Kraniosakralna terapija je oblika osteopatskega zdravljenja. Danes je vse več osteopatov specializiranih prav za to obliko zdravljenja, ki pa ga pogosto izvajajo tudi drugi terapevti. Zelo pomembno je poudariti, da je lastnost dobrega terapevta predvsem izjemno izostren občutek v rokah.
Kaj je kraniosakralna terapija?
Kraniosakralna terapija je neinvazivna terapevtska metoda, ki temelji na nežnem ročnem delovanju terapevta na lobanji, hrbtenici in križnici pacienta. Terapevt s pritiskanjem in nežnim premikanjem rok občuti in uravnava ritem cerebrospinalne tekočine, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Glavni cilj te terapije je zaznati in odpraviti blokade ali neravnovesja v sistemu, da bi spodbudili naravne samozdravilne procese telesa.
Utemeljitelj kraniosakralne terapije je bil Američan William Garner Sutherland, oseopat, ki je deloval na začetku 20. stoletja. Njegova teorija temelji na tem, da naj bi se lobanja, ki je sicer sestavljena iz osmih kosti, ki so spojene z lobanjskimi šivi, komaj opazno raztezala in krčila glede na ritmično kroženje cerebrospinalne tekočine, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Ko ta tekočina zapolni predele med možganskimi režnji, je v neposrednem stiku z možgansko ovojnico in tako je večji tudi pritisk na samo lobanjo.
Poskuse izvajal najprej kar na sebi
Dr. Sutherland je na sebi izevdel kar nekaj poskusov, pri katerih je z različnimi napravami poskusil preprečiti premikanje lobanjskih kosti, kar je izjemno pozitivno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje in vedenje. Dr. Sutherland je razvil veliko prijemov, s katerimi naj bi vplival na kroženje tekočine v hrbteničnem kanalu, in tako omogočil naravno in neprekinjeno raztezanje in krčenje lobanje. Bil je prepričan, da vse poškodbe in travmatična doživetja, ki jih izkušamo od otroštva naprej, vplivajo na premikanje lobanje in lahko povzročajo številne težave. Njegovo delo je pozneje nadaljeval dr. Johan Upledger.
Uradna medicina tistega časa je njegove teorije dosledno kritizirala, vendar so sodobne raziskave njegove trditve močno podprle.
Raziskave v današnjem času se osredotočajo predvsem na uporabo lobanjskih tehnik pri majhnih otrocih. Ena od strokovnjakinj na tem področju je tudi dr. Beryl Arbuckle, pediatrinja, ki je danes znana predvsem po svojem delu z bolniki s cerebralno paralizo. Njen način osteopatskega dela je skoraj v celoti temeljil prav na kraniosakralni tehniki.
Kako poteka kraniosakralna terapija
Kraniosakralni sistem je sestavljen iz lobanjskih kosti, hrbtenice, križnice, možganske ovojnice, možganov in hrbtenjače. Med hrbtenjačo in ovojnicami kroži možganska tekočina, ki jo imenujemo likvor – ta možganom in hrbtenjači nudi zaščito in absorbira udarce. Kadar pride do motenj izločanja, absorpcije in kroženja likvorja, to prizadene delovanje centralnega živčnega sistema, zaradi česar pride do motenj drugih telesnih funkcij.
Pri kraniosakralni terapiji terapevt uporablja zelo nežen dotik, s katerim zaznava kraniosakralni ritem – tega je najlažje prepoznati pri premikanju lobanjskih kosti in na križnici. S pomočjo različnih tehnik lahko terapevt zazna morebitne nepravilnosti v delovanju kraniosakralnega sistema in ga po potrebi uravna.
Pri običajnem tretmaju pacient leži oblečen na mizi, terapevt pa se z manipulacijami kraniosakralnega sistema osredotoča na lobanjske kosti in križnico. Manipulacije pri kraniosakralni terapiji so zelo nežne in za pacienta sprostilne, a zato nič manj sprostilne.
Kakšne koristi prinaša?
Mnogi ljudje poročajo o takojšnjem občutku sprostitve in miru po terapiji. Dolgoročno pa terapija lahko pomaga pri različnih težavah, kot so glavoboli, migrene, kronične bolečine v vratu in hrbtu, stres, tesnoba in celo nekatere motnje spanja. Medtem ko kraniosakralna terapija morda ni primerna za vsakega posameznika, številne pozitivne izkušnje pacientov potrjujejo njene potencialne koristi.
Je kraniosakralna terapija varna?
Ker je terapija neinvazivna in nežna, je tveganje za neželene stranske učinke minimalno. Vendar pa je vedno priporočljivo, da se pred začetkom terapije posvetujete z zdravnikom, še posebej, če imate kakršne koli zdravstvene težave ali bolezni.
Učinkovitost terapije
Lobanjske tehnike so se do zdaj kot uspešne izkazale pri lajšanju glavobolov, bolečin, ki izvirajo iz čeljustnega predela ter pogostih vnetjih ušes in obnosnih votlin pri otrocih. Lobanjska terapija zelo koristi tudi otrokom s poporodnimi travmami, možganskimi poškodbami in razvojnimi ali vedenjskimi motnjami, kot je na primer hiperaktivnost, saj se otroci na to terapijo izjemno hitro odzivajo. Kranisakralna terapija je zelo uspešna tudi pri športnih poškodbah, išiasu, pooperativnem okrevanju, pri različnih oblikah prebavnih motenj, pri motnjah vida, pri težavah z zbranostjo in nespečnostjo itd.
Da se kraniosakralna terapija ni toliko uveljavila, lahko pripišemo temu, da sama terapija od terapevta zahteva izjemno občutljivost. Čeprav je terapevtov dotik izjemno rahel, so rezultati zdravljenja lahko prav presenetljivi in nekaterim ljudem se vse skupaj zdi skoraj nemogoče. S kraniosakralno terapijo se poleg poklicnih osteopatov ukvarja tudi veliko manualnih terapevtov, ki prav tako potrebujejo ustrezen občutek ter veliko terapevtskega znanja.