Olje sibirske cedre – Kateri so koristni učinki uporabe?

Olje sibirske cedre velja za eno najdragocenejših oziroma najbolj zdravih olj na svetu. Pridobiva se iz jedrc oreščkov, ki zrastejo na sibirski cedri (Pinus sibirica) – drevesu, ki uspeva predvsem na območju sibirske tajge. Da bi bilo cedrino olje čim bolj kakovostno, je pomembno, da med postopkom proizvodnje ne pride v stik s kovinskimi elementi. Redna uporaba kakovostnega olja sibirske cedre naj bi bila povezana s številnimi koristmi. Preverite, kateri pozitivni učinki so še posebej izstopajoči …

Olje sibirske cedre je odličen vir vitamina E in drugih antioksidantov

Prosti radikali, ki so krivi za t. i. oksidativni stres, predstavljajo povečano tveganje za Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen, različne oblike raka in še za mnoge druge bolezni. Eden najpomembnejših ukrepov, s pomočjo katerih je mogoče nevtralizirati tovrstne negativne vplive, je uživanje prehrane, bogate z antioksidanti. Ena ključnih pozitivnih lastnosti olja sibirske cedre pa je prav ta, da gre za olje, ki vsebuje obilico antioksidantov. Pri tem še posebej izstopa vitamin E. Olje sibirske cedre naj bi na primer vsebovalo kar petkrat večje količine omenjenega vitamina kot olivno olje. Vitamin E sicer ni pomemben le zaradi dejstva, da učinkuje kot antioksidant, ampak je nujen še za mnoge druge procese. Med drugim sodeluje pri zmanjševanju tveganja za srčno-žilna obolenja, obenem pa ima zelo pomembno vlogo pri ohranjanju zdrave kože.

Olje sibirske cedre pozitivni ucinki

Pomoč pri prebavnih težavah

Ljudje, ki živijo na področju Sibirije, si z oljem sibirske cedre že več stoletij pomagajo pri najrazličnejših težavah, povezanih s prebavo. V primeru zaprtja se na primer priporoča zaužitje ene žlice olja na tešče. Olje sibirske cedre se včasih priporoča tudi ob zgagi, napenjanju in sorodnih težavah. Zaradi dejstva, da učinkuje kot naravni prebiotik, torej kot hrana za probiotike oziroma koristne bakterije v našem črevesju, se olje uporablja tudi za vzpostavljanje zdravega črevesnega mikrobioma. V preteklosti pa naj bi si z njim pomagali celo pri želodčnih razjedah.

Olje sibirske cedre kot zaviralec apetita

Z dodajanjem manjše količine kakovostnih olj je mogoče povečati nasitnost mnogih obrokov. Posledično bo občutek sitosti trajal precej dlje, zato ne bo potrebe po nenehnih prigrizkih med posameznimi obroki. Tu je še posebej pomembno dejstvo, da je olje sibirske cedre eden zelo redkih virov pinolenske maščobne kisline, ki med drugim spodbuja tvorbo holecistokinina – hormona, ki pomaga zmanjšati apetit. Za tovrstne učinke se priporoča, da žlico olja zaužijete približno pol ure pred obrokom.

Cedrino olje

Protivnetni učinki in krepitev imunskega sistema

Omenjena pinolenska maščobna kislina je znana tudi po izrazitih protivnetnih učinkih. Poleg bogastva antioksidantov, ki jih vsebuje, je to drugi ključni razlog, zaradi katerega lahko olje sibirske cedre pomaga pri zmanjševanju nevarnosti za razvoj mnogih kroničnih bolezni. Te so namreč nemalokrat povezane prav z vnetji v telesu. Obenem pa lahko vitamini in minerali, ki jih najdemo v olju sibirske cedre, pomagajo pri vzpostavitvi močnejšega imunskega sistema. Cedrino olje načeloma ni povezano z negativnimi stranskimi učinki, pazljivi morajo biti le ljudje, ki so alergični na oreščke – v tem primeru namreč obstaja možnost, da so alergični tudi na to olje.

Zunanja uporaba olja sibirske cedre

Olje sibirske cedre je zelo cenjeno tudi v kozmetiki oziroma kot pomoč pri različnih težavah s kožo. Zelo koristno je na primer za nego suhe kože, nagnjene k luščenju in srbečici. Zaradi visoke vsebnosti antioksidantov je cedrino olje tudi odlična naravna pomoč pri ohranjanju mladostnega videza kože. Poleg mnogih bolezni, ki jih lahko povzroči, je namreč oksidativni stres pogosto odgovoren tudi za prezgodnje staranje. Pred uporabo lahko olje rahlo pogrejete. Z oljem sibirske cedre si lahko obenem pomagate pri težavah z zelo krhkimi in lomljivimi nohti ter pri negi suhih las.

Preberite tudi: Elevterokok ali Sibirski ginseng: Uporaba in pozitivni učinki

Neverjetno: dež povzroči, da postanejo cvetovi transparentni!

Cvetlice imajo zagotovo največ zaslug za to, da je narava nemalokrat odeta v žive, pisane barve in s tem prava paša za oči. Po eni strani drobni in delikatni cvetovi lahko tako v hipu pritegnejo pozornost z izstopajočimi, živahnimi barvami, ki imajo običajno zelo pozitiven vpliv na naše razpoloženje. Za dodatne pozitivne učinke pa poskrbijo omamni vonji mnogih cvetlic, ki se združijo v veličastno aromaterapevtsko simfonijo. Tako ni presenetljivo, da se mnogi takrat, ko jim primanjkuje motivacije in pozitivnosti, najraje odpravijo prav v naravo. A medtem ko nekatere cvetlice navdušujejo z živimi, energičnimi barvami, imajo druge v rokavu nekoliko drugačne adute, ki lahko poskrbijo za še večjo osuplost nad tem, kar zmore narava. Slednje zagotovo še kako drži za cvetlice, ki sodijo v rod Diphylleia. Na prvi pogled so precej neopazne, a ko dežuje, se zgodi nekaj neverjetnega …

