Pogosto je mogoče zaslediti komentarje o tem, da je za podnebne spremembe oziroma globalno segrevanje kriva prenaseljenost našega planeta. Pa so težave resnično povezane s povečevanjem prebivalstva? Ugotovitve znanstvenikov pričajo o drugačnih vzrokih. Vse več raziskav namreč razkriva, da najbogatejših 10 odstotkov prebivalstva porabi celo do dvajsetkrat več energije od 10 odstotkov najrevnejših ljudi na svetu.
Za največje razlike je kriv transport, predvsem avtomobili in letala
Omenjeni podatek sicer izhaja iz raziskave, ki jo je organizacija Oxfam izvedla že leta 2015. Glede na ugotovitve v okviru te raziskave je 10 odstotkov najbogatejših prebivalcev planeta odgovornih za kar polovico vseh izpustov ogljika, povezanih z vsakodnevnimi navadami. Vendar pa študija Yannicka Oswalda in njegovih kolegov, ki je bila letos objavljena v reviji Nature, razkriva precej podobno sliko. Tudi ugotovitve te študije namreč potrjujejo, da obstaja velik razkorak med porabo energije najbogatejših in najrevnejših. Do največjih razlik naj bi prihajalo pri transportu. Tako 10 odstotkov najbogatejših za transport porabi kar 187-krat toliko energije kot 10 odstotkov najrevnejših ljudi. Sem sodi tako poraba pri vsakodnevnem transportu, za kar se običajno uporabljajo avtomobili, kot poraba, vezana na počitnice.
Lahko sistemski ukrepi zajezijo nesorazmerno porabo energije pri transportu?
Strokovnjaki poudarjajo, da so nujni ukrepi, ki bi omejili porabo energije med transportom pri najbogatejših slojih, saj bi lahko to pomembno prispevalo k razbremenitvi planeta. Med takšne ukrepe na primer sodijo omejevanje vožnje z avtomobilom, v katerem se pogosto prevaža ena sama oseba, in na drugi strani ukrepi za spodbujanje rabe javnega prometa. Pogosto se v povezavi s to problematiko omenjajo tudi posebni davki za tiste, ki nadpovprečno pogosto uporabljajo letala. Obenem so mnogi prepričani, da bodo imela pomembno vlogo pri zmanjševanju onesnaženja električna vozila.
Del krivde za večjo porabo se skriva tudi v ogrevanju velikih stanovanj in hiš
Med dejavnike, ki pomembno vplivajo na to, da je energetska poraba tako močno vezana na socialno-ekonomski položaj, sodi tudi ogrevanje. Najbogatejši prebivalci planeta si praviloma lastijo večja stanovanja oziroma hiše, posledično pa je tudi poraba energije pri ogrevanju bistveno višja, če jo primerjamo s porabo najrevnejših slojev. Kljub temu pa strokovnjaki poudarjajo, da tu vendarle ne prihaja do tako velikih razlik kot pri transportu. Največji krivec za razkorak so tako vendarle avtomobili in letala.
Kako močno bo koronakriza vplivala na spremembe navad najbogatejših?
Upoštevati je sicer treba, da je raziskava nastala pred razglasitvijo pandemije, ki bo najverjetneje v precejšnji meri vplivala na potovalne navade oziroma na porabo, povezano s transportom – oziroma se te vplivi že kažejo. Vendar pa opozorilo avtorjev študije skorajda zagotovo ne bo postalo popolnoma nerelevantno. Gre za opozorilo, da bodo potrebne drastične spremembe zakonodaje, sicer se bo ogljični odtis najbogatejših prebivalcev planeta eksponentno povečeval, kljub morebitnemu prehodu k učinkovitejšim energetskim virom. Tudi avtorji študije vidijo eno izmed rešitev v povečani obdavčitvi tistih navad, ki so povezane z največjo porabo energije, kar naj bi spodbudilo ljudi k odločitvi za navade, ki so prijaznejše do okolja.
Velika verjetnost, da tudi sami sodite med 10 odstotkov največjih porabnikov
Ob omembi najbogatejših Zemljanov sicer večina nima občutka, da se govori o njih. A omenjenih 10 odstotkov zajame velik delež prebivalstva »zahodnega sveta«. Čeprav je mogoče precejšen razkorak pri porabi energije med najbogatejšimi in najrevnejšimi zaznati že znotraj posameznih držav, pa v globalnem kontekstu med 10 odstotkov največjih porabnikov spadajo tudi številni ljudje, ki se morda sicer dojemajo kot srednji sloj.
Čeprav so o tem zadnja leta začele javno govoriti celo hollywoodske zvezdnice, je uhajanje urina ali urinska inkontinenca še vedno tabu tema. A uriniranje je osnovna fiziološka potreba in težave, povezane z njim, močno vplivajo na kakovost življenja tistih, ki se z njimi soočajo. Stresna inkontinenca urina, ena izmed tovrstnih najpogostejših težav, ki je prav tako pogosta kot bolečine v križu, nastane, ko podporne mišice, ki obdajajo sečnico, oslabijo. Ste si danes umili zobe? Kaj pa naredili vaje za krepitev mišic medeničnega dna? Mag. Darija Šćepanović, viš. fiziot., z Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, poudarja, da pravilno in redno izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna pomaga kar v približno 70 odstotkih primerov.
Mag. Darija Šćepanović, viš. fiziot.
Strokovnjaki ugotavljate, da ženske (manj moški) relativno pozno obiščejo zdravnika, ko opazijo simptome urinske inkontinence. Zakaj?
Res opažamo vzorec, da starejše ženske in moški potrebujejo več časa, da obiščejo zdravnika, mlajši pa so že bolj osveščeni in prej poiščejo pomoč pri njem. To je bila vedno tabu tema in verjetno vedno bo. Obstajajo ženske, ki pomoči ne poiščejo, ker rečejo, da gre samo za nekaj kapljic. A pozor – ena sama kapljica je enako urinska inkontinenca. V okviru doktorata sem anketirala učence iz sedmega, osmega in devetega razreda osnovne šole. Anketa je bila anonimna, ker so mladostniki za izpolnitev potrebovali privoljenje staršev in nekateri starši so menili, da so vprašanja, kolikokrat gre njihov otrok lulat oziroma če mu je kdaj ušlo, preveč intimna, čeprav je uriniranje nekaj povsem fiziološkega, s tem smo se rodili in s tem bomo umrli. O uhajanju urina se moramo torej tudi pogovarjati in spoznati, da je to še ena težava oziroma stanje, prav takšno, kot je bolečina v kolkih ali križu, ki prav tako zmanjšuje kakovost življenja. A o bolečinah v križu se pogovarjamo, o uhajanju urina pa ne, čeprav je statistično gledano tega toliko kot bolečin v križu, če ne še več.
Urinska inkontinenca lahko torej zelo zmanjša kakovost življenja, vpliva lahko celo na socialno življenje in psihološko zdravje prizadete osebe.
Predvsem je to težava za osebe, ki imajo urgentno urinsko inkontinenco; začutijo neodložljivo potrebo po uriniranju in morajo hitro najti stranišče. Ker se to pojavlja večkrat čez dan, si te osebe ne upajo od doma oziroma so omejene z gibanjem tam, kjer vedo, da je v bližini stranišče. Nekateri se začnejo tudi zapirati domov, ne hodijo v kino ali na podobna mesta, saj ne želijo med predstavo trikrat dvigniti cele vrste, da bi lahko prišli pravočasno do stranišča. Prav tako ne hodijo na izlete z javnim prevozom, saj avtobus ne more stati vedno, ko morajo oni na stranišče. Opisani so tudi primeri depresije. Kakovost življenja osebe z urinsko inkontinenco je zelo slaba v primerjavi s tem, če nekoga boli križ.
Stresna urinska inkontinenca je najpogostejša vrsta inkontinence. Pri tej vrsti voda (urin) uhaja po kapljicah. Ali je današnji način življenja prinesel nove dejavnike tveganja?
Dejavniki tveganja so ostali enaki kot nekoč. Največji je vaginalni porod, a tudi ženske, ki so rodile s carskim rezom, lahko imajo po porodu inkontinenco, saj so devet mesecev nosile težo noseče maternice, na medenično dno so vplivali tudi hormoni. Zelo velik dejavnik tveganja je debelost. Ta ni težavna samo zaradi vseh drugih bolezni, ampak ker se prav vsak dodaten kilogram telesne teže obremeni in se pozna na medeničnem dnu. Podobno delujeta tudi kronični kašelj, bodisi zaradi kajenja ali kronične pljučne bolezni, in kronično zaprtje. Dodatni dejavniki pa so tudi težko fizično delo in ginekološke urološke operacije.
Poudarjate izreden pomen rednega izvajanja vaj za mišice medeničnega dna, a pri vseh te niso učinkovite. Od česa je odvisno, ali bodo vaje učinkovite?
Uhajanje urina je lahko posledica treh stvari – slabih mišic medeničnega dna, slabosti vezivnega tkiva ali slabosti notranje zapiralke sečnice, ki ni pod našim nadzorom, ker ni skeletna mišica in je ne moremo krepiti. Če imamo močne mišice medeničnega dna in slabo vezivno tkivo, vaje verjetno ne bodo pomagale. A tega ne moremo kar posplošiti, saj vemo, da vaje pomagajo kar v 70 odstotkih.
Kdaj pa moramo začeti izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna?
Po navodilih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se vsebine, ki se dotikajo spolnosti, vključevale v zadnjo triado osnovne šole in menim, da bi se takrat morali začeti učiti o tem, v srednji šoli je namreč že prepozno. Zakaj ne bi pri športni vzgoji, ko učenci skačejo čez kozo, za tem še trikrat stisnili mišic medeničnega dna? Otroci bi to tako začeli dojemati kot nekaj samo po sebi umevnega in to ne bi bil več takšen tabu.
Poleg vaj poudarjate tudi pomen zdravega življenjskega sloga. Kako lahko poleg vaj za krepitev mišic medeničnega dna še preprečimo težave z uhajanjem urina?
