»Zgoditi se mi je moralo veliko hudega, da sem se začela postavljati zase in reči ne!« je svojo osupljivo pripoved začela Nevenka Lekan, katere življenjska zgodba bi bila zlahka scenarij za film. Zgodila se ji je kopica velikanskih preizkušenj, zaradi katerih je na koncu s 180 kilogrami pristala v zaporu. Tam, pravi, je šele začela živeti. S pomočjo terapevta se je postavila na noge, osupljivo shujšala, kot prva zapornica izdala svojo pesniško zbirko in na novo zastavila življenje. Zdaj, dobrega pol leta po tem, ko je prišla iz zapora, med drugim pomaga ljudem, ki se odločijo za bariatrično operacijo želodca. Pri vsem tem pa jo podpirajo njeni štirje otroci.
O svojih težkih izkušnjah je Nevenka Lekan, potem ko se je zavedla svoje situacije in kam jo je ta pripeljala, začela odprto in javno govoriti že v času prestajanja zaporne kazni. S tem, saj to razume kot osveščanje, nadaljuje tudi na prostosti. Verjame in upa, da bo njena zgodba lahko komu v pomoč ali svarilo. »Moja agonija je trajala dvajset let. Na koncu sem se zaradi neplačevanja dolgov in izposojanja denarja, kar sem počela zaradi reševanja svojega poslovnega in zasebnega partnerja, znašla v zaporu. Obsodili so me na devet in pol let zapora, preživela sem dve možganski kapi, imam sladkorno bolezen, zaradi zdravil cirozo jeter, težave s popuščanjem srca in še druge zdravstvene težave.
Bila sem depresivna in nisem hotela več živeti. V zapor so me dobesedno prinesli, saj sem bila tako šibka, da skoraj nisem mogla več hoditi,« se spominja. Včasih se sprašuje, kaj se je zgodilo s postavnim mladim dekletom, ki je odraslo v urejeni družini, z očetom, mamo in sestro, ter se izšolalo za medicinsko sestro, pozneje pa je končalo še komercialno šolo. Dolga leta je delala v ljubljanski porodnišnici, nato pa je prišlo gorje. »Bila sem mlada, nasmejana, optimistična in polna življenja. Rada sem opravljala svoj poklic, vesela sem bila, da sem spoznala partnerja in pri dvajsetih letih rodila prvo hčer.« Idila je trajala nekaj let, s partnerjem sta se dobro razumela, skupaj sta vzgajala hčerko. Zaželela si je spremembe in začela šivati otroške plišaste igrače in jih prodajati. Nato je spoznala poslovnega partnerja. S sladkimi besedami se ji je prikupil.
Sladke besede so jo pripeljale v pekel
»Čedalje bolj sem mu zaupala. Kmalu je ni bilo stvari, ki je ne bi naredila zanj. Postala sva ljubimca, pretirano dvorjenje mi je godilo; tako zelo, da sem zapustila dobrega človeka ter nasedla sladkim obljubam. Nisem se menila za opozorila svoje mame, ki ga je v hipu spregledala. Šla sem z glavo skozi zid,« se spominja. Bila je gluha in slepa, ko je začela riniti v poslovne in zasebne težave. Rodila je dvojčka, nedonošenčka, ki sta potrebovala njeno ljubezen, on se je počutil prikrajšanega in se je začel znašati nad njo. Na smrt jo je bilo strah, da jo bo zapustil in bo ostala s tremi otroki, zato mu je popuščala in upala, da bo bolje. Čez dve leti je rodila še eno hčer, življenje pa ni postalo mirnejše, temveč pravi pekel.
