Dieta brez lakote in odrekanja ogljikovim hidratom: Hujšajte s škrobnimi živili!

Karmen Jordan
-
0
Dieta brez lakote in odrekanja ogljikovim hidratom: Hujšajte s škrobnimi živili!

Zagotovo vam je že kdo svetoval, da morate čim bolj omejiti vnos ogljikovih hidratov, če želite shujšati. Ogljikovi hidrati so postali v zadnjih letih zagotovo najbolj osovraženo makrohranilo. Tako tudi večina diet temelji na njihovem izločanju. Pa je to zares rešitev? Je takšno prehranjevanje optimalno za človeka? Je edina pot do izgube odvečnih kilogramov in vzdrževanja želene teže zares to, da praktično nikoli več ne okusite krompirja, riža in podobnih živil? John A. McDougall, zdravnik z dolgoletnimi izkušnjami, vodja terapevtskega programa oziroma delavnic za zdravo življenje in uspešno hujšanje ter avtor številnih knjižnih uspešnic, se s tem nikakor ne bi strinjal. Na lastne oči se je prepričal, kako je mnogim ljudem pri izgubi odvečnih kilogramov pomagal povsem drugačen pristop, in sicer jedilnik, katerega osnova so prav ogljikovi hidrati oziroma natančneje, škrobna živila –  torej živila, ki vsebujejo sestavljene ogljikove hidrate

John McDougall
John McDougall

Najvitkejši ljudje živijo tam, kjer se uživa največ škrobnih živil

Verjetno najbolj znano in priljubljeno McDougallovo delo je knjiga Škrob je rešitev, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Nastala je na podlagi njegove 44-letne obravnave ogromnega števila bolnikov. Delo je napisano razumljivo in dostopno laičnemu bralstvu, obenem pa je podkrepljeno s številnimi viri oziroma znanstvenimi raziskavami. McDougall nas na začetku popelje v čas svojega otroštva in mladosti. Starši, ki so nekoč živeli v hudem pomanjkanju, so hoteli svojim otrokom omogočiti najboljše, vendar pa je bil rezultat dobrih namenov žal povsem drugačen.

Avtor je bil zaradi hrane, ki jo je užival, v mladosti močno pretežek, pri svojih rosnih 18 letih pa je doživel celo možgansko kap, česar zdravniki nikakor niso znali razložiti. To ga je spodbudilo, da se je odločil za študij medicine. Po zaključku študija je nekaj časa zdravil predvsem priseljenske delavce na Havajih in njihove družine. Ob opazovanju njihovih navad, zdravstvenega stanja in telesne teže je prišel do pomembnega spoznanja. Danes se zdi v zahodnem svetu skoraj povsem običajno, da skupaj s staranjem pride ogromno bolezni in porasta telesne teže. Vendar pa je McDougall pri priseljencih, večinoma iz azijskih držav, opažal povsem drugačno podobo.

Starejše generacije so bile pravzaprav tiste, ki so bile najvitkejše in najbolj zdrave, tudi v pozni starosti. Njihovi otroci, predvsem pa vnuki, ki so prehrano, temelječo predvsem na rižu in zelenjavi, zamenjali z obilico mesa, mleka in mlečnih izdelkov ter s predelanimi živili, pa so se skoraj praviloma spopadali s povišano telesno težo in resnimi zdravstvenimi težavami: »Oglejte si naš planet. Vsako območje, na katerem živi zvečine vitko in zdravo prebivalstvo, temelji na skupnem imenovalcu. Zdravo prebivalstvo večino potrebne energije pridobiva z uživanjem škrobnih živil.«

Hujšanje, ki ni le učinkovito, ampak tudi zdravo

McDougall je spoznal, kako malo se je pravzaprav v okviru študija medicine naučil o prehrani. Tako se je lotil samostojnega raziskovanja in ugotovil, da pravzaprav ni bil prvi zdravnik ali znanstvenik, ki je odkril pozitivne učinke s škrobom bogate hrane na zdravje in vitkost. Zdelo se mu je, da je zgolj naključje preprečilo, da omenjena spoznanja niso dosegla širših množic, vendar je kmalu ugotovil, da so v ozadju tudi finančni razlogi oziroma interesi prehrambne in farmacevtske industrije.

Hujšanje s škrobnimi živili

Kljub temu pa McDougall ni obupal, ampak je s svojimi programi in knjižnimi deli našel pot do velikega števila ljudi, ki so prav z njegovo pomočjo uspešno izgubili odvečne kilograme in postali bolj zdravi. Zaveda se, da je mogoče shujšati tudi drugače, vendar pa to v mnogih primerih pomeni nevarnost za zdravje: »Uživanje hrane, revne z ogljikovimi hidrati, običajno vodi do tega, da telesu ne preostane drugega, kot da prične energijo pridobivati iz lastne maščobe (ketoza). Kadar ljudje zbolijo, slednje botruje izgubi teka, kar vodi do zmanjšanja telesne teže. Tovrsten način izgube teže je primerljiv z izgubo teže zaradi uživanja kemoterapevtskih zdravil oziroma citostatikov.

Na drugi strani pa prehrana, temelječa na škrobu, ob izgubi odvečne telesne teže prispeva tudi k zdravemu videzu.« Na škrobu temelječa prehrana naj bi med drugim pomagala tudi pri povišanem holesterolu in krvnem tlaku, vnetnih revmatskih obolenjih in pri težavah s prebavo.

Brez omejevanja pri količini: »dieta«, pri kateri boste vedno siti

Kaj je torej »skrivnost« McDougallovega programa? V primerjavi s številnimi drugimi dietami je to prehrana, ki ne zahteva, da se omejujete pri količinah. V okviru »dovoljenega nabora« živil lahko pojeste toliko, kolikor želite, ter jeste tolikokrat in takrat, ko želite. Tako ne boste nikoli lačni, prav občutek sitosti pa ima pomemben vpliv na to, da  ne obupate. Tisto, kar se zdi na prvi pogled dieta, tako postane povsem samoumevna oblika prehranjevanja. McDougall na nekem mestu pravi: »Nasveti za uravnoteženo prehranjevanje vse prepogosto poudarjajo, koliko hrane naj zaužijemo. Veliko pomembnejše kot količina zaužite hrane in število obrokov ter čas prehranjevanja je vprašanje, kaj pravzaprav jemo.« Kaj torej jesti?

McDougallova opredelitev temeljnih živil

  1. ŠKROBNA ŽIVILA
    • Žita: ječmen, ajda, koruza, proso, oves, riž, pšenica, divji riž ipd.
    • Stročnice: fižol, leča, čičerika, grah ipd.
    • Škrobna zelenjava: krompir, korenje, buče, sladki krompir ipd.
  2. NEŠKROBNA ZELENJAVA: zelje, brokoli, cvetača, brstični ohrovt, por, čebula, jajčevci, paprika, bučke, solata ipd.
  3. SADJE: jagodičevje, marelice, jabolka, banane, breskve ipd.
Ogljikovi hidrati škrobna živila

Je to preprosto veganska prehrana?

Morda se na prvi pogled zdi, da gre preprosto za vegansko oziroma rastlinsko prehranjevanje. Vendar pa obstaja pri McDougallu nekaj pomembnih razlik oziroma poudarkov. Zgolj rastlinska hrana, ki bi temeljila na nizkokaloričnih neškrobnih živilih, ne bi mogla potešiti občutka lakote, zato bi hitreje posegli po nezdravi hrani. Osnovna morajo biti po McDougallu škrobna živila, torej žita, stročnice in škrobna zelenjava, ki naj obsegajo kar približno 70 odstotkov vseh naših obrokov.

Sadje in neškrobno zelenjavo dodajamo predvsem zaradi popestritve okusa ter seveda zaradi vitaminov in mineralov. Uživati je dovoljeno tudi različne vrste gob, seveda pa lahko vključujete tudi najrazličnejše vrste začimb. McDougall poleg tega poudarja, da veganska prehrana še ne zagotavlja nujno vitkosti in zdravja. Največji problem vidi predvsem v prevelikem vnosu maščob, še posebej olj. Tako so rastlinska olja prepovedano živilo (za »praženje« uporabljajte vodo, jušno osnovo ipd.), obenem pa naj bodo tudi oreščki, semena, kokos, avokado, olive in druga živila, ki vsebujejo visok delež maščob, zgolj občasen priboljšek.

McDougall svetuje, da dnevno ne zaužijemo več kot približno 30 gramov oreščkov. Previdnost priporoča tudi pri sojinih izdelkih. Uživanje »tradicionalnih sojinih živil«, kamor na primer uvršča tofu in sojino mleko, ni problematično, če gre za majhen delež prehrane, ki ne presega 5 odstotkov dnevnega vnosa kalorij. Po drugi strani pa svetuje, da se izogibamo predelanim sojinim živilom, predvsem raznim nadomestkom za meso ipd.

Oreščki

Strnjena načela McDougallovega programa za vitkost in zdravje

  1. Jejte več škrobne hrane. Uživajte jo, kadar in kolikor si je zaželite. Ne bodite lačni.
  2. Izbirajte najmanj predelane oblike škrobnih in drugih živil (rjavi riž je recimo boljši od belega; kuhana polnovredna žita so boljša od izdelkov z belo moko).
  3. Pojejte veliko sadja in zelenjave.
  4. Iz prehrane izločite kar največ živalskih proizvodov, vključno z mesom, perutnino, ribami, jajci, sirom in mlekom.
  5. Uživajte čim manj maščobe; avokado, kokos, oreščki in semena naj bodo le občasen priboljšek.
  6. Izogibajte se dodani maščobi, vključno z maslom, margarino ali vsemi vrstami rastlinskega olja, tudi olivnega.
  7. Pri izdelkih iz soje se izogibajte zelo predelanim oblikam.

(Vir: John A. McDougall, Škrob je rešitev)

Veliko svobode pri načrtovanju jedilnika

Morda ste navajeni tega, da morajo biti diete zelo restriktivne, da delujejo. Osnovna »filozofija« je tu povsem drugačna. Omejen je le sam nabor živil, znotraj katerega pa lahko nato pojeste toliko, kolikor želite. Brez štetja kalorij, torej. McDougall svetuje, da preprosto jeste takrat, ko ste lačni, in se ustavite, ko ste siti. Gre torej za obliko prehranjevanja, ki omogoča veliko svobode.

Hujšanje

V pomoč, predvsem na začetku, so vam sicer lahko okvirni nakupovalni seznami oziroma seznami živil, ki jih je McDougall vključil v knjigo Škrob je rešitev. Njegova žena Mary McDougall, po poklicu sicer medicinska sestra, pa je prispevala tudi skoraj 100 receptov, ki temeljijo na visokem vnosu škroba in nizkem vnosu maščob. V knjigi lahko tako med drugim najdete recepte za krompirjeve palačinke, različne solate in prelive, zdrave polpete, sendviče, zavitke, juhe in enolončnice, rižote, pite, pražene rezance, lazanje, golaž iz gob, njoke z bučo in šparglji, tortilje ipd. Čakajo pa vas tudi recepti za zanimive sladice. McDougall sicer poudarja, da je primer jedilnika v kombinaciji z recepti zgolj opora. Dokler jeste v skladu z osnovnimi načeli, si lahko privoščite praktično kar koli.

Pa lahko tako zares shujšate?

Zaradi demoniziranja ogljikovih hidratov ste verjetno precej skeptični, ko slišite, da naj bi bili prav ti pot do vitke postave in zdravja. McDougall v svoji knjigi obširno utemeljuje, kaj so razlogi, zaradi katerih vam pri prehranjevanju, ki temelji na škrobnih živilih, ne more spodleteti, in to podpre tudi s številnimi znanstvenimi viri. Bistvo se sicer skriva v tem, da je naš organizem zelo neučinkovit pri pretvarjanju ogljikovih hidratov v maščobe. Pri tem procesu se porabi kar 30 odstotkov energije, zaužite s hrano. Po drugi strani pa telo za to, da absorbira maščobe, ki jih zaužijemo s hrano, in jih uskladišči, porabi zgolj 3 odstotke zaužitih kalorij.

Ste že vedno skeptični? McDougall pravi: »Edini način, da ugotovite, ali na škrobu temelječa prehrana izpolnjuje vse te obljube, je, da jo preizkusite.« Za začetek predlaga, da poskusite zgolj za 7 dni: »Izkušnje mi pravijo, da boste tak način prehranjevanja vzljubili, in to presenetljivo hitro. Vem tudi, da si boste oddahnili, saj boste lahko pojedli, kolikor boste želeli, bili po vsakem obroku siti in vseeno izgubili odvečno težo ter hkrati izboljšali svoje zdravje.«

Neverjetne zgodbe tistih, ki so že poskusili

V knjigo Škrob je rešitev so vključene tudi zgodbe ljudi, ki jim je s tovrstno prehrano uspelo povsem preoblikovati postavo, obenem pa izboljšati zdravje. Pričevanja so opremljena s fotografijami, ki pričajo o zares neverjetnih rezultatih. Marsikdo izmed tistih, ki jim je uspelo drastično shujšati s pomočjo McDougllovega programa, sicer od svojih znancev sliši, da laže, ko jim pove, da uživa pretežno ogljikove hidrate. Tega očitka pa je težko deležna Hannah Howlett, saj je svojo izgubo kilogramov, ki je temeljila prav na sledenju načelom iz dela Škrob je rešitev, vseskozi »dokumentirala«.

Hannah Howlett
Neverjetna preobrazba Hannah Howlett

Videoposnetke svoje poti, ki so seveda vključevali tudi njeno vsakodnevno prehrano, je objavljala na YouTubu. Njen kanal, ki se imenuje High Carb Hannah, ima danes več kot pol milijona naročnikov, nekatere videoposnetke pa si je ogledalo tudi več milijonov ljudi. Po tem, ko je bilo za njo že ogromno neuspešnih diet, je sklenila, da poskusi še z McDougallovim programom. Zdelo se ji je, da gre več kot za dieto. Da bi to lahko bila oblika prehranjevanja, ki bi se je bilo mogoče držati vse življenje. Ni se motila, saj ji je uspelo v manj kot letu dni izgubiti približno 25 kilogramov. V enem izmed videoposnetkov pove, da je presenečena, da je celotna industrija zgrajena okoli diet, ko pa je v resnici tako lahko. Svoje poskuse, kako pojesti čim manj, ki niso nikoli prinesli dolgoročnega uspeha, je zamenjala s povsem drugačnim pristopom: z omejitvijo na zdrava, polnovredna rastlinska živila, seveda predvsem na škrobna, in na t. i. intuitivno prehranjevanje, pri katerem se ne obremenjuješ s količino kalorij, ampak slediš občutku lakote in sitosti. Kasneje je izdala tudi več kuharskih knjig z recepti, ogromno receptov pa je delila in jih še deli tudi na svojem kanalu.

Hannah danes pravi: »Še vedno jem veliko hrane, le da zdaj jem pravo hrano.« In to je tudi bistvo – tako zdravja kot vitkosti – ki ga poskuša posredovati dr. John A. McDougall …

Atlasov sindrom: Nosite težo sveta na svojih ramenih?

Katja Z. Istenič, psihologinja in psihoterapevtka
-
0
Atlasov sindrom: Nosite težo sveta na svojih ramenih?