Pomembno je tudi, da poskrbimo za ustrezen vnos tekočine in tudi za to, kaj pijemo. Določene tekočine namreč dražijo mehur, npr. gazirane pijače, prav tako ga dražijo kofein, tein, citrusi, paradižnik. Vsekakor se je treba izogibati zaprtju, kar pomeni, da poskrbimo za pravilno prehrano in ustrezen položaj na straniščni školjki. Vse naše straniščne školjke so namreč previsoke in je pod stopala zato treba podložiti pručko, da bolj odpremo zadnjo vijugo črevesja oziroma tako imenovani anorektalni kot. Izjemnega pomena je shujšati, saj so raziskave namreč pokazale, da če ženska izgubi samo pet odstotkov telesne teže, se simptomi urinske inkontinence drastično izboljšajo. Izogibali bi se naj tudi dlje časa trajajočemu težkemu fizičnemu delu. Pred težkimi dvigi in kašljanjem je priporočljivo stisniti mišice medeničnega dna za zaščito.
Kako pa je s telesno dejavnostjo? Kako vedeti, katera vrsta vadbe je primerna in ne škoduje mišicam medeničnega dna?
Vemo, da je telesna dejavnost koristna za zdravje, so pa določene oblike te dejavnosti, ki ne delujejo dobro na mišice medeničnega dna. To so visokointenzivne telesne dejavnosti, kot so skakanje na trampolinu, košarka, gimnastika, poskoki. V obravnavi imam celo petnajst let staro deklico, ki ima zaradi treningov gimnastike že pri teh letih stresno urinsko inkontinenco. V vadbo bi po mojem mnenju morali športni trenerji vedno vključevati tudi trening za mišice medeničnega dna, tako da se poleg športa in tehnike trenirajo tudi mišice medeničnega dna.
Kateri elementi so torej še posebej škodljivi?
To so vsi elementi, pri katerih se noge odlepijo od tal, vse, kar povečuje pritisk v trebušni votlini, obremenjuje tako mišice kot vezivno tkivo in živce ter celotno medenično dno. A če nekdo vse življenje teče, bo težko sprejel oziroma se bo težko odpovedal teku. Pomembno je, da ženska vsaj na začetku zdravljenja, ko mišice krepimo, aktivnost prekine, in naj gre teč po tem, ko se bodo mišice okrepile. To je pomembno predvsem po nosečnosti, da ženska ne gre kar takoj iz porodnišnice teč z raztegnjenimi, lahko tudi poškodovanimi mišicami medeničnega dna. Vsekakor pa vsem odsvetujem trampolin, saj ta očitno najbolj poveča pritisk v trebušni votlini in obremenjuje mišice medeničnega dna. 80 odstotkov mladih deklet, ki še niso rodile in se z vadbo na trampolinu ukvarjajo profesionalno, in 40 odstotkov tistih, ki se s takšno vadbo ukvarjajo rekreativno, je inkontinentnih.
Ko pride enkrat do stanja inkontinence – kako se lahko lotimo zdravljenja?
Po mednarodnih priporočilih se ženska napoti na konservativno zdravljenje – fizioterapijo. Če na fizioterapiji po pol leta ugotovimo, da z vsemi fizioterapevtskimi postopki nismo bili uspešni, gre bolnica nazaj k zdravniku, ki jo je napotil sem, in se opravijo dodatne preiskave oziroma bolj invazivni postopki, ki pa so različni za različne vrste inkontinence. Pri stresni inkontinenci gre za različne operacije, za urgentno pa za bolj medikamentozno zdravljenje in vbrizgavanje določenih snovi v mehur, da se ta sprosti.
Zadnje čase se vedno bolj govori tudi o možnosti blaženja simptomov z alternativnimi načini zdravljenja, kot sta akupunktura, kiropraktika.
Večina strokovne literature že ima poglavja o alternativnih načinih, kot so hipnoza, akupunktura, razne kapljice, a do danes so zaključki vseh teh študij, da še ni dovolj dokazov o njihovi učinkovitosti, zato naj se jih še ne bi priporočalo, ker so potrebne še nadaljnje študije.
Vaje naj bodo metoda prvega izbora, preden se odločite za bolj invaziven poseg, ki tudi več stane. Če ima ženska občutek, da sama ne zna izvajati vaj, naj poišče pomoč.
Vaje za mišice medeničnega dna
Vadba za mišice medeničnega dna se priporoča za preventivo in zdravljenje urinske inkontinence. Za uspeh vadbe je ključnega pomena, da krčimo prave mišice in da je to krčenje pravilno. Mišice medeničnega dna potekajo spredaj od sramnice, zadaj do trtice. Močne mišice lahko zmanjšajo pogostost mokrenja in tiščanja na vodo s tem, ko pomagajo podpirati sečni mehur.
Kako? Predstavljajte si, da poskušate zaustaviti uhajanje vetrov iz črevesja in istočasno zaustaviti curek urina. Občutek je, kot da bi hoteli stisniti in dvigniti navzgor področje okoli zadnjika, nožnice (pri ženskah) in sečnice.
Stisk poskušajte zadržati 6–8 sekund.
Naredite 8–12 zaporednih ponovitev (med njimi nekaj sekund počivate).
Učinek vadbe čez čas povečate tako, da medtem, ko stisk zadržujete, dodate še 3–4 maksimalne stiske z višjo hitrostjo.
Da bi pridobili moč in vzdržljivost mišic, morate vaje izvajati od 3- do 5-krat na dan, vsak dan. Da bi ohranili in vzdrževali to zmogljivost, pa je treba vaje izvajati vse življenje. Priporočljivo jih je izvajati v različnih položajih: leže na hrbtu, na vseh štirih, sede in stoje.
Vaj za mišice medeničnega dna ne smete izvajati med uriniranjem.
Poleg redne dnevne vadbe je priporočljivo, da mišice medeničnega dna stisnete tudi, tik preden kihnete, zakašljate ali kaj dvignete.
Bodite pozorni, da predela medeničnega dna ne potiskate navzdol (kot pri iztrebljanju blata), namesto da bi področje okoli zadnjika, nožnice in sečnice potegnili navzgor.
Pomembno je, da pri stisku mišic medeničnega dna ni vidnega gibanja medenice ali stegen.
Ob stiku mišic medeničnega dna ne zadržujte dihanja.
Lahko čutite, da so se napele mišice na spodnjem delu trebuha, kar je povsem normalno.
Preverite, ali pravilno krčite mišice medeničnega dna
Z majhnim ogledalom opazujte področje okoli nožnice in zadnjika. Ko stisnete mišice medeničnega dna, se mora koža med nožnico in zadnjikom pomakniti navzgor in navznoter, stran od ogledala. Če opazite, da se to področje boči navzven – se ustavite. To lahko namreč povzroči še dodatne težave. Za dodatne nasvete poiščite pomoč pri zdravstvenem strokovnjaku, fizioterapevtu, medicinski sestri ali ginekologu.
Vstavite palec v nožnico in stisnite mišice medeničnega dna. Morali bi čutiti stisk mišic okoli prsta.
Če ste spolno aktivni in v spolnosti bolj sproščeni, lahko poskušate stisniti mišice medeničnega dna med spolnim odnosom. Vprašajte partnerja, ali čuti stisk.
Pri ginekološkem pregledu prosite ginekologa, naj preveri, če znate stisniti prave mišice in ali je stisk dovolj močan.
Ukrepi, ki pomagajo zmanjšati težave zaradi prekomerno aktivnega sečnega mehurja
Dnevno spijte zadostno količino tekočine. Premalo zaužite tekočine ima za posledico bolj koncentriran urin, kar poslabša težave s sečnim mehurjem.
Omejite pitje kave, pravega čaja, pijač, ki vsebujejo kofein (kokakola), gaziranih in alkoholnih pijač. Le-te spodbujajo nastanek urina, lahko dražijo sečni mehur ter tako težave še poslabšajo.
Izogibajte se hrani in pijači, ki lahko draži vaš mehur: paradižnik in prehrambni izdelki na osnovi paradižnika, začinjena hrana, citrusi in pijača iz citrusov, čokolada ter pijača in živila, ki vsebujejo umetna sladila.
Če morate ponoči večkrat izprazniti mehur, se izogibajte pitju večjih količin tekočine tik pred spanjem.
Polno črevo vpliva na izločanje in zadrževanje urina, zato poskrbite za redno prebavo in se izogibajte zaprtju. Uživanje hrane z visoko vsebnostjo vlaknin olajša prebavo.
Med uriniranjem ali odvajanjem blata bodite sproščeni in se ne prenapenjajte. Ženske naj ne čepijo nad straniščno školjko, ampak naj se nanjo usedejo. Ne hitite, sečni mehur povsem izpraznite.
Redno izvajajte vaje za mišice medeničnega dna.
Poskrbite za primerno telesno težo. Prevelika telesna teža pritiska na mehur, lahko pa tudi oslabi mišice medeničnega dna. Uživajte uravnoteženo prehrano in bodite redno telesno dejavni.
vir: prof. dr. Adolf Lukanovič, dr. med., mag. Darija Šćepanović, viš. fiziot., Lidija Žgur, dipl. fiziot.
Veste, »kdo« je bil proglašen za najuspešnejši patogen v zgodovini človeštva? To je bakterija Helicobacter pylori! Ocenjujejo, da obstaja že vsaj 200.000 let.
Helicobacter pylori – Čeprav ne občutite težav, imate večje tveganje za razvoj nekaterih bolezni
Nič nenavadnega ni, da je prebivalka telesa človeka, le-ta pa se tega ne zaveda vse svoje življenje. Po podatkih CDC je približno 66 % svetovne populacije okužene s to bakterijo. V nerazvitem svetu pa je ta odstotek celo višji – okuženih naj bi bilo kar 80 % odraslih in 10 % otrok!
Če ste okuženi s to bakterijo, najverjetneje ne občutite nobenih težav. Je pa res, da je pri vas tveganje za nastanek raka na želodcu 6-krat višje kot pri ljudeh, ki je nimajo. Poleg tega imate večje tveganje za razvoj želodčnih težav – gastritisa, peptične razjede (ulkusa). Ta bakterija pa povišuje tudi tveganje za nastanek raka na požiralniku in tankem črevesu.
