Z voditeljico resničnostnega šova Ljubezen po domače Tanjo Koren Postružnik sva se pogovarjali kar na njeni čudoviti in prostorni terasi, kjer ima, čeprav živi v mestu, v velikih loncih posajenih ogromno zdravilnih rastlin, saj pravi, da si domov vsi prinašamo del divjine, da lažje dihamo. Ob kozarcu Rojčevih antioksidantov se je razgovorila o tem, kako brezbrižni smo ljudje do narave. Tudi sama priznava, da ni vedno najbolj zavedna, sploh življenje v mestu pa je polno potrošništva. Narave ne dojema zgolj kot idilične pokrajine s sončnim zahodom in rahlimi valovi vetra. Narava je zanjo življenje in utegne biti včasih precej kruta. Morda ne veste, da je prava Pehta. Zelo rada pripravlja svoje čaje, njeno zeliščno mešanico pa je, namesto neosebnega darila iz trgovine, ob zaključku šolskega leta dobila tudi razredničarka njenega sina.

Dejali ste, da je življenje za vas delo in da se vam to zdi privilegij, a da sta zdravje in družina vseeno na prvem mestu. Je to težko usklajevati?

Za zdaj brez težav, ker si moraš, ko je dovolj dela, vzeti čas zase, recimo obuti superge in preprosto iti ali pa enostavno sesti in malo počakati. Telo ti samo sporoči, da enostavno ne gre več. Ampak seveda se v teh časih včasih zdi, da ni primerno reči ne kakšni stvari in potem delo postaviš zelo visoko na lestvico. Sama pred delo vedno postavim sebe in družino. Kdaj je dovolj, mi pove telo, saj mi pade imunska odpornost, čeprav si nikoli ne dopustim, da bi to šlo tako daleč, da bi prišlo do čistega kolapsa. Res je, da vse, kar delam, zelo rada delam. To pa je tudi nekaj vredno. Lahko sem srečna, da počnem točno to, kar mi je všeč in o čemer sem sanjala. Ker me delo tudi izpopolnjuje, enako kot vsaka druga stvar v življenju, na primer odnosi med družinskimi člani in med prijatelji. Na koncu me tudi izčrpa, ker delam predvsem z ljudmi in za ljudi. Včasih smo po takem delu na koncu dneva kot žalostni klovni – vso energijo damo, veliko je sicer dobimo tudi nazaj, ampak po vsem tem si pa le izmučen.

 V javnosti ste vedno nasmejani. Kako vzdržujete optimističen pogled na življenje?

Vsak človek ima obrambni mehanizem in včasih mislimo, da ta, ki se veliko smeji, gotovo tudi kaj skriva, ampak ni čisto tako. Sama skušam na življenje pogledati s pozitivne plati, kar ni vedno enostavno, saj te življenje nenehno preizkuša, ali si dovolj močan ali nisi. Optimizem pri meni vedno prevlada, saj se lahko vedno sam odločiš, kako se boš obnašal. Čustva občutimo, obnašanje izberemo. Lahko da meni kdaj kaj ni prav, ampak sama bom odločila o tem, kako bom odreagirala. To za seboj prinese plaz pozitivnih odzivov – če si ti kul, so vsi okoli tebe kul. Delam tudi z glavo. Vsak dan smo na preizkušnji, kako bomo reagirali in s katero nogo bomo vstali. Od nas je odvisno, ali bomo ves dan težili ali ne, jaz se skušam odločati za dobro nogo. (smeh)

Voditelji verjetno pri svojem delu verjetno potrebujete poseben občutek za ljudi in tudi možnost hitrega reagiranja in improviziranja. S čim prepričate nastopajoče, da se vam zaupajo in da se ob vas sprostijo?

