Tara Zupančič dokazala, da se spretno vrti pred televizijskimi kamerami, zaradi česar je včasih tako navdušena, da bi najraje skakala do neba, je s pozitivnim razmišljanjem in trdim delom na sebi premagala zdravstvene težave. V mladosti je zaradi nizkega krvnega tlaka in psihičnih pritiskov namreč omedlevala, padala po tleh in zato celo ostala brez dveh zob. Simpatično voditeljico, ki je študirala kozmetiko, tudi na snemanjih spremlja steklenička rožmarinovega eteričnega olja, saj ji to zbistri misli. Če ste opazili, da je med oddajo kdaj potočila kakšno solzico, pa Tara večkrat joče od sreče kot od žalosti, kar je posledica tega, da v življenju ni nikoli kazala svojih čustev in ta zdaj toliko bolj privrejo na plan. Navdušeno govori o tem, da je s svojim življenjem zdaj resnično zadovoljna in da v njem prevladujejo srečne misli.
Tara, zadnje čase smo vas vajeni v visokih petah, pa se radi odpravite tudi v naravo? S kom?
Zelo rada, v naravo se najraje odpravim kar sama. Nekoč sem živela na vasi in že takrat sem ugotovila, da je sprehod v naravi resnično najboljša sprostitev tako za telo kot za dušo. V naravi vse slabe stvari pretvorim v dobre, saj me navdihuje na vsakem koraku, in neverjetno je, kako me že kratek sprehod vedno znova napolni s pozitivno energijo.
Pozitivna energija res kar kipi iz vas. Kako živite, da ste videti tako zdravi, zadovoljni in polni energije?
Zadnje čase je res veliko informacij o tem, kako bi morali živeti, jesti, koliko bi se morali gibati. Seveda je zdrav način življenja za ohranjanje zdravja pomemben. A prepričana sem, da so dandanes ključne odprtost do ljudi, nasmejanost in pozitivna naravnanost. Menda 27 minut pozitivnega razmišljanja na dan vpliva na splošno dobro počutje in v to zelo verjamem. Prav tako kot verjamem, da če se že zjutraj z nekom spreš, raven stresnega hormona v tebi tako poskoči, da to nate negativno vpliva skozi ves dan. Predstavljam si, da lahko, če se to nenehno ponavlja, čez čas zboliš. Iz izkušenj vem, da misli vplivajo na telo in da toksične misli pripeljejo do toksičnega telesa. Saj to se opazi pri vsem, kar počnemo. Sama to trenutno najbolj vidim pri ustvarjanju oddaje. To bom, če se bom slabo počutila psihično, naredila slabše, kot bi jo, če bi se fizično.
Torej je vaš recept, ki ga upoštevate, veliko pozitivne energije in smeha?
Ja, kar oddajaš v nebo, tudi dobiš nazaj. Res se trudim, da to čim bolj upoštevam, zdi se mi, da je veliko že to, da se tega zavedam. Še vedno pa pridejo tudi trenutki, ko se čisto preveč obremenjujem s stvarmi, ki se še zgodile niso. In takrat se mi to pozna na zdravju. Sem pa v zadnjem času veliko bolj nasmejana in posledično tudi bolj zdrava.
S tem ste se soočali že v otroštvu, ki je bilo težko, starši so bili ločeni, takratni novi partner vaše mame pa je bil do nje nasilen. Posledice so se takrat kazale tudi na vašem zdravju, zaradi česar ste v srednji šoli celo omedlevali. Dejali ste, da ko ste se psihično okrepili, so težave z zdravjem izzvenele. Kako ste to takrat naredili?
Vedno sem imela nizek pritisk in težave s tem, da sem izgubljala zavest takrat, ko se mi je hitro povišal utrip, kar pa je bilo izzvano psihično. Najprej sem se zato morala naučiti nadzorovati ta trenutek, da sem sploh zaznala, kdaj pride do tega kratkega stika, in se takrat zavestno umiriti. Pozneje sem ugotovila, da vse to izzovem sama, s svojimi strahovi, s svojo glavo pravzaprav. Zato sem morala veliko delati na sebi, ugotoviti, kje je težava, jo sprejeti, predihati ter iti naprej.
Ko se mi je to dogajalo pri sedemnajstih letih, še nisem bila pripravljena na razreševanje globokih čustev. To sem naredila šele zdaj, takrat pa sem se vseeno zavedala, da se moram postaviti nad to situacijo, ker to fizično vpliva name. Ko zdravniki namreč niso ugotovili ničesar, sem sklenila, da je težava v glavi in da si moram sama pomagati, kar mi je tudi uspelo. Šele pozneje sem dogodke predelovala v globine, ko sem bila za to dovolj zrela.