No, kot vam je najverjetneje že jasno, Helicobacter pylori ali krajše H. pylori je bakterija, ki prebiva v želodcu. Zadržuje se tik ob epiteliju želodčne sluznice pod filmom bazične sluzi, ki predstavlja lastno zaščito želodčne sluznice pred agresivno kislo vsebino želodca. Da tudi bakteriji želodčna kislina ne pride do živega, ima razvit poseben mehanizem, ki nevtralizira kislino v njeni neposredni okolici. Tako brez težav preživi v neugodnem kislem okolju.
Simptomi, ki jih povzroča Helicobacter pylori
Večini okuženih z bakterijo Helicobacter pylori (do 85 %) le-ta ne povzroča nobenih simptomov. Okoli 10–20 % okuženih naj bi razvilo peptično razjedo, 1–2 % raka na želodcu. Ampak to je le statistika, ki jo seveda sami lahko obrnemo sebi v prid!
Najpogostejši simptomi pri tistih, ki jim Helicobacter pylori povzroča težave, so:
napenjanje,
spahovanje,
slabost,
bruhanje,
bolečine v želodcu in trebuhu.
Lahko pa pride tudi do:
izčrpanosti,
zgage,
bruhanja krvi,
temnega blata,
driske,
slabega zadaha,
anemije,
zmanjšanja ali izgube teka,
peptične razjede (ulkusa).
Kako se lahko okužimo s to bakterijo?
Ali je bakterija Helicobacter pylori nalezljiva? Da, po ugotovitvah strokovnjakov naj bi bila nalezljiva. Ugotovljeno je bilo, da se »podeduje« v družinah (se prenaša z enega človeka na drugega), pogostejša je v situacijah, ko veliko ljudi živi skupaj, in v slabih higienskih pogojih.
Način prenosa bakterije s človeka na človeka je z neposrednim stikom s slino, bruhanjem ali blatom nekoga, ki je okužen s to bakterijo. Helicobacter pylori lahko dobite tudi s poljubljanjem z okuženo osebo, delitvijo istega kozarca ali žlice ali s skupno uporabo različnih pripomočkov. Lahko pa jo dobite tudi z uživanjem kontaminirane vode in hrane.
Nekateri opozarjajo, da je otroštvo obdobje, ko je precej možnosti, da dobimo to bakterijo, še posebej v teh primerih:
Če otrok živi s staršem, ki ima bakterijo Helicobacter pylori.
Če tesno biva ali živi z veliko ljudmi.
Pomanjkanje higiene.
Zdravljenje okužbe s Helicobacter pylori
Da bi zdravnik lahko ugotovil, ali ste okuženi z želodčno bakterijo, vas bo napotil na testiranje. Če bo test zaznal prisotnost bakterije, sledi zdravljenje. Običajno gre za zdravljenje z antibiotiki (več hkrati) v kombinaciji z zdravili za uravnavanje kisline. Antibiotiki naj bi uničili bakterijo, naredijo pa še veliko več – uničijo tudi dobre bakterije. Zato so tisti, ki se ukvarjajo z naravnim zdravljenjem, do tega pristopa skeptični. Ne nazadnje velja omeniti tudi to, da se približno 20 % obolelim okužba ponavlja.
Kako si lahko pomagamo še po naravni poti
Ne glede na to, za kateri način zdravljenja se boste odločili, se morate zavedati, da za svoje zdravje lahko naredite veliko sami. Pravzaprav ste dolžni narediti sami!
Navedimo nekaj najučinkovitejših metod:
Probiotiki
Helicobacter pylori je nezaželena bakterija, ki prebiva v želodcu okuženega. Eden izmed učinkovitih načinov, kako se lahko proti njej borimo, je z dobrimi bakterijami, ki jih najdemo v probiotikih. Ta način je podprt tudi s kar nekaj raziskavami, kjer se je izkazal za zelo učinkovitega. V eni izmed nedavnih raziskav je bilo ugotovljeno, da če uživamo antibiotike, da bi se rešili te nadležne bakterije, bo zdravljenje bolj učinkovito, če bomo zraven uživali tudi primerne probiotike. Poleg tega je manj možnosti, da bomo trpeli za negativnimi učinki antibiotikov. Sevi bakterij, ki naj bi bili pri tem zdravljenju najbolj učinkoviti, so Lactobacillus fermentum, Lactobacillus casei in Lactobacillus brevis.
Črna kumina
Črna kumina je znana po tem, da pomaga reševati celo paleto težav z zdravjem. Dobro pa se je izkazala tudi v boju proti bakteriji Helicobacter pylori. Poleg tega ima sposobnost varovati zdravje želodca in zmanjšuje težave s kislino. V eni izmed raziskav je bilo celo ugotovljeno, da je bilo zdravljenje z 2 gramoma mlete črne kumine na dan z blokatorjem kisline bolj učinkovito kot zdravljenje z običajno kuro z antibiotiki in blokatorjem kisline.
Kalčki brokolija
Govorimo o kalčkih rastline brokoli, ki so kaljeni nekaj dni. Vsebujejo zelo visoke vrednosti sulforafana, ki je znan po svojem antioksidativnem in razstrupljevalnem delovanju. V eni izmed raziskav je bilo ugotovljeno, da je imelo 78 % tistih, ki so en teden uživali kalčke brokolija (14, 28 ali 56 gramov dvakrat dnevno), po končani enotedenski kuri na koncu negativen izid na testiranje bakterije Helicobacter pylori. Preostalih 22 % udeležencev raziskave je imelo še vedno prisotnost te bakterije tudi na 35. dan raziskave. Ugotovljeno je bilo, da ne samo da sulforafan učinkovito deluje proti bakteriji Helicobacter pylori in gastritisu, ki ga le-ta povzroča, ampak lahko pomaga varovati prebavila tudi pred škodo, ki jo povzročajo nekatera zdravila (npr. nesteroidna protivnetna zdravila).
Zeleni čaj
Zeleni čaj nikakor ni samo zelo priljubljena pijača. Ugotovljeno je bilo tudi, da preprečuje razraščanje bakterije Helicobacter pylori. To pa je še razlog več, da ga redno uživamo! Zeleni čaj lahko tako pijemo v preventivne namene, zelo verjetno pa si bomo z njim lahko tudi lajšali težave, če smo z bakterijo že okuženi, saj naj bi pomagal pri zdravljenju gastritisa, ki je ena izmed težav, povezanih z bakterijo Helicobacter pylori. Zdravilna učinkovina v zelenem čaju, ki deluje protibakterijsko, deluje tudi protivirusno in ima celo protirakave značilnosti.
Česen
Česen je znan po svojem protivnetnem in protibakterijskem delovanju. Uživanje kuhanega in surovega česna bi lahko uničevalo bakterijo Helicobacter pylori. V eni izmed raziskav so ugotovili, da so si ljudje, ki so pri kosilu in večerji zaužili približno 3 grame česna, bistveno omejili okužbo z bakterijo Helicobacter pylori.
Propolis
Ste vedeli, da propolis vsebuje več kot 300 naravnih substanc? Priporoča se pri najrazličnejših težavah, učinkovit pa naj bi bil tudi v naravnem boju proti bakteriji Helicobacter pylori.
Drugo
Pri bakteriji Helicobacter pylori so se obnesli tudi ekstrakti naslednjih rastlin: navadnega repika, kanadskega zlatega korena, močvirskega oslada, žajblja.
Prehrana
Če imate težave s Helicobacter pylori, zaužijte čim več:
živil, ki so bogata s probiotiki (fermentirana živila),
živil, ki so bogata z omega-3-maščobnimi kislinami (chia semena, lanena semena …),
surovega medu, še posebej se priporoča med manuka,
jagodičevja (jagode, maline, ribez, borovnice …),
kapusnic (še posebej brokoli in brokolijeve kalčke).
Izogibajte pa se:
kofeinu,
gaziranim pijačam,
vloženi zelenjavi,
preveč začinjenim jedem,
žitom slabe kakovosti,
sladkorju.
Stres
Če imate bakterijo Helicobacter pylori in vam le-ta že povzroča težave, je zelo smiselno omeniti stres. Znano namreč je, da stres simptome, ki so povezani s to bakterijo, samo še poslabša. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da imajo ljudje, ki so pod velikim stresom, slabši imunski odziv in več možnosti za okužbo s Helicobacter pylori ter posledično težave z želodcem. Zato je zelo pomembno, da poskrbimo za čim bolj nestresno življenje oziroma da v svoj vsakdan redno vključujemo blažilce stresa, kot so meditacija, joga, dihalne vaje itd.
S pametjo na potovanju!
Pitje neoporečne vode
Ljudem v razvitem svetu se to zdi nepotreben nasvet, saj imamo ves čas dostop do čiste, neoporečne vode. A vseeno to izpostavimo vsaj za primer potovanja v neznane kraje. Pitje kontaminirane vode je lahko eden izmed najpogostejših načinov, kako se lahko okužimo z bakterijo Helicobacter pylori. Zato imejte to v mislih na potovanjih!
Upoštevanje higienskih pravil
To so nas učili že v vrtcu, a na to v naglici vsakdana marsikdo pozabi. Vedno si moramo umiti roke, preden jemo in seveda po obisku stranišča! Vzelo nam bo le nekaj trenutkov, a je še kako pomembno. Strokovnjaki ravno tako odsvetujejo izposojanje raznih pripomočkov od neznancev (npr. očala in podobno). Eden izmed pogostih načinov okužbe s Helicobacter pylori je tudi neposreden stik z okuženo slino.
Uživanje primerno pripravljene hrane
Tudi hrana je lahko okužena z bakterijo Helicobacter pylori. Zato moramo predvsem na potovanjih poskrbeti za to, da je zadosti kuhana, zagotovljeni pa morajo biti tudi osnovni higienski standardi.
Gnojenje in dognojevanje vrtnin pred in med rastno dobo sta potrebna, saj jim s tem nudimo dovolj hranil, ki jim omogočajo optimalno rast, rezultat pa je zdrav in lep pridelek. K ekološkemu, naravnemu vrtnarstvu sodi tudi uravnoteženo gnojenje z gnojili, ki so pridobljena iz narave, naj bodo to kupljeni ali doma narejeni pripravki. Predstavljamo vam nekaj gnojil in škropiv za rastline, ki jih lahko naredite doma s sestavinami, ki jih najdete v domačem gospodinjstvu ali v bližnji okolici svojega doma.