Televizija doda fikcijo, že pri meni, kaj šele pri sogovornikih, za katere ni poklic, ampak je to zanje preizkušnja, vsi jih bodo videli, skrbi jih, kako bodo predstavljeni in kako bodo videti v očeh drugih. Tudi name ne gledajo vedno čisto zaupljivo. Razumljivo, prišla sem po informacije, po sočen material, po to, kar bi gledalec rad slišal. Veliko je odvisno od mojega načina, od moje interpretacije, od tega, kako dobro se z njimi razumem, preden se kamere prižgejo. Ko pridem do nekoga, me vse zanima, ker me tudi v resnici zanima vse o njem. Skušam izvedeti, kako živi, kako se ima. Kar veliko se ukvarjam z odnosi, in da poskrbim za dobro vzdušje, ne smem biti vzvišena ali zatežena.  Navsezadnje pridem k njim domov, oni te sprejmejo, to pomeni, da se jim moraš malo tudi podrediti.

 Je za vodenje resničnostnega šova potreben zelo drugačen pristop kot pri vodenju oddaje, kot je Dobro jutro?

Zelo, mislim , da je to kar zahtevna naloga, saj je to popolnoma razvedrilni program in moraš najti neko srednjo pot med tem, da bo to zelo gledano, ker bo zanimivo, in med tem, da ohranjaš sebe, dostojno raven in spoštljivost. Vemo, da so nekateri resničnostni šovi najbolj gledani zato, ker včasih vsebujejo tudi elemente popolnega razgaljanja, brskanja po človekovi duši, gledalec pa ob tem doživlja katarzo. Resničnostni šov je namenjen ravno temu, da se poistovetimo z nekom, z njegovimi težavami in problemi, potegne vas zato, ker gre za resnično osebo. Jaz pa moram vseeno ohranjati moralna in etična načela, da ne grem pregloboko, čeprav bi bilo to fenomenalno za gledanost. Nisem namreč tip človeka, ki bi ga zanimali nesreča drugih in intrige, to me tudi v zasebnem življenju ne zanima. Osredotočili smo se na to, da iščemo pozitivna čustva – se pravi ljubezen. Mogoče se bo zgodilo kakšno novo prijateljstvo, mogoče na koncu celo poroka, ampak sama sem se res osredotočila na to, da čim bolje predstavimo pozitivna čustva. Čeprav pa sta ljubezen in zaljubljenost mejni čustvi, iz njiju se lahko hitro porodi tudi kaj negativnega. Zato bom raje držala neko raven.

Če pogledava zasnovo resničnostnega šova, je, čeprav je na prvi pogled tradicionalen, pravzaprav zelo »moderen.« Moški so predstavljeni kot nekakšen objekt v trgovini, celo oglašuje se jih na televiziji, ženske pa si kot čevlje izberejo, kateri jim je najbolj všeč …

Druge rešitve pri tem ni, ker se v šestih minutah drugače ne da zelo jasno povedati, česa si želiš. V oddajo moramo dati bistvo. Gledalec si od nastopajočih želi slišati, kaj točno si oni želijo. Tudi ko rešuješ psihološke teste moraš na papir napisati deset stvari, ki ti ogromno pomenijo. To je trg, tako poteka tudi izbira partnerja, če tega ne izgovoriš, pa vsaj sam pri sebi zagotovo veš, kakšnega bi imel. Če je to že moralo biti tako, so se odlično odrezali. Moški so namreč enostavni, celo definirati znajo barvo las, ki jim je všeč, ženske pa se mi zdi, da nismo take, sama ne znam definirat barve las svojega sanjskega moškega. Oni pa znajo in to je fenomenalno, zabavno. Lahko za nekoga otročje, ampak saj ni res, dečki povedo, kaj bi, mi pa bomo videli, kaj bo iz tega. (smeh)

Kako kot ljubiteljica gledališča dojemate vedno večjo priljubljenost zabavnih vsebin na televiziji?

Res je, da je na televiziji veliko šunda. Ampak šund je povsod, to imamo radi vsi, vsi smo tudi voajerji. Tudi v gledališču iščemo katarzične trenutke, tudi v gledališču gremo za družinskimi zgodbami, vse svetovne klasike temeljijo na odnosih. Je pa res, da je za gledališče treba odšteti, televizija je pa hitro tukaj. Učinek pa je na koncu isti, ko se uležemo v posteljo, smo zadovoljili človeško potrebo po preporodu.

