DomovOsebna rastAtlasov sindrom: Nosite težo sveta na svojih ramenih?

Atlasov sindrom: Nosite težo sveta na svojih ramenih?

Dajete vedno prednost drugim? Drugim vsakič priskočite na pomoč? Vam je zelo težko, ko so ljudje okoli vas nesrečni? Morda je vaša diagnoza t.i. Atlasov sindrom.

Kaj je atlasov sindrom?

- Oglas -

Pred časom je k meni na psihoterapijo prišla gospa v poznih tridesetih letih. Poročala je, da se počuti povsem izčrpano. Imela je zelo stresno službo, v kateri je bilo od njenega dela odvisnih več ljudi. Tudi doma je imela veliko odgovornosti. Poleg skrbi za tri male otroke je redno pomagala tudi drugim družinskim članom. Sorodniki in prijateljice so jo pogosto klicali, ko so se soočali s kakšnimi težavami ali so potrebovali uslugo. Za psihoterapijo se je odločila, ker je spoznala, da preprosto ne zmore več. Bila je povsem na tleh, brez volje in energije. Ustrašila se je, da postaja depresivna. Že ob prvem srečanju se je pokazalo, da gospa trpi za atlasovim sindromom.

Kakšni so ljudje z atlasovim sindromom?

Izraz atlasov sindrom izhaja iz grške mitologije. Atlas je bil polbog, ki je moral za kazen, ker je sodeloval v uporu proti Zevsu, na svojih ramenih nositi nebeško gorovje. Atlasov sindrom je poljuden izraz za vedenje ljudi, ki na svojih ramenih nosijo bremena sveta. Prepričani so, da so odgovorni za reševanje težav drugih. Ne le to – počutijo se odgovorne tudi za njihova čustva. Če vidijo bližnjo osebo, ki je žalostna, imajo občutek, da je njihova naloga, da jo spravijo v dobro voljo in ji olajšajo položaj. Ljudje z atlasovim sindromom pogosto zanikajo lastna čustva, potrebe in želje, zato sebe stalno postavljajo na zadnje mesto. Znajo poskrbeti za druge ljudi, le zase ne.

Pogosto doživljajo močne občutke krivde, recimo v primeru, da težave nekoga ne morejo rešiti. Ker imajo močno željo po tem, da bi drugim ustregli, pogosto ne znajo reči ne. V odnosih ne znajo postaviti primerne meje ali se postaviti zase. Mnogi ljudje to opazijo in nemalokrat pričnejo izkoriščati dejstvo, da želi oseba z atlasovim sindromom drugim ustreči. Tej osebi večkrat potožijo, kako jim je težko, in se postavijo v vlogo žrtve ali pa jo neposredno prosijo za uslugo, saj računajo na to, da jim bo oseba ustregla. Če se oseba ne nauči, kako drugim postaviti meje in poskrbeti še zase, jo lahko to vodi v preobremenjenost, izgorelost, tesnobo, depresijo ali tudi v bolezen.

Kako si pomagamo

Kako se atlasov sindrom razvije?

- Oglas -

Atlasov sindrom razvijemo, ker na neki točki svojega življenja sklenemo, da nismo pomembni. Verjamemo, da nismo vredni. Morda smo do tega sklepa prišli v otroštvu. Morda so podobno o sebi mislili tudi naši starši. Lahko da so bili tudi naši starši prepričani, da je treba samega sebe žrtvovati, zato da pomagamo drugim. Na naše predstave o lastni vrednosti lahko vpliva tudi okolje, zlasti kultura in mediji. Slovenska kultura nas pogosto uči, da je prav, da najprej poskrbimo za druge. Tudi naša klasična literatura pogosto odraža to, kako visoko cenimo predvsem požrtvovalnost, skromnost, pridnost in ustrežljivost. Za vrednote, ki se nanašajo na našo ustrežljivost do drugih, se Slovenci pogosto bistveno lažje pohvalimo (npr. »sem pošten«, »sem delovna«), kot pa za vrednote, ki se nanašajo na našo ustrežljivost do sebe (npr. »sem ambiciozna«, »sem pogumen«).