Diphylleia 2

»Okostnjaške cvetlice« – gozdni kameleoni, ki ob stiku s kapljicami posteklenijo

Gre za cvetlice, ki jih nekateri imenujejo kar gozdni kameleoni. To poimenovanje je povezano s tem, kako te cvetlice reagirajo, ko pridejo v stik z vodo. V osnovi gre za cvetlice z nežno belimi cvetovi, ki jih je mogoče zlahka spregledati. A če bi jih opazovali malce dlje – in če bi vmes začelo deževati – bi opazili nekaj resnično osupljivega. Zaradi vode začnejo namreč cvetovi postopoma »izgubljati barvo«, dokler ne postanejo skorajda povsem transparentni oziroma prosojni. Tako je mogoče pogledati skoznje, skoraj tako, kot bi gledali skozi steklo. Hkrati se s tem razkrije notranja zgradba cvetov, zato se za rastline včasih uporablja tudi poimenovanje »okostnjaške cvetlice«. Ime deluje precej strašljivo, a ko razumemo, zakaj se uporablja, hitro ugotovimo, da gre za vse prej kot strašljive cvetlice. Prav nasprotno: mnogi so prepričani, da gre za enega vrhuncev lepote, čarobnosti in moči narave.

Diphylleia 4

Skrivnosten pojav, za katerega pa obstaja smiselna znanstvena razlaga

Najverjetneje se sprašujete, kaj je sploh razlog za ta nenavaden pojav. Čeprav se je pogosto zelo prijetno zgolj prepustiti lepotam in čudežnosti narave, pa pride tudi čas za nekoliko bolj znanstvene razlage tistega, kar zaznavamo s čutili. Pri »kameleonskih cvetlicah« je tovrstna razlaga povezana predvsem z njihovo ohlapno celično strukturo. Že krajša izpostavljenost cvetov vodi tako povzroči, da se kapljice oprimejo žilnate strukture in zapolnijo reže, s čimer se poveča odbojnost svetlobe. Cvetovi so tako videti kot kristalno čista, prosojna vodna površina. Ne gre torej za izpiranje barvnega pigmenta ali kaj podobnega. Ko se cvetovi osušijo oziroma ko vodne kapljice izhlapijo, se tako njihova barva spremeni nazaj v belo.

Izjemno redke cvetlice, ki uspevajo le na treh območjih na svetu

»Kameleonske cvetlice«, ki jih je mogoče prepoznati tudi po dežnikasto oblikovanih listih, naj bi bile izredno redke. Tako jih je mogoče najti le na treh območjih, in sicer v določenih predelih Japonske in Kitajske ter na območju gorovja Apalači v Združenih državah Amerike. Pri tem gre za tri različne vrste, ki spadajo v isti rod. Na Japonskem tako rastejo cvetlice, imenovane Diphylleia Sinensis, na Kitajskem vrsta, ki so jo znanstveniki poimenovali Diphylleia grayi, v Apalačih pa cvetlice, ki sodijo v vrsto, poimenovano Diphylleia cymosa. Čeprav gre torej za cvetlice, ki se nekoliko razlikujejo, jih druži zelo podobna reakcija na dež oziroma vlago. To so sicer cvetlice, ki lahko uspevajo le v vlažnih in obenem hladnih podnebjih. Zanje je obenem značilna povečana občutljivost na sončno svetlobo, zato jim najbolj ustreza delno senčna ali celo popolnoma senčna lega.

Via mymodernmet.com

Optimalna prehrana in oblika vadbe za endomorfni telesni tip

William Sheldon je v 40. letih prejšnjega stoletja razdelil tipe postave v tri glavne skupine, in sicer na ektomorfni, mezomorfni in endomorfni tip. Tokrat se bomo osredotočili predvsem na slednjega, torej na endomorfni tip postave. Kaj je značilno za ljudi s tem telesnim tipom ter kakšna oblika vadbe in prehrane naj bi bila v skladu s to teorijo najprimernejša za ohranjanje zdrave telesne teže? Preverite v nadaljevanju …

Osnovne značilnosti endomorfnega tipa postave

Ena izmed specifik »endomorfov« naj bi bil počasnejši metabolizem, zato se ti ljudje nadpovprečno hitro zredijo, nato pa zelo težko shujšajo. Za ljudi s tem tipom postave so značilne močnejše kosti, obenem pa je obseg njihovega pasu večji kot pri večini populacije. Maščoba se pogosto nabira predvsem okoli pasu, kar je lahko med drugim povezano z manjšo občutljivostjo celic na inzulin, zaradi česar imajo lahko endomorfi tudi nadpovprečno veliko težav s povišanim krvnim sladkorjem.

Presežek kalorij se pri endomorfni postavi zelo hitro pretvori v maščobe, zato morajo biti ljudje s tem telesnim tipom zelo pozorni na kalorični vnos. William Sheldon je bil sicer po osnovni izobrazbi psiholog, zato je tipe postave povezal tudi z različnimi psihološkimi značilnostmi. Ker naj bi bili endomorfi nadpovprečno nagnjeni k iskanju ugodja, obenem pa pogosto zelo uživajo v hrani, je omejevanje kalorij zanje velikokrat zelo težavno.

Ljudje z endomorfno postavo imajo za povrh tudi težave pri povečevanju mišične mase. Presežek maščob namreč povzroči sproščanje večjih količin estrogena, posledično pa se zmanjša količina tistih hormonov, ki spodbujajo rast mišic, na primer testosterona. Manjša mišična masa pa pomeni zmanjšano porabo kalorij oziroma energije. Vse to pomeni, da mora biti prehrana endomorfov  zelo skrbno načrtovana in da si težje privoščite »prekrške.

Kakšno naj bo razmerje med beljakovinami, ogljikovimi hidrati in maščobami?