In kako ste se tega lotili? Tudi sami?
Ko je prišlo tako daleč, da sem morala začeti razmišljati o tem, zakaj imajo dogodki iz moje preteklosti vpliv na moje odnose, zakaj se odzivam na določen način, sem sprva to reševala sama, potem so mi pri tem pomagali partnerji in bližnji, pozneje pa sem poiskala tudi strokovno pomoč. Odličnega psihiatra, ki mi je sicer razkril to, kar sem vedela že sama, ampak pot do tja je bila zaradi njega drugačna, bolj poglobljena, sicer težka, a učinkovita. Veliko ljudi še vedno misli, kako je to grozno, a pravzaprav je to samo pogovor, ki te usmeri v tiste delčke sebe, ki si jih prej ne upaš pogledati, ker ne želiš drezati nekam, kjer boli. A moraš pogledati pod te plasti svoje duše in strahov. Takrat je sicer hudo, vendar pa, ko to predelaš, dobiš nazaj sebe.
Kakšen vpliv je imela takšna izkušnja na grajenje odnosov v vašem življenju? Ali ste zato kdaj v partnerske ali prijateljske odnose stopali bolj previdno, s strahom?
Na začetku je bilo vedno vse lepo. Čez nekaj časa pa so se pokazale težave. Ljudje imamo seveda pričakovanja drug od drugega, predvsem od svojih partnerjev, in če najprej daješ vtis, da si vesela, topla, čustvena oseba, potem pa partner tega kar naenkrat ne dobi, se za oba pojavi rdeč alarm. Postavljati se začnejo zidovi. Običajno sem se sama umikala, človek pa je nekaj časa silil proti meni, a na določeni točki obupal, saj z moje strani ni bilo odziva. A tudi sama sem trpela, saj sem imela v sebi ogromno ljubezni, ki pa je nisem znala dati, ker sem imela občutek, da si je ne zaslužim. Človek, ki je bil ob meni, pa se je tega malo ustrašil in se začel umikati. To je bil ponavljajoči se vzorec, ki ga je bilo treba prekiniti. Obstaja seveda še druga možnost, ampak pri njej zelo verjetno na koncu ostaneš sam.
Ja, preseneča me, da me najbolj opazijo ravno punčke, ki so stare dovolj, da že marsikaj razumejo. Sama objavljam veliko stvari iz svojega življenja, ampak zelo malo takšnih, ki so naknadno obdelane v photoshopu, saj vem, da se ta dekleta primerjajo z vsemi nami in je dobro, da jim povemo, da smo tudi mi samo ljudje in imamo običajna življenja. V teh časih je ogromno dražljajev iz okolice in verjetno si dekleta težko ustvarijo svoj lastni jaz. Dobro se mi zdi, da poiščejo nekaj, kar jim je všeč pri svojih idolih, in nato to naredijo v svojem slogu.
Kako pa vam uspeva vzdrževati telesno težo? Vam je genetika naklonjena?
Z genetiko imam res srečo. Nekoč sem sicer imela grozne težave z limfo in zastajanjem vode v telesu, predvsem v nogah, in je bilo videti, kot da imam preveč kilogramov oziroma celulit. Dokler nisem ugotovila, kje tiči razlog, je bila zame to kar frustracija. Potem sem se tega lotila z limfnimi drenažami in ustrezno prehrano in se je ta težava rešila. Od takrat se mi je uredil tudi metabolizem. To pripisujem tudi temu, da sem v življenju srečnejša. V obdobju, ko sem bila zelo zbegana in bolj čustveno zavrta, so mi stvari v telesu zastajale. Danes za normalno delovanje potrebujem gibanje v naravi, da se prediham. Obvezno jem zajtrk, predvsem pa mi telo samo pove, kdaj je dovolj določenih stvari. Zanašam se na to in natanko vem, kje je moja meja. Pa spanja potrebujem res veliko.
Pa vam je pomembna tudi kakovost hrane?
Zagotovo je ogromna razlika v okusu zelenjave z vrta v primerjavi z zelenjavo iz trgovine. Tudi v trgovini se, če je na voljo, odločim za lokalno pridelano hrano. Odkar nisem več doma na vasi, je tega sicer malo manj, a pri hrani na splošno ne kompliciram, saj nisem gurman. Pravzaprav bi najraje videla, če mi ne bi bilo treba jesti. Zelo malo kuham sama, ko bom imela otroke, bom zagotovo kuhala več. (nasmeh) Ampak je pa zato, ko končno nekaj pripravim, to toliko slajše.
Menda imate zelo radi tudi živali.