Poznamo rastline, iz katerih lahko naredimo gnojila, pa jih ne, čeprav jih imamo v svoji bližnji (daljni) okolici, včasih pa celo hodimo po njih in jih pulimo. Med takimi rastlinami je najbolj znana kopriva, poleg te pa še gabez (odlično kalijevo gnojilo, krepi odpornost rastline), njivska preslica in kodrastolistna kislica (večletni širokolistni plevel z močno glavno korenino v obliki korena). Poleg naštetih naj še posebej omenimo navadno zvezdico oziroma kurja črevca, kot ji pogovorno rečejo marsikje v Sloveniji. Navadna zvezdica ima nežne bele posamične cvetove in drobne srčasto oblikovane listke. Ponekod po Evropi so jo zelo cenili kot zdravilno zelišče, ki vsebuje veliko vitamina C, betakarotena, magnezija, kalcija ter drugih vitaminov in mineralov. Ime kurja črevca se je uveljavilo zaradi dolgih plazečih se in med seboj prepletenih stebel.
Vse med omenjenimi rastlinami lahko uporabimo na več načinov. Če še ne cvetijo, jih lahko natrgamo oziroma populimo ter posušimo in uporabimo kot mulč, zastirko med vrtninami (med paradižniki, kumarami, bučami, bučkami …). Lahko ga dodamo kompostnemu kupu in tako obogatimo kompost ali naredimo prevrelko, ki bo služila kot gnojilo.
Gnojilo izberemo glede na vrsto vrtnine, ki jo bomo gnojili, ter dostopnost posameznih rastlin, iz katerih bomo pripravili gnojila (če imamo na voljo veliko koprive in bomo gnojili listnate vrtnine, bomo seveda izbrali koprivno brozgo). Prevrelke lahko naredimo iz velike koprive, gabeza ali drugih mešanih različnih omenjenih rastlin. Vse prevrelke pripravljamo na enak način.
Navadna kopriva
Gnojilo iz kopriv je bogato z dušikom, kalcijem in krepi odpornost rastline. Od pomladi do jeseni nabiramo sveže mlade rastline, vendar take brez semen, da ne bomo z gnojenjem koprivnih semen raznesli po vrtu. Nabrane rastline damo v plastičen, lesen ali keramičen sod ali posodo. Okvirno naberemo 1 kg sveže koprive, ki jo prelijemo z 10 litri vode. Rastline prelijemo z vodo (deževnico ali postano vodo) ter sod pokrijemo z gosto mrežo, ki še omogoča kroženje zraka, preprečuje pa padanje večjih in malih živali v sod. Vode nalijemo toliko, da so rastline pod gladino, vendar pazimo, da to ni prav do roba posode, saj se prevrelka med vrenjem peni. Hitrejši in boljši razkroj ter pripravo gnojila dosežemo, če je sod na sončnem mestu in če tekočino vsaj enkrat na dan premešamo.
Da nam ostanki razkrojenih rastlin ne zamašijo zalivalke, lahko damo rastline v posodo tako, da jih položimo v vrečko iz tkanine, ali pa, ko je prevrelka narejena, dobljeno tekočino precedimo. Med vrenjem se tvorijo neprijetne vonjave, ki bi lahko vas ali bližnje zmotile. Da ta pojav omilimo, posujemo v prevrelko nekaj pesti kamninske moke ali nekaj baldrijanovega izvlečka. Prevrelka je pripravljena za uporabo, ko potemni in se ne peni več, to se zgodi po enem in pol do treh tednih. Ko je tekočina pripravljena, je treba to gnojilo razredčiti v razmerju 1 : 10. Torej, 1 liter prevrelke zmešamo z 10 litri vode (deževnice ali postane vode). Prevrelko nato pokrijemo s pokrovom in jo lahko uporabljamo vse do konca rastne sezone. Ostanke kopriv lahko stresemo na kompostni kup.
Pri koprivi pazimo na razliko pri pripravi gnojila in pri pripravi naravnega sredstva proti ušem iz koprive. Gnojilo iz koprive je primerno za večino rastlin v cvetličnem, sadnem in zelenjavnem vrtu, ker pa je bogato z dušikom, ga na fižolu, grahu in čebuli raje ne uporabljamo, saj ga ne prenašajo najbolje.
Kavna usedlina
Mnogi imamo kavne usedline skoraj na pretek. Namesto da jo prihodnjič spet vržemo proč, jo začnimo shranjevati. Preden naslednjič spet zalijemo vrtnine in okrasne rastline, zlijemo nekaj kavne usedline poleg rastlin in nato dobro zalijemo. Lahko pa si pripravimo tudi tekoče gnojilo iz kave. Pripravimo ga tako, da 6 skodelic kavne usedline namočimo v 20 litrov vode. Pustimo, da se usedlina namaka 2–3 dni, in nato rastline dobro zalijemo. Kavna usedlina namreč vsebuje veliko dušika, ki pospešuje rast rastlin. Privabila in nahranila naj bi tudi deževnike, ki imajo pomembno vlogo pri rahljanju tal. Nasprotno pa kavna usedlina odganja polže, mravlje in tudi nekatere druge škodljivce.
Jajčne lupine
Tudi jajčne lupine navadno lahko najdemo v vsakem gospodinjstvu. Svetujemo, da jajčne lupine skrbno shranimo, da jih lahko naslednjič uporabimo na svojem vrtu. Pred nadaljnjo uporabo jajčne lupine najprej operemo in zdrobimo na majhne koščke. Zdrobljene jajčne lupine posujemo ob sadike paradižnika, paprike ter feferonov. Jajčne lupine namreč vsebujejo kalcij, ki ga omenjene vrtnine potrebujejo za lepe ter zdrave cvetove in plodove.
Doma narejena škropiva proti škodljivcem vrtnin in boleznim
Pripravek iz kopriv
Pripravek iz kopriv uporabljamo predvsem za reševanje težav z raznimi listnimi ušmi.
ČAJ za škropljenje pripravimo tako, da damo pest suhih kopriv v 1 l vode in zavremo, ohlajeno malo razredčimo, 10–15 minut mešamo in takoj poškropimo.
POPAREK pripravimo tako, da sveže koprive narežemo in poparimo, po nekaj urah namakanja postopamo kot s čajem.
Hladen IZVLEČEK proti ušem pripravimo tako, da 1 kg svežih in narezanih kopriv namočimo za 10–24 ur, odcedimo in tri dni zapored škropimo, vsak dan ob isti uri, vsakič z novim izvlečkom.
Pripravek iz pelina
S pripravkom iz pelina zatiramo številne uši, rjo na ribezu, razne gosenice (tudi kapusovega belina), mravlje in pršice na robidnicah, čebulno muho, jabolčnega in grahovega zavijača. Pelin je sicer trajnica, ki raste ob poteh, živih mejah in na suhih tleh s toplo in zavetno lego. Razraste se v širok grm z značilnim močnim vonjem in zelo grenko trpkim okusom. Cveti od julija do septembra, razmnožuje se s semenom ali delitvijo korenin. Nabiramo zeleni del in cvetove.
Pripravek iz pelina pripravimo tako, da 1/3 kg svežih ali 30 g suhih pelinovih listov namočimo v 10 litrih vode za 3 dni. Precedimo in nerazredčeno škropimo po prizadetih rastlinah. Pelina ne kompostiramo, ker se mu deževniki izogibajo.
Čaj iz pelina si pripravimo tako, da 400 g svežega ali 30 g suhega pelina zavremo v 10 l vode, ohladimo, precedimo in škropimo. Ostankov ne smemo metati na kompostni kup, ker se mu deževniki izogibajo.
Če posadimo pelin v bližino ribeza, bo obvaroval ribez pred rjo, v bližini krompirja pa odvrača koloradskega hrošča.
Pripravek iz njivske preslice
Preslica je praprotnica, s črno, tanko koreniko, ki se razrašča v širino in globino, zato jo je težko zatreti. Danes se razširja po njivah, brežinah in nasipih, zlasti na vlažnih, ne premokrih ilovnatih tleh.
Zrelo, sivkasto in rahlo odcvetelo preslico lahko uporabljamo v rastlinstvu proti glivicam, ki se ob vlagi rade naselijo na krompirju, paradižniku, kumarah ali bučah. Preslica preusmeri glivice nazaj v zemljo, kjer delujejo koristno. Njivska preslica deluje tudi proti kislosti tal.
Čaj iz njivske preslice si pripravimo tako, da damo 1 ščep (približno 5 dag) preslice na 1 liter hladne vode, zavremo in kuhamo 20 minut. Čaj mora biti rumene barve, če je oranžne, je premočen. Pred uporabo čaj razredčimo, in sicer tako, da v 1 liter čaja dolijemo 10 litrov vode. Če čaj hranimo dlje časa, se nam le-ta spremeni v gnojnico, a učinek se ohrani.
Čaj iz kamilic
Kamilic je več vrst, uporabljamo pa le dve, pravo in rimsko kamilico. Nabiramo samo cvetne koške, takoj ko zacvetijo. Na hitro jih posušimo, brez odvečnega dotikanja, da se ne izgubijo hlapljiva eterična olja.
Čaj iz kamilic pripravimo po enakem postopku, kot ga kuhamo za lastno uporabo. Uporabljamo ga za razkuževanje semen pred setvijo, za boljše splošno počutje rastlin ali proti rji na listih. Čaj iz kamilic tudi krepi celične stene (za paradižnike, da ob dežju ne popokajo plodovi).
Jabolčni kis
Za pripravo domačih škropiv lahko uporabimo tudi domači jabolčni kis. Žlico jabolčnega kisa zmešamo v 1 liter vode in zvečer poškropimo po vrtninah. Škropivo iz kisa deluje proti raznim pegavostim (listna jagodna pegavost, pesna pegavost …). Škropljenje ponovimo vsaj dvakrat v razmiku dveh dni.