Večini ljudi z endomorfno postavo naj bi najbolj ustrezala prehrana, bogata z beljakovinami in zdravimi maščobami. Po drugi strani pa je potrebna pazljivost pri ogljikovih hidratih. Ni sicer potrebe po tem, da iz svoje prehrane popolnoma izločite to skupino živil, ampak morate biti pozorni predvsem pri izbiri virov.

Med »ogljikohidratna živila«, ki so primerna za endomorfni tip postave, na primer sodijo vse vrste stročnic, sadje (razen melon in ananasa), neškrobna zelenjava, kvinoja in amarant. Za ljudi s tem telesnim tipom je tako še posebej pomembno, da se izogibajo izdelkom iz bele moke, slaščicam in podobnim živilom. Prav tako pa je smiselno čim bolj omejiti uživanje alkohola. Idealno razmerje med deležem beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov v prehrani naj bi bilo 40 : 40 : 20.

Kombinacija aerobne vadbe in vaj za moč prinaša najboljše rezultate

Za ljudi z endomorfno postavo naj bi bili pomembna tako aerobna kot anaerobna vadba. Aerobna vadba oziroma »kardiovadba« pomaga pri pospešitvi metabolizma, ki je, kot omenjeno, ena izmed šibkih točk endomorfov. Dobra izbira so na primer različne oblike intervalnega treninga, ki temelji na izmenjavi krajših in intenzivnejših intervalov vadbe ter daljših in nekoliko manj intenzivnih intervalov.

Čeprav so endomorfi pogosto večje postave, pa jim pogosto primanjkuje mišic, zato so tudi vaje za moč izjemno pomembne. Na srečo gre za ljudi z močnimi kostmi, ki zlahka prenesejo večjo mišično maso. Povečevanje mišične mase bo sprva nekoliko napornejše, vendar se bo nato vzpostavila veriga pozitivnih učinkov. Več mišic ko boste imeli, hitreje bo vaše telo porabljalo energijo – poraba bo večja, tudi ko boste počivali. Tako boste lahko nekoliko manj strogi pri prehrani, vendar se morate zavedati, da je uravnotežena prehrana vendarle eden temeljev pri ohranjanju zdrave telesne teže, še posebej pa za ljudi z endomorfnim telesnim tipom.

Preverite tudi: Hujšanje z zdravilnimi rastlinami: Zdrava izguba odvečnih kilogramov

5 trikov za lažje vzdrževanje čistoče v stanovanju

Imate občutek, da vam čiščenje vzame ogromno časa? Se vam zdi, da vaše stanovanje ni nikoli zares čisto? Ali pa imate morda težave pri iskanju čistil, ki bi bila učinkovita, obenem pa zdravju in okolju prijazna? Podobno kot na mnogih drugih področjih je tudi pri čiščenju pametno poznati nekaj drobnih trikov, s pomočjo katerih lahko prihranite čas in energijo ter poskrbite, da bo vaše stanovanje čisto brez uporabe potencialno škodljivih čistil. V tokratnem članku vam predstavljamo pet takšnih trikov, ki vam bodo zagotovo v pomoč pri vzdrževanju čistoče v vašem stanovanju …

1. Očistite notranjost kabine za tuširanje kar med samim tuširanjem

Čiščenje stanovanja bo precej manj naporno in zamudno, če boste za posamezna opravila poskrbeli kar mimogrede. Če vam čiščenje notranjosti vrat oziroma sten kabine za prhanje ni najbolj pri srcu, še posebej ko ste povsem oblečeni, kar verjetno velja za večino ljudi, vam svetujemo, da temu opravilu vsakodnevno namenite kakšno minutko, medtem ko se pripravljate, da se oprhate. Tako se na površini ne bo mogla nakopičiti trdovratna umazanija, ki bi zahtevala ogromno napora pri odstranjevanju. V bližini kabine je torej dobro imeti posebno ščetko za to opravilo, ki bo odslej zaključeno, kot bi mignili. Če vam težave povzroča predvsem odstranjevanje vodnega kamna s kopalniške opreme, pa vam svetujemo, da po vsaki uporabi na hitro obrišete preostanek vodnih kapljic. Ta navada vam bo prišla hitro v kri in sčasoma boste to naredili popolnoma samodejno, brez posebnega razmišljanja – kasneje pa boste imeli seveda na ta račun bistveno manj dela pri čiščenju.

2. Vedno posesajte obe strani preproge

Preproge so eden tistih predmetov v našem stanovanju, na katerih se zelo hitro nakopiči trdovratna umazanija. Malce bolj temeljito sesanje preprog lahko tako poskrbi, da bo vaš dom mnogo bolj higieničen, kot bi bil sicer. Tako vam svetujemo, da pri sesanju preprogo vedno obrnete in jo posesate še z druge strani, kar je nekaj, kar naredijo le redki. S tem lahko nekoliko podaljšate čas med posameznimi globinskimi čiščenji. Če želite poskrbeti za dodatno osvežitev preproge, pa vam priporočamo, da po njej posujete sodo bikarbono, počakate nekaj ur in na koncu preprogo posesate.

Vzdrževanje čistoče v stanovanju

3. Pri čiščenju si pomagajte z zobno pasto

Znano je, da je mogoče mnoga čistila, polna škodljivih kemikalij, brez posebne škode zamenjati z alkoholnim kisom ali s sodo bikarbono. Vendar pa obstaja še ogromno drugih varnih sestavin, ki so lahko zelo kakovostna zamenjava za klasična čistila. Mednje med drugim sodi tudi zobna pasta, ki je še posebej koristna za odstranjevanje madežev s sten, loščenje srebrnine in pip ter za čiščenje športne obutve.