Dajete vedno prednost drugim? Drugim vsakič priskočite na pomoč? Vam je zelo težko, ko so ljudje okoli vas nesrečni? Morda je vaša diagnoza t.i. Atlasov sindrom.

Kaj je atlasov sindrom?

Pred časom je k meni na psihoterapijo prišla gospa v poznih tridesetih letih. Poročala je, da se počuti povsem izčrpano. Imela je zelo stresno službo, v kateri je bilo od njenega dela odvisnih več ljudi. Tudi doma je imela veliko odgovornosti. Poleg skrbi za tri male otroke je redno pomagala tudi drugim družinskim članom. Sorodniki in prijateljice so jo pogosto klicali, ko so se soočali s kakšnimi težavami ali so potrebovali uslugo. Za psihoterapijo se je odločila, ker je spoznala, da preprosto ne zmore več. Bila je povsem na tleh, brez volje in energije. Ustrašila se je, da postaja depresivna. Že ob prvem srečanju se je pokazalo, da gospa trpi za atlasovim sindromom.

Kakšni so ljudje z atlasovim sindromom?

Izraz atlasov sindrom izhaja iz grške mitologije. Atlas je bil polbog, ki je moral za kazen, ker je sodeloval v uporu proti Zevsu, na svojih ramenih nositi nebeško gorovje. Atlasov sindrom je poljuden izraz za vedenje ljudi, ki na svojih ramenih nosijo bremena sveta. Prepričani so, da so odgovorni za reševanje težav drugih. Ne le to – počutijo se odgovorne tudi za njihova čustva. Če vidijo bližnjo osebo, ki je žalostna, imajo občutek, da je njihova naloga, da jo spravijo v dobro voljo in ji olajšajo položaj. Ljudje z atlasovim sindromom pogosto zanikajo lastna čustva, potrebe in želje, zato sebe stalno postavljajo na zadnje mesto. Znajo poskrbeti za druge ljudi, le zase ne.

Pogosto doživljajo močne občutke krivde, recimo v primeru, da težave nekoga ne morejo rešiti. Ker imajo močno željo po tem, da bi drugim ustregli, pogosto ne znajo reči ne. V odnosih ne znajo postaviti primerne meje ali se postaviti zase. Mnogi ljudje to opazijo in nemalokrat pričnejo izkoriščati dejstvo, da želi oseba z atlasovim sindromom drugim ustreči. Tej osebi večkrat potožijo, kako jim je težko, in se postavijo v vlogo žrtve ali pa jo neposredno prosijo za uslugo, saj računajo na to, da jim bo oseba ustregla. Če se oseba ne nauči, kako drugim postaviti meje in poskrbeti še zase, jo lahko to vodi v preobremenjenost, izgorelost, tesnobo, depresijo ali tudi v bolezen.

Kako si pomagamo

Kako se atlasov sindrom razvije?

Atlasov sindrom razvijemo, ker na neki točki svojega življenja sklenemo, da nismo pomembni. Verjamemo, da nismo vredni. Morda smo do tega sklepa prišli v otroštvu. Morda so podobno o sebi mislili tudi naši starši. Lahko da so bili tudi naši starši prepričani, da je treba samega sebe žrtvovati, zato da pomagamo drugim. Na naše predstave o lastni vrednosti lahko vpliva tudi okolje, zlasti kultura in mediji. Slovenska kultura nas pogosto uči, da je prav, da najprej poskrbimo za druge. Tudi naša klasična literatura pogosto odraža to, kako visoko cenimo predvsem požrtvovalnost, skromnost, pridnost in ustrežljivost. Za vrednote, ki se nanašajo na našo ustrežljivost do drugih, se Slovenci pogosto bistveno lažje pohvalimo (npr. »sem pošten«, »sem delovna«), kot pa za vrednote, ki se nanašajo na našo ustrežljivost do sebe (npr. »sem ambiciozna«, »sem pogumen«).

V psihoterapiji opažam, da kliente pogosto zaskrbi, da je skrb zase nekaj sebičnega. Ob misli, da bi poskrbeli zase, občutijo nelagodje in krivdo. Če v kakšnem položaju dajo sebe na prvo mesto, imajo potem pogosto močne občutke slabe vesti. Seveda je pomembno, da znamo v določenih okoliščinah izraziti sočutje in tudi pomagati. Pogosto se počutimo dobro, ko komu pomagamo. Raziskave kažejo, da nas lahko pomoč drugim osrečuje in nam pomaga osmišljati svoje življenje. Poskrbeti zase ne pomeni, da druge ljudi in njihove težave pričnemo ignorirati. Poskrbeti zase pomeni, da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni in se naučimo imeti radi tudi sebe.

Če nas zaskrbi, da je sebično dati sebe na prvo mesto, se lahko vprašamo, kdaj damo lahko ljudem okoli sebe in svojim odnosom več. Bomo boljši prijatelj, partner ali starš takrat, ko se bomo počutili povsem izčrpano, brez energije in volje, ker že predolgo časa nismo poskrbeli zase, ali bomo boljši takrat, ko se bomo počutili dobro v svoji koži, spočito in srečno? Bomo do drugih lažje potrpežljivi, prijazni in ljubeči takrat, ko smo tudi sami do sebe takšni, ali takrat, ko imamo o sebi slabo mnenje? Če sebi, svojim potrebam in željam dalj časa ne namenimo dovolj pozornosti, se nam lahko zgodi, da postanemo mi tisti, ki potrebujemo pomoč. Če recimo postanemo depresivni ali zbolimo, le stežka skrbimo še za druge. Šele ko najprej poskrbimo zase, lahko torej lažje in učinkoviteje pomagamo tudi drugim.  

Simptmi atlasovega sindroma

Na kakšen način lahko poskrbimo zase?

Pomembno je, da zase ne poskrbimo le fizično, temveč tudi čustveno, socialno in mentalno. Z omenjeno klientko sva najprej skupaj raziskovali, katere so tiste situacije oziroma aktivnosti, ob katerih se počuti dobro. Čeprav se morda sliši preprosto, kot psihoterapevtka ugotavljam, da pogosto ne vemo, kako dobro poskrbeti zase. Pogosto sploh ne razmišljamo o tem, zato se niti ne zavedamo, kaj je pravzaprav tisto, kar nas spravlja v dobro voljo, kako lahko sami sebe potolažimo in kaj lahko sami storimo, da je počutimo dobro, sproščeno in varno.

Načini, kako poskrbimo zase, so lahko zelo različni. Klientka je, recimo, ugotovila, da se odlično počuti takrat, ko si zjutraj, preden začne z dnevom, privošči dvajset minut le zase. V tem času na balkonu v miru spije kavo ter v mislih našteva vse stvari, za katere je hvaležna v svojem življenju. Nekdo drug morda zase najraje poskrbi prek športa, hobijev ali morda druženja z drugimi. Poleg aktivnosti, s katerimi skrbimo zase, je ključno še nekaj. Izredno pomembno je, da do sebe tudi v svojih mislih postanemo prijazni. Opažam, da smo večkrat prijaznejši do drugih kot do sebe. Če prijatelju ali prijateljici nekaj spodleti, ji stojimo ob strani in jo po najboljših močeh skušamo potolažiti. Če smo mi tisti, ki nam spodleti, pa smo v mislih do sebe pogosto izrazito strogi in neusmiljeni. Obtožujemo se vsesplošnega poraza, nesposobnosti in se v mislih nase jezimo ter zmerjamo. Tudi pohvalimo se pogosto premalokrat. Svoje dobre lastnosti in dosežke imamo pogosto za samoumevne, zato jim ne namenjamo večje pozornosti.

Postanimo torej pozorni na svoje misli in ravnanja ter jih postopoma pričnimo spreminjati. Večkrat na dan se zavestno tudi pohvalimo. Pomagajo nam lahko knjige, revije in članki na to temo. Pogosto se ljudje odločijo tudi za psihoterapijo, kjer se aktivno učijo, kako postati prijazni do sebe in kako drugim reči tudi ne. Kot je nekoč rekla Anita Moorjani: »Imej se rad, kot da je od tega odvisno tvoje življenje – ker tudi je.«

Preberite tudi: Dopustovanje: stres ali sprostitev?

Atopični dermatitis je s pomočjo joge izginil

Mojca Koprivnikar
-
0
Atopični dermatitis je s pomočjo joge izginil

»Ko se povežemo z lastno intuicijo, nas bo življenje vedno peljalo v pravo smer«

… pravi Daša Lakner, učiteljica joge in ustanoviteljica Agniyoga studia, ki ima za seboj že več kot 20 let izkušenj z jogijsko prakso. Sicer po izobrazbi dramaturginja pripoveduje, da je joga lahko pot v lastne globine, v katere pa je peljala tudi njo. Z redno prakso, disciplino in učenjem ljubečega stika s seboj, je povsem spremenila svoje življenje in odnose. Verjame, da je z vztrajno, poglobljeno in predano prakso joge mogoče zaživeti polno življenje ter se osvoboditi negativnih vzorcev, ki nam lahko hromijo življenje.

Daša, vaša zgodba pripoveduje o transformativni moči vadbe joge. Pomagala vam je, da ste svoje življenje zgradili na novo in pustili za seboj tudi nekatere neprijetne odnose ter si olajšali zdravstveno težavo, ki vas je dolgo pestila. Predvsem pa ste z jogo našli sebe …

Prihajam iz družine, kjer sem dobila vse prej kot dobro popotnico za življenje. Mama samohranilka je ob napornem poklicu travmatologinje zapadla v depresijo in alkoholizem, zato sta zame skrbela stara starša, ki sta mi zelo veliko dala. Žal pa je tudi njuna dinamika odnosa pustila neprijeten pečat že v mojem otroštvu in to se je odražalo tudi kasneje v življenju. Joga mi je pri tem pomagala, da sem v veliki meri spremenila svoje vzorce čustvovanja in mišljenja ter do sebe in posledično do okolice vzpostavila bolj sočutne odnose. Joga je bila zame orodje, s katerim sem lahko na novo sestavila in zgradila sebe in se povezala s seboj. Prek nje sem lahko izstopila iz odnosov, ki so bili polni verbalnega in emocionalnega nasilja. Spremenila sem svoj notranji monolog, ki je bil odtis iz otroštva in se je veliki meri kazal v načinu komunikacije z drugimi. Joga mi je pokazala, kako zelo pomembno je, da si v ljubečem stiku s seboj, če želiš delovati kot dober človek, in kako pomembno je, da si v sozvočju tudi z drugimi, če želiš dobro delovati v tem svetu. Vlogo joge v mojem življenju lahko primerjava s prispodobo okna. To okno je pogled v svet in joga mi je pomagala, da sem okno od znotraj očistila. Naučila me je čuječnosti, posluha ter ozaveščene komunikacije. Popolnoma se mi je spremenil pogled na življenje – doživljanje in zaznavanje sebe, ljudi in okolice.

Pomagala mi je tudi pri zdravstveni težavi, ki sem jo imela že od malega – atopični dermatitis, ki je z jogijsko prakso, spremembo prehrane in vsemi drugimi življenjskimi spremembami, izginil …

Daša Lakner

Z jogo se sicer ukvarjate že več kot 20 let. Kakšno pa je bilo vaše prvo srečanje z jogo?

Moje spogledovanje z jogo je bilo prek knjig, ki so bile doma na knjižnih policah. Spomnim se, kako sem bila navdušena, ko sem v dar za petnajsti rojstni dan prejela veliko knjigo o jogi. Že takrat se je začelo oblikovati globlje zanimanje za jogo. Prvo srečanje z nežnejšo obliko hatha joge pa me je razočaralo oziroma dolgočasilo, saj me je kot 15-letno dekle, ki je že od ranega otroštva plesalo izrazni ples, sama vadba pustila ravnodušno. Spominjam se, da me je zeblo in nisem imela občutka, da sem za svoje telo naredila kar koli koristnega. (smeh) Kljub vsemu pa je zanimivo to, da me neprijetne prve izkušnje niso odvrnile od nadaljevanja vadbe. Na poseben način me je joga fascinirala in vzbujala radovednost, zato sem nadaljevala s prakso skozi vso srednjo šolo. S časom sem vadbo občutila kot sprostitev, saj je bila povsem drugačna od napornih in intenzivnih plesnih treningov.

Kdaj pa vas je joga povlekla v svoje globine? Kajti esenca joge je prav celostno doživetje uma, telesa in duha, kajneda?

Že pri 19 letih, ob koncu srednje šole. Zanimati me je začela celostna filozofija, z meditacijo in drugimi tehnikami. Postopoma sem odkrivala tudi bolj dinamične načine izvajanja prakse asan, ki so bile mojemu plesnemu telesu bolj pisane na kožo. Na takšen način sem pravzaprav šele lahko poglobila vadbo joge in začela so se tudi vstopanja v globlja meditativna stanja. Postopoma je zanimanje tako zraslo, da sem opravila tudi prvi učiteljski tečaj in kasneje še številna druga izobraževanja v tujini (Indiji, Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem itd). Zelo mi je joga pomagala tudi med študijem dramaturgije na AGRFT in kasneje sem iz plesnih, gledaliških in producentskih vod povsem prestopila v jogo.

Ste kdaj doživela kakšno nenavadno, morda zunajtelesno, izkušnjo med jogo?

Prvič, že v zgodnjih študentskih letih, ko sem imela zelo transformativno doživetje. Med vadbo sem imela občutek, kot da lebdim in da se moje telo in um povsem spreminjata. Takrat sem se prvič povezala tudi s čisto vesoljno, univerzalno energijo. Kasneje so se te izkušnje vračale, a v različnih oblikah in tako sem postopoma odkrivala tudi globlje plasti sebe.

Daša Lakner

Menite, da je bilo vaše srečanje z jogo tako zgodaj v življenju splet okoliščin ali usoda?

Ko se povežemo z lastno intuicijo, nas bo življenje vedno peljalo v pravo smer za nas. Verjamem, da imamo notranjo moč, da sami gradimo življenje in ni vse zapisano v zvezdah.Mi smo tisti, ki odločamo in izberemo. Vesolje pa nam na svojstven način sporoča, kateri so »pravi« koraki za nas. Ali bomo znake iz univerzuma slišali, pa je zopet odvisno od nas samih. Modro pa je, da se nekako izmojstrimo v poslušanju in sledenju tem znakom. Hkrati verjamem, da smo aktivni kreatorji svojega življenja, saj je od nas odvisno, ali bomo aktivno predelali svoje pretekle izkušnje (težave), preteklo karmo, če želite, ali pa bomo ostali pasivni in rekli »to je usoda«. Zato se vprašajmo, kaj lahko naredimo, da bomo v skladu s svojim inteligentnim in modrim jazom, ki nam bo pomagal, da odkrijemo svojo pot, ki pa je seveda podprta z energijo vesolja …

Kako torej stopiti v stik s tem inteligentom delom sebe?

