Objavljamo zgodbo, ki jo je društvo za pomoč živalim Lajka objavilo na družbenem omrežju. Zapis objavljamo v celoti, saj bodo morda v prihodnosti komu prišle prav vse informacije.
// Citat zapisa iz omrežja Facebook:
Julija 2018 je naše društvo za pomoč zaprosila najditeljica, ki je v Srbiji na ulici našla brezdomno psičko in ji je do te mere prirasla k srcu, da ji je želela odpreti vrata v svoj dom. Ker se naše društvo ne ukvarja z uvozom živali iz tujine in postopkov za uvoz ne poznamo v detajle, smo ji svetovali, naj se obrne na fizične osebe oziroma društva, ki se s tem ukvarjajo, in poznajo protokol uvažanja psov iz Srbije, kajti želela je psico pripeljati v Slovenijo na način, da bo zadoščeno vsem zakonskim predpisom. Najditeljica se je obvezala tudi pokriti vse stroške.
Tukaj pa se kalvarija začne
7. je najditeljica kontaktirala Zavod Pit, konkretno go. Blanko Kapus Passecker, in ji razložila situacijo. Le-ta ji je povedala, da lahko psičko odlovijo in jo namestijo v Nišu na varno, v začasno skrbništvo oziroma penzion, in pomagajo urediti dokumente za izvoz v Slovenijo, vendar šele po tem, ko jim bo najditeljica nakazala 100 € za odlov (za prevoženih 250 km). Nakazilo v znesku 165 eur (odlov, nastanitev in hrana za prvi mesec) se je zgodilo 8. 8. in psička je bila 9. 8. odlovljena in nameščena v penzion, kjer naj bi počakala, da bodo izpolnjeni vsi veterinarski pogoji za uvoz v Slovenijo. Kot je razvidno iz dokumentacije, je bila še isti dan pregledana na kužne/vektorske bolezni, tudi cepljena proti steklini in kužnim boleznim, dobila je sredstva proti parazitom. Že naslednji dan je bila sterilizirana. Čudi nas praksa tolikšnega obremenjevanja organizma naenkrat, z ozirom na dejstvo, da je bilo jasno, da bo psica še dolgo čakala na odhod v Slovenijo, saj je morala počakati na titer test. Le kam se je tako mudilo? Ob tem iz dokumentacije ni razvidno, da bi se ugotovilo težo psice, kar verjetno pomeni, da se je ni niti ugotavljalo. Na najditeljičino vprašanje, koliko psica tehta, je dobila odgovor, da je njihov veterinar tak strokovnjak, da psov pred sterilizacijo/kastracijo ne tehta. Zelo nenavadna praksa. Razlika v teži psa lahko pomeni preveč ali premalo anestetika. Ni potrebno biti veterinar, da človek ve, kaj to pomeni v primeru napačne »od-oka« ocene teže psa: predčasno prebujanje ali odhod z operacijske mize direktno v nirvano za vedno.
Malo matematike
Namestitev je mesečno stala 50 €, hrana dodatnih 15 € (15 kg briketov mesečno za psico, ki tehta 10kg, kar je bilo ugotovljeno šele v Sloveniji – od prej podatka o teži psice v dokumentih ni zaslediti). Ko so psico namestili, so poleg 165 € zaračunali še dodatnih 20 € za pasjega frizerja kratkodlake psice (račun) ter za povodec in oprsnico (poslana fotografija).
Za veterinarske storitve, ki naj bi zajemale ultrazvok, test na kužne in vektorske bolezni, cepljenje proti steklini in kugi, čipiranje, potni list, antiparazitike in sterilizacijo, je najditeljica nakazala dodatnih 96 €. Ob namestitvi je Zavod Pit najditeljico seznanil tudi s stroški titer testa (50 €), 80 € pa stane prevoz psice do Slovenije, če bo potovalo več psov. Če pa bi pripeljali samo njeno psičko, pa 500 €. Dober posel za celo verigo, ni dileme. Umanjkala je le možnost za snemanje in objavljanje »reševalne akcije« ter zbiranje donacij, kar je bilo verjetno za psico, ki je, citiramo: »zasedala prostor drugemu psu z ulice«, velik minus.
Najditeljica je kasneje preko FB klepetalnika dobila sliko testov (negativnih) ter na roko izpisan račun v višini 8.200 dinarjev.