Njemu so se vrstile poslovne težave, Nevenka pa se je čutila dolžno, da mu pomaga. »Ves čas me je tolažil, da bo bolje, da bo uredil. Dokler mu je za silo šlo, je bilo kolikor toliko mir, potem pa so iz njega bruhnili vsa njegova jeza, nezadovoljstvo, sovraštvo. Ni je bilo stvari, ki je ne bi naredil, da bi se izkopal. Tudi sama sem si izposojala denar od mame, sestre, jemala kredite, da bi mu pomagala. Ko so ga v Makedoniji aretirali zaradi tihotapljenja mamil, sem storila vse, da bi ga spravila iz zapora. Obljubljal je, da mi bo vrnil ves denar in bomo z otroki lepo živeli. Jaz pa sem si izposojala in izposojala ter se nevede čedalje globlje pogrezala v močvirje. Njega so nazadnje le izpustili, vendar še slišati ni hotel, da bi mi vrnil denar in bi bili spet skupaj. V hipu se mi je sesul svet. Da bi bila mera polna, so se name zgrnili vsi, ki so mi posojali denar. Imela sem za 900.000 takratnih mark terjatev do drugih, sama pa sem bila dolžna 300.000. Mnoge terjatve sem prodala precej pod ceno, da bi se rešila. Reševala sem, kar se je rešiti dalo, vendar sem na koncu ostala brez vsega. On nam je povsem obrnil hrbet,« se spominja.
Kilogrami in zapor
Dvojčka je morala dati v rejo, najstarejšo in najmlajšo hčer pa k mami. Sama si je izposojala denar in se reševala. Dolgovi so se kopičili, izposojala si je od vseh. »Pet let sem se trudila krpati in reševati, da bi se izkopala. Obenem pa sem drsela v depresijo, začelo mi je nagajati zdravje. Čeprav nisem imela nikoli težav s težo, so se mi začeli kopičiti kilogrami. Štiri leta sem sedela doma na kavču in se redila. Na koncu sem tehtala 180 kilogramov in se skoraj nisem mogla več premikati. Bilo me je groza, ko so se vrstili sodni postopki, najemala sem odvetnike in jim plačevala, vendar ni nič pomagalo. Upniki so mi grozili in začeli vlagati kazenske prijave za poslovne goljufije in gospodarski kriminal. Na koncu sem pristala v preiskovalnem zaporu, kjer sta se zame začela mir in red,« pravi. V zaporu se je naučila reda, tam jo je tudi nehalo biti strah rubežnikov, ki so ji grozili. Strokovno osebje pa ji je ponujalo pomoč, ki ji jo je bilo na začetku težko sprejeti.
»Morala sem se soočiti sama s seboj, z vzroki, ki so me pripeljali do tam, kjer sem. Laže si je zatiskati oči in biti žrtev. Šele ko si povsem na dnu in si to priznaš, gredo stvari lahko na bolje. Odločila sem se za življenje in bila pripravljena prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Začela sem obiskovati terapije. Obiskovala sem psihologa in druge strokovnjake. Težko je bilo prisluhniti, vendar sem bila odločena in pripravljena na spremembe, zagrizla sem in sprejela terapijo. Začela sem tudi pisati. Čeprav prej nikoli nisem pisala, je zdaj kar bruhalo iz mene. Zapisovala sem svoje občutke, razmišljanja. Ker nisem računalniško pismena, sta bila zvezek in kemični svinčnik moja največja zaveznika. Popisala sem veliko listov in na papir izlila svoja čustva, razmišljanja, občutke. Ker sem bila gibalno ovirana, je bilo pisanje moja terapija. Nisem začela govoriti, temveč pisati. Poskušala sem najti pot do sebe.«
Priskrbeli so ji kopico strokovnjakov, da bi ji pomagali spraviti v red njeno zdravje. Spominja se, koliko se je namučila, da je izgubila 40 kilogramov, kajti šele potem je lahko šla na bariatrično operacijo želodca. »Ta operacija mi je spremenila življenje, pogled na svet, psiho, spoznala sem, da sem se sposobna spopasti z vsem. Pred tem sem imela kopico priprav, med njimi tudi psihološke. Ni bilo lahko živeti z zavedanjem, da boš lahko živel le z enim litrom juhe dnevno,« pravi in dodaja, da so ji bili v največjo uteho in podporo njeni otroci. Niso je zapustili, temveč so jo spodbujali. »Globoko sem jim hvaležna. Šele zdaj vem, koliko ljubezni sem dobila od njih. Najstarejša hči, ki ima zdaj že svojo družino, je bila prava borka. Skrbela je za mlajše tri, vse je bilo na njenih ramenih.
