Najbolj priljubljene diete ta hip – ali zares delujejo?

Bodi Eko
-
0
Najbolj priljubljene diete ta hip – ali zares delujejo?

Diete so nedvomno večno aktualna tržna niša. Zelo velik odstotek ljudi namreč nenehno išče tisto idealno obliko prehranjevanja, ki naj bi pomagala do želene telesne teže in postave. Pri tem pa so prenekateri žal nemalokrat pripravljeni preizkusiti tudi precej drastične prehranjevalne režime, ki lahko v skrajnih primerih privedejo tudi do resnejših težav z zdravjem.

Čeprav torej same diete ne gredo nikoli zares iz mode, pa se seveda spreminja to, katere so najbolj priljubljene v določenem obdobju. Kakšni so trenutni trendi? V nadaljevanju izpostavljamo tri izmed najbolj aktualnih diet ta hip, za katere ste najverjetneje že slišali. Kaatere so torej njihove prednosti in katere slabosti? Je lahko katera izmed teh diet prava izbira tudi za vas?

Ketonska dieta

V primerjavi s še vedno zelo priljubljenimi LCHF-dietami, ki temeljijo na povečanem vnosu maščob in na omejevanju ogljikovih hidratov, pomeni ketonska oziroma ketogena dieta še korak dlje. Količina ogljikovih hidratov, ki jih je še »dovoljeno« zaužiti na dan, je tu resnično zelo nizka.  Le tako je namreč mogoče doseči t. i. ketozo – stanje, ko začne telo zaradi pomanjkanja glukoze kot primarni vir energije uporabljati maščobne celice – in jo nato tudi vzdrževati.

Kot dve izmed največjih prednosti te diete se pogosto omenjata dejstvi, da ne zahteva štetja kalorij in da zelo velika količina zaužitih maščob poskrbi, da nismo praktično nikoli lačni. Poleg tega nekateri priporočajo ketonsko dieto tudi za uravnavanje ravni sladkorja v krvi.

Po drugi strani pa je ta dieta deležna tudi precej kritik. Ena glavnih je zagotovo ta, da običajno vsebuje zelo malo vlaknin, ki so ključne za zdravo prebavo. Tako se o ketonski dieti pogosto govori kot o začasni rešitvi za izgubo odvečnih kilogramov, ne pa o prehranjevanju, ki bi bilo za večino izvedljivo tudi na daljši rok.

Pojavljajo se sicer tudi variacije ketonske diete, ki so po mnenju nekaterih vendarle boljša izbira, na primer veganska ketonska dieta. Tudi v tem primeru je delež zaužitih maščob še vedno zelo visok, vendar pa je količina zaužitih vlaknin običajno vendarle nekoliko višja.

Ali diete delujejo

Prekinitveni post

Tu ne obstaja poseben spisek živil, ki bi bila »dovoljena« ali »prepovedana«. Koncept prekinitvenega posta namreč temelji izključno na tem, da poskušamo vse svoje obroke pojesti v relativno kratkem času, večji del dneva pa se postimo. Pogosto razmerje med postenjem in prehranjevanjem je na primer 16 ur : 8 ur.

Večina vidi prednost principa prekinitvenega posta predvsem v tem, da ga je mogoče aplicirati na katerikoli tip prehranjevanja. Obstajajo tudi raziskave, ki povezujejo prekinitveni post z določenimi pozitivnimi vplivi na zdravje, vendar pa vzročno-posledične povezave pogosto niso dokončno potrjene. To je torej področje, ki bo zahtevalo nadaljnje raziskovanje. Kot ena največjih nevarnosti pri prekinitvenem postu pa se pogosto omenja to, da lahko pride takrat, ko je čas za prehranjevanje, do (skrajnih oblik) prenajedanja.

Bazična dieta

Glavni cilj pri bazični dieti sicer ni hujšanje, ampak boljše zdravje, vendar pa je izguba odvečnih kilogramov tu vendarle pogost »stranski učinek« pri tistih, ki so se pred tem borili s čezmerno telesno težo. Živila, ki veljajo za »bazična«, so namreč običajno polnovredna, nepredelana živila (na primer različne vrste sadja in zelenjave), po drugi strani pa na seznam »kislih« in s tem nepriporočljivih živil sodijo sladkor, meso, izdelki iz bele moke, močno predelana živila, mlečni izdelki itn.

Kritiki velikokrat poudarjajo, da je razločevanje med kislimi in bazičnimi živili mit, ki nima prave znanstvene podlage. A četudi bazična dieta morda res ne more pripomoči k »razkisanju telesa«, pa lahko sam nabor živil vendarle marsikomu pomaga do boljšega zdravja in do želene postave. 

Preberite tudi: Prekinitveni post – modna muha ali zdrava oblika prehranjevanja?

Premagajmo glivice z divjim kostanjem

Jože Majes
-
0
Premagajmo glivice z divjim kostanjem

Zeliščarji opažamo, da imamo Slovenci kar veliko znanja o zdravilnih rastlinah. Kadar v svojih objavah na družabnih omrežjih sprašujemo ljudi, zakaj je določena rastlina dobra, naletimo na izjemen odziv. Ljudje zares veliko vedo, še več kot knjige. Iz tega sklepam, da smo zdravilnim rastlinam v Sloveniji tudi zelo naklonjeni in jih pri različnih tegobah tudi uporabljamo.

Tudi mi vam poskušamo na zelo praktičen način prikazati in podati nasvete, katera zelišča in pripravke lahko izdelate in uporabljate, ne da bi zato morali globoko seči v denarnico ali pa se udeležiti dragega tečaja ali delavnice. Nasveti so učinkoviti in varni, kar pomeni, da vam bomo pokazali pripravke iz rastlin ali plodov ali korenin, ki jih lahko naberete sami in jih pri tem ne morete zamešati s kakšnimi strupenimi drugimi rastlinami.

Divji kostanj – nadvse uporabna rastlina

Rastlina oziroma drevo, ki nam ponuja svoje plodove, je DIVJI KOSTANJ. Izdelali bomo pripravek, ki ga moramo imeti doma za odpravo nadloge, ki ji rečemo GLIVICE. In kadar govorimo o glivicah, moramo v SOS-zeliščni lekarni imeti: kostanjevo tinkturo, kostanjevo mazilo, glino v prahu in nam dobro znani cimet. Zavedati se moramo, da agresivna kemična sredstva za odpravo glivic kar pošteno poškodujejo naša jetra, saj lahko sestavine, ki jih telo vsrka skozi kožo, najdejo pot tudi do našega krvnega obtoka in jeter.

Cvet divjega kostanja 1

Divji kostanj je drevo, ki raste v mnogih mestnih parkih, pa tudi ob cestah in parkiriščih. V višino zraste tudi do 30 metrov, cveti in rodi vsako leto in ga je zares lahko prepoznati, zato njegove plodove lahko nabere vsakdo. Plod vsebuje veliko škroba, čreslovin, saponin escin, kumarinski glikozid, eskulin in vitamine, smole, gume … Iz plodov pripravljamo tinkture, olja, mazila, praške. S tinkturo uspešno zdravimo venozna obolenja, krčne žile, mišične krče ter trdovratne glivice.

Pa poglejmo, kako preprosto je pripraviti SOS-tinkturo iz kostanja.

Divji kostanj proti glivicam 1

Kostanjeva tinktura proti glivicam

Potrebujemo:

  • 0,8 l domačega žganja – od 45- do 50-odstotnega (lahko uporabimo tudi vodko ali kakšno drugo žgano pijačo, ki jo poceni lahko kupimo na večini prodajnih mest)
  • 20 dag plodov svežega divjega kostanja
  • stekleničko s pršilko in temnim steklom (dobimo jih v specializiranih trgovinah ali prodajalnah z medicinskimi izdelki)

Postopek:

  1. Z dobrim nožem narežemo kostanj – pri tem ni potrebna natančnost, vsak kostanj prerežemo na 4 dele.
  2. Kostanje damo v litrski kozarec za vlaganje in jih prelijemo z 8 dcl žganja.
  3. Kozarec postavimo v shrambo na temno za natanko 21 dni, kar si je dobro označiti, da ne pozabimo.
  4. Po 21 dneh tinkturo prelijemo v posodo in jo nalijemo v stekleničke s pršilko.
Tinktura iz divjega kostanja 1

Kostanjevo olje, mazilo

Potrebujemo:

  • 0,8 l bio olivnega olja
  • 20 dag svežega kostanja
  • temno steklenico

Postopek:

  1. Vsak kostanj narežemo na 4 dele. Kostanje damo v kozarec in jih prelijemo z 8 dcl bio olivnega olja.
  2. Kozarec postavimo na sonce za 30 dni.
  3. Po 30 dneh mešanico precedimo in prelijemo v temno steklenico.
  4. Če želimo imeti mazilo, potem moramo olju, ki ga rahlo segrejemo, dodati še nekaj čebeljega voska, da dobimo mazljivo vsebino.