Soda bikarbona za eko škropivo
Soda bikarbona, ki jo uporabljamo v prehrani in tudi gospodinjstvu, je tudi učinkovito sredstvo za zatiranje bolezni in škodljivcev. Deluje namreč kot fungicid in insekticid, pa tudi protibakterijsko. Zatre plesni, glivice, pomaga pri pegavosti, škrlupu. Če jo potresemo na mravljišče, bo po nekaj dneh le-to uničeno. Če jo uporabimo na listih rastlin, deluje kot neugodno okolje za uši in razvoj plesni. S škropivom iz sode bikarbone lahko škropimo vse rastline: vrtnine, sadna drevesa, cvetlice … Škropimo ob večerih.
Škropivo iz sode bikarbone pripravimo tako, da 1 jušno žlico sode bikarbone zmešamo v 5 l vode. Raztopini dodamo tudi 1–2 jušni žlici olja (lahko katerokoli jedilno olje). Olje ima v škropivu funkcijo lepila, saj pomaga, da se soda bikarbona ne izpere ob jutranji rosi oziroma se prilepi na liste. Ob bolj deževnem vremenu je bolje dati še kakšno žlico olja več, ob suhem in sončnem pa lahko zmanjšamo količino na 1 žlico, ker se ni treba bati, da bi se soda bikarbona izprala. Raztopini lahko dodamo tudi 2 jušni žlici eko tekočega mila. Milo ima funkcijo topila, saj razprši olje po vsej količini vode, v nasprotnem primeru namreč oljni madež samo plava na vrhu vode. Dodatni učinek mila je tudi, da se soda bikarbona in olje lepše razlijeta po vsej površini lista. Če je v vodi milo, se kapljice razlijejo, drugače pa ostanejo samo kot kapljice. Pred uporabo vse sestavine med seboj dobro premešamo.
Priporočljivo je škropljenje po dežju oz. deževnem obdobju ali po potrebi – če se pojavi bolezen. Škropivu iz sode bikarbone lahko dodamo tudi nekaj kapljic eteričnega olja cimeta za dodatno učinkovitost. Količin posameznih sestavin ne prekoračimo, ker lahko to škodi listom rastline.
S pomočjo permakulturnega načrtovanja lahko vzpostavimo zelo produktivne kmetijske ekosisteme na manjšem področju, kot ga uporablja agronomija danes. S tem bi lahko vrnili preostanek neuporabljenih področij v naravne ekosisteme in začeli rehabilitacijo svojega planeta. Danes se bomo naučili, kako načrtovati sadni gozd.
Permakultura je znanost načrtovanja trajnostnih sistemov
V začetkih se je permakultura osredotočala na trajnostne rešitve pri pridelavi hrane, saj je industrijska pridelava hrane kriva za več kot 50 % onesnaževanja okolja in za obsežna uničevanja ekosistemov, izumiranja živalskih in rastlinskih vrst. Vendar, če želimo regenerirati okolje in izboljšati življenje na tem planetu, moramo zajeti celotno človeško bivanje. Sem spadajo arhitektura in gradnja bivališč, energetika in primerni energetski sistemi, upravljanje z vodo in vodnimi viri, ekologija, pa tudi ekonomski in pravni sistemi za podjetja in skupnosti.
Permakultura temelji tudi na vrednotah in etičnih načelih, ki so v današnjem svetu velikokrat spregledani ali pozabljeni. Najpomembnejši med njimi so:
Skrb za Zemljo, njenih živih in neživih sistemov. Središče tukaj je življenjska etika. Vsa živa bitja imajo višjo vrednost.
Skrb za ljudi. Ljudje so središče permakulturnega sistema. Če lahko sami poskrbimo za svoje osnovne potrebe, nam ni treba sodelovati v obsežnem uničevanju Zemlje.
Vračilo viškov v prvi dve etični načeli. Ko so zadoščene naše osnovne potrebe in smo si po najboljših možnostih uredili svoja domovanja, lahko razširimo svoj vpliv in priskočimo na pomoč drugim, da bi tudi oni dosegli to, kar mi že imamo.
Torej permakultura združuje znanost in etiko, ki sta pri načrtovanju trajnostnih sistemov med seboj tesno povezani. Tako v sistemih pridelave hrane ne uporabljamo strupov, saj ti ne rešijo problema, ampak začasno rešijo simptom. Po drugi strani pa zastrupljajo tudi tiste, ki jedo škropljeno hrano, in jim na dolgi rok povzročajo hude zdravstvene težave.
Sistemi, ki jih načrtujemo, imajo stabilnost in so trajni.
Kaj so trajnostni sistemi?
Trajnostni sistem proizvaja ali skladišči več energije, kot je sam porabi. Ustvarja dovolj viškov, da vzdržuje in zamenja svoje komponente in sistem sam prek svojega življenjskega cikla. Po tej definiciji so vsa živa bitja trajna. Raznolikost elementov, uporabljenih v sistemu, in različne pozitivne povezave med njimi nam dajo stabilnost. Tako na primer nikoli ne uporabljamo ali načrtujemo monokultur (gojenje ene rastline na velikih površinah). Monokulture so najbolj nestabilni sistemi. Če pride do neugodnih vremenskih pojavov ali napada bolezni, smo ob celoten pridelek (uničen je celoten sistem). V naravnih ekosistemih nikoli ne najdemo monokultur. Zato sadimo različne rastlinske vrste, ki se podpirajo med sabo.
Načrtujte polikulture
Za primer lahko vzamemo gojenje treh sester. Ta način pridelave izhaja iz Amerike, kjer so Indijanci gojili koruzo, fižol in buče skupaj na isti površini. Namesto monokulture koruze posejemo vse tri rastline skupaj. Če želimo, lahko pripravimo setvene kupe, ki imajo premer okoli 30 cm in so 20 cm visoki. Med seboj so od centra do centra oddaljeni približno 90 cm. V te kupe so Indijanci dali ulovljeno ribo za boljšo rast. Predlagam, da kupe naredite malo nižje in nato do končne višine nasujete biološko aktiven kompost. Če vam priprava kupov predstavlja preveč dela, jih ni treba izdelovati. Preprosto sejete rastline v zemljo, na katero ste nasuli biološko aktiven kompost. Sejete tako, da najprej v sredino kupov posejete 4–6 semen koruze, na nabrežje pa podobno količino buč. Šele po kakšnih 2–3 tednih poleg koruze posejete okoli 10 semen vzpenjajočega se fižola.
Koruza naj bo vsaj 20 cm visoka, preden poleg sejete fižol, da je ta ob svoji hitri rasti ne preraste in zasenči. Te rastline si med seboj dobesedno pomagajo. Na kratko predstavljene medsebojne koristi: koruza nudi oporo fižolu, fižol veže dušik iz zraka, ki je potem dostopen vsem trem za rast in razvoj, buče pa zasenčijo tla kot živa zastirka in preprečujejo drugim rastlinam, da ne vzklijejo in ne tekmujejo za hranila in svetlobo. Vendar so to samo nekatere površinske povezave in koristi med njimi. Medsebojnih koristi, ki jih imajo te rastline med seboj, je mnogo več. Tudi raznovrstnih primerov polikultur je več. Pridelek ali donos, ki ga dobimo iz polikulture treh sester, je dvakrat večji kot pri monokulturi koruze na enaki površini. Da spremenimo načine pridelave hrane iz monokultur v polikulture, moramo spremeniti svojo miselnost.
Včasih v načrtovani sistem vključujemo tudi živalske vrste
Podoben primer je v sadovnjaku. V vseh sadovnjakih se poslužujemo monokulture. Zaradi tega je treba vložiti tudi ogromno energije, da takšno neuravnovešeno stanje vzdržujemo. Treba je nadzorovati podrastje, saj trave izločajo alelopatske spojine, s katerimi zavirajo razvoj mladih lesnih rastlin. Običajno to počnemo tako, da prekopavamo v bližini debel, kar je z zornega kota rodovitnosti zemlje prava polomija. Tako porušimo še tisti mali krhki ekosistem, ki so si ga lesne rastline poskušale vzpostaviti. Če pogledamo naravni gozd, takoj vidimo, da v naravi ni monokultur.
Tako v permakulturi naredimo načrt sadnega gozda namesto sadovnjaka. S tem oblikujemo vzorec, v katerem imajo svoje mesto različne produktivne in podporne lesnate rastline. V takšnem sistemu ni treba prekopavati zemlje, saj rast trav rešimo z organsko zastirko (slama ali še bolje lesni sekanci okoli dreves) in živo zastirko. Živo zastirko naredimo v prvem letu ob zasaditvi s pomočjo podpornih zelnatih rastlin, kot so detelje, gabez, facelija in podobne. V sadni gozd nikoli ne sadimo samo ene vrste, zato poleg jabolk posadimo še češnje, grmovnice, kot je ribez, in seveda ogromno podpornih vrst, npr. psevdoakacijo, jelšo … Te podporne vrste vežejo atmosferski dušik in ga delajo dostopnega drugim produktivnim vrstam. Zraven dušika pa nudijo kup drugih hranil. Pomembno je tudi upravljanje s takšnim sistemom. Podporne rastline je treba, medtem ko rastejo, redčiti in obrezovati, da ne zasenčijo produktivnih, hkrati pa morajo biti dovolj goste, da zasenčijo podrast v drugem in tretjem letu.
Z redčenjem in obrezovanjem podpornih rastlin dobimo prepotrebno biomaso za zastirko okoli produktivnih dreves, kot so jablane in češnje. Po nekaj letih predstavljajo v sadnem gozdu večino dreves produktivna drevesa, podpornih ostane le malo. Po treh letih, ko so drevesa dobro ukoreninjena in v polni rasti, lahko v sistem vključimo tudi določene živali za krajša obdobja. Tako lahko vsakih nekaj dni v sadnem gozdu pasemo kokoši. Te skrbijo za nadzor nad določenimi škodljivci, da se le-ti ne razmnožijo preveč. Pogosteje lahko v sadni gozd spuščamo race. Še posebej v mokrih spomladanskih in jesenskih dnevih, ko prilezejo na plan rdeči polži. Ti so racam najljubša hrana. Ker race ne brskajo in razkopavajo tal, jih lahko spustimo v sadni gozd že v drugem letu, odkar smo ga zasadili. S tem začne naš sadni gozd delovati kot pravi gozd in se v njem vzpostavi tudi celoten gozdni ekosistem.