No, tukaj pa prideva do tistega dela jogijske prakse, ki nam lahko pokaže, kako se povezati s to silo znotraj nas. A tako joga kot katerikoli druga telesna aktivnost je lahko orodje, s katerim stopimo v stik s seboj ter svojim telesom ali pa se od njega povsem odklopimo. Spet je odvisno od nas samih, kako pristopimo do vadbe. Joga nam omogoča, da se povežemo z vso modrostjo telesa, uma, emocij in ti deli nas niso nikoli ločeni med seboj, vse je povezano, zato je naša notranja modrost prisotna v vseh celicah telesa. Naša naloga pa je, da prisluhnemo in slišimo, kaj nam sporoča. Joga je lahko pot v lastne globine. To pa pomeni, da se moramo srečati tudi z vsemi neprijetnimi deli sebe in predelati vse, kar je v nas. Tako pridemo do modrosti, o kateri ves čas pripovedujem. Spoznamo, da je »vse Eno« in »vseeno«. (smeh)

Veliko omenjate modrost telesa. Na področju osebnostne rasti namreč veliko opažam, da se poudarja spreminjanje naših negativnih misli in čustev, pa vendar se mi zdi, da se pozablja na telo oz. fizično dimenzijo …

Telo nam pripoveduje zelo veliko, kajti vse emocije bomo občutili tudi na fizični ravni – na telesu. Vprašajmo se, kako se počuti naše telo, ko nas je strah ali pa ko smo razburjeni in jezni. Kako se telo počuti, ko smo zadovoljni in veseli? Vse to se odraža v telesu. Pod stresom bomo zelo hitro občutili mišične impulze, zakrčenost mišic pa tudi zakrčenost želodca, na primer. Smo splet endokrinih žlez, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja in vse se doživi tudi na telesni ravni. Z ukvarjanjem samo s čustvi, ko pozabimo na telo, lahko obstanemo v preteklosti, kajti sprememba se mora zgoditi tudi v telesu. Če pa se ukvarjamo samo z umom, z mislimi, bomo izklopili svoje emocije in telo … Danes večino časa žal živimo »v glavi« in v razumu in se premalo zavedamo emocij in telesa.

Daša Lakner

Joga nam torej lahko vrne celostno povezavo s svojim telesom, čustvi in umom …?

Z jogo (predvsem hatha jogo) spoznavamo, kako se zares počutimo. V različnih jogijskih položajih in asanah odkrivamo emocije in kaj te povzročajo v nas. Zelo zanimivi so položaji, v katerih nam postane neprijetno: kako se doživljamo, ko smo v položaju, v katerem nam je težko? Ali je prisotna intenzivnost občutenja? Se moramo premakniti ali raztegniti? Vprašanje pa je, ali znamo v polnosti začutiti in slišati sebe. Vedno pravim, da je jogijska praksa na blazini odslikava naših osebnih vzorcev delovanja v vsakdanu. Je zrcalo, skozi katerega se lahko opazujemo, spoznavamo, kakšen odnos imamo do samega sebe in ga posledično lahko spreminjamo ter takšnega preslikamo v vsakdanje življenje in odnose z drugimi.

Poglejva konkretneje. Recimo, da ima nekdo težave z napetostjo in bolečinami v ramenskem obroču, ki so danes zelo pogoste. Te nas torej lahko usmerijo v nekaj (recimo neko čustveno doživljanje), kar se dogaja znotraj nas in nam pravzaprav škoduje – povzroča bolečino in čustvene napetosti in z jogo jih lahko odpravimo?

Če bomo na bolečino gledali zgolj površinsko kot samo fizično bolečino, ki povzroča napetosti in krče v vratu in ramenih in zaradi katere imamo zmanjšano mobilnost ter jo bomo želeli odpraviti samo s telesnimi vajami, si bomo sicer pomagali, a le kratkoročno. Težave pa se bodo najverjetneje ponavljale. Če želimo težavo zares odpraviti, je pomembno predvsem, s kakšno ozaveščenostjo izvajamo vaje in kako dobro se med tem opazujemo – kaj se dogaja z nami, kaj občutimo, kako občutimo – med vadbo torej. Z usmerjeno pozornostjo tako energijsko sproščamo vzorce, ki so pripeljali do tega stanja. In če gremo še globlje: na takšen način lahko odkrijemo, kaj se nam nasploh v življenju dogaja in nam povzroča napetosti, bolečine, ter tako odpravimo vzrok.

Vendar, telo nam ne bo reklo »tukaj me boli, ker delaš to narobe in vzrok tega je, ker si ne vzameš časa zase in si ne prisluhneš, prisluhni si in pojdi na sprostitveno masažo in jogo«. (smeh) Kako nam torej govori in sporoča telo?

Telo ne govori z besedami in ne deluje kot možgani. Telo nam lahko predaja informacije simbolno, s podobami ali pa se nam porodijo kakšne absurdne misli, čustva, ki jih je dobro opazovati. Proces pa se začne dogajati z globokim sproščanjem mišic in dihanjem. Sporočila telesa skušamo reflektirati in poiskati razlog za bolečine in napetosti. Ramenski obroč je pogostokrat povezan s stresom – telo se zakrči in potegne navzgor, da bi se zaščitilo pred nevarnostjo. Stres pa je sprožilec nevarnosti. Bolečine predihamo in se tako naučimo, kako dih uporabiti v življenju, v podobnih situacijah. Tako lahko odkrijemo, da moramo morda povsem spremeniti življenjske okoliščine v katerih smo, šele takrat bomo lahko telo popolnoma sprostili in mu omogočili očiščenje …Tudi to lahko poglobljena vadba joge prinese s seboj.

Daša Lakner

Torej, 10 posameznikov z bolečinami v ramenskem obroču pomeni 10 različnih vzrokov za nastanek bolečine?

Joga me je naučila prav to: četudi je na zunaj nekaj videti isto, to ne velja za dogajanje znotraj. Čisto vsak človek je svoj svet in svoj individuum in ima svojo energijsko, emocionalno, mentalno zgodovino, ki je pripeljala do določenega stanja. Zato bo pri vsakem reakcija drugačna. Ker pa smo vsi ljudje, hvala bogu, obstajajo vseeno osnovni koraki in pri jogi je osnovni korak dih, ki je ključ do tega, kako vstopiti v sebe, zaznati sebe in se umiriti. Dihanje nam ponudi prostor, da smo to, kar smo. Da najprej vzpostavimo ljubečo prijaznost do sebe. Zaznavanje sebe gradimo skozi svoj dih.

Znanost danes opisuje res veliko blagodejnih učinkov redne vadbe joge na naše počutje in v končni fazi tudi zdravje. Kaj vi menite, v kakšni meri si lahko z jogo pomagamo pri odpravljanju določenih zdravstvenih ali duševnih težav?

Z redno, vsakodnevno in celostno prakso lahko z jogo dosežemo marsikaj. Če drugega ne, lahko v umirjenosti sprejmemo težave, četudi jih odpraviti ne moremo. Lahko spremenimo odnos do težav. Joga je brez dvoma orodje za transformacijo, saj ponuja širok nabor znanja. Zavedati pa se je treba, da tri asane ne bodo rešile težav. Treba je celostno pristopiti, saj gre vse z roko v roki. Joga je kot skupek različnih semen, ki jih posadimo – ena bodo vzklila hitro kot prve cvetlice, druga semena bodo potrebovala več časa, kot semena dreves. Ključ je v vztrajnosti, disciplini, če si resnično želimo spremembe v življenju.

Dr. Gordana Marković: Z ajurvedo do celostnega zdravja

Uršula Novak
-
0
Dr. Gordana Marković: Z ajurvedo do celostnega zdravja

Doktorica medicine Gordana Marković iz Beograda, ki je tudi ajurvedska zdravnica, predstavlja pot k zdravju, ki nam narekuje življenje v skladu z naravnim ritmom.

V čem je bistvo mahariši ajurvede?

Ajurveda je tradicionalna indijska medicina, ki se uporablja že pet tisoč let – ne samo na področju Indije, temveč vsega sveta. Tisto, s čimer se ukvarjam jaz, je mahariši ajurveda. Mahariši ajurveda je posebno sistematizirano znanje, kjer se je izluščilo najboljše iz medicine in obnovilo staro vedsko znanje. Tako kot pri nas, zdravnikih zahodne medicine, ki zaključimo medicinsko fakulteto, ima vsakdo svoj način dela – nekje se dela tako, na drugem koncu sveta drugače. Tudi ajurvedsko znanje, ki izhaja iz vedskih spisov, se je razpršilo, zato ga je bilo treba obnoviti, spraviti na kup in izluščiti bistvo. Treba ga je bilo prilagoditi, da ga lahko uporabljamo tudi zdravniki zahodne medicine, za katere je lahko to podiplomski študij. Sama sem večkrat rekla, da sem prava zdravnica postala šele, ko sem se seznanila z mahariši ajurvedo, čeprav sem prej že deset let delala kot zdravnica zahodne medicine.

Bistvo mahariši ajurvede je, da nas nauči, kako lahko svoj življenjski ritem uskladimo z naravnimi ciklusi. To je tisto, kar je najbolj pomembno. Da imamo dobro rutino, da je življenje v skladu z našo konstitucijo in v skladu s trenutnim stanjem naše fiziologije, da na ta način svojemu organizmu nudimo podporo, da je kar se da zdrav in čim bolj v ravnotežju. Da naše celotno bitje, tako na fizičnem kot mentalnem in čustvenem področju, deluje v ravnotežju.

Sicer ste zdravnica, zaposlena v zdravstvenem domu v Beogradu.

Ja, sem vodja službe za socialno medicino v Domu zdravlja Zemun. Doktorirala in magistrirala sem na medicinski fakulteti. Magistrirala sem na katedri za urgentno kirurgijo, doktorirala pa na katedri za socialno medicino. Ukvarjala sem se tudi z nekaterimi drugimi medicinami, na primer akupunkturo in reikijem, zaključila sem izobraževanje o rekonekciji in gestalt psihoterapiji … Seznanila sem se z marsičim, saj sem iskala rešitve tudi za neke svoje težave. Ko sem se seznanila z mahariši ajurvedo, sem ugotovila, da je to tisto pravo.

dr Gordana Marković

Kako ugotovite, katere težave ima vaš bolnik?

Bistvo mahariši ajurvede je diagnostika. V nekaj minutah o bolniku izvem vse, kar je potrebno. Ko bolnik vstopi, tako kot v zahodni medicini, že s samim pogledom, iz njegovega videza, razberemo neke stvari – iz njegove konstitucije, njegovega gibanja, načina govora, načina sedenja … Celotna dinamika njegovega bitja priča o njem. Jedro ajurvedskega pregleda pa je pulzna diagnostika. To je posebna metoda, ki se jo je mogoče naučiti in jo uporabljati vse življenje. Iz pulza lahko dobimo različne informacije. S palpacijo globokega pulza ugotovimo, kakšen je bil razpored vate, pite in kapha doše v trenutku njegovega rojstva. To so karakteristike, na katerih se razvijejo lastnosti, vse od barve oči do zgradbe telesa. Iz globokega pulza spoznamo tako potenciale kot slabe točke. Lepo je, kadar pride na pregled zdrav človek, ki nima nikakršnih zdravstvenih težav. Ko se seznani s svojo konstitucijo, spozna, kako mora živeti, da lahko izkoristi vse svoje potenciale in ne sprovocira pojava slabih točk. Za to lahko poskrbi z dobro rutino, s primerno vadbo ob primernem času, s pravilno prehrano, z uporabo posebnih rastlinskih mešanic, z uporabo eteričnih olj, s transcendentalno meditacijo.

Kaj natančno poveste bolniku, ko poznate njegov pulz?

Odvisno od njegove konstitucije mu povem, kakšna je situacija. Če ima konstitucijo vata … Vata je odgovorna za naše gibanje, je zelo dominantna, zato je pomembna stroga rutina, torej red in disciplina. To je pomembno za vse, za ljudi s konstitucijo vata pa še posebej. Ti ljudje zelo hitro padejo iz ravnotežja, če veliko delajo in so pod velikim stresom, najhitreje postanejo anksiozni, najhitreje se jim poruši spalni vzorec, najhitreje pride do zaprtja in neredne prebave. Zato jim iz prehrane odstranimo živila, ki provocirajo vata došo, jih spodbudimo k rutini, opozorimo na pomen odhoda v posteljo ob desetih in zgodnje vstajanje, na redno meditacijo in počitek, da se ne izčrpavajo. Za razliko od njih imajo ljudje, ki imajo dominantno konstitucijo pita, visoko inteligenco, so hitri in dinamični, ljudje dejanj. Kadar niso v ravnotežju, imajo ravno tako težave, na primer gastritis in drisko, razna telesna vnetja …

Kakšno je v ajurvedi razmerje med pomenom vadbe, prehrane, aromaterapije, meditacije?

Vse je pomembno. Obstaja rek, ki pravi, da ob dobri prehrani niso potrebna zdravila, a kadar prehrana ni dobra, zdravila ne zadostujejo. Ko vemo, kakšna je naša konstitucija in kakšna prehrana ni dobra za nas, že lahko naredimo veliko za svoje zdravje. Če imamo izraženo konstitucijo pita, je ob provokaciji pite hitro razdražen želodec, povečajo se težave z želodčno kislino in pojavijo se vnetni procesi v gastrointestinalnem traktu, pri ženskah tudi obilno krvavenje med mesečnim perilom in kratki ciklusi, ki se pojavljajo na 24 ali 25 dni. Za takšne ženske je zelo pomembno, da so na dieti pita, pri kateri se izogibajo pekoči, začinjeni in kisli hrani, da se izogibajo danes priljubljenim smutijem, ker je v njih veliko sadja s kislino. V ajurvedi sicer ne mislimo, da so določena živila slaba, vendar preprosto niso primerna za vse. Zame morda ni dobro, da vsak dan jem paradižnik ali paradižnikovo omako, za vas pa je paradižnik dober, a vam ne ustreza nekaj drugega. Ko torej iz globokega pulza vemo, kakšna je naša konstitucija, ter iz površinskega pulza vemo, kakšna je naša doša, prav tako pa poznamo trenutne težave, vzamemo vse to v obzir in oblikujemo primeren način prehranjevanja.

dr Gordana Marković

Je mogoče ponuditi neka osnovna vodila, ki se jih moramo držati vsi?

Splošna načela, ki se jih moramo držati, so, da imamo tri obroke dnevno, z zajtrkom med sedmo in deveto uro, kosilo takrat, ko je sonce v zenitu, med dvanajsto in poldrugo uro. Kosilo je glavni obrok dneva, saj je čez dan največ tudi gibanja. Večerja mora biti lahka in nekje do šeste ure. Zelo pomembno je, da ne jemo med obroki, saj to privede do tega, da se v telesu kopičijo toksini. Pomembno je, da ne jemo ničesar hladnega oziroma ničesar iz hladilnika, da je hrana na telesni temperaturi oziroma topla in sveže pripravljena.

Kar se tiče telesne aktivnosti, je bistveno, da je redna, pomembno pa je, da se pri njej ne izčrpavamo oziroma ne presežemo polovice svojih sposobnosti. Vsaka pretirana telesna aktivnost vodi v povečanje vata doše in je za telo velik stres, ki vodi v neravnotežje.

Kar se tiče rutine, je pomembno iti spat ob desetih. Všeč mi je misel, da vsako jutro, ko sonce vzhaja, vsaka naša celica prejme informacijo o tem, in vsak večer, ko zahaja, to zazna tudi vsaka naša celica. Gre za to, da je za nas naravno, da živimo v skladu s cikli narave. Če jih upoštevamo, živimo dobro, sicer pa mučimo svoje telo.