Mešanica gline v prahu in cimeta v prahu

Potrebujemo:

  • 2 veliki jušni žlici gline v prahu
  • 1 veliko jušno žlico cimeta
  • kartonasto škatlo

Postopek:

  1. Pripravimo kartonasto škatlo (na primer od čevljev), ki mora biti dovolj velika, da vanjo lahko stopimo z boso nogo.
  2. Vanjo natrosimo 2 žlici gline v prahu in 1 žlico cimeta v prahu. Dobro premešamo in postavimo na tla, najbolje v kopalnico.
  3. V tem prahu si »okopamo« noge.

Glina je izreden antiseptik, obnavlja pa tudi kožo, jo zdravi in celi. Cimet pa je od nekdaj znan kot naravni antimikotik – sredstvo proti glivicam.

Vsi ti pripravki imajo nekajletno dobo uporabnosti, kar pomeni, da vam pripravkov niti ne bo treba izdelovati vsako leto.

Še nekaj uporabnih nasvetov

Tinkturo iz divjega kostanja si vtirajte na področje, kjer so se pojavile glivice (na nogi, rokah, ušesih, spolovilu …), in sicer od dvakrat do trikrat na dan.

Če imate glivice na stopalih, potem sledite temu postopku, še preden si obujete čevlje: stopite v pripravljeno škatlo z mešanico gline in cimeta in si kar na prašno nogo obujte nogavico.

Pred spanjem si na prizadeto mesto, kjer so se razrasle glivice, dobro namažite olje ali mazilo iz divjega kostanja, saj boste s tem preprečili, da bi se glivice ponoči razmnoževale!

Preberite tudi:

Lepota po domače – nega kože z doma narejenimi pripravki

Marija Kočevar
-
0
Lepota po domače – nega kože z doma narejenimi pripravki

Nekoč smo rekli: kar je dobro za v usta, je dobro tudi za na kožo, kar pa ni užitno, tudi koži ne ponujajmo! Po mnogih letih preučevanja in izkušenj sem se prepričala, da to še kako drži.

Lepota kože, njen lesk, prožnost in svilnata mehkoba so v prvi vrsti odraz dogajanja v prebavilih. Dokler je tam vse v redu, tudi s kožo ni težav. Zadostna količina vitaminov in mineralov zagotavlja dobro prehranjenost in zaščito celotnega telesa, prehranske vlaknine pa poskrbijo, da toksini in presnovki kar najhitreje zapustijo telo in ga ne obremenjujejo.

Najstniške tegobe

V obdobju velikih hormonskih sprememb, ki se jih dobro spomnimo iz najstniških let, pa se tudi mlada in zdrava koža lahko burno odzove. Mladostnik, ki je že tako negotov, zaskrbljeno opazuje svoj obraz in poskuša iztisniti tiste nadležne, boleče mozolje in akne, pa se kar ne dajo odgnati. Že v nekaj urah se pojavijo drugje …

Mozolji in akne

V takšni situaciji lahko rečem le to, da je strah popolnoma odveč. Malo prilagajanja v prehrani lahko naredi veliko spremembo. Najprej izločimo mleko in mlečne izdelke, tudi mlečno čokolado in svinjino. Izogibamo se gaziranim pijačam, še posebej kofeinskim energijskim napitkom, ki »dajo krila« in podobno. V prehrano vnesemo več svežega sadja in čim več zelenjave. Že v nekaj dneh lahko opazimo bistveno spremembo.

Privoščite si maske za obraz

Kljub temu koža potrebuje dodatno nego. Z rokami se čim manj dotikamo kože na obrazu, če pa že, poskrbimo, da smo si roke pred tem umili! Zvečer si umijemo obraz s toplo vodo in nato nanesemo doma pripravljeno čistilno masko.

Čistilna maska za obraz 1:

  • 1 jušna žlica mletih mandljev (ali mandljeve moke)
  • 1 jušna žlica kokosovega ali orehovega olja (sobne temperature)
  • 1 čajna žlička mletega kakava brez dodatkov
Neem nega obraza

Čistilna maska za obraz 2:

  • 1 jušna žlica prahu NEEM (mleti suhi listi drevesa neem)
  • 1 jušna žlica sezamovega olja
  • 1 čajna žlička mletih mandljev

Neem deluje sušilno in antiseptično, zato je primeren tudi za aknasto kožo.

Vse sestavine v skodelici dobro premešamo in z blagimi krožnimi gibi nanesemo na obraz. Začnemo na sredini čela, na nosu in nato na bradi, potem pa še po celotnem obrazu. Če so akne tudi na dekolteju in na hrbtu, nanesemo masko tudi tam. Pustimo učinkovati vsaj 10 minut, lahko tudi dlje. Nato masko speremo z mlačno vodo, na koncu pa še z mrzlo. Ne uporabljamo nobenega mila. To ponovimo vsaj vsak drugi dan, po nekaj tednih pa bo zadostovalo dvakrat tedensko. Mleti mandlji s kože odstranijo ostanke umazanije in odmrlo kožo, kakav pa ji vrne minerale. S tem ko smo koži dali tudi nekaj olja, smo ji sporočili, da je maščobe dovolj in da je ni treba proizvajati. Če bi kožo posušili z alkoholnim pripravkom, bi dobila sporočilo, da je maščobe premalo in bi je proizvedla še več. Zato večina krem za mastno kožo ne učinkuje.

Stiskanje aken in mozoljev

Če se že ne morete premagati in morate iztisniti akne, to naredite čim bolj nežno. Pripravite kamilični čaj in vanj potopite blazinice iz vate. Toplo blazinico položite na prizadeti del kože in pustite vsaj minuto, da se koža omehča. Nato z dvema kosmoma vate iztisnite akno. Morda bo dovolj že, da kožo samo obrišete, saj je akna tako zmehčana, da iztiskanje ni potrebno. Vsako iztiskanje lahko povzroči poškodbe in brazgotine. To se žal vidi šele čez 20 let, takrat pa ni več pomoči.

Neemov čaj

Iz neemovega prahu lahko pripravite čaj. V pol litra vrele vode vsujete po eno čajno žličko prahu. Dobro premešajte in pustite, da se ohladi. Polovico čaja popijte, z drugo polovico pa si umijte obraz in dekolte. To je dobra vsakdanja nega, pospeši prebavo in odstranjevanje toksinov, na koži pa prepreči vnetja in tvorbo aken.

Za nego mastnih las svojemu priljubljenemu šamponu primešajte neem. V skodelico iztisnite želeno količino šampona, dodajte čajno žličko neema v prahu in malo vode. Dobro premešajte in si umijte lase. Takoj boste opazili razliko.

Lepota po domače

Pripravki za kožo z našega vrta

V času, ko imamo obilje zelenjave, jo uporabimo tudi za lepoto. Sok iz kumaric je že davno znan osvežilni tonik za obraz in veke. Za ta namen uporabimo sredico svežih kumaric. Ko odstranjujemo semena, shranimo vse skupaj in uporabimo za masažo obraza. To je še posebej dobrodošlo za suho in utrujeno kožo. Kumarice, avokado, sveže breskve in marelice vsebujejo odlične kombinacije mineralov in vitaminov, ki jih koža z lahkoto vsrka. Sadje samo zmečkamo in nanesemo na kožo. Po 20 minutah se umijemo z mlačno vodo.

Tisti, ki sočite zelenjavo, uporabite del soka tudi za nego kože. Čisti sok katerekoli domače zelenjave in zelišč je izredno blagodejen za utrujeno kožo. Še posebej po dopustu, ki smo ga preživeli na soncu in vetru, bo takšna hranilna maska več kot dobrodošla.

Preizkusite tudi lepotni mineral

Doma si lahko pripravimo hranilno masko za obraz, ki jo nanašamo vsaj enkrat na teden, lahko pa tudi večkrat oziroma po potrebi. Bistvena sestavina maske je metilsulfonilmetan, ki je pri nas bolj znan pod imenom MSM (v kristalih ali v prahu). Pravimo mu tudi »lepotni mineral«. Je eden redkih virov bioaktivnega žvepla v prehrani. Naša prehrana je čedalje bolj revna z minerali, zato jih moramo dodajati. MSM v prahu je eno tistih prehranskih dopolnil, ki jih lahko uživamo vsak dan. Pol čajne žličke prahu raztopimo v kozarcu vode in popijemo.