4. Za čiščenje kuhinjskih desk uporabite sol in limono

Deske za rezanje lahko hitro postanejo pravo gojišče bakterij, zato je zelo pomembno, da skrbite za redno in temeljito čiščenje teh pripomočkov. Pri tem sta vam lahko v veliko pomoč dve preprosti sestavini – sol in limona. Leseno kuhinjsko desko najprej posujte s soljo, nato pa jo zdrgnite s koščkom limone. Pustite učinkovati čez noč, preden desko operete pod vodo.

5. Bodite kreativni pri uporabi pomivalnega stroja

Pomivalni stroj ni uporaben le za pomivanje posode. V njem lahko operete še marsikaj drugega – od otroških igrač do čopičev za ličila in krtač za lase – in s tem prihranite nekaj dragocenega časa in energije. Preverite le, ali predmeti, ki jih nameravate oprati v pomivalnem stroju, prenesejo visoko temperaturo.

»Pravilo 100 odstotkov« ali zakaj ni pametno, da si dopuščate »drobne prekrške«

Za nekatere ljudi je zelo pomembno, da si pri odločitvah, povezanih z drastičnimi spremembami navad, dopuščajo drobne prekrške. Če se na primer odločite, da se boste bolj zdravo prehranjevali, lahko na primer sklenete, da si boste enkrat tedensko še vedno privoščili sladkarije ali kaj podobnega. Ta sistem določenim ljudem povsem ustreza, vendar pa naj bi obstajalo tudi ogromno ljudi, ki jim tovrsten pristop močno oteži življenje. Spreminjanje navad je tako mnogo težje, kot bi bilo sicer. Prav o tem govori »pravilo 100 odstotkov«, imenovano tudi »pravilo 100/98«, ki ga je razvil pred nedavnim preminuli harvardski profesor Clayton Christensen …

Vnaprejšnja odločitev za doslednost nam prihrani izčrpanost, povezano z nenehnim odločanjem

Clayton Christensen je znan po misli, da je običajno lažje, če se nečesa držimo ves čas oziroma 100-odstotno, kot pa če bi imeli določeno pravilo, ki bi ga upoštevali zgolj 98 odstotkov časa. Izjava na prvi pogled ni smiselna, vendar pa spoznanja, povezana s tem, kako sprejemamo odločitve, in ugotovitve o moči naše volje potrjujejo, da omenjena misel pogosto še kako drži. Vsaka odločitev, ki jo moramo sprejeti, nam namreč pobere nekaj energije, kar velja tudi za navidezno nepomembne vsakodnevne odločitve. Več ko je odločitev, ki jih moramo sprejeti, bolj izčrpani smo. Če se torej že vnaprej odločimo, da bomo neko pravilo, ki smo ga določili sami, upoštevali ves čas, so nam s tem prihranjene vse nadaljnje odločitve. Že vnaprej se torej odločimo, kako se bomo odzvali v situacijah, ki bi lahko predstavljale skušnjavo. Po drugi strani pa to, da si dopustimo občasne prekrške, pomeni, da se moramo stalno odločati, kdaj je pravi čas za to izjemo. Številne situacije, v katerih se znajdemo, tako zahtevajo kar nekaj napora in tehtanja različnih možnosti.

Smiselnost pravila potrjujejo tudi ugotovitve socialnih psihologov

Opisana spoznanja so sicer nekaj, kar socialni psihologi ugotavljajo že več desetletij. »Drobni prekrški« se hitro spremenijo v popolno opustitev načrtov. Tako pozabimo na sklepe o tem, da bomo spremenili določeno navado, in zaidemo na stara pota. Čeprav se namreč prepričujemo, da bo šlo zgolj za izjemo, lahko te izjeme mimogrede prerastejo v (staro) pravilo. Pravilo 100/98 govori prav o tem, da ljudje pogosto potrebujemo vsaj osnovno predvidljivost. Če vnaprej sklenemo, da bomo nekaj zagotovo naredili vsak dan (npr. posvetili vsaj 1 uro gibanju) ali pa na nečesa zagotovo ne bomo naredili (npr. pojedli sladkarije), bo to poskrbelo za to, da bomo lahko vsaj okvirno predvideli, kako bodo videti naš dan, zato bo manj omahovanja, ko bo prišel čas, da to tudi udejanjimo – odločitev je bila namreč sprejeta vnaprej, zato nam pravzaprav sploh ni treba več razmišljati. Podobno so ugotovili tudi mnogi ljudje, ki jim je uspelo opustiti kajenje. Dokler so si namreč dovoljevali zgolj določeno število cigaret dnevno, so namreč prej ali slej spet pristali na začetku.

Za začetek lahko poskusite s krajšim časovnim obdobjem

Pogosta napaka, ki jo delajo ljudje, naj bi bila tudi ta, da si predstavljajo, da je motivacija povezana s kompleksnimi pravili, sistemi in orodji. Vendar pa lahko prav to najbolj negativno vpliva na našo motivacijo za to, da se lotimo konkretnih sprememb. Običajno so najboljša zelo preprosta pravila, ki ne zahtevajo posebnega razmišljanja. Če vas ideja, da bi se popolnoma odpovedali določenim drobnim prekrškom, straši, poskušajte določiti krajše obdobje, med katerim boste glede nečesa zares 100-odstotni. Prav lahko se zgodi, da boste ugotovili, da vam je tako pravzaprav precej lažje, kot če bi nenehno razmišljali o tem, kdaj boste lahko (končno) prekršili določeno pravilo.