Enotnega recepta pa ni – vsakemu ustreza nekaj drugega, saj smo si različni.

Res je. Tisto, kar je fenomenalno v mahariši ajurvedi, je prav ta individualni pristop, ki se uporablja tako pri preventivi kot pri terapijah. Gre za edini medicinski sistem, kar jih poznam, v katerem je ta individualni princip tako zelo izražen. V mahariši ajurvedi tako natančno veš, kaj nekomu priporočiti. Človeku, ki ima konstitucijo kapha, poveš, naj skrbi za vadbo med šesto in deseto zjutraj, in natanko veš, zakaj je tako. Tako da je že preventiva individualna, terapija pa še bolj. Ko pride bolnik k meni kot zdravnici, mu ne predpišem nekega ustaljenega protokola oziroma terapije, ki je pač določena za neko stanje. Tako ga ne morem pozdraviti oziroma to niti ni moja naloga – nuditi mu moram podporo, da se z izbranimi tretmaji v njegovi fiziologiji prebudijo mehanizmi, ki mu korak za korakom pomagajo k ozdravitvi. Prav zato so rezultati izjemni.

dr Gordana Marković

Je odstranjevanje toksinov, ki ga zagovarja ajurveda, enako odstranjevanju toksinov s sodobnimi »detoks« metodami?

V vedskih spisih je kot eden od razlogov za bolezni opisano slabo oziroma nepopolno razstrupljanje. Razstrupljanje je potrebno tako preventivno kot terapevtsko, vendar je tretma individualen in ne more biti enak zame ali za vas. Prav tako ne more biti enak, če se vi zanj zaradi preventive odločite dvakrat ali trikrat letno, nekdo drug pa ima kronično obolenje, kjer je treba začeti z razstrupljanjem. Kar je univerzalno ter enako za vse, nazadnje nikomur ne ustreza. Nerada kritiziram druge, a vedno je najbolje, da so stvari zgolj za nas, individualne, zato neke vrste razstrupljanja, primerne za vse, po mojem mišljenju niso dobre.

Se je treba odreči mesu, če želimo živeti v skladu z ajurvedo?

Mahariši ajurveda priporoča lahko vegetarijansko prehrano. Priporoča uživanje rastlinske hrane in mleka ter mlečnih izdelkov. Izključuje uporabo mesa, kar je zame povsem v redu. Sama sem vegetarijanka že kar precej let. Meso ni potrebno niti za športnike, pomembno pa je, da je naša prehrana uravnotežena. Vedeti moramo, kaj vnašamo v svoje telo. Ko bolnikom sestavim dieto, ki je brez mesa, jim je to pogosto nesprejemljivo, tako da je treba pogosto poskrbeti za neke vrste kombinacijo – izločimo vse drugo, kar je lahko škodljivo. Škoda bi bilo, da bi bolnik, ki se ne želi odreči mesu, mislil, da zaradi tega ne more uporabljati vseh drugih načel ajurvede. Težko je živeti v Beogradu in ne jesti pleskavic. Tako da se prilagodimo, saj je ne nazadnje pomembno, da terapija sama ne prinese dodatnih virov stresa. Če bi bolnik prišel k meni in bi mu rekla, da dela vse narobe, da bo moral vse delati drugače in tako, kot mu zabičam jaz, saj sicer ne bo zdrav, bi ravnala povsem napačno. Treba je iti korak za korakom in se osredotočiti na dejavnike, ki so ključni za neko porušeno ravnotežje. Odpravljamo jih počasi, in ko bolnik vidi prve rezultate, mu to daje tudi spodbudo, da se odloči še za druge spremembe. Tako vedno bolj živi tako, kot je zanj najbolje.

Imajo mlade generacije več posluha in naklonjenosti za holistične pristope k življenju in zdravljenju?

Pomembno je, da se zavedamo, kdo smo in kaj je za nas primerno – ter na podlagi tega izbiramo. Sama se trudim, da v Srbiji in drugod čim bolj širim znanje, tudi med mladimi. Imam predavanja, dajem intervjuje, pojavljam se na televiziji. Žal ne morem doseči vseh, a obstaja tema, ki jo predvsem mlade ženske z lahkoto vzamejo za svojo, to sta rutina in obnašanje med menstruacijo. To je zelo pomembno za žensko zdravje, prav pri mladih ženskah pa se v sodobnem času opazi nepravilno ravnanje – uporabljajo tampone, menstrualne skodelice, so med menstruacijo športno aktivne. Jaz pravim, da se je treba med mesečno krvavitvijo obnašati ravno nasprotno, kot je prikazano v oglasih za vložke. V času menstruacije se mora ženska posvetiti sebi, saj gre za mesečno razstrupljanje v ženski fiziologiji. Pomembno je imeti mir, jesti lahko in tekočo ali mehko hrano, se odreči telesni aktivnosti in se ne izčrpavati. In to je tisto, kar so mlade ženske pripravljene sprejeti, še zlasti takrat, kadar imajo neredne cikluse in jih nato s pravilnim pristopom povrnejo v ravnotežje. Mladi z veseljem storijo nekaj zase, če jim pokažemo pot.

dr Gordana Marković

Kaj pa nosečnost in porod?

Primerno ravnanje med menstruacijo je pomembno tudi za spočetje in nosečnost ter za žensko zdravje v celoti. Sicer se v mahariši ajurvedi pojavlja posebno področje, ki je namenjeno prav ženskemu reproduktivnemu zdravju. Ukvarja se s pripravo na zdravo spočetje, na nosečnost, porod. V mahariši ajurvedi obstaja jedilnik za vsak posamezen mesec nosečnosti, saj je na primer prve tri mesece pomembno, da nosečnica ne uživa določene hrane. Prav tako porod sam po sebi povzdigne vata došo, kar lahko vodi v poporodno depresijo ali psihozo, zato je treba biti na porod primerno pripravljen.

Je med vašimi bolniki več žensk kot moških?

Na začetku je res bilo tako, zdaj pa ne. Prihaja veliko moških, ki imajo različne težave, prav tako pa pari, ki imajo težave z zanositvijo – gre za skupno težavo, torej prideta tako moški kot ženska. Moški, ki prihajajo z raznimi težavami, zelo dobro sodelujejo in so zelo odprti. A to velja tudi na splošno – seveda niso vsi naklonjeni ajurvedi, a tisti, ki iščejo rešitve in pridejo do mene, pogosto ugotovijo, da jim prav ajurveda ponudi odgovor. Verjetno ravno zaradi individualnega principa, v katerem ni splošnega protokola zdravljenja.

Ajurveda je pri ženskah priljubljena tudi zaradi vpliva na staranje oziroma njegovo upočasnitev.

To je zelo priljubljena tema s področja pančakarme, saj so nekatere metode razstrupljanja zelo učinkovite proti staranju. Kadar živimo v skladu s svojo konstitucijo, imamo dobro rutino in gremo pravočasno spat, na najboljši možni način koristimo svoji fiziologiji. Jaz na primer nikoli ne uporabljam nobenih krem, uporabljam le nekaj naravnih olj, ki kožo nahranijo. V ajurvedi velja pravilo, da na kožo ne dajemo ničesar, česar ne bi tudi pojedli. Organizem moramo vzdrževati od znotraj, pa bomo tudi lepši in dlje časa mladostnega videza, koža pa bo napeta. Noben kozmetični tretma, nikakršna superživila, smutiji in organska hrana ne koristijo, če hodite spat po polnoči, se izčrpavate in telesa ne spočijete. Živeti v skladu z ritmom narave je najboljši »antiageing«, kar jih obstaja.

Pomen naravnega ritma in spanja je potrdila tudi podelitev Nobelove nagrade za medicino leta 2017, ki jo je dobila skupina znanstvenikov, ki so odkrivali povezavo med molekularnimi mehanizmi in cirkadijskim, torej dnevno-nočnim ritmom.

Res je. V ajurvedi je to že od nekdaj znano. Potreben je spanec v skladu s soncem in 14 ur premora med večerjo in zajtrkom. To je zelo stara modrost, za katero je prišla s strani znanosti še dodatna potrditev, in tako jo ljudje laže sprejmejo. Ljudje morajo znanje, ne glede na to, od kod prihaja, sprejeti, šele nato se začnejo po njem ravnati.

V Sloveniji si marsikateri zdravnik ne upa pogledati zunaj meja zahodne medicine. Kako je s tem v Srbiji?

Ne glede na to, kolikokrat bi se rodila, bi vedno izbrala poklic zdravnice. Težave s tem, da prakticiram ajurvedo, ne vidim. Pri nas imamo pravilnik, v katerem so določene metode tradicionalne medicine priznane s strani ministrstva, prav tako pa Svetovna zdravstvena organizacija priporoča integracijo metod tradicionalne medicine v zahodno medicino, saj so koristi za bolnike res neverjetne, prav tako pa se zelo znižajo stroški zdravstva. Zato so temu naklonjene mnoge razvite države, na primer Švica ali Nizozemska, kjer je povsem običajno, da se vzporedno ukvarjaš tako z zahodno kot tradicionalno medicino. Tisto, pri čemer kot zdravnica vztrajam sama, pa je, da se morajo z zdravljenjem ukvarjati zdravniki – tudi za prakticiranje nezahodnih medicin je potrebna medicinska izobrazba. Kadar gre za preventivne programe in promocijo zdravega življenjskega sloga, pa lahko za to skrbi tudi druga oseba, ki ima s tega področja potrjeno zdravje.

Mišice so najboljše sredstvo proti maščobi!

Uršula Novak
-
0
Mišice so najboljše sredstvo proti maščobi!

Strokovnjaki za fit življenjski slog neradi govorimo o hujšanju, saj s to besedo ljudje označujejo izgubo telesne mase, ki se odraža z nižjo številko na tehtnici – ne glede na to, kaj izgubijo. Veliko bliže nam je izraz preoblikovanje telesa, kjer hkrati z izgubo telesne maščobe pridobimo mišičje, s tem pa dejansko poskrbimo za lepo in močno telo.

Hujšanje je eden izmed najbolj pogostih vadbenih ciljev, zlasti pri osebah, ki sicer še nimajo zdravstvenih težav, zaradi katerih bi bile prisiljene razmišljati o spremembi življenjskega sloga. Vsekakor pa kilogrami niso vse, zaradi česar telovadimo. Telesna aktivnost nam zagotavlja boljše počutje, skrbi za več energije ter manj stresa, pomaga preprečevati kronične bolezni, kot so srčno-žilne bolezni in diabetes, in je zlasti pri ženskah pomembna za preprečevanje izgube kostne gostote (osteoporoza), pri moških pomaga preprečevati pojav erektilne disfunkcije, zagotavlja manj skeletnih bolečin (križ, kolk, rama itd.), omogoča boljšo gibljivost oziroma mobilnost v sklepih … Prav je torej, da gledamo na vadbo dolgoročno: poleg nekaj kilogramov maščobnih oblog manj v danem trenutku pridobimo na dolgi rok višjo kakovost življenja. In le kdo si ne želi, da bi bil samostojen in pokreten, sposoben skrbeti sam zase tudi pri osemdesetih ali devetdesetih?

Kaj nam pove tehtnica?

Sobna tehtnica je precej preprost pripomoček, ki nam sicer poda neko osnovno informacijo o našem telesu, vsekakor pa ni dovolj specifična. Kar pomislimo: tehtnici je vseeno, ali položimo nanjo kilogram sena ali kilogram železa, v obeh primerih bo kazala enako. Enako brezbrižna je tudi takrat, ko nanjo stopimo sami – ni ji mar, kakšna je naša telesna sestava. Lahko vam kaže 60 kilogramov, pa sami opazite, da je vaš pas preširok, da imate na stegnih obloge, da je vaša zadnjica prevelika za vaše hlače. In istih 60 kilogramov bo kazala vaši prijateljici, ki ima ozek pas, »našportano« zadnjico in s tekom izoblikovana stegna brez mehkih oblog in celulita. Tehtnica je tako pogosto lažniva, zato moramo svoje telo oceniti na drug način.

Trebušna maščoba

ITM in razmerje med pasom in boki

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se, namesto zgolj kilogramom, posvetimo indeksu telesne mase. ITM (s tujo kratico BMI) je za splošno populacijo precej učinkovito orodje, ki govori o primerni hranjenosti. Kako ga izračunamo? Svojo telesno maso v kilogramih delimo s kvadratom svoje višine v metrih. ITM = teža : (višina x višina). Indeks, ki ga dobimo z izračunom, naj bi pri povprečni ženski znašal med 18,50 in 24,99. Kar je več, predstavlja prekomerno telesno maso in debelost, kar je manj, pa prenizko.

Drugo razmerje, ki se pogosto uporablja v zdravstvu, je razmerje med obsegom pasu ter obsegom bokov (WHR ali Waist Hip Ratio), ki naj bi pri ženskah znašalo med 0,75 in 0,85. Kadar ni pravilno, smo v področju tveganja za pojav srčno-žilnih bolezni ali pa je maščobe premalo za normalne telesne procese. Pri tej meritvi se namreč pokaže delež tako imenovane visceralne maščobe. To ni klasična maščoba, ki se nabira med mišičjem in kožo, temveč tista, ki se nabira v notranjosti trebušne votline, okoli organov, in velja za še posebej nevarno. Žal je tako, da je velik obseg pasu pri ženskah pogosteje znak visceralne maščobe, pri moških pa je »pivski« trebušček lahko tudi zgolj zunanji.

Sta ITM in razmerje med pasom in boki dovolj zanesljiva? Bolj kot tehtnica, a še vedno ne dovolj. Če bi izračunali ITM ter razmerje osebe s previsokim številom kilogramov in bodibilderja, bi brez težave dobili enak rezultat in se čudili. Zakaj? Ker sta meritvi primerni zgolj za »povprečne« ljudi s povprečno telesno sestavo.

Analiza telesne sestave

Profesionalni analizatorji telesne sestave, tako imenovani merilniki BIA (Biometrical Impedance Analysis ali analiza biometričnega odpora), so vam na voljo v mnogih fitnes centrih, zdraviliščih, zdravstvenih domovih in ambulantah. Gre za naprave, ki določajo, koliko je v telesu maščobne ter koliko mišične mase, kolikšen je delež visceralne maščobe, koliko predvidoma tehtajo kosti, koliko je v telesu vode, kakšno je razmerje med levim in desnim delom telesa, zgornjim in spodnjim … Delujejo na podlagi (neškodljivega) šibkega toka, ki steče skozi telo. Med posameznimi napravami lahko pride do odstopanj, prav tako lahko na rezultat vplivajo drugi dejavniki, na primer dehidracija, zato je dobro, da se vedno merimo na isti napravi. Rezultati tudi tokrat niso dejstva, temveč napoved – možna so odstopanja, vendar ta vzamemo v zakup, saj gre za metodo, ki je neinvazivna, preprosta za izvedbo in cenovno dostopna.

Analizo kot dodatek k tehtanju ponujajo tudi elektronske tehtnice za domačo uporabo, ki pa uporabljajo najbolj preprost način BIA-merjenja, torej gre rezultat jemati resnično zgolj kot približek.

Kurjenje maščobe

Zakaj potrebujemo maščobo?