Filozofija permakulture narekuje, da raje soustvarjaj z naravo, kot da deluješ proti njej! Raje dolgo in premišljeno opazuj, kot da dolgo in nepremišljeno deluješ.
Presežek prostih radikalov v telesu lahko privede do t. i. oksidativnega stresa – nevarnega pojava, ki povečuje tveganje za številna resna obolenja, vključno z boleznimi srca in ožilja. Tako se pogosto poudarja, kako pomembno je, da naša prehrana vsebuje dovolj antioksidantov, torej snovi, ki pomagajo pri preprečevanju oksidativnega stresa. Vendar pa naj bi bil problematičen tudi presežek antioksidantov. V tem primeru obstaja namreč nevarnost za reduktivni stres, ki ima lahko prav tako negativen vpliv na zdravje, med drugim tudi na srce …
Reduktivni stres predstavlja nevarnost za patološko zadebelitev srca in diastolično disfunkcijo
Vnašanje s hrano sicer ni edini razlog, zaradi katerega so antioksidanti prisotni v našem telesu. Poleg eksogenih, kakršen je na primer vitamin C, namreč poznamo tudi t. i. endogene antioksidante, torej takšne, ki jih naše telo tvori samo, kot odgovor na oksidativni stres oziroma na proste radikale. A če je ta odziv pretiran, lahko pride do že omenjenega reduktivnega stresa. Negativne posledice tega pojava je skupaj s kolegi z univerze v Alabami pred kratkim preučeval profesor patologije, dr. Rajasekaran Namakkal-Soorappan. Ekipa raziskovalcev je odkrila, da lahko reduktivni stres med drugim privede do patološke zadebelitve srca in do diastolične disfunkcije. Pri tem gre za odkritje, ki bi lahko imelo pomemben vpliv na prihodnost obravnave bolnikov s srčnim popuščanjem.
Odkritja pomembna za načrtovanje terapije pri ljudeh s srčnim popuščanjem
Skupina raziskovalcev je svoja odkritja objavila v reviji Antioxidants and Redox Signaling. Med drugim so opozorili, da je potrebna previdnost pri terapiji, namenjeni ljudem s srčnim popuščanjem, ki temelji na antioksidantih. Preden se zdravniki odločijo za ta pristop, bi bilo namreč nujno ugotoviti, kakšne so trenutne ravni antioksidantov v telesu bolnika. V nasprotnem primeru je lahko odziv popolnoma nasproten od želenega. Kronični reduktivni stres lahko namreč povzroči celo odpoved srca.
Nevarne so lahko že blažje oblike reduktivnega stresa
Bolj ko je reduktivni stres intenziven, resnejše posledice lahko pusti. Pri najbolj intenzivnih oblikah tega pojava lahko pride do hipertrofične kardiomiopatije in celo do smrti. Vendar so lahko problematične tudi blažje oblike reduktivnega stresa, ki je povezan s presežkom antioksidantov v telesu. Tudi pri blažji različici se lahko namreč pojavijo nepopravljive poškodbe srca.
Previdno pri uporabi prehranskih dopolnil
Posebna previdnost pri dodajanju antioksidantov je torej potrebna predvsem pri ljudeh, pri katerih je bila že diagnosticirana ena izmed bolezni srca in pri katerih gre torej za del terapije. Vendar pa avtorji študije opozarjajo tudi na problematičnost samoiniciativne uporabe prehranskih dopolnil brez predhodnega posveta z zdravnikom pri ljudeh, ki so načeloma zdravi. V določenih državah je ta pojav še posebej izrazit. Glede na raziskavo, ki je bila izvedena leta 2019, naj bi denimo kar 77 odstotkov Američank in Američanov vsakodnevno uporabljalo prehranska dopolnila, od tega približno 58 odstotkov tudi antioksidante v obliki multivitaminskih dodatkov. Ker se pri tem ne upošteva, koliko antioksidantov nekdo v resnici potrebuje, predstavlja ta navada nevarnost za reduktivni stres, ki lahko postopoma poškoduje srce.
Reduktivni stres problematičen tudi za mišično-skeletni sistem
Dr. Namakkal-Soorappan je objavil tudi sorodno študijo, in sicer v reviji Redox Biology, v okviru katere je preučeval vpliv reduktivnega stresa na t. i. miosatelitske celice, znane tudi kot mišične matične celice. Gre za celice, ki se lahko v primeru mišičnih poškodb diferencirajo v mišično-skeletne celice. Glede na ugotovitve te študije naj bi reduktivni stres, podobno kot oksidativni stres, predstavljal tudi veliko oviro za diferenciacijo miosatelitskih celic. Prevelike količine antioksidantov lahko torej škodujejo tudi našim mišicam.
Velikokrat si vrtičkarji in pridelovalci predstavljamo vrt kot urejene gredice, ki za ljubitelja igrivosti predstavljajo dolgčas. Tako si tudi mnogi pridelovalci vrtnin predstavljajo, da je skoraj nemogoče narediti vrt pisan in zanimiv. Vendar pa je to daleč od resnice. Z vključevanjem različnih vrtnin, ki se med seboj razlikujejo po barvi cvetov in plodov ter po višini rasti, v naše gredice lahko naredimo naš vrt še kako pester in zanimiv.
Da bi lahko ustvarili resnično zanimiv in pisan vrt je najprej potrebno pripraviti temeljiti načrt vrta. V načrtu vrta si natančno označimo izmerjene dolžine, saj bomo le tako lahko oblikovali skladne, tudi geometrijske vzorce. Natančno moramo tudi predvideti strani neba, da nam kasneje ne bodo večje rastline po nepotrebnem senčile manjših. Ter si seveda pripraviti seznam vrtnin, ki jih nameravamo sejati. Za konec pa potrebujemo še ščepec domišljije ter natančno roko in oko, da načrtovano zasejemo, ter seveda srečo z vremenom, da vse posejano zraste.
Pisane dekoracije na zelenjavnem vrtu
Zanimive vzorce in like lahko v vrt vnesemo že s krompirjem. Pri svojem trgovcu se ob nakupu pozanimajmo o barvi cvetov. Različne sorte krompirja imajo namreč različne barve cvetov in so lahko od belih, do vijoličnih. Tako si izberemo eno sorto, ki ima bele cvetove, ter drugo ki ima npr vijolične. Ko sedaj sadimo krompir, ga ne sadimo po sortah, temveč tako, da s kombinacijo barv cvetov ustvarimo geometrijske ali drugačne like. Ko bo krompir zacvetel bomo lahko tako imeli neverjeten pogled na pisan vrt.
Podobno lahko naredimo s solatami. Različne sorte solat imajo namreč liste, ki so v različnih odtenkih od svetlo zelenih,do temno zelenih barv pa tudi vinsko rdeče liste najdemo (npr. sorto red salad bowl). S setvijo oziroma kombinacijo različnih sort lahko ustvarimo na vrtu vzorce, ki bodo vrt popestrili. Poleg tega pa bomo lahko čez celo leto uživali v različnih solatah. Za različne barvne kontraste lahko uporabite tudi različne druge vrtnine, ki jih med seboj kombinirate. Take vrtnine so na primer še belo in rdeče zelje. Navadna oz. bolje poznana bazilika z zelenimi listi in rdeče listna bazilika. Zelo zanimive zasaditve lahko naredimo z rdeče stebelno blitvo oz. mangoldom ali z pisanostebelno blitvo oz. mangoldom. S kombinacijo različnih barv rastlin in plodov si lahko ustvarimo zanimive kombinacije in si vrt popestrimo. Pisan vrt si lahko ustvarimo tudi v loncih. V le te posejemo vrtnine z različnimi barvami listov in jih razporedimo po balkonu ali terasi in si tako ustvarimo pisan prostor.
Naj omenimo še to, da kombinacija toplih barv, kot so na primer rumena, oranžna ter rdeča vrt optično zmanjša. To pomeni, da pisane cvetlice in vrtnine v teh barvah uporabite na večjih njivah ali vrtovih. Tako boste pridobili optični učinek manjšega, vrta.
Nasprotno pa kombinacija hladnih barv kot sta na primer modra in srebrna, vrt optično povečata, in mu dodata širino. Tako lahko v vrt umestite cvetlice in vrtnine v teh odtenkih in vrt bo deloval večji ter bolj prostran. Zato so kombinacije teh barv bolj primerne za manjše vrtove.
Velikost rastline
Na vrtu lahko kombiniramo tudi različne rastline, ki se v rasti razlikujejo. Tako lahko s pomočjo koruze ustvarimo labirinte, v katerih se bodo naši otroci tekom poletje ter še pozno v jesen z veseljem igrali. Že spomladi si na vrtu označimo labirint. Namesto visokih sten pa zasejemo koruzo. Med sortami koruz pa izberemo take sorte, ki so primerne za pripravo kuhane oz. pečene koruze (sladka koruza) ali pa za pripravo pokovke. Tako bomo imeli pripravljen labirint, zaščitne ograje ali vetrolove, poleg tega pa bomo lahko stroke koruze še koristno uporabili. Labirint bo tudi poživil naš vrt. Še posebej če imamo nanj pogled iz višjega položaja, bodo geometrijske linije vrt še dodatno popestrile.
Prav tako lahko v vrt uspešno umestimo tudi visoko fižol. Visoki fižol se namreč rad vzpenja in še posebej turški tudi zelo lepo cveti, zato lahko z njegovo pomočjo oblikujemo skulpture. Indijanski šotor, pisane ograje ali še kaj bolj posebnega lahko s pomočjo fižola, nekaj vej in domišljije oblikujemo kar sami na našem vrtu. Vse kar moramo storiti je le, da oblikujemo okvir po katerem se bo fižol vzpenjal, ter seveda fižol posadimo. Zanimiva kombinacija na manjših gredicah je tudi polkrožna oblika iz rastlin okre ali katere izmed stročnic (čičerike, soje ali leče), pred njimi posejemo rdečo stebelno blitvo ali mangold in pred njo pa še solato (npr. catalogno). Zrasla nam bo strukturno, višinsko in barvno zanimiva kombinacija.
