Prijava
Verjetno ste že slišali za kratico GSO – Gensko Sprememnjeni Organizmi. Po neuradnih podatkih naj bi bilo na policah slovenskih trgovin skoraj 30 odstotkov gensko spremenjene hrane, v Ameriki pa kar 80 odstotkov. Marsikateri zagovornik GSO vam bo dejal, da gre pri genskih spremembah za nekaj podobnega kar so že tisočletja s križanjem vrst počeli naši predniki in nekaj kar v sadovnjaku, pa tudi drugje, počne praktično vsak ljubiteljski vrtičkar.
Uporaba GSO (Gensko Spremenjenih Organizmov)
Ta argument je na prvi pogled v resnici dokaj sprejemljiv, vendar pa je razlika med genetskimi spremembami, ki nastanejo s križanjem in genetskimi spremembami, narejenimi v laboratoriju ključna: pri prvi se igramo le z genetskimi možnostmi, ki jih organizem, ki ga križamo, že ima, pri drugem pa lahko teoretično v organizem prenesemo lastnost katerega koli živega bitja, da bi dosegli, kar želimo. In čeprav se zdi seme, narejeno tako, da ne diši vrabčkom, ali kvadratni paradižniki, ki jih je lažje zložiti v zaboje, koristna stvar, se je treba zavedati, da nekatere raziskave učinkom uživanja hrane, ki vsebuje GSO, že danes pripisujejo povzročanje različnih alergij, zaradi kratkotrajnosti uporabe pa najbolj črnogledih seznamov posledic uživanja GSO ne bo mogoče potrditi še najmanj deset let.
Pozitivne plati GSO
Vsekakor so tudi pozitivne plati. Ena od idej gojenja GSO je bila, da bi vzgojili rastlinske kulture, ki bi omogočale, da nam pri vzgoji ne bi bilo treba uporabljati škodljivih insekticidov in pesticidov, s čimer bi zmanjšali tako tveganje za zdravje človeka, kot tudi okoljska tveganja. GSO bi lahko priredili tako, da bi rastline že v fazi rasti vsebovale snovi, ki se jih danes dodaja šele kasneje – na primer aditive, ki preprečujejo, da bi se hrana hitro pokvarila. Lahko bi naredili tako, da bi rastline vsebovale večjo količino hranil, kar naj bi zmanjšalo lakoto po svetu. Vse to bo bilo morda celo koristno, če bi s proizvajanjem gesnko spremenjenih organizmov upravljali znanstveniki, ki bi se zadeve lotili premišljeno in racionalno in ki pred očmi ne bi imeli zgolj potencialnega dobička. Toda v resnici večino raziskav v tej smeri financirajo multinacionalke, ki tega vsekakor ne počnejo iz želje po tem, da bi naredile kaj dobrega za človeštvo.
Kje najdemo GSO
Genetsko spremenjene rastline za zdaj rastejo na manj kot 10 odstotkih kmetijskih zemljišč po svetu. Ta zemljišča se nahajajo v ZDA, Argentini, Braziliji, na Kitajskem, v Indiji in Kanadi. V EU je dovoljeno gojiti le GS koruzo, ki jo med drugim gojijo ponekod v Španiji. Rastline, ki so gensko spremenjene, so soja, koruza, ogrščica in bombaž, kmalu pa naj bi se skupinici pridružili še krompir, sladkorna pesa, ječmen, pšenica in grah. Večina genetskih sprememb na omenjenih rastlinah je povezana s preprostejšo pridelavo. GSO rastline lažje prenašajo uporabo herbicidov ali pa so odpornejše na žuželke. Gojenje gensko spremenjenih organizmov je na velikih kmetijskih površinah za pridelovalca precej cenejše kot gojenje navadnih rastlin. Vendar pa je cena za okolje in zdravje lahko (pre)velika, še posebej če vemo, da bi oba učinka lahko dosegli s popolnoma naravnimi, bio načini. Uporaba gensko spremenjenih organizmov z zgoraj opisanima učinkoma negativno vpliva na naravno okolje. Žuželke in ptice, ki bi sicer zobale zdaj zanje strupeno seme, umirajo, rastline, odporne na herbicide, pa so v času rasti deležne še več strupov kot prej. Najhuje pri uporabi GSO pa je, da jih, ko so enkrat v naravi, ni mogoče več odstraniti.