Gozdni vrtovi kot alternativa monokulturnemu kmetijstvu

Monokulturna pridelava hrane oziroma t. i. intenzivno kmetijstvo ima sicer določene prednosti, vendar pa je tovrstna oblika poljedelstva po drugi strani tudi zelo problematična. Vse več ljudi se tako sprašuje, kakšna bi bila lahko alternativna oblika kmetijstva, ki ne bi popolnoma izčrpala zemlje na določenem območju, obenem pa bi zagotavljala večjo obstojnost rastlin v manj ugodnih razmerah. Kot ena izmed možnih alternativ oziroma vsaj delnih alternativ se pojavlja koncept »gozdnih vrtov«, katerih dodatna prednost je, da je časovni vložek tu resnično minimalen, saj ne temeljijo na klasičnem obdelovanju zemlje …

Monokulturno poljedelstvo pomeni vse več težav z močno osiromašeno prstjo

Očitno je, da mnoge rastline brez težav uspevajo v naravi, ne da bi pri tem potrebovale kakršno koli človeško pomoč. Čeprav jih nihče ne zaliva, obrezuje, gnoji ipd., so v odličnem stanju. To je seveda še posebej izrazito v gozdovih. Za povrh pa so te rastline precej bolj odporne na okoljske dejavnike in na spreminjajoče se podnebne razmere, pri čemer ima pomembno vlogo raznolikost vrst, ki po drugi strani predstavlja velik manko pri monokulturnem poljedelstvu. V gozdovih imamo tako (relativno) stabilen sistem, ki se »vzdržuje« in obnavlja sam, na drugi strani pa načrtno poljedelstvo, ki nas lahko seveda oskrbi s precej večjo količino hrane, a za kakšno ceno?

Monokulturni pristop lahko že po relativno kratkem času prst oropa pomembnih hranil, kar se začne odražati tudi na kakovosti pridelka. Če določeno površino uporabljamo zgolj za eno vrsto, lahko namreč ta vrsta povsem izsrka določene hranilne snovi, spet drugih hranil pa je v prsti preveč. Zaradi pomanjkanja raznolikosti obstaja tudi večja nevarnost za različne bolezni oziroma napade škodljivcev. Tovrstnim težavam se lahko sicer v določeni meri izognemo s t. i. kolobarjenjem, vendar se zdi, da so potrebne tudi bolj »sonaravne rešitve«, ki predstavljajo prehod od intenzivnega k ekstenzivnemu kmetijstvu. Gozdne vrtove lahko razumemo kot nekakšno skrajno različico tovrstnih pristopov, saj gre za koncept, ki se v veliki meri nanaša na povsem naravne procese brez človeških posegov …

Pionir na področju gozdnih vrtov, ki zahtevajo le nekaj ur dela na mesec

Osnovna ideja pri snovanju gozdnih vrtov je prav čim boljši približek naravnim ekosistemom. Zelo pomembna lastnost je tako raznolikost vrst. Za nekakšnega pionirja na področju gozdnih vrtov velja Martin Crawford, ustanovitelj »agrogozdne« neprofitne organizacije, ki je leta 1994 zasnoval lastni gozdni vrt. Postopoma je dodajal nove rastline – in tako danes na njegovem vrtu raste že več kot 500 vrst užitnih rastlin. Poleg tega je na vrtu ogromno rastlin, ki sicer niso neposredno uporabne za človeško prehrano, vendar pa imajo pomembno vlogo pri funkcioniranju tega sistema. Crawford je prepričan, da bi morali močno spremeniti svoj pogled na to, kaj je »normalno«, ko gre za pridelavo hrane, in tudi polja in vrtove zasnovati tako, da bi bili bolj podobni gozdovom.  Takšen raznolik sistem omogoča, da večina pridelka preživi, ne glede na vreme. Poleg raznolikosti vrst pa so pomembni tudi različni »sloji« gozdnega vrta, ki zagotavljajo zaščito pred vetrom, premočnim soncem ipd.

Čeprav je Crawford na začetku v vzpostavljanje gozdnega vrta vložil kar precej časa in energije, z njim danes praktično nima dela, saj sistem skrbi sam zase. Mesečno tako za vzdrževanje porabi le nekaj ur. Praktično nemogoče si je sicer predstavljati, da bi lahko takšni gozdni vrtovi zagotavljali hrano za vse prebivalce tega planeta, vendar pa gre zagotovo za zanimivo dopolnilno obliko »pridelave«, ki lahko pomaga pri ublažitvi težav, za katere je krivo sodobno kmetijstvo. Gozdni vrtovi se zdijo še posebej zanimivi v boju z vse večjo osiromašenostjo prsti na mnogih območjih.

Preberite tudi: Katarina Čuk o gozdni terapiji: Gozd je terapevt. Vodnik odpre vrata vanj.

Galvestonska dieta – pot do vitke postave v menopavzi?

Galvestonska dieta je ena najbolj priljubljenih metod za izgubo odvečnih kilogramov ta hip, še posebej v Združenih državah Amerike. Gre za dieto, ki jo je osnovala  Mary Claire Haver, po izobrazbi ginekologinja, še posebej koristna pa naj bi bila za ženske srednjih let oziroma za tiste, ki so že vstopile v menopavzo. Kaj so torej glavne značilnosti galvestonske diete in kako posebna je v resnici?

Osrednji del galvestonske diete predstavljajo »protivnetna živila«

Menopavza v mnogih primerih pomeni vsaj nekaj dodatnih kilogramov, pri tem pa se maščoba pogosto nakopiči na območju trebuha. Presežek maščobe je lahko v tem primeru še posebej problematičen, saj maščoba tu obdaja ključne organe, posledično pa se poveča tveganje za mnoge težave z zdravjem. Tako pogosto slišimo, da bi morale ženske, ki so zakorakale v menopavzo, svojo prehrano prilagoditi telesnim in hormonskim spremembam.