MSM v prahu pa je v zrelih letih uporaben tudi za nego kože. Enako raztopino, kot jo uporabljamo za pitje, uporabimo kot osvežilni tonik za kožo. Vtapkamo jo v kožo na obrazu in tudi drugje po telesu, kjer se nam zdi, da je koža ohlapna in brez leska.

Za nego suhe kože si pripravimo mleko za telo:

  • 20 g MSM v prahu
  • 10 g prahu camu camu (naravni vitamin C)
  • 1 dcl prekuhane ohlajene vode
  • 1 dcl svetlega sezamovega olja

Vse skupaj dobro premešamo v blenderju, pretočimo v stekleničko in hranimo v hladilniku.

Vsak dan po kopanju ali prhanju natremo telo s tem pripravkom. Še posebej smo pozorni na noge, stegna in boke ter na notranjo stran nadlakti, kjer se rade naredijo »zavesice«. Koža kaj kmalu postane čvrsta in svilnata, kot pomlajena. Po dveh mesecih, ko si koža opomore, bo dovolj, da ta tonik uporabimo enkrat tedensko.

Lasišče je po navadi slabše prekrvavljeno, zato mu pomagamo z masažo. Koža tudi potrebuje vitamin C, ki jo ščiti pred okužbami, še posebej pa je pomemben za tvorbo kolagena, ki daje koži elastičnost. Zato moramo tudi v prehrano vnesti dovolj živil z vitaminom C.

Za nego krhkih in poškodovanih las tudi uporabimo MSM v prahu in camu camu. Po dva ščepa vsakega raztopimo v 50 ml vode in vmasiramo v še mokro lasišče po tem, ko smo si umili lase.

Sestavine za domačo kozmetiko

Tisti, ki radi nabiramo zelišča, si naredimo malo večjo zalogo kamilic in rmana. Suhe kamilice stremo in uporabimo kot osnovo za pomirjevalno masko za kožo.

Vneta koža ali koža, ki je bila preveč izpostavljena soncu in vetru, ali pa koža, ki je nasploh preobčutljiva, potrebuje posebno nego.

Maska za razdraženo, vneto kožo:

  • 1 jušna žlica suhih cvetov kamilice
  • 1 jušna žlica gela aloe vere
  • 1 jušna žlica svetlega sezamovega olja
  • 50 ml prekuhane ohlajene vode

Vse sestavine dobro premešamo in z nežnimi krožnimi gibi nanesemo na kožo. Maska je primerna za celotno telo, ne le za obraz. Pustimo jo delovati vsaj 20 minut, nato jo speremo z mlačno vodo. 

Suhe cvetove rmana uporabljamo za čaj, ki ga lahko pijemo vsak dan po eno skodelico. Ugodno vpliva na želodec in jetra. Tako posredno pomaga pri izločanju toksinov iz telesa.

Ob dnevih za cvet nabiramo vrtnice. Pazimo le, da niso škropljene in da lepo dišijo. Iz suhih cvetov vrtnic pripravljamo čaj, ki je, ko ga ohladimo, pomlajevalni tonik za obraz.

Ko skrbimo za svoje zdravje, v resnici najbolje poskrbimo tudi za lepoto.

Lepota res prihaja od znotraj, pa ne le v duhovnem smislu.

Zgaga: Olajšajmo težave z želodčno kislino

Sandra Komasz, Specialistka ajurvedske medicine
-
0
Zgaga: Olajšajmo težave z želodčno kislino

V današnjem času je tabletka za lajšanje težav z želodčno kislino (zgaga) ena izmed najbolj razširjenih in prodajanih farmacevtskih izdelkov na svetu. Kislina se lahko pojavi kot rezultat nepravilne prehrane, predvsem hitre prehrane, pa tudi nepravilne rutine pri obroku – obrok pojemo prehitro, velikokrat kar stoje ali med vožnjo. Za želodčne težave pa je velikokrat kriv tudi stres, ki je dandanes že stalnica v naših življenjih. Pa so ti »krivci« dejansko odgovorni za nastanek kisline?

Kaj je zgaga?

Konvencionalna medicina razume, da zgago oziroma pekoč občutek v želodcu povzroča odvečna želodčna kislina (klorovodikova kislina ali HCl), ki draži želodčno sluznico. Preveč kisline lahko povzročijo ostre ali pekoče začimbe ali preveč začimb, procesirana hrana, citrusi, paradižnik, česen, čebula, sladkor, bogata hrana, pica, ocvrte jedi in še bi lahko naštevali. Kislino oz. zgago lahko povzročijo tudi preveč sladke hrane in sladkarij, alkohol in kajenje cigaret. Dodatno lahko stanje poslabša tudi vsakdanji stres, ki spodbuja sproščanje stresnega hormona kortizola v prevelikih koncentracijah, kar dodatno vpliva na izločanje prevelikih količin želodčne kisline.

Občutek zgage povezan tudi s pomanjkanjem kisline

Zanimivo je, da zgaga ni vedno posledica prevelikih količin kisline, marveč se pojavi tudi, če je primanjkuje. Občutek nelagodja v želodcu je tako posledica predolgega zadrževanja hrane v želodcu, ki posledično draži želodčno sluznico. Dlje ko se hrana zadržuje v želodcu, večja je verjetnost, da se bo želodčna sluznica vnela, takrat nas bo presenetil pekoč občutek v želodcu in prsni votlini. Na pomanjkanje kisline lahko vplivata večerno prenajedanje ali pa pitje mrzlih pijač, kar zmanjša delovanje prebavnih encimov (prebavnega ognja).

Po ajurvedi pekoč občutek povzroča vznemirjena pita doša, kar vpliva na delovanje želodca in tankega črevesa. V normalnih okoliščinah so vroče in transformacijske lastnosti pite koristne, saj le tako lahko pravilno prebavimo hrano ali čustva. Ko se pri piti, ki je sestavljena iz elementov vode in ognja, poveča kakovost vode, se pojavijo težave s prebavo.

Želodčna kislina in zgaga

Kako lahko doma ugotovimo, ali imamo preveč ali premalo kisline?

Preveč kisline: premešajte ¼ čajne žličke sode bikarbone v kozarcu vode in spijete mešanico pred obrokom. Če čutite olajšanje – raztopina je namreč zelo bazična –, imate preveč kisline.

Premalo kisline: premešajte 1 čajno žličko limoninega soka z 1 čajno žličko jabolčnega kisa in spijte mešanico pred obrokom. Če čutite olajšanje, imate premalo kisline.

Zgaga in ajurveda

Kar manjka v konvencionalni razlagi, je odgovor na vprašanje, zakaj se odvečna želodčna kislina preprosto ne izloči iz želodca. V ajurvedi želodec ni samostojni organ, ampak deluje v harmoniji z drugimi prebavnimi organi. Ko pa eden v ansamblu prebavnih organov ne deluje pravilno, nastanejo težave s prebavo in zgaga. V primeru želodčne kisline moramo omeniti kar nekaj pomembnih sodelavcev želodca in razložiti njihovo vlogo v celotnem prebavnem sistemu.

Jetra in žolčnik izdelujeta zavidljivo količino žolča, ki z želodčno kislino ustvari pufersko raztopino (pufer je raztopina, ki nevtralizira kislino ali bazo). Ravno tako encimi trebušne slinavke delujejo podobno. Če jetra, žolč ali trebušna slinavka ne proizvedejo dovolj žolča ali encimov, želodec ne bo sprostil kisline v tanko črevo, saj je puferska raztopina ne bo nevtralizirala. Torej želodec sprosti prebavne kisline le, če je na razpolago dovolj puferske raztopine v tankem črevesu, ki bo nevtralizirala želodčno kislino. Če je ne sprosti, se želodčna kislina nabira v želodcu in povzroča težave želodčni sluznici.

Včasih se kljub premajhni količini puferske raztopine kislina sprosti v tanko črevo – takrat povzroči pekoč občutek in tiščanje v okolici žličke. Če telo težave ne odpravi, bodo posebne acidogene celice zmanjšale proizvodnjo kisline in tako poskušale zaščititi želodčno sluznico, vendar se bo takrat ravno tako pojavilo draženje želodčne sluznice, tokrat zaradi neprebavljene hrane.

Hrana ki povzroča zgago

Kislina, ki se zadržuje v želodcu, povzroča pritisk, ki porine želodec proti diafragmi. To povzroči slabše delovanje želodca. Če se takšno stanje poslabša, lahko nastane celo hiatalna hernija.

