S pomočjo permakulturnega načrtovanja lahko vzpostavimo zelo produktivne kmetijske ekosisteme na manjšem področju, kot ga uporablja agronomija danes. S tem bi lahko vrnili preostanek neuporabljenih področij v naravne ekosisteme in začeli rehabilitacijo svojega planeta. Danes se bomo naučili, kako načrtovati sadni gozd.
Permakultura je znanost načrtovanja trajnostnih sistemov
V začetkih se je permakultura osredotočala na trajnostne rešitve pri pridelavi hrane, saj je industrijska pridelava hrane kriva za več kot 50 % onesnaževanja okolja in za obsežna uničevanja ekosistemov, izumiranja živalskih in rastlinskih vrst. Vendar, če želimo regenerirati okolje in izboljšati življenje na tem planetu, moramo zajeti celotno človeško bivanje. Sem spadajo arhitektura in gradnja bivališč, energetika in primerni energetski sistemi, upravljanje z vodo in vodnimi viri, ekologija, pa tudi ekonomski in pravni sistemi za podjetja in skupnosti.
Permakultura temelji tudi na vrednotah in etičnih načelih, ki so v današnjem svetu velikokrat spregledani ali pozabljeni. Najpomembnejši med njimi so:
- Skrb za Zemljo, njenih živih in neživih sistemov. Središče tukaj je življenjska etika. Vsa živa bitja imajo višjo vrednost.
- Skrb za ljudi. Ljudje so središče permakulturnega sistema. Če lahko sami poskrbimo za svoje osnovne potrebe, nam ni treba sodelovati v obsežnem uničevanju Zemlje.
- Vračilo viškov v prvi dve etični načeli. Ko so zadoščene naše osnovne potrebe in smo si po najboljših možnostih uredili svoja domovanja, lahko razširimo svoj vpliv in priskočimo na pomoč drugim, da bi tudi oni dosegli to, kar mi že imamo.
Torej permakultura združuje znanost in etiko, ki sta pri načrtovanju trajnostnih sistemov med seboj tesno povezani. Tako v sistemih pridelave hrane ne uporabljamo strupov, saj ti ne rešijo problema, ampak začasno rešijo simptom. Po drugi strani pa zastrupljajo tudi tiste, ki jedo škropljeno hrano, in jim na dolgi rok povzročajo hude zdravstvene težave.
Sistemi, ki jih načrtujemo, imajo stabilnost in so trajni.
Kaj so trajnostni sistemi?
Trajnostni sistem proizvaja ali skladišči več energije, kot je sam porabi. Ustvarja dovolj viškov, da vzdržuje in zamenja svoje komponente in sistem sam prek svojega življenjskega cikla. Po tej definiciji so vsa živa bitja trajna. Raznolikost elementov, uporabljenih v sistemu, in različne pozitivne povezave med njimi nam dajo stabilnost. Tako na primer nikoli ne uporabljamo ali načrtujemo monokultur (gojenje ene rastline na velikih površinah). Monokulture so najbolj nestabilni sistemi. Če pride do neugodnih vremenskih pojavov ali napada bolezni, smo ob celoten pridelek (uničen je celoten sistem). V naravnih ekosistemih nikoli ne najdemo monokultur. Zato sadimo različne rastlinske vrste, ki se podpirajo med sabo.
Načrtujte polikulture
Za primer lahko vzamemo gojenje treh sester. Ta način pridelave izhaja iz Amerike, kjer so Indijanci gojili koruzo, fižol in buče skupaj na isti površini. Namesto monokulture koruze posejemo vse tri rastline skupaj. Če želimo, lahko pripravimo setvene kupe, ki imajo premer okoli 30 cm in so 20 cm visoki. Med seboj so od centra do centra oddaljeni približno 90 cm. V te kupe so Indijanci dali ulovljeno ribo za boljšo rast. Predlagam, da kupe naredite malo nižje in nato do končne višine nasujete biološko aktiven kompost. Če vam priprava kupov predstavlja preveč dela, jih ni treba izdelovati. Preprosto sejete rastline v zemljo, na katero ste nasuli biološko aktiven kompost. Sejete tako, da najprej v sredino kupov posejete 4–6 semen koruze, na nabrežje pa podobno količino buč. Šele po kakšnih 2–3 tednih poleg koruze posejete okoli 10 semen vzpenjajočega se fižola.