Po mnenju dr. Haver, »izumiteljice« galvestonske diete, pa to ne bi smelo pomeniti drastičnega omejevanja kalorij, saj lahko ta pristop na dolgi rok privede do še večjih težav s telesno težo. Namesto tega predlaga prehrano, ki vsebuje zelo visok delež t. i. protivnetnih živil. Težave s kilogrami, ki so značilne za obdobje prehoda v menopavzo in ki se pogosto nadaljujejo tudi po tem prehodu, naj bi bile namreč v veliki meri povezane s kroničnimi vnetji v telesu …

Galvestonska dieta prehrana

Galvestonska dieta ima dovoljene in »prepovedane« skupine živil

Živila, ki so najuspešnejša pri blaženju vnetij, so seveda tista, ki vsebujejo veliko antioksidantov, kar pomeni, da vključuje galvestonska dieta precej sadja in zelenjave. A ker gre za dieto, ki obenem temelji na zmanjšanem vnosu ogljikovih hidratov, se priporočata predvsem t. i. neškrobna zelenjava in sadje z nižjim deležem sladkorja. Med še posebej priporočljiva živila sodijo špinača, bučke, paradižnik, kumare, zelena, brokoli, cvetača ter različne vrste jagodičevja. Dieta načeloma izključuje uživanje žit in žitom podobnih živil, izjema je le kvinoja.

Pri maščobah daje dr. Haver prednost nenasičenim maščobam, kamor na primer sodijo avokado, orehi, mandlji, lešniki, bučna semena ipd. Obenem se je v skladu z galvestonsko dieto smiselno omejiti predvsem na tiste vire beljakovin, ki hkrati ne vsebujejo nasičenih maščob. Pomemben del diete pa je tudi odpoved vsem močno procesiranim prehranskim izdelkom, vključno z izdelki, ki jim je dodan sladkor.

Poleg selekcioniranja živil se priporoča tudi prekinitveni post

Pomemben del galvestonske diete predstavlja tudi t. i. prekinitveni post, ki je postal v zadnjih letih izjemno priljubljen. Običajno gre pri prekinitvenem postu za omejevanje prehranjevanja zgolj na določen del dneva, pri tem pa obstaja več možnih različic. Pri galvestonski dieti je na primer čas za prehranjevanje omejen na 8 ur na dan, 16 ur pa se postite. Glavni razlog za uvedbo prekinitvenega posta naj bi bil povezan z dejstvom, da lahko tudi to pomaga pri ublažitvi vnetij v telesu, posledično pa pri hujšanju.

Galvestonska dieta ni nekaj povsem novega …

Dostop do receptov oziroma prehranskega načrta, ki ga je imenovala galvestonska dieta in ga oblikovala dr. Mary Claire Haver, ni brezplačen. Zanj je namreč treba odšteti 59 ameriških dolarjev. S tem dobite sicer tudi dostop do predavanj o vnetjih v telesu, hormonskih spremembah in drugih temah, povezanih z zdravjem. A če se vam zdi cena previsoka, lahko opazne pozitivne spremembe dosežete tudi tako, da upoštevate osnovne prehranske smernice, opisane zgoraj. Ne gre namreč za povsem nov oziroma radikalno poseben princip prehranjevanja, ampak obstaja kar nekaj vzporednic med galvestonsko dieto in drugimi prehranjevalnimi režimi, katerih cilj je izguba odvečnih kilogramov oziroma ohranjanje zdrave telesne teže.

Preberite tudi: Menopavza: kaj je dobro vedeti o tem obdobju?

Keto recept: tempehova nabodala z arašidovo omako in cvetačnim rižem

Razmišljate o tem, da bi preizkusili ketonsko dieto? Osnovna »pravila«, ki jih morate upoštevati, so precej preprosta. Pozorni morate biti predvsem na to, da vaša prehrana vsebuje večjo količino maščob, po drugi strani pa bo treba omejiti vnos ogljikovih hidratov. Če je delež ogljikovih hidratov v prehrani previsok, telo namreč ne more priti v stanje t. i. ketoze, ko se začne intenzivna poraba maščob. Običajno se kot meja omenja 50 gramov ogljikovih hidratov na dan ali manj.

Ketonska dieta je torej relativno preprosta, vendar pa se lahko zgodi, da postanejo obroki precej enolični, saj vam preprosto zmanjka idej glede možnih živil in novih kombinacij. Posledično lahko nad ketonsko dieto obupate precej hitro. Tako je smiselno, da svoj jedilnik vsaj občasno popestrite z malce bolj posebnimi jedmi. Tokrat vam zato predstavljamo recept za hrustljava keto nabodala s tempehom in arašidovo omako, za prilogo pa predlagamo cvetačni »riž« …

Glavna jed (nabodala s tempehom)

Porcija, tj. štiri tempehova nabodala z arašidovo omako, vsebuje približno 426 kalorij in nekaj manj kot 30 gramov maščob. Skupna količina ogljikovih hidratov pa je le približno 10 gramov. Če želite, da bo imel obrok nekoliko več maščob, lahko na primer jed postrežete z nekaj rezinami avokada.

SESTAVINE:

  • 115 gramov tempeha,
  • 2 žlici arašidovega masla,
  • 1 žlica omake tamari,
  • 1 žlica javorovega sirupa brez sladkorja,
  • 1 žlica vode,
  • nekaj kapljic omake srirače (oz. pekoče omake po izbiri) in
  • 4 palčke za nabodala.

POSTOPEK PRIPRAVE:

Pečico segrejte na 180 stopinj Celzija. Pekač obložite s papirjem za peko ali s silikonsko podlogo proti prijemanju. Palčke za nabodala pred uporabo namočite v vodo. Tempeh narežite na štiri enake kose, ki jih vzdolžno nabodite na posamezno palčko.

V posodici zmešajte arašidovo maslo, tamari, javorov sirup, vodo in siračo oziroma pekočo omako po želji. Tempeh na palčkah nato pomočite v to omako, da bo enakomerno oblit z vseh strani.

Palčke s tempehom nato položite na pekač. Izpostavljene dele palčk lahko pred peko dodatno zaščitite z aluminijevo folijo.

Nato tempehove ražnjiče pecite približno 20 minut, dokler ne postane tempeh rahlo hrustljav. Če želite, da bo tempeh nekoliko bolj hrustljav, lahko ražnjiče oziroma nabodala pečete še nadaljnjih 5 minut.