Kakšen je vaš recept za ohranjanje pristnih odnosov v življenju?

Nisem na Facebooku, ne iščem službe prek Linkedina. Živim v svojem mikrosvetu, kjer imam malo ljudi, na katere pa se lahko resnično zanesem. Odnosi z nekaj ljudmi niso težava, če bi imela kopico kvazi virtualnih prijateljev pa verjamem, da bi to lahko zame postal problem, zato se tega nikoli nisem šla. Na kave tako ne hodim zaradi kav, ampak se trudim, da je čas, ki ga preživljamo skupaj, kakovostno preživet. Prijateljstvo je namenjeno tudi temu, da drug drugemu pomagamo. Če me kdo potrebuje, imam zanj vedno čas, s temi ljudmi smo ves čas v stiku. Zelo rada sem tudi sama s sabo, v miru in s svojo družino. Življenje je tek na dolge proge, ni treba, da si nenehno v nizkem startu.

Znano je, da imate radi podeželje in da vam je babica s Pohorja približala ljubezen do narave. Kakšna je vaša povezava z naravo danes?

Ja, tako ali tako smo del narave, že kot otrok sem to videla in doživela. Živela sem v vasi na 700 metrov nadmorske višine kot prava koroška Hajdi, brezskrbna, in gotovo me je to zaznamovalo. Je pa res, da zato vem tudi, da narava ni kar tako. Dosti hodim okoli, v hribe, kolesarit. Vreme je lahko zelo nepredvidljivo, sama narave ne jemljem zgolj kot idilične pokrajine s sončnim zahodom in rahlimi valovi vetra. Narava je del tega, kar smo, in do tega imam spoštovanje, se je na neki način tudi bojim. Vsi smo povezani z naravo, vsi si del divjine prinašamo domov, da bi dihali. Smo del narave, točno tako pa jo dojemam – kot rojstvo, smrt, tudi podobe umiranja. Vse, kar je v mestu malo zapakirano v folije, vrečke, lepe oglase, to ni narava. Narava je življenje in narava utegne biti včasih tudi precej kruta. A kaj bom jaz filozofirala o povezanosti z naravo, ko pa živim v mestu in imam vse. Vsi smo potrošniki, proizvajamo smeti, porabljamo elektriko. Vem, kaj v resnici pomeni življenje na kmetiji, in moje pametovanje je bolj literarno. Vprašajmo gospo, ki vse življenje živi sredi ničesar in tam pušča svoje žulje, ona bo verjetno znala o tem povedati več kot jaz.

Kako eko pa je vaše življenje?

Absolutno smo svetohlinski in brezbrižni na vsakem koraku, ker smo nori potrošniki tako vode kot vsega, kar kupujemo v plastičnih embalažah. Seveda se tega zavedam, ampak spet – kaj naj filozofiram, če v svojem življenju že samo z uporabo plenic za otroke uničujem okolje. Če bi bila zelo zavedna, bi verjetno prala plenice na roke, pa jih kupujem, ne glede na to, da vem, da se ta plenica ne bo nikoli razgradila. Se sicer trudim po najboljših močeh, ne kupujem odvečnih stvari, ki bi se mi samo kopičile, hodim v trgovine iz druge roke, kupim in zamenjam stvari, ampak to je res malo. Če bi se ves svet odločil, bi lahko kaj spremenili, tako pa ni v interesu, da to delamo. Ni v interesu, da imamo dostopne električne avtomobile, ki so tako dragi, da si jih normalen človek ne more privoščiti. Je pa res, da lahko vsak dan greš s kolesom, to tako ali tako večinoma delamo vsi, ampak kdaj se moraš vseeno zapeljati tudi dlje.

Ali se trudite, da bi tudi svojim otrokom privzgojili ekonomičen odnos do okolja?

