Ali poznate koga,
ki nima glivic? Mislim, da so takšne osebe zelo redke. Večinoma se vsi gibljemo
na premici: veliko – zmerno – malo glivic. Nekateri imajo nezaželene glivice v
prebavilih, drugi na nohtih, tretji v obliki vaginalnega izcedka, tipov
pojavnosti pa je še nešteto. Vsem je skupno, da so glivice naše običajne
spremljevalke in jih ni mogoče dolgoročno odpraviti brez celovite spremembe
življenjskega sloga, stroge diete brez sladkorja, razstrupljanja ipd.
Kaj so glivična
obolenja?
Vendar seveda glivice niso zgolj nekaj slabega!
Obstaja jih okrog 50 000 vrst in večina je za človeka povsem neškodljiva. V
naravi imajo pomembno vlogo pri razgradnji snovi. Z njihovo pomočjo nastanejo
pivo, mlečni fermentirani izdelki, vino in še marsikaj.
Kaj so glivična obolenja? Glivična bolezen ali
mikoza je bolezen, ki jo povzročijo zajedavske glive: kvasovke, plesni in
dermatofiti. Glivične bolezni v grobem ločimo na:
površinske, ki prizadenejo kožo,
nohte, lase ali sluznice – lajšanje z dermalnimi pripravki;
sistemske, pri katerih
povzročitelj doseže krvni obtok – bolj kompleksen pristop.
Katere so
površinske glivične bolezni in kako si lahko pomagamo z aromaterapijo?
GLIVIČNE BOLEZNI KOŽE, NOHTOV ALI LAS: Povzročijo jih najpogosteje dermatofiti, ki se prenašajo neposredno s človeka na človeka. Te glivične okužbe imenujemo dermatofitije. Keratin v koži, nohtih in laseh predstavlja hranilo za glive. Na koži so vidni obroči, kjer se pojavljajo rdečina in luske, v sredi pa se koža spet obnovi. Pri ljudeh z neokrnjenim imunskim sistemom telo navadno samo premaga dermatofitijo.
GLIVIČNE BOLEZNI SLUZNIC: Prizadete so lahko tudi sluznice, na primer v ustih, nosu, žrelu in na spolovilih. Najpogosteje jih povzročajo glive iz rodu kandid, zlasti Candida albicans. Sicer glive iz tega rodu pogosto naseljujejo normalno floro sluznic in ne povzročajo bolezni. Nastop mikoze na sluznicah praviloma pomeni oslabitev imunskega sistema. Okužba se kaže kot rdečina na sluznicah.
PREVENTIVA (oziroma zdrav imunski sistem)
Zdrava prehrana, primerna letnemu času in konstituciji.
Dovolj spanja.
Gibanje na svežem zraku.
Pravilno dihanje.
Obvladovanje stresa.
Jemanje antibiotikov le, kadar so nujno potrebni.
Skrb za higieno.
KURATIVA (oziroma lajšanje simptomov)
Izdelava pripravkov po meri.
Mazilo, gel ali masažno olje z
eteričnimi olji (od 1- do 5-odstotna koncentracija).
Vaginalete.
Kopeli s kisom in eteričnimi
olji.
Pregled
aromatičnih rastlin S protiglivičnim učinkom:
čajevec (Melaleuca alternifolia),
limonska trava (Cymbopogon citratus),
pelargonija (Pelargonium x asperum),
sivka (Lavandula angustifolia),
palmaroza (Cymbopogon martinii),
timijan (Thymus vulgaris),
lovor (Laurus nobilis),
evkalipt (Eucalyptus globulus),
bazilika (Ocimum basilicum),
limona (Citrus limon),
žajbelj (Salvia officinalis).
To so aromatične zdravilne rastline, katerih
eterična olja in hidrolate v aromaterapiji uporabljamo za lajšanje glivičnih
obolenj. Vendar pa vam odsvetujem, da si mešanice sestavljate kar »po občutku«
in brez osnovnega poznavanja lastnosti eteričnih olj. Vsako eterično olje ima
svoje zakonitosti, svoje prednosti in tudi svoje »zagate«, npr.:
eterično olje limone lahko ob stiku s sončnimi žarki povzroči opekline,
eterično olje čajevca je pogosto oksidirano (beri: že pokvarjeno) in kot tako
lahko povzroči izpuščaje na koži, timijanov obstaja veliko vrst in niso vsi
primerni za vse ipd.
Velika razlika je tudi v tem, ali sestavljate
pripravek za otroka ali za odraslega in kam ga želite nanesti (na nohte ali
morda na nožno sluznico). Zato vas vabim, da se mi pridružite na katerem izmed
izobraževanj v Šoli Aromaterapije ter varno vstopite v čudoviti svet
aromatičnih rastlin. Naučili se boste, kako si z aromaterapijo izboljšati
počutje ter se hkrati spretno izogniti najpogostejšim napakam laikov. Spletni
portali namreč niso ravno verodostojen vir informacij o eteričnih oljih. Vseeno
sem za vas pripravila dva recepta, ki ju lahko preizkusite, če imate doma
navedena eterična olja.
Recepturi:
1. PROTIGLIVIČNO OLJE za nanos na kožo
Potrebovali
boste:
10-mililitrsko prazno stekleničko,
nosilno olje (npr. olje črne kumine ali olje tamanu),
Pogosto se dogaja, da nam rade otekajo noge, in to ne samo starejšim oziroma nosečnicam, ampak tudi mlajšim osebam, ženskam, dekletom in moškim. Velikokrat se otekanje nog pojavlja v poletni vročini. Zakaj se to dogaja? Vzrok tiči predvsem v upočasnjeni venski in limfni cirkulaciji.
Zakaj se cirkulacija upočasni in se pojavi otekanje nog?
Zjutraj
vstanemo, noge so lepe, vitke, elegantne, zvečer pa zatečene, zadebeljene,
polne vode kot dve klobasici. Če nosimo nogavice, se jasno vidi rez elastike.
In to se dogaja predvsem v poletnih mesecih, ko je vroče, zato nam včasih ne
preostane drugega kot pozabiti na elegantne petke in sandale!
Noge
nam otekajo predvsem zaradi venske in limfne upočasnjene cirkulacije. Zakaj se
cirkulacija sploh upočasni? Odgovor: ker se kakovost žil poslabša in zaradi
toksinov, ki se v presežku naberejo v krvi in limfi ter delajo telesne tekočine
bolj viskozne, goste. Vemo pa, da gosta tekočina teče počasneje kot redka.
Ukrepajmo s prehrano
Otekanje nog lahko nadzorujemo predvsem s hrano. Že Hipokrat, oče medicine, je izrekel: »Hrana naj postane naše zdravilo!« Vsak dan dajemo svojemu telesu navodila, kako naj deluje, dajemo mu jih večkrat na dan, in to s hrano. Hranimo se vsak dan sproti, večkrat na dan. Hrana je edini medij, s pomočjo katerega res nadzorujemo svoje telo. Z njo lahko popolnoma nadzorujemo delovanje telesa, hranimo bolezen in gostimo kri, če vsak dan za zajtrk uživamo kruh, maslo in marmelado, piškote, potice in zavitke.
Lahko
pa poskusimo (če imamo zadebeljene noge) uživati za zajtrk sadje, semena in
proseno kašo. Vsak dan lahko izbiramo, vsak dan lahko hranimo zdravje. Potrebno
je samo malo samodiscipline in čuta za odgovornost za svoje zdravje, kajti prva
pravica, ki jo imamo v življenju, je pravica do zdravja. A zdravje nam ni dano
vnaprej, zanj moramo nekaj storiti, ga gojiti in hraniti, dan za dnem.
Kako se torej prehranjevati, da zmanjšamo otekanje nog?
Živila, ki najbolj gostijo našo kri in upočasnjujejo cirkulacijo, so žita. V prvi vrsti so to bela moka in vse vrste kruha in testenin. Če vas muči otekanje nog, se je priporočljivo izogibati tudi mleku in vsem mlečnim izdelkom živalskega izvora. A ne za vedno, ampak samo za obdobje treh mesecev, kolikor pač traja poletna vročina.
Primer
poletnega zajtrka, ki prečisti kri in limfo, je prosena kaša s sadjem, semeni
in suhim sadjem. Dopoldne uživajmo sadje, za kosilo solato in ribe ter lahko
kašo, večerja pa naj bo strogo samo zelenjavna in beljakovinska, z veliko
svežimi ribami, vsaj petkrat na teden.
Pomladimo ožilje in srce
»Pol življenja si zdravje kvarimo, pol si ga
zdravimo.« Otroke je treba naučiti pomena in moči hrane. Da ima hrana zdravilno
moč. To lahko naredimo samo, če smo mi tisti prvi, ki dajemo zgled. Če bomo tri
mesece živeli brez pice, testenin, kanelonov, lazanje, njokov, bureka, krofa,
zavitka, lepinje, potice, zaradi tega ne bomo umrli. Kvečjemu si bomo podaljšali
življenje, saj si bomo pomladili ožilje in srce. Zakaj obstaja in je drastično
v porastu nealkoholni steatohepatitis oziroma nealkoholno vnetje jeter? Ker
otroci uživajo ogromno bureka, pic, sendvičev, sladkarij … Prva naloga vsakega
izmed nas je dolžnost in pravica do zdravja, da se zdravo prehranjujemo in
dajemo zgled mladim generacijam dan za dnem.
Začetno otekanje nog privede do venskega popuščanja
»Errare humanum est, perseverare diabolicum.« Če nekaj počnemo narobe in ne vemo, da delamo napako, je lahko to delovanje tudi upravičeno, če pa so nas opozorili na napako in s tem početjem vztrajamo, moramo prevzeti odgovornost za svoje početje in svoje zdravje. Začetno otekanje nog privede do venskega popuščanja, operacije žil, postopnega izmaličenja nog.
