseni. Pri temperaturi med 0 in 1 oC ga lahko hranimo kar do 12 dni. Prezimne sorte radiča, pustimo na prostem. Režemo jih po potrebi. Pred snegom ga lahko zaščitimo s kopreno ali pa kar z smrekovimi vejami.
Radič in dobri sosedje
Radič se bo na gredi odlično ujel s fižolom, korenčkom, paradižnikom in sladko koruzo. Ne bo mu pa ugajala bližina pastinaka in peteršilja. V bližino posajena bazilika in šetraj ga bosta varovala pred pepelasto plesnijo in ušmi.
4. Sorte radiča
Poznamo veliko različnih sort radičev. Med seboj se razlikujejo po barvi listov, ki so lahko zeleni, rdečo, beli itd. Nekatere sorte imajo okrogle, nekatere podolgovate glavice, nekatere pa oblikujejo rozeto. Čeprav velja radič za zimsko zelenjavo, ga lahko pobiramo tudi zgodaj spomladi, seveda, če izberemo sorte, ki prezimijo. Poleg prezimnih in neprezimnih sort radičev, pa ločimo tudi take, ki so primerne ali pa niso primerne za siljenje.
Od sort radičev je zagotovo najbolj poznana Palla rossa, ki oblikuje okrogle, vinsko rdeče glavice.
V Sloveniji pa imamo tudi avtohtone sorti radiča. Prva sorta je MONIVIP, ki oblikuje velike okrogle glavice, zelene barve. Radič Monivip je prezimna sorta radiča, zato ga lahko nabiramo jeseni in spomladi. Ni primerna za siljenje. Druga sorta je ANIVIP. Tudi za sorto anivip velja, da lahko njene vinsko rdeče okrogle glavice nabiramo tako jeseni kakor tudi spomladi. Tudi sorta anivip ni primerna za siljenje.
Najbolj iskani in čedalje bolj tudi v svetu priznana pa je sorta solkanski ali goriški radič. Solkanski radič je domača – avtohtona sorta, ki naj bi najbolje uspevala ravno v okolici Solkana. Posebna mikroklima, ki ji botruje Soča, pripomore, da ima radič glavico, ki po obliki spominja na vrtnico. Solkanski radič je namenjen siljenju, zato je postopek njegove priprave dolgotrajen in poteka skoraj celo leto.
Glavnati radiči
Radič sejemo junija in julija, v brazde čim bolj na redko. Razdalja med brazdami naj bo od 30 – 35 cm. Ko rastline razvijejo 4 – 5 listov, jih redčimo tako, da ostane med njimi 15 cm prostora. Odstranjene rastline uporabimo za sadike in jih razsadimo po gredah.
Nekatere sorte oblikujejo glave že jeseni, druge pa do zime oblikujejo rozeto, v tej fazi prezimijo in spomladi, čim se otopli, oblikujejo glave.
Sorte, ki jih pobiramo jeseni: ‘Palla Rosa’, ‘Pan di Zucchero’, ‘Castelfranco’.
Sorte, ki prezimijo na prostem: Averto’, ‘Palla bianca’, ‘Bianco di Milano’, ‘Anivip’, ‘Monivip’, ‘Treviški rdeči’, ‘Tržaški solatnik’.
Radiči za rezanje
Nekatere sorte radiča gojimo zaradi nežnih svetlo zelenih listov. Rastejo zelo hitro in se dobro obraščajo, zato jih lahko večkrat režemo. Sejemo na gosto v vrstice ali počez od začetka marca do konca avgusta. Če posevek razredčimo, se razvijejo glavice. Prezimijo na prostem. Takšna so sorte ‘Tržaški solatnik’, ‘Treviški rdeči’, ‘Verona’.
Radiči za siljenje
Za namen siljenja novembra radič izkopljemo. Njegove korenina je dolga in močna, nekoliko podobna pastinaku. Skrajšamo jo na 15 cm. Vse liste 2,5 cm nad glavo korenine odrežemo. Tako obrezane rastline v ležečem položaju položimo v zabojček s peskom. Zabojček shranimo v hladnem prostoru. Tukaj bodo rastline počakale na siljenje. Silimo namreč le nekaj rastlin hkrati, toliko, koliko jih potrebujemo.
Silimo tako, da pet do šest rastlin skupaj posadimo v lonček premera 18 cm, napolnjen s kompostom. Pazimo, da ostane glava korenine nepokrita. Tako posajen radič pokrijemo z drugim loncem – luknjo zamašimo, da skoznjo ne prodira svetloba, ki bi motila postopek beljenja. Čez približno štiri tedne je radič velik 15 cm in primeren za rezanje. Po rezanju, dosujemo kompost, navlažimo in pričakujemo lahko še ene, vendar krajše poganjke.
Sorte primerne za siljenje so: ‘Verona’, ‘Treviški’, ‘Castelfranco’, ‘Solkanski’,
‘Tržaški solatnik’ je tradicionalna oziroma udomačena slovenska sorta, ki je dobro prilagojena našim rastnim razmeram. Sorte ‘Anivip’, ‘Monivip’ in ‘Solkanski’ so avtohtone slovenske sorte.