Bomo videli čez leta. Imam koše, ločujem, otroci ločujejo, zapiramo vodo, nimamo klime, ne grejemo, če je toplo, ampak to je kaplja v morje. Ne vem, ali se jih bo to kaj prijelo ali ne, ali jim bo fino v službo hoditi izključno s kolesom ne glede na vreme, kot to počnem jaz. V nič jih ne silim, delam po svoje, če bodo od mene kaj prevzeli, dobro, z vzgledom lahko narediš veliko, ampak po drugi strani pa je na vsakem koraku tudi veliko negativnega vzgleda.

Povedali so mi, da ste prava Pehta.

Zelo rada nabiram svoje čaje. Od nekdaj so me zanimala zdravilna zelišča, že kot otrok sem raziskovala naravno zdravljenje, že v osnovni šoli sem naredila zajetno seminarsko nalogo o zdravljenju ženskih tegob z zdravilnimi zelišči. To me je izredno fasciniralo, saj sem imela prijateljico nuno – sestro Marto Zadravec, ki je vsako leto hodila na Pohorje, kjer je stanovala moja babica, ona je vedno nekaj nabirala, da ne govorim o svoji babici, ki je imela ogromno knjig o zeliščih. Knjige o rastlinah so me izredno pritegnile, v njih je bilo milijon rastlin, ki so me zanimale. Preden smo v osnovni šoli delali herbarij, sem imela te rastline že vse naštudirane. Ko smo živeli sredi Pohorja in je babica kuhala, me je včasih vmes poslala po malo materine dušice, ker je super za krompirjevo juho, tako da sem bila tega navajena že od otroštva.

Kje zdaj nabirate zelišča?

Pohorje je zame še vedno izobilje vsega, divjina. Drugače pa moram reči, da če si nabiralec, si nabiralec povsod, saj vse vidiš. Tudi na kolesu, če vidim, da se bliža klanec, skočim s kolesa in grem za rob jest jagode, da si malo odpočijem. (smeh) S seboj vedno nosim papirnato vrečko ali posodico, v katero nabiram.

Kakšna kuharica ste? Vam je pomembno, da je hrana pridelana pri nas?

Kuham po dnevnem navdihu, upoštevam želje. Super je, da je hrana slovenska. Ampak po drugi strani mi včasih ustreza tudi avokado, pa ne raste v Sloveniji, ne morem jesti samo jabolk. Je fenomenalno, če dobiš domača jajca, mleko, ampak dokler sam ne pridelaš ali pa nimaš kakšnega poznanega in zaupanja vrednega dobavitelja, so pa cene takšne hrane tudi precej visoke. Tudi sama moram trenutno iskati ravnotežje med kakovostjo in ceno.

Kakšno je vaše mnenje o super živilih?

No recimo, ingver ni naš, ampak z njim vse rešim. Če si res bolan in potrebuješ kakšne dodatke, sem absolutno za to, če pa si zdrav in tega ne potrebuješ, če imaš uravnoteženo prehrano, malo stresa in da si dovolj na svežem zraku, pa je to nepotrebno.

Kako pa sicer skrbite za svoje zdravje in zdravje svoje družine?

Hitro gremo spat in se čim manj sekiramo, skušamo se imeti karseda radi, potem pa vse pride. Homeopat dr. Krevel je rekel, da otroci zbolijo zaradi pomanjkanja ljubezni, pozornosti in spanja. In to je res, ko zboliš, telo hrepeni po malo pozornosti.

Kakšne trenutke v življenju imate najraje, kaj vas čustveno nahrani?

Najraje imam, da sva s partnerjem sama, da greva v naravo, da sva malo samo midva, to me res zapolnjuje. Biti sam je fino, rada imam tudi tek, ampak tek je delo na sebi, če pa sva skupaj z Matijo, pa si res napolnim baterije. Dovolj mi je že, če so otroci kakšen vikend pri babici, da lahko dlje spiva in si sama kaj skuhava.

Preberite tudi: Tara Zupančič: »Odkar sem v življenju srečnejša, sem tudi bolj zdrava.«