Če je vaša »zgaga« posledica premajhne količine žolča iz jeter ali žolčnika, vas bo najpogosteje peklo ponoči ali pa od 30 do 60 minut po obroku. Težava se najpogosteje pojavi po težkem ali mastnem obroku, ocvrti ali začinjeni hrani. Žolč je odgovoren za razbitje maščob, ker pa ga je premalo, se bo masten obrok zadržal v želodcu, tako neprebavljen bo povzročal slabost ali spahovanje.

Če čutite nelagodje po začinjeni ali kisli hrani, je to posledica premalo kisline. Ko želodec prekine proizvodnjo kisline zaradi preveč kisline, postane želodčna stena občutljiva skoraj za vsako hrano, predvsem pa za kislo ali pekočo.

Kako si pomagamo s prehrano?

Izločanje žolča pri preveliki količini kisline lahko izboljšamo s prehrano, kjer vključimo veliko kuhanih gomoljnic, kuhanih artičok, kuhane zelene, olivno olje in limonin sok. Pijemo lahko različne čaje, ki jih pripravimo iz triplata, kumine, koriandra in komarčka. Ajurvedski zelišči, ki pomagata pri izločanju žolča, pa sta brahmi in amalaki.

Pri premalo kisline pa v obroke vključimo chia semena, banane, kuhano zeleno zelenjavo in podzemno zelenjavo. Zelo bo pomagal čaj iz kardamoma in mete ter zelišča, kot so ingver, koriander, kumina, komarček in koriander – zelišča uporabimo v jedeh kot začimbe.

Oreh, leska in mandelj na naših vrtovih

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Oreh, leska in mandelj na naših vrtovih

Ker se poletje bliža h koncu, je že čas za razmislek, kaj bomo sadili na vrtovih. Jesen je namreč primeren čas, da posadimo sadike sadnega drevja in grmovnice. Tako jim damo dovolj časa, da se pred poletjem in sušnimi obdobji dobro ukoreninijo. Kaj je primerno, da sadimo na vrtu, je zelo odvisno od velikosti vrta ter od tega, kaj radi jemo. Med zanimivimi sadnimi vrstami, ki najdejo prostor na večjih vrtovih, so tudi oreh, leska in mandelj. Vsi trije so precej preprosti za gojenje, plodove pa lahko s pridom uporabimo v kulinariki. Vse pa se začne pri sajenju v primerna tla.

Oreh

V družino orehovk spadata poleg navadnega in pri nas najpogostejšega oreha tudi črni oreh in sivi oreh. Oreh je visoko in široko drevo, zato sodi na večje vrtove in ne preblizu hiše.

Uporaba orehov je zelo široka: od presne uporabe do uporabe v pecivih. Orehov les je tudi dragocen, trd, prožen in trajen. Uporablja se za izdelavo furnirja, v umetnostnem mizarstvu, rezbarstvu, za izdelavo glasbil in parketa. Iz lubja in listov si lahko izdelamo domač pripravek, ki ga uporabimo za barvanje las. Orehovi listi odganjajo uši, bolhe in druge žuželke, zato jih lahko položimo v omare.

Oreh

Orehu najbolj ustrezajo nevtralna tla, uspeva pa tudi v rahlo kislih in bazičnih tleh. Izberemo mu tako lego, kjer lahko drevesu omogočimo nemoteno kroženje zraka. Izogibati pa se moramo sajenju v plitvih, skeletnih in kislih tleh. Sadimo ga v srednje težka tla, ki so dobro založena s humusom. Tla naj bodo globoka med 80 in 120 cm. V rastni dobi oreh potrebuje tudi precej padavin (okrog 600 mm), pozimi pa prenese tudi temperature do minus 25 stopinj Celzija. S pravim mestom sajenja zagotovimo sadiki ter pozneje drevesu osnovne pogoje za rast ter se s tem izognemo neugodnim dejavnikom, ki pospešujejo razvoj nekaterih bolezni.

Sadimo lahko sicer tako sejance oreha kot tudi cepljene sadike. Vendar moramo vedeti, da necepljeni orehi rodijo šele v 9. letu ali celo še pozneje, tako da ne smemo prezgodaj obupati nad njimi. Za zanesljivo rodnost ter kakovosten pridelek in da dobo, ko drevo doseže rodnost, skrajšamo, je bolje saditi cepljene sadike. Le-te dosežejo rodnost že v 4. letu. Sadike oreha sadimo na razdaljo od 10 do 15 x 10 m. Sadiki ni treba dajati opore. Za uspešno gojenje oreha je treba upoštevati tudi, kje ima posamezna sorta rodne brste. Na podlagi tega podatka se lahko odločimo, v kateri vzgojni obliki ga bomo gojili ter kako ga bomo obrezovali.

Če vzgajamo oreh v gojitveni obliki piramidalne krošnje, imamo z obrezovanjem najmanj dela, saj odstranjujemo samo veje, ki postanejo konkurenčne vrhu drevesa, ter veje, ki so zrasle pod ostrim kotom. Najbolje pa je, da pri sadiki izberemo za poznejše ogrodne veje tiste poganjke, ki rastejo pod kotom od 45 do 60 stopinj. Iz leta v leto pa je pri rezi pomembno, da skrbimo za primerno zračnost in osvetlitev krošnje tako, da pride svetloba do vsake veje. V nasprotnem primeru se nam namreč lahko rodnost preseli na zunanje veje oziroma na obod krošnje. Ko ima drevo sedem let, je treba začeti krošnjo pomlajevati. Obrezovanje opravimo še v času mirovanja drevesa. Obrezujemo s čistim orodjem in po obrezovanju natančno zamažemo vse rezne ploskve s cepilno smolo, da preprečimo vdor škodljivcem ali povzročiteljem bolezni.

Leska

Leska pri nas uspeva do 1000 m nadmorske višine. Za reden in obilen pridelek potrebuje kar najbolj primerna tla, ustrezno podnebje ter pozorno oskrbo in nego. Za normalen razvoj zahteva leska rahla, strukturna in z organskimi snovmi bogata tla. Ne ustrezajo ji tla, kjer zastaja voda, in zelo kisla tla. Ne prenese sence, dobro pa prenaša nizke temperature. Ima plitev koreninski sistem. Navadno so za lesko primerna tla, v katerih uspevajo jablana, slive, oljka, mandelj, vinska trta in podobno. Za svojo rast in razvoj potrebuje leska dovolj svetlobe in toplote. Še posebej je pomembna toplota v času cvetenja, vse do oplodnje, to je konec maja oziroma v začetku junija, ter v času zorenja plodov. Leska ne prenaša dobro podnebja z velikimi nihanji temperatur med dnevom in nočjo ter med zimo in poletjem.

Lešnik

Leska nas konec poletja oziroma v začetku jeseni, če je bilo med letom vse, kot mora biti, razveseljuje s svojimi plodovi, torej lešniki. Lešnike radi čez zimo prigriznemo samostojno ali uživamo v različnih jedeh, najpogosteje v sladicah. Prva štiri leta leske bolj kot ne z rezjo oblikujemo v želeno gojitveno obliko (grm, drevo), to je čas intenzivne rasti. Moški cvetovi so mačice, ki se razvijejo poleti in prezimijo. Odprejo se zgodaj spomladi. Leska cveti od februarja do aprila, v ugodnih pogojih že januarja. Ker je leska vetrocvetka, tako kot so na primer tudi oreh, kostanj in oljka, tvorijo moški cvetovi velike količine cvetnega prahu, ki ga prenaša veter. Ženski cvetovi vetrocvetk so prilagojeni na te razmere, zato imajo pestiči, ki so skriti v cvetnih brstih, velike in razbrazdane brazde. Iz cvetov se razvijejo lešniki, ki rastejo v skupinah od 1 do 5 skupaj.

Pred sajenjem leske pripravimo sadilne jame, premera okrog 50 in globoke približno 40 cm. Sadimo samo prvovrstne sadike, ki so bile vsaj eno leto vzgajane v drevesnici. Pri sajenju obrežemo samo poškodovane korenine in pazimo, da se korenine ne izsušijo. Sadimo v mešanico komposta in dobre zemlje. Hlevski gnoj damo na zunanji rob sadilne jame. Pregloboko sajenje ima lahko za posledico močno rast koreninskih izrastkov. Leska ne potrebuje nobene opore. Če nameravamo saditi večje število lesk, je pomembna tudi razdalja med rastlinami. Drevesna vzgojna oblika zahteva manjše razdalje sajenja; od 4 x 4 do 4 x 5 m, grm pa zahteva razdalje sajenja od 5 x 5 do 6 x 5 oziroma 6 x 4 m, odvisno predvsem od bujnosti sorte.