Pisani plodovi
Pisani plodovi ne bodo prišli toliko do izraza na njivi ali vrtu kot kasneje pri dekoraciji mize še bolj pa jedi. Poskusite s krompirjem, ki ima vijolične barve kožo in meso. Tak krompir, nato pripravite kot pečenega ali pire poleg navadnega krompirja. Njegov vijolična barva bo vaš krožnik zagotovo zelo popestrila.
Prav tako lahko poskusite korenčke v različnih barvah. Na policah vseh bolje založenih vrtnih centrov namreč lahko zasledite različne sorte korenčkov, ki imajo tudi različne barve mesa. Vijoličen, rdeč, oranžen, rumen korenček, kombinacija, ki bo polepšala tako vaš vrt kakor tudi vaš krožnik. Prav tako lahko posejemo različne sort rdeče pese ki imajo širok spekter barv od zlate pese do bele pese do pese s cilindričnimi krogi znotraj gomolja, ali pa različne sorte cvetače, ki so snežno bele barve, do kremno bele barve ter oranžne, vijolične in zelene. Tu je še modra kolerabica in bela kolerabica. Potem so kombinacije z bučkami in bučami, poznane so okusne rumene bučke, ki so zelo rodovitne in imajo zelo lepe rumene barve plodove, potem so še tu rumene kumare, ki jih kombiniramo z zelenimi. Izbor buč po barvi in obliki plodov pa je še bolj pester. Poznamo oranžne, rumene, zelene buče, ki so lahko okrogle, podolgovate, zavite oblike, ali povsem okrasne bučke kot so sorta krempelj, pri katerih je vsak plod malo drugače obarvan in drugačno razporejene izbokline.
Išias je zelo razširjena težava, o kateri pa večina ljudi ne ve kaj dosti. Tudi tisti, ki so se z išiasom že srečali, pogosto ne razumejo najbolje, kaj je v ozadju te težave. Tokrat vam zato ponujamo nekaj najpomembnejših informacij o išiasu, o vzrokih zanj in o možnih oblikah zdravljenja oziroma lajšanja simptomov …
Simptomi išiasa in išias kot simptom drugih zdravstvenih težav
Išias bi bilo mogoče strnjeno opisati kot ukleščenje oziroma vnetje ishiadičnega živca. Čeprav mnogi mislijo, da je išias diagnoza, gre v resnici za skupek sorodnih simptomov, ki so lahko povezani z različnimi vzroki oziroma diagnozami. Med možne vzroke, ki lahko privedejo do išiasa, na primer sodita hernija lumbalnega diska ali spinalna stenoza. Eden najbolj tipičnih simptomov, s katerimi se srečujemo pri išiasu, je bolečina, ki se širi navzdol po nogi. Temu simptomi se lahko pridruži še občutek ščemenja, omrtvelosti ali šibkosti noge. Običajno išias prizadene le eno nogo, v določenih primerih pa se lahko simptomi pojavljajo na obeh straneh telesa.
Prizadeti deli telesa in dejavniki tveganja
Pri posameznih ljudeh, ki jih je prizadel išias, lahko prihaja tudi do razlik pri intenzivnosti izraženih simptomov. Intenzivnost je odvisna predvsem od tega, kateri del živca oziroma kateri živčni koren je poškodovan. Mesto, kjer se je pojavila težava, pa vpliva tudi na to, na katerih delih telesa bodo simptomi najbolj izraženi. Včasih se simptomi pojavljajo predvsem na območju stegna oziroma zadnjega dela stegna, spet drugič pa je lahko močno prizadeto tudi stopalo. Možno je sicer, da je hkrati prizadetih več živčnih korenov. Med skupine, pri katerih je verjetnost za išias še posebej visoka, sodijo ljudje s čezmerno telesno težo ter nadpovprečno visoki posamezniki in posameznice. Obenem pa se tveganje za išias povečuje tudi s starostjo.
Išias – prvi korak do okrevanja je pravilna diagnoza
Zdravljenje išiasa mora biti seveda prilagojeno vzroku, zaradi katerega so se težave sploh pojavile. Tako je zelo pomembno, da pridete do prave diagnoze, saj se s tem poveča možnost za uspešnost zdravljenja. Če je postavljena pravilna diagnoza, je običajno uspešnost zdravljenja zelo visoka. Večina ljudi, ki jih je prizadel išias, si opomore v relativno kratkem času in brez dolgoročnih posledic. Včasih lahko bolečina in sorodni simptomi izginejo celo brez posebnega zdravljenja. Običajno sicer okrevanje zahteva 4–6 tednov.
Resnejše oblike išiasa lahko zahtevajo operativni poseg
V večini primerov pri išiasu zadostujejo neinvazivne metode zdravljenja, včasih pa je potreben operativni poseg. To je še posebej pogosto v primeru progresivnih nevroloških simptomov. Čeprav išias praviloma ne velja za nujno zdravstveno težavo, pa je včasih vendarle nujno takojšnje ukrepanje oziroma zdravljenje. Med simptome, ki pričajo o resnejši obliki išiasa, na primer sodijo popolna otopelost noge ter urinska inkontinenca in inkontinenca blata. To so namreč simptomi, ki opozarjajo, da je v ozadju resnejša zdravstvena težava.
Išias in telovadba – da ali ne?
Na prvi pogled bi se sicer lahko zdelo, da je pri išiasu potreben predvsem počitek, vendar pa je večinoma zelo priporočljiva redna telesna aktivnost. Prav gibanje oziroma telovadba lahko namreč pomaga pri mnogih primarnih težavah, ki vodijo do simptomov, značilnih za išias. Seveda pa lahko neustrezni gibi povzročijo več škode kot koristi, zato se morate v primeru težav z išiasom telesne aktivnosti lotiti zelo premišljeno. Priporočljivo je, da se obrnete na strokovnjaka, pri čemer imamo v mislih predvsem fizioterapevta. Ta vam bo pomagal pri oblikovanju programa vadbe, ki bo ustrezal vašim specifičnim težavam.
Danes 11-letna Mila Makovec v prvih letih življenja ni imela posebnih zdravstvenih težav. Tudi shodila je precej zgodaj, pri enem letu starosti. Vse je šlo torej po načrtih, dokler se niso začeli postopoma pojavljati nenavadni simptomi. Na koncu je bila pri Mili pri 6 letih odkrita zelo redka nevrološka motnja, znana kot Battenova bolezen. Za povrh pa je šlo za še posebej redko obliko, zaradi česar zdravila, ki se običajno uporabljajo kot pomoč, niso prišla v poštev. Na srečo pa so se znanstveniki podvizali in v rekordnem času razvili zdravilo, izdelano posebej za malo Milo. Sodeč po poročilu, ki so ga konec lanskega leta v medicinski reviji The New England Journal of Medicine objavili zdravniki iz bostonske otroške bolnišnice, je dekličino telo zdravilo zelo dobro sprejelo …
Primer, ki bo prinesel napredek tudi pri drugih redkih boleznih?
Battenova bolezen sicer velja za usodno diagnozo, za katero ni pravega zdravila – vendar pa se lahko s pomočjo ustrezne terapije omejita pogostost in intenzivnost napadov. Čeprav torej ni mogoče napovedati, kakšen vpliv bo imelo razvito zdravilo na Milo na dolgi rok, pa je že jasno, da je poskrbelo za občutno izboljšanje kakovosti dekličinega življenja.
Ko je bilo leta 2016 potrjeno, da ima Mila Battenovo bolezen, se je zdelo, da njej in njeni družini ostane le čakanje, saj zdravniki niso imeli na voljo terapije, ki bi jo lahko ponudili. Ker razvoj zdravil pogosto traja več let, če ne celo desetletij, se je zdelo nemogoče, da bi lahko tako hitro razvili zdravilo za eno samo osebo. Vendar pa je znanstvenikom uspelo prav to – prva terapija je bila izvedena že januarja 2017. Strokovnjaki upajo, da bo ta primer nekakšen precedens, ki bo pomagal pri tem, da bo tovrsten razvoj v prihodnje potekal hitreje tudi pri drugih zdravilih za ljudi z redkimi boleznimi.
Foto: Twitter (Mila’s Miracle)
Terapija deklici omogočila, da ponovno govori, hodi in vidi
Razvoj zdravila je sicer deloma financirala fundacija, ki jo je ustanovila dekličina družina. Na spletni strani te fundacije je mogoče najti tudi Milino zgodbo, ki jo je povzela njena mama Julia Vitarello. Kot omenjeno, je dekličin razvoj sprva potekal brez večjih posebnosti. Ko je Mila dopolnila 3 leta, pa sta se pojavila prva sumljiva simptoma. Med hojo se je namreč začela njena desna noga obračati navznoter, obenem pa se ji je začelo pri govoru vse bolj zatikati.
Pri 4 letih sta dekličina starša opazila nov simptom – Mila si je med branjem knjige približala povsem k obrazu. Nato pa se je začela pri 5 letih med hojo vse bolj opotekati in celo padati vznak. Tik pred 6. rojstnim dnevom je morala biti Mila zaradi izredno hitrega napredovanja simptomov hospitalizirana. Med drugim ni več videla, pogosto je padala, njen govor je bil skorajda popolnoma nerazumljiv, pri požiranju pa so se pojavile hude težave.
Testiranja so razkrila, da se njeni možgani postopoma krčijo, nadaljnje preiskave pa so potrdile, da gre za Battenovo bolezen, ki se lahko sicer kaže v različnih oblikah – odvisno od tega, za katero genetsko mutacijo natančno gre. Pri vseh oblikah pa so prizadeti lizosomi – celični organeli, ki so odgovorni za razgradnjo odpadnih snovi. Če lizosomi ne delujejo pravilno, se začnejo te snovi kopičiti, kar lahko vodi do odmiranja celic, vključno z možganskimi in očesnimi celicami.