Je
operacija žil rešitev? Seveda ne. Če odstranimo iz noge eno zadebeljeno žilo,
bomo imeli v nogi eno žilo manj, preostale žile pa bodo morale prevzeti njeno
breme, zato moramo izboljšati kakovost vseh žil in krvi, ne samo odstraniti
posledico, tisto eno žilo. Naturopat človeka uči prevzemanja odgovornosti za
svoje zdravje, dan za dnem, od mladih nog naprej.
Dodatna pomoč pri otekanju nog
V
pomoč žilam, srcu in limfi so poleg hrane tudi zelišča, kot so njivska
preslica, kopriva in ananas.
1. Osebi, ki trpi za otekanjem nog, svetujem, da dnevno popije liter in pol čaja iz njivske preslice in koprive, vse naj bo sveže nabrano, saj ima samo živo zelišče največ vitalne energije. Zelišče naberemo okrog 12. ure, ko je sonce na najvišji energetski ravni, ga dodobra sesekljamo in pustimo v kropu 2 minuti, nič več. Za liter in pol vode bomo uporabili pest sveže njivske preslice in pest sveže koprive. Ena pest je vaša merilna enota, saj je grajena po meri vašega telesa.
2. Za pospeševanje cirkulacije limfe je ključen tudi ananas ali bolje učinkovina ananasa, bromelin oziroma encim, ki deluje blagodejno na limfo in ožilje, saj dela žile bolj elastične in prožne ter jih tudi rahlo prečisti.
Dopoldne lahko torej pijemo svež ananasov sok ali si pripravimo smuti iz ananasa, korenčka in jabolka.
Bromelin najdemo tudi v kapsulah, najučinkovitejši odmerek za pomoč oteklim nogam in žilam, ki pečejo in bolijo, je 500 mg bromelina na dan. Pozor – z zdravnikom se posvetujte vsi, ki jemljete kakršnokoli zdravilo proti strjevanju krvi, za redčenje krvi, srce, ali vsi tisti, ki uživate močne farmakološke kure. Ni za nosečnice.
Hrana naj postane naše zdravilo, biološka, domača hrana, čez poletje skoraj brez žit, da bodo naše noge in ožilje veseli. Samo tako bomo lahko polno uživali življenje ter postali aktivni akterji in junaki svojega vsakdana, samo tako bomo lahko napisali zgodbo svojega uspeha!
Pasje ležišče. Na prvi pogled preprost nakup, vendar ko se enkrat lotimo
te naloge, smo lahko kaj hitro zmedeni, kaj sploh izbrati. Ponudba na trgu je
namreč res bogata. Ležišča so vseh mogočih oblik, velikosti, barv, vzorcev in
materialov. Vsi proizvajalci pa obljubljajo prava pasja nebesa. Vendar pa ni
vse zlato, kar se sveti. Velika večina izdelkov je namreč še vedno iz
sintetičnih materialov, ki ne dihajo, poleg tega pa lahko povzročajo kontaktne
alergije.
Prvi udomačeni psi so spali z
družino
Za povrhu so
prevlečeni s snovjo, ki jih ščiti pred ognjem, ali snovjo, ki jih ščiti pred
madeži, ki sta pri občutljivih kužkih spet lahko sporni. Na drugi strani tudi
naravni materiali niso nujno nedolžni. Uporabljeni pesticidi pri sami
pridelavi, načini obdelave vlaken, uporabljena barvila in drugi dodatki nam žal
ostajajo neznanka. Poleg tega so predpisi pri izdelkih za živali verjetno manj
strogi in manj nadzorovani kot pri ljudeh. Naredimo raje svojemu kužku sami
posteljico iz naravnih materialov, pa bomo zadovoljni mi in on. Poglejmo si,
kako, v tokratnem prispevku.
Tisti, ki svojim
kužkom dovolite poležavanje na kavčih in posteljah, se verjetno sprašujete, če
je sploh smiseln nakup postelje za psa, če pa kuža večino časa preživi na vaših
počivalnikih. Poskusite, saj vas utegne presenetiti, da bo vaš kuža kar
naenkrat raje spal na svoji novi posteljici, namesto pri vas. Čeprav se mogoče
nekateri zgražajo ob misli na psa, ki spi v postelji lastnika, ima ta »navada«
bogato zgodovino. Začela se je namreč še v času, ko je prišlo do prvega
udomačevanja volkov, ki so potem postali hišni psi. Ti prvi udomačeni kužki so
spali s svojo družino, jo greli in varovali pred morebitnimi nočnimi plenilci.
Da spimo skupaj s svojim psom, tako ni nekaj novega.
Notranjo prevleko napolnimo z luščinami.
Volkovi v naravi ne spijo na
oblazinjenih sintetičnih materialih
Naš kuža Wuf ni bil deležen tega razkošja. Takoj na začetku smo mu odredili prostor, kjer spi ponoči in čez dan, medtem ko mu na sedežno garnituro in posteljo nismo dovolili. Ker sama poskušam posnemati vzorce iz narave, nisem nikoli razmišljala o nakupu kraljevske postelje za psa. Volkovi v naravi pač ne spijo na dvojno oblazinjenih sintetičnih materialih. Wuf je tako dobil nekaj starih odej in to so bile njegove posteljice, s katerimi je bil povsem zadovoljen. Lani, ko je bil star približno tri leta in pol, pa sem začela opažati otiščance po nogah. Sicer ni bilo nič skrb vzbujajočega, le na predelih kostnih štrlin je bila koža rahlo odebeljena in potemnela.
Zunanja prevleka je lahko na gumbe
Začela sem razmišljati, da odeja očitno le ni optimalna izbira in da naš Wuf potrebuje nekaj mehkejšega. Psi atletskih postav z nizkim deležem maščobe, ki so za povrhu še kratkodlaki, imajo manj »amortizerjev« in pritisk kostnih štrlin na trdo podlago je tako večji. Prebrskala sem ponudbo pasjih postelj, vendar kar nisem našla takšne, ki bi mi bila povsem všeč. Misel na posteljo sem malce opustila in Wuf je še naprej spal na svojih odejicah. Potem pa sem videla posteljico za psa iz ajdovih luščin in jo že hotela kupiti, ampak je bila žal premajhna. Misel na to posteljico mi kar ni šla iz glave, in ker imam nekaj osnovnega šiviljskega znanja, sem kaj hitro ugotovila, da bi jo lahko naredila kar sama.
Kaj sploh potrebujemo?
Najprej seveda
luščine. Večji ko je kuža, več jih potrebujemo, nekako od 5 do 10 kg na 30 kg
psa, odvisno od tega, kako kraljevska bo
postelja. Ajdove luščine so sicer med dražjimi, a k sreči obstajajo tudi
cenejše, manj znane različice, in ena takih so na primer pirine luščine.
Pri izbiri luščin
je treba paziti predvsem na to, da so očiščene, kar pomeni, da so odstranjeni
prašni delci, ki bi lahko dražili dihala. Poleg tega je dobro izbrati ekološko
pridelane, da se izognemo morebitnim ostankom pesticidov, ki ji vsekakor ne
želimo imeti v postelji psa.
Luščine imajo to čudovito lastnost, da se anatomsko prilegajo in delujejo mikromasažno, zato so še kako primerne tudi za starejše pse in tiste, ki imajo težave s sklepi. Poleg tega so luščine naravni termoregulator in poleti prijetno hladijo, pozimi pa dobro izolirajo od mrzlih tal. Vonj takšne postelje malce spominja na vonj po posušeni travi, le da je bolj žiten.
Kako diši tale posteljica.
Poleg luščin
potrebujemo še dve bombažni prevleki. Notranja je obvezno z zadrgo, ker
predstavlja vrečko, kamor natrosimo luščine, zunanja pa je lahko na gumbe ali
samo na preklop. Pomembno je, da izberemo trpežen debelejši bombaž, da so
luščine kar najbolj zaščitene pred raztrosom. Idealne so kakšne starejše
prevleke za odeje. Te imajo običajno že všite gumbe ali zadrge, ki jih lahko
koristno porabimo in imamo tako manj dela s šivanjem. Poleg tega so starejše
prevleke že večkrat oprane in so se v vseh teh procesih pranja že odstranile
morebitne nezaželene snovi v tkanini.
Kako določimo velikost postelje?
Za primerno velikost postelje je najbolje, da psa izmerimo. Izmerimo njegovo dolžino, od smrčka do repa, in višino, od pleč pa vse do konca sprednje tace. To so res minimalne mere, ki jih potrebujemo, da se bo naš kuža udobno zleknil na postelji. Na drugi strani navzgor ni omejitev, če želimo narediti posteljo, ki bo večja od našega kužka, le luščin pač potrebujemo toliko več. Je pa tako, da so luščine sipke in je takšno posteljo teže prenašati in malce nerodno tudi slačiti in oblačiti. Sama sem nazadnje naredila posteljo za našega Wufa, ki ima približno 35 kg, iz 10 kg luščin in to je bila nekako zgornja meja za njeno udobno prenašanje.
Merjenje plečne višine.
Zato sem se tokrat iz praktičnih razlogov odločila za manj polnjenja in tudi iz 7 kg luščin je postelja še vedno kraljevska. Na notranji prevleki je bolje narediti kakšen šiv več kot pa manj. Najbolje je narediti dvakrat po dvojni šiv vzporedno in pri tem uporabiti kakovosten, mogoče malce debelejši trpežen sukanec. Notranja prevleka se navadno ne snema, ker je zunanja tista, ki jo peremo. Seveda lahko nekajkrat na leto luščine tudi iztresemo iz notranje prevleke v kakšno posodo in damo prat še to prevleko, čeprav zadošča že to, da jo skupaj z luščinami prezračimo na soncu. Sama uporabljam še dodatno tretjo bombažno prevleko, s katero samo prekrijem posteljo, tako da spodnja prevleka načeloma ostaja res popolnoma čista. Razmišljala sem tudi o notranji prevleki, ki bi zadrževala vodo, vendar potem takšna postelja ne bi več dihala, zato sem to idejo opustila.