Do tu je komunikacija potekala gladko. Zapletlo se je, ko je najditeljica ponovno odpotovala v Srbijo, kjer ima sorodnike, in želela psičko obiskati, da vidi, kako ji gre, ob tem pa bi obiskala še nekaj znamenitosti v tistem delu države. Kontaktne osebe pri Zavodu Pit so ji začele odgovarjati v nam tako dobro poznanem osornem tonu, da penzion, v katerem je psička, za katerega najditeljica vsak mesec plača 65 €, ni turistična atrakcija, in da psičke tam ne more obiskati. Zanimivo, ga. Vidergar pa vsakič znova zainteresirane poziva, naj obiščemo njihove izbrane penzione, kadar želimo, da se prepričamo, kako se tam psom cedita med in mleko. Obisk ni bil nenapovedan, pri Zavodu Pit so bili z najditeljičino željo po obisku seznanjeni najmanj 3 tedne v naprej. Najditeljica se je nato obisku psičke v penzionu odpovedala, je pa ga. Vidergar predlagala, da psico pripeljejo na dogovorjeno mesto v Nišu in lahko z njo preživi nekaj časa.
9. je Zavod Pit najditeljico obvestil, da je titer test zadovoljiv – pa ne samo zadovoljiv, ampak fascinantnih vrednosti za domnevno prvo cepljenje proti steklini. Je pa zelo zanimivo dejstvo, da so bile vrednosti titer testa, ki je bil 18. 1. 2019 ponovno opravljen v Sloveniji, in sicer na kliniki Veterinarske fakultete v Ljubljani, dvakrat nižje od navedenih v dokumentaciji iz Srbije.
novembra 2018 so iz Zavoda Pit najditeljico obvestili, da bo psica prišla v Slovenijo 13./14. 12., skupaj s še šestimi psi. Zanimivost: kot smo obveščeni, posvojiteljem zaračunajo za prevoz, potni list, veterinarsko oskrbo, dva testa in cepljenje proti steklini 150 €, najditeljici te psice pa so samo za prevoz računali 100 €. Odprli so fb klepetalnik s premaknjenim datumom 14./15. 12. brez obrazložitve vzroka za »zamudo« glede na prvotno predvideni datum. Tik pred zdajci so spet spremenili datum prihoda, in sicer z razlago, da izvoznega certifikata za psico ne morejo dobiti pred 17. 12., zato bo prišla v Slovenijo 19./20. 12. Ker pa je datum prestavljen in bo transport opravil drug šofer, se bodo stroški povišali. Do tega dne je najditeljica vplačala za psico 746 € (od avgusta do konca novembra). Nekaj dni kasneje je zopet prispelo sporočilo, da se je datum transporta prestavil, in sicer na 22. 12. Na vprašanje, zakaj se je transport prestavil že četrtič, je najditeljica prejela osoren odgovor od prej navedenih kontaktnih oseb, da je to stvar Zavoda Pit, da oni praktično delajo uslugo in naj bo vesela, da ji ne zaračunajo tudi časa, ki ga vlagajo za urejanje dokumentacije in certifikata.
Zanimivo, mi smo pa mislili, da to počnejo zato, ker je generalno njihova srčna želja, da katerikoli pes z ulice, za katere se tako žrtvujejo noč in dan, kar vestno dokumentirajo z objavljanjem fotografij in video posnetkov, dobi dober dom. Ko se je najditeljica taki komunikaciji uprla in zapisala, da ji spreminjanje datuma ni všeč, ter da ni prejela niti enega originalnega računa za storitve, katere ji zaračunavajo in jih vestno plačuje, je doživela hladen tuš, in sicer ji je (baje po navodilih ge. Vidergar) ga. Kapus Passecker odgovorila, naj pride po psico kar sama. Nato se je preko gospe Passecker oglasil še angel rešitve psov, ki sliši na ime Tanja/Nikolina (razvidno iz dokumentacije), in je spisala odgovor, dolg kot roman Vojna in mir, najditeljici očitala vse po dolgem in počez, ter ji dala vedeti, da oni praktično delajo uslugo njej in ne uličnemu psu. Očitala ji je celo to, da njena psica zaseda mesto drugemu uličnemu psu, da ta psica ni stvar Zavoda Pit in da je to le njihova dobra volja, da najditeljici pomagajo. Čeprav sta prej omenjeni gospe najditeljici prvotno zagotovili, da bosta ob kritju vseh stroškov poskrbeli za dokumentacijo, sta ji v tej fazi pojasnili, da le-to ne spada med njihove aktivnosti, čeprav je najditeljica ves čas marljivo plačevala vse stroške, ki ji jih je Zavod Pit nalagal, ne da bi postavljala kakršnakoli vprašanja, ker jim je pač zaupala, da se držijo dogovorov.