Leska je sicer tudi sadna vrsta, ki je v času cvetenja in oplodnje zelo občutljiva za fiziološke spremembe (suša ipd.), ki ji močno zmanjšajo pridelek. V začetku leta se lahko pojavi odpadanje cvetov, zaradi razvoja ploda brez oplodnje. Odpadanje plodov pa je lahko pogojeno tudi že z odpadanjem ženskih delov cvetov zgodaj spomladi, zaradi slabega opraševanja ali zaradi morfoloških pomanjkljivosti ženskih cvetov.

Mandelj

V Sloveniji je bolj kot ne gojenje mandlja omejeno samo na primorski del države, drugje uspeva le izjemoma. Mandlju ustreza podnebje z vročimi poletji in milimi zimami, čeprav prenese tudi temperature do minus 30 stopinj Celzija. Čeprav prenese tako nizke temperature, pa je mandelj med prvimi rastlinami, ki spomladi zacvetijo. Ravno nizke temperature pa so v času cvetenja nevarne, saj takrat temperature ne bi smele padati pod 0 stopinj Celzija. V tem času je mandelj občutljiv tudi za vetrove.

Mandelj

Mandelj sicer dobro uspeva v globljih, prepustnih tleh, saj ne prenaša zastajanja vode. Sadimo ga na dobro osvetljene in zavetrne lege. Cvetove mandlja oprašijo čebele. Cvetovi mandlja so avtosterilni, torej jih čebele oprašijo s cvetnim prahom sosednje rastline in ne cvetnim prahom iste rastline. Večina sort ob sebi potrebuje še eno drevo, zato si na vrtu posadimo vedno po dve rastlini mandlja. Sicer sta pri nas na voljo tudi dve sorti, ki sta avtofertilni, vendar je oprašitev še vedno boljša, če sta na vrtu prisotni dve rastlini. Če do oprašitve ne pride, se razvijejo samo luščine brez semen.

Mandelj že sam v naravi oblikuje krošnjo v obliki piramide in je zato tudi pogosto taka oblika v nasadih in jo vzdržujemo pri obrezovanju, primerni pa sta še kotlasta in izboljšana piramidalna gojitvena oblika. Če mandljevca ne obrezujemo, nam lahko zraste tudi do 6 m v višino. Obrezovanje je tudi zelo podobno obrezovanju breskev. Plodovi zrastejo na enoletnem lesu. Na odraslih drevesih odstranimo poleti četrtino starih poganjkov, ki so rodili v prejšnjih letih, s tem spodbujamo novo rast. Plodove lahko poberemo takoj, ko zelena lupina začne pokati. Pred shranjevanjem jih očistimo in posušimo.

Revmatoidni artritis in ajurvedska pomoč

Sandra Komasz, Specialistka ajurvedske medicine
-
0
Revmatoidni artritis in ajurvedska pomoč

Vzrok nastanka revmatoidnega artritisa je v uradni medicini neznan, ve se, da gre za avtoimunsko bolezen, kjer telo napadajo lastne imunske celice. Znanstveno je bilo dokazano, da pri nastanku revmatoidnega artritisa  igrata veliko vlogo genetika in vpliv dejavnikov iz okolice. Moderna medicina žal za revmatoidni artritis nima učinkovitega zdravila, lajšajo le bolezenske simptome.

Zdravljenje začnimo takoj

Revmatoidni artritis je kronična vnetna bolezen, ki primarno prizadene sklepe in okoliška tkiva, poleg tega pa prizadene tudi druge sisteme organov. Glavna težava pri artritisu je ravno vnetje, katerega napredovanje lahko vodi do dokončne degeneracije sklepov in okoliških tkiv, če zdravljenja ne začnemo takoj. Bolezen se najpogosteje pojavi med 40. in 60. letom starosti, pogosteje pri ženskem spolu, čeprav zadnje čase pogosto obolevajo tudi veliko mlajše osebe. Simptomi in znaki obolenja se kažejo kot zatekanje in bolečina v sklepih, izguba telesne teže, jutranja okorelost, revmatoidni vozlički, izguba apetita, stalna mišična slabotnost in težave pri gibanju. Preberite več o artritisu tukaj.

Vzroki za nastanek revmatoidnega artritisa

Ajurveda je ena izmed najstarejših dokumentiranih zdravstvenih sistemov z močno teoretično bazo in praktičnimi kliničnimi aplikacijami. V ajurvedi priznavamo, da telo postane dovzetno za različne bolezni zlasti takrat, ko akumulira različne metabolne odpadne snovi in strupe v telesna tkiva, namesto da jih izloči po normalni oziroma naravni poti (blato, urin ali potenje). Ama, tako imenujemo toksine, nakopičene v telesnih tkivih, je strup, ki ga telo proizvede zaradi neravnovesja v telesnem metabolizmu. Ama tako kroži po celotnem telesu toliko časa, da najde najbolj šibko točko – pri artritisu je to sklep –, in vznemirja imunski sistem toliko časa, da se sklep vname. Torej so vzroki nastanka RA po ajurvedi:

  •  Nizek prebavni ogenj (slabo delovanje encimov) zaradi nezdravih prehranskih navad (težka, postana, »junk« hrana, ocvrta, zamrznjena ali drugače procesirana hrana). Za nizek prebavni ogenj so krivi tudi prenajedanje, prekratek razmik med obroki, neredni obroki, pozna večerja ipd.
  • Nepravilna izbira in kombinacija živil (npr. rib ne smemo jesti z mlekom).
  • Nepravilne navade, kot je uporaba premrzlih klimatskih naprav.
  • Pomanjkanje telesne vadbe ali pretiravanje z njo.
  • Mentalni stres ali stalna čustvena vznemirjenost.

Poleg pravilne prebave, dejavnih encimov, duhovnega, čustvenega in umskega zadovoljstva ter zdravih organov je pomembno, da so tudi vse tri doše (vata, pita in kapha) v ravnovesju. Ker je revmatoidni artritis najbolj povezan z vata došo, moramo paziti, da se vata v telesu ne vznemirja. Izogibati se moramo prenapornim telesnim vadbam, postenju, različnim padcem in udarcem, krvodajalstvu, pretiranim spolnim odnosom, poznemu odhajanju v posteljo, pretirani skrbi in izpostavljenosti mrzlemu vremenu. Pri prehrani se moramo izogibati pretirano soljeni hrani, kislim in trpkim okusom, preveč alkalni hrani, vročim, ne dovolj kuhanim obrokom, skuti, sezamovi pasti, sladkorju, kisu, pinjencu.

Revmatoidni artritis ajurveda

Pomembnost prehrane    

Ker na razmah artritisa močno vpliva prehrana, je treba bolnika izobraziti v tej smeri in mu oblikovati jedilnik ter ga motivirati za spremembo. Pri artritisu je pravilna prehrana zelo pomembna, saj z njo močno razmejimo razmah te bolezni. Splošne smernice pri prehrani so:

  • Prehrana pri artritisu mora vsebovati primerne količine žitaric, jogurta, zelenolistne zelenjave in tudi nadomestke vitaminov in mineralov. Tekočine naj bo vsaj 3 l na dan. Pomembno je omejiti uporabo mleka, masla, olja, gheeja (prečiščeno maslo) ali različnih težkih krem ali smetan. Sveže sezonsko sadje, sveže stisnjeni sokovi, kot so pomarančni, ananasov ali grozdni sok, pa naj bodo pogosto na jedilniku.
  • Prehrana, ki ne vsebuje veliko nasičenih maščob in beljakovin in ki vsebuje veliko vlaknin, je najboljša za preventivo pred artritisom.
  • Izogibajmo se ocvrti hrani, praženim oreščkom, pijačam z mehurčki, kisu, čokoladi, rdečemu mesu, jajčnemu beljaku ter ostrim in pekočim začimbam.
  • Izogibajmo se alkoholu in žganim pijačam.
  • Izogibajmo se beli moki, sladkorju, procesiranemu mesu in mrzlim pijačam.

Ajurvedska pomoč za revmatoidni artritis

Ajurveda ima ogromno zeliščnih formulacij za zdravljenje revmatoidnega artritisa. Najbolj preprosta in na našem trgu dostopna je ašvagandha, pri kateri so dokazali, da pozitivno deluje pri bolnikih z artritisom, študije pa so pokazale, da redno jemanje ašvagandhe izboljša simptome pri bolnikih z revmatoidnim artritisom nekje v štirih tednih.