Pazite samo, da mokrega psa najprej dobro obrišete, preden se uleže na svojo naravno posteljo. Naš Wuf je nad svojo novo posteljo navdušen, čeprav je na začetku potreboval nekaj časa, da se je je navadil. Preskok z nizkih odejic na visoko mehko posteljo je bil izrazit in mu ni bilo povsem jasno, kaj naj počne s to puhasto zadevo. Bilo ga je prav zabavno opazovati, ko je korakal prek nje in se čudil, ko so se mu tace udirale v luščine. Preden se je prvič ulegel, se je na njej še petkrat zavrtel v krogu in se potem zadovoljno pogreznil vanjo. Zdaj je ne zamenja več za nobeno odejico in mogoče bi jo imel celo raje od kavča, če bi seveda smel nanj.
Soja in sojini izdelki so v zadnjih 20 letih postali najpomembnejši nadomestek mesa in mlečnih izdelkov, vedno bolj priljubljeni pa postajajo tudi med vsejedci, saj so bogat vir visoko kakovostnih beljakovin, vlaknin in esencialnih mineralov.
Soja je bogata z izoflavoni, ki uravnavajo hormone v telesu, prav tako znižuje slab holesterol in preprečuje pridobivanje odvečnih kilogramov. Vendar pa se v zadnjih časih pojavlja tudi vse več dilem o tem, ali je soja zdrava ali ne.
Prehrambna industrija se je s sojo močno poigrala
Preden se lotimo razčlenjevanja, ali je
soja koristna za naše zdravje ali ne, si poglejmo nekaj splošnih podatkov o njej.
Soja je stročnica visoke hranljive vrednosti. Vsebuje zelo velik odstotek
maščob ( povprečno 19 %) in beljakovin (povprečno 37 %) ter pomembne količine
vitaminov (A, B kompleks, K) in mineralov (folne kisline, kalcija, magnezija,
cinka, železa in kalija). Soja vsebuje več beljakovin kot katera koli druga
stročnica in gre za edini vir rastlinskih beljakovin, ki vsebuje velik delež
vseh devetih esencialnih aminokislin.
Soja v naši prehrani
V prehrani jo uporabljamo podobno kot
druge stročnice, vendar njen okus in vonj večini ljudem nista prijetna, zato jo
v prehrambni industriji predelujejo v sojin napitek, tofu, moko, olje, izolat, omako
ali brikete. Največji pridelovalci soje so ZDA, Brazilija, Argentina in
Kitajska.
Stročnica z dolgo tradicijo
V Aziji ima soja že več tisočletij pomembno mesto v prehrani, medtem ko je na Zahodu pridobila veljavo pred slabima dvema desetletjema. Leta 1999 je namreč ameriški Urad za prehrano in zdravila (FDA – Food and Drug Administration) razglasil, da lahko uživanje soje bistveno zniža tveganje za razvoj srčnožilnih bolezni. In kar naenkrat je začelo na policah trgovin v ZDA in postopoma v drugih zahodnih državah (tudi evropskih) kar mrgoleti sojinih izdelkov.
Žal pa se je prehrambna industrija s sojo močno poigrala in tako je nastalo neizmerno število izdelkov iz predelane soje, vse od olja, nadomestkov za meso, hrenovke, hamburgerje in sir pa do sojinih kosmičev in beljakovinskih ploščic. Tako predelana soja pa je daleč od soje, ki jo uživajo v azijskih državah, kjer jo uporabljajo pretežno nepredelano. Zato se pojavlja vedno več dilem o koristnosti soje.
Pozitivni učinki soje na naše zdravje
Bogat nabor hranil iz soje ima mnoge
pozitivne učinke za naše telo. Pa si poglejmo najpomembnejše.
Soja skrbi za zdravje srca
Klinični testi kažejo, da uživanje 25
gramov soje na dan občutno zniža raven LDL (slabega) holesterola v krvi. Prav
tako pomaga ohraniti zdravo srce in preprečuje nastajanje oblog v arterijah, ki
so eden glavnih krivcev bolezni srca in ožilja. Ker vsebuje veliko beljakovin
in je brez nasičenih maščob, je idealen nadomestek za meso.
Soja zmanjšuje tveganje za razvoj nekaterih vrst raka
Raziskave kažejo, da vsakodnevno uživanje
ene porcije polnovrednih sojinih živil v otroštvu in adolescenci zmanjša
tveganje za nastanek raka dojke za do 50 % v odrasli dobi. Vendar pa vsako
prekomerno uživanje prinaša tudi slabosti. Tako tudi prekomerno uživanje
sojinih izdelkov povečuje tveganje za razvoj raka pri odraslih ženskah.
Pri moških dve porciji soje dnevno
znižujeta tveganje za nastanek raka na prostati za do 30 %. Še več, tisti, ki
trpijo zaradi raka na prostati, imajo večje možnosti za zaviranje napredovanja
bolezni z dodajanjem več sojinih izdelkov v prehrano.
Soja omili vročinske valove v menopavzi
Študije sicer doslej niso uspele potrditi
tega dejstva, vendar pa ima težave z vročinskimi valovi le 10–20 % Azijk v
primerjavi s 70–80 % Američank. Bistvena razlika med enimi in drugimi je v
količini zaužite polnovredne soje. V Aziji je soja ena od glavnih živil, na Zahodu
pa se večinoma uporablja le predelana soja, in še to v bistveno manjših
količinah.
Soja pomaga pri uravnavanju telesne teže
Soja je odličen vir pustih beljakovin, ima
manj kalorij in nasičenih maščob kot meso. Zato lahko z zamenjavo mesa s
sojinimi izdelki lažje nadziramo telesno težo.
Zakaj je lahko soja škodljiva?
Čeprav naj bi bila soja zdravo živilo, pa
obstajajo tudi mnoge študije, ki povezujejo sojo s podhranjenostjo, ADHD
(primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti), težavami z imunskim
sistemom, reprodukcijskimi težavami, prebavnimi motnjami in nekaterimi vrstami
raka. To velja tako za gensko spremenjeno kot tudi ekološko pridelano sojo.
Zato sta na primer Nemčija in Izrael izdali opozorilo o previdnosti uporabe
soje v prehrani otrok in dojenčkov. Podobno Nova Zelandija priporoča uporabo
sojinih otroških formul (kot nadomestek mleka v prahu) le v skrajnih primerih. Pa
si poglejmo, zakaj lahko soja škoduje našemu zdravju.
Soja je najbolj gensko spremenjena rastlina
Gojenje gensko spremenjene soje je v velikem porastu, kar hkrati povečuje tudi škodljivo delovanje na okolje. V Južni Ameriki so zaradi gojenja gensko spremenjene soje uničene velike površine gozdov, pamp in travnikov, samo v Argentini 15 milijonov hektarov (leta 2005 so zasejali kar 99 % gensko spremenjene soje). Stanje se iz leta v leto slabša, zlasti zaradi povpraševanja po bio gorivu.
Sajenje gensko spremenjene soje ne zmanjšuje porabe pesticidov, temveč jo celo povečuje, pridelana soja pa škodljivo deluje tudi na okoliško divjad. Pri gojenju soje uporabljajo herbicid Roundup, ki je smrtonosen tako za vodne živali, zlasti žabe, kot tudi za človeka. Genskih sprememb ni mogoče popolnoma nadzirati, saj mutirajo in kvarijo genetski zapis, s tem pa lahko povzročajo zastrupljanje telesa in alergijske reakcije.
V ZDA so razmere zelo podobne, saj naj bi bilo
leta 2013 po podatkih ameriškega ministrstva za kmetijstvo (United States
Department of Agriculture – USDA) kar 93 % sojinih površin posejanih z gensko
spremenjeno sojo. V Evropski uniji vse več držav prepoveduje uporabo gensko
spremenjenih organizmov. Trenutno je dovoljeno gojiti le gensko spremenjeno
koruzo.
Soja je eden od glavnih alergenov v hrani
Število alergikov na sojo strmo narašča.
Še posebej velik skok je zaznati med otroki, kjer ima vse več alergikov na
mleko istočasno tudi alergijo na sojo. Glede na to, da sojo najdemo v praktično
vsakem predelanem živilu (najpogosteje kot sojine beljakovine ali kot sojin
lecitin), se ji zelo težko ognemo. Pri alergiji na mleko se kot nadomestek za
sojo najpogosteje uporabljajo riževi ali kokosovi izdelki (napitki, deserti,
jogurti, siri …), ki pa ne ponujajo enakih hranil kot soja.
Ni priporočljiva pri težavah s ščitnico
Visoka stopnja izoflavonov iz soje zavira
sposobnost telesa za proizvodnjo ščitničnih hormonov, kar je ključnega pomena
pri urejanju metabolizma in uravnavanju telesne temperature. Dolgoročni učinek prekomernega
uživanja soje je lahko hipotiroidizem, kar pomeni zmanjšano funkcijo ščitnice.
Pri odraslih je ta pogostejša pri ženskah. Povzroča pa lahko številne simptome,
kot so zmanjšana presnova, utrujenost, zaspanost, občutljivost za mraz in
menstrualne motnje.