Nabodala postrezite s preostankom arašidove omake in s cvetačnim rižem (postopek priprave je opisan v nadaljevanju).

(Povzeto po: https://meatfreeketo.com/vegan-keto-tempeh-satay-with-peanut-sauce/)

Cvetačni riž kot priloga

Klasične priloge, kot so na primer riž, krompir in različna žita, vsebujejo precejšen delež ogljikovih hidratov, zato niso primerne za tiste, ki ste se odločili za ketonsko dieto. Vendar pa lahko tudi pri tovrstnem prehranjevanju poiščete zamenjave, ki po okusu in teksturi precej spominjajo na priloge, kot ste jih vajeni, le da vsebujejo bistveno manj ogljikovih hidratov. Ena najbolj priljubljenih prilog pri ketonski dieti je zagotovo cvetačni »riž«, ki se izvrstno poda tudi k ražnjičem iz tempeha in arašidovi omaki. Cvetača je sicer zelo uporabna tudi v mnogih drugih keto receptih – na primer kot osnova za izdelavo testa za pico z nizkim deležem ogljikovih hidratov.

Za pripravo cvetačnega riža najprej očistite cvetačo in jo naribajte na drobne koščke, ki spominjajo na riž. V ponvi stalite kokosovo maščobo brez vonja in okusa, na katero nato stresite koščke cvetače. Pri zmerni temperaturi pražite od približno 5 do 10 minut oziroma toliko časa, da se cvetača malce zmehča. Na koncu dodajte še sol. Za barvo lahko uporabite kurkumo, po želji pa lahko dodate tudi druge začimbe.

Preberite tudi:

Vrtoglavica: Kateri so možni vzroki in metode zdravljenja

Vrtoglavica oziroma vertigo je težava, ki je običajno povezana z nepravilnim delovanjem našega sistema za ravnotežje. Ljudje, ki jih muči vrtoglavica, tako težavo običajno doživljajo kot občutek gibanja okolice – ali kot občutek, da se vrtijo sami. Pri vrtoglavici gre pogosto za simptom določenih zdravstvenih težav, predvsem tistih, ki so povezane z notranjim ušesom – strukturo, ki je odgovorna za ravnotežje. Občutek vrtenja, ki ga lahko spremljajo tudi simptomi, kot sta slabost in povečano znojenje, se zato praviloma pojavi ob spremembi položaja glave.

Vrtoglavica in težave z (notranjim) ušesom

Ena izmed možnih oblik vrtoglavice je benigna paroksizmalna  položajna vrtoglavica, ki je posledica kopičenja drobnih kalcijevih delcev v notranjem ušesu. Ni povsem jasno, zakaj se razvije ta oblika vrtoglavice, vendar se zdi, da je težava še posebej razširjena med starejšo populacijo.

Med možne težave, povezane z notranjim ušesom, katerih simptom je vrtoglavica, sodi tudi Menierova bolezen. Ta naj bi se razvila zaradi čezmernega kopičenja tekočine in spremembe tlaka v ušesu. Poleg vrtoglavice se lahko pri Menierovi bolezni pojavi tudi tinitus.

V primeru vnetja notranjega ušesa, npr. zaradi virusa, govorimo o labirintitisu, zaradi katerega se lahko prav tako pojavi vrtoglavica, ki jo pogosto spremljajo tudi težave s sluhom. Sorodna težava je t. i. vestibularni nevronitis, vnetje vestibularnega živca, ki pa praviloma ne vpliva na sluh.

Omeniti pa je treba tudi kolesteatom – abnormalno razraščanje kožnega tkiva v srednjem ušesu, ki je običajno posledica ponavljajočih se vnetij oziroma okužb. Zaradi tega pojava lahko namreč pride do poškodbe slušnih koščic, posledično pa se poveča nevarnost za vrtoglavico.

Vrtoglavica vzroki in zdravljenje

Dejavniki, ki lahko vplivajo na težave z vrtoglavico

Čeprav je vrtoglavica v večini primerov povezana z notranjim ušesom, pa so možni tudi nekateri drugi razlogi za to težavo. Tako se lahko težave z vrtoglavico razvijejo tudi kot posledica poškodbe vratu ali glave, kot simptom možganskega tumorja ali pa kot nezaželen stranski učinek uporabe določenih zdravil. Poleg tega vrtoglavica včasih spremlja migrenske glavobole.

Možnosti zdravljenja

Zdravljenje je seveda odvisno od specifik primarnega vzroka za vrtoglavico. Včasih lahko sicer težave izginejo tudi brez posebnega zdravljenja. Če se to ne zgodi, so vam na voljo različne možnosti. Ena izmed njih je na primer vestibularna rehabilitacijska terapija, ki pomaga pri okrepitvi vestibularnega sistema.

V pomoč so lahko tudi posebni repozicijski manevri oziroma prijemi, s katerimi poskuša zdravnik sprožiti izločanje kalcijevih depozitov.

Bolnikom z vrtoglavico pa se lahko predpišejo tudi določena zdravila. Če je za težavo kriva bakterijska okužba, lahko pomagajo antibiotiki. V tovrstnih primerih se včasih predpisujejo tudi steroidna protivnetna zdravila. Kadar je vrtoglavica posledica Menierove bolezni, pa pridejo v poštev diuretiki, s katerimi se poskuša zmanjšati tlak v ušesu.

Včasih pa je mogoče vrtoglavico odpraviti šele z operacijo – še posebej če so za ta simptom (posredno) krive resnejše zdravstvene težave, na primer hujše poškodbe ali možganski tumor.

Vrtoglavica in prva pomoč

V primeru resnejših težav z vrtoglavico je seveda smiseln čimprejšnji pregled pri zdravniku, saj bo mogoče na podlagi ustrezne diagnoze oziroma ugotavljanja konkretnega vzroka za težavo izbrati najboljšo metodo zdravljenja.