5. Siljenje radiča
Že večkrat smo omenili siljenje radiča. Siljenje je postopek, s katerim pridobimo glavice iz korenin radiča, ki jih imamo čez zimo v zasipnici. Kot prvo, je pomembno, da za siljenje izberemo pravo sorto radiča (npr: Treviški, Bianco di Milano, Verona). Radič posejemo v poletnih mesecih. V drugi polovici oktobra, ga izkopljemo skupaj s celo korenino. Vse liste odrežemo, pustimo pa srček, ki ga skupaj s korenino shranimo v hladnem in suhem prostoru. Ko pa si zaželimo radiča, korenine prenesemo v bolj vlažen, vendar ravno tako temen prostor, ki ima temperaturo med 10 in 18oC. Tam jih položimo v zasipnico, ki jo lahko naredimo tudi tako, da v zaboje nasujemo vlažno žagovino, mivko ali pesek. Iz srčka bo v nekaj tednih zrasla glavica radiča. Glavico odrežete, koreniko pa lahko zavržete.
6. Radič v kulinariki
Radič lahko pripravimo samega kot solato. Odlično se poda tudi k ostali zelenjavi. Lahko ga tudi kuhamo ali iz njega pripravimo enolončnico. Posebno okusen pa je tudi pripravljen na žaru.
Veleplodna mahovnica (Vaccinium macrocarpon) je sorodnica borovnice in se že od 16. stoletja uporablja tako v kuhinji kot v zdravilstvu. V naravi raste po barjih in močvirjih vzhodnih predelov Severne Amerike, odtod tudi njeno drugo ime – ameriška brusnica. Njeni uspehi pri preprečevanju in zdravljenju okužbe sečil so danes znanstveno potrjeni.
Veleplodna mahovnica je počasi rastoč grm s temnozelenimi listi in rožnato belimi cvetovi, ki se razcvetijo proti koncu maja. Uporabni so plodovi, majhne zelenkaste jagode, ki postanejo septembra, ko dozorijo, temno rdeče. Jagode uživamo sveže, posušene ali stisnjene v sok, uporabljajo jih tudi za izdelavo kapsul, tablet in raznih drugih pripravkov.
Vsebujejo glukozo in fruktozo, številne življenjsko pomembne rudninske snovi, nekatere organske kisline in vitamin C. Bogate so tudi z antioksidantnimi antocianidini in proantocianidini.
Lahko jo vzgojimo
Veleplodno mahovnico danes veliko gojijo in tako jo lahko vzgojimo tudi sami iz potaknjencev ali semen. Najbolje uspeva v vlažnih kislih tleh. Čeprav rastlina lahko preživi tudi zelo hud mraz, zmrzal uniči vse brstiče. Plodovi, ki so veliki do dva centimetra, dozorijo popolnoma le, če imajo veliko toplote in sonca.
V Sloveniji lahko kupimo veleplodno mahovnico kot posušene jagode ali v obliki soka, čaja, kapsul, tablet, praška in tinkture. Najboljše učinke dosežemo, če izberemo proizvode iz veleplodne mahovnice v obliki nerazredčenega soka, ki vsebuje višjo vsebnost zdravilnih učinkovin.
Sladkan sok je manj priporočljiv. Nekateri industrijski izdelki vsebujejo večji delež vode kot soka veleplodne mahovnice, za nameček pa jim dodajajo še sladila, da prikrijejo značilen trpek okus. Visokokakovostne nerazredčene sokove veleplodne mahovnice najdemo v trgovinah z zdravo prehrano in v lekarnah. Za boljši okus jim lahko dodamo sladkor ali kakšno drugo sladilo.
Preprečuje lepljenje bakterij
V tradicionalnem zdravilstvu so jagode oziroma plodove veleplodne mahovnice pretlačili in jih uporabljali kot vroče obkladke, ki so jih polagali na rane ali tumorje, pa tudi kot zdravilo za skorbut (bolezen dlesni s krvavenjem), ki ga povzroča pomanjkanje vitamina C.
Danes rastlino priporočajo predvsem za preventivno zaščito sečil pred okužbami. Znanstveni poskusi so namreč dokazali, da proantocianidini preprečujejo širjenje bakterij, kot je Escherichia coli, v mehurju in sečilih.
Vendar še novejše študije pričajo, da utegne biti najpomembnejše delovanje veleplodne mahovnice v boju proti okužbam rezultat povsem druge lastnosti tega sadja: zavirajo namreč lepljenje bakterijeEscherichia coli in drugih škodljivih mikroorganizmov v notranji oblogi sečil. Nekateri menijo, da so za tovrstne učinke zaslužne snovi iz skupine fitokemičnih snovi, imenovanih proantocianidini; ti se denimo pojavljajo v soku veleplodne mahovnice (tudi v borovnicah, grozdju …), ne najdemo pa jih v grenivkinem, pomarančnem, gvajavinem, mangovem ali ananasovem soku.
Pomembna študija, objavljena v publikaciji Journal of the American Medical Association, je preučevala 153 starejših žensk (povprečne starosti 78 let), ki niso imele simptomov okužbe sečil. Polovica je pila po 300 mililitrov nerazredčenega soka veleplodne mahovnice na dan, druga polovica pa je dobivala placebo. Po štirih do osmih tednih so imele ženske, ki so dobivale sok veleplodne mahovnice, manjše število morebitno škodljivih bakterij v seču, zaradi česar so postale manj dovzetne za okužbe sečil.
Raziskave še tečejo
Več drugih študij je potrdilo, da vsakodnevno uživanje veleplodne mahovnice, bodisi v obliki soka ali kapsul, zmanjša število ponovitev okužb. Veleplodna mahovnica, kot kaže, tudi skrajša čas trajanja okužb sečil in olajša bolečine, pekoč občutek, srbenje in druge simptome. Moramo pa se zavedati, da je treba trdovratne okužbe sečil brez odloga zdraviti z antibiotiki, da preprečimo zaplete. Vendar sočasno s konvencionalnimi zdravili lahko varno pijemo sok veleplodne mahovnice; slednji utegne zdravljenje še pospešiti.