Soja lahko povzroča težave s kostmi
Nekatere naravne spojine, ki so v soji,
kot na primer fitinska kislina, lahko zavirajo absorpcijo kalcija iz črevesja v
kri, kar povzroča težave s kostmi. Fitinska kislina je rastlinski izvleček, ki
blokira kalcij. Ista spojina preprečuje tudi vsrkavanje mineralov, kot sta
magnezij in železo, kar še dodatno poveča tveganje za razvoj bolezni kosti v
daljšem časovnem obdobju.
Ali je soja torej dobra ali slaba za naše zdravje?
Glede na naštete prednosti in slabosti
soje se marsikdo lahko znajde v resni zagati, ali uživati sojo ali ne.
Najpomembnejše merilo pri tej odločitvi je seveda zmernost. Zmerno uživanje
soje je ključnega pomena za izkoriščanje njenih pozitivnih učinkov na zdravje
brez povečanega tveganja. V večini primerov so negativni učinki soje predvsem
posledica njenega pretiranega uživanja. Dokler pa boste uživali zmerne količine
soje in bo ta ekološko pridelana, ni razloga, da bi jo izločili iz prehrane.
Zelo pomembna pa je tudi sama priprava
soje, kar je še en dejavnik, ki lahko pomaga nevtralizirati neželene učinke
soje na telo. Dobro je omejiti vnos sojinega mleka, edamame in tofuja, v večjih
količinah pa lahko uživamo fermentirane sojine izdelke, kot sta tempeh in miso,
ki zaradi načina priprave ne zavirata absorpcije kalcija. Priporočljivo je tudi
izogibanje predelanim sojinim izdelkom, kot so nadomestki za meso ali
beljakovinske tablice. Zato raje uporabljajte čim bolj polnovredna sojina
živila.
Alergiki na sojo in ljudje s težavami s
ščitnico se soji popolnoma odpovejte. Namesto nje lahko uporabljate mleko in
mlečne izdelke. Vegani z zgoraj opisanimi zdravstvenimi težavami pa naj
posežejo raje po riževih in kokosovih nadomestkih.
Še nekaj receptov
Tofujev burger
Sestavine
za 4 osebe:
250 g dimljenega tofuja,
1 jajce ali jajčni nadomestek,
2 žlici drobtin,
4 liste solate,
8 rezin paradižnika,
8 rezin sira ali nadomestka za sir,
12 rezin kislih kumaric,
gorčica, majoneza,
4 polnozrnate štručke.
Priprava:
Tofu odcedimo in med prsti dobro ožamemo.
Damo v posodo, dodamo drobtine in jajce. Po želji nekoliko začinimo. Lahko
uporabimo tudi sojino omako. Mešanico z rokami dobro premešamo in oblikujemo
burgerje.
Ponev segrejemo in na njem raztopimo malo
kokosovega olja. Burgerje položimo v ponev in popečemo z obeh strani (3–5 minut
na vsaki strani). Štručke prepolovimo in položimo v ponev, da se malo popečejo.
Popečene štručke vzamemo iz ponve, spodnje polovice premažemo z gorčico in
majonezo. Nanjo položimo burger, dodamo še solato, sir in kumarice ter
pokrijemo z drugo polovico štručke. Postrežemo še vroče.
Kokosov jogurt
Sestavine:
3 pločevinke polnomastnega kokosovega mleka,
¼ žličke jogurtovih kultur,
1–2 žlici javorjevega sirupa, medu ali kokosovega sladkorja,
1–2 žlici želatine v prahu ali agar agarja.
Priprava:
Najprej v vreli vodi steriliziramo pribor
in jogurtove kozarčke s pokrovčki.
V kozici segrejemo kokosovo mleko na 80 °C
in ga odstavimo z ognja. Mleko nam ne sme zavreti. V še vroče mleko primešamo
želatino oziroma agar agar. Dodamo sladilo, ki je nujno, da bodo jogurtove
kulture začele delovati. Pokrijemo in pustimo, da se ohladi na 35 °C. Če bo
mleko prevroče, bodo bakterije pomrle.
Odvzamemo ½ skodelice kokosovega mleka,
vanj dodamo jogurtove kulture ter dobro premešamo. Primešamo v preostalo
kokosovo mleko. Prelijemo v sterilne jogurtove steklene kozarčke, pokrijemo in
pustimo stati 7 do 9 ur pri 40 °C. Po 7 urah preverimo okus in fermentiramo
dlje za manj sladek, bolj kisel okus.
Fermentiran jogurt premešamo in postavimo v hladilnik za najmanj 6 ur.
Če želimo narediti preprost test o svojem
zdravju, poglejmo svoja stopala. Na njih lahko opazimo vse – od načina
življenja pa do resnih bolezni, kot je sladkorna bolezen. Stopala so ogledalo
našega zdravja, zato je njihova pravilna nega zelo pomembna. V povprečju vsak
dan prehodimo okoli 5 tisoč korakov. Stopala torej vsak dan opravijo zelo
veliko dela, zato je skrb za njihovo zdravje zelo pomembna. Pravijo, da če te
bolijo stopala, te boli vse. In to še kako drži.
Nega stopal pozimi
Zima je čas, ko so stopala skrita v tople
nogavice in škornje, zato pogosto pozabimo, kako pomembna je nega stopal tudi v
hladnejših mesecih. Zdravje ne izbira letnega časa, pomlad pa je zelo kmalu
tukaj. Ne boste potrebovali strokovne nege, če za njih skrbite redno in na zelo
preprost in lahkoten način. Za vas sem pripravila nekaj korakov, kako si lahko
do lepih in zdravih stopal pomagamo sami doma:
1. Korak: odstranjevanje suhe kože
Suha koža na stopalih je lahko posledica
mnogih dejavnikov od neprimerne obutve, hormonov, vremenskih vplivov, soli,
neprimerne nege in dednosti. Koža se zaradi prepogostega neprimernega čiščenja
in odstranjevanja brani tako, da ustvari dodatne varovalne plasti kože.
Recept: Vsak teden si naredimo piling stopal. Tako poskrbimo za dobro
prekrvavitev in lepo ter gladko kožo brez uporabe nožnih pil. Te namreč na grob
način sicer odstranijo kožo, vendar povrhnjica dobi sporočilo, da je koža v
nevarnosti, zato s pospešeno hitrostjo začne ustvarjati novo kožo. Tako
pristanemo v začaranem krogu. 1 žličko soli zmešamo z 3 žlicami olivnega olja.
Pripravek nekaj minut vtiramo v vlažno kožo in speremo.
2. Korak: nega stopal z olji
Včasih manj pomeni več. Tako je tudi pri stopalih. Ne potrebujemo najdražjih krem z nešteto dodatki, ki obljubljajo hranjenje in vlaženje kože. Čisto vsak si lahko doma pripravi enostavno in najboljšo nego za stopala.
Recept: Vsak dan si po umivanju še na vlažno kožo vmasiramo olivno olje, ki ga
lahko nato speremo s kože. Tako poskrbimo, da so stopala res nahranjena in
navlažena.
3. Korak: skrb za nohte in obnohtno kožo
Na res preprost način lahko poskrbimo tudi za
kožo ob nohtih ter se izognemo vraščenim nohtom in podobnim težavam.
Recept: Na konec lesene palčke (lahko tudi tisto od nabodal) zavijemo malo
vate in nežno takoj po tuširanju odstranimo kožo na nohtih tako, da jo rahlo
potisnemo navzdol. Po tem kožo nahranimo z olji (prejšnji korak).
4. Korak: razstrupljevalna kopel
Stopala
so odraz zdravja in notranjega ravnovesja, zato ni nič nenavadnega, da na trgu
obstaja vedno več obližev za čiščenje in razstrupljanje telesa prek stopal. To
je namreč zelo močna oblika čiščenja telesa, saj se številni toksini in strupi
izločajo skozi pore stopal, drugi pa skozi limfo ter se posledično prek potenja
in urina izločijo iz telesa.
Recept: V posodo s toplo vodo stresemo približno pest sive gline v prahu in v
njej namakamo stopala od 15 do 30 minut. S pomočjo glinene kopeli za stopala si
lahko naredimo celotno kuro razstrupljanja, in sicer 21 dni vsak dan.
Naravno nad težave na stopalih
Bolje preprečevati kot zdraviti – zato naj
postane pravilna nega stopal vsakodnevna rutina. Ker pa včasih kljub temu
nastopijo težave s stopali, obstaja kar nekaj naravnih in enostavnih načinov,
kako odpravimo neprijetne težave.
GLIVIČNE OKUŽBE
Glivične okužbe so zelo pogoste, zelo
nalezljive in se rade ponavljajo. Glivično okužbo stopal povzroča glivica Tinea
pedis, ki se naseli na nohte, kožo in lase kar povzroča srbečico, luščenje,
zadebelitev nohtov in vlažne mehurje. Ko se glivice zaredijo, je potrebna –
VZTRAJNOST!
Recept: Zmešamo žličko gline in malo vode, tako da dobimo gosto oblogo, na
katero kanemo 10 kapljic eteričnega olja čajevca. Ne zavijamo s folijo, le
pustimo, da se popolnoma posuši (vsaj 1 uro), nato zamenjamo. Ponovimo čim
pogosteje, po potrebi zavijemo v gazo in obujemo bombažne nogavice, ki jih nato
prekuhamo.
OTIŠANCI IN KURJA OČESA
So
največkrat posledica neprestanega drgnjenja in trenja, zato se koža zavaruje na
podoben način kot na petah – ustvarjati začne novo plast kože. Razlika med njimi
je predvsem v tem, da imajo kurja očesa trn, ki sega še globlje v kožo.