Pri športnicah pade delež telesne maščobe pod 20, pogosto tudi pod 15 odstotkov, kar je lahko za žensko telo že tveganje. Okoli 10–15 odstotkov je tudi tista magična meja, pri kateri se na ženskem telesu pokažejo izoblikovane trebušne mišice. Te lahko treniramo, kolikor hočemo, a dokler jih bo pokrival tanek sloj maščobe, se ne bodo videle. In za vsakdanjo žensko je prav, da je tako. Zakaj? Izjemno majhen delež maščobe v telesu lahko poruši hormonsko ravnovesje in spremeni delovanje žlez z notranjim izločanjem, kar se pokaže z izgubo menstruacije, prav tako telo ob večjem naporu za energijo ne more porabljati maščob in začne »jesti« svoje mišice, istočasno pa se pojavi podhranjenost, ki vodi v napačno delovanje vseh telesnih celic. Najbolj očiten razlog za podhranjenost je, da so nekateri vitamini (A, D, E, K) topni zgolj v maščobah – in če maščobe ni, jih telo ne more izkoristiti. Nizek delež maščobe torej prepustimo profesionalnim in polprofesionalnim športnicam!

Gibanje zagotavlja dva načina »hujšanja«

Hujšanje samo po sebi je precej logično: porabiti moramo več energije, kot je vnesemo v telo. Vendar je treba pri tem upoštevati oba dejavnika. Zgolj zmanjšan vnos kalorij s prehrano ni dovolj. Nujna je tudi povečana poraba!

Da bi preoblikovali svoje telo in se znebili odvečne maščobe, ne zadostuje zgolj dieta. Stroge diete, ki zelo omejijo vnos kalorij, so celo nevarne. Telo zaradi njih naenkrat ne dobi dovolj makrohranil za potrebno energijo in začne zanjo razgrajevati ne le maščobo, temveč tudi mišice. Če gre za dieto, ki temelji zgolj na ozkem izboru živil (na primer dieta z zeljno juho), pa ni niti dovolj mikrohranil, torej vitaminov in mineralov, brez katerih celice ne morejo delovati.

Kar se tiče diete, mora biti vnos kalorij primeren, ravno tako mora jedilnik vključevati pester nabor živil. Z gibanjem pa poskrbimo, da se kalorije dobro porabljajo. Ko z njim ustvarimo presežek v negativnem smislu, začne telo prazniti skladišče – naše maščobne celice.

Drugi način, s katerim gibanje skrbi za izgubo odvečne maščobe, pa je skrb za mišice. Več ko imamo mišične mase, več kalorij namreč porabimo »mimogrede«. Poleg aerobne vadbe, ki nam prinaša vzdržljivost oziroma »kondicijo«, je zato nujno skrbeti tudi za vadbo za moč, kjer lahko pridobimo še malo več mišičja. In brez skrbi – žensko telo je drugačno od moškega in mišična rast (atrofija) ne bo takšna, da bi zaradi vadbe nenadoma postale kot Schwarzenegger. Če ne verjamete, povprašajte katero od tistih, ki se v skladu z zadnjimi lepotnimi merili trudi za veliko, mišičasto ritko. Povedala vam bo, da tudi počepi in izpadni koraki s težko utežjo ne delujejo tako, kot bi si želela. Telo postane oblikovano in čvrsto, velik balon namesto običajne zadnjice pa je skoraj misija nemogoče in gotovo zahteva trening bodibildinga.

Vadba za mišice

Mišice požrešnice

Začnimo s primerom, kjer gremo za boljšo predstavo nekoliko v skrajnost. Za naš namišljeni eksperiment ugrabimo vrhunskega bodibilderja in lepo zaobljeno debeluško. Stehtajmo ju, nato pa ju zaprimo v sobo, privežimo na kavč in ju hranimo povsem enako, z 2.000 kilokalorijami dnevno. Čez teden dni ju ponovno stehtajmo. Ugotovili bomo, da je mišičnjak shujšal, debeluška pa se je še dodatno zredila. Kako je to mogoče?

Razliko povzroči njuna telesna sestava. Telo porabi velik del kalorij že samo za to, da se vzdržuje. Saj veste: če vam vaša pametna športna ura pravi, da ste danes porabili 1.800 kilokalorij, ste jih morda 500 porabili med svojo urico telovadbe, vse ostale pa takrat, ko niste delali »nič posebnega«. Ta »nič posebnega« pa pomeni tako vsakdanje aktivnosti (kuhanje, sprehod psa, tekanje za otroki) kot tudi porabo za telesne procese. Res je, energijo porabljamo celo med spanjem: za dihanje, prebavo in podobno. Pravzaprav za delovanje vseh organov, vseh tkiv, vsake celice.

Pri bodibilderju in debeluški, ki ju prisilimo v enak režim, gre za veliko telesno razliko. Njegovo telo ima izjemno količino mišic, njeno izjemno količino maščevja. In pri njunem vzdrževanju je precejšno razhajanje. Mišične celice so pravi požeruhi energije, salo pa je za preživetje manj zahtevno. Tudi takrat, ko povsem mirujemo, potrebujejo mišice za preživetje 12 kilokalorij na kilogram dnevno, maščevje pa zgolj 4 kilokalorije na kilogram dnevno. Mišice torej pohrustajo trikrat več, zato je med našim namišljenim ujetništvom mišičnjak shujšal, saj smo ga hranili premalo, debeluška pa se je zredila, saj potrebuje za svoje življenje precej manj hrane.

Naredimo še praktičen izračun. Veliko telo, ki ga krasi 50 kilogramov mišičja, mora tudi ob neaktivnosti porabiti 600 kilokalorij, če želi mišičje obdržati. 50 kilogramov sala pa se ohrani z zgolj 200 porabljenimi kilokalorijami. S tega stališča je preprosto razumeti, zakaj lahko mišičasti ljudje nenehno jedo, pa se ne zredijo. Razumemo pa lahko tudi debele osebe, ki pravijo, da ne jedo veliko, a se vseeno redijo. Če k temu dodamo še, da se mišičasti običajno redno gibajo ter porabijo še več energije, debeli pa so pogosto neaktivni in preživijo popoldneve na kavču, se razlika še poveča.

Kako pridobiti mišice?

Za pridobivanje in ohranjanje mišic sta pomembni tako vadba kot prehrana, dodati pa je treba še pogosto spregledano komponento: počitek, ki ga telo potrebuje za obnavljanje. Telesna vadba mišice obremenjuje ter jih troši, zaradi česar ima telo potrebo, da jih obnavlja in naredi še močnejše. Da bi mu to uspelo, pa so potrebni osnovni gradniki: aminokisline. Nekatere aminokisline telo proizvaja samo, druge moramo v telo vnesti s prehrano. Različne aminokisline sestavljajo beljakovine, torej je treba uživati z beljakovinami bogata živila. To so predvsem rdeče meso, perutnina, ribe in jajčni beljak, pa tudi mlečni izdelki in stročnice.

Količina beljakovin, ki jo potrebujemo, je odvisna tako od naše telesne mase in sestave kot tudi od tega, kako aktivno je naše življenje, od našega spola in starosti. Telesno aktivni potrebujejo več beljakovin, prav tako otroci v obdobju rasti in tudi starostniki, kar bomo pojasnili nekoliko pozneje.

Da bi vsakih nekaj ur zaužili dovolj beljakovin, predvsem pa bi z njimi po vadbi nahranili mišice, si seveda ne bomo ves čas pekli zrezkov in se basali s konzervirano tunino, saj je to nepraktično in tudi drago. Velja si torej pomagati s sodobno športno prehrano. V vsaki bolje založeni trgovini so vam na voljo beljakovinske ploščice, pa tudi beljakovinski piškoti, pudingi in podobno so vse bolj pogosti. Sicer pa veljajo za najbolj praktične beljakovine v prahu. Te so preproste za odmerjanje, ker jih zmešamo kar z vodo in zaužijemo kot tekoč napitek, pa se tudi hitreje prebavijo ter izkoristijo. Izberete jih lahko z različnimi okusi ali brez njih – in te lahko dodate tudi v pecivo, palačinke, omake, testo za pico …

Fit postava

Beljakovine v prahu niso bavbav!

Beljakovine v prahu marsikdo zmotno povezuje z dopingom in nenaravnim načinom prehranjevanja, a povsem neupravičeno. Najbolj razširjeni so beljakovinski praški iz sirotke, ki velja za zdravo živilo. Ta se zgolj upraši oziroma se ji odvzame voda, da ostane le suha snov. Proizvodnja je torej podobna kot pri mleku v prahu, ki ga brez zadržkov uporabljate pri pripravi sladic in za hranjenje dojenčka, če ne dojite. Dodatki, ki predstavljajo tveganje za doping in so škodljivi, niso dovoljeni.

Praški so lahko tudi iz drugih virov beljakovin, na primer jajčnega beljaka, med rastlinskimi viri pa najdemo tako sojo kot druge rastline. Glede soje se pojavlja največ dilem, zato je za vegane morda bolje, da izbirajo beljakovine v prahu iz riža, graha, konoplje in podobno. Pomembno je le, da kombinirajo tako beljakovine iz stročnic kot beljakovine iz žit, saj bodo zgolj tako telesu zagotovili dovolj velik spekter posameznih aminokislin.

Neprimernost uživanja beljakovin v prahu in velike količine beljakovin s prehrano velja zgolj za ljudi s kroničnim obolenjem ledvic.

Pomen beljakovin za ženske in starostnike

Beljakovine imajo v telesu množico vlog. Bistvene so za hormonsko delovanje in tvorbo encimov, zdrav živčni sistem, tvorijo protitelesa in nas tako varujejo pred boleznimi. Če želite ohranjati svojo mladostno lepoto, jih morate uživati zaradi strukture kolagena, elastina in keratina. Kadar jih ni dovolj, se lahko pojavi slabokrvnost, saj je hemoglobin polipeptid, torej beljakovina.

Uživanje beljakovin skupaj z gibanjem in s tem primerna mišična masa imata velik vpliv tudi na osteoporozo. Tveganje za nižjo kostno gostoto in posledično zlome je večje, kadar je uživanje beljakovin manjše in je mišic manj. Osteoporoza in slabokrvnost pa sta pri ženskah žal pogost pojav.

Posebno pozornost je treba uživanju beljakovin ter mišičju nameniti tudi v zrelih letih ter v starosti. Pri fizično neaktivnih osebah se po tridesetem letu starosti že začne upadanje mišične mase, ki znaša tudi do 5 odstotkov na leto, še bolj hitro pa je zniževanje mišične mase po petdesetem letu. Gre za pojav, imenovan sarkopenija, ki se mu lahko zoperstavimo tako z ohranjanjem mišic z vadbo kot s prehrano. Četudi marsikdo po petdesetem letu zagotavlja, da mu meso, jajca in mlečni izdelki ne prijajo (še zlasti je to opazno pri ženskah), je namreč treba beljakovin v zrelih letih zaužiti še več. Izkoristek zaužitih beljakovin v telesu se močno zmanjša in po nekaterih študijah bi zato morale beljakovine pri starostnikih predstavljati kar 30–35 odstotkov zaužitih kalorij.

Beljakovine ne redijo!

Beljakovine so tako kot ogljikovi hidrati in maščobe makrohranila, ki dajejo telesu energijo. Telo lahko dobi po »predelavi« iz enega grama beljakovin 4 kilokalorije, torej enako kot pri ogljikovih hidratih, medtem ko gram maščobe nudi 9 kilokalorij. Vendar pa je med ogljikovimi hidrati in beljakovinami pomembna razlika. Tiste beljakovine, ki se ne porabijo (čeprav v praksi težko najdemo človeka, ki bi jih zaužil presežek), se ne spreminjajo v maščobo in skladiščijo v maščobnih celicah, kot se to dogaja pri ogljikovih hidratih.

Imate napad lakote? Potešite jo z beljakovinami! Ne bodo šle v »špeh«, temveč v mišice, ker bo mišic več, pa bo vaše telo porabljalo več kalorij in tako še dodatno praznilo maščobne zaloge.

Kako pa kaj vi skrbite za svoje črevesje?

Anja Pristavec, mag. inž. prehrane
-
0
Kako pa kaj vi skrbite za svoje črevesje?

Če ste pogosto utrujeni, zaspani, brez energije, veliko pod stresom in za povrh vsega jeste slabo hrano, se lahko skupek teh vplivov izraža tudi v neravnovesju v vašem črevesju. Da se boste počutili kar najbolje in imeli dovolj energije, preberite več o tem, kako okrepiti zdravje črevesja in s tem celotnega telesa!

Mikrobna sestava prebavnega trakta

Možgani in črevesje sta najbolj oživčena organa v našem telesu in sta med seboj povezana – komunicirata po osi mikrobiota–črevesje–možgani. Tako kot živali in rastline smo tudi ljudje skozi evolucijo razvili medsebojno koristen odnos z bakterijami. Znotraj našega prebavnega trakta živi pester ekosistem, sestavljen iz približno 500–1000 bakterijskih vrst in iz skoraj 100-krat več genov, kot jih ima naš genom.

V našem črevesju po ocenah prebiva 100 trilijonov mikroorganizmov, kar je 10-krat več, kot je naših telesnih celic. To pomeni, da je človeški organizem zapleten sistem, sestavljen iz kar 90 % mikroorganizmov, le 10 % celic pa je celic našega telesa. Vse bakterije tehtajo približno 1,5 kg, podobno kot naši možgani.

O čem govorimo, kje se nahajajo te bakterije?

Ko govorimo o črevesnem mikrobiomu, nas zanimajo organizmi v debelem črevesu.

Črevesni mikrobiom dobre bakterije

Posamezniki se med seboj razlikujemo po sestavi črevesne mikroflore

Črevesna flora se ves čas spreminja. Pestrost bakterij je pod vplivom prehrane, okolja, higiene, okužb, antibiotikov, pomanjkanja dojenja v otroštvu, stresa in genov. 

Kdaj se izoblikuje naša mikrobiota?

Mikrobiota se začne razvijati z rojstvom, prej smo sterilni. Večino bakterij prejmemo ob porodu skozi porodni kanal, pozneje pa iz okolja. Rojstvo s carskim rezom ne omogoča naselitve z bakterijami, kot je to predvidela evolucija, temveč pride dojenček najprej v stik z mikrobi iz okolja. Dokazano nenaselitev z materino floro vodi v večje tveganje za pojav debelosti, astme, slabega imunskega sistema ter sindroma razdražljivega črevesa pozneje v življenju.

Črevesna mikroflora opravlja številne pomembne funkcije

Bakterije s fermentacijo razgrajujejo za nas neprebavljive vlaknine (nimamo potrebnih encimov) v kratkoverižne maščobne kisline (acetat, propionat in butirat), ki so hrana črevesnim celicam in jih telo tako uporablja kot vir energije.

V črevesju poteka presnova nekaterih zdravil, metabolizem toksinov ter strupov. Različne vrste steroidov (holesterol, žolčne kisline in steroidni hormoni) so pod vplivom mikrobnega metabolizma. Bakterije pomagajo pri zmanjšani absorpciji holesterola in izločanju presežka, vplivajo na emulzifikacijo in absorpcijo žolčnih kislin ter posredno na skladiščenje maščobnih kislin v jetrih. 