Znanstveniki so med raziskavami opazili, da ta rastlina zmanjšuje vonj po seču, ki je posebna nadloga zlasti za ljudi, ki trpijo zaradi nezmožnosti zadrževanja seča (inkontinence). Poleg tega je zaradi visoke vsebnosti vitamina C in drugih koristnih snovi veleplodna mahovnica naravno vitaminsko prehransko dopolnilo.
Raziskave so pokazale, da utegne veleplodna mahovnica učinkovati na znižanje ravni holesterola v krvi. Študija, opravljena v Združenih državah Amerike, je pred kratkim pokazala, da s pitjem treh kozarcev soka veleplodne mahovnice na dan precej zvišamo koristni HDL holesterol in povečamo količino antioksidantov v krvi. Veleplodna mahovnica tako zmanjšuje tveganje za pojav srčnih bolezni. Njen sok je uporaben tudi za preprečevanje bakterijskih oblog na zobeh, ki povzročajo gnitje.
Koliko in kdaj
Kot dopolnilo pri zdravljenju okužb sečil jemljemo približno 800 miligramov izvlečka veleplodne mahovnice na dan. Namesto tega lahko spijemo 500 mililitrov nerazredčenega soka veleplodne mahovnice na dan ali zaužijemo tinkturo na njeni osnovi. Če uporabljamo tinkturo, upoštevajmo navodila za uporabo na označbi izdelka. Za preprečevanje ponovitve okužb sečil lahko odmerek prepolovimo.
Proti zobnim oblogam in gnitju zob si pripravimo napitek iz treh delov soka veleplodne mahovnice in sedmih delov vode ter popijemo pol do enega litra na dan.
Pripravke iz veleplodne mahovnice lahko jemljemo s hrano ali brez nje. Okrevanje pri vnetjih sečil lahko še pospešimo, če ob tem čez dan pijemo izdatne količine vode. Primeri medsebojnega učinkovanja veleplodne mahovnice in antibiotikov niso znani. Toda ker ta rastlina povečuje kislost seča, zagotovo zmanjša učinke kakšne druge rastline, denimo vednozelenega gornika (Arctostaphylos uva-ursi), ki se prav tako uporablja pri okužbi sečil. Zato ju ne smemo uživati hkrati.
Kakršnikoli kratkoročni ali dolgoročni stranski učinki veleplodne mahovnice niso znani. Kaže, da je varna celo za uporabo pri nosečnicah in doječih materah. Bolniki s povečano prostato ali zaporo sečil naj se pred uporabo pripravkov iz veleplodne mahovnice posvetujejo z zdravnikom. Pripravkov na osnovi veleplodne mahovnice naj ne bi uživali tisti, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, a raziskave kažejo, da je medsebojni vpliv z warfarinom malo verjeten. Lahko pa ima uživanje pripravkov iz veleplodne mahovnice nekatere stranske učinke kot so: refluks, blago vrtoglavico in blag odvajalni učinek.
Ko govorimo o domači samooskrbi, večkrat omenjamo samo zelenjavo, morda še sadje, pozabljamo pa na domača mila, mazila, praške. Tudi te uporabljamo vsak dan in količina teh pripravkov je v vsem letu kar velika. Čeprav vse sestavine za pripravo domače kozmetike težko zagotovimo doma, lahko zelišča, ki jih dodajamo, vzgojimo doma v lončku ali na vrtu in jih tako ni potrebno kupiti.
Med pogostejšimi dodatki milom in mazilom so na primer ognjič, čili, sivka, melisa, limonska trava, meta, materina dušica, kamilica, žafranika, timijan. Zelišča, posušena ali sveža, kot dodatek milom nasujemo v maso za milo na koncu, preden jo zlijemo v pekač ali druge modelčke. Ni potrebno, da se omejujete na eno zelišče, lahko uporabite več zelišč skupaj, sama sem na primer v milo dodala ognjičeve cvetove in sivko. Postala je prav prijetno dišeča mešanica in ognjičevi cvetovi so milu dodali tudi potrebno barvo.
Limonska trava
Limonska trava je trajnica. Večinoma jo vzgajamo v lončkih, saj jo je potrebno čez zimo prestaviti v zavarovane prostore. Lahko si jo vzgojimo iz semena ali pa razmnožimo z delitvijo.
Potrebuje sočno lego in dobro prepustna tla, z veliko organske snovi. Limonsko travo lahko uporabljamo kot začimbnico, najpogosteje v azijski kuhinji in tudi za pripravo čajev. V naravi lahko zraste nekaj metrov v višino, gojena v lončkih pa seveda manj. Spodnji, odebeljeni del lista se uporablja v kuhinji, preostali del lista pa se uporablja za čaje. Potrebuje tudi veliko hranil, zato jo v dobi rasti vsak mesec pognojimo s primernim gnojilom za zelišča. Redno jo zalivamo, zemlja se ne sme popolnoma izsušiti.
Limonska trava vsebuje eterično olje limonin, ki se pogosto uporablja za izdelavo naravnih insekticidov. Rade jo imajo tudi mačke in morda boste opazili, kako grizejo njene liste. Sesekljane koščke listov lahko zamrznemo za kasnejšo uporabo, naenkrat odrežemo le nekaj listov in nato počakamo, da si rastlina opomore. Če želite liste shraniti za čaj, le-te posušimo.