V psihoterapiji opažam, da kliente pogosto zaskrbi, da je skrb zase nekaj sebičnega. Ob misli, da bi poskrbeli zase, občutijo nelagodje in krivdo. Če v kakšnem položaju dajo sebe na prvo mesto, imajo potem pogosto močne občutke slabe vesti. Seveda je pomembno, da znamo v določenih okoliščinah izraziti sočutje in tudi pomagati. Pogosto se počutimo dobro, ko komu pomagamo. Raziskave kažejo, da nas lahko pomoč drugim osrečuje in nam pomaga osmišljati svoje življenje. Poskrbeti zase ne pomeni, da druge ljudi in njihove težave pričnemo ignorirati. Poskrbeti zase pomeni, da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni in se naučimo imeti radi tudi sebe.

Če nas zaskrbi, da je sebično dati sebe na prvo mesto, se lahko vprašamo, kdaj damo lahko ljudem okoli sebe in svojim odnosom več. Bomo boljši prijatelj, partner ali starš takrat, ko se bomo počutili povsem izčrpano, brez energije in volje, ker že predolgo časa nismo poskrbeli zase, ali bomo boljši takrat, ko se bomo počutili dobro v svoji koži, spočito in srečno? Bomo do drugih lažje potrpežljivi, prijazni in ljubeči takrat, ko smo tudi sami do sebe takšni, ali takrat, ko imamo o sebi slabo mnenje? Če sebi, svojim potrebam in željam dalj časa ne namenimo dovolj pozornosti, se nam lahko zgodi, da postanemo mi tisti, ki potrebujemo pomoč. Če recimo postanemo depresivni ali zbolimo, le stežka skrbimo še za druge. Šele ko najprej poskrbimo zase, lahko torej lažje in učinkoviteje pomagamo tudi drugim.  

Simptmi atlasovega sindroma

Na kakšen način lahko poskrbimo zase?

Pomembno je, da zase ne poskrbimo le fizično, temveč tudi čustveno, socialno in mentalno. Z omenjeno klientko sva najprej skupaj raziskovali, katere so tiste situacije oziroma aktivnosti, ob katerih se počuti dobro. Čeprav se morda sliši preprosto, kot psihoterapevtka ugotavljam, da pogosto ne vemo, kako dobro poskrbeti zase. Pogosto sploh ne razmišljamo o tem, zato se niti ne zavedamo, kaj je pravzaprav tisto, kar nas spravlja v dobro voljo, kako lahko sami sebe potolažimo in kaj lahko sami storimo, da je počutimo dobro, sproščeno in varno.

Načini, kako poskrbimo zase, so lahko zelo različni. Klientka je, recimo, ugotovila, da se odlično počuti takrat, ko si zjutraj, preden začne z dnevom, privošči dvajset minut le zase. V tem času na balkonu v miru spije kavo ter v mislih našteva vse stvari, za katere je hvaležna v svojem življenju. Nekdo drug morda zase najraje poskrbi prek športa, hobijev ali morda druženja z drugimi. Poleg aktivnosti, s katerimi skrbimo zase, je ključno še nekaj. Izredno pomembno je, da do sebe tudi v svojih mislih postanemo prijazni. Opažam, da smo večkrat prijaznejši do drugih kot do sebe. Če prijatelju ali prijateljici nekaj spodleti, ji stojimo ob strani in jo po najboljših močeh skušamo potolažiti. Če smo mi tisti, ki nam spodleti, pa smo v mislih do sebe pogosto izrazito strogi in neusmiljeni. Obtožujemo se vsesplošnega poraza, nesposobnosti in se v mislih nase jezimo ter zmerjamo. Tudi pohvalimo se pogosto premalokrat. Svoje dobre lastnosti in dosežke imamo pogosto za samoumevne, zato jim ne namenjamo večje pozornosti.

Postanimo torej pozorni na svoje misli in ravnanja ter jih postopoma pričnimo spreminjati. Večkrat na dan se zavestno tudi pohvalimo. Pomagajo nam lahko knjige, revije in članki na to temo. Pogosto se ljudje odločijo tudi za psihoterapijo, kjer se aktivno učijo, kako postati prijazni do sebe in kako drugim reči tudi ne. Kot je nekoč rekla Anita Moorjani: »Imej se rad, kot da je od tega odvisno tvoje življenje – ker tudi je.«

Preberite tudi: Dopustovanje: stres ali sprostitev?

- Oglas -
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -
Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×