Med samim napadom oziroma takrat, ko se vas poloti vrtoglavica, se je sicer najbolje uleči, po možnosti v zatemnjenem in tihem prostoru, ter počakati, da napad mine. Če to ni mogoče, poskušajte vsaj sesti oziroma poiskati oporo, da se izognete padcu in potencialni poškodbi.

Da bi preprečili napade vrtoglavice, se poskušajte izogibati naglim premikom glave in telesa, pri čemer je seveda še posebej pomembno izogibanje tistim gibom, ki so v preteklosti že povzročili vrtoglavico. Zelo previdni morate biti na primer pri pobiranju predmetov s tal – namesto da se preprosto priklonite, raje počepnite.

Preberite tudi: Vrtoglavica? Preverite, kako si lahko pomagate sami!

Elevterokok ali Sibirski ginseng: Uporaba in pozitivni učinki

Elevterokok, imenovan tudi Sibirski ginseng ali sibirski ženšen, je zdravilna rastlina z znanstvenim imenom Eleutherococcus senticosus, ki izvira z gorskih območij današnje Rusije, Kitajske, Japonske in nekaterih drugih azijskih držav. V tradicionalni kitajski medicini naj bi se uporaba te rastline začela že pred približno 2000 leti. Običajno se o sibirskem ginsengu govori kot o t. i. adaptogenu – torej kot o rastlini, ki pomaga telesu, da se prilagodi na najrazličnejše stresorje oziroma neugodne vplive. V nadaljevanju izpostavljamo nekaj težav, pri katerih lahko pomaga elevterokok oziroma izdelki, ki vsebujejo izvlečke sibirskega ginsenga.

Elevterokok kot naravna pomoč pri pomanjkanju energije ter pri težavah s spominom in z zbranostjo  

Sibirski ginseng učinkuje kot blag stimulans, zaradi česar po tej rastlini pogosto posegajo tisti, ki imajo težave z utrujenostjo, oziroma ljudje, ki se večkrat spopadajo s pomanjkanjem energije. Posamezniki in posameznice, ki so stalno utrujeni, imajo pogosto tudi težave z ohranjanjem zbranosti in s spominom, vendar pa naj bi elevterokok zelo uspešno pomagal tudi tu. Tovrstni učinki rastline naj bi bili povezani predvsem z dejstvom, da sibirski ginseng pomaga pri izboljšanju prekrvavljenosti možganov.

Sibirski ginseng za hitrejši napredek pri vadbi

S sibirskim ginsengom si včasih pomagajo tudi aktivni športniki in športnice. Razlogi, zaradi katerih je lahko to koristen dodatek za učinkovitejšo vadbo in s tem za hitrejši napredek, se skrivajo v že opisanem povečanju energije. Obenem pa naj bi imel sibirski ginseng tudi neposreden pozitivni vpliv na mišice. Priporoča se še posebej v obdobjih nadpovprečno intenzivne fizične aktivnosti.

Elevterokok - Sibirski ginseng uporaba

Elevterokok naj bi bil koristen dodatek za ljudi s prenizkim krvnim tlakom

Stimulativno delovanje sibirskega ginsenga je lahko koristno tudi za ljudi, katerih krvni tlak je pogosto zelo nizek. Seveda pa to po drugi strani pomeni, da morajo biti tisti s kronično povišanim krvnim tlakom zelo previdni pri uporabi tega dodatka.

Zmanjševanje tveganja za nevrološke poškodbe

Za mnoge je elevterokok še posebej zanimiv kot potencialna naravna zaščita oziroma ena izmed oblik preventive, s pomočjo katere naj bi bilo mogoče zmanjšati nevarnost za poškodbe živcev/nevrološke poškodbe. Med drugim se sibirski ginseng preučuje celo v povezavi z Alzheimerjevo boleznijo.

Pospeševanje okrevanja v primeru okužbe dihal

Elevterokok lahko spodbudi tudi delovanje našega imunskega sistema, kar je med drugim zelo dobrodošlo, če pride do okužbe dihal. Telo se bo tako lažje znebilo tujka oziroma prebolelo bolezen. Hkrati pa lahko sibirski ginseng zmanjša možnost za to, da bi do okužbe sploh prišlo. Močan imunski sistem je namreč osnova za zaščito pred virusi in drugimi patogenimi mikroorganizmi.

Sibirski ginseng kot dodatek v menopavzi

Med zelo zanimive lastnosti izvlečkov sibirskega ginsenga sodi njihova sposobnost vezanja na estrogenske receptorje. Posledično lahko izdelki, ki vsebujejo te izvlečke, pomagajo pri lajšanju tipičnih težav, s katerimi se spopadajo ženske ob prehodu v menopavzo. Ker se začne obenem v tem obdobju povečevati nevarnost za osteoporozo, ima lahko sibirski ginseng dvojno korist. Gre namreč za rastlino, ki se v tradicionalnem zdravilstvu uporablja tudi kot zaščita pred zmanjševanjem kostne gostote.

Kako uporabljati elevterokok ali sibirski ginseng

Izvlečki se pridobivajo iz različnih delov rastline, od listov in korenin do lubja in plodov, iz teh izvlečkov pa se nato izdelujejo kapljice, kapsule, tablete ipd. Elevterokok je na voljo tudi kot prah, obenem se lahko iz posameznih delov rastline pripravljajo čaji, plodove pa je seveda mogoče uživati cele oziroma presne. Najpomembnejša učinkovina v pripravkih iz sibirskega ginsenga je elevterozid B. Izdelke iz sibirskega ginsenga je najbolje uporabljati zjutraj, sicer se lahko pojavijo težave s spanjem. Pred začetkom uporabe se posvetujte s svojim zdravnikom, še posebej v primeru kroničnih bolezni ali rednega jemanja zdravil – določena zdravila namreč niso kompatibilna s sibirskim ginsengom, saj lahko kombinacija privede do izrazitih nezaželenih stranskih učinkov.