Matej Kline, permakulturni načrtovalec in učitelj z enako mislečo ekipo  v demonstracijskem centru Permakulturnega inštituta v Mariboru zagnano polni zdrave zabojčke z zelenjavo, ki jo pridelujejo po načinu, ki ga imenuje ekosistemska pridelava. Na 0,5 ha veliki površini pridelujejo več kot 40 vrst in sort razne zelenjave brez kakršnih koli škropiv in gnojil, s katero lahko nahranijo približno 150 družin na teden, a njihov glavni cilj je razširiti permakulturo na čim več kmetij in domov po Sloveniji in spremeniti splošno razširjeno miselnost, da je permakultura samo vrtičkanje po vzoru naših babic. Včasih so bili seveda zaradi krožnega sistema gospodarjenja z viri bolj samozadostni kot smo danes, vendar to še zdaleč ni permakultura: »Permakultura v svojih načrtih vpeljuje rešitve, ki jih je narava vpeljala že pred milijoni leti in so trajnostne, a obenem uporablja tudi najnovejše tehnološke rešitve. Vse temelji na etičnih načelih in trajnosti.«

Matej Kline

Ste permakulturni načrtovalec in učitelj ter ustanovitelj Permakulturnega inštituta Maribor neprofitne narave, kjer si, kot pravite, prizadevate spremeniti konvencionalno uničevalno upravljanje naravnih virov v trajnostno upravljanje narave. Kako to počnete?

Skupaj z Jernejem sva ustanovila prvi permakulturni inštitut v Sloveniji. Sloveniji želimo ponuditi znanje o trajnostnih sistemih, da bi skupaj regenerirali okolje, ki je vedno bolj degradirano, in zaustavili klimatske spremembe. Konvencionalna in v večini primerov tudi ekološka agronomija namreč povzroča več kot 40 % izpustov toplogrednih plinov v atmosfero. Agronomija je največji onesnaževalec in uničevalec okolja na svetu. Ker razumemo, da samo govorjenje ni dovolj, smo se odločili, da ljudem rešitve pokažemo na primerih. V našem demonstracijskem centru se lahko ljudje izobrazijo o permakulturnem načrtovanju trajnostnih sistemov. Trenutno prikazujemo ekosistemsko pridelavo zelenjave in holistično pašno rejo zajcev. Upamo, da bomo še letos naš spekter praktičnih izobraževanj razširili na sadjarstvo in žita. Možno si je ogledati tudi različne trajnostne sisteme izkoristka energije. V prihodnosti želimo vzpostaviti več demonstracijskih centrov po Sloveniji ter razširiti permakulturo po Sloveniji na čim več kmetij in domov ter kmetijskih industrijskih obratov. Permakultura namreč ni zgolj zagotavljanje kakovostnega zraka, vode, energije in hrane, pač pa tudi velika poslovna priložnost za vse nas Slovence, saj je ta veda o trajnostnem načrtovanju dodobra testirana, vendar še zmeraj v povojih.

Zanimivo, da ste malce mlajša ekipa – zakaj ste se odločili za takšen projekt? Ali trajnostni razvoj in samooskrba po vašem mnenju postajata vrednoti tudi med mladimi?

Za spremembe, ki jih želimo uvesti, je potrebno ogromno energije in veliko fizičnega dela, prav tako pa bo za uspeh ključna miselnost, ki jo je pri nekaterih starejših ljudeh izredno težko spremeniti. Naš kader izbiramo glede na to, kako vidijo trenutno stanje sveta. Oba z Jernejem že dolgo poznava problematiko naravne degradacije za izkoriščanje hitrih poslovnih priložnosti in večanje dobička na račun narave ter negiranje negativnega vpliva sodobnega, hitrega kapitalizma na življenjsko okolje vseh nas. Če se posameznik, ki želi postati del PI Maribor, tega ne zaveda oziroma ne živi za to, da bi ta problem rešili, potem ne more postati naš član. Mi namreč razumemo tako pozitiven vpliv regeneracijskega ravnanja z okoljem na naše zdravje kot tudi izreden tržni potencial, ki ga pravilno ravnanje z naravo dolgoročno zagotavlja. Če ne razumeš, da je trenutni sistem pokvarjen in da ga je treba popraviti ter da je smiselno začeti pri hrani, ki nam daje energijo za to, da opravljamo vse druge funkcije v življenju, potem ne misliš dovolj široko. S tem želim povedati, da smo že pred dolgo časa prešli točko, ko se je bilo o vrednotah še smiselno pogovarjati. Treba se je namreč zavedati, da bo vsak posameznik, ne glede na njegova prepričanja in vrednote, moral spoznati, da je ta planet edini dom, ki ga imamo, in da je trenutno ravnanje z našim življenjskim prostorom nesprejemljivo in nedopustno.