Meta
Poznamo kar nekaj vrst mete, to so trajnice, ki so precej trpežne. Lahko si jih vzgojimo iz semena ali z delitvijo odraslih rastlin. Seme kali od 10 do 15 dni, pazimo le, da je zemlja v tem obdobju dovolj vlažna. Končna velikost mete je odvisna od sorte. Ustreza ji polsenčna lega in je eno redkih zelišč, ki uspeva tako v bolj senčnih predelih kakor tudi na sončnih, če jo le dovolj zalivamo. Cvetovi privabljajo čebele in metulje. Večina met odlično raste v skupinah z drugimi rastlinami. Z lahkoto imamo dovolj pridelka, tudi če jih vzgajamo v lončkih. Liste in vejice odrežemo, ko jih potrebujemo. Če pa listov ne porabljamo sproti, bomo opazili, da čez čas postajajo manjši in stebla daljša. Takrat vemo, da je potrebno meto prirezati za eno tretjino, da bo rastlina pognala nove mlade liste. Odrezane liste lahko posušimo ali zamrznemo oziromanamočimo v olju ali kisu.
Timijan
Timijan je trajnica in potrebuje zelo sončno lego. Vzgojimo si ga lahko iz semen ali iz potaknjencev, ko so dolžine 5‒8 cm. Seme za kalitev potrebuje od 15 do 21 ˚C in vlažno okolje. Lahko ga gojimo v zaprtih prostorih ali na prostem, pomembno je le, da mu pripravimo lahka in odcedna tla. Liste obiramo poleti med cvetenjem in jih lahko sušimo ali naredimo timijanov kis ali olje. Cvetovi privabljajo tudi čebele.
Za materino dušico veljajo podobni pogoji kot za timijan.
Melisa
Melisa je še ena izmed rastlin, ki jih lahko vzgajamo v lončkih na okenski polici ali zunaj na prostem. Ustrezajo ji sončne lege, zavarovane pred vetrom, mlade rastlinice pa pred soncem zaščitimo s časopisnim papirjem ali prestavimo v manj sončne lege. Uspevala nam bo skoraj v vseh tleh, le da bodo dovolj vlažna. Sejemo jo spomladi, na mlade rastlinice pa bomo kar dolgo čakali, saj seme dolgo kali. Če pa že imamo rastlino, lahko le-to poleti ali jeseni delimo ali razmnožimo s pomočjo stebelnih potaknjencev. Liste lahko obiramo kadar koli, je pa okus najboljši v začetku cvetenja. Pridelek si shranimo tako, da liste posušimo, lahko pa jih kot sveže shranimo v kisu ali olju.
Kamilica
Uspeva na odprti in sončni legi, potrebuje pa lahka in odcedna tla. Sejemo jo spomladi, lahko pa jo razmnožimo tudi iz stranskih potaknjencev. Liste trgamo kadar koli, cvetove pa nabiramo v polnem cvetenju, ko so povsem odprti, vendar še kompaktni. Sušimo cvetove in liste. Na vrtu jo je priporočljivo imeti tudi zato, ker blagodejno vpliva na ostale rastline. S poparkom kamilice poškropimo kompost, da pospešimo razgradnjo. Dodatek te rastline blagodejno vpliva na kožo. Ko jo imamo enkrat na vrtu, nam drugo leto ponovno požene iz korenin ali iz semen, ki so prejšnje leto odpadla na tla.
Vrtni ognjič
Vrtni ognjič je vsem dobro poznana cvetlica in ko jo imamo enkrat na vrtu, se tudi sama zaseje za naslednja leta, lahko pa pustimo nekaj cvetov, da dozorijo semena. Za svojo rast ognjič potrebuje sončno lego, prenese tudi nekoliko bolj vlažno zemljo, vendar ne take, kjer zastaja voda. Cvetove ognjiča nabiramo v polnem cvetenju in jih sveže ali posušene dodamo masi za mila ali naredimo ognjičevo mazilo. Posušeni cvetovi ohranijo barvo, zato so tudi kasneje uporabni za milo in druge pripravke. Iz cvetov lahko pripravljamo tudi čaje. Prav tako jih lahko shranjujemo v olju in dobimo oljni izvleček. Zdravilne učinkovine čistijo in mehčajo kože ter pospešujejo celjenje.
Čili
Res je, da čili ni zelišče, vendar ga kljub temu tu posebej omenjam, ker je čilijevo olje primerno za pripravo mazil in krem, ki pospešujejo prekrvavitev. Lahko uporabimo svež ali posušen čili. Za rast potrebuje sončno lego ter vlažna in bogata tla. V suši ga zato redno zalivamo in med rastjo zastiramo.
Pred setvijo seme čez noč namočimo. Sejemo na globino 1,5 cm. Razdalja med vrstami naj bo od 60 do 80 cm, v vrsti pa 40‒60 cm. Posamezne rastline lahko vzgojimo tudi v lončkih. Temperatura, ki jo seme potrebuje za kalitev, je nad 18 ˚C. Poznamo pa veliko sort čilija, ki se razlikujejo po barvi ploda in okusu, od blagega do zelo pekočega. Ko začne cveteti in v času razvoja plodov, je rastlina še posebno občutljiva na pomanjkanje ali viške vode.
