Monokulturna pridelava hrane oziroma t. i. intenzivno kmetijstvo ima sicer določene prednosti, vendar pa je tovrstna oblika poljedelstva po drugi strani tudi zelo problematična. Vse več ljudi se tako sprašuje, kakšna bi bila lahko alternativna oblika kmetijstva, ki ne bi popolnoma izčrpala zemlje na določenem območju, obenem pa bi zagotavljala večjo obstojnost rastlin v manj ugodnih razmerah. Kot ena izmed možnih alternativ oziroma vsaj delnih alternativ se pojavlja koncept »gozdnih vrtov«, katerih dodatna prednost je, da je časovni vložek tu resnično minimalen, saj ne temeljijo na klasičnem obdelovanju zemlje …
Monokulturno poljedelstvo pomeni vse več težav z močno osiromašeno prstjo
Očitno je, da mnoge rastline brez težav uspevajo v naravi, ne da bi pri tem potrebovale kakršno koli človeško pomoč. Čeprav jih nihče ne zaliva, obrezuje, gnoji ipd., so v odličnem stanju. To je seveda še posebej izrazito v gozdovih. Za povrh pa so te rastline precej bolj odporne na okoljske dejavnike in na spreminjajoče se podnebne razmere, pri čemer ima pomembno vlogo raznolikost vrst, ki po drugi strani predstavlja velik manko pri monokulturnem poljedelstvu. V gozdovih imamo tako (relativno) stabilen sistem, ki se »vzdržuje« in obnavlja sam, na drugi strani pa načrtno poljedelstvo, ki nas lahko seveda oskrbi s precej večjo količino hrane, a za kakšno ceno?
Monokulturni pristop lahko že po relativno kratkem času prst oropa pomembnih hranil, kar se začne odražati tudi na kakovosti pridelka. Če določeno površino uporabljamo zgolj za eno vrsto, lahko namreč ta vrsta povsem izsrka določene hranilne snovi, spet drugih hranil pa je v prsti preveč. Zaradi pomanjkanja raznolikosti obstaja tudi večja nevarnost za različne bolezni oziroma napade škodljivcev. Tovrstnim težavam se lahko sicer v določeni meri izognemo s t. i. kolobarjenjem, vendar se zdi, da so potrebne tudi bolj »sonaravne rešitve«, ki predstavljajo prehod od intenzivnega k ekstenzivnemu kmetijstvu. Gozdne vrtove lahko razumemo kot nekakšno skrajno različico tovrstnih pristopov, saj gre za koncept, ki se v veliki meri nanaša na povsem naravne procese brez človeških posegov …
Pionir na področju gozdnih vrtov, ki zahtevajo le nekaj ur dela na mesec
Osnovna ideja pri snovanju gozdnih vrtov je prav čim boljši približek naravnim ekosistemom. Zelo pomembna lastnost je tako raznolikost vrst. Za nekakšnega pionirja na področju gozdnih vrtov velja Martin Crawford, ustanovitelj »agrogozdne« neprofitne organizacije, ki je leta 1994 zasnoval lastni gozdni vrt. Postopoma je dodajal nove rastline – in tako danes na njegovem vrtu raste že več kot 500 vrst užitnih rastlin. Poleg tega je na vrtu ogromno rastlin, ki sicer niso neposredno uporabne za človeško prehrano, vendar pa imajo pomembno vlogo pri funkcioniranju tega sistema. Crawford je prepričan, da bi morali močno spremeniti svoj pogled na to, kaj je »normalno«, ko gre za pridelavo hrane, in tudi polja in vrtove zasnovati tako, da bi bili bolj podobni gozdovom. Takšen raznolik sistem omogoča, da večina pridelka preživi, ne glede na vreme. Poleg raznolikosti vrst pa so pomembni tudi različni »sloji« gozdnega vrta, ki zagotavljajo zaščito pred vetrom, premočnim soncem ipd.
Čeprav je Crawford na začetku v vzpostavljanje gozdnega vrta vložil kar precej časa in energije, z njim danes praktično nima dela, saj sistem skrbi sam zase. Mesečno tako za vzdrževanje porabi le nekaj ur. Praktično nemogoče si je sicer predstavljati, da bi lahko takšni gozdni vrtovi zagotavljali hrano za vse prebivalce tega planeta, vendar pa gre zagotovo za zanimivo dopolnilno obliko »pridelave«, ki lahko pomaga pri ublažitvi težav, za katere je krivo sodobno kmetijstvo. Gozdni vrtovi se zdijo še posebej zanimivi v boju z vse večjo osiromašenostjo prsti na mnogih območjih.
Preberite tudi: Katarina Čuk o gozdni terapiji: Gozd je terapevt. Vodnik odpre vrata vanj.