Bakterije proizvajajo vitamine, ki jih sami večine nismo sposobni sintetizirati in jih moramo vnesti s hrano. Če jemo slabo hrano, lahko pride do njihovega pomanjkanja. Tu nam pomagajo črevesne bakterije, ki proizvajajo vitamine B-kompleksa in vitamin K.

Črevesna mikroflora nas ščiti pred okužbami. Bakterije pomagajo v boju proti patogenim mikroorganizmom in skrbijo za pravilno delovanje črevesne pregrade.

Povezava med možgani in črevesjem

Povezava med možgani in črevesno mikrobioto

Ste že imeli kdaj slab občutek v črevesju, na primer v primeru stresa? Ali pa občutek metuljčkov v trebuhu? Vzrok je povezava črevesja z možgani, ki je hormonska, imunološka in živčna (prek centralnega in enteričnega živčnega sistema).

Vagusni živec je neposredna fizična povezava med možgani in črevesjem, pošilja signale v obe smeri in ureja delovanje skoraj vseh notranjih organov. Zaradi svoje razporejenosti po telesu ga imenujemo živec klatež. Njegova aktivacija ima protivnetno sposobnost in varuje organizem pred patogenimi mikrobi.

Raziskave so pokazale, da je lahko izvor nevroloških bolezni, pomanjkanja motivacije, slabega razpoloženja in kognitivnih funkcij lociran v črevesju. Bolj ko je naša mikroflora enolična, hitreje se postaramo in telo je bolj podvrženo okužbam in boleznim.

Bakterije lahko sintetizirajo in odgovarjajo na hormone ter živčne prenašalce, ki vplivajo na razpoloženje. Različne vrste mikroorganizmov producirajo različne substance:

  • Nevrotransmiter GABA pomaga pri izločanju rastnih hormonov, sintezi beljakovin v možganih, krepi spomin, ima pomirjevalne, diuretične in antidiabetične učinke ter znižuje krvni tlak.
  • Živčni prenašalec dopamin deluje poživljajoče na srce, presnovo in krvni obtok. Da nam občutek dobre volje, živahnosti in spodbuja našo dejavnost ter mišljenje.
  • Serotonin, hormon sreče in naravni antidepresiv, v črevesju nastane kar v 90 %, v možganih pa le 10 %. Če ga imamo dovolj, smo bolj sproščeni, zadovoljni ter bolje spimo.

Ker črevesna mikrobiota proizvaja te nevrotransmiterje, njeno neravnovesje vpliva na čustva in na pojav depresije ter anksioznih motenj.

Stres v zgodnjih obdobjih življenja (npr. ločitev otroka od matere) in kronični ali dolgotrajni stres imata vpliv na sestavo mikrobiote in povečata prepustnost črevesne stene. Probiotiki, ki okrepijo mikrobioto črevesja, ugodno vplivajo na spomin, odzive telesa na stres ter vedenjske in druge psihične motnje, vključno s tesnobo ter depresijo.

Prebavne težave črevesje

Kje je povezava med sestavo črevesne mikroflore in debelostjo?

– Črevesne bakterije spreminjajo način, kako skladiščimo maščobo, kako uravnavamo raven glukoze v krvi in kako se odzivamo na hormone sitosti in lakote.

– Vplivajo na učinkovitost energijske izrabe hrane in na spremembe v metabolizmu. Napačna kombinacija mikrobov lahko že od rojstva dalje povzroča nagnjenost k debelosti in diabetesu.

Izbira hrane pomembno vpliva na oblikovanje in aktivnost mikrobiote, saj je naša hrana hkrati hrana bakterijam. Če jemo veliko sladkorja, bodo v našem črevesju prevladovale bakterije, ki si želijo sladko, kar pomeni, da bomo še bolj posegali po takšni hrani.

Pri vitkih ljudeh je pestrost mikroflore podobna tropskemu gozdu, pri prekomerno težkih pa je sestava manj razgibana. Sestava mikrobiote se ob prehodu na bolj zdravo prehrano vrne v prvotno stanje.

Nepravilno razmerje v sestavi mikrobiote se je pogosto izkazalo kot vzrok metobolnega sindroma, ki ga spremljajo inzulinska rezistenca, trebušna debelost, povišan pritisk, nivo glukoze ter lipidov v krvi. To povečuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja ter diabetesa tipa 2.

Hrana za izboljšanje črevesne mikroflore:

Probiotiki so žive bakterije, koristne za gostitelja, najdemo jih v fermentiranih živilih: mlečni izdelki (kislo mleko, probiotični jogurt, kefir), kislo zelje in repa, tempeh.

Na sestavo dobro vplivajo prebiotiki v hrani z veliko prehranskih vlaknin. Te spodbujajo rast predvsem dobrih bakterij. Viri so polnozrnata žita, jabolka, por, česen, čebula, banane, semena, stročnice, korenasta zelenjava … Namesto klasičnih slaščic, ki jim med prazniki kar ni videti konca, lahko pripravite take iz kakovostnih surovin (polnozrnata moka, suho sadje, ovseni kosmiči, banane), ki v zmernih količinah ne bodo negativno vplivale ne na vašo težo ne na vaše črevesje. Nikakor pa ne pozabite na čim več zelenjave – priporočamo, da je pojeste vsaj za pol obroka pri kosilu in večerji.

Za zdravje črevesja pa je nujno izogibanje hitri prehrani, sladkorju, sladilom, rafinirani moki, umetnim barvilom, procesirani hrani in ojačevalcem okusa, saj ta hrana pospeši nastajanje poškodb v črevesju, ruši ravnovesje mikrobiote in obremenjuje imunski sistem, sladila pa lahko spremenijo naše odzivanje na hormone sitosti.

Antibiotiki tako kot slabe uničijo tudi dobre bakterije. Njihovi nepremišljeni uporabi se izogibajmo, po prenehanju jemanja pa priporočamo kuro jemanja probiotikov.

Za prihajajoče praznike si tako lahko podarimo največ, kar lahko – zdravje. Poskrbimo za ustrezen spanec, telesno aktivnost, zmanjšajmo stres in uživajmo čim manj predelano hrano, pestro in bogato s probiotiki ter prebiotiki.

Preberite tudi: Naravni probiotiki: kateri so najboljši za naše zdravje?

V zaporu sem se naučila reči ne! Izjemna preobrazba Nevenke Lekan

Andreja Comino
-
0
V zaporu sem se naučila reči ne! Izjemna preobrazba Nevenke Lekan

»Zgoditi se mi je moralo veliko hudega, da sem se začela postavljati zase in reči ne!« je svojo osupljivo pripoved začela Nevenka Lekan, katere življenjska zgodba bi bila zlahka scenarij za film. Zgodila se ji je kopica velikanskih preizkušenj, zaradi katerih je na koncu s 180 kilogrami pristala v zaporu. Tam, pravi, je šele začela živeti. S pomočjo terapevta se je postavila na noge, osupljivo shujšala, kot prva zapornica izdala svojo pesniško zbirko in na novo zastavila življenje. Zdaj, dobrega pol leta po tem, ko je prišla iz zapora, med drugim pomaga ljudem, ki se odločijo za bariatrično operacijo želodca. Pri vsem tem pa jo podpirajo njeni štirje otroci.

O svojih težkih izkušnjah je Nevenka Lekan, potem ko se je zavedla svoje situacije in kam jo je ta pripeljala, začela odprto in javno govoriti že v času prestajanja zaporne kazni. S tem, saj to razume kot osveščanje, nadaljuje tudi na prostosti. Verjame in upa, da bo njena zgodba lahko komu v pomoč ali svarilo. »Moja agonija je trajala dvajset let. Na koncu sem se zaradi neplačevanja dolgov in izposojanja denarja, kar sem počela zaradi reševanja svojega poslovnega in zasebnega partnerja, znašla v zaporu. Obsodili so me na devet in pol let zapora, preživela sem dve možganski kapi, imam sladkorno bolezen, zaradi zdravil cirozo jeter, težave s popuščanjem srca in še druge zdravstvene težave.

Nevenka Lekan kot medicinska sestra
Nevenka Lekan kot mlada medicinska sestra, preden je sprejela kopico napačnih odločitev.

Bila sem depresivna in nisem hotela več živeti. V zapor so me dobesedno prinesli, saj sem bila tako šibka, da skoraj nisem mogla več hoditi,« se spominja. Včasih se sprašuje, kaj se je zgodilo s postavnim mladim dekletom, ki je odraslo v urejeni družini, z očetom, mamo in sestro, ter se izšolalo za medicinsko sestro, pozneje pa je končalo še komercialno šolo. Dolga leta je delala v ljubljanski porodnišnici, nato pa je prišlo gorje. »Bila sem mlada, nasmejana, optimistična in polna življenja. Rada sem opravljala svoj poklic, vesela sem bila, da sem spoznala partnerja in pri dvajsetih letih rodila prvo hčer.« Idila je trajala nekaj let, s partnerjem sta se dobro razumela, skupaj sta vzgajala hčerko. Zaželela si je spremembe in začela šivati otroške plišaste igrače in jih prodajati. Nato je spoznala poslovnega partnerja. S sladkimi besedami se ji je prikupil.

Sladke besede so jo pripeljale v pekel

Nevenka Lekan
S kilogrami so se kopičile tudi njene finančne in zdravstvene težave.

»Čedalje bolj sem mu zaupala. Kmalu je ni bilo stvari, ki je ne bi naredila zanj. Postala sva ljubimca, pretirano dvorjenje mi je godilo; tako zelo, da sem zapustila dobrega človeka ter nasedla sladkim obljubam. Nisem se menila za opozorila svoje mame, ki ga je v hipu spregledala. Šla sem z glavo skozi zid,« se spominja. Bila je gluha in slepa, ko je začela riniti v poslovne in zasebne težave. Rodila je dvojčka, nedonošenčka, ki sta potrebovala njeno ljubezen, on se je počutil prikrajšanega in se je začel znašati nad njo. Na smrt jo je bilo strah, da jo bo zapustil in bo ostala s tremi otroki, zato mu je popuščala in upala, da bo bolje. Čez dve leti je rodila še eno hčer, življenje pa ni postalo mirnejše, temveč pravi pekel.

Njemu so se vrstile poslovne težave, Nevenka pa se je čutila dolžno, da mu pomaga. »Ves čas me je tolažil, da bo bolje, da bo uredil. Dokler mu je za silo šlo, je bilo kolikor toliko mir, potem pa so iz njega bruhnili vsa njegova jeza, nezadovoljstvo, sovraštvo. Ni je bilo stvari, ki je ne bi naredil, da bi se izkopal. Tudi sama sem si izposojala denar od mame, sestre, jemala kredite, da bi mu pomagala. Ko so ga v Makedoniji aretirali zaradi tihotapljenja mamil, sem storila vse, da bi ga spravila iz zapora. Obljubljal je, da mi bo vrnil ves denar in bomo z otroki lepo živeli. Jaz pa sem si izposojala in izposojala ter se nevede čedalje globlje pogrezala v močvirje. Njega so nazadnje le izpustili, vendar še slišati ni hotel, da bi mi vrnil denar in bi bili spet skupaj. V hipu se mi je sesul svet. Da bi bila mera polna, so se name zgrnili vsi, ki so mi posojali denar. Imela sem za 900.000 takratnih mark terjatev do drugih, sama pa sem bila dolžna 300.000. Mnoge terjatve sem prodala precej pod ceno, da bi se rešila. Reševala sem, kar se je rešiti dalo, vendar sem na koncu ostala brez vsega. On nam je povsem obrnil hrbet,« se spominja.

Kilogrami in zapor

Nevenka Lekan 2011
Ko je bila na dnu, je tehtala več kot 180 kilogramov.

Dvojčka je morala dati v rejo, najstarejšo in najmlajšo hčer pa k mami. Sama si je izposojala denar in se reševala. Dolgovi so se kopičili, izposojala si je od vseh. »Pet let sem se trudila krpati in reševati, da bi se izkopala. Obenem pa sem drsela v depresijo, začelo mi je nagajati zdravje. Čeprav nisem imela nikoli težav s težo, so se mi začeli kopičiti kilogrami. Štiri leta sem sedela doma na kavču in se redila. Na koncu sem tehtala 180 kilogramov in se skoraj nisem mogla več premikati. Bilo me je groza, ko so se vrstili sodni postopki, najemala sem odvetnike in jim plačevala, vendar ni nič pomagalo. Upniki so mi grozili in začeli vlagati kazenske prijave za poslovne goljufije in gospodarski kriminal. Na koncu sem pristala v preiskovalnem zaporu, kjer sta se zame začela mir in red,« pravi. V zaporu se je naučila reda, tam jo je tudi nehalo biti strah rubežnikov, ki so ji grozili. Strokovno osebje pa ji je ponujalo pomoč, ki ji jo je bilo na začetku težko sprejeti.

»Morala sem se soočiti sama s seboj, z vzroki, ki so me pripeljali do tam, kjer sem. Laže si je zatiskati oči in biti žrtev. Šele ko si povsem na dnu in si to priznaš, gredo stvari lahko na bolje. Odločila sem se za življenje in bila pripravljena prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Začela sem obiskovati terapije. Obiskovala sem psihologa in druge strokovnjake. Težko je bilo prisluhniti, vendar sem bila odločena in pripravljena na spremembe, zagrizla sem in sprejela terapijo. Začela sem tudi pisati. Čeprav prej nikoli nisem pisala, je zdaj kar bruhalo iz mene. Zapisovala sem svoje občutke, razmišljanja. Ker nisem računalniško pismena, sta bila zvezek in kemični svinčnik moja največja zaveznika. Popisala sem veliko listov in na papir izlila svoja čustva, razmišljanja, občutke. Ker sem bila gibalno ovirana, je bilo pisanje moja terapija. Nisem začela govoriti, temveč pisati. Poskušala sem najti pot do sebe.«

Priskrbeli so ji kopico strokovnjakov, da bi ji pomagali spraviti v red njeno zdravje. Spominja se, koliko se je namučila, da je izgubila 40 kilogramov, kajti šele potem je lahko šla na bariatrično operacijo želodca. »Ta operacija mi je spremenila življenje, pogled na svet, psiho, spoznala sem, da sem se sposobna spopasti z vsem. Pred tem sem imela kopico priprav, med njimi tudi psihološke. Ni bilo lahko živeti z zavedanjem, da boš lahko živel le z enim litrom juhe dnevno,« pravi in dodaja, da so ji bili v največjo uteho in podporo njeni otroci. Niso je zapustili, temveč so jo spodbujali. »Globoko sem jim hvaležna. Šele zdaj vem, koliko ljubezni sem dobila od njih. Najstarejša hči, ki ima zdaj že svojo družino, je bila prava borka. Skrbela je za mlajše tri, vse je bilo na njenih ramenih.

img 7
Danes z lahkoto smukne v eno hlačnico iz najtežjih časov.

Presenečena sem, s koliko globoke modrosti so prenesli vsa ta leta. Oni so veliko pametnejši kot jaz, prej so dojeli vso situacijo. Ni jim bilo lahko, vsi so morali že zelo kmalu začeti delati in skrbeti zase. Niso mi zamerili, da sem jih pustila pri babici, sprašujem se, s čim sem si zaslužila tako čudovite otroke. Najstarejša hči, mama in sestra so mlajše naučile vsega, kar znajo. V zapor so mi pošiljali pisma, me spodbujali in si od ust pritrgovali, da so mi dali nekaj evrov, da sem si kupila kakšno cigareto, ki mi je bila v olajšanje. Ko sem jo prižgala ali posodila kakšni sojetnici, so me prevevali občutki krivde, kako težko je prigarana,« pravi.