Permakultura - saditev

Definicija permakulture je načrtovan sistem, ki poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor s posnemanjem vzorcev iz narave. Kako se pri tem povezujejo znanja naših babic in modernejša znanja?

Permakultura je znanost načrtovanja trajnostnih sistemov. Kot je v enem od intervjujev dejal oče permakulture Bill Mollison: »Naše babice niso poznale ali uporabljale permakulture,  pridelovale so zelenjavo.« Včasih so bili seveda zaradi krožnega sistema gospodarjenja z viri bolj samozadostni kot danes, vendar to še zdaleč ni permakultura. Permakultura v svojih načrtih vpeljuje rešitve, ki jih je narava vpeljala že pred milijoni leti in so trajnostne,  obenem pa uporablja tudi najnovejše tehnološke rešitve. Vse temelji na etičnih načelih in trajnosti.

Koliko pa se lahko ljudje še naučimo o permakulturi – ekološka obdelava in pridelava namreč postajata vedno bolj popularna, tudi ljudje postajajo vedno bolj ozaveščeni.

Permakultura ni način pridelovanja hrane, pač pa je veda o trajnostnem načrtovanju življenjskega okolja. Je veda, ki celostno zajema trajnostne energetske rešitve, bivališča in bivalne skupnosti, trajnostno upravljanje z naravnimi viri, trajnostno ekonomijo, velik poudarek pa daje trajnostnemu pridelovanju živil, saj razume, da je to izredno povezano z našim okoljem. Trenutno je v Sloveniji zgolj peščica ljudi, ki celostno razume permakulturo, nismo pa še srečali posameznika ali ekipe, ki bi celostno filozofijo permakulture aplicirala in jo tudi kot celoto promovirala. Večina ljudi, ki je že slišala za permakulturo, misli, da je permakultura vrtičkanje.

Permakulturni vrt - postavljanje ogrodja za politunele

Pa se da z do okolja prijaznejšim načinom pridelave tudi preživeti?

Jasno nam je postalo, da za spremembo miselnosti posameznikov, ki se preživljajo z destruktivnim ravnanjem, niso dovolj besede, kot so pomagajmo naravi in nehajmo uničevati, zato želimo prikazati tudi pozitiven ekonomski prispevek naših sistemov. Naša organizacija je neprofitne narave, vendar se mora tudi financirati in pokrivati stroške obstoja. Trenutno tako v našem centru pridelujemo zelenjavo po načinu, ki ga imenujemo ekosistemska pridelava. Takšna pridelava zahteva ogromno znanja in aplikacijo tega na sistem, ki pa v zameno za trud obrodi čudovito zelenjavo. Prodaja zelenjavnih zabojčkov, v katerih je zgolj zelenjava, vzgojena v našem demonstracijskem centru, nam omogoča promocijo, predstavitve in gradnjo novih učno- demonstracijskih centrov. Znamka Zabojček Zdravja skrbi za tedensko prodajo naše zelenjave prek spleta. Na 0,5 ha veliki površini nam sistemi načrtovanja omogočajo pridelavo več kot 40 vrst in sort razne zelenjave. Pridelamo pa tudi zelišča, lansko sezono smo dodali še lubenice. Kapacitet imamo za nekje 150 štiričlanskih družin na teden. Smo redki pridelovalci, ki uporabljamo načine pridelave s posnemanjem vzorcev iz narave, zato je naša zelenjava izredno bogata s hranili. To pobiramo največ 24 ur pred dobavo. Ne uporabljamo nobenih škropiv (niti ekoloških!) razen kompostnih čajev za inokulacijo z mikroorganizmi. Kompost za kompostne čaje pripravljamo sami. Prav tako ne orjemo ali kako drugače obračamo zemlje, in ne gnojimo z umetnimi gnojili. Pridelava je še mnogo kompleksnejša.

V kakšni povezavi pa sta permakultura in lokalna samooskrba?