Joga pomaga vzpostaviti ponovno gibljivost sklepov in v kombinaciji z ajurvedsko masažo abhyangham lahko dosežemo dobre rezultate. Ravno tako je pomembna pranajama, ki z dihanjem odstranjuje toksine iz telesa. Priporočamo tudi čiščenje telesa, pančakarmo, kjer so vključene mnoge terapije, ki izboljšajo kakovost življenja.

Naravne sestavine, ki zmanjšujejo posledice artritisa:

Cimet: popolnoma naravna pomoč pri bolečinah pri artritisu. Ta začimba vsebuje cinnamomum, spojino, ki ima protivnetno delovanje. Nanesite pasto iz cimeta (nekaj kapljic vode v prah cimeta) na boleče sklepe ter jih pokrijte z mehko mokro krpo.

Kurkuma: polna antioksidantov, deluje protivnetno in zmanjšuje bolečino v sklepih ter vnetje.

Česen: je ravno tako protivneten in zmanjšuje oteklost sklepov.

Takoj ko posumite, da gre pri vas za vnetje sklepov, ki bi lahko bilo artritis, poiščite pomoč. Obiščite tudi specialista ajurvedske medicine, ki vas bo spremljal in vam dajal napotke o pravilnem življenjskem slogu ter predpisal učinkovita zelišča in terapije na podlagi pregleda. Čeprav obstajajo splošne smernice zdravljenja bolnikov z artritisom, se moramo zavedati, da je vsak bolnik, pa čeprav z isto diagnozo, še vedno individualen in zahteva vso našo pozornost pri sestavljanju novega življenjskega sloga.

Preberite tudi: Revmatoidni artritis – Kako lajšati simptome?

Zakisanost telesa: Tudi razstrupljevalne diete lahko porušijo pH-ravnovesje

Bodi Eko
-
0
Zakisanost telesa: Tudi razstrupljevalne diete lahko porušijo pH-ravnovesje

Če se lotite razstrupljanja, nikakor ne pozabite tudi na to, da morate poskrbeti tudi za idealno pH-ravnovesje v telesu, saj je kronična zakisanost telesa lahko pot k številnim boleznim. 

Človeška kri naj bi bila rahlo bazična (njena pH-vrednost je med 7,35 in 7,45). Kar je pod to vrednostjo ali nad njo, že lahko napoveduje bolezen. Če je pH-vrednost krvi pod 6,8 ali nad 7,8, celice ne morejo več delovati. Zato si telo ves čas prizadeva ohranjati pH-ravnovesje. Prav kislost je namreč tista, ki omogoča virusom, bakterijam in glivam, da se nemoteno množijo in začnejo povzročati zdravstvene težave. 

Posledice zakisanosti telesa

Ko je naše notranje celično okolje zakisano, to pomeni plodno gojišče za mnoge viruse, kar lahko vodi v slabšo odpornost telesa, slabše delovanje celic, organov in utrujenost.  Zakisanost telesa je lahko velikokrat pot v bolezen. Tako lahko zakisanost telesa prispeva k nastanku osteoporoze, višji možnosti za zvišan krvni tlak in vnetja, pešanju mišic, bolečemu izločanju seča, povečani stopnji za nastanek ledvičnih kamnov, prevelikemu zadrževanju tekočin v telesu, prebavnim težavam, nepravilnemu delovanju hormonov, degenerativnim boleznim, prehitremu staranju telesa, oslabljenemu delovanju ščitnice, ki prekomerno proizvaja stresni hormon kortizol, in nezadostnemu razstrupljanju jeter. 

Simptomi zakisanosti telesa:

  • utrujenost in izčrpanost,
  • zmanjšana kondicija,
  • slabša koncentracija,
  • povečana občutljivost za stres,
  • nervoznost.
Hrana ki povzroča zakisanost

Tudi diete in post lahko porušijo pH-ravnovesje v telesu

Tako dieta kot tudi popolna odpoved hrani pri postu lahko povzročita ključne spremembe v kislinsko-bazičnem ravnovesju in sta lahko vzrok za zakisanost. Zaradi razgradnje maščob nastanejo tako imenovane ketonske kisline. Pride do zakisanja, s čimer se poslabša celoten metabolizem. Kriza pri dietah oziroma postih, ki največkrat nastopi po nekaj dneh, je posledica zakisanega telesa, ki nima dovolj bazičnih mineralnih snovi. Razlika med razstrupljanjem in razkisovanjem telesa je torej v tem, da gre pri razstrupljanju za odstranjevanje toksičnih snovi iz telesa, pri razkisanju telesa pa poskrbimo za to, da se  znebimo preveč kislega okolja v telesu in telo tako pomagamo vrniti v idealno pH-ravnovesje.

Katera živila povzročajo zakisanost?

Nikar naj vas ne zavede misel, da se telo zakisa zaradi hrane kislega okusa, gre namreč za hrano, ki deluje kislo, ko jo naš organizem presnovi. Predvsem živila z živalskimi beljakovinami (meso, ribe, mlečni izdelki) so vzrok za zakisanost. Zakisano telo je predvsem posledica tega, da človek zaužije veliko izdelkov iz žitaric in malo svežega sadja, zelenjave in solat. Vzrok za zakisanost je torej to, da se zaužije preveč živil, ki tvorijo kisline, torej takih, ki vsebujejo veliko beljakovin. Beljakovine vsebujejo žveplo in fosfor, ki se razgradita v žvepleno in fosforno kislino, posledica pa je zakisano telo.

Za normalno vzdrževanje pH-ravnovesja v telesu se je treba izogibati sladkorju vseh vrst. Sladkorji namreč postanejo kisline in lahko sproščajo acetaldehid, ki je kancerogen. Več ko dobi telo sladkorja, več mikroorganizmov se razvije v telesu in tudi množijo se hitreje. Izogibati se je treba enostavnim ogljikovim hidratom, belemu rižu, koruzi in krompirju. Med hrano, ki je ne smete jesti, sodi vsa predelana in vnaprej pripravljena hrana.

Odpovedati se je treba tudi mleku in mlečnim izdelkom, mesu in jajcem, žitu, ki je bilo dolgo skladiščeno, kvasu in jedem, ki jim je kvas dodan, gobam, spirulini in drugim algam, fermentiranim izdelkom (gorčica, kis, kečap, sojina omaka, majoneza, tamari), mononatrijevemu glutamatu (ki je dodan večini pripravljene hrane, predvsem azijske), vsemu alkoholu, kofeinu (tudi kakavu in čokoladi, črnemu čaju in seveda kavi), vsem izdelkom iz koruze, arašidom, vsem oljem, ki so bila pregreta, in vsem umetnim sladilom.

Najbolj priporočljiva živila: beluši, zelenje rdeče pese, brokoli, brstični ohrovt, zelje, korenje, cvetača, zelena, kumare, jajčevci, česen, bučke, stročji fižol, vse vrste zelene listnate zelenjave, solate, radiči, kreša, ohrovt, okra, čebula, peteršilj, pastinak, sveži grah, redkvice vseh vrst, paprike vseh vrst, mlade čebulice, morska zelenjava, kalčki vseh vrst, avokado, paradižnik, limone, limete in grenivke, granatna jabolka, zelišča in začimbe, rastlinske beljakovine (predvsem soja in izdelki iz nje) ter občasno sveže divje ribe.

Preberite tudi: Popoln vodnik za razstrupljanje + TEST: Kako toksični ste?

Indikatorske rastline – Rastline, ki nam z mestom rasti nekaj povedo

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Indikatorske rastline – Rastline, ki nam z mestom rasti nekaj povedo

Večkrat se sprašujemo ali celo opazujemo na svojem zelenjavnem, sadnem, zeliščnem, rožnem vrtu  ali zelenici zakaj nekatera rastlina raste, na sosednjem zemljišču pa ne in obratno. To, kakšne rastline oziroma pleveli nam rastejo na vrtu, trati ali drugi površini nam pove kakšna so tla oziroma bolj natančno še kakšno reakcijo tal imamo. Od reakcije tal je odvisno kako nam bodo gojene rastline uspevale in tudi kakšen pridelek bomo imeli. Za slab ali manjši pridelek večkrat ni krivo, da smo premalo gnojili, ampak, da nimamo primernega pH-ja tla in smo uporabili napačno gnojilo, katerega rastline niso mogle sprejeti.