Novo življenje na svobodi

Nevenka Lekan 3
Prvič v hribih.

Pred dobrega pol leta so Nevenko izpustili iz zapora. Vendar jo še zdaj pogosto spremlja stigma. Na novo pa je morala spoznati tudi marsikatero praktično podrobnost vsakdanjega življenja na prostosti. »So stvari, ki so zame čisto nove, kot na primer iti na bankomat ali na avtobusu uporabiti kartico Urbana.« Vsak dan sproti pa je zanjo preizkušnja. »Imam še veliko razčistiti za nazaj. Spoprijela pa sem se tudi s posledicami svojih dejanj. Moja hči je dve leti nazaj plačala zadnji obrok kredita, ker se je zadolžila zaradi mene. Vsi otroci in mama so bili zadolženi do grla. Mlajša hčerka je šla zato že pri 14 letih delat.

Z vsem tem se je bilo zelo težko soočiti. Nikoli se ne boš mogel opravičiti. Lahko si oprostiš, vendar nikoli ne pozabiš,« je stvarna. Tako je na svoji koži dodobra izkusila posledice svojega neustreznega ukrepanja, strahu, sramu in neznanja. Hudo ji je bilo, ko je v zaporu poleg sebe gledala ženske, ki so nekaj malega ukradle v trgovini in so dobile dve leti zapora. Tisti, ki so milijone, pa ostajajo zunaj, ravno tako pa tudi tisti, ki vsak dan izvajajo nasilje nad ženskami in otroki. »Sama sem hotela dobro, izpadlo pa je slabo. Zato vsakomur priporočam, da izstopi iz drvečega vlaka, ko je še čas. Agonija se le stopnjuje. Misliš, da se boš rešil, pa drviš v prepad. Znajdeš se na robu, ko ne veš več, kako naprej. Zdaj se mi ne zdi nič čudno, zakaj prihaja do umorov in samomorov.

IMG 20171014 130014
Del novega življenja je bil tudi izlet na morje.

Meja trpljenja in reagiranja je zelo tanka. Težko je oprostiti samemu sebi, da si bil tako neumen, nemogoče pa, da si v trpljenje pahnil tiste, ki jih imaš najraje,« pravi Nevenka, ki se je odločila svojo zgodbo povedati zato, da bo z njo osveščala ženske. Če bosta zaradi nje le ena ženska ali otrok pobegnila iz strupenih odnosov, poniževanja in nasilja, njuno trpljenje ni bilo zaman. »Dolgo je trajalo, da sem se naučila reči ne. Zdaj dobro vem, kdaj rečem ja in kdaj ne. Tudi dobro vem, kdaj, kaj in zakaj komu kaj dam. Ljudem pa že v očeh preberem, ali so njihovi nameni pošteni ali ne. Nobene sladke besede me več ne morejo premamiti!« je sklenila ta vesela ženska, ki je danes polna energije, vitka, zgovorna in nasmejana. Njenega življenja pa tudi ne spremljajo več zdravila kot prej, ko je morala jemati tudi po 26 tablet dnevno. Prav tako tudi ne prejema več inzulina, ker je njena sladkorna bolezen v remisiji.

Nevenka Lekan
S hčerko Sandro, ki je mami ves čas stala ob strani.

Novo poslanstvo: pomagati drugim

Nevenka snuje program pomoči za osebe, ki se odločajo za bariatrično operacijo ali so jo že prestali. Na podlagi svojih osebnih izkušenj bo skupaj s strokovnjaki z Inštituta Stopinje in z drugimi ponudila psihološko in psihoterapevtsko oporo osebam, ki so se zaradi različnih razlogov odločile za spremembo svojega telesnega videza, ki so v procesu zmanjševanja prekomerne telesne teže in ki želijo narediti korak iz začaranega kroga občutkov lastne nemoči ter posledično izboljšati kakovost svojega življenja. Verjame, da lahko njena osebna izkušnja marsikomu prihrani kakšno napako oziroma pokaže pot k bolj kakovostnemu življenju.

Mlade vse bolj privlači podjetništvo

Anja Žagar
-
0
Mlade vse bolj privlači podjetništvo

Podjetništvo v današnjem času za mlade ni več samo karierna izbira, temveč postaja način življenja, ki jih vse bolj privlači. Samo nekaj let nazaj smo še poslušali nasvete svojih staršev (generacije baby boom), ki so nas v času šolanja usmerjali z besedami: »Pridno se uči, da boš dobil/-a dobro službo.« ali pa pozneje: »Poišči si dobro službo, da boš imel/-a zanesljivo in varno prihodnost.« Res je, da želijo starši za svoje otroke samo najboljše, ob tem pa težko razumejo, da je danes trg dela manj gotov in bistveno bolj dinamičen kot pred leti. Danes mladi pogosteje menjajo službo. Raje delajo od doma ali celo na različnih lokacijah po svetu. Zanima jih več stvari hkrati, zato so nenehno v iskanju novih priložnosti, radi se izobražujejo in hrepenijo po svobodi.

Milenijci: »Ne pustimo se omejevati.«

Milenijci so rojeni med letoma 1980 in 2000 in so nasledniki generacije X in baby boomerjev. To je generacija, ki trenutno predstavlja velik odstotek ljudi na trgu dela. Odlično se spoznajo na tehnologijo in težko preživijo dan brez pametnega telefona ali brskanja po spletu in uporabe različnih aplikacij. To je generacija, ki je dobro izobražena in izjemno vedoželjna, vendar z najvišjo stopnjo brezposelnosti. Redne službe jim niso ravno pisane na kožo, dobro pa poznajo startup svet. Njihov način razmišljanja in delovanja spreminja trg dela in zaposlovanja. Socialna varnost ni na prvem mestu njihovih potreb, zato delovna mesta brez težav zapuščajo zaradi potovanj in uresničevanja lastnih ciljev. Življenje vidijo kot serijo nenehnih priložnosti.

Prepričanje, da je vse mogoče, in želja, da bi spremenili svet, jih vodita tudi v podjetništvu. Njihov primarni motiv za vstop v podjetništvo je redko denar, več jim pomenita svoboda in pozitiven vpliv. Dejavnosti, v katere se usmerjajo v podjetništvu, so zelo različne, zagotovo pa na njihovo iskanje poslovnih priložnosti vplivajo zgodbe o uspehu slovenskih in tujih uspešnih podjetnikov. Nekatere med njimi motivirajo tudi zgodbe novodobnih milijonarjev na Forbesovi lestvici najbogatejših Zemljanov, saj se na njej vsako leto pojavi kar nekaj novih milijonarjev in celo bilijonarjev, starih manj kot 30 let.

Mladi in podjetništvo

Zakaj je podjetništvo za mlade tako privlačno?

Ne samo zaradi mnogih finančnih in nefinančnih spodbud, ki so na voljo mladim, ki stopajo na samostojno podjetniško pot, temveč tudi zaradi priložnosti, ki jih podjetništvo prinaša. Pri razvoju lastnega posla vidijo priložnost, da se dokažejo, uresničijo svoje ambicije in ohranijo samostojnost kreiranja pri delu. Medtem ko se mnoga slovenska podjetja soočajo z velikim izzivom najti ustrezen ali sploh delovno motiviran kader, se mladi raje usmerjajo v podjetništvo. Varnost in poslušnost sta med mladimi pase, zanje sta pomembna svoboda in kreiranje. Delovna mesta, kjer je delo nezanimivo in enolično, jih ne zanimajo. Ravno tako težko prenašajo avtoriteto, sploh če ta temelji na ustrahovanju ali aroganci. Mladi v ljudeh okoli sebe nenehno iščejo vzornike oz. zglede, in če se jim zdi človek nezanimiv ali povprečen, izgubijo zanimanje zanj in s tem tudi spoštovanje do njega kot avtoritete (vodje).

Glede na to, da je podjetništvo svet brezmejnih priložnosti in možnosti za dokazovanje, je ta svet za mlade vse bolj in bolj zanimiv. V njem iščejo svojo identiteto in potrditev, da zmorejo. Še vedno pa je svet podjetništva tudi svet mnogih izzivov in pasti, na katere včasih mladi niti ne pomislijo, zato se za vse ambiciozne pot v podjetništvo tudi ne začne ali konča dobro.

Pasti podjetništva

Imeti svoje podjetje oz. lasten posel kljub vsemu blišču in privlačnosti navzven skriva tudi mnogo pasti. Biti podjetnik pomeni obvladovati strah, negotovost in možnost pomanjkanja denarja (vsaj na začetku). Kljub vsem vzponom, padcem, oviram in izzivom je treba ohraniti moč ter zaupanje vase in vizijo posla. Podjetništvo ni sprint, temveč tek na dolge proge. Zahteva disciplino, vztrajnost in odločnost. Nekateri mladi so zmotno prepričani, da je uspeh mogoč čez noč. Kar pa je zelo redko resnica, skrita za uspešnimi zgodbami. Resničnost je bistveno bolj »kruta«.

Tveganje je ravno tako nekaj, čemur se podjetnik težko izogne. Lahko pa se nanj dobro pripravi. Glede na izkušnje ljudi, ki so v svojem poslu uspeli, je priprava 90 odstotkov končnega uspeha. Ključno je, da so odločitve vedno dobro premišljene in podkrepljene s čim več pravimi informacijami in argumenti. V tem delu je pomembno, da se mladi nenehno izobražujejo v smeri pridobivanja podjetniških veščin, da se vključujejo v podjetniške skupine in podporno okolje ter pridobijo mentorja ali coacha, ki jim bo pomagal z izkušnjami in usmeritvami pri obvladovanju podjetniških in osebnih izzivov.

Podjetnik

Izgorelost in pomanjkanje časa zase je vse bolj pogosta past novodobnih podjetnikov, posebej mladih. Občutek, da bodo zamudili priložnosti, če ne bodo delali 24 ur na dan, 7 dni v tednu, je zmotno razmišljanje. Za uspešno delo in bistre misli je pomemben tudi počitek. V poplavi informacij, hitrem tempu dogajanja, sprememb in odločitev ter želji po dokazovanju lahko pride do prekomernega stresa in izgorelosti. Zato je pomembno, da v podjetništvu kljub zunanjim dejavnikom ohranite trezno glavo in jasen fokus. Podjetništvo je res način življenja, vendar je tudi življenje del podjetništva.

Ali šolski sistem mlade pripravi na podjetniško pot?

V osnovi niti ne. Dejstvo je, da je naš šolski sistem v osnovi nespremenjen že praktično več kot 100 let. Njegov osnovni cilj je bil (in je še vedno) »vzgojiti« ljudi v smeri razgledanosti in znanja, ki ju potrebujejo za opravljanje določenega že znanega dela. Toda že nekaj let takšna usmeritev šolanja ni več primerna, če želi posameznik uspeti na trgu dela (lastni karieri). Danes so potrebne drugačne veščine, kot pa jih uči šolski sistem. Pomembno je, da posameznik zna razmišljati z lastno glavo, da ohrani svojo ustvarjalnost pri iskanju idej in reševanju izzivov, da zna kritično razmišljati in jasno izraziti svoje mnenje. Pri posamezniku se vse bolj iščejo njegovi talenti (kaj zna in v čem je dober), kar pa zagotovo ni fokus šolskega sistema. Slednji namreč »kaznuje« vse, kar je drugače od ustaljenega in naučenega.

Ravno zaradi dolgočasnosti in rigidnosti šolskega sistema se vse več mladih samoiniciativno izobražuje v smeri, ki jih zanima. Znanje pridobivajo s pomočjo spletnega izobraževanja (webinarji, blogi, podcasti, videi YouTube itd.). Bolj kot učbeniki mlade zanima znanje za življenjsko šolo. Želijo spoznavati sebe, svoje vrline in šibkosti ter se razviti v najboljšo različico samega sebe.

Podjetništvo je zagotovo karierna smer, ki je na prvi pogled odlična priložnost za posameznika, da si ustvari izjemno kariero in dejansko uživa v tem, kar počne. Toda odločitev zanj mora biti premišljena. Ni vse tako rožnato, ko je pogosto prikazano navzven. Vse skupaj lahko najbolje povzamem z mislijo izjemnega slovenskega podjetnika Iva Boscarola, ki je dejal: »Kdo pravi, da ni mogoče uspeti čez noč? Je mogoče. Toda po več letih trdega dela podnevi.«

Ali sadje redi?

Anja Pristavec, mag. inž. prehrane
-
0
Ali sadje redi?

Že globoko zakoreninjen pregovor »eno jabolko na dan odžene zdravnika stran« nas spodbuja k rednemu uživanju sadja in kaže na njegove koristi. Nasprotno pa vse pogosteje slišimo, da bi morali za uspešno hujšanje vnos omejiti ali pa izbirati le sadje z nižjim deležem sladkorja. Ali torej sadje redi? Če ste tudi vi v podobnih dvomih, preberite do konca.

Fruktoza na zatožni klopi

Fruktoza se v telesu absorbira in presnavlja drugače kot glukoza. Glukoza v celice vstopi s pomočjo inzulina, fruktoza pa takoj potuje do jeter. Visok privzem fruktoze v jetrih spodbuja lipogenezo, po domače povedano, spodbuja nastanek maščobe. Ker je v sadju naravno tudi fruktoza, so ju začeli metati v isti koš. V sadju so poleg fruktoze in drugih sladkorjev tudi vlaknine, vitamini, minerali in zaščitni antioksidanti, ki poskrbijo, da se negativni učinek fruktoze izniči. Težava je nastala pri množični proizvodnji fruktoznih sirupov, pogosto dodanih v sladke in gazirane pijače, jogurte, sladoled, piškote, pekovske izdelke in slaščice, prelive, namaze, celo kruh, žita in kandirano sadje. V primerjavi z dodano fruktozo v predelana živila je skoraj nemogoče pretiravati z vnosom fruktoze z uživanjem sadja.

Razlogi ZA uživanje sadja:

Sadje, fruktoza kilogrami

Sadje zniža dnevni vnos kalorij

Sadje je nizkokalorično, saj vsebuje zanemarljivo malo maščob (izjema je avokado), vsebuje pa visok delež vode in prehranske vlaknine, ki so odgovorne za zmanjševanje energijske gostote. Če s sadjem za malico med glavnimi obroki nadomestimo energijsko bogatejše prigrizke, to zniža celodnevni kalorični vnos, kar je ključno za hujšanje.

Sadje podaljša občutek sitosti

Sadje vsebuje veliko vlaknin, ki podaljšajo občutek sitosti, saj upočasnijo praznjenje želodčne vsebine in delovanje encimov, ki so potrebni za razgradnjo makrohranil. Razgrajena makrohranila se počasneje absorbirajo skozi sluznico črevesja, posledično tudi glukoza v krvi naraste počasneje in enakomerneje. Ta mehanizem prepreči hitra nihanja in padec energije, s posledičnim (pre)hitrim občutkom lakote.