Lokalna oskrba gre s permakulturo z roko v roki. Lokalni pridelovalci lahko s pomočjo trajnostnega načrtovanja vzpostavijo sistem, kot ga imamo mi na Pobrežju v Mariboru. Naša farmica Zabojček Zdravja pridela na 0,5 ha pridelovalne površine do 8-krat več produktov v primerjavi s konvencionalno pridelavo. Kot vidimo mi, je permakultura ena redkih trajnostnih vej, ki bi lahko ponudila zadostno količino hrane v urbanih naseljih. Prav tako lahko takšni sistemi dajejo nova delovna mesta in s pravilnimi tehnikami ter upoštevanjem ekosistema kot celote regenerirajo okolje in skladiščijo odvečni ogljik v zemlji. Lokalna pridelava na trajnosten način bi lahko dobila popolnoma novo dimenzijo, saj bi lahko predstavljala košček narave v urbanih naseljih, ki skrbi tako za zdravo prehrano kot tudi za čisto okolje.

Permakultura na vrtu - paradižnik z baziliko

Bi lahko naravne vzorce prenesli še kam drugam kot na vrt ali njivo? V naš dom?

Absolutno! To permakulturno načrtovanje tudi počne. Vzorci se uporabljajo tudi pri načrtovanju ekonomskih struktur, energetskih rešitev, gradnje … Ko se dela načrt bivališč, na primer hiše, je treba upoštevati tako energijske vzorce v okolici, kjer bo objekt stal, kot tudi notranje energijske vzorce. Sliši se kompleksno, vendar je stvar, ko se enkrat naučiš prepoznavati te vzorce, dokaj enostavna. Na poglobljenem izobraževanju za permakulturnega načrtovalca se močno poglobimo tudi v tematiko vzorcev in kako jih prepoznavamo.

Kdo vse se lahko loti permakulture in kako sploh začeti, če smo denimo doma sredi mesta?

Permakultura se začne z učenjem. Učimo se lahko kjer koli in za začetno navdušenost ne potrebujemo vrta ali njive. Ko enkrat človek spozna permakulturo, začne drugače razmišljati. Kar naenkrat mu je narava bližje, zato mu življenje v središčih mest ni več prioriteta. Povezovanje z naravo, opazovanje njenih vrhunskih arhitekturnih, energetskih, logističnih in gradbenih rešitev kmalu preraste iz hobija v način življenja, zato se ljudje, ki začnejo permakulturo spoznavati prek spleta ali knjige, običajno odločijo za popolno spremembo življenja in si hitro najdejo košček narave zase ali pa se povežejo z isto mislečimi in začnejo širiti zavest o pomembnosti trajnostnega načrtovanja. Nekateri gredo tako daleč, da si v stanovanjih ali na balkonih vzpostavijo košček narave. Vsak lahko prispeva k regeneraciji okolja, tudi če si sam ne prideluje hrane. Pomembna je miselnost in vrednote, po katerih ljudje živimo. Z vsakim zapravljenim evrom v trgovini glasujete, kaj bo naslednjič na polici. Tako velja tudi za vsa naša dejanja.

različna zelenjava na permanentnih gredicah

Nam zaupate kak konkreten permakulturni nasvet, ki nam bo prišel prav v mesecu maju?

Če se osredotočim na vrt, je v maju čas, ko v našem podnebju sadimo plodovke na prosto. Zato bi podal nasvet za pridelavo okusnejših paradižnikov. Najprej pripravimo gredico tako, da je ne prekopavamo. Pri paradižniku dodamo v stalne gredice nekaj apnenčastega peska, če ne živite v predelu, kjer je matična kamnina iz apnenca. Preko tega posujete kompost, ki je primerno kompostiran (ne uležan gnoj). Kompost mora bit bogat z mikroorganizmi. Preko komposta naredite zastirko iz sekancev ali drugače pridobljene lesne biomase. Bolj ko je les strohnel, boljše je. Piko na i pa doda aroma zelišč, ki jih lahko gojite med sadikami paradižnika. Najpomembnejša so bazilika, česen, drobnjak in peteršilj. Med drugim lahko v prazen prostor nasadite solato, ki bo delovala kot živa zastirka, dokler rastline paradižnika ne zasenčijo zemljo pod sabo. Še majhen nasvet glede zalivanja. Bolj ko boste zalivali, bolj bodo plodovi vodeni in brez pravega okusa.