Presenečena sem, s koliko globoke modrosti so prenesli vsa ta leta. Oni so veliko pametnejši kot jaz, prej so dojeli vso situacijo. Ni jim bilo lahko, vsi so morali že zelo kmalu začeti delati in skrbeti zase. Niso mi zamerili, da sem jih pustila pri babici, sprašujem se, s čim sem si zaslužila tako čudovite otroke. Najstarejša hči, mama in sestra so mlajše naučile vsega, kar znajo. V zapor so mi pošiljali pisma, me spodbujali in si od ust pritrgovali, da so mi dali nekaj evrov, da sem si kupila kakšno cigareto, ki mi je bila v olajšanje. Ko sem jo prižgala ali posodila kakšni sojetnici, so me prevevali občutki krivde, kako težko je prigarana,« pravi.
Novo življenje na svobodi
Pred dobrega pol leta so Nevenko izpustili iz zapora. Vendar jo še zdaj pogosto spremlja stigma. Na novo pa je morala spoznati tudi marsikatero praktično podrobnost vsakdanjega življenja na prostosti. »So stvari, ki so zame čisto nove, kot na primer iti na bankomat ali na avtobusu uporabiti kartico Urbana.« Vsak dan sproti pa je zanjo preizkušnja. »Imam še veliko razčistiti za nazaj. Spoprijela pa sem se tudi s posledicami svojih dejanj. Moja hči je dve leti nazaj plačala zadnji obrok kredita, ker se je zadolžila zaradi mene. Vsi otroci in mama so bili zadolženi do grla. Mlajša hčerka je šla zato že pri 14 letih delat.
Z vsem tem se je bilo zelo težko soočiti. Nikoli se ne boš mogel opravičiti. Lahko si oprostiš, vendar nikoli ne pozabiš,« je stvarna. Tako je na svoji koži dodobra izkusila posledice svojega neustreznega ukrepanja, strahu, sramu in neznanja. Hudo ji je bilo, ko je v zaporu poleg sebe gledala ženske, ki so nekaj malega ukradle v trgovini in so dobile dve leti zapora. Tisti, ki so milijone, pa ostajajo zunaj, ravno tako pa tudi tisti, ki vsak dan izvajajo nasilje nad ženskami in otroki. »Sama sem hotela dobro, izpadlo pa je slabo. Zato vsakomur priporočam, da izstopi iz drvečega vlaka, ko je še čas. Agonija se le stopnjuje. Misliš, da se boš rešil, pa drviš v prepad. Znajdeš se na robu, ko ne veš več, kako naprej. Zdaj se mi ne zdi nič čudno, zakaj prihaja do umorov in samomorov.
Meja trpljenja in reagiranja je zelo tanka. Težko je oprostiti samemu sebi, da si bil tako neumen, nemogoče pa, da si v trpljenje pahnil tiste, ki jih imaš najraje,« pravi Nevenka, ki se je odločila svojo zgodbo povedati zato, da bo z njo osveščala ženske. Če bosta zaradi nje le ena ženska ali otrok pobegnila iz strupenih odnosov, poniževanja in nasilja, njuno trpljenje ni bilo zaman. »Dolgo je trajalo, da sem se naučila reči ne. Zdaj dobro vem, kdaj rečem ja in kdaj ne. Tudi dobro vem, kdaj, kaj in zakaj komu kaj dam. Ljudem pa že v očeh preberem, ali so njihovi nameni pošteni ali ne. Nobene sladke besede me več ne morejo premamiti!« je sklenila ta vesela ženska, ki je danes polna energije, vitka, zgovorna in nasmejana. Njenega življenja pa tudi ne spremljajo več zdravila kot prej, ko je morala jemati tudi po 26 tablet dnevno. Prav tako tudi ne prejema več inzulina, ker je njena sladkorna bolezen v remisiji.
Novo poslanstvo: pomagati drugim
Nevenka snuje program pomoči za osebe, ki se odločajo za bariatrično operacijo ali so jo že prestali. Na podlagi svojih osebnih izkušenj bo skupaj s strokovnjaki z Inštituta Stopinje in z drugimi ponudila psihološko in psihoterapevtsko oporo osebam, ki so se zaradi različnih razlogov odločile za spremembo svojega telesnega videza, ki so v procesu zmanjševanja prekomerne telesne teže in ki želijo narediti korak iz začaranega kroga občutkov lastne nemoči ter posledično izboljšati kakovost svojega življenja. Verjame, da lahko njena osebna izkušnja marsikomu prihrani kakšno napako oziroma pokaže pot k bolj kakovostnemu življenju.