Reakcija tal oziroma pH tal

Da bi natančno izvedeli kakšna tla imamo je potrebno narediti kemijsko analizo zemlje s katero določijo tudi reakcijo tal ali pH. Naša tla so lahko kisla, bazična ali nevtralna. Večina rastlin uspeva v zemlji, ki imajo vrednost pH-ja 6,5, torej to je nevtralni pH. Vrednosti med  6,5 in 4 pH so značilne za kislo zemljo. Vrednost pH-ja med 7 in 8 pa za bazična tla. V tleh, ki imajo nevtralno reakcijo tal (pH) so dostopna vsa hranila večini rastlinam. Poznamo pa tudi izjeme kot je na primer ameriška borovnica, ki za svojo rast potrebuje tla s kislim pH-jem. Zato je pri sajenju potrebno  dodati kisel substrat in ga skozi leta tudi takega vzdrževati. Sicer pa velja, da bodo rastline, ki rastejo v zemlji katera ima za to vrsto rastline neugoden pH, slabše rasle, dajale slabši pridelek, sčasoma pa lahko celo propadle.

Indikatorske rastline

Značilne simptome, ki so posledice nizkega pH težko opazimo, še posebej pri pridelavi vrtnin in poljščinah. Tako lahko po rasti določenih rastlin že sami okvirno presodimo kakšen pH zemlje je na naši gredici ter morda že kakšna tla imamo.

Pomagamo si lahko z indikatorskimi rastlinami. Indikatorske rastline so tiste, ki jim določena tla oziroma pH območje, za rast bolje ustreza. Zato lahko že na podlagi rastlin, ki se pojavljajo predvidimo kakšna tla imamo. Rastline, ki rastejo na zelo kislih tleh so tako rušnata masnica, mehka medena trava in jesensko vresje. Rastline, ki rastejo na kislih tleh so tudi razni šaši. Rastlini, ki rasteta na slabo kislih rastiščih sta navada pasja trava ter ptičja grašica. Rastlini, ki rasteta na slabo kislih do bazičnih tleh sta visoka pahovka ter mnogocvetna ljuljka. Rastlini, ki rasteta na nevtralnih in bazičnih rastiščih sta pokončna stoklasa in srpasta meteljka. Rastline, ki so neobčutljive na kislost tal so travniška latovka, nokota in močvirska preslica.

Plevel

Ni nujno, da nam indikatorske rastline podajo natančne podatke kakšno zemljo imamo, saj so npr. zeli izredno prilagodljive in hitro zapolnijo prazna mesta v naravnem okolju. Zgodi se tudi, da zeli rastejo celo bolje v zemlji, za katero ni običajno, da jih v nji najdemo. Tudi velikost in barva zeli se lahko razlikuje glede na okolje, kjer rastejo.

Ostale indikatorske rastline so še sledeče:

Za kisla tla so značilne še rastline kot so: Škrbinke (vse vrste Sonchus), dresen (Polygonum), jagode (Fragaria), širokolistni trpotec (Plantago major), glavinec (Centaurea),…

Na alkalnih (bazičnih) tleh rade rastejo naslednje rastline: Draguša (Lepidium), metlika (Chenopodium), prava kamlilica (Anthemis nobilis),…

Da imamo mokra, slabo prepustna tla nam pokažejo naslednje indikatorske rastline: Šaš (Carex), dresen (Polygonum), konjska griva (Eupatorium), kislica (Rumex), različni mahovi, zlatica (Ranunculus), vodenka (Impatiens), lapuh (Tussilago), zvezdica (Stellaria), grenkuljica (Glechoma), vijolica (Viola),…

Indikatorske rastline, ki nakazujejo, da imamo suha tla so: Draguša (Lepidium), deteljica (Potentilla), navadni rman (Achillea millefolium), kislice (Rumex),…

Rastline, ki s svojo rastjo na neki površini nakazujejo, da imamo verjetno težka, zbita tla so:  Divji česen (Allium vineale), regrat (Taraxacum officinale), zlatica (Ranunculus repens), širokolistni trpotec (Plantago major), zvezdica (Stellaria), dresen (Polygonum),…

Indikatorske rastline, ki nakazujejo tla s trdo skorjo so: Razhudnik (Solanum), črna gorjušica (Brassica nigra), kamilica – trirobka (Matricaria),…

Na bogatih tleh pogosto najdemo naslednje rastline: Navadni potrošnik (Cichorium intybus), ščiri (Amaranth), navadni tolščak (Portulaca oleracea), regrat (Taraxacum officinale), repinec (Arctium), navadno korenje (Daucus carota), koprive (Lamium), zajčja deteljica (Oxalis), slezenovci (Malva),…

Slaba tla nakazujejo indikatorske rastline kot so: Trpotci (Plantago), rdeča kislica (Rumex acetosella), plazeča deteljica (Trifolium repens),…

Na senčnih tleh najdemo: Zvezdica (Stellaria), smiljka (Cerastium), vijolice (Viola),…                         

Indikatorske rastline na vrtu

Seveda so mogoče vse možne kombinacije med zgoraj naštetimi skupinami. Pomembno je, da znamo opazovati svojo okolico, vrt in vse gredice ter iz plevelov oziroma na vrtu neželenih rastlin razpoznati težave, ki so v tleh. Ko boste enkrat s pomočjo tudi indikatorskih rastlin ugotovili v čem je težava sledi lahko samo še rešitev. Rešitve so za posamezne primere različne, naj naštejemo samo nekaj. Če ugotovimo, da  imamo kisla tla (in potrebujemo zaradi potreb rastlin ne njem nevtralno reakcijo pH tal) jih je potrebno apniti, da zvišamo pH vrednost na nevtralna tla s čimer postanejo hranila dostopnejša gojenim rastlinam. Če imamo tla s trdo skorjo je potrebno večkratno pletje in plitvo okopavanje, da prezračimo tla, da pride do izmenjave plinov ter pomembno je zastiranje takih tal, da niso več tako močno izpostavljena vremenskih vplivom (sončni pripeki, padavinam).

Vsaka rastlina z razlogom raste na določeni površini, zato le opazujte in spoznavajte gredice in površine okrog vas.

Preberite tudi: Kako izboljšati prst na vrtu

Kako okrepiti imunski sistem?

Bodi Eko
-
0
Kako okrepiti imunski sistem?

Veste, kako okrepiti imunski sistem, da bo ta lahko krepil vaše telo?

Kaj je imunski sistem in katere so njegove naloge?

Imunski sistem je prva obramba, ki jo ima telo pred boleznimi. Njegova naloga je namreč, da uniči »napadalce«, ki nenehno napadajo naš organizem. Proti škodljivim mikroorganizmom se naše telo najprej bori s fizično prepreko; našo kožo, ki mikrobom fizično prepreči vstop v telo, ovira pa je tudi sluznica. Imunski sistem deluje tudi proti škodljivim lastnim celicam, na primer tumorskim.

Ali imunski sistem lahko deluje slabo?

Primer slabo delujočega imunskega sistema je recimo alergija – posledica napake imunskega sistema. Imunski sistem se je razvil zato, da nas brani pred nevarnostmi iz okolja, pri alergiji pa gre za to, da je oseba preobčutljiva za snovi, ki jih drugi ljudje sicer normalno prenesejo.
Imunski sistem oslabijo tudi imunosupresivi, ki jih po navadi predpišejo za zdravljenje avtoimunskih bolezni.
Avtoimunske bolezni (na primer multipla skleroza, revmatoidni artritis, Crohnova bolezen, celiakija) tudi negativno delujejo na našo telesno obrambo: ta deluje kot slaba odpornost proti okužbam in ki hkrati napada lastna tkiva in organe.

Kako okrepiti imunski sistem?

Pri spodbujanju in krepitvi imunskega sistema imajo zelo pomembno vlogo vitamini in minerali – teh največ dobimo s sezonsko, lokalno pridelano in ekološko zelenjavo in sadjem. Za imunski sistem sta izjemno pomembna cink in vitamin C.
V črevesju se nahaja izjemno veliko celic imunskega sistema, zato ta organ močno vpliva na delovanje naše telesne obrambe. Če je črevesna mikroflora slaba, pride do zmanjšane telesne odpornosti. Mikrobi, ki so našemu telesu koristni, so probiotične bakterije. Najdemo jih v probiotičnih jogurtih, staranem siru, kislem zelju, kislih kumaricah, kefirju, lahko pa uživamo pripravke, ki vsebujejo koncentrirano število probiotičnih bakterij.

Buče – jesenski zaklad narave

Veronika Jelovšek
-
0
Buče – jesenski zaklad narave

Če velja splošno načelo, da je zelenjava polna vitaminov in mineralov, buče še posebej izstopajo pri enem vitaminu, in sicer vitaminu A, saj ga na eno porcijo vsebuje kar 457 % priporočene dnevne vrednosti. Vitamin A je močan antioksidant, ki je bistven za zdravje naših oči, kože in sluznice. Raziskave kažejo, da lahko vitamin A ščiti tudi pred rakom na pljučih.