Kljub drugačnim predstavljanjem svojih grandioznih del in prizadevanj je očitno velika razlika v tem, kdo psa najde, ne glede na to, da gre tudi pri tej psici za brezdomnega uličnega psa. Smo pa iz zapisov med drugim tudi izvedeli, da pse transportira tudi njen partner, ki od tega baje nima nič – še enkrat : 100, 80, 150 € (številke variirajo) na psa, 6 psov v enem transportu, relacija cca 770 km. Na koncu ji je dala vedeti, da prevoza za psico ne bodo uredili, naj pride ponjo kar sama in uredi vso potrebno dokumentacijo za izvoz. Da pa ji bodo od 155 €, ki jih je najditeljica nazadnje že vnaprej nakazala (vključeni tudi stroški transporta), 100 € vrnili, ostalo pa bo šlo za dodatne veterinarske stroške in certifikat. Prošnjo najditeljice, naj se zadeva pripelje do konca tako, kot je bilo dogovorjeno, in da psica končno dobi dom, so popolnoma ignorirali, so ji pa dali kontakt osebe, pri kateri je bila psica nameščena, in kontakt drugega prevoznika. Po tem pa vse tiho je bilo… po tem zapisu je ga. Vidergar klepetalnik zapustila, komunikacija z njo ni bila več mogoča, najditeljica pa je ostala sama v razmišljanju, kaj sedaj storiti. Je pa ga. Vidergar kljub silni prezaposlenosti z reševanjem revčkov še isti dan odvihrala v penzion in začasni namestiteljici predala psičkin potni list.
Ker je najditeljica spoznala, da je kljub dotlej vplačanim 746 € dokončno »konec ljubezni«, je navezala stik z začasno namestiteljico, se pri pristojnih pozanimala, kakšna dokumentacija je potrebna, vzela dopust, si priskrbela denar za pot in odšla po psico. Pri urejanju dokumentacije v Srbiji ji je pomagala začasna namestiteljica, ki je bila zelo korektna. Pri prevzemu psice je bila navzoča tudi ga. Vidergar, saj je bila psica v Srbiji pisana nanjo. Najditeljici je povedala, da so ji 100 € ŽE VRNILI, odračunali pa 55 € za certifikat in veterinarja, ter da mora doplačati še 8 € za dezinfekcijo vozila. Originalnih računov najditeljica ni nikoli prejela, razen za dezinfekcijo vozila. Baje se to potrdilo zahteva ob prestopu meje v dokaz, da je bilo vozilo, v katerem se pelje psica v Slovenijo, dezinficirano, ker pelje psa z območja, kjer je steklina. Zaračunana storitev dezinfekcije NI bila opravljena.
12. 2018 je najditeljica psico po vsej kalvariji in enormnih stroških v lastni režiji končno pripeljala v svoj dom, do današnjega dne (30. 1. 2019) pa ji Zavod Pit ni vrnil 100 € (od vplačanih 155) za transport, ki ga kljub drugačnemu dogovoru NISO uredili.
Kaj naj dodamo? Nič takega, česar nismo trdili že do sedaj. Posel podjetnikov z balkanskimi pasjimi brezdomci ob podpori čustveno manipuliranih donatorjev cveti na obeh straneh meje, pa pri tem ne mislimo samo naše države, ampak širom po Evropi. Prišlo je že celo do tega, da so se aktivisti iz balkanskih držav »izvoznic« v dobrobit živali začeli upirati tovrstnim navezam in javno izpostavljati akterje z imeni in priimki. Samo nekaj časa mora še preteči, pa se bo še kateri izmed osmoljencev opogumil, pojavljalo se bo vse več pričevanj. Slej ko prej bo dosežena kritična masa, o tem smo prepričani.
Ta psica je samo ena izmed lukrativnih izvozno-uvoznih zgodb. Do sedaj smo lahko poslušali samo jamranje ljudi s slabimi izkušnjami, ki se še leta ubadajo s težavami s posvojenci, in ostajajo sami, ko se soočajo z vso težo prtljage nelepe preteklosti in dotedanjega načina življenja, ki jo lahko žival prinese s seboj, čeprav so na finančne stroške že davno pozabili. Končno pa se je tudi v tem segmentu našla oseba, ki je bila svojo zgodbo pripravljena deliti z nami in je ni strah le-te podpreti z vsemi dokazi. Verjetno ne bomo prepričali prepričanih – ampak mogoče se bo pa sem ter tja le našel kdo, ki obvlada matematiko do te mere, da bo lahko videl preko vse čustvene navlake, s katero se na tem področju agresivno in marketinško učinkovito opleta, seštel 2 + 2 ter ugotovil, kdo pije in kdo plača. Plačajo poleg donatorjev v končni fazi predvsem živali – za mnogimi izmed njih se širom Evrope izgubi vsaka sled.
// Konec citata
SAMO ZA ŽIVALICE GRE, KAJNE? ?? Julija 2018 je naše društvo za pomoč zaprosila najditeljica, ki je v Srbiji na ulici…
Gepostet von Lajka, društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski am Mittwoch, 30. Januar 2019