Kot omenjeno, je personalizirano zdravilo, ki so ga zdravniki poimenovali kar po Mili, in sicer gre za učinkovino »milasen«, za zdaj prineslo skorajda neverjetno izboljšanje. Število napadov se je zmanjšalo, obenem pa so postali napadi manj intenzivni. Poleg tega pa lahko zdaj deklica hodi, vidi in govori. Starša se sicer zavedata, da gre za zelo kompleksno bolezen, pri kateri je težko napovedati, kaj bo prinesla prihodnost – a sta obenem hvaležna za vse, kar je njuni hčerki omogočila posebej zanjo razvita terapija.
Koprivnica, znana tudi kot urtikarija, je kožna težava, ki je pogosto posledica alergijske reakcije. Vzrok za tovrstno reakcijo so sicer lahko najrazličnejši alergeni, zaradi katerih se začne v telesu sproščati beljakovina, imenovana histamin. To privede do povečane prepustnosti kapilarnih sten, tekočina pa se nato kopiči v koži oziroma pod kožo. Na površini se posledično pojavi tipičen rdeč, lahko rahlo izbočen izpuščaj, ki je običajno zelo srbeč.
Kaj je koprivnica?
Koprivnica ali ali urtikarija je nenaden pojav srbečih, rdečih izpuščajev, ki se pojavijo na koži. Ti izpuščaji so lahko majhni kot pikice ali pa se razširijo v večje, nepravilne oblike. Pogosto jih primerjamo z opeklinami koprive – zato tudi ime “koprivnica”. A zakaj pride do tega? Vaše telo sprosti histamin in druge kemikalije v krvni obtok, kar povzroči reakcijo na koži. Ste že kdaj doživeli nenaden izbruh srbečih izpuščajev, ne da bi vedeli zakaj? To je lahko bila koprivnica.
Vzroki za koprivnico
Pojav koprivnice je lahko posledica številnih dejavnikov. Najpogostejši vzroki vključujejo alergijske reakcije na dotik določenih rastlin in predmetov, hrano, zdravila ali pike insektov. Vendar pa se koprivnica lahko pojavi tudi zaradi stresa, telesne aktivnosti, potenja ali celo izpostavljenosti mrazu ali toploti. Je kot nekakšen telesni alarmni sistem – včasih se sproži brez očitnega razloga. Ali ste vedeli, da lahko celo napetost ali tesnoba sprožita koprivnico? Naš um in telo sta tesno povezana.
Alergije kot glavni povzročitelj
Alergijske reakcije so eden najpogostejših vzrokov za koprivnico. Pogosto je težko ugotoviti, kaj je sprožilo reakcijo, vendar hrana (kot so oreščki, školjke in mlečni izdelki) in zdravila (kot so antibiotiki) pogosto povzročajo težave. Ste morda opazili, da se koprivnica pojavi po obroku ali po zaužitju novega zdravila?
Stres in čustvena stanja
Stres je še en pogost vzrok za koprivnico. Ko ste pod stresom, vaše telo sprošča določene kemikalije, ki lahko povzročijo vnetje kože. Zanimivo je, da telo včasih reagira na stres kot bi reagiralo na fizično grožnjo, kar vodi v pojav koprivnice. Torej, naslednjič, ko vas skrbi pomemben dogodek, bodite pozorni na svojo kožo!
Simptomi koprivnice
Simptomi koprivnice so precej značilni in jih je težko zgrešiti. Gre za rdeče ali rožnate izpuščaje, ki so na otip nekoliko dvignjeni in izjemno srbeči. Izpuščaji se lahko pojavijo kjerkoli na telesu, vključno z obrazom, ustnicami, jezikom, grlom ali ušesi. A pozor! Če se pojavijo v grlu ali ustih, lahko povzročijo težave z dihanjem, kar zahteva takojšnjo zdravniško pomoč.
Akutna : kronična koprivnica
Obstajata dve glavni vrsti koprivnice: akutna in kronična. Akutna koprivnica traja manj kot šest tednov, medtem ko kronična traja dlje. Čeprav akutna koprivnica pogosto izgine sama od sebe, lahko kronična postane vztrajna težava, ki vpliva na kakovost vašega življenja.
Kdaj so simptomi nevarni?
Večina primerov koprivnice ni nevarna, vendar pa, če opazite otekanje ustnic, jezika ali grla ter težave z dihanjem, je to znak za takojšen obisk zdravnika. Ta stanja lahko kažejo na anafilaksijo, hudo alergijsko reakcijo, ki zahteva nujno medicinsko oskrbo.
Najpogostejši alergeni, katerih posledica je lahko koprivnica
Koprivnica je precej bolj razširjena težava, kot si morda predstavljate. Z njo naj bi se vsaj v enem življenjskem obdobju spopadlo kar 20 odstotkov celotne populacije. Čeprav lahko kožni izpuščaji, ki se pojavijo na površini, delujejo precej strašljivo, pa je pomembno vedeti, da niso nalezljivi. Kot omenjeno, je namreč vzrok zanje pogosto pretiran odziv na določeno snov, o kateri tako govorimo kot o alergenu.
Nabor potencialnih alergenov je pri koprivnici zelo širok. Reakcija je lahko posledica stika z določenimi rastlinami, kot so na primer koprive ali pa strupeni octovec. Pojavi se lahko tudi ob zaužitju hrane, npr. jajc, mleka, školjk, jagod, glutenskih izdelkov itn. Včasih lahko pride do reakcije tudi ob jemanju zdravil. Med možne alergene, povezane s koprivnico, pa med drugim sodijo še pršice, lateks, cvetni prah, mačja dlaka, voda, piki žuželk ali sončni žarki.
Kako se zdravi koprivnica? Antihistaminiki kot ena izmed možnih oblik zdravljenja
Osnovni ukrep pri »alergijski koprivnici« je seveda izogibanje alergenu, zaradi katerega sploh prihaja do reakcije. Da bi bilo to mogoče, pa je treba najprej ugotoviti, katera snov povzroča težave. Pri akutnih izbruhih koprivnice se običajno predpisujejo antihistaminiki, ki pomagajo blokirati histamin; posledično se začnejo izpuščaji na koži manjšati, srbečica pa počasi popušča. Pri tem je treba upoštevati, da so lahko antihistaminiki povezani z določenimi nezaželenimi stranskimi učinki. Najpogosteje to pomeni povečano utrujenost oziroma zaspanost. Če jemljete antihistaminike je zelo pomembno, da se v tem obdobju popolnoma izogibate alkoholu.
Domače rešitve in samopomoč
Koprivnica je pogosto stanje, ki se ga lahko obvlada tudi doma. Obstajajo številni preprosti načini za lajšanje simptomov, ki vam lahko pomagajo, da se počutite bolje, ne da bi obiskali zdravnika.
Hladne obloge in kopeli
Hladne obloge ali kopeli lahko zmanjšajo srbenje in oteklino. Hladna voda pomaga zožiti krvne žile in preprečuje sproščanje histamina, kar lahko zmanjša simptome. Poskusite s hladno prho ali oblogo na prizadeti del kože.
Antihistaminiki
Antihistaminiki so zdravila, ki zmanjšajo učinek histamina, kemikalije, ki povzroča simptome koprivnice. Večino antihistaminikov lahko kupite brez recepta, vendar je vedno dobro, da se pred uporabo posvetujete z zdravnikom, še posebej, če jemljete druga zdravila.
Huda reakcija zahteva takojšnje ukrepanje
V primeru zelo hude alergijske reakcije, ki privede do težav z dihanjem, oziroma koprivnice, ki jo spremlja t. i. angioedem, je seveda nujno, da nemudoma poiščete zdravniško pomoč. Če gre za ponavljajoče se težave, vam lahko zdravnik predpiše tudi injektor adrenalina, ki se lahko uporabi v nujnih situacijah oziroma v primeru anafilaktičnega šoka.
Možni tudi drugi vzroki za koprivnico
Koprivnica pa ni nujno povezana le z akutnimi alergijskimi reakcijami, ampak poznamo tudi t. i. kronično koprivnico, za katero je značilno, da so lahko izpuščaji na koži opazni tudi po več mesecev. Obenem pa morate vedeti, da so »urtike« oziroma »koprivke«, torej rdeči in srbeči izpuščaji, tudi zelo pogosta posledica virusnih okužb. Tovrstne okužbe so celo pogostejši razlog za koprivnico kot alergijske reakcije.
Za uspešno zdravljenje je tako pomembno, da se poišče vzrok, obenem pa se mora upoštevati, ali gre za akutno reakcijo ali za kronično, dlje časa trajajočo težavo. Ob tem je treba poudariti, da vzrok za kronično koprivnico v večini primerov ni odkrit, vendar pa je kljub temu mogoče ugotoviti, kaj so tisti dejavniki, ki težave poslabšajo, in kdaj se stanje izboljša, na podlagi tega pa se lahko nato določijo najustreznejši ukrepi.
Omilitev srbečice in spodbuditev celjenja kože
Neprijetnosti, povezane z izpuščaji, značilnimi za koprivnico, lahko omilite tako, da se izogibate praskanju, da nosite čim bolj ohlapna oblačila in da uporabljate nežna, naravna mila. Pomagate si lahko tudi z obkladki ali s kopeljo z dodatkom ovsenih kosmičev. V določenih primerih lahko pomaga tudi akupunktura. Med dodatki, ki lahko omilijo težave s koprivnico, pa se še posebej pogosto omenja kvercetin.
Zdravljenje koprivnice
Če domače metode niso učinkovite, bo morda potrebna medicinska intervencija. Zdravljenje koprivnice se lahko razlikuje glede na resnost in trajanje simptomov.
Zdravila na recept
V primeru kronične ali hude koprivnice vam lahko zdravnik predpiše močnejša zdravila, kot so kortikosteroidi ali imunosupresivi. Ta zdravila so učinkovita, vendar imajo lahko stranske učinke, zato je pomembno, da jih jemljete pod nadzorom zdravnika.
Specializirana zdravljenja
V nekaterih primerih se lahko uporabijo tudi specializirana zdravljenja, kot so injekcije omalizumaba, ki so namenjene tistim z vztrajno koprivnico. To zdravljenje je običajno rezervirano za tiste, ki se ne odzivajo na druge oblike terapije.