Žafranika
Je nezahtevna enoletna rastlina. Je zelo dekorativna. Ima pokončna stebla in glavičasta socvetja. Cvetove lahko uporabljamo sveže ali posušene. Semena so tudi užitna in jih dodajamo raznim jedem (mislijem). Mlade poganjke lahko dodajamo solatam. Je tudi zdravilna rastlina, uporablja se za zdravljenje bolezni srca, zniževanje holesterola v krvi, zdravljenje rakavih obolenj, zdravljenje revmatizma, v velikih odmerkih kot odvajalo in še in še bi lahko naštevali. Cvetovi so vir rumene in rdeče barve. Z njimi bodo naša mila in mazila dobila naravno barvo.
Za rast in razvoj potrebuje dolg dan, to je 14 ur osvetlitve, ter ne prenaša senčenja drugih rastlin ali plevelov. Najbolje uspeva v globokih peščenih tleh, čeprav uspeva tudi v težjih tleh. Redno jo zalivamo, tako da so tla vlažna, ne pa mokra. Razmnožujemo jo s semeni. Sejemo na globino 2,5‒5 cm, seme hitro kali pri 15 oC.
Sivka
Vsem dobro poznana sivka je tudi najširše uporabljena od vseh naštetih. Vzgojimo si jo lahko iz semen ali kupimo sadiko. Razmnožujemo jo s pomočjo stebelnih potaknjencev in z delitvijo rastline. Za gojenje so najprimernejše sončne in odprte lege. Zemlja naj bo dobro odcedna, peščena. Cvetna stebla za uporabo režemo v polnem cvetenju, liste pa lahko trgamo kadarkoli. Shranjujemo tako, da cvetna stebla povežemo v majhne šopke ter jih obesimo ali jih razporedimo po pladnju. Za pripravo sivkinega izvlečka, ki ga uporabimo za mila, kreme, mazila, losjone, cvetove osmukamo. Posušene osmukane cvetove vložimo v steklen kozarec ter prelijemo z oljčnim oljem, pokrijemo ter pustimo na svetlem prostoru (ne na neposrednem soncu) vsaj štiri tedne. Po preteku vsaj štirih tednov vsebino precedimo, dobljen oljni izvleček nalijemo v temne stekleničke, ki jih shranimo v temnem in hladnem prostoru ali takoj uporabimo za izdelavo želenega izdelka. Tudi ognjičev in melisin izvleček dobimo po zgornjem opisanem postopku.
Holistični pristop k zeliščni medicini je še zlasti primeren za pogoste probleme ženskega reproduktivnega cikla, kot so predmenstrualni sindrom, boleča menstruacija, težave v menopavzi in tako dalje. Čustveno in duševno neravnovesje je morda še bolj značilno kot same fizične težave.
Vsekakor sodobna zahodna medicina po opravljenih serijskih pregledih vse prepogosto pride do zaključka »brez posebnosti« in se opira na večkratno predpisovanje pomirjeval, terapijo s hormoni ali celo kirurško odstranitev rodil.
Tradicionalno kitajsko zdravilstvo ženske spolne organe tesno povezuje z jetri, ki med ostalim »shranjujejo kri« in nadzirajo pretok či ali življenjske energije po telesu. Običajne znake predmenstrualnega sindroma lahko razložimo z jetrnim neravnovesjem: razdražljivost – jetra so povezana z jezo; napetost v trebuhu – mirovanje či v spodnjem delu trebuha; prebavne motnje in sladkosnednost – odvečna energija jeter »napada vranico« in povzroča pomanjkanje in šibkost.
Zdravljenje in blažitev menstrualnih bolečin
Zdravljenje se zato pogosto osredotoči na zelišča, ki spodbudijo in sprožijo energijo jeter. Tudi sodobno zahodno zeliščno zdravljenje lahko povzame večdimenzionalen holistični pristop. Na primer, hormonske regulatorje, kot je konopljika, lahko za lajšanje menstrualnih težav kombiniramo z zelišči za krepitev maternice, na primer s srčnico ali črnim kačjim korenom oziroma grozdnato svetilko (Cimicifuga racemosa).
Tudi bolezenske znake menopavze v kitajski medicini pojasnjujejo z energijo – kot »iztrošeno« ledvično energijo. V ledvicah, menijo, je uskladiščena telesna »življenjska esenca« ali džing. Zato menijo, da je telesno življenjsko silo – kombinacija kreativne in reproduktivne energije -, in sindrom menopavze mogoče razložiti s šibkostjo ledvične energije, ki prizadene tako jetrne kot srčne funkcije in povzroči simptome, kot so nočno potenje, vročični valovi, razbijanje srca, bolečina v hrbtu in razdražljivost.
Zdravljenje zato običajno temelji na ledvičnih in jetrnih krepčilih ali na zeliščih, ki umirjajo srce. Ajurvedsko zdravilstvo v spolni energiji vidi obliko kreativne in duhovne moči in jo kot takšno spoštuje. Tudi za spolne organe meni, da so povezani z nekaterimi čakrami ali telesnimi energetskimi središči, in sicer je najnižja čakra povezana z občutkom pripadnosti ali ustaljenosti. Tako imajo ginekološke težave lahko ženske, ki niso zadovoljne s svojo vlogo v življenju, in bolezen je fizični odraz tega problema. Tudi operativna odstranitev rodil lahko poruši ravnovesje najnižje čakre in mnoge ženske se potem ne morejo več zbrati, umiriti ali sprostiti. Zdijo se nemirne, nestabilne in jih je težko pozdraviti.