Koruza naj bo vsaj 20 cm visoka, preden poleg sejete fižol, da je ta ob svoji hitri rasti ne preraste in zasenči. Te rastline si med seboj dobesedno pomagajo. Na kratko predstavljene medsebojne koristi: koruza nudi oporo fižolu, fižol veže dušik iz zraka, ki je potem dostopen vsem trem za rast in razvoj, buče pa zasenčijo tla kot živa zastirka in preprečujejo drugim rastlinam, da ne vzklijejo in ne tekmujejo za hranila in svetlobo. Vendar so to samo nekatere površinske povezave in koristi med njimi. Medsebojnih koristi, ki jih imajo te rastline med seboj, je mnogo več. Tudi raznovrstnih primerov polikultur je več. Pridelek ali donos, ki ga dobimo iz polikulture treh sester, je dvakrat večji kot pri monokulturi koruze na enaki površini. Da spremenimo načine pridelave hrane iz monokultur v polikulture, moramo spremeniti svojo miselnost.
Včasih v načrtovani sistem vključujemo tudi živalske vrste
Podoben primer je v sadovnjaku. V vseh sadovnjakih se poslužujemo monokulture. Zaradi tega je treba vložiti tudi ogromno energije, da takšno neuravnovešeno stanje vzdržujemo. Treba je nadzorovati podrastje, saj trave izločajo alelopatske spojine, s katerimi zavirajo razvoj mladih lesnih rastlin. Običajno to počnemo tako, da prekopavamo v bližini debel, kar je z zornega kota rodovitnosti zemlje prava polomija. Tako porušimo še tisti mali krhki ekosistem, ki so si ga lesne rastline poskušale vzpostaviti. Če pogledamo naravni gozd, takoj vidimo, da v naravi ni monokultur.
Tako v permakulturi naredimo načrt sadnega gozda namesto sadovnjaka. S tem oblikujemo vzorec, v katerem imajo svoje mesto različne produktivne in podporne lesnate rastline. V takšnem sistemu ni treba prekopavati zemlje, saj rast trav rešimo z organsko zastirko (slama ali še bolje lesni sekanci okoli dreves) in živo zastirko. Živo zastirko naredimo v prvem letu ob zasaditvi s pomočjo podpornih zelnatih rastlin, kot so detelje, gabez, facelija in podobne. V sadni gozd nikoli ne sadimo samo ene vrste, zato poleg jabolk posadimo še češnje, grmovnice, kot je ribez, in seveda ogromno podpornih vrst, npr. psevdoakacijo, jelšo … Te podporne vrste vežejo atmosferski dušik in ga delajo dostopnega drugim produktivnim vrstam. Zraven dušika pa nudijo kup drugih hranil. Pomembno je tudi upravljanje s takšnim sistemom. Podporne rastline je treba, medtem ko rastejo, redčiti in obrezovati, da ne zasenčijo produktivnih, hkrati pa morajo biti dovolj goste, da zasenčijo podrast v drugem in tretjem letu.
Z redčenjem in obrezovanjem podpornih rastlin dobimo prepotrebno biomaso za zastirko okoli produktivnih dreves, kot so jablane in češnje. Po nekaj letih predstavljajo v sadnem gozdu večino dreves produktivna drevesa, podpornih ostane le malo. Po treh letih, ko so drevesa dobro ukoreninjena in v polni rasti, lahko v sistem vključimo tudi določene živali za krajša obdobja. Tako lahko vsakih nekaj dni v sadnem gozdu pasemo kokoši. Te skrbijo za nadzor nad določenimi škodljivci, da se le-ti ne razmnožijo preveč. Pogosteje lahko v sadni gozd spuščamo race. Še posebej v mokrih spomladanskih in jesenskih dnevih, ko prilezejo na plan rdeči polži. Ti so racam najljubša hrana. Ker race ne brskajo in razkopavajo tal, jih lahko spustimo v sadni gozd že v drugem letu, odkar smo ga zasadili. S tem začne naš sadni gozd delovati kot pravi gozd in se v njem vzpostavi tudi celoten gozdni ekosistem.
Filozofija permakulture narekuje, da raje soustvarjaj z naravo, kot da deluješ proti njej! Raje dolgo in premišljeno opazuj, kot da dolgo in nepremišljeno deluješ.
Preberite tudi: Permakultura – velika poslovna priložnost za Slovence