Recept: 2 žlički gline zmešamo z žličko kisa ter mešanico nanesemo na
otiščanec. Stopala pred nanosom 5 minut namakajmo v topli vodi, ki smo ji
dodali žličko kisa. Oblogo na otiščancu pustimo nekaj ur ali celo noč. Paziti
moramo le, da je obloga le na otiščancu, saj lahko kis deluje dražeče na zdravo
kožo. Po oblogi si stopala zmočimo zmasiramo z olivnim ali ognjičevim oljem (mazilom).
PREKOMERNO POTENJE
Prekomerno potenje je zelo nadležna težava, a
potenja ne smemo popolnoma preprečiti. Razlog za prekomerno potenje so lahko
stres, bolezen ali različne zastrupitve z alkoholom in nikotinom.
Recept: Pripravimo si hladno-tople kopeli z dodatkom žajblja in gline. Pest
gline in skodelico žajbljevega prevretka stresemo v toplo vodo in namočimo
stopala za 5 minut. Nato jih umijemo pod hladno vodo. Postopek lahko ponovimo.
Na koncu si na stopala vtremo naravni dezodorant, ki ne vsebuje alkoholov, ali
pa kožo posipamo z glinenim prahom ter obujemo bombažne nogavice. Priporočljivo
je tudi piti prevretke iz listov žajblja.
ŽULJI
Nastanejo zaradi ponavljajočega se drgnjenja
kože. Žulja nikoli ne prediramo, saj tekočina, ki nastane, omogoča hitrejše
celjenje in naravno zaščito za novo kožo. Če žulj predremo, se lahko mesto
okuži, pordi in vname.
Recept: Če žulj poči, si stopala umijemo in zaščitimo. Zvečer si lahko za eno
uro na mesto navežemo glineno oblogo, ki bo pospešila celjenje. Ko snamemo
oblogo, mesto umijemo in zaščitimo z gazo.
40 % nas je
Stopalom ne posvečamo nujno največ pozornosti
pri vsakodnevni higieni. Običajno jih zares opazimo šele tedaj, ko se pojavijo
bolečine. Približno 40 odstotkov ljudi ima z njimi težave in mnoge med njimi
ustvarimo sami.
Le nekaj osnovnih pravil pomaga, da se takšnim
težavam izognemo ali jih preprečimo: pravilna in primerna obutev, zračenje
stopal in redna nega stopal.
In za konec še misel: »Če nam nekdo nalašč
stopi na nogo, ga ne odrinemo. To je vedno znamenje, da nas potrebuje!«
Zanimivosti o stopalih
Stopalo sestavlja:
26 kosti,
33 sklepov,
več kot 100 mišic, kit in vezi,
več kot 2000 por.
Zaradi stopal lahko hodimo, tečemo, plezamo in usmerimo svoje gibanje.
Skozi stopala izločimo do pol skodelice znoja na dan.
Pravilna izolacija fasade je tako z vidika
stroškovne učinkovitosti kot tudi ekološke ozaveščenosti eden izmed
najpomembnejših ukrepov, ki jih državljani lahko opravimo v zvezi z obnovo svojih
nepremičnin.
Dobra novica je, da lahko prek sredstev EKO
sklada slovenski državljani v nekaterih občinah, ki so uvrščene v razred
največje obremenjenosti zaradi prekomerne onesnaženosti zraka (gre za mestne
občine Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Murska Sobota, Novo mesto ter občine
Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi), kandidirajo za pridobitev sredstev EKO
sklada za povečanje rabe obnovljivih virov energije in večje energijske
učinkovitosti, med katere se uvršča tudi toplotna
izolacija fasade starejše eno- ali dvostanovanjske stavbe.
Na voljo je precej sredstev.
Za pridobitev sredstev lahko sicer kandidirajo
le fizične osebe, vloge pa morajo biti oddane pred začetkom del za izvedbo
izolacije fasade.
Pomemben pogoj je tudi, da so stavbe, ki naj bi
bile predmet investicije, zgrajene skladno z gradbeno zakonodajo, da je bilo
gradbeno dovoljenje v zvezi z njimi izdano pred 1. januarjem 2003 in, da so
bile legalizirane pred oddajo vloge na razpis.
Višina nepovratne finančne spodbude znaša do 20 % priznanih stroškov naložbe.
Sredstva se izplačajo
na podlagi sklenjene pogodbe o izplačilu nepovratne finančne spodbude, vendar
pa morajo vlagatelji za njihovo izplačilo predložiti dokumentacijo o zaključku
naložbe. Dela morajo biti končana v roku 9 (devetih) mesecev od dokončnosti
odločbe o dodelitvi pravice do pridobitve sredstev.
Kot rečeno, znaša višina
dodeljenih sredstev do 20 % priznanih
stroškov naložbe, vendar pa ne več kot 12 evrov na m2 za največ
200 m2 toplotne izolacije fasade posamezne stanovanjske enote.
Če bo naložba izvedena na območju občin s
sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost
zraka, je lahko višina dodeljenih sredstev celo višja, in sicer lahko znaša
do 50 % priznanih stroškov naložbe,
vendar ne več kot 16 evrov na m2 za največ 200 m2
toplotne izolacije fasade posamezne stanovanjske enote.
Priznani stroški sicer vključujejo nakup in vgradnjo celotnega fasadnega
sistema, nakup in vgradnjo toplotne izolacije podzidka (»cokla«), postavitev
gradbenega odra, odstranitev ali izravnavo obstoječega ometa ali drugih
gradbenih materialov, vgradnjo vertikalne hidroizolacije na predelu podzidka (»cokla«),
demontažo starih okenskih polic, obdelavo špalet ter nakup in vgradnjo okenskih
polic. Gre torej za kar pester nabor ukrepov, zato kaže biti na razpis vsekakor
pozoren.
Pravica do sredstev se dodeli za nakup in
vgradnjo fasadnega sistema z najmanj 18
cm toplotne izolacije.
Osnovni pogoj za dodelitev
nepovratne finančne spodbude je pravočasno oddana in popolna vloga. Vloga je
pravočasna, če je oddana v času trajanja tega javnega poziva.
Vprašanje: Mene pa zanima, ali morda obstaja možnost pridobitve kakšnih sredstev
ali pa vsaj kredita za priključitev objekta na javno kanalizacijsko omrežje?
Odgovor: Da. Za te namene je na volj ugoden kredit, do katerega so upravičene
fizične osebe (občani) s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so
obenem lastniki objektov ali njihovih zaključenih delov oziroma lastniki ali
imetniki stavbne pravice na nepremičninah, kjer bo naložba izvedena. Za
pridobitev ugodnega kredita boste morali predložiti nekaj obrazcev, predvsem
predračun izvajalca in veljavno gradbeno dovoljenje za nepremičnino. Gre za
kredit s trimesečnim EURIBOR-jem + 1,3 %, katerega odplačilna doba znaša največ
10 let, lahko pa se dodeli do višine priznanih stroškov naložbe in največ
20.000 evrov oziroma najmanj 1500 evrov.
Vprašanje: Ker je Slovenija poplavno ogrožena država, me zanima, ali je morda
mogoče pridobiti tudi kakšna evropska sredstva za namene protipoplavne zaščite
in za podobne ukrepe?
Odgovor: Da, tudi za tovrstne namene obstaja možnost pridobitve zgoraj
omenjenega ugodnega kredita (trimesečni EURIBOR plus 1,3 %). In sicer gre med
drugim za namestitev ponikovalnega sistema za padavinske vode (pri katerem
priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo geotekstila, ponikovalnih blokov
ter potrebnih cevnih razvodov, vključno z gradbenimi deli), pa tudi za nakup in
namestitev hišnih protipoplavnih pregrad.
Vprašanje: Slišala sem, da obstaja možnost pridobitve kredita za zamenjavo
nevarne azbestne kritine. Ali to drži?
Odgovor: Da. Tudi za ta namen obstaja možnost ugodnega kreditiranja. Ugodni
krediti so namreč na voljo za zamenjavo strešnih kritin, ki vsebujejo nevarna
azbestna vlakna (denimo »salonitke«). Tu lahko priznani stroški dosežejo največ
65 EUR/m2 zamenjave azbestne kritine.
Zamenjavo kritine do skupne površine 300 m2 na posamezni
stavbi lahko izvede vsak izvajalec, ki je registriran za izvajanje krovskih
del, bodite pa pozorni na to, da mora imeti za odstranjevanje večjih površin
izvajalec okoljevarstveno dovoljenje ministrstva za okolje.
Omenil bi še, da je ugoden kredit na voljo tudi za odstranjevanje
izolacijskih in protipožarnih oblog, ki vsebujejo azbestna vlakna, kot tudi za
zamenjavo vodovodnih ali kanalizacijskih cevi iz materialov, ki vsebujejo
azbest ali težke kovine (cink, svinec…).
Živimo v času, ko nas vsak dan zastrupljajo z
reklamami. Težko se je upreti skušnjavam, ko nam prelepe manekenke ali manekeni
priporočajo šampone za nego las. Manjkrat pa imamo priložnost, da obiščemo kak eko
sejem, na katerem srečamo dekleta z lepimi lasmi, ki pa ne uporabljajo kemije.
Starejše gospe nam pripovedujejo, da je dobro
iti pod brezo, ko jo zaliva lahen dežek, in si s tem umiti lase. Ni skrivnost,
da je brezov sok, ki si ga iz breze natočimo spomladi, pravi balzam za naše
lasišče. Prav tako ni skrivnost, da so na ženski najlepši okras lasje. Zato jih
v nekaterih kulturah možje ne privoščijo drugim pogledom in si morajo ženske
lase zakriti.
Če imajo moški plešo, je to kar nekako moderno.