Z eno skodelico buče pokrijemo tudi 42 % dnevnih potreb po vitaminu C, ki dviguje naš imunski sistem in ščiti pred infekcijami. Nezanemarljiva ni niti količina kalija, mangana, vitaminov E, B, B6, niacina, tiamina, folne kisline, kalcija, magnezija, riboflavina in pantenonske kisline. Čeprav nekateri menijo, da je buča polna škroba, se moramo zavedati, da ni vsak škrob enak. Zimska buča je tudi dober vir omega-3 maščobnih kislin. Bučna semena nas ščitijo pred trakuljo in drugimi črevesnimi paraziti, saj delujejo antiseptično, protimikrobno in protiglivično. Zato ni presenetljivo, da nam buče prinašajo številne koristi za naše zdravje.

Buče kot pomoč za izboljšanje imunskega sistema

Odpornost lahko dvignemo z uživanjem buč. Vitamini in minerali iz buč namreč pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki poškodujejo celice in povzročajo raka, srčno-žilne bolezni in prezgodnje staranje. Vitamin A in C sta močna antioksidanta, ki polovita proste radikale in okrepita naš imunski sistem.

Sok iz buč

Uravnavanje sladkorne bolezni

Ustrezno regulirana presnova sladkorja je najustreznejši način obvladovanja sladkorne bolezni. Buče so bogat vir vitaminov B-kompleksa, ki so poglavitni za presnovne aktivnosti. Nekatere vrste buč vsebujejo tudi prehransko vlaknino pektin. Pektin je ključni element pri uravnavanju krvnega sladkorja, s čimer zagotovi, da so aktivnosti inzulina in glukoze v krvi konstantne in uravnane. To zagotavlja pravilno delovanje različnih organov ter preprečuje hitre dvige in padce krvnega sladkorja, kar je bistveno za zdravje sladkornih bolnikov.

Protivnetni učinki buče

Vnetje je stanje v telesu, ko okužba napade telo. Buče delujejo protivnetno, saj vsebujejo omega-3 maščobne kisline, karotenoide, kot so lutein, zeaksantin in betakaroten, ter nekoliko nenavadni protivnetni polisaharid, imenovan homogalakturonan. Študije so pokazale, da buče lahko zmanjšujejo razjede na želodcu in dvanajstniku, protivnetno delujejo tudi na srčno-žilni sistem. Vnetni procesi so močno povezani tudi z diabetesom tipa 2, kar je še en način, kako lahko buče pomagajo pri uravnavanju sladkorne bolezni.

Izboljšanje zdravja pljuč

Pljučni rak je ena najpogostejših vrst raka. Študije so pokazale, da visoka vsebnost vitamina A v bučah lahko pomembno ščiti pred razvojem te zahrbtne bolezni. Istočasno lahko dieta, bogata z bučami, pomembno zmanjša tudi težave z astmo, saj deluje protivnetno in dviguje imunski sistem.

Buče

Buče za zdravje srca in ožilja

Magnezij in kalij, oba prisotna v bučah, združena tvorita zelo učinkovito obrambno linijo proti srčno-žilnim boleznim. Kalij je vazodilatator, kar pomeni, da sprošča napetost krvnih žil in arterij, s čimer povečuje pretok krvi in zmanjša obremenitev srca. To hkrati povečuje tudi oksigenacijo različnih organskih sistemov v telesu in izboljša njihovo delovanje. Vlakna iz buč, vključno s pektinom, so zelo dobra pri strganju presežnega holesterola s sten arterij, s čimer se zmanjšajo možnosti za pojav ateroskleroze, srčnega napada in kapi.

Ljudje z zelo nizkim krvnim tlakom morajo biti nekoliko previdni pri uživanju buč, saj kot močno sredstvo za znižanje krvnega tlaka lahko povzročijo hipotenzijo, kar pomeni skokovit padec krvnega tlaka na nevarno nizko raven.

Izboljšanje vida

Morda je težko verjeti, da ena sama porcija buče pokriva kar 400 % dnevnih potreb po vitaminu A. Vsebuje namreč velike količine betakarotena, ki se v telesu pretvori v vitamin A, vendar ga telo pretvori le toliko, kolikor ga potrebuje. Betakaroten je antioksidativna spojina, ki skrbi za zdravje oči, saj preprečuje nastanek degenerativnih očesnih bolezni.

Krepitev kosti

Visoke ravni vitaminov in mineralov so bistvenega pomena tudi za zdravje kosti. Buče vsebujejo veliko kalija, cinka, mangana in drugih zelo pomembnih elementov v sledovih, ki preprečujejo nastanek osteoporoze, kar zagotavlja moč in vzdržljivost naših kosti, kar je še posebej pomembno za starostnike. Zato v njihovi prehrani ne bi smele manjkati buče.

Preprosta bučna juha

Bučna juha

Sestavine:

  • 1 kg zimske buče, razrezane na kocke,
  • 2 čebuli,
  • 2 stroka česna,
  • 750 ml jušne osnove,
  • 250 ml mleka ali kokosovega napitka,
  • sol in poper.

Priprava:

Vse sestavine damo v večjo posodo, postavimo na štedilnik in zavremo. Nato znižamo temperaturo in kuhamo, dokler buča ni mehka. Če nimamo jušne osnove, lahko uporabimo tudi vodo, ki ji dodamo jušno kocko brez mononatrijevega glutaminata ali domačo biogeto. Kuhano bučo s pomočjo paličnega mešalnika dobro spasiramo in po potrebi začinimo. Postrežemo s popečenimi kruhovimi kockami in žlico kisle smetane.

Bučna pica z lešnikovim testom

Bučna pizza

Sestavine za lešnikovo testo:

  • 3 žlice olivnega olja,
  • 1 skodelica tople vode,
  • 1 zavitek suhega kvasa,
  • 2,5 skodelice moke,
  • 0,5 skodelice mletih lešnikov,
  • ščep soli.

Sestavine za nadev:

  • 2 skodelici na tanko narezanih rezin muškatne buče,
  • olivno olje,
  • sol,
  • 10 listov žajblja,
  • 3–4 stroki česna,
  • praženi grobo mleti lešniki.

Priprava:

V posodo stresemo moko, mlete lešnike, sol in suhi kvas, premešamo ter prilijemo vodo in olje. Zamesimo v gladko testo in pustimo vzhajati 1 uro. Vzhajano testo razdelimo na dva dela.

Pečico segrejemo na 250 stopinj Celzija. Bučo pokapamo z olivnim oljem in posolimo. Iz testa za pico oblikujemo 2 pici. Pokapamo z olivnim oljem in razporedimo po njem bučne lističe. Postavimo v pečico in pečemo 10 minut. Medtem sesekljamo česen in žajbelj ter pokapamo z olivnim oljem. Pico vzamemo iz pečice in jo obložimo s česnovim nadevom ter postavimo nazaj še za približno 10 minut. Pečeno vzamemo iz pečice in potresemo z lešniki. Postrežemo še vročo.

Bučna sirova torta

Bučna skutna torta

Sestavine:

  • 200 g temne čokolade,
  • 200 ml sladke smetane,
  • 200 g polnozrnatih piškotov,
  • 1 skodelica bučnega pireja,
  • ščep muškatnega oreščka,
  • ½ žličke cimeta,
  • 225 g svežega sira,
  • 350 ml sladke smetane,
  • 100 g sladkorja v prahu,
  • čokoladni ostružki za dekoracijo.

Priprava:

V multipraktiku ali blenderju zmeljemo piškote. Sladko smetano zavremo, odstavimo z ognja in v njej raztopimo čokolado. Ohladimo na sobno temperaturo in nato prelijemo prek zdrobljenih piškotov. Zmešamo, razporedimo po pekaču za pito in postavimo v hladilnik za najmanj 1 uro, da se zmes dobro strdi.

Medtem skuhamo bučo in naredimo bučni pire. Ohlajenega zmešamo s cimetom, muškatnim oreščkom, svežim sirom, stepeno smetano in sladkorjem. Malo stepene smetane prihranimo za dekoracijo. Enakomerno razporedimo prek testa in dobro ohladimo. Pred postrežbo okrasimo še s stepeno smetano in potresemo s čokoladnimi ostružki.

Preberite tudi: Kostanj – jesenski gozdni zaklad

1...431432433...1.123Stran 432 od 1.123