Vitamini in minerali

Pomanjkljiv vnos mikrohranil je povezan z večjim tveganjem za debelost, sladkorno boleznijo tipa 2, hipertenzijo in hiperholesterolemijo. Za kar se da najboljši izkoristek je potrebna kombinacija in medsebojno delovanje številnih različnih tako vitaminov kot mineralov, s katerimi je sadje zelo bogato.

Učinek fitokemikalij

V sadju so naravno prisotne številne fitokemikalije, ki sadež ščitijo pred napadom bolezni, mu omogočijo preživetje v okolju in ga branijo pred ultravijoličnim sevanjem. Z rednim uživanjem sadja imajo fitokemikalije zaželene koristi tudi za naše zdravje. Znižujejo tveganje za pojav raka, sladkorne bolezni 2, bolezni srca in ožilja ter debelost. Zaradi antioksidativnega delovanja zmanjšajo negativne učinke oksidativnega stresa in ščitijo pred kognitivnim pešanjem. V sadju je med fitokemikalijami največ fenolnih spojin, še posebej v aroniji, slivah, brusnicah, borovnicah in jabolkih.

Sadje in črevesna mikrobiota

Visoka vsebnost polifenolov in prehranske vlaknine v sadju ugodno vplivajo na sestavo črevesne mikrobiote. Študije so pokazale, da vključitev sadja k vsakodnevni prehrani poveča združbo koristnih črevesnih bakterij, ki pripomorejo k zniževanju telesne mase in znižanju števila bakterij, ki spodbujajo pridobivanje teže.

Zaščita pred obolenji sodobnega časa

Študije dokazujejo, da redno uživanje sadja pomaga zmanjšati tveganje za pojav bolezni srca in ožilja, možganske kapi, debelosti in sladkorne bolezni tipa 2. Najbolje so se izkazale borovnice, jabolka in grozdje ‒ zaužiti kot celo in surovo sadje, ne pa v predelani obliki kot kompot, sok ali smuti.

Sadni smuti

Sadni sok ali smuti?

Kupljeni sadni sokovi navadno vsebujejo mešanico vode, sadnih koncentratov in dodanega sladkorja. Vendar tudi 100-% sadni sok ni boljša izbira, saj se med predelavo naravno prisotni sladkorji v sadju ločijo od vlaknin. Brez prehranske vlaknine se sladkorji zelo hitro absorbirajo in povzročijo hiter dvig krvnega sladkorja, vsi pa vemo, kako enostavno je v kratkem času spiti velik kozarec sveže stisnjenega soka.

Podobno je s smutiji. Enostavno je zmešati in na hitro popiti okusen smutiz 2 banan, jabolka, dodatkom skodelice borovnic, jogurta in še malo arašidovega masla. Malo težje pa je vso omenjeno hrano pojesti v kosu oz. brez mešanja v mešalniku, pa tudi trajalo bo precej dlje časa. Hrana se mora za največji izkoristek hranil razgraditi vzdolž prebavne cevi, kar pa pri smutijih namesto njih opravi že mešalnik. Zaradi hitre absorpcije ima naš organizem na voljo premalo časa za izkoristek vseh vitaminov, mineralov in drugih hranil. Podobno kot pri sokovih sladkor v krvi hitro naraste, vendar kmalu tudi enako hitro pade, zato smo posledično kmalu spet lačni.

ŽVEČITE, ŽVEČITE! Še dva razloga, zakaj je sadje bolje pojesti v naravni obliki. V slini imamo encim amilazo, ki že v ustni votlini prične razgrajevati ogljikove hidrate v sadju. Žvečenje tudi spodbuja izločanje holecistokinina, hormona, ki zavira tek, in izločanje grelina, hormona, ki poveča tek.

Zmagovalci glede na vsebnost prehranske vlaknine

SadežVsebnosti vlaknin v g/100 g
kokos9
avokado6,7
datlji6,7
maline6,5
robide5,3
granatno jabolko4
hruška3,1
kivi3
sveže fige2,9
jabolko2,8
banana2,6
pomaranča2,4
borovnice2,4
jagode2

Sadje z najnižjim deležem naravno prisotnih sladkorjev

SadežKoličina sladkorjev v g/100 g
limona2,1
maline4,4
jagode4,7
robide4,9
lubenica6,2
grenivka6,9

Sadje z najvišjim deležem naravno prisotnih sladkorjev

SadežKoličina sladkorjev v g/100 g
granatno jabolko16,6
sveže fige16,3
grozdje16,3
mango14,8
češnje12,8
banane12,2
Katero sadje izbrati

Katero sadje naj izberem?

Uživajte sezonsko sadje, najbolje domače ali ekološko. Izbirajte sadje različnih barv, saj vsebuje različne zaščitne antioksidante, vitamine in minerale. Če imate sladkorno bolezen ali hujšate, raje kot sadje z visoko vsebnostjo sladkorjev (češnje, grozdje, mango, fige, zrele banane) izberite tistega z nižjo (maline, robide, ribez, jagode, sveže brusnice). Delež sladkorja je odvisen tudi od stopnje zrelosti – bolj ko je sadež zrel, več naravno prisotnih sladkorjev vsebuje. Sadje je najbolje jesti zjutraj in v dopoldanskem času, nič pa ne bo narobe, če boste manjšo količino, npr. pest jagod, pojedli tudi za popoldansko malico. Sladkorni bolniki za enakomernejši porast krvnega sladkorja po obroku sadje kombinirajte npr. z nekaj oreščki ali virom beljakovin (npr. skuta, grški jogurt).

Kljub številnim prednostim pa kot pri vsaki drugi hrani velja zmernost tudi za sadje. Še posebej ne pozabite tudi na zadosten vnos zelenjave, ki jo je priporočljivo uživati v vsaj treh ali več dnevnih obrokih, medtem ko bo obrok ali dva sadja za tiste, ki hujšajo, zadostoval. Za športnike in aktivne posameznike pa omejitev pri sadju skoraj ne moremo postaviti, saj je sadje nasitno in je celega sadja težko pojesti preveč.

Ali sadje redi?

Katero sadje izbrati

Pogosto slišimo, da bi morali za uspešno hujšanje vnos sadja omejiti ali pa izbirati le tisto sadje z nizkim deležem sladkorja. Ali torej sadje redi? Če ste tudi vi v podobnih dvomih, preberite ta članek do konca.

Test: Katera vadba vas bo najbolj motivirala?

Uršula Novak
-
0
Test: Katera vadba vas bo najbolj motivirala?

Zdravemu življenjskemu slogu se je pametno posvečati celo leto, čeprav vemo, da se v poletnih mesecih večinoma bolj sprotimo in raje več poležavamo in dobro jemo. Vadba vas bo napolnila z energijo, okrepila mišice in razgibala sklepe, pa tudi kak dopustniški kilogram boste odpravili.

Katera oblika vadbe je za vas najboljša?

S katero obliko vadbe boste najbolj motivirani in se je boste zato tudi najbolj dosledno držali? Odgovor poiščite s tem preprostim testom, ki vadbo uskladi z vašo osebnostjo.

Prvi del

Če bi v tem trenutku začeli načrtovati svoj naslednji dopust, bi si želeli:

  1. Sami oditi nekam, kjer bi se sprostili in videli kaj lepega.
  2. Obiskati prijateljico ali si privoščiti romantičen izlet s partnerjem.
  3. Z družino obiskati kraj, kjer bi se našlo za vsakogar kaj zanimivega.
  4. Iti na križarjenje, izlet, najeti večji smučarski ali obmorski apartma s prijatelji.

Ko se soočite s slabimi novicami, ki vas osebno prizadenejo, jih običajno:

  1. Obdržite zase.
  2. Delite s svojim zaupnikom – partnerjem, prijateljico.
  3. Poveste družini in najbližjim prijateljem, saj pričakujete njihovo podporo.
  4. Delite na družbenem omrežju, da bi vsi razumeli, kaj prestajate.

Če bi trenutno iskali novo poslovno ali poklicno pot, bi želeli biti:

  1. Podjetnik z zanimivim izdelkom, ki tvega med uspehom in neuspehom.
  2. Solastnik priznanega podjetja, kjer imate veliko besede, a ne odločate povsem sami.
  3. Del majhne, specializirane ekipe, znane po vrhunskih rezultatih.
  4. Vodja ekipe v velikem podjetju s prestižnimi projekti in neomejenimi sredstvi.

Če bi na silvestrovo lahko izbirali med naslednjimi odločitvami, bi izbrali:

  1. Silvestrovo je navaden dan, nič posebnega.
  2. Praznovanje ob večerji s posebno osebo.
  3. Praznovanje v krogu prijateljev.
  4. Praznovanje na mestnem trgu ali na koncertu.
Vadba

Drugi del

Če povabite prijatelje na obisk, običajno:

  1. Pripravite eno svojih najljubših jedi.
  2. Naročite hrano z dostavo iz restavracije.
  3. Se lotite povsem novega recepta.

Če bi izbirali med naslednjimi počitniškimi možnostmi, bi izbrali:

  1. Počitniško naselje ali hotelski kompleks v eksotični deželi.
  2. Kockanje v Monte Carlu ali Las Vegasu.
  3. Rafting v Afriki ali potovanje z vlečnimi psi na Aljaski.

Kadar vozite avtomobil:

  1. Vozite po desnem voznem pasu in se držite omejitev.
  2. Vozite po prehitevalnem pasu in z žarometi opozorite počasneže, da se umaknejo.
  3. Pred prometnim zamaškom zavijete z glavne ceste, tudi če ne poznate obvoza.

Vaše najbolj priljubljeno čtivo za prosti čas so:

  1. Pred kratkim izdani ljubezenski romani.
  2. Znanstvena fantastika in detektivske zgodbe.
  3. Potopisi, biografije, knjige o zgodovini.

Kateri film bi si ogledali na sobotni večer?

  1. Družinski film, primeren za vse generacije.
  2. Akcijski film.
  3. Enega od filmov iz serij »Vojna zvezd« ali »Indiana Jones«.
Test katero vadbo izbrati

Tretji del

Vaša sanjska služba bi bila takšna, pri kateri:

  1. Bi vas pustili pri miru, da opravite svoje delo in se nato odpravite domov.
  2. Bi bili najbolj izkušeni v ekipi in bi lahko druge marsikaj naučili.
  3. Bi napredovali na mesto, ki zahteva nekoliko več, kot ste sposobni – vam bo že uspelo.

V srednji šoli je bil vaš glavni cilj:

  1. Dobre ocene in matura.
  2. Vpis na izbrano fakulteto in dobra zaposlitev.
  3. Vpis med najboljše dijake šole.

Če bi imeli neomejeno količino denarja, bi:

  1. Kupili hišo na rajskem otoku.
  2. Obiskali vse države sveta.
  3. Se povzpeli na Mount Everest.

Pri igranju družabnih iger vam je najbolj pomembno, da:

  1. Se zabavate.
  2. Vam uspe nekaj izjemnih potez.
  3. Zmagate.

Rezultati testa

Prvi del: Črka, ki ste jo izbrali dvakrat ali večkrat, vam pove, ali ste bolj individualec ali ekipni igralec. A: individualna vadba; B: vadba s partnerjem; C: skupinska vadba; D: ekipna vadba.

Če ste »solo« tip, ni nujno, da se odrečete ekipnim športom – marsikateri individualec se najbolje počuti kot »zvezdnik« ekipe. Upoštevajte tudi logistiko: morda bi na fitnes res raje šli sami, a na skupinsko vadbo se lahko peljete skupaj s prijateljico in prihranite pri prevozu. Pomembna je tudi začetna motivacija. Dokler se vadbe ne navadite, je včasih težko nadeti športno obutev in se odpraviti od doma, če vas nihče ne priganja, drugače pa je, če ekipa računa na vas.

Drugi del: Črka, ki ste jo izbrali dvakrat ali večkrat, vam pomaga še zožiti nabor športov, ki so najbolj primerni za vas. A: radi imate aktivnosti, v katerih blestite; B: uživate v hitrem dogajanju, radi imate adrenalin; C: všeč so vam dogodivščine in učenje novih stvari.

Tretji del: Črka, ki ste jo izbrali dvakrat ali večkrat, vam pomaga ločiti oblike vadb oziroma športe glede na tekmovalnost. A: radi imate netekmovalne športe; B: tekmujete predvsem sami s seboj; C: radi tekmujete z drugimi.

Vsi športi gotovo niso enako tekmovalni. Aerobika v skupini ni namenjena beleženju rezultatov, temveč razgibanju in zabavi. Vsekakor velja, da je mogoče vsak šport narediti tekmovalen oziroma netekmovalen glede na to, kakšen človek smo. Tudi joga je lahko za nekoga iskanje sprostitve, za drugega pa dokazovanje samemu sebi, da zmore določeno asano, ali dokazovanje drugim. In po drugi strani je lahko nogomet igra, kjer štejejo goli in zmage, ali pa prijetna sprostitev, kjer sta pomembnejša smeh in znoj.

Katera oblika vadbe je primerna zame

Nekaj splošnih napotkov

Vadba naj bo primerna vašemu telesu!

Če niste fit, bo vsak začetek težak. Poleg pomanjkanja moči in vzdržljivosti pa lahko na izbiro primerne vadbe vplivajo še drugi dejavniki. Predvsem velja misliti na kronične bolezni in prekomerno telesno maso. Če je kilogramov nekaj malega preveč, ne bo težav, kadar tehtnica kaže veliko preveč, pa pazite. Veliko oblik vadbe, predvsem različnih skupinskih vadb ob glasbi, vam lahko prinese le težave – pri poskokih namreč trpijo gležnji, kolena, kolki in hrbtenica.
Ne pozabite tudi na stare poškodbe, ki ravno tako preprečujejo, da bi se ukvarjali z nekaterimi športi.

Kaj pa »ženske težave«?

Mesečno perilo ni razlog, da bi se vadbi izogibali, saj velja ta v času menstruacije celo za blagodejno. Izjema je seveda perilo, ki ga spremljajo krči in močne bolečine – takrat je bolje počivati.
Pri vseh ženskah, ki se ponašajo z nazivom mama, je pogosta težava tudi inkontinenca. Če jim po porodu ni uspelo primerno učvrstiti mišic medeničnega dna ali pa so se te ponovno zrahljale pod vplivom let, lahko urin pri vadbi uhaja. Morda do tega ne pride pri teku, kjer se gibamo tekoče, pogostejše je pri vadbi s poskoki. Da bi se prepričali, doma vzemite kolebnico in z njo poskakujte minuto ali dve. Če vam urin uhaja, ne pojdite na vadbo brez higienskega vložka.

Poiščite pravega trenerja!

Kadar se lotevate novega športa, velja k njemu pristopiti premišljeno. Bolje je, da se najprej udeležite tečaja, kjer se spoznate s pravili, kot da bi pozneje nosili posledice. Inštruktor ali trener vam bo pomagal usvojiti pravo tehniko in vas sproti opozarjal na napake.
Šport, ki prinaša obilo poškodb, je tek. Vsi smo prepričani, da ga obvladamo, a z napačnim pristopom lahko postane prava muka. Če tečemo nepravilno in neučinkovito, nam predstavlja velik napor, slej ko prej pa se pojavijo bolečine v kolenih in drugod.

1...432433434...1.123Stran 433 od 1.123