Ker se poletje bliža h koncu, je že čas za razmislek, kaj bomo sadili na vrtovih. Jesen je namreč primeren čas, da posadimo sadike sadnega drevja in grmovnice. Tako jim damo dovolj časa, da se pred poletjem in sušnimi obdobji dobro ukoreninijo. Kaj je primerno, da sadimo na vrtu, je zelo odvisno od velikosti vrta ter od tega, kaj radi jemo. Med zanimivimi sadnimi vrstami, ki najdejo prostor na večjih vrtovih, so tudi oreh, leska in mandelj. Vsi trije so precej preprosti za gojenje, plodove pa lahko s pridom uporabimo v kulinariki. Vse pa se začne pri sajenju v primerna tla.
Oreh
V družino orehovk spadata poleg navadnega in pri nas najpogostejšega oreha tudi črni oreh in sivi oreh. Oreh je visoko in široko drevo, zato sodi na večje vrtove in ne preblizu hiše.
Uporaba orehov je zelo široka: od presne uporabe do uporabe v pecivih. Orehov les je tudi dragocen, trd, prožen in trajen. Uporablja se za izdelavo furnirja, v umetnostnem mizarstvu, rezbarstvu, za izdelavo glasbil in parketa. Iz lubja in listov si lahko izdelamo domač pripravek, ki ga uporabimo za barvanje las. Orehovi listi odganjajo uši, bolhe in druge žuželke, zato jih lahko položimo v omare.
Orehu najbolj ustrezajo nevtralna tla, uspeva pa tudi v rahlo kislih in bazičnih tleh. Izberemo mu tako lego, kjer lahko drevesu omogočimo nemoteno kroženje zraka. Izogibati pa se moramo sajenju v plitvih, skeletnih in kislih tleh. Sadimo ga v srednje težka tla, ki so dobro založena s humusom. Tla naj bodo globoka med 80 in 120 cm. V rastni dobi oreh potrebuje tudi precej padavin (okrog 600 mm), pozimi pa prenese tudi temperature do minus 25 stopinj Celzija. S pravim mestom sajenja zagotovimo sadiki ter pozneje drevesu osnovne pogoje za rast ter se s tem izognemo neugodnim dejavnikom, ki pospešujejo razvoj nekaterih bolezni.
Sadimo lahko sicer tako sejance oreha kot tudi cepljene sadike. Vendar moramo vedeti, da necepljeni orehi rodijo šele v 9. letu ali celo še pozneje, tako da ne smemo prezgodaj obupati nad njimi. Za zanesljivo rodnost ter kakovosten pridelek in da dobo, ko drevo doseže rodnost, skrajšamo, je bolje saditi cepljene sadike. Le-te dosežejo rodnost že v 4. letu. Sadike oreha sadimo na razdaljo od 10 do 15 x 10 m. Sadiki ni treba dajati opore. Za uspešno gojenje oreha je treba upoštevati tudi, kje ima posamezna sorta rodne brste. Na podlagi tega podatka se lahko odločimo, v kateri vzgojni obliki ga bomo gojili ter kako ga bomo obrezovali.
Če vzgajamo oreh v gojitveni obliki piramidalne krošnje, imamo z obrezovanjem najmanj dela, saj odstranjujemo samo veje, ki postanejo konkurenčne vrhu drevesa, ter veje, ki so zrasle pod ostrim kotom. Najbolje pa je, da pri sadiki izberemo za poznejše ogrodne veje tiste poganjke, ki rastejo pod kotom od 45 do 60 stopinj. Iz leta v leto pa je pri rezi pomembno, da skrbimo za primerno zračnost in osvetlitev krošnje tako, da pride svetloba do vsake veje. V nasprotnem primeru se nam namreč lahko rodnost preseli na zunanje veje oziroma na obod krošnje. Ko ima drevo sedem let, je treba začeti krošnjo pomlajevati. Obrezovanje opravimo še v času mirovanja drevesa. Obrezujemo s čistim orodjem in po obrezovanju natančno zamažemo vse rezne ploskve s cepilno smolo, da preprečimo vdor škodljivcem ali povzročiteljem bolezni.
Leska
Leska pri nas uspeva do 1000 m nadmorske višine. Za reden in obilen pridelek potrebuje kar najbolj primerna tla, ustrezno podnebje ter pozorno oskrbo in nego. Za normalen razvoj zahteva leska rahla, strukturna in z organskimi snovmi bogata tla. Ne ustrezajo ji tla, kjer zastaja voda, in zelo kisla tla. Ne prenese sence, dobro pa prenaša nizke temperature. Ima plitev koreninski sistem. Navadno so za lesko primerna tla, v katerih uspevajo jablana, slive, oljka, mandelj, vinska trta in podobno. Za svojo rast in razvoj potrebuje leska dovolj svetlobe in toplote. Še posebej je pomembna toplota v času cvetenja, vse do oplodnje, to je konec maja oziroma v začetku junija, ter v času zorenja plodov. Leska ne prenaša dobro podnebja z velikimi nihanji temperatur med dnevom in nočjo ter med zimo in poletjem.