GSO v Sloveniji
V Evropski uniji velja pravilo, da mora biti hrana, ki vsebuje GS snov, posebej označena. Vendar pa velja, da ni potrebno označiti hrane, v kateri prisotnost GS snovi ne presegajo meje 0,9 odstotka. Na naših policah v trgovinah so to nekatera živila, ki vsebujejo sojo, koruzo ali oljno repico. Ustreznost GSO standardov EU pred vstopom na naše tržišče je sicer omejena z zakonom, vendar pa ustreznost izdelka pogosto preverjajo kar sami proizvajalci. Splošno stališče Slovenije in stališče EU je, da gensko spremenjeno organizmi nimajo negativnega učinka na človeško zdravje, vendar pa za takšno mnenje ni dovolj znanstvenih dokazov. Odlična brošura Inštituta za trajnostni razvoj o GSO, ki jo najdete tudi na spletu, opozarja, da je mnenje, da so GS živila enako varna kot običajna, neresno in da možni subtoksični, kronični in alergeni učinki na ljudi še niso dovolj raziskani. Problematični so tudi živalski izdelki in meso, pri katerih krmljenja z GSO po zakonih EU ni potrebno posebej označevati.
GSO – varen ali ne? Ne vemo.
Zakaj nam nihče ne pove, da uživanje GSO ni nujno varno? Preprosto – zaradi dobička. Šest multinacionalk, ki so razvile in patentirale skoraj vsa obstoječa semena GSO, ni naredilo praktično nobenih večjih sistematičnih raziskav, s katerimi bi potrdile ali ovrgle škodljivost uživanja GSO za človeško zdravje. Ker sistematične raziskave ni, lahko z enako gotovostjo rečemo, da je tako škodljivo kot neškodljivo. Zadnja leta vedno več raziskav odkriva, da bi imelo uživanje gensko spremenjenih organizmov lahko hude posledice za zdravje. Italijanski raziskovalci so tako na primer opazili, da so se pri miših, ki so uživale GS sojo pojavile spremembe v jedrih jetrnih celic. Francoska raziskava izpred nekaj let, ki jo je opravil Odbor za neodvisne raziskave in informiranje o genskem inženiringu (CRII-GEN), je opazila, da je pri podganah, ki so jih tri mesece hranili z GS koruzo prišlo do nepravilnosti v jetrih, ledvicah in krvi, kar bi lahko bila posledica uživanja GSO. Sicer je večina raziskav na živalih, ki je opazila posledice uživanja gensko spremenjenih organizmov, odkrila negativen vpliv
GSO na plodnost in stopnjo umrljivosti. Ne glede na pomanjkanje dokazov o škodljivosti je dejstvo, da gre za organizme, ki jih v naravi ne najdemo, in da ne moremo vedeti, kako se bo človeško telo na dolgi rok obnašalo ob uživanju. Sinteza novih beljakovin, ki jih telo ne prepozna, lahko sproži, če ne drugega, vsaj alergijske reakcije. Vsaj tako – če ne še bolj – pereče kot razmišljanje o posledicah uživanja GSO za zdravje je razmišljanje o posledicah uporabe GSO za okolje. Gensko spremenjenih rastlin namreč ni mogoče izolirati, oplojujejo se med seboj in ogrožajo tudi kmetije, ki le-teh ne želijo gojiti (slednje se nato soočajo s tožbami korporacij, ki so ustvarile določeno GSO seme za uporabo njihove patentirane sorte). Sčasoma se v naravi pojavijo škodljivci in pleveli, ki so odporni na izboljšave GSO. Avtohtone rastlinske in živalske vrste zaradi GSO izumirajo.
Kako se izogniti GSO?
Enotnih EU oznak za označevanje GSO ni. Označene so z besedami: »gensko spremenjen«, »proizveden iz gensko spremenjene soje« itd. Uporabnik si ob nakupu lahko pomaga le z oznakami, ki govorijo o tem, da izdelek gensko spremenjenih organizmov ne vsebuje. Gre za klasične oznake ekoloških izdelkov (npr. EU eko certifikat) ali posebne oznake ‘brez GSO’. Izogibanje vrstam živil, za katere vemo, da bi bile lahko gensko spremenjene, pomeni, da moramo biti poleg na vrsto živila pozorni tudi na dodatke v hrani. GSO lahko vsebujejo živila, v sestavi katerih boste našli iz soje proizvedene aditive, ki bodo označeni kot: lecitin, E 471, E322, E472, E472B, E772E, E475, aditive in sladila iz koruze kot so dekstroza, glukoza, fruktoza, maltoza, koruzni škrob, modificiran škrob, E240 ali sorbit, maltodekstrin, E 150-b (karamela). Popolnoma prepričani, da ne kupujemo izdelka, ki vsebuje GSO, smo poleg po oznakah lahko, kadar izdelek ne vsebuje aditivov, če kupujemo na eko kmetijah in pri tem preverimo, s katero krmo hranijo živali, če živila pridelujemo sami, pri tem pa skrbno izberemo semena, ki jih bomo uporabili. Gensko spremenjena semena so tista, ki jih proizvajajo koncerni Monsanto, Syngenta, Bayer, BASF, Dow in DuPont/Pioneer. Gensko spremenjene organizme lahko vsebujejo tudi različni farmacevtski izdelki.