Zadnje čase si predvsem menedžerji glavo celo brijejo, da so modernejši. Redkeje
to počnejo ženske. Meni je kar hudo, če srečam žensko, ki ima redke lase ali
celo zelo tanke lase. Težave, ki se pojavljajo na lasišču, so predvsem te:
izpadanje las,
mastni lasje,
prhljaj na lasišču,
krvaveč prhljaj oziroma krvaveče
lasišče,
luskavica na lasišču,
srbeče lasišče,
mastne bule na lasišču.
Izpadanje las , prhljaj, krvaveč prhljaj
Rastline, ki jih uporabljamo za te težave, so:
breza, rožmarin, korenine koprive, preslica, slezenovec, hrastovo lubje in
njivska preslica.
V času, ko so nastajale te vrstice, je breza
poganjala prve brste. Odrežemo vejico debeline do 8 mm in nanjo privežemo
sterilizirano litrsko steklenico. Čez noč se nam bo nateklo do liter soka.
Steklenico zamašimo s prekuhanim zamaškom in imamo najboljše zdravilo za
urejanje lasišča. Takšen sok ima na hladnem rok trajanja do enega leta.
Zjutraj poparimo prgišče mešanice iz korenine
koprive, rožmarina in preslice. Precedimo čez 10 minut in dodamo primerno količino
soka breze. To tekočino si vtiramo vsak dan do deset minut v lasišče. Čez čas
si lasišče izperemo z mlačno vodo.
Če imamo na lasišču mozolje , ki zakrvavijo,
primešamo prej navedeni mešanici do 4 % elementarnega žvepla, ki smo ga kupili
v lekarni, in si s tem umivamo lasišče. Pri tem moramo paziti, da nam ta
tekočina ne pride v oči, ker bi nas peklo. Tudi po tem postopku si izperemo
lasišče z mlačno vodo.
Luskavica na lasišču
Pri nas se lotevamo luskavice ali psoriaze s
pripravki iz slezenovca. V ta namen uporabimo mešanico iz cvetov, listov in
korenine. Tri čajne žličke posušene mešanice prelijemo zvečer s 7 dcl hladne
vode. Zjutraj precedimo in si s tem izpiramo prizadeto mesto. Polovico
uporabimo za izpiranje, polovico popijemo. Izpiramo trikrat dnevno. Ko se
prizadeto mesto posuši, pa si ga namažemo z mazilom iz slezenovca. To delamo
toliko časa, da odpravimo težavo.
Srbeče lasišče
Če nas lasišče srbi, si ga umivamo s poparkom
hrastovega lubja in korenine srčne moči.
Jušno žlico posušene mešanice poparimo z
litrom kropa. Pustimo vreti še kake tri minute, nato pa pustimo stati 10 do 30
min. S tem prevretkom si umijemo lasišče. Čez nekaj časa si lasišče izperemo z
mlačno vodo. To naredimo trikrat tedensko in ponavljamo toliko časa, da srbenje
poneha.
Ob tem je treba piti vsaj tri tedne po liter
mešanice za čiščenje organizma.
Pijemo mešanico za čiščenje organizma kot pri
srbečem lasišču in si umivamo lasišče s poparkom breze, rožmarina, njivske
preslice in korenine koprive.
Mastne bule na lasišču
Pri tej težavi priporočam pitje po liter čaja
za čiščenje na dan, in to tri tedne. Zraven se moramo držati diete. Izogibati
se moramo sladkarijam, mastnim jedem in suhomesnatim izdelkom. Na bule si
zvečer nanesemo oblogo iz gline, kisa in vode. Pred spanjem si oblogo zaščitimo
z gazo. Do jutra se glina posuši in jo z lahkoto odstranimo.
Na Plavici smo za nego lasišča pripravili tinkturo,
ki jo priporočamo pri izpadanju las, proti prhljaju in za prekrvavitev lasišča.
To tinkturo si nabrizgamo v lasišče in si nato masiramo lasišče vsaj 10 minut. Po
tem posegu priporočamo, da si las ne umivamo, ker alkohol in voda tako ali tako
izparita.
Za določene težave z lasišči je dostikrat
vzrok tudi pomanjkanje vitaminov ali mineralov. Če pa je vzrok izpadanja
postopek kemoterapije ali meningitisa, se lasje po določenem času sami
obnovijo.
Tinktura za lasišče, 1 liter
Tinktura za lase
1 od 8
Potrebujemo:
25 dag suhih posušenih koprivnih
korenin,
25 dag suhe preslice,
25 dag suhih brezovih listov,
25 dag suhega rožmarina.
Sestavine zmešamo in damo v večji kozarec. Prelijemo jih z 1 litrom domačega 45-% do 50-% žganja. Po 21 dneh v temnem prostoru dobimo tinkturo za lasišče, ki jo lahko uporabljamo pri srbečem lasišču, izpadanju las, odpravi prhljaja, mozoljavosti na glavi itd. Tinkturo si razpršimo po lasišču in jo 10 minut vtiramo. Lasišče se bo prekrvavilo, tinktura se bo vpila v kožo in koren lasišča. To lahko delamo vsak dan do izboljšanja stanja. Las si po uporabi tinkture ni treba izpirati.
Alergija na oreščke je ena najpogostejših alergij
pri otrocih in odraslih. Število alergikov neprestano raste. Po zadnjih ocenah
naj bi imelo alergijo na oreščke že 1 do 2 % otrok. Oreščki lahko sprožijo hudo
alergijsko reakcijo, anafilakso, ki lahko povzroči tudi smrt. Zdravniki zato
priporočajo, da alergiki na oreščke s seboj neprestano nosijo injekcijo
epinefrina (adrenalina), ki lahko prepreči najhujše pri hudi alergijski
reakciji.
Kateri oreščki povzročajo na alergijo na oreščke?
Alergija
na oreščke je v večini primerov vseživljenjska, čeprav so zadnje študije
pokazale, da naj bi približno 9 % otrok z alergijo na oreščke to z leti
preraslo. Mlajši bratje in sestre alergikov na oreščke imajo povečano tveganje
za razvoj istovrstne alergije, zato zdravniki zanje velikokrat predpišejo
preventivno testiranje.
Alergija
na oreščke najpogosteje vključuje alergijo na orehe, mandlje, lešnike,
pistacije, indijske in brazilske oreščke, lahko pa tudi kakšno drugo vrsto
oreščkov. Ne smemo je zamenjevati z alergijo na arašide, saj so arašidi
stročnica, ter alergijo na semena, kot na primer sezamova ali sončnična semena.
Alergija na oreščke je lahko lažje ali hujše vrste
Oseba,
ki je alergična na eno vrsto oreščkov, ima povečano tveganje za razvoj alergije
na več vrst oreščkov. Zato zdravniki tovrstnim alergikom običajno priporočajo
izogibanje vsem vrstam oreščkov. Zaradi možnosti navzkrižne kontaminacije v
samem proizvodnem procesu je za alergike na oreščke priporočljivo tudi
izogibanje arašidom. Od 25 % do 40 % alergikov na arašide ima namreč tudi
alergijo na katerega od drevesnih oreščkov.
Če imate alergijo na oreščke, bodite pozorni na označevanje alergenov na živilih
V skladu z določili Evropske unije in ZDA morajo proizvajalci na deklaracijah jasno označiti vsebnost ali možne sledove oreščkov, kar je zelo pomembno za tiste, ki imajo alergijo na oreščke, saj so reakcije lahko tudi z zelo hudim izidom. Jasno mora pisati tudi, katere vrste oreščkov živilo vsebuje. Zato bodite pred nakupom in zaužitjem pozorni in vedno preverite sestavo živil. Proizvajalec lahko namreč brez opozorila spremeni sestavine izdelkov, zato zanašanje na pretekle izkušnje ni vedno dovolj. Če dvomite, je najbolje, da se obrnete neposredno na proizvajalca.
Največkrat se oreščki skrivajo v teh živilih:
kosmičih,
krekerjih, piškotih,
bombonih,
čokoladah, energijskih tablicah,
kavah
z okusom,
zamrznjenih
desertih, sladoledih,
marinadah,
omakah za žar,
nekaterih
delikatesah (npr. mortadela, sir z orehi ali ajdov kruh z orehi),
nekaterih
alkoholnih pijačah, ki lahko vsebujejo naravne arome oreščkov.
Beljakovine oreščkov pa včasih najdemo tudi v nekoliko manj očitnih oblikah:
naravnih
izvlečkih oreščkov (umetne arome so običajno neproblematične),
izvlečkih
orehove lupine.
Vsi oreščki niso prepovedani
Mnogi
alergiki so velikokrat v precepu, kateri oreščki vse sodijo med drevesne
oreščke, saj nas mnogokrat zavedejo že imena sama. Največ dvomov povzročajo ti:
muškatni
orešček,
kokosov
oreh,
pinjole,
arganov
oreh,
vodni
kostanj,
semena
(sončnična, bučna …).
Ameriško
združenje za alergijo in astmo zagovarja dejstvo, da kokos botanično ni
drevesni orešček, temveč sadež, čeprav Ameriška agencija za varno hrano (FDA)
razglaša kokos za drevesni orešček. Znani so le redki primeri alergije na
kokosov oreh, zato lahko večina alergikov na oreščke brez težav uživa kokos. Za
vsak primer pa se je dobro predhodno posvetovati z alergologom. Muškatni
orešček kljub takšnemu imenu ne sodi med drevesne oreščke, temveč gre za
začimbo, pridobljeno iz semen, tako da ga alergiki na oreščke lahko brez težav
uživajo. Pinjole ne sodijo med oreščke, temveč gre za seme pinije (vrsta
borovca). Čeprav večina alergikov na oreščke brez težav uživa pinjole,
obstajajo tudi znanstvene raziskave, ki potrjujejo, da obstaja navzkrižna
reakcija z arašidi in mandlji.
So pa
tudi redki posamezniki, ki imajo izključno alergijo na pinjole, čeprav
znanstveniki še niso odkrili, kaj pri pinjolah dejansko povzroča alergije. Zato
je pri njih priporočljiva previdnost in predhodni posvet z zdravnikom. V
zadnjih letih postaja vse bolj priljubljeno arganovo olje, ki ga pridobivajo iz
oreščkov arganovega drevesa. Znani so le redki primeri alergijske reakcije,
zato ga lahko alergiki na oreščke varno uživajo. Vodni kostanj je rastlina, ki
raste v Aziji in naj prav tako ne bi bila problematična za alergike na oreščke,
saj gre za korenino. Enako velja tudi za semena, kot so bučna, sončnična ali
lanena semena, vendar pa moramo biti pozorni na deklaracije, saj v samem
procesu pakiranja lahko pride do kontaminacije z oreščki.
Zgoraj
sem že omenila, da obstaja dokaj velika navzkrižna reakcija med oreščki in
arašidi. Čeprav gre za živila dveh različnih vrst, pa so beljakovine v obeh
zelo podobne. Znotraj drevesnih oreščkov lahko pride do navzkrižne reakcije med
indijskimi oreščki in pistacijami ter orehi in orehi pekan. Veliko alergikov na
oreščke ima alergijo na le določeno vrsto drevesnih oreščkov. Vendar zdravniki
iz previdnosti priporočajo izogibanje vsem vrstam oreščkov in arašidov. Če je
vir oreščkov znan in ni možna kontaminacija (npr. domači orehi ali lešniki),
potem alergikom priporočam uživanje neproblematičnih oreščkov, saj vsebujejo
veliko pomembnih hranilnih snovi.
Drevesni
oreščki so namreč bogat vir beljakovin, vitaminov in mineralov, ki pa jih lahko
nadomestimo tudi z visoko proteinskimi živili, kot so na primer meso, ribe,
stročnice, jajca, mlečni izdelki, sadje, zelenjava in obogatena žita.
Nadomestki za oreščke
Alergija na oreščke nam lahko nekoliko zakomplicira pripravo hrane, vendar pa je oreščke receptih zelo enostavno nadomestiti.
Semena: V energijskih ploščicah, kruhu
ali namazih so semena idealna zamenjava za oreščke (na primer sončnična ali
bučna semena).
Stročnice: Namesto praženih oreščkov
lahko kot prigrizek uporabimo praženo čičeriko ali sojo. V solatah uporabimo
namesto oreščkov pražen fižol.
Čokoladni namazi: Mlečni čokoladni namazi
pogosto vsebujejo oreščke (ali njihove sledi). Namesto lešnikovega čokoladnega
namaza lahko uporabimo rižev ali sojin čokoladni namaz brez sledov oreščkov.
Obstaja velika izbira veganskih čokoladnih namazov, ki so pogosteje brez
oreščkov kot čokoladni namazi na mlečni osnovi.
Čičerikin namaz (humus): Humus je odličen vir
beljakovin, vendar pa so mnogi alergiki na arašide alergični tudi na čičeriko,
zato pri tej kombinaciji alergij pozornost ni odveč.
Sončnično maslo: Sončnično maslo je zelo
primerno za piškote, torte, peciva. Lahko ga pripravite sami doma, tako da
prepražite sončnična semena in jih dobro zmešate v mešalniku.
Namaz iz sezamovih semen
(tahini):
Tahini je nekoliko grenkega okusa, zato ni najbolj všeč otrokom. Vendar če ga
obogatimo z medom ali javorjevim sirupom, ga bodo otroci z veseljem uživali.
Tahini je izredno bogat z beljakovinami in kalcijem, zato je še posebej
priporočljiv za alergike, ki imajo v kombinaciji tudi alergijo na mleko in/ali
jajca.
Preste: V receptih za deserte, ki so potreseni
z oreščki, lahko namesto njih uporabimo zdrobljene prestice. Pri dodatni
alergiji na pšenico ali celiakije so najboljša izbira brezglutenske prestice.
Suho sadje: Rozine, suhe marelice, fige,
slive ali brusnice v mnogih receptih odlično nadomeščajo oreščke. Še posebej
priporočljivo jih je uporabiti v pecivih, piškotih in energijskih ploščicah.
Recepti brez oreščkov:
Domač sončnični čokoladni namaz brez oreščkov
Sestavine:
2
skodelici popraženih sončničnih semen,
1
½ žlice vaniljevega ekstrakta,
¼
skodelice kakava v prahu,
¼
skodelice + 3 žlice javorjevega ali agavinega sirupa,
ščepec
soli,
2–3
žlice kokosovega olja,
½
skodelice kokosovega napitka.
Priprava:
Na
srednjem ognju med stalnim mešanjem popražimo sončnična semena. Ohladimo na sobno
temperaturo. Ohlajena semena damo v multipraktik in meljemo 2–3 minute, da
dobimo gosto kremno maslo. Dodamo preostale sestavine in dobro premešamo (vsaj
4–5 minut). Hranimo v hladilniku v dobro zaprtem steklenem kozarčku (do 30
dni).
Alergije na oreščke ne smemo je zamenjevati z alergijo na arašide, saj so arašidi stročnica, ter alergijo na semena, kot na primer sezamova ali sončnična semena.
Malinova potica brez oreščkov
Sestavine:
600
g moke,
¾
kocke kvasa,
250
ml mleka ali rastlinskega napitka,
2
žlici sladkorja,
125
g margarine,
ščepec
soli,
limonina
lupinica,
2
rumenjaka,
žlička
ruma,
200
g malin,
malinova
marmelada.
Priprava:
V
posodici pripravimo kvasec, tako da damo v mlačno mleko žličko moke in
sladkorja ter nadrobljen kvas, premešamo, pokrijemo in počakamo, da naraste. V
drugo posodo presejemo moko, dodamo ščepec soli, preostali sladkor, raztopljeno
margarino, rumenjaka, limonino lupinico, rum in vzhajan kvasec. Vse dobro
pregnetemo v voljno testo in pokrito pustimo vzhajati na toplem 1 uro.
Testo
razvaljamo na pomokanem prtu na 1 do 1,5 cm debelo. Ne smemo ga razvaljati tako
tenko kot za običajno orehovo potico, saj je malinov nadev dokaj moker.
Namažemo z malinovo marmelado in potresemo z malinami. Testo čvrsto zvijemo, ga
položimo v pomaščen pekač, pokrijemo in pustimo vzhajati še 20 minut.
Medtem segrejemo pečico na 180 °C. Vzhajano potico postavimo v pečico in pečemo 50 minut oziroma dokler skorja ne postane zlato rjava in ko potrkamo nanjo, votlo zadoni. Pečeno potico vzamemo iz pekača in ohladimo.
Bolečine, otrdelost mišic in sklepov ter slabo počutje kot posledice poškodb, operacij, bolezni ali pa preprosto sodobnega načina življenja vsi dobro poznamo. Bolečine v telesu lahko nastanejo tudi zaradi nepravilnega sedenja in nepravilne drže, na primer na delovnem mestu, zaradi dolgotrajnega stanja na mestu več kot dve uri, pa tudi zaradi nepravilnega predklanjanja in dvigovanja bremen. Bolečine nam povzročajo tudi dalj časa ponavljajoči se gibi.
Uporaba različnih masažnih tehnik
Pri odpravljanju teh nevšečnosti si lahko pomagamo z različnimi tehnikami
terapevtske masaže. Kaj pa je terapevtska masaža in v čem se razlikuje od
drugih masaž?
Kot pove Darja Pirec,
terapevtska maserka iz Kranja, gre pri tem za uporabo različnih masažnih tehnik.
Najpogosteje
se uporabljajo globinske tehnike, to sta predvsem gnetenje in vtiranje. Naslednja
zelo uporabna tehnika je globinska masaža s sprožilnimi (trigger) točkami, kjer
se deluje s pritiskom v globino na določeno točko v mišici, v kateri se je
zbrala napetost. Sprožilna točka je torej tisto mesto v mišici, kjer se zbira
napetost zaradi prisilne drže ali pogostih ponavljajočih se gibov ali pa pretirane
uporabe določene mišice. Napetost v mišici onemogoča normalno prehranitev
mišice s kisikom in snovmi, potrebnimi za njeno delovanje. Pojavijo se
bolečine, ki pa se lahko odražajo na drugem mestu, kot je mesto te točke.
Bolečine v križu na primer lahko povzroča točka v mišici na zadnjici. Zato maser
ne masira predela križa, pač pa poskuša sprostiti to točko.
Kako je videti
terapevtska masaža?
Darja
Pirec pojasnjuje: »Odvisno je od vrste težave. Stranka ima na primer bolečine v
ramenih in vratu. Z dotikom na tistem predelu običajno ugotovim, da gre za zakrčeno
mišico in da je treba to mišico sprostiti. Sprošča se z različnimi tehnikami:
najprej to območje z masažo ogrejem, potem pa z globinskimi gibi prodrem v
notranjost, kjer je zakrčenost. V praksi se kaže, da se te bolečine lahko
popolnoma odpravijo z večkratno masažo, najpogosteje trikratno, v tedenskih
razmikih. Po prvi masaži boljše počutje in boljša gibljivost trajata nekaj dni.
Ob naslednji masaži je v mišici še vedno spomin na prvo masažo, delno je že
zmehčana in je zato mogoče prodreti globlje v vlakna. Bolečine tako po drugi
ali tretji masaži običajno izzvenijo.«
Kdaj je terapevtska
masaža primerna?
Pri
tako imenovanem čarovniškem strelu (»heksenšus«) oz. useku se bolečina odpravi že po enourni masaži. Zahtevnejše
in nekoliko dolgotrajnejše so, kot pove Darja Pirec, masaže ob bolečinah v
ramenih. Velikokrat se v ramenskih mišicah pojavlja kalcinacija. Tudi pri tem
ima naša sogovornica dobre rezultate s kombinacijo globinske masaže in masaže sprožilnih
točk. Zelo pogosto na terapevtsko masažo prihajajo ljudje z bolečino med
lopaticami. Terapevtska masaža jim pomaga, Pirečeva pa ob tem strankam
priporoči tudi določene vaje za razgibavanje, ki še pripomorejo k boljšemu
počutju in odpravijo vzroke za bolečino. Pogosto se oglasijo na masažo tudi
ljudje z bolečinami v križu ali nogah ali pa s trdovratnimi glavoboli in
migrenami.
Pogosta
težava, ki jo s terapevtsko masažo lahko odpravimo, je tudi vnetje karpalnega
kanala, živca v zapestju, ki nastane zaradi dolgotrajne preobremenitve z istimi
gibi. Pri obravnavi te bolečine Darja Pirec kombinira masažo vratnega dela
hrbtenice in ramen ter kraniosakralno terapijo. Ob tem omeni stranko, po
poklicu frizerko, ki je imela že napotnico za kirurško zdravljenje karpalnega
kanala, po terapiji pa lahko zdaj spi brez opornic in se zato za operativni
poseg ni odločila. Darja Pirec pravi, da niti dve terapevtski masaži skorajda
nista enaki. Šele ko pod svojimi rokami začuti, kako se odziva telo, se odloči
za določeno vrsto masaže.
Včasih
se s preprosto masažo rešijo precej zapletene težave. Darja Pirec se spominja stranke,
ki ji je po telefonu sporočila, da si je poležala vrat in da jo močno boli.
Prišla je na masažo in sprostila ji je mišice v vratu. Stranka je bila
zadovoljna, saj jo je že po polurni masaži vrat prenehal boleti. Kljub temu se
je odločila, da bo čez en teden ponovno prišla. Takrat je povedala, da ima
čudne občutke v glavi in da v delu glave občuti stalno mravljinčenje. Dobila je
že napotnico za EEG. Povedala je tudi, da ima pogoste glavobole. Maserka ji je
pretipala mišice na vratu. Mišica obračalka je bila povsem zakrčena, zato je
uporabila masažo sprožilnih točk. Na masažo je prišla še trikrat in po tistem je njena težava povsem izzvenela ter ni več
potrebovala zdravniške pomoči.
Kaj je masaža s sprožilnimi
točkami?
Masaža s sprožilnimi (trigger) točkami je ročna tehnika, s katero se selektivno zmanjša napetost v mišicah. Sprožilne točke (poznamo jih tudi kot mišične vozle) nastanejo po poškodbah mišic in skeleta, pri preobremenitvah ali dolgotrajnih ponavljajočih se gibih posameznih delov telesa. Mišična vlakna ostanejo v skrčenem ali raztegnjenem položaju ter povzročajo lokalno ali preneseno bolečino.
Aktivne sprožilne točke povzročajo spontano bolečino, latentne sprožilne točke pa lahko povzročijo občutek napetosti in zategnjenosti. Med terapijo se s pritiski na posamezne dele mišic doseže sprostitev znotraj mišičnih vlaken in ponovno omogoči njihova normalna gibljivost. S to masažo si lahko pomagamo pri naslednjih simptomih: bolečinah v križu, hrbtu ter pri išiasu, bolečinah v vratu (togost, tenzijski glavobol), bolečinah v ramenih in rokah, glavobolu, bolečinah v čeljusti, pri teniškem komolcu, sindromu karpalnega kanala, bursitisu, ponavljajočih se zvinih, bolečinah po prestali operaciji ter po poškodbah v nesreči.
V primerjavi z drugimi masažami je
ta masaža rahlo boleča, saj se med terapijo stimulira najbolj boleča točka v
mišici, zato ni primerna za ljudi z nizkim pragom bolečine.
Kraniosakralna
terapija
Darja Pirec terapevtske masaže pogosto kombinira s kraniosakralno terapijo, ki se je je naučila v triletni šoli Milana Vidmarja. Kot pove že ime, gre za terapijo, pri kateri se deluje na kostne dele lobanje (cranium) in križnice (sacrum). Poteka na prav poseben način. Ko se terapevt dotika klienta na določenih delih telesa, dotik potuje po vezivnem tkivu. Ko terapevt začuti oviro, ustavi svojo pozornost in čaka na sprostitev v telesu. Osnova kraniosakralne terapije je povezava med strukturami telesa (tkiva, kosti, membrane, mišice, telesne tekočine, možgani in žleze z notranjim izločanjem) in telesnimi funkcijami. Terapija temelji na razumevanju, da so telesne funkcije odvisne od strukture in da so strukture v nenehnem gibanju.
Na primer: kosti lobanje odraslega človeka niso medsebojno zraščene, pač pa se premikajo v odvisnosti od drugih kosti. V kraniosakralni terapiji se človeka tudi razume kot sistem, ki je zmožen samozdravljenja in samoregulacije. Človek je celota in tako tudi deluje. Cilj te terapije je vzpostavljanje ravnovesja med strukturami, tako da se sprostijo blokade in spodbudi naravno gibanje struktur. S tem se telesu omogoči, da se zdravi samo. Po končani terapiji se človek počuti sproščen in zelo umirjen.
Izdelava domačih čistil je zelo zanimivo in
zelo presenetljivo področje. Morda najbolj preseneča dejstvo, da jih lahko v
celoti izdelamo sami. Z malce truda, seveda. Dejstvo je, da v naravi najdemo
precej rastlin, ki vsebujejo saponine in ki jih lahko uporabimo za čiščenje. Če
imamo možnost, si lahko pridelamo tudi lesni pepel ali pa uporabimo tako
običajne sestavine, kot so kuhinjska sol, kis ali pecilni prašek. Danes vam
predstavljamo čistilne encime, ki so še ena možnost izdelave splošno
vsestranskega in nadvse učinkovitega čistila.
Čistilo deluje tudi kot gnojilo
Čistilo izdelamo iz svežih bioloških kuhinjskih odpadkov. Naredimo si ga lahko kadarkoli v letu in ga lahko uporabimo za pranje perila, pranje posode, čiščenje kopalnice, pomivanje steklenih površin, lesenih in drugih tal ipd. Poleg tega deluje tudi kot insekticid in gnojilo. Koncept čistilnih oz. eko encimov je razvila dr. Rosukon, ki je dejavna tudi na področju širjenja tega nadvse uporabnega in za nas in naš planet koristnega znanja.
Kaj
potrebujemo:
5-litrsko plastenko,
300 g rjavega sladkorja ali melase,
900 g narezanih in svežih bioloških odpadkov,
3 litre destilirane vode.
Postopek:
Vse sestavine stresemo v plastenko. Premešamo, da se sladkor oz. melasa stopi. Plastenka mora biti dovolj velika, da ni napolnjena do vrha. Dobro zapremo in pustimo vsaj tri mesece. Prvih nekaj tednov moramo plastenko vsak dan odpreti, da se sprostijo plini. Občasno jo tudi premešamo. Po treh mesecih vsebino plastenke precedimo. Dobljena tekočina so naši encimi, ki pa so koncentrirani, zato jih je treba pred uporabo razredčiti.
Kako uporabljamo čistilne encime?
Eko oz. čistilne encime smo tako pridobili
s postopkom fermentacije. Tekočina je temno rjave barve, vonj pa sladkobno
kisel, pravzaprav spominja na kis. Dobljena tekočina je koncentrat in jo moramo pred uporabo
razredčiti z vodo. Njena uporaba pa je nadvse široka.
Uporaba v gospodinjstvu
Dobljeno raztopino razredčimo, da postane učinkovitejša, in jo uporabimo za prav vse v gospodinjstvu: kot pralni prašek in mehčalec, za pomivanje tal in steklenih površin, keramike in posode, za odstranjevanje neprijetnega vonja … Skratka, kar nam pade na pamet.
Nekaj nasvetov:
Za osvežitev zraka oz. za odpravljanje neprijetnih vonjav uporabimo mešanico s 500 ml vode in 1 ml encima.
Učinek kemikalij v tekočih praških, šamponih in milih dosežemo z dodatkom 5 ml encima na 500–1000 ml tekočine.
Nerazredčene encime damo v razpršilko. To uporabimo, da poškropimo usnjeno pohištvo in sanitarno keramiko. Poškropimo in očistimo oz. obrišemo z vlažno krpo.
Če koncentrirane encime razredčimo v razmerju 1 : 10 do 1 : 50, jih uporabimo kot univerzalno čistilo za vse vrste površin.
Uporaba na vrtu
Eko encimi so odlično organsko gnojilo za
zelenjavo , travo in sadno drevje. Istočasno pa naše pridelke ščitijo pred
plesnimi, zajedavci, boleznimi ipd. Poleg tega tudi zemljo naredijo rodovitnejšo.
Za uporabo na vrtu moramo raztopino prav tako razredčiti.
Nekaj nasvetov:
V 1 liter vode dodamo 1 ml encima. To mešanico uporabimo za gnojenje z zalivanjem, deluje pa tudi kot pesticid in insekticid. Ne smemo prepogosto gnojiti.
Če želimo svoje rastline spodbuditi k rasti, uporabimo 200 ml vode, ki smo ji dodali 1 ml encima, in jih s tem zalijemo. Velja tako za zunanje rastline in sadno drevje kot tudi za notranje okrasne rastline.
Kaj še?
Z izdelavo in uporabo eko encimov ne onesnažujemo okolja.
Ogromno prihranimo!
Izdelava in uporaba eko encimov ne obremenjuje okolja in nas ne zastruplja.