Leska nas konec poletja oziroma v začetku jeseni, če je bilo med letom vse, kot mora biti, razveseljuje s svojimi plodovi, torej lešniki. Lešnike radi čez zimo prigriznemo samostojno ali uživamo v različnih jedeh, najpogosteje v sladicah. Prva štiri leta leske bolj kot ne z rezjo oblikujemo v želeno gojitveno obliko (grm, drevo), to je čas intenzivne rasti. Moški cvetovi so mačice, ki se razvijejo poleti in prezimijo. Odprejo se zgodaj spomladi. Leska cveti od februarja do aprila, v ugodnih pogojih že januarja. Ker je leska vetrocvetka, tako kot so na primer tudi oreh, kostanj in oljka, tvorijo moški cvetovi velike količine cvetnega prahu, ki ga prenaša veter. Ženski cvetovi vetrocvetk so prilagojeni na te razmere, zato imajo pestiči, ki so skriti v cvetnih brstih, velike in razbrazdane brazde. Iz cvetov se razvijejo lešniki, ki rastejo v skupinah od 1 do 5 skupaj.
Pred sajenjem leske pripravimo sadilne jame, premera okrog 50 in globoke približno 40 cm. Sadimo samo prvovrstne sadike, ki so bile vsaj eno leto vzgajane v drevesnici. Pri sajenju obrežemo samo poškodovane korenine in pazimo, da se korenine ne izsušijo. Sadimo v mešanico komposta in dobre zemlje. Hlevski gnoj damo na zunanji rob sadilne jame. Pregloboko sajenje ima lahko za posledico močno rast koreninskih izrastkov. Leska ne potrebuje nobene opore. Če nameravamo saditi večje število lesk, je pomembna tudi razdalja med rastlinami. Drevesna vzgojna oblika zahteva manjše razdalje sajenja; od 4 x 4 do 4 x 5 m, grm pa zahteva razdalje sajenja od 5 x 5 do 6 x 5 oziroma 6 x 4 m, odvisno predvsem od bujnosti sorte.
Leska je sicer tudi sadna vrsta, ki je v času cvetenja in oplodnje zelo občutljiva za fiziološke spremembe (suša ipd.), ki ji močno zmanjšajo pridelek. V začetku leta se lahko pojavi odpadanje cvetov, zaradi razvoja ploda brez oplodnje. Odpadanje plodov pa je lahko pogojeno tudi že z odpadanjem ženskih delov cvetov zgodaj spomladi, zaradi slabega opraševanja ali zaradi morfoloških pomanjkljivosti ženskih cvetov.
Mandelj
V Sloveniji je bolj kot ne gojenje mandlja omejeno samo na primorski del države, drugje uspeva le izjemoma. Mandlju ustreza podnebje z vročimi poletji in milimi zimami, čeprav prenese tudi temperature do minus 30 stopinj Celzija. Čeprav prenese tako nizke temperature, pa je mandelj med prvimi rastlinami, ki spomladi zacvetijo. Ravno nizke temperature pa so v času cvetenja nevarne, saj takrat temperature ne bi smele padati pod 0 stopinj Celzija. V tem času je mandelj občutljiv tudi za vetrove.
Mandelj sicer dobro uspeva v globljih, prepustnih tleh, saj ne prenaša zastajanja vode. Sadimo ga na dobro osvetljene in zavetrne lege. Cvetove mandlja oprašijo čebele. Cvetovi mandlja so avtosterilni, torej jih čebele oprašijo s cvetnim prahom sosednje rastline in ne cvetnim prahom iste rastline. Večina sort ob sebi potrebuje še eno drevo, zato si na vrtu posadimo vedno po dve rastlini mandlja. Sicer sta pri nas na voljo tudi dve sorti, ki sta avtofertilni, vendar je oprašitev še vedno boljša, če sta na vrtu prisotni dve rastlini. Če do oprašitve ne pride, se razvijejo samo luščine brez semen.
Mandelj že sam v naravi oblikuje krošnjo v obliki piramide in je zato tudi pogosto taka oblika v nasadih in jo vzdržujemo pri obrezovanju, primerni pa sta še kotlasta in izboljšana piramidalna gojitvena oblika. Če mandljevca ne obrezujemo, nam lahko zraste tudi do 6 m v višino. Obrezovanje je tudi zelo podobno obrezovanju breskev. Plodovi zrastejo na enoletnem lesu. Na odraslih drevesih odstranimo poleti četrtino starih poganjkov, ki so rodili v prejšnjih letih, s tem spodbujamo novo rast. Plodove lahko poberemo takoj, ko zelena lupina začne pokati. Pred shranjevanjem jih očistimo in posušimo.