Res je in vedno se znajdem v okolju, kjer so živali. Živali so zame najbolj iskrena bitja. Imela sem že mačke, pse, hrčke, zajčke, nekoč smo imeli celo polha. Na vikendu smo našli poškodovanega polha, mami pa ni imela srca, da bi ga spustila v naravo, zato smo ga pokrpali, potem je nekaj časa živel pri nas in nam v stanovanju naredil pravo zmešnjavo. (smeh) Potem smo ga seveda varno spustili nazaj v naravo. Ko sva z mamo živeli na ranču, so bili tam z nama tudi konji, veverice, labodi, fazani. Sicer pa nisem vegetarijanka, saj moram poslušati svoje telo, čeprav ne pretiravam s količino.
Diplomirali ste s temo iz eteričnih olj. Ali to pomeni, da vam je naraven način življenja blizu?
Kozmetiko sem šla pravzaprav študirat izključno zaradi eterike, a na koncu tega predmeta zaradi pomanjkanja zanimanja žal niso izvajali. A sem ta znanja pridobila med študijem, pa tudi moja diplomska naloga je bila s področja eteričnih olj, in sicer kako eterična olja pomagajo pri konzerviranju kozmetičnih izdelkov. Eterična kozmetika me je navdušila zato, ker mi je edina pomagala v trenutkih, ko sem imela težave s kožo.
Jih uporabljate tudi za dvig razpoloženja? Kaj bi svetovali našim bralcem pri uporabi eteričnih olj?
Najbolj mi ustreza in vsakodnevno pomaga eterično olje rožmarina, predvsem za koncentracijo in zbistritev misli. S seboj imam namreč vedno stekleničko in tudi med oddajo Zvezde plešejo se malo omamljam z njim. (smeh) Ampak podari mi res neverjeten fokus, uporabljam pa ga tudi za zdravo lasišče. Rožmarin namreč poskrbi za prekrvitev in izčisti lasišče. Moji koži še posebej ustrezata eterični olji nerolija in ilang-ilang. Pomembno se mi zdi, da se ravnamo po tem, kar nam ustreza, in predvsem, kaj nam diši. Vonj je namreč čudovito čutilo, ki ima moč, da prikliče spomine, tako dobre kot slabe. Tudi če naj bi bilo določeno eterično olje izredno koristno, a mi ne diši, ga ne uporabljam, ampak sledim svojim občutkom.
Na kaj vas spominja beseda eko?
Prva stvar, na katero pomislim, je hrana, torej to, kar vnašamo v telo. Takoj za tem pa to, kar vnašamo na telo, na kožo. Predvsem ženske na dan nase nanesemo ogromno kozmetičnih sredstev. In seveda nato še, kaj s svojim načinom življenja in energijo vračamo nazaj v okolje. Mislim, da prehitro živimo in pozabljamo na stvari, ki nam omogočajo zelo lepo življenje. Čista voda in zrak sta res razkošje. Mislim, da bi vsi, tudi jaz, morali narediti več za okolje. Ne vem, če sta ločevanje in večkratna uporaba plastične vrečke dovolj.
Na začetku ste dejali, da ste danes srečnejši. Zakaj? Kaj vas trenutno tako osrečuje in kdaj se počutite najsrečnejši?
Srečo najdem v veliko trenutkih, in to prav vsak dan. Včasih bi zaradi tega, kar počnem na televiziji, od veselja skakala kar do neba. Zelo se najdem tudi v ustvarjanju, rišem. Zadnje čase pa se najbolje počutim zunaj, ker me narava vedno znova opominja na to, kakšno srečo imam. Ko zavoham svežo travo, ko zapiha morski vetrc in čutim sol v zraku, podoživljam trenutke, ko sem v sebi res pristno vesela in srečna. V naravi se zavem, da imam v življenju vse, da sem na poti, ki mi odpira še nove poti, da imam ob sebi ljudi, ki jih imam rada, da se razvijam in da pri meni prevladujejo predvsem srečne misli. To mi uspe ceniti predvsem v naravi in ko sem sama. Rekla bi, da imam tri faze sreče – samota, ljudje, ki jih imam rada, in to, kar počnem. To je več kot dovolj, hvala lepa vesolju. (smeh)
No, ampak na televiziji smo vas videli tudi jokati.
Sem zelo čustven človek in večkrat jočem od sreče kot od žalosti. V oddaji res nenehno jočem, ampak mislim, da je to dobro. To je verjetno zato, ker sem toliko časa zadrževala vsa čustva in nikoli nisem ničesar pokazala. Zame je to v resnici velik napredek in hkrati upam, da vsaka moja solzica tudi v kom drugem prebudi kako čustvo, ki je bilo mogoče nekje zakopano.