Predmenstrualni sindrom (PMS)
Predmenstrualni sindrom je lahko v zvezi s hormonalnim neravnovesjem ali mirovanjem energije či. Ključni simptomi predmenstrualnega sindroma so razdražljivost ali jeza, depresija in čustvene motnje, napetost v trebuhu, nabrekle in občutljive prsi, želja po določeni vrsti hrane (zlasti po slaščicah) ter zaprtje in/ali driska. Najboljša zdravilna zelišča zoper predmenstrualni sindrom so plahtica ali rosnik (Alchemilla vulgaris) – nadzemni deli, dveletni svetlin (Oenothera biennis) – semensko olje, baj šao jao oziroma korenina bele potonike (Paeonia lactiflora) ter konopljika (Vitex agnus-castus) – plodovi.
Plahtica ali rosnik ureja menstrualni ciklus z blagim hormonskim delovanjem ter krči krvne žilice in tkivo. Uporabljamo jo v obliki poparka, ki ga lahko mešamo z drugimi zelišči. Plahtico mešamo z 10‒20 kapljicami tinkture črnega kačjega korena oziroma grozdnate svetlike, pasijonke, kitajskega pelina ali kitajske angelike na odmerek ali pa v poparek dodamo belo mrtvo koprivo ali zdravilni čistec. Med nosečnostjo se plahtice izogibamo.
Dveletni svetlin vsebuje gamalinolensko kislino za tvorbo prostaglandina in zmanjšuje občutljivost prsi. Na dan vzamemo od 250- do 500-miligramsko kapsulo svetlinovega olja. Dveletni svetlin uporabljamo samostojno, lahko pa ga kombiniramo z drugimi terapijami za predmenstrualni sindrom, na primer z vitaminom B.
Baj šao jao ali korenina bele potonike drži v ravnotežju funkcije jeter in umirja jetrno energijo. Zdravi tudi kri in jin. Najbolje je, da baj šao jao jemljemo v mešanicah. Lahko vzamemo tudi izvleček iz 40 g zelišča v 500 ml vode v treh odmerkih. Baj šao jao kombiniramo tako, da pripravimo mešanico iz 10 g baj šao jaa in po 5 g vsakega od naslednjih zelišč: baj džuja (Atractylodes macrocephala), kitajske angelike, čaj huja (Bupleurum chinense), sladiča, fu linga (Poria cocos) ter 1 g ingverja. Za občutljive prsi lahko dodamo še 5 g čen pija (dobro posušene lupine Citrus reticulata). Baj šao jaa ne jemljemo, če imamo drisko in želodčne težave.
Konopljika deluje na hipofizo in s tem spodbuja in normalizira hormonske funkcije. V drugi polovici ciklusa vzamemo vsako jutro po 10 kapljic tinkture na njeni osnovi. Konopljiko uporabljamo samostojno, lahko pa jo dopolnjujemo z drugimi terapijami za predmenstrualni sindrom, na primer z dveletnim svetlinom in vitaminom B. Veliki odmerki konopljike lahko povzročijo mravljince.
Boleča menstruacija ali dismenoreja
Vzrok za bolečo menstruacijo ali dismenorejo je lahko zastajanje krvi pred začetkom krvavenja ali pa maternični krči, potem ko se krvavenje že začne. Ključni simptomi boleče menstruacije so bolečine v spodnjem delu trebuha pred nastopom menstruacije ali na njenem začetku, bolečina, ki se razširja do stegen ali nog, nabreklost trebuha, iztok pa je lahko bodisi redek ali pa vsebuje veliko strdkov. Najbolj učinkovite zdravilne rastline pri boleči menstruaciji so velikonočnica (Anemone pulsatilla) – nadzemni deli, posušena korenika kitajske angelike ali dang gui (Angelica sinensis), ženski koren ali modri kohoš (Caulophyllum thalictroides) – korenika, in ameriška brogovita (Viburnum prunifolium) – skorja korenine.
Velikonočnica je zdravilo za živce in blažilo. Dobra je za vse bolečine, vključno z menstruacijskimi. Uporabljamo jo tako, da za zdravljenje simptomov trikrat na dan vzamemo do 20 kapljic tinkture na njeni osnovi ali popijemo poparek iz pet g velikonočnice na 500 ml vode. Velikonočnico kombiniramo tako, da v poparek dodamo 10‒15 g šentjanževke. Uporabljamo samo posušeno velikonočnico.
Posušena korenika kitajske angelike oziroma tako imenovani dang gui urejuje menstrualne funkcije, zdravi kri in spodbuja jetrno či. Najbolje je, da dung gui uporabljamo v mešanicah. Izvleček pa pripravimo iz 30 g posušene korenike kitajske angelike in 500 ml vode ter vzamemo v treh odmerkih. Dung gui mešamo s pet do 10 g čaj huja (Bupleurum chinense), kitajskega pelina, baj šao jaa (korenine bele potonike Paeonia lactiflora) ali čuan šjunga (Ligusticum wallichii) v izvlečku. V kitajskih zeliščnih trgovinah so naprodaj mnoga patentirana zdravila. Med nosečnostjo dang guia ne uživamo redno ali v večjih odmerkih.
Ženski koren ali modri kohoš pomirja krče in vsebuje steroide, ki spodbujajo maternico. Dober je za bolečine zaradi zastajanja krvi. Uporabljamo poparek ali izvleček ženskega korena. Najbolje pa je ženski koren uporabljati v mešanicah. Na odmerek tega zelišča dodamo 1‒2 ml čeladnice, srčnice, rmana, neprave samorogove korenine, mu dan pija (skorje korenine Paeonia suffruticosa) ali či šao jaa (korenine rdeče potonike Paeonia lactiflora). Ženskega korena ne jemljemo v zgodnji nosečnosti.
Ameriška brogovita pomirja krče materničnih mišic. Je značilno zdravilo za bolečine pri krčih. Uporabljamo jo tako, da 20 ml tinkture na njeni osnovi vzamemo z vodo, po potrebi ponovimo do trikrat. Ameriško brogovito uporabljamo samostojno ali pa z 20‒30 kapljicami tinkture jamajškega drena na odmerek.
Močna menstruacija ali menoragija
Močna menstruacija ali menoragija je stanje, za katero se pogosto zdi, da nima patološkega vzroka, in pri tem lahko pomagajo zelišča. Močne menstruacije povečujejo možnost slabokrvnosti. Ključni simptomi močne menstruacije so huda krvavitev, veliko strdkov, podaljšano krvavenje – več kot sedem dni, in skrajšan menstrualni ciklus. Če nastopi nenadna ali nenavadna sprememba, se posvetujmo z zdravnikom.
Najboljša zelišča, ki pomagajo zoper močno menstruacijo so aj je oziroma tako imenovane moksa paličice iz posušenega pelina (Artemisia vulgaris var. indecus) – nadzemni deli, zdravilni ognjič (Calendula officinalis) – cvetni listi, navadni plešec (Capsella bursa-pastoris) – nadzemni deli, in bela mrtva kopriva (Lamium album) – vršički cvetov.
Aj je je sredstvo za zaustavljanje krvavitev in vrhunsko zelišče za ogrevanje. Koristno je, če je krvavenje podaljšano. Uporabljamo ga tako, da pripravimo poparek iz 15 g aj jeja in 500 ml vode, lahko pa vzamemo do 2,5 ml tinkture na njegovi osnovi trikrat na dan. V tinkturo ali poparek na osnovi aj jeja dodajamo navadni plešec, črnoglavko ali pa han ljan cao (Eclipta prostrata), za izvleček pa ga kombiniramo s kitajsko angeliko (dung gui). Med nosečnostjo aj jeja ne jemljemo, ne da bi se posvetovali z zdravnikom.
Zdravilni ognjič krči tkivo in krvne žilice ter ima širok spekter delovanja za urejanje menstrualnega ciklusa. Uporabljamo ga v obliki poparka ali tinkture. Za večje zaustavljanje krvavenja zdravilnemu ognjiču dodamo na odmerek po 1 ml tinkture navadnega plešca, plahtice, velikega zimzelena ali ameriške krvomočnice.
Navadni plešec krči žilice in tkivo ter deluje proti krvavitvam, zlasti urogenitalnim. Zdravi najnižjo čakro. Uporabljamo poparek ali tinkturo na njegovi osnovi. Na odmerek navadnega plešca dodamo pet kapljic hidrastisove tinkture, za poparek pa ga lahko mešamo z belo mrtvo koprivo.
Bela mrtva kopriva krči tkivo in žilice ter pomirja krče. Ureja maternične krvavitve in deluje na spolne organe. Jemljemo jo kot poparek ali v obliki tinkture. Belo mrtvo koprivo mešamo z ameriško krvomočnico ali velikim zimzelenom.
Sindrom menopavze
Sindrom menopavze je povezan s hormonalnimi spremembami, v kitajski medicini pa s šibkostjo ledvične energije či. Ključni simptomi sindroma menopavze so neredna menstruacija, vročični valovi in nočno potenje, spremenljivo razpoloženje in depresija, suha vagina (tudi oči so lahko suhe), razbijanje srca, možen povišan krvni tlak ter pozabljivost. Najboljša zdravilna zelišča, ki pomagajo pri sindromu menopavze, so neprava samorogova korenina (Chamaelirium luteum) – korenika, srčnica (Leonurus cardiaca) – nadzemni deli, kitajska dresen oziroma he šov vu (Polygonum multiflorum) – gomolj, in konopljika (Vitex agnus-castus) ‒ plodovi.
Neprava samorogova korenina spodbuja hormone jajčnikov in lahko pomaga v zgodnji menopavzi po odstranitvi rodil ter obnavlja sistem po večletni kontracepciji. Jemljemo jo tako, da vzamemo pet do 10 kapljic tinkture na njeni osnovi štirikrat do šestkrat na dan. Nepravo samorogovo korenino uporabljamo samostojno ali pa ji dodamo pet kapljic tinkture plahtice ali dva do tri ml tinkture črnega kačjega korena ali mehiškega divjega jama na odmerek.
Srčnica pomirja, krepi srce in spodbuja maternico. Pomaga pri razbijanju srca in tesnobi. Pijemo poparek ali jemljemo tinkturo na njeni osnovi. Srčnico kombiniramo z drugimi zelišči za pomiritev živcev, kot sta sivka in sporiš, ali pa z žajbljem in pelinom za zmanjšanje nočnega potenja. Srčnice ne uporabljamo med nosečnostjo.
Kitajska dresen oziroma he šov vu krepi ledvično či in zdravi kri. Koristna je za zgodnjo menopavzo. Najbolje je uporabljati mešanice v izvlečku iz 50 g zelišč v 750 ml vode ali pa krepčilno vino kitajske dresni. Za izvleček he šov vu mešamo z nu džen džijem (Ligustrum lucidum), gov či džijem (Lycium chinense), šu di huangom (kuhanim zeliščem Rehmannia glutinosa) ali cimetom. He šov vuja ne uporabljamo, če imamo drisko.
Konopljika deluje na hipofizo in s tem spodbuja in normalizira hormonalne funkcije. Lahko pomaga po operativni odstranitvi rodil. Vsako jutro vzamemo 10 kapljic tinkture na njeni osnovi v vodi ali pa jemljemo po dve 200-miligramski kapsuli konopljike v prahu. Konopljiko uporabljamo samostojno ali pa zmešamo 15 g konopljike v prahu s pet g hidrastisa v prahu in pripravimo kapsule za zdravljenje vročičnih valov in drugih simptomov. Veliki odmerki konopljike lahko povzročijo mravljince na koži.
Vaginalno vnetje
Vaginalno vnetje je pogosto povezano s splošno oslabelostjo organizma, ki omogoča razmnoževanje škodljivih kvasovk. Ključna simptoma vaginalnega vnetja sta beli tok in srbenje. Najboljši zdravilni rastlini zoper vaginalno vnetje sta ognjič (Calendula officinalis) – cvetni listi, in melalevka (Melaleuca alternifolia) – eterično olje.
Ognjič deluje protiglivično, krči žilice in zdravi tkiva. Uporabljamo poparek na njegovi osnovi za izpiranje. Lahko pa se namažemo z ognjičevo kremo ali pa kot losjon uporabimo ognjičevo olje. V poparek za izpiranje lahko dodamo 5 kapljic škrlatne rudbekije. Priporočajo pa tudi, da jemo česen.
Melalevka učinkovito deluje proti glivicam in pri tem ne draži vaginalne ali nožnične sluznice. Pet mililitrov melalevkinega olja razredčimo v 15 ml nevtralnega olja, nato kanemo pet kapljic na tampon in si ga vložimo za štiri ure. Uporabljamo lahko tudi pesarje ali kremo na osnovi melalevke. Melalevko uporabljamo samostojno. Za tampon jo lahko pomešamo z ognjičevim oljem, za izdelavo 12 pesarjev pa lahko dodamo 20 kapljic melalevkinega olja in 10 kapljic timijanovega olja v 20 g kakavovega masla.
Vaginalna srbečica
Vaginalna srbečica je srbenje v nožnici zaradi vzdraženja, ki je lahko povezano s sindromom menopavze, psihološkimi vzroki ali z infekcijo. Ključna simptoma vaginalne srbečice sta srbenje in suha nožnica ter možni boleči spolni odnosi. Najboljši zdravilni zelišči zoper vaginalno srbečico sta damaščanska vrtnica (Rosa damascena) – eterično olje oziroma tako imenovano rožno olje, in sporiš (Verbena officinalis) – nadzemni deli.
Damaščanska vrtnica deluje hladilno in blaži, krči žilice in tkivo ter deluje protivnetno. Vpliva na izboljšanje razpoloženja in prežene melanholijo. Rožno vodo uporabljamo kot losjon, v kremo pa lahko dodamo dve kapljici eteričnega olja. Kremo pripravimo iz 10 ml pasijonkine tinkture, 20 ml tinkture iz plahtice in 20 ml rožne vode na 50‒70 ml emulzije mazila. V medicinske namene uporabljamo le pravo rožno olje najboljše kvalitete.
Sporiš je blago zdravilo za živce, spodbuja jetra in maternico. Deluje protidepresivno in vrača energijo. Jemljemo poparek ali do 5 ml tinkture na njegovi osnovi trikrat dnevno. Sporiš mešamo s sivko, ovsom ali plahtico. Koristen je za srbečico živčnega izvora. Med nosečnostjo sporiša ne uporabljamo.
Histerektomija
Histerektomija je kirurška odstranitev maternice. Postoperativna pomoč lahko olajša znake predčasne menopavze ali porušeno ravnovesje najnižje čakre. Ključni simptomi, ki se lahko pojavijo po histerektomiji, so sindrom menopavze, težave pri zbranem razmišljanju in pozabljivost, razdražljivost in razburljivost ter pomanjkanje umirjenega zadovoljstva. Najboljša zdravilna zelišča, ki pomagajo po histerektomiji, so nu džen dži ali bleščeča kalina (Ligustrum lucidum) – plodovi, bazilika (Ocimum basilicum) – eterično olje in listi, ter zdravilni čistec (Stachys officinalis) – nadzemni deli.
Nu džen dži ali bleščeča kalina spodbuja ledvično energijo in ublaži znake zgodnje menopavze. Uporabljamo poparek, v izvlečku pa jo uporabljamo v kombinaciji z drugimi zelišči. Nu džen džiju dodajamo krepčila, kot so he šov vu (Polygonum multiflorum), vu vej dzi (Schisandra chinensis) ali ling dži (Ganoderma lucidum, poznana tudi kot rejši). Za večji učinek pa mu dodamo 1‒2 ml rožne tinkture ali tinkture zdravilnega čistca.
Bazilika zmanjšuje depresijo in krepi najnižjo čakro ter spodbuja skorjo nadledvične žleze in ledvični jang. Uporabljamo jo tako, da zaužijemo dva do tri sveže liste v solati. Jemljemo lahko tinkturo na njeni osnovi ali pa se masiramo z bazilikinim oljem. Za masažo pripravimo olje iz dveh kapljic rožnega olja, pet kapljic bazilikinega olja in 45 ml nevtralnega olja. Za tinkturo pa dodamo 10‒20 kapljic pasijonke na odmerek.
Zdravilni čistec deluje protidepresivno, spodbuja možganske pretoke in najnižjo čakro. Zmanjšuje tudi strah in skrbi. Uporabljamo ga v obliki poparka ali tinkture. V tinkturo in poparek na osnovi zdravilnega čistca dodajamo sivko, sporiš ali baziliko ali pa dodamo 10‒20 kapljic tinkture iz konopljike v jutranji